Študentsko gibanje v Ljubljani je v šolskem letu 1968/69 nekako zamrlo, vsaj kakšnih večjih protestov ni bilo. Šele pomladi 1970 je bilo mogoče opaziti, da se gibanje znova prebuja. Novembra 1970 pa so se vse energije zlile v prvi literarni maraton. V decembru je bilo nekaj manifestacij, povezanih s problematiko zamejskih Slovencev v Avstriji in Italiji. 8.000 študentov, dijakov in drugih je sodelovalo na manifestaciji proti dogodkom v Trstu, kjer je bilo pretepenih pet slovenskih študentov, policija pa je dogodek mirno opazovala. Januarja 1971 pa predstavniki slovenskih študentov odidejo na pogovore s predstavniki študentov Hrvaške in Srbije.
Pri izvršnem odboru skupnosti študentov so se začele razprave o reformi univerze. Zahtevali so demokratizacijo šolskega sistema v celoti, spremembo študijskega procesa na univerzi, boljše pogoje dela, kot sta denimo gradnja novih študentskih domov ali zahteva po štipendiranju, saj mora družba omogočiti nemoten študij tistim, ki so za to sposobni. Zahtevali so tudi samostojno univerzitetno knjigarno in urejanje prometa na Aškerčevi. Potem so se začele stvari hitro odvijati. Ustanovil se je Akcijski odbor za zasedbo Aškerčeve ceste, ki je pripravil vse potrebno, z dovoljenji vred, za napovedani dogodek. 14. aprila 1971 so študentje zborovali pred Filozofsko fakulteto oz. zasedli Aškerčevo cesto in tako izrazili protest proti neznosnemu hrupu.
Študentski zbor je zahteval preusmeritev tovornega prometa z Aškerčeve v roku 10 dni in ureditev obvoznih cest ter zaradi pravočasne rešitve problematike zahteval tudi izredno sejo republiške skupščine. Kot edino mogočo rešitev težave so predlagali prepoved vožnje težkim vozilom med 7. in 21. uro. Ob tej priložnosti je bilo natisnjenih kar nekaj ciklostiranih letakov, ki jih je pripravil Akcijski odbor za zasedbo Aškerčeve. "Vsak tovornjak je premikajoči se epicenter potresa 5-6 stopnje" je bilo mogoče prebrati na enem izmed letakov.

Množica od 2.000 do 3.000 študentov se je 14. aprila 1971 demonstrativno napotila od Aškerčeve v center Ljubljane. Akcijski odbor za zasedbo Aškerčeve je zahteval odgovor pristojnih organov glede rešitve vprašanja hrupa v roku desetih dni, sicer bodo prišle na vrsto radikalnejše akcije. To se je zgodilo že isti dan, ko so se študentje odločili za pohod.

Prehod pri Kazini so varovali miličniki, saj so se med pohodniki slišali tudi vzkliki, naj se gre do poslopja RTV-ja, ki naj bi ga zavzeli. V tem napetem trenutku se ni vedelo, kam se bodo stvari obrnile. Strasti je umiril dr. Vojan Rus, republiški poslanec, ki je z miličniki dosegel dogovor. Tako so ti izpraznili Šubičevo in dovolili študentom, da preberejo svoje zahteve. Še več: posodili so jim megafon, da sta dva študenta te zahteve tudi prebrala. Nato se je množica mirno razšla.

Novakova besedna igra
Boris A. Novak, eden izmed udeležencev pohoda, takrat še dijak gimnazije na Šubičevi, je zaradi opremljenosti policistov, ki so s sabo nosili gumijaste palice, vzklikal "Policaj je palicaj". Čeprav še gimnazijec, je Boris govoril na študentskih demonstracijah 15. maja 1970, v študentskem naselju. Od takrat naprej je bil povezan predvsem s "trockistično" skupino Jaše Zlobca, Mladena Dolarja, Branka Gradišnika, Tomaža Vrabra, Marka Uršiča, ves čas pa je bil tudi pri zasedbi Filozofske fakultete v Ljubljani. Na Šubičevi gimnaziji, kjer je bil urednik šolskega literarnega glasila z dostopom do ciklostila, je razmnoževal letake za potrebe zasedbe.
Ravno ob pogled na "miličnike" s "pendreki" se je Novaku utrnila ta besedna igra, ki je šele pozneje našla svoje mesto v poznejših njegovih delih: pesem Policaj je palicaj je napisal za eksperimentalno predstavo Romeo in Julija, ki jo je leta 1983 v Mladinskem gledališču režiral Ljubiša Ristić; v tej predstavi so na osnovi Shakespeara uprizorili tedaj naraščajoče mednacionalne konflikte (Romeo je bil hrvaški Srb iz Dalmatinske Zagore Stevo Macura, Julija pa študentka dramaturgije na ljubljanskem AGRFT-ju Julija Novak), nastopal je tudi policaj, ki ga je igral Niko Goršič.

V uglasbitvi skupine Srp (Gojca Lešnjaka in Gregorja Strniše) je bila pesem pozneje vključena v Novakovo poetično igro za otroke Vlak na domišljijo (režija Vito Taufer, ljubljanska Drama, 1983), nato pa je izšla tudi na kaseti, naslovljeni prav Policaj je palicaj. Kot pesem je izšla v Novakovi pesmarici pesniških oblik Oblike sveta l. 1991, kot primer protestne poezije, in pozneje večkrat ponatisnjena.
To svojo udarno formulacijo je Novak nazadnje uporabil pri opisu zasedbe Filozofske fakultete v prvi knjigi trilogije Vrata nepovrata, v Zemljevidih domotožja, kjer je pričaral ustvarjalno igrivost našega tedanjega upora in soočenje s stvarnostjo policijskih pendrekov, poudarja Goranka Kreačič, ki je bila v letih, ko je bilo študentsko gibanje v Ljubljani najmočnejše, študentka Filozofske fakultete.