Katalonski glasbenik Francesco Pio de la Serra leta 1965 in danes. Foto: MMC RTV SLO/M. K.
Katalonski glasbenik Francesco Pio de la Serra leta 1965 in danes. Foto: MMC RTV SLO/M. K.
Razstava V iskanju svobode 1968-2018 je bila najprej na ogled v Ljubljani, zatem v Varšavi, zdaj pa jo lahko vidijo še prebivalci Barcelone. Foto: MMC RTV SLO/M. K.
V iskanju svobode
Skupni boj, ki je sledil Francovi smrti, je bil za amnestijo. Foto: MMC RTV SLO/M. K.
V iskanju svobode 1968–2018
Naslov razstave V iskanju svobode 1968–2018 ni kar tako in zgolj kronološki opomnik, da je od revolucionarnega leta minilo 50 let. Gre za poudarek, da je zares mogoče vleči vzporednice z današnjim časom, je ob odprtju ljubljanske postavitve dejala soavtorica razstave Urška Purg iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Foto: MMC RTV SLO/M. K.

O dogodku še danes pripoveduje fotografija nastopa de la Serre s kitaro, ki jo je Fundacija solidarnosti Univerze v Barceloni postavila na sam začetek razstave o družbenem vrenju v mestu pred petimi desetletji. V Barceloni so namreč ta teden odprli razstavo V iskanju svobode 1968–2018, ki je bila pred tem na ogled najprej v Ljubljani in nato še v Varšavi, osvetljuje pa dogajanje okrog leta 1968 v vseh treh mestih.

Medtem ko je bilo na junijski postavitvi v Ljubljani v ospredju slovensko poglavje gibanja 1968 in let, ki so sledila, v Varšavi pa poljsko, so v Barceloni razumljivo osrednji poudarek namenili gibanju v Kataloniji. Tam se je vrenje začelo že nekaj let prej, spodbudilo pa ga je nezadovoljstvo zaradi pritiska, ki so ga v Francovi diktaturi občutili poraženci državljanske vojne. Za njimi je bilo obdobje krvavega zatiranja, dolgih zapornih kazni, stroge cenzure in zapenjanja premoženja.

Potem ko sta frankistični normativni diskurz in na novo vzpostavljen pravni red, podkrepljena z nacionalnim katolicizmom, ustoličila patriarhalni sistem kot temelj nove države, so se konec šestdesetih let oblikovale številne odporniške skupine znotraj takrat prepovedanih sindikatov, politične opozicije, študentskega odporniškega gibanja in v nastajajočih feminističnih skupinah. Borili so se za demokratične pravice, boljše plače za španske delavce in za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb.

Nasilje Francove diktature je zadnje žrtve zahtevalo v septembra 1975, torej dva meseca pred diktatorjevo smrtjo. Več žrtev frankovske diktature so usmrtili tudi na dvorišču gradu na hribu Montjuïc v Barceloni. To so začeli graditi leta 1640 kot trdnjavo, kjer je leto pozneje potekala pomembna bitka v spopadu med Katalonijo in španskimi kraljevimi silami. Danes je torej simbol katalonskega odpora, a tudi žalosten opomin na ne tako oddaljeno represijo pod Francovo diktaturo. V to z zgodovino nasičeno stavbo so zato s toliko večjim pomenom organizatorji umestili razstavo V iskanju svobode 1968–2018.

Z glasbo in neupogljivostjo proti frankovskemu režimu
Na začetku razstave pozdravi obiskovalce prav omenjena fotografija nastopa Francesca Pia de la Serre, ob katero je po dobrih 50 letih stopil tudi glasbenik sam in si ob tej priložnosti ogledal razstavo. De la Serra je bil v šestdesetih letih član skupine katalonskih umetnikov, ki so kljub cenzuri s svojimi deli izkazovali nasprotovanje takratnemu režimu. Ko je bil star 19 let, so ga aretirali zaradi poslikave zidu, na katerega je podpisal Pacifistično organizacijo Katalonije – 'OPC', gibanje, ki ga je ustanovil z nekaj prijatelji. De la Serra je bil tri dni zaprt na policijski postaji na ulici Laietna, nato pa obtožen in poslan na prisilno služenje vojaškega roka v Ceuto v Maroku. Med 18-mesečnim služenjem ni upošteval ukazov poveljstva, uničeval je orožje, odpiral zaupno pošto, uspelo mu je celo pobegniti. V tem času je prejel nacionalno nagrado za glasbene dosežke. Po odsluženem vojaškem roku je glasbenik nadaljeval protifrankistični aktivizem kot poklicni glasbenik in kot član Združene socialistične partije Katalonije (PSUC).

Razstavljeno gradivo želi osvetliti stisko Špancev v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja in njeno povezavo z dogodki maja 1968. Ob to sta vključena tudi prispevka iz Varšave in Ljubljane, kjer sta slovenski del razstave pripravili Irena Ribič in Urška Purg iz Muzeja za novejšo zgodovino Slovenije. Ta je bil skupaj z založbo Beletrina (ki je pred kratkim izdala istoimensko knjigo) tudi slovenski partner mednarodnega projekta, vanj pa je vključen tudi MMC RTV Slovenija, ki je ob tej priložnosti pripravil posebno mesto, na katerem zbira tudi spomine pričevalcev prelomnih let.

Najboljše podobe iskanja svobode
Projekt V iskanju svobode 1968–2018 ni bil usmerjen le v preteklost, pač pa je, kot že letnici v naslovu povesta, želel pokazati na podobne boje, ki jih še danes bijejo na vseh koncih sveta. Svoboda ni samoumevna in prizadevanje zanjo vselej potrebno. V ta namen so ljudi povabili, naj delijo fotografske podobe protestnega in nekonformističnega duha časa. Uporabniki z vsega sveta so fotografije pošiljali z uporabo ključnika #InSearchOfFreedom2018. Izbrali so najboljše tri, ki jih podpisujejo Hayk Shalunts iz ZDA, Bernarda Avsenik iz Slovenije in Joan Mateu Parra iz Španije.