1. maj 2018 ob 13:58 MMC RTV SLO 1968

Iztok Osojnik: ZSMS je bila avantgarda partije, študentsko gibanje pa avantgarda ZSMS-ja

Intervju z Iztokom Osojnikom
Iztok Osojnik, rojen 1951, je pesnik ter tudi antropolog, zgodovinar, komparativist, filozof, slikar, pisatelj, esejist, prevajalec, alpinist, turistični vodnik in svetovni popotnik. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Čutiti je bilo svetovnost. Počutili smo se angažirane v protestih proti vietnamski vojni in solidarne s protesti v Franciji in Nemčiji. Šlo je za identifikacijo z gibanjem osvobajanja, nove svetovne dobe, kjer bi se agresivni sistemi umaknili novi človečnosti.

Soustanovil je tudi umetniške ustanove in festivale, kot so Galerija Equrna, Trnovski terceti, Pogovori v Vili Herberstein, Vilenica, Revija v reviji in Zlati čoln. Med letoma 1997 in 2004 je bil vodja Mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Naš pohod ni bil pohod v institucije, ampak ven iz njih. V njih smo videli težavo: profilirale so se tako, da so zapirale prostore svobode, formalizirale družbeno realnost in jo tiščale v okvire. Nismo se želeli ustoličiti kot nomenklatura, ampak odpreti prostore, da bi lahko v njih prišel kdor koli in prinesel spontane vsebine ustvarjalnosti, ki jih nismo hoteli vnaprej definirati.

"Naš primaren odpor je bil proti institucionalizaciji, etablirani sceni, socialnemu neravnotežju, kjer koli bi bila mogoča privilegirana kasta." Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Naslednja generacija je iste mehanizme, ki smo jih uporabljali, uporabila, ko so govorili o novem kolektivizmu, čeprav so vsi vedeli, da je to zelo zaprt elitističen sistem. V 80. letih je naše gibanje zamrlo, prevladal je nov duh. Prostor, ki smo ga odprli, se je etabliral, začel funkcionirati na utečen in konvencionalen način, zaprl je prostore pobude, ki smo jih zagnali.

Verjeli smo, da delo prihaja iz človeka ven, ne v človeka noter. Da delamo zato, ker nam to omogoča delovati kot celosten človek, ne pa, da moramo celostnega sebe zreducurati na element tekočega traku ali poslovnega modela. To je bil naš poskus, ki je deset let funkcioniral, potem pa pogorel.

Pesnik Iztok Osojnik je bil spomladi leta 1971 del študentskega gibanja zasedbe Aškerčeve (poslopja Filozofske fakultete v Ljubljani), znotraj katere je začel svoj pohod "ven iz institucij" in soustvaril več protiinstitucionalnih umetniških gibanj.

Med njimi so bila anarhistično podrealistično gibanje, umetniško gibanje Garbage Art (Kjoto), glasbena skupina Papa Kinjal Band in Hidrogizma - skozi njih so poskušali odpirati prostore svobode. Dve leti je podiplomsko študiral na Japonskem in tudi sicer veliko potoval (Indija, jugovzhodna Azija), skvotal in se navduševal nad idejami, ki so izhajale iz hipijevske kulture.

Soustanovil je tudi umetniške ustanove in festivale, kot so Galerija Equrna, Trnovski terceti, Pogovori v Vili Herberstein, Vilenica, Revija v reviji in Zlati čoln. Med letoma 1997 in 2004 je bil vodja Mednarodnega literarnega festivala Vilenica.

Ves čas vmes je pisal pesmi, eseje in romane, za katere je dobil Jenkovo, Župančičevo, Veronikino in druge nagrade.

Najin pogovor je peljal od šestdesetih let dalje - skozi desetletja izgub svobode, ki jih je po mnenju Osojnika slovenski prostor doživljal skozi njih.

So bili zasedba Aškerčeve in dogodki, ki so iz tega sledili, protest proti kapitalizmu?
Težko bi temu tako rekel. Jugoslavija je bila socialistična država, njena glavna doktrina je bila protestirati proti kapitalizmu. Protikapitalističnih protestov, demonstracij in javnih nastopov je bilo takrat ogromno, zato se to ne uvršča v isto skupino. Zasedba Aškerčeve je povezana s tem, da se je zgodila pomlad v Jugoslaviji. Miselnost, ki je prevladovala v 60. letih – da je treba biti do človeka prijazna država –, je doživela prelom. Nova generacija je čutila, da izgublja zalet in odprtost, da država izgublja pripravljenost na liberalizacijo.

Kaj je dajalo zalet generaciji?
To je bil odraz na novo pridobljene liberalne svobode, spontanosti, kozmopolitstva, ker je takrat Jugoslavija odprla meje. Gibanja, ki so vrela po vsem svetu, so pljusknila tudi v Slovenijo.

Obenem pa so zahodne ideje doživele tudi odpor: slovenski študentje ste takrat zahtevali bojkot šundliterature z Zahoda.
Študentsko gibanje je imelo več obrazov. Vrelo je povsod: v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu. Cela vrsta zelo liberalnih profesorjev je odpirala nove horizonte, tudi kar zadeva marksizem. Ponujali so tolmačenja, ki so se razhajala s tolmačenji partije. Študentje so začeli oblikovati nove socialnopolitične programe. Vendar pa je bila študentska organizacija večplastna. Bili so posamezniki, ki so delovali iskreno, bilo pa je tudi veliko takih, ki so se vpletli z mislijo na to, kakšne položaje si bodo pridobili.

Kako se je odzvala država?
Tito je rekel: "Pustite naše otroke, to so naši prihodnji voditelji." Po drugi strani pa je vladna elita poskrbela, da so vrgli profesorje s fakultete in zaprli najbolj radikalne študente v Zagrebu in Beogradu. V Zagrebu je imelo to pridih narodnih pobud. V Sloveniji pa je gibanje morda celo preveč idealistično razumelo ta boj.

V Ljubljani ni bilo nacionalnega pridiha?
Slovenska revolucionarna levica je bila tesno povezana z jugoslovansko. Ko je šlo za zadeve tukaj, so bile izpostavljene razmere v Sloveniji, ni pa šlo za posebno izpostavljanje denimo slovenščine. Slovenija se je počutila kot legitimen del federalne države.

Čutiti je bilo torej jugoslovanskost?
Še več, čutiti je bilo svetovnost. Počutili smo se angažirane v protestih proti vietnamski vojni in solidarne s protesti v Franciji in Nemčiji. Šlo je za identifikacijo z gibanjem osvobajanja, nove svetovne dobe, kjer bi se agresivni sistemi umaknili novi človečnosti. Znotraj tega smo se izpostavljali in nastopali. Do etabliranega revolucionarnega vrenja smo bili sumničavi. Nismo ga prepoznavali kot iskreno socialno gibanje, v njem smo videli ekskluzivizem. Vsi znotraj tega so namreč pripadali Zvezi socialistične mladine Slovenije (ZSMS) in podobnim institucijam.

Vi pa ste hoteli stran od institucij?
Naš primaren odpor je bil proti institucionalizaciji, etablirani sceni, socialnemu neravnotežju, kjer koli bi bila mogoča privilegirana kasta.

Kakšen je bil potem odnos študentov do partije?
Če govorim samo zase in izvzamem ljudi, ki so se mi zdeli problematični – meni je bilo vseeno za partijo. Nismo se upirali partiji, ampak situaciji, ki se je začela oblikovati in je pomenila zametke Slovenije, kot jo poznamo danes. Pod pretvezo kolektivističnega projekta so se hoteli polaščati privilegijev in iz teh privilegijev izriniti staro generacijo. Naš pohod ni bil pohod v institucije, ampak ven iz njih. V njih smo videli težavo: profilirale so se tako, da so zapirale prostore svobode, formalizirale družbeno realnost in jo tiščale v okvire. Nismo se želeli ustoličiti kot nomenklatura, ampak odpreti prostore, da bi lahko v njih prišel kdor koli in prinesel spontane vsebine ustvarjalnosti, ki jih nismo hoteli vnaprej definirati.

Kako ste doživljali študente na Češkem in na Poljskem – ki so bili s partijo v ostrejšem odnosu?
Zelo grobo metaforično rečeno je bil ZSMS avantgarda partije, študentsko gibanje pa avantgarda ZSMS-ja. V tem smislu naša miselnost ni bila protikomunistična.

Zavedali smo se, da naša situacija ni primerljiva s Češko in Poljsko. Nismo se identificirali z realsocialzmom. Poznali smo primer Jana Palacha, veliko Čehov je bilo tu, z veseljem smo jih sprejeli domov in jim pomagali čez meje. Zdelo se nam je, da živijo v svetu stalinističnega terorja. Bolj smo se identificirali z ameriškimi, francoskimi in nemškimi študenti – s tistimi, ki so mislili, da je kapitalizem agresiven in ubijalski. Kot Jugoslovani smo pripadali neuvrščenim. Imeli smo največji dostop do planeta, z našimi potnimi listi smo šli lahko skoraj kamor koli. Počutili smo se kot del nove svobode.

Kaj pa je pomenila ta svoboda?
Mi smo svobodo doživljali bolj hipijevsko, povezano z marksističnimi gibanji in filozofijami. Močan vpliv na nas je imela frankfurtska šola, pa eksistencializem s Sartrom in Camusom. In tudi hipijevska gibanja s svojimi newagevskimi šolami, ki so spletale zgodbe duhovnih in personalnih filozofij in praks, torej potrebe po tem, da se počutiš državljan sveta.

Ste se tudi srečevali s študenti iz drugih držav?
Ne samo s študenti, srečevali smo z vso uporniško generacijo, hodili skupaj na koncerte, živeli smo z njimi po skvotih v Londonu in Berlinu. Še najmanj so nas zanimali tisti, ki so se deklarirali kot študentsko gibanje. Zdeli so se nam kot replika na krovno organizacijo, ki je ponujala prst ljudem, ki so se resno ukvarjali ali s teorijo ali pa karieristom. Morda je bil to do neke mere nepošten pogled z naše strani, ampak do zasedbe fakultete je prišlo prav zaradi našega skepticizma do študentov. Študentski voditelji so ves čas 'gobezdali' in imeli debate na temo "Kaj je pravi marksizem?". Bili so del hierarhije, imeli so dostop do pisarn, ki niso bili odprti prostori. Mi smo želeli v odprte prostore, na ulico.

Koliko vaših takratnih somišljenikov pa je pozneje končalo v institucijah?
Voditelji študentskega gibanja so si pridobili akademijo. Tisti, ki so mislili iskreno, pa so iskali prostor drugje, veliko jih je šlo ven, v anonimne prostore.

Vendar pa je bila v središču iskanja svobode ustvarjalnost, ne političnost?
Šlo je za ustvarjalnost, ki bi bila odraz zrelega, odraslega človeka. Svobodo smo razumeli kot možnost in sposobnost, da lahko počnemo, kar je prihajalo iz nas kot umetniški navdih. Delali smo projekte: rojevalo se je pocestno gledališče, ustanavljali smo galerije, tudi Irwin in celoten NSK sta izšla iz naših vrst. Naši projekti so bili na ulicah. Prebarvali smo denimo Čopovo: prišli, jo zaprli in pobarvali – kocko po kocko. Nismo se umikali v galerije, šli smo med ljudi in bili pripoznani v pozitivnem smislu. Povabili so nas na Dubrovniške poletne igre in na bienale neoklasike s hidroglizmo. Tudi koncertirali smo. Ampak nismo dovolili, da bi nas etablirali, da bi nekaj posameznikov prepoznali kot skupino, da bi pridobili ugled, status in slavo. Spreminjali smo imena, postavljali vedno nove skupine.

Naslednja generacija je iste mehanizme, ki smo jih uporabljali, koristila, ko so govorili o novem kolektivizmu, čeprav so vsi vedeli, da je to zelo zaprt, elitističen sistem. V 80. letih je naše gibanje zamrlo, prevladal je nov duh. Prostor, ki smo ga odprli, se je etabliral, začel funkcionirati na utečen in konvencionalen način, zaprl je prostore pobude, ki smo jih zagnali.

Kako je bilo videti to zapiranje prostorov svobode v 80. letih?
Glede na to, koliko možnosti si imel uresničevati projekte, koliko sredstev je bilo na razpolago, kako so bile institucije pripravljene podpirati in dopuščati naše eskapade ... to je bila bolj predstopnja situacije danes, kjer so prostori zaprti, lastijo si jih klani.

Pa se je zdelo, da lahko to preprečite? Je obstajala druga pot?
Vmes se je zgodil še en nepredstavljivo črn scenarij – vojna na Balkanu, ki ni lokalna zgodba, kot jo hočejo predstaviti. Povezana je s procesi v Evropi, oblikovanjem EU-ja in svetovnimi interesi, ki so poskušali preprečiti, da bi se tukaj izoblikovala samosvoja zgodba, ki bi kot tretji partner stopila v igro. Globoko sem prepričan, da so dogodki v Jugoslaviji povezani z vplivom Amerike v evropskem prostoru, njihovim načrtom razbiti komunističen svet in si ga prilastiti. In iti potem naprej proti Sovjetski zvezi. Obenem pa je šlo tudi za notranjejugoslovanski boj, porazdelitev politične moči in bogastva.

Sam sem navijal za to, da ostanemo v Jugoslaviji in prevzamemo progresivno vlogo, poženemo stroj naprej, se vključimo v evropska gibanja. Vedno sem postavljal pod vprašaj slovenstvo. Kje je tukaj kakšna identiteta? Kje je bistvo, prek katerega bi se lahko prepoznali kot Slovenci v nacionalističnem pomenu?

Prek česa pa bi se lahko kot Jugoslovani?
Kot različni ljudje, ki živijo znotraj iste države. Državljani v smislu državljanstva. Jugoslavija pomeni bogastvo razlik. To je bila velika, močna, uspešna, ekonomska zgodba, ki je sproducirala veliko zadev, ki jih zunaj Jugoslavije ni bilo. Nacionalistično zapiranje v državice je totalna regresija. Nacionalizem je bil progresiven v 18. in 19. stoletju, ko se je formirala nova panevropska zgodba. Danes pa je zastarel konservativen projekt, ki ustreza konservativnim silam, kot je Rimskokatoliška cerkev. To jim omogoča fevdalno sistematizacijo vsakdanjega življenja, a nas obenem uničuje. Saj ne moremo niti petih metrov proge sezidati, ne da bi nekdo zakričal "referendum". Ne agitiram za nikogar, samo začuden sem nad tem, s kakšnimi napori v Sloveniji se danes soočaš, da lahko nekaj majhnega premakneš.

Kako torej doživljate razvoj od sedemdesetih let do zdaj?
Na ravni sociale, izobraževanja, kulture, športa in zdravstva – celotnega javnega sektorja – se dogaja regresija. Kaj je ena danes ena najudarnejših parol? Probematizacija javnega sektorja. Ob tem, da ti, ki vpijejo, sploh ne vedo, kaj je javni sektor. Forsirajo zasebni sektor, ki ne bi niti sekundo obstal, če ne bi bilo javne infrastrukture. Izkoriščajo jo pa vsi, tudi ti, ki zdaj kot del gozdnega gospodarstva vozijo iz države smreke in so popolnoma uničili avtro-ogrske ceste. Ne da se 20 kilometrov proge do morja speljati, istočasno pa bi se šli radi svetovno zgodbo. Ponavlja se 19. stoletje po Napoleonu, ko se je klerikalna vlada na vse načine borila, da ne bi šla železnica čez Slovenijo. Da ne bi slučajno umnega kmeta kakšne liberalne ideje dosegle. Slovenija je tako zapravila 19. stoletje.

Kaj pa, če ne bi bili razdrobljeni na države, če bi takrat zaživeli znotraj Gibanja neuvrščenih?
Ne bi mogli, bili smo trn v peti komunistov in kapitalistov. Kar se je zgodilo, je bilo edino mogoče. Smo del svetovnih procesov, kjer nimamo možnosti tretje poti. Vprašanje pa je, ali bi sploh znali funkcionirati na ravni svobodne družbe. To je bil ta naš poskus: ustvariti svobodno družbo, kjer ne diktiraš udeležencem, kaj naj počnejo in mislijo. Hoteli smo ustvariti prostore, kjer bi lahko skupaj delovali različni ljudje. Verjeli smo, da je zanimivo življenje lahko le ustvarjalno življenje. Nismo hoteli iti delat v tovarne: verjeli smo, da delo prihaja iz človeka ven, ne v človeka noter. Da delamo zato, ker nam to omogoča delovati kot celostnemu človeku, ne pa, da moramo celostnega sebe zreducirati na element tekočega traku ali poslovnega modela. To je bil naš poskus, ki je deset let funkcioniral, potem pa pogorel.

In tudi zasedba fakultete je bil ta poskus?
V nekaj dneh smo takrat zasedli fakulteto, potem pa pripravili kovčke in šli domov, ker smo videli, da se je vse spremenilo v šov. Nekateri so hoteli nekaj zase, nekateri so se hitro priključili, da ne bi bilo videti, kot da niso bili zraven – ti si še danes vihajo nosove. Projekt se je izjalovil. Še najbolj je projekt uspel, ker smo zagnali ideje, ki so se potem prelevile naprej v druge ideje. Pretežni del današnjega dogajanja izhaja od tam, a se o tem večinoma molči. Ker smo mi skrbeli za anonimnost in nevidnost in ker so se naše ideje izkazale za generične: so drevesa, ki lahko poganjajo v vse konce in kraje.

Nadina Štefančič

Oddajte svoj komentar - Št. komentarjev: 11

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Prijavi sovražni govor


  • patriot44x2 1. maj 2018 ob 14:36
    Ta Slovenija caplja kjer caplja ker mi se nikol ne bomo rešili tega socialističnega razmišlanja. Krivdo nosite pa tudi mediji ki to nenehno propagirate.
    +36
    -12
  • luka101 1. maj 2018 ob 15:21
    ... In partija je bila avantgarda delavskega razreda, ki mu je delila drobtinice, zato da so njeni glavni predstavniki živeli v izobilju ...

    Rtv-jevci, zakaj ne naredite intervjuja še z našo 75-letno sosedo. Ona je tudi šudirala konec 60-ih let in pravi, da se jih prav rada spominja, ampak samo zato, ker je bila še mlada ... Rdečo peterokrako zvezdo pa prezira iz dna srca ... Zaradi takratnih komunistov in njihovih današnjih naslednikov, ki z asistenco dominantnih medijev komunistične konstrukte predstavljajo kot zveličavno resnico.

    Vse prej kot resnica, tovariši rtv-jevci, vse prej kot resnica!
    +29
    -10
  • lizing 1. maj 2018 ob 16:26
    Dober članek za leto 1976..........Res navdihuje
    +9
    -10
  • jan15 1. maj 2018 ob 16:56
    Danes pa je zastarel konservativen projekt, ki ustreza konservativnim silam, kot je Rimskokatoliška cerkev. To jim omogoča fevdalno sistematizacijo vsakdanjega življenja, a nas obenem uničuje. Saj ne moremo niti petih metrov proge sezidati, ne da bi nekdo zakričal "referendum".

    Aha RKC ustreza, da ne vi morete niti 5 metrov proge sezidati!!
    +11
    -4
  • genniuuss 1. maj 2018 ob 17:04
    Ne samo s študenti, srečevali smo z vso uporniško generacijo, hodili skupaj na koncerte, živeli smo z njimi po skvotih v Londonu in Berlinu.


    Človek je deset let starejši od mene, pa take kvasi da kar peče,
    oziroma bom drugače,

    Kdo ti je pa dal vizo da si ga sral po eu,
    kaj si pa delal tam, ker mi je nismo dobili kar tako,
    pa smo športali,
    juga je bila za mladostnike ki niso bili v zsms zelo stroga.
    +1
    -1
  • pace 1. maj 2018 ob 18:50
    "Vedno sem postavljal pod vprašaj slovenstvo. Kje je tukaj kakšna identiteta? Kje je bistvo, prek katerega bi se lahko prepoznali kot Slovenci v nacionalističnem pomenu?"

    A tako? Zatajil dom, očeta, mater, dede svoje? Kje je zemlja, kje junaci domačije? Osebno ne poznam primerov pri drugih narodih ex JU, da bi recimo Srbi ali Hrvati o samih sebih govorili, da svojo narodno bitnost postavljajo pod vprašaj, da sploh ne vedo, da imajo kakšno identiteto ... Ta pa ne ve oz. postavlja pod vprašaj slovensko, čeprav je ta že v melosu, zvenu govorice, fiziognomiji, zgodovini ... v vsem.
    +1
    -1
  • jan15 1. maj 2018 ob 20:30
    Seveda prav: ...da vi ne morete..
    0
    0
  • milko54 2. maj 2018 ob 05:52
    In Janša je bil v tej gnili organizaciji ZSMS čisto pri vrhu. Če ga ne bi vmes zaprli, bi lahko postal celo njen predsednik. Da ga ni sram.
    0
    -2
  • despi 2. maj 2018 ob 10:46
    Glede na zelo negativne komentarje komentatorjev se to odraža tudi na današnji čas. Dober članek , Iztok tebi pa lep pozdrav.
    +1
    -2
  • Laskodrinker 3. maj 2018 ob 05:47
    Za razliko od hrvaških kolegov, ki so množično podprli večjo avtonomijo (nekateri pa tudi takrat še bogokletno samostojnost) svoje republike, so slovenski "protestniki" demonstrirali za "več socializma" in proti "agresiji na Vietnam". Niti ene parole proti komunizmu ali za večjo samostojnost Slovenije. Imam celo občutek, da je te marksistične študente in njihove "demonstracije" trdo krilo partije izrabilo in izkoristilo za obračun s Stanetom Kavčičem,
    +2
    -1

Zadnji prispevki