23. september 2018 ob 06:58 MMC RTV SLO Spomini

Odmevanje oseminšestdesetega

Spomini Francija Pivca
Fotografija Francija Pivca, objavljena v Teleksu ob 20-letnici dogodkov. Foto: Osebni arhiv Francija Pivca
Študentske demonstracije v študentskem naselju, Ljubljana, junij 1968

Študentske demonstracije v študentskem naselju, Ljubljana, junij 1968 Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije /Tone Stojko

Protesti študentov ob dogodkih na Češkoslovaškem, Ljubljana, poleti 1968. Foto: Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

V tistih dneh smo pripovedovali anekdoto, ki se je znašla celo v New Left Review in so z njo označili posebnost jugoslovanskih razmer. Med vojno se je v hribovski vasi partizanom prilepil pastirček, za katerega so lepo skrbeli, po vojni pa so ga izšolali in je naredil politično kariero. Na vrhuncu svoje pomembnosti se je kot partijski šef odločil obiskati svojo rojstno vas in se je v še zmeraj revnem in zaostalem kraju pojavil v vsem sijaju, začudenje ljudi pa še stopnjeval s samohvalami, kaj vse še premore v prestolnici, na Jadranski obali itd. Priletna mati ga je potegnila na stran in ga opozorila: »Samo pazi sine, da se spet ne vrnejo 'rdeči' in ti vse vzamejo!« Potolažil jo je: »Brez skrbi, mama, pazim na to!«

Tja do konca petdesetih se je celotna Evropa izkopavala iz ruševin druge svetovne vojne, potem pa je v številnih zahodnih državah napočil čas 'gospodarskih čudežev', ko se je razcvetelo tudi potrošništvo, proti kateremu je bila socialistična ideologija bolj ali manj neprepričljiva. Sto tisoči 'gastarbajterjev', sprva predvsem iz Slovenije in Hrvaške, je imelo o tem neposredno izkušnjo. Del politikov se je zavedal, da ljudje vidijo zaostajanje Jugoslavije in je predlagal drugačne razvojne usmeritve, vsaj v konturah zajete v programu ZKJ (1958), v ustavni reformi (1963), v ekonomski reformi (1965) ter v bolj pirovi zmagi nad Rankovićevo 'udbo' (1966). Problematično pa je bilo različno dojemanje teh navidezno soglasnih opredelitev v 'vzhodni' in v 'zahodni' polovici države. Ta razhajanja so bila javnosti dobro prikrita in šele zdaj prihajajo iz arhivov dokumenti o globokih sporih v političnem vrhu, ki so zadevali celo sam obstoj Jugoslavije – Kardelj je npr. v ustavni komisiji licitiral svoja stališča tudi z razpadom Jugoslavije.

Študentje, ki so seveda imeli za seboj potencirano domoljubno vzgojo in obredno zaklinjanje na bratstvo in enotnost, so vseeno prvi zaznali prelomnost trenutka, ko so ocenjevali možnosti za svoje poklicne kariere. Stavili so na visoko izobrazbo, razvoj pa ni šel v smer, ki bi jim odpirala perspektive. Namesto ideoloških konstruktov so si želeli kritičnih obravnav družbenih nasprotij, kar so našli v 'opozicijskih' intelektualnih krogih, pri čemer je bila oblast v Beogradu najbolj alergična na Djilasa, v Ljubljani pa na Kocbeka. Dejansko so bili ljubljanski študentje najbolj navdušeni nad kritično naravnanostjo kulturniških revij – Sodobnosti, Problemov in še posebej Perspektiv (njenih predhodnic Revije 57 in Besede), ki so se eksplicitno lotevale slovenske razvojne politike. Res je tudi, da se je v odnosu do njih politika razdelila in študentje so na ta način izvedeli za razlike v slovenskem političnem vrhu. To je povzemala študentska Tribuna in oplaziti je moralo tudi študentsko organizacijo.

Zveza študentov Jugoslavije, ustanovljena leta 1951, je bila transmisijska in močno unitarna 'družbenopolitična organizacija' s centralnim vodstvom v Beogradu in izpostavami po univerzitetnih središčih. Republiška organiziranost ni bila dovoljena in smo potemtakem imeli »Zvezo študentov Jugoslavije na Univerzi v Ljubljani«, kar je bil anahronizem, saj se je sama partija že zdavnaj 'republikanizirala', od leta 1965. Pa je bilo tudi visoko šolstvo v izključni domeni republik. Posledica je bila, da teh formalnih relacij sploh nismo več jemali resno in beograjski 'centralni odbor' je figuriral v prvi vrsti kot izpostava zunanjega ministrstva za navezovanje polformalnih mednarodnih stikov in za pridobivanje diplomatskega ter obveščevalnega naraščaja. Zato je tudi v Ljubljani t. i. 'mednarodni odbor' deloval ločeno in po nekih svojih pravilih. Vsakoletna mednarodna študentska konferenca v Dubrovniku je potekala pod neposrednim pokroviteljstvom Koče Popovića in Aleksandra Rankovića (zunanjega in notranjega ministra). Da bi imeli kaj od nje, smo si morali študentsko organizacijo v Ljubljani pač urediti po svoje in sredi šestdesetih smo si dali veliko opraviti z njeno osnovno mrežo na fakultetah, v študentskih domovih in v pokrajinskih klubih. Od tod smo delegirali množico svojih predstavnikov v samoupravne organe. Povezali smo kulturne, športne, tehnične, počitniške in druge dejavnosti. Nastal je 'študentski servis' za občasne zaposlitve. Fakultete so se včlanile v mednarodne mreže za izmenjavo strokovnih praks študentov itd. Utrdila se je zavest, da smo avtonomni in da za našo organiziranost ne potrebujemo nobenega Beograda, pač pa okrepljen vpliv na univerzitetni in republiški ravni. Nekoč smo nagovarjali Toneta Kropuška, če bi nas sindikati sprejeli pod njihovo streho, ker imamo ja toliko skupnega? Ni se mu zdelo nemogoče, ker zaposleni na univerzi so že pri njem ...

Preurejena organizacija je začela delovati 'od spodaj navzgor' in tudi to, da so me izvolili za prvega predsednika, ki ni bil član partije in ni bil 'usklajen' kje na vrhu, je bil znak novega položaja, za katerega je bil najzaslužnejši neomajni demokrat Mišo Krivic, tedaj partijski sekretar na univerzi. V dijaških letih sem si nabral veliko izkušenj z delovanjem v kulturnih društvih, zato sem na filozofski fakulteti nemudoma ustanovil »Klub 63«, odprto kulturno organizacijo po takratnem poljskem vzorcu. To me je pripeljalo v univerzitetni odbor kot referenta za kulturo in zapodil sem se po šolah in domovih, kjer smo ustanavljali galerijice, kapelice, štiblce, izbe, rumplkamre, knjižnice in podobne kulturne luknje z bolj ali manj ambicioznimi programi. Z Markom Pogačnikom sva še pred Ohojem zvarila prvo mobilno razstavišče. Zanimala so me dejanja, ne floskule, in ko smo na seji obravnavali neznosno stanovanjsko stisko študentov, bi iz proračuna študentske organizacije takoj postavil montažno gradbeno barako na Trgu Marxa in Engelsa in vanjo namestil sto postelj – naslednji dan me je eden od članov odbora obvestil, da 'udba' ve za mene, jaz pa sem spoznal prvega 'udbovca'. Vpliv študentske organizacije je močno zrasel, ko se je z odmaknjene Poljanske 6 preselila v 'Kazino' sredi Ljubljane. To je bila premišljena poteza Marka Bulca, enega od kreatorjev liberalne struje, ki je previdno računala na podporo univerze in študentov. Meni je odgrnil zaveso v politična ozadja in tudi kot kasnejši član uredništva Tribune in v prvi službi kot upravnik Študentskega naselja sem vedel, 'za kaj gre'. Ko je odhajal z univerze, me je Bulc prepričal za članstvo v ZK in takoj tudi priporočil svojemu nasledniku Stanetu Dolancu, takrat še neomajnemu 'kavčičevcu', da me je leta 1967 sprejel kot organizacijskega sekretarja partije na univerzi (pred menoj je bil to Krešo Petrovič in pred njim Mišo Krivic). Brez vsakršne zareze ali hierarhičnega razkoraka sem nadaljeval s svojim študentskim aktivizmom, za katerega mi ni manjkalo izkušenj in zamisli. Ni samovšečno zapisati, da me je takega sprejel tudi aktivistični krog oseminšestdesetega in skupaj smo izpeljali, kar je nastajalo že od 'perspektivaških' časov naprej.

Najbolj prav bo, če na začetek poti, ki je vodila do junijskih dogodkov leta 1968, postavim mirovniške akcije proti vojni v Vietnamu, ki so sovpadale in so bile povezane z nastajanjem Russellovega in Sartrovega mednarodnega sodišča za vojne zločine v Vietnamu, katerega najaktivnejši član je bil Vladimir Dedijer, s katerim smo si delili prostore v Kazini. Prvi je 1966 s člankom udaril po ZDA Dimitrij Rupel in doživel težko grajo oblasti, pod katero se je podpisal predsednik SAZU Josip Vidmar – seveda smo bili glasno na Dimovi strani. Ob izraelsko-arabski vojni leta 1967 se je zgodilo nekaj nezaslišanega, ko so študentje na zboru v Študentskem naselju nasprotovali Titovi brezpogojni podpori Naserju, kar sva z Rizmanom tudi objavila. Leta 1968 pa se je pogostnost protestnih zborovanj, ki so se praviloma končala z javnim proglasom – jaz sem jih sestavil kakšnih pet – zelo povečala: umor Luthra Kinga, atentat na Dutschkeja, policijsko pretepanje študentov v Rimu, nemiri v Chicagu, umor Boba Kennedyja, podpora praškim študentom proti Novotnemu, protestno pismo o antisemitizmu na Varšavski univerzi, solidariziranje s pariškimi študenti itd. Poleg Tribune in Katedre so to beležili tudi drugi mediji, pa tudi mednarodna mreža študentskih organizacij je registrirala naše dejavnosti. V Ljubljano sta prihajala brata Karl-Dietrich in Frank Wolf iz Sozialistische Deutschen Studentenbund, beograjski Američan Fredy Perlman, kanadski novolevičar Dimitrios Roussopoulos in tukaj je avgusta 68. zasedalo celo vodstvo ICDP (Mednarodna konfederacija za razorožitev in mir) na čelu z Bernardine Dohrn, nad katero je visela ameriška policijska tiralica. Menda je Ljubljana pritegnila tudi Daniela Bella, ko je raziskoval mladinska gibanja v Vzhodni Evropi? Sicer pa so bili zelo pogosti obiski 'turističnih revolucionarjev' kot jih je imenoval Hobsbaum, ki so opravljali poslanstvo izmenjave informacij, udarnih gesel, simbolov, sploh pa življenjskega stila, glasbe itd. Veliko je bilo tudi ljubljanskih študentov, ki jih je radovednost nagnala v Prago, Pariz, Berlin, na ameriške univerze itd.

Krepilo se je jedro in širil se je krog študentov, ki so se zanimali za teoretsko refleksijo razgibanega časa. Ni bilo enostavno, ker je bila še živa izkušnja prejšnje generacije, ki si je privoščila razmišljanje z lastno glavo in doživela izključitev z univerze: Rus, Kermavner, Pučnik, Saksida, Bonač, Ahtik ... Začelo se je 'mehko', s sklicevanjem na mislece Frankfurtske šole in na mladega Marxa, kar je propagirala Korčulanska letna šola, skupaj s Praxisom. Domači so postajali Marcuse, Fromm, Adorno, Habermas, pa ob njih Kolakowski, Gorz, Lefebvre ... V slovenski družboslovni bibliografiji so bila nova imena Hribar, Diklićeva, Urbančič, Kirn, Kerševan, Pagonova, kmalu tudi Kreft, Močnik, Mastnak, Čačinovičeva, Šešerko, Tothova ... Zelo se je čutilo tudi vrenje okoli Drugega vatikanskega koncila: Grmič, Križnik, Stres, Kovačič-Peršin, Poljšak... V Tribuni je zmanjkovalo prostora za obširne članke, Perspektiv ni bilo več, Pirjevčeva Sodobnost je bila izbirčna, Problemi so se močno razširili, nove revije Teorija in praksa, Prostor in čas, Anthropos pa so bili namenjeni določenemu krogu. Se je vse to bralo? Ja, na zanimiv način: bral je aparat državnih organov in kar je podčrtal rdeče in napadel, je postalo zanimivo tudi za širši študentski krog.

Socialne razmere so bile najbolj zaostrene v študentskih domovih, saj so bili nizki družinski dohodki ključni pogoj za pridobitev pravice do subvencioniranega bivanja v njih. Taki stanovalci so tudi največ razmišljali o socialnih razlikah in o svojih življenjskih perspektivah. V resnici je presenetljivo, da niso pogosteje in ostreje reagirali na težke socialne razmere, kar se je npr. dogajalo v Beogradu, kjer je veliki 'štrajk gladnih' v petdesetih vodil moj prijatelj in profesor na ljubljanskem gradbeništvu dr. Dragoš Jurišić. (Seveda o tem ni nikoli govoril, saj je bila Ljubljana zanj politični azil.) Študentski domovi so bili grajeni in upravljani kot vojašnice in šele v mojem času se je začelo pravo soupravljanje, ustanovili smo kulturno društvo Forum, uredili knjižnico in čitalnico, 'študentska menza' pa je postala prostor odmevne javne tribune »Čas in svet« in značilna je bila izbira tem: socialne razlike (Vida Tomšič), perspektive kmetijstva (Vladimir Bakarić), gospodarska kriza (Janez Stanovnik), mednacionalni odnosi (Krste Crvenkovski), itd... Študentje so vneto in prizadeto razpravljali z vodilnimi politiki in ker so mediji poročali zelo skopo, so nastajale prave legende o ostrih spopadih, ki jih vendarle ni bilo. Spomladi 1968 se je zapletlo pri subvencioniranju stanarin in da bi pokrili izgubo, je uprava predlagala svetu zavoda, ki sem ga takrat vodil, da bi v počitniških mesecih ponudili več sob za turiste, redne stanovalce pa odgnali s povišanjem stanarin za ta čas. Revolt je bil takojšen in ker vlada ni pokazala nobene volje, da bi pokrila izgubo, so študentje napovedali štrajk. Kuhalo se je cel maj in postopoma se je dogajanje vse bolj politiziralo, kar je pomenilo, da se je treba povezati in zediniti glede zahtev, da je očiten nasprotnik vlada in da je treba uporabiti demonstracije kot preizkušeno orodje mednarodnega študentskega gibanja. Zvrstili so se zbori po blokih, ki so izmerili veliko pripravljenost za politični protest, obenem pa razkrili, da je zgolj zahteva za subvencijo premalo za nastop, primerljiv s takrat potekajočimi študentskimi nemiri po Evropi. Na površje je priplavala kritika univerze. Vsekakor pa je socialna prizadetost ostala vodilni motiv in razlog zaostrovanja stališč. Posebnost je bil način oblikovanja 'programa' s predlaganjem protestnih gesel, o katerih so se opredeljevali ter jih potrjevali vsi prisotni. Nihče ni imel celega programa, ki bi ga ponudil v sprejem, ampak so se postopoma nabirali fragmenti. Te smo kasneje v Šlandrovem univerzitetnem odboru povezali v dva programska dokumenta o splošnih družbenih problemih in o problemih univerze. Dejansko sta to opravila dva akcijska odbora, v katerih so sodelovali predlagatelji gesel. Demonstracije, napovedane za začetek junija so s tem dobile kolikor toliko smiselno programsko osnovo, ki so jo udeleženci priznavali za svojo. Zdi se mi, da smo poanto naše kritike prevladujočega političnega čveka – samoupravne ornamentike – najbolj zadeli z obrnjenim pariškim geslom »Bodimo nemogoči in zahtevajmo realizem!«, ki bi lahko bilo razpoznavni znak ljubljanskega oseminšestdesetega. V Jugoslaviji propagirati utopijo res ni imelo nobenega smisla ...

Vse to me je opogumilo, da sem strnil svoja večletna razmišljanja o preživelosti Zveze študentov ter izoblikoval predlog za alternativno študentsko organizacijo. Iskal sem povezavo med nedefiniranim statusom študentov v družbi in njihovo organiziranostjo. Temeljni problem je bil, kako zagotoviti participacijo študentov v procesu študija in pri eksistenčnih vprašanjih. Nekaj let prej smo razpravljali o priznanju študija kot dela oz. o izenačenju statusa študenta s statusom zaposlenega in na podlagi tega o pravici do osebnega prejemka (Hribar, Ivan Kreft, Kirn, Goričar...). Na prvi pogled podobno nerealna rešitev kot današnji UTD, toda takrat se je naglo širil 'izredni študij', v katerega so se vpisovali zaposleni po odločitvi svojih delovnih organizacij ter ob tem ohranili plačo in pokojninsko dobo. Zakaj to ne bi moglo biti splošno načelo v visokošolskem izobraževanju? Poznali smo skandinavski sistem kreditiranja študija z odpisovanjem vračila odvisno od uspešnosti študija, kar ni daleč od delovnega statusa in nagrajevanja po delu. Tako zamišljen položaj študentov-delavcev je terjal novo organiziranost v posebno delovno skupnost, kar politična Zveza študentov zanesljivo ni mogla biti, pač pa bi potrebovali samoupravno 'skupnost študentov'. To sem utemeljil v »Predlogu za novo študentsko organizacijo«, ki ga je Tribuna objavila v jeku študentskih protestov, Ciril Baškovič pa je zanj pridobil aklamativno študentsko podporo. Zveze študentov ni bilo več in ljubljanski študentje so ob novih programskih usmeritvah konstituirali tudi povsem novo organizacijo – Skupnost študentov. Ni nastala čez noč in Baškovič kot njen prvi predsednik in za njim drugi, so imeli še veliko dela z njeno konsolidacijo. Prvič je nastala tudi vseslovenska študentska organizacija s Švajncerjem, študentom na mariborskem Združenju visokošolskih zavodov kot predsednikom. V centrali Zveze študentov Jugoslavije sprva niso vedeli, kaj naj si mislijo, saj so jih študentska dogajanja v državi tudi sicer potisnila na rob, a so si opomogli in nas po nekaj mesecih 'zatožili' Titu, da v našem Manifestu sploh ni omenjen Program ZKJ. Nisem bil presenečen, da je meni pripadla obveznost odgovora na vprašanja Titovega tajnika Jožeta Smoleta. Napisal sem ga januarja 1969, ko sem bil že odstranjen iz univerzitetnega komiteja.

Kdor je hotel, se je lahko na podlagi objavljenih zapisov dodobra podučil, da se je za razliko od ljubljanskega dozorevanja razmer, Beograd zgodil povsem nepričakovano in divje, kakršne so bile tudi njegove posledice. Seveda je krvavo obračunavanje pri 'podvožnjaku' v Novem Beogradu vplivalo na razvoj dogodkov v Ljubljani, ni pa študentov odvrnilo od namere za demonstracije. A prav predhodno pripravljalno dogajanje in dovolj konkretne zahteve so bile odločilne, da je slovenska politika in policija ravnala zelo drugače od srbske. Kavčič je preko svojega podpredsednika dr. Hočevarja sporočil »Spremembe da, cirkus ne!«, študentje pa so pogajanja sprejeli. Veliko zborovanje v študentski menzi 5. junija in gesla na transparentih v uličnem pohodu 6. junija so zato kazala drugačno podobo od beograjskih dogodkov. Titov manipulativni televizijski govor za ljubljanske študente ni imel posebnega pomena in zaradi njega niso rajali po ulicah. So pa naredili avtonomno Skupnost študentov, vstopili v parlament, pridobili sistem kreditiranja študija, zgrajeni so bili dodatni študentski domovi, pospešili so sprejem novega zakona o visokem šolstvu brez stopnjevanega študija, ustanovili Radio Študent, sprožili nastanek Centra za razvoj univerze ....

Čeprav je bila ljubljanska univerza zaznavna na zemljevidu mednarodnega študentskega gibanja, ker je med vsemi jugoslovanskimi univerzami v največji meri sledila njegovi aktivistični agendi, se je zasidrala predstava, da se je v Jugoslaviji oseminšestdesetega zgodil le Beograd, vse drugo pa so bili le odmevi nanj. Presenetljiva je nekritičnost analitikov, ki nasedajo okoliščini, da je Tito nagovoril samo beograjske študente, ki so res najbolj drezali v politični osir in če ne bi nasprotovala Kardelj in Vlahović, bi priklicali tudi tanke na ulice. Ampak to ni edino merilo za presojanje sodelovanja v paradigmatski preobrazbi svetovne študentarije. Preverjeni standardi pripadnosti oseminšestdesetemu so prevzemanje mednarodne vsebinske agende, vključenost v svetovno akcijsko mrežo, odpiranje neposredne participacije in prevlada neformalnega življenjskega stila. Vse to je obstajalo na ljubljanski univerzi. Ljubljana je izpadla iz 'zgodovine oseminšestdesetega' iz dveh zelo preprostih razlogov:
ker so se stanovalci študentskih domov kot nosilci takratnega dogajanja hitro pobrali iz prestolnice in svoje kariere nadaljevali v 'provinci', ne da bi se brigali za svoj 'imidž' upornikov in še manj, da bi s tem nadlegovali medije ali zgodovinarje, kar pa je bilo ob zasedbi Aškerčeve 1971. ravno nasprotno ter je nehote prekrila oseminšestdeseto in tudi letos se povečini ne spominjamo petdesetletnice, ampak sedeminštiridesetletnice ljubljanskih študentskih nemirov;
ker avtorji najbolj branih knjig o dogajanjih 1968. v Jugoslaviji ne razumejo slovensko, zato ljubljansko dogajanje preprosto izpuščajo, kar lahko rečem za prijatelja Nebojšo Popova, ki sem mu v pripravah za zbornik v Praxisu predal obširno dokumentacijo, ki je ni uporabil, dvajset let kasneje pa mi je pojasnil razlog, da pač slovenščine ne razume – njegova knjiga pa je 'kanon' za vse premišljevalce takratnega dogajanja.

Zajel sem le nekaj momentov ljubljanskega oseminšestdesetega in bi si poglobljeno analizo zaslužili tudi mnogi drugi vidiki kot npr.:
• občutljivo prepletanje študentskega gibanja in Kavčičeve liberalizacije;
• odnos do Praške pomladi in velike demonstracije 22. avgusta 1968;
• vstop študentov v skupščinski sistem in 'afera 25 poslancev';
• utopitev Skupnosti študentov v ZSMS, v kateri se je obdržala kot kritično jedro;
• priprava novega univerzitetnega zakona in pobuda za nastanek Centra za razvoj univerze;
• odzivanje študentov na nove umetniške prakse;
• presenetljiva odobritev frekvence za neodvisen Radio Študent kljub ostremu nasprotovanju RTVS;
• Itd.

Prebral sem kar nekaj diplomskih in magistrskih nalog na temo študentskega gibanja pri nas, kar kaže na privlačnost teme, toda v njih mrgoli napak ter približnosti in vsaj to bi lahko bil razlog za resno zgodovinsko študijo, ki bi bila zanesljiva referenca za obravnavo te tematike.

Franci Pivec

Oddajte svoj komentar - Št. komentarjev: 14

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Prijavi sovražni govor


  • koncert 23. september 2018 ob 08:00
    Prijavi neprimerno vsebino
    Vsako stvar lahko vzamemo na dva načina: "Ni nam (bilo) lahko, nikoli ne, pa še takrat ne." ali pa "Ni nam (bilo) težko, nikoli ne, pa še takrat ne." Leto 1968, pol stoletja nazaj, tudi:
    http://www.sportingnews.com/us/nba/news/spencer-haywood-basketball-hall-of-fame-induction-kareem-abdul-jabbar-elvin-hayes-1968-olympics/9paakn2ebju81h20ootql4d4w
    Glede: "Upor zadnje generacije, ki je iskreno verjela v socializem" in vsega splošno pa:
    Nismo krivi za to, kar se je dogajalo našim prednikom.
    +1
    0
  • Coli 23. september 2018 ob 09:30
    Prijavi neprimerno vsebino
    Kmečki upori so bili za Slovenijo neprimerno bolj pomembni, kot pa tale študentska žurka otrok priviligiranega družbenega razreda - drugače menda vseh 'enakopravnih'!!! Pejte nostalgijo v Opero zganjat in nehajte posiljevat s poveličevanjem neke druge alternative diktatorskega političnega sistema!!!
    +13
    -7
  • maček Tom 23. september 2018 ob 09:46
    Prijavi neprimerno vsebino
    ne gnjavite več s tem letom 68.
    pri nas ni bilo nič posebnega.Z Modo, ki se je razširila z zahoda
    je bilo treba še tu sitnariti. Skratka BREZ VEZE
    +10
    -4
  • koncert 23. september 2018 ob 10:15
    Prijavi neprimerno vsebino
    @Coli
    Se strinam, da je zdrava kmečka pamet boljša kot žamet.
    Druga stvar pa je intelektualni žamet, ki je hkrati rž in srž dobre družbe.
    +2
    0
  • pepe 2 23. september 2018 ob 10:32
    Prijavi neprimerno vsebino
    kaj že so prinesli kmečki upori?
    Še hujši teror fevdalcev in cerkve.
    68 pa zaletek uvbeljavljanja človekovih pravic, odpiranje države svetu.
    Za čuda pa med osamosvojitelji ni veliko "otrok cvetja" oni so raje sedeli na sestankih in v večnost sejali o stalinizmu in o tem sanjajo še danes
    +3
    -5
  • Sklonjen 23. september 2018 ob 10:39
    Prijavi neprimerno vsebino
    Naivneži, ki so zrasli v megleni fatamorgani revolucije nasilezev ki so za svojo noro idejo dobršen del sveta ovili v temo in jo zaznamovali s krvjo!
    +2
    -3
  • Druga Švica 23. september 2018 ob 10:51
    Prijavi neprimerno vsebino
    Razlika je samo v tem, da je včasih slovenska mladina šla na ulice danes pa odhaja v tujino. Očitno nima doma nobenega upanja več.
    +2
    -1
  • koncert 23. september 2018 ob 11:30
    Prijavi neprimerno vsebino
    @maček Tom
    Zeitgeist 1960ih tudi https://en.wikipedia.org/wiki/Miniskirt, da o moški modi sploh ne govorimo.
    V 70ih pa je npr. odmevalo Mini maxi https://www.youtube.com/watch?v=KwKd-o7mAwQ
    http://arhiv.zofijini.net/zofijini.org/online_kaprica.html Ena od misli iz tega sestavka, o kateri bi se vsekakor moralo razpravljati: "V Lacanovem nauku nastopi kaprica v okviru očetovske metafore, v kateri oče zastopa zakon in mati kaprico, pri čemer se za civilizacijski napredek označi pot od kaprice k zakonu." Konča pa s stavkom: "Pa vendar so vse do zdaj predvsem gospodje tisti, ki posredovanje oblasti izkoriščajo za lepa oblačila, za sprehode, za to, da se jih občuduje v njihovih kostumih; ah, imamo odgovor: gre ravno za to, da oblast feminizira!"
    http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Trkman-Silvia.PDF Tu pa gre za dobra razmišljanja o vsem in še posebej o kapricah, citiram npr.: "In to ravno je Dejanje: brezglava subjektivizacija brez opore v Drugem, norost, ko lastno življenje zastavimo za kaprico." Čeprav večino stvari (99,9999%) lahko počenjaš legitimno (in umirjeno konstruktivno brez kančice dvoma oz. nesigurnosti) na milijon različnih načinov ze znotraj legalnega okvira.
    Čeprav nekaj, kar na prvi pogled zgleda osebna kaprica, lahko v družbi postane zakon. Npr. pri poletnih mini krilih v 60.letih se je poleg vsega drugega dobrega izkazalo, da se za izdelavo porabi manj materiala. Ali npr. sedaj, ko se prodajajo npr. na pol strgane kavbojke (ko je izgledalo vse skupaj kot kaprica), ni nič narobe, če se ti druge klasične kavbojke kdaj strgajo in jih potem vseeno nosiš - drugače bi jih moral vreči stran.
    0
    0
  • koncert 23. september 2018 ob 11:40
    Prijavi neprimerno vsebino
    @pepe
    Glede osamosvojitve pa:
    Slovenija je zato tako relativno zdrava družba, ker že več kot 70 let ni imela prave večje vojne, ki bi trajala več let (čeprav so vse vojne grozne).
    P.S. Vzrok za vojno v Jugoslaviji pa je bila hiperinflacija v 80. letih prejšnjega stoletja; v času hiperinflacije namreč ljudje podivjajo in dolgoletnim hiperinflacijam so včasih sledile dolgoletne vojne.
    P.P.S. Nismo krivi za to, kaj se je dogajalo našim prednikom.
    +1
    -2
  • koncert 23. september 2018 ob 11:58
    Prijavi neprimerno vsebino
    Če pa je kdaj sintetična kaprica boljša od obstoječega kategoričnega imperativa (zakona), bo že, vsaj zdaj v dobi interneta, slej ko prej sama našla smiselno pot, da ga sama nadomesti.
    0
    0

Zadnji prispevki