14. april 2018 ob 14:55 MMC RTV SLO Spomini

"Policaj je palicaj"

Goranka Kreačič: Spomini na študentsko gibanje 1968-1972
Študentje se zbirajo na Aškerčevi, 14. april 1971.
Študentje se zbirajo na Aškerčevi. V sredini množice je mogoče opaziti Franeta Adama, študenta sociologije, ki se bo kmalu znašel v kazenskem postopku. Videti je tudi Luko Škoberneta in študenta arheologije Bojana Djurića in Mitjo Guština. Foto: Iztok Premrov

Miličniki niso bili oboroženi z orožjem, vidne so gumijaste palice, ki pa jih ni bilo treba uporabiti. Foto: Osebni arhiv Goranke Kreačič/Žare Veselič

Študentske demonstracije pred Filozofsko fakulteto v Ljubljani

Prva vrsta pred pohodom je zbrana: med njimi je opaziti na skrajni desni Milana Jesiha, pesnika in študenta primerjalne književnosti, ki je bil nekaj dni pozneje obtožen zaradi »ščuvanja k uporu in k fizičnemu obračunavanju z milico«. Seveda je bilo to v resnici daleč od resnice, a oblasti niso razumele razsežnosti takratnih literarnoumetniških tokov. Milan Jesih je bi v tem času stalni sodelavec Tribune, član pesniške skupine 442, član in eden izmed ustanoviteljev Gledališča Pupilije Ferkeverk. Poleg Jesiha vidimo Dušana Roglja, študenta filozofije in primerjalne književnosti, tudi »Pupilčka«, ki je takrat deloval na Radiu Študent. RŠ je ustanovila Zveza skupnosti študentov Slovenije leta 1969. Zraven Roglja je Marjan Vitez, še en znan aktivist tistega časa. Četrti z desne je Andrej Medved, študent filozofije in umetnostne zgodovine, pesnik in pisatelj, član uredništva Tribune. Zraven njega z očali je študent kemije Brane Čerič iz Maribora. Študentje kemije so bili pri gibanju zelo dejavni. Poleg Čeriča je Bogdan Gradišnik. Zraven stoji Jaša Zlobec, eden izmed glavnih akterjev radikalne smeri pri študentskem gibanju in takrat študent francoščine in italijanščine. Vsi udeleženci gledajo v Jašo, ki se dogovarja z Andrejem Medvedom glede poteka pohoda. Poleg Jaše je Brane Gradišnik, študent primerjalne književnosti in pisatelj. Ob Gradišniku stoji Boris Vuk, ki je mesec in pol pozneje gladovno stavkal, saj ni bil zadovoljen z rezultatom zasedbe Filozofske fakultete. Pripadal je radikalnejši skupini študentov. Nato vidimo Jiŕija Bezlaja, študenta kiparstva in pozneje dolgoletnega profesorja na bežigrajski gimnaziji. Ob Jiŕiju je Tomo Podgornik, študent slikarstva in likovni urednik Tribune. Poleg Toma Podgornika stoji študent geografije Dušan Plut, ki je med prvimi zastopal prebujajočo se ekološko zavest. Zraven Pluta sta še dva belokranjska študenta, Žika Gavrilović in Niko Skrbinšek. Foto: Osebni arhiv Goranke Kreačič/Žare Veselič

Pred pohodom študentov: Darko Štrajn, študent sociologije in filozofije, predsednik fakultetnega odbora FF, prebira zahteve študentov. Foto: Iztok Premrov

Študentsko gibanje v Ljubljani je v šolskem letu 1968/69 nekako zamrlo, vsaj kakšnih večjih protestov ni bilo. Šele pomladi 1970 je bilo mogoče opaziti, da se gibanje znova prebuja. Novembra 1970 pa so se vse energije zlile v prvi literarni maraton. V decembru je bilo nekaj manifestacij, povezanih s problematiko zamejskih Slovencev v Avstriji in Italiji. 8.000 študentov, dijakov in drugih je sodelovalo na manifestaciji proti dogodkom v Trstu, kjer je bilo pretepenih pet slovenskih študentov, policija pa je dogodek mirno opazovala. Januarja 1971 pa predstavniki slovenskih študentov odidejo na pogovore s predstavniki študentov Hrvaške in Srbije.

Pri izvršnem odboru skupnosti študentov so se začele razprave o reformi univerze. Zahtevali so demokratizacijo šolskega sistema v celoti, spremembo študijskega procesa na univerzi, boljše pogoje dela, kot sta denimo gradnja novih študentskih domov ali zahteva po štipendiranju, saj mora družba omogočiti nemoten študij tistim, ki so za to sposobni. Zahtevali so tudi samostojno univerzitetno knjigarno in urejanje prometa na Aškerčevi. Potem so se začele stvari hitro odvijati. Ustanovil se je Akcijski odbor za zasedbo Aškerčeve ceste, ki je pripravil vse potrebno, z dovoljenji vred, za napovedani dogodek. 14. aprila 1971 so študentje zborovali pred Filozofsko fakulteto oz. zasedli Aškerčevo cesto in tako izrazili protest proti neznosnemu hrupu.

Študentski zbor je zahteval preusmeritev tovornega prometa z Aškerčeve v roku 10 dni in ureditev obvoznih cest ter zaradi pravočasne rešitve problematike zahteval tudi izredno sejo republiške skupščine. Kot edino mogočo rešitev težave so predlagali prepoved vožnje težkim vozilom med 7. in 21. uro. Ob tej priložnosti je bilo natisnjenih kar nekaj ciklostiranih letakov, ki jih je pripravil Akcijski odbor za zasedbo Aškerčeve. "Vsak tovornjak je premikajoči se epicenter potresa 5-6 stopnje" je bilo mogoče prebrati na enem izmed letakov.

Množica na demonstrativni pohod
Množica od 2.000 do 3.000 študentov se je 14. aprila 1971 demonstrativno napotila od Aškerčeve v center Ljubljane. Akcijski odbor za zasedbo Aškerčeve je zahteval odgovor pristojnih organov glede rešitve vprašanja hrupa v roku desetih dni, sicer bodo prišle na vrsto radikalnejše akcije. To se je zgodilo že isti dan, ko so se študentje odločili za pohod.

Prehod pri Kazini so varovali miličniki, saj so se med pohodniki slišali tudi vzkliki, naj se gre do poslopja RTV-ja, ki naj bi ga zavzeli. V tem napetem trenutku se ni vedelo, kam se bodo stvari obrnile. Strasti je umiril dr. Vojan Rus, republiški poslanec, ki je z miličniki dosegel dogovor. Tako so ti izpraznili Šubičevo in dovolili študentom, da preberejo svoje zahteve. Še več: posodili so jim megafon, da sta dva študenta te zahteve tudi prebrala. Nato se je množica mirno razšla.


Novakova besedna igra
Boris A. Novak
, eden izmed udeležencev pohoda, takrat še dijak gimnazije na Šubičevi, je zaradi opremljenosti policistov, ki so s sabo nosili gumijaste palice, vzklikal "Policaj je palicaj". Čeprav še gimnazijec, je Boris govoril na študentskih demonstracijah 15. maja 1970, v študentskem naselju. Od takrat naprej je bil povezan predvsem s "trockistično" skupino Jaše Zlobca, Mladena Dolarja, Branka Gradišnika, Tomaža Vrabra, Marka Uršiča, ves čas pa je bil tudi pri zasedbi Filozofske fakultete v Ljubljani. Na Šubičevi gimnaziji, kjer je bil urednik šolskega literarnega glasila z dostopom do ciklostila, je razmnoževal letake za potrebe zasedbe.

Ravno ob pogled na "miličnike" s "pendreki" se je Novaku utrnila ta besedna igra, ki je šele pozneje našla svoje mesto v poznejših njegovih delih: pesem Policaj je palicaj je napisal za eksperimentalno predstavo Romeo in Julija, ki jo je leta 1983 v Mladinskem gledališču režiral Ljubiša Ristić; v tej predstavi so na osnovi Shakespeara uprizorili tedaj naraščajoče mednacionalne konflikte (Romeo je bil hrvaški Srb iz Dalmatinske Zagore Stevo Macura, Julija pa študentka dramaturgije na ljubljanskem AGRFT-ju Julija Novak), nastopal je tudi policaj, ki ga je igral Niko Goršič.

V uglasbitvi skupine Srp (Gojca Lešnjaka in Gregorja Strniše) je bila pesem pozneje vključena v Novakovo poetično igro za otroke Vlak na domišljijo (režija Vito Taufer, ljubljanska Drama, 1983), nato pa je izšla tudi na kaseti, naslovljeni prav Policaj je palicaj. Kot pesem je izšla v Novakovi pesmarici pesniških oblik Oblike sveta l. 1991, kot primer protestne poezije, in pozneje večkrat ponatisnjena.

To svojo udarno formulacijo je Novak nazadnje uporabil pri opisu zasedbe Filozofske fakultete v prvi knjigi trilogije Vrata nepovrata, v Zemljevidih domotožja, kjer je pričaral ustvarjalno igrivost našega tedanjega upora in soočenje s stvarnostjo policijskih pendrekov, poudarja Goranka Kreačič, ki je bila v letih, ko je bilo študentsko gibanje v Ljubljani najmočnejše, študentka Filozofske fakultete.

Ste bili tam? Pošljite nam svoje spomine!

Če tudi sami hranite kakšen spomin na tista prelomna leta – fotografijo, ploščo, spomin na proteste ali pa kak drug prelomen dogodek tistega časa –, delite ga z nami in sodelujte pri obujanju tistega pomembnega obdobja.

Pišite nam

A. S.

Oddajte svoj komentar - Št. komentarjev: 4

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Prijavi sovražni govor


  • Merx 14. april 2018 ob 15:16
    Prijavi neprimerno vsebino
    No, vsa čast študentom, ki so sprožili dogajanje na Aškerčevi vendar nas je bilo dijakov z druge strani ceste tudi kar nekaj.
    +3
    0
  • commodore 14. april 2018 ob 15:44
    Prijavi neprimerno vsebino
    kaj takega si danes od študentov ne bi mogli obetat. Na kup priletijo le če jim zagrozijo s ukinitvijo bonov ali pa če je treba kakšnega ilegalca zagovarjat
    +2
    0
  • DrMatilda 14. april 2018 ob 16:48
    Prijavi neprimerno vsebino
    Slovenska pomlad, ki je šla z roko v roki s hrvaško vstajo, to pa je Tito neprimerno bolj nasilno zatrl.
    Naši hipiji niso znali nikoli protestirat, niso razumeli nacionalističnega ozadja. Organizator je dobro vedel, da se našim študentom še sanja ne kaj se dogaja v ozadju, da bi jih spravili ven, so si izmislili take šaljive zahteve, s katerimi so nežno žalili paličnjake, ki pa so seveda vedeli, da taka masa otročjih in pijanih bedakov na kupu, ne more narediti nič dobrega.
    0
    -1
  • Owl 14. april 2018 ob 17:14
    Prijavi neprimerno vsebino
    Študentje niso več kritični masa, ni mnenja, ni poguma, ni igrivosti in ni nagajivosti. ŠOS pa kot nekakšen "zastopnik" študentskih pravic namenjen ne služi svojemu originalnemu namenu. Z enim zakonom, z vprašljivim učinkom, se ne gre hvalit
    0
    0

Zadnji prispevki