Tomaž Pengov – Pigl. Izrezek s fotografije, ki je bila posneta na avtomatu leta 1971. Takrat se je na fotografiranje napotilo nekaj fantov in deklet, ki so tako želeli ovekovečiti svoje druženje. Foto: Osebni arhiv Goranke Kreačič
Tomaž Pengov – Pigl. Izrezek s fotografije, ki je bila posneta na avtomatu leta 1971. Takrat se je na fotografiranje napotilo nekaj fantov in deklet, ki so tako želeli ovekovečiti svoje druženje. Foto: Osebni arhiv Goranke Kreačič
Majda Kohek in Tomaž Pengov , 1972
Majda Kohek in Tomaž Pengov, 1972. Foto: Osebni arhiv Goranke Kreačič/Janez Brecelj

V letu 1972 je bilo popolnoma jasno, da študentsko gibanje, vsaj v tisti množičnosti iz pomladi leta 1971, ne obstaja več. Ni bilo več niti jesenskih akcij, ne študentske cerkve, ne študentske partije, ne skupnosti mladih za varstvo okolja. Ravno v času, ko je potekal ekološko obarvani hepenig (s tem izrazom v tem kontekstu označujemo nekakšne na pol inprovizirane in nenadzorovane dogodke, ki pa imajo določen namen) na Vegovi, konec marca 1972, se je na Filozofski fakulteti dogajala ena od zadnjih akcij in poskus nadaljevanja študentskega gibanja, in sicer ustanovitveni zbor alternativne univerze.

Spomladanski hepening na Vegovi ulici leta 1972 je imel izrazito naravovarstveno noto. Dogodek so pripravili študentje arhitekture, potem ko so delavci mestnega podjetja Rast podrli nekaj obolelih topolov. Študentje arhitekture so bili pri gibanju zelo dejavni, delovala je teoretična skupina, objavljali so v svojem biltenu AA in Tribuni, s svojimi predlogi ozelenitve mestnih površin, preureditvijo podstrešij v stanovanja ... Pa so posegali v nevralgične točke prestolnice.

A še pred dogodkom in takoj po podrtju dreves je prišlo do "nočne akcije", po kateri je ostalo nekaj grafitov z ekološko vsebino. Jutranji pogled na nočne stvaritve pa ni bil prav nič ekološki: sivina meglenega jutra z ostanki podrtih dreves, zanemarjena pročelja starih mestnih hiš je kazil še veliki, čez dve hiši raztegnjen napis črne barve: "VERDE QUE TE QUIERO VERDE", "Zeleno, kako te ljubim, zeleno", začetni verz iz Lorcove Mesečne romance. Po mestu je bilo mogoče videti še druge grafite z Lorcovimi verzi in različnimi parolami.

Že ob jutranji kavici v Šumiju smo izvedeli podrobnosti: malar vseh grafitov, ki so v slogu takratne navade ostali na pročeljih hiš v spomin in opomin kar nekaj naslednjih let, je bil , pomagal pa mu je Milan Dekleva! Milan je pripovedoval, kako mu je Tomaž zaupal svoj načrt Pod Lipico. Sklenila sta, da nemudoma izpeljeta načrt in sta se napotila Tomažu domov na Prešernovo 1, kjer so že stale pripravljene barve.

"Porušili so nam drevored v Vegovi," pišejo nepodpisani avtorji na letaku, ki so ga delili na dogodku in ga je 29. marca 1972 objavila tudi Tribuna. "To je v nas sprožilo reakcijo, katere rezultat je projekt, ki predvideva nova drevesa kot produkt človeškega uma in njegovih vsestranskih sposobnosti. Predlagamo drevesa iz bolj trajnih materialov, npr. beton, jeklo, ki jih lahko oblikujemo po lastnih zamislih … Vsi smo umetniki, arhitekti, filozofi … na razpolago imamo barve in čopiče, znanje in domišljijo … Brez predsodkov in zadržkov lahko izrazimo svojo v podzavest odrinjeno kreativnost, to naj bo eksperiment spontanosti in preizkus njenih meja in zmožnosti. Spoznavajmo nenavadne in do zdaj neznane forme in poteke medčloveških komunikacij. Mogoče bomo razumeli zarodke nove senzibilnosti, pa tudi ustreznejših oblik revolta proti obstoječi zdravi pameti, konformizmu, normam, okusom … Vsi prisotni – aktivni sodelavci."

In res so to bili. V enem najbolj sproščujočih dogodkov, kar jih je bilo v študentskem gibanju, poleg literarnega maratona iz 1970, so se stotniji študentskih aktivistov pridružili še mimoidoči, okoliški otroci, celo dva policista oz. takrat miličnika, ki sta takrat opravljala svojo službeno dolžnost, sta dogodek dobrohotno opazovala.

Visoko v krošnji neposekanega topola je Tomaž izobesil zastavo SR Slovenije. Ni bilo političnih zahtev in kot je komentator dogodka, ki je celo Zvezi komunistov Jugoslavije oz. Slovenije predlagal, naj preučijo možnosti za idejno in praktično vključitev komunistov v igranje na vseh nivojih s ciljem odpravljati nivoje, zapisal v zadnji marčevski Tribuni 1972: "zato je igra, kot rekviem za posekanimi drevesi, bila predvsem trenutek doživljanja in ustvarjanja utopije."

Ali se je tam in takrat udejanjila tista ustreznejša oblika revolta, kot so napovedovali študentski aktivisti v tistem letaku? Morda.