Leto 1968 je bilo polno dogodkov po vsem svetu: uprli so se študenti v Združenih državah, Franciji, Veliki Britaniji in Nemčiji, podobno kot njihovi vrstniki na Japonskem, v Mehiki, Španiji in Čilu. Zgodovinar Hrvoje Klasić s Filozofske fakultete v Zagrebu, profesor na Inštitutu za politične vede poljske akademije znanosti v Varšavi Piotr Osęka in profesorica sodobne zgodovine in vodja raziskovalne enote o multikulturalizmu in spolu Univerze v Barceloni Mary Nash so predstavili študentska dogajanja v Španiji, na Poljskem in v nekdanji Jugoslaviji. Prvi del dogodka je bil namenjen predstavitvi referatov gostov, drugi del pa pogovoru, ki ga je vodila zgodovinarka in umetniška direktorica festivala Fabula Manca G. Renko.

Prelepa namišljena revolucija
Mary Nash je v referatu "Prelepa namišljena revolucija" maja 1968 in iskanje svobode v Francovi diktaturi in pozneje spregovorila o odmevu leta 1968 v Španiji. Predavanje je naslovila po založniku, pesniku, pisatelju in progresivnem skeptiku Carlosu Barralu, ki je dvajset let po študentskih protestih v Parizu v svojih spominih opisal dogodke kot "prelepo namišljeno revolucijo". Ob tem je povedala, da maj 1968 ni pomenil prelomnice v politični zgodovini Španije. V času Francovega režima so frankovski mediji poskušali javnost odvrniti od pariških dogajanj. "Mediji so zgradili predstavo o dogodkih maja 1968 na podlagi fotografij študentskih demonstracij, skupaj z opisom dogodkov, ki večinoma niso omenjali vidikov, ki bi lahko ogrožali režim." Nacionalistični katolicizem takratne Španije je ženske oklestil pravic in svoboščin ter poudarjal žensko neenakost in moško nadvlado. Po njenem mnenju je pomen dogodkov maja 1968 za Španijo treba umestiti v ta kontekst. "Maj 1968 je z družbenimi in političnimi zahtevami prinesel nekatere spremembe življenjskega sloga, vendar so feministke trdile, da je prav siljenje v družinsko življenje osrednji vzvod zatiranja žensk."

Jugoslavocentričnost gibanja
Hrvoje Klasić je v predavanju Jugoslavija in študentske demonstracije govoril o letu 1968 v takratni Jugoslaviji, kjer se je število študentov v nekaj desetletjih več kot podeseterilo: akademsko leto 1938/39 je bilo 20.000 vpisanih študentov, v letih 1967/68 in 1968/69 pa se je vpisalo 211.000 in 232.000 študentov. "Najrevnejši so lahko postali ne le profesorji, ampak doktorji znanosti. Vzpostavljala se je socialistična inteligenca, razmere pa so ostajale enake. Ni se povečalo število štipendij, postelj, profesorjev, knjižnic." Poudaril je, "da je bila vstaja popolnoma jugoslavocentrična". Mladi so svoje težave dojemali kot neločljiv del težav jugoslovanske družbe kot celote. Nasprotno od študentov na Zahodu, ki so zahtevali radikalne spremembe obstoječega sistema, niso bili kritični do socializma, temveč do njegove izrojenosti.

Obenem je opozoril, da ga je pri raziskovanju takratnih dokumentov presenetilo, da so bili protesti v Ljubljani vezani na slovenstvo in slovensko izobrazbo, medtem ko so v Zagrebu, Beogradu, Skopju, na Reki in drugje svoje gibanje usmerjali glede na dogodke v Beogradu. V Ljubljani so bile tudi izražene najbolj radikalno leve zahteve, kot je bil bojkot šund literature z Zahoda, je še povedal.

Upori vodili do zadnje množične izselitve Židov
Piotr Osęka je poslušalcem razložil ozadje poljskih protestov v predavanju, naslovljenem Poljski pohod. Na univerzi v Varšavi je bilo v tistem času ozračje vedno bolj napeto, nato je odločitev oblasti, da prepove javno branje drame v verzih Dziady Adama Mickiewicza, povzročila ogorčenje med študenti, ki se je razvilo v proteste. Najbolj nasilni spopadi so se zvrstili v Krakovu, Poznanju, Lodžu, Gdansku, Katovicah in Vroclavu. Na tisoče ljudi je bilo zadržanih in na stotine aretiranih. Na Poljskem so upori vodili do ponovne okrepitve antisemitizma. Upor mladine marca 1968 je bil šok, ki je obnovil "protisionistične" zamere v partijskih vrstah, za katere so bili "organizatorji izmečki, poljski državljani židovskega rodu". To je vodilo v začetek zadnje množične izselitve Židov iz Poljske v zgodovini. Med letoma 1968–1971 je Poljsko zapustilo trinajst tisoč ljudi. Posledice marčevskega dogajanja leta 1968 so bile katastrofalne za poljsko znanost in kulturo: skoraj petsto akademskih predavateljev, dvesto novinarjev, sto glasbenikov ter na ducate igralcev in režiserjev je zapustilo državo.

Poljski študentje bližje Pragi kot Parizu
Gostje dogodka so v pogovoru z Manco G. Renko iskali razlike in podobnosti med protesti na Vzhodu in Zahodu. Klasić vidi študentsko gibanje kot vrh nekega daljšega procesa. Pravi, da so bili Jugoslovani takrat bližje Zahodu, saj so imeli potne liste, hodili so v Berlin, pisali o dogodkih na Japonskem, v Egiptu in Ameriki. Niso pa bili del zahodnega liberalnega kapitalizma, zaradi česar se bistveno razlikujejo od zahodnih vstajnikov.

Osęka je razložil, da je bilo ravno obratno gibanje na Poljskem izrazito obrnjeno na drugo stran železne zavese. Za poljsko mladino so bili dogodki tistega maja v Parizu zgodba z drugega sveta. "Čutili so solidarnost s Prago, ne s Parizom. Njihov lastni boj in tisti njihovih čeških vrstnikov je bil v precejšnjem kontrastu z bojem za svobodo spolnosti, v katerem je ena stran videla junaško vstajo, druga pa hedonistično muho." Poljake je motila zahodna fascinacija nad komunizmom in to, da so enačili politiko in etiko ter vključevali spolno svobodo med temeljne človekove pravice. Udeleženci demonstracij so se še leta šalili: "Mi prakticiramo svobodno spolnost, namesto da teoretiziramo o njej."

Mary Nash, ki je bila tudi udeleženka španskih protestov leta 1968, je pojasnila, da je študentsko gibanje igralo odločilno vlogo v odporu proti diktaturi in da so dogodki v Franciji vplivali na Baskijo in Katalonijo, a kljub temu niso doživeli nikakršnega odziva v Barceloni in Madridu. Še vedno so bili preveč pod vtisom dogodkov iz leta 1966, obenem pa so jim bili v medijih protesti predstavljeni zgolj kakor nasilje, ob čimer je bilo med vrsticami brati: "Mi smo za mir."

Kje je generacija oseminšestdesetašev danes?
Pogovor je prešel na posledice leta 1968, ki so vidne danes. Spraševali so se, ali je leto 1968 leto preteklosti, ker se je že davno končalo, ali sedanjosti, ker njegove posledice, dobre in slabe, občutimo še danes, o tem, ali je antiestablišment danes postal establišmentm in kje je generacija oseminšestdesetašev danes.

Posledice v Španiji, pravi Nasheva, so danes vidne predvsem v uporu proti nasilju nad ženskami. Zaradi Francove demonizacije žensk so se Španke uprle že leta 1968, kar je ostalo prisotno še danes in je kulminiralo 8. marca letos, ko so Španke na ulicah večjih španskih mest in skupno v 200 krajih po državi organizirale shode "proti zavezništvu patriarhata in kapitalizma". Poudarila je, da šele danes v Španiji prihaja v javnost zavedanje o razširjenosti družinskega nasilja in dejstvo, da je vsak teden ubita ena ženska.

Poljski gost je pojasnil, da so mnogi poljski protestniki postali parlamentarci, ministri, profesorji in direktorji, generacija je na Poljskem postala zelo uspešna. In ženske? Tudi te so bile vključene v upor, vendar pa se večinoma pozneje niso vključile v politično in gospodarsko življenje, temveč v kulturno polje Poljske. Postale so galeristke, pisateljice, založnice in drugo. Ob tem je govornik povedal, da so ti protesti skupaj zbrali največ Poljakinj v zgodovini.

Na področju nekdanje Jugoslavije je drugače, je dejal Klasić. Oseminšestdesetaši, ki so v tistem času "podpirali Jugoslavijo in s tem svobodo manjšin, so v devetdesetih pogrnili." Nekaj jih je postalo Miloševićevih zaveznikov. Obenem pa je opozoril, da so ravno v času tranzicije boj za državljanske pravice v Srbiji vodile ženske.

Protesti z ulic na splet
Pogovor se je končal z razmislekom o tem, ali je takšno gibanje mogoče danes. Klasić je ob tem poudaril največjo razliko med takratnim in današnjim časom. "V šestdesetih so obstajale prepovedane stvari. Danes lahko mladi rečejo karkoli, tudi da je predsednik neumen. Nič ni preveč radikalno." Leta 1968 pa si je bilo treba to svobodo šele izbojevati. Študentsko gibanje se mu zato ne zdi več mogoče. Protesti danes lahko potekajo drugače, na drugačnih ravneh. "Mladi se lahko danes upirajo prek Facebooka. Ne potrebujejo več ulice, lahko se uprejo virtualno."