Božanstvo Ritma je v človekovo besedo prvič poseglo pred približno 75000 leti. Dve pra-skupnosti sta se v iskanju svojega mesta pod nebom ustavili pod sveto goro Rim-Ah - vsaka skupnost na svoji strani gore, ne vedoč ena za drugo. Boginja Rim-Ah je v tistem času prvič uzrla podobo tovrstnih bitij in bila je navdušena. Zelo se ji je dopadla spretnost njihovih rok, njihova hoja, občudovala je njihove koče in domove, a predvsem se ji je dopadel širok spekter zvokov, ki so jih spretno oblikovali v besede. Tako je po nekaj pomladnem opazovanju sklenila skovati načrt kako v jezik teh bitij prenesti del svoje podobe.
Gora je bila po mnenju številnih generacij na obeh straneh neprehodna, a to prepričanje je bilo le njeno delo, delo svete gore Rim-Ah in njenih pomočnikov. Ta čas je skozi menjajoče generacije kuhala jezikovni lonec obeh klanov v pripravah na veliki dan srečanja. V čivkanje ptic, ki so preletavale z ene strani gore na drugo stran, je polagala svoj čudoviti napev. Del svojega božanstva je vtelešala v lesket kapljic jutranje rose in subtilno prenašala vso lepoto svojega sebstva v duše tako pozornih kot nepozornih oči. Z nevidnimi rokami je v oblake risala tisočere podobe iger njene naj globlje biti in sanjačem prinašala sanjske podobe v budno zavest. Z magičnim vetrom je nosila šepet besed z ene strani pobočja na drugo.
To je počela tako dolgo dokler se niso imena za vsako specifično stvar skladala kot puzzle in to na prav poseben način. Zven konca vsake besede na eni strani pobočja se je ujemal z zvenom konca besede za isto stvar klana z nasprotne strani. Tako so drevesu na vzhodni strani rekli Čin-Ču na zahodni Pin-Pu, grm je bil na eni strani Či-Či na drugi pa Ti-Ti, hrana na vzhodni Am - Am, na zahodni Njam - Njam, na vzhodu so se pozdravljali s besedo Lunga, na zahodu s besedo Čungain tako naprej skozi celoten vokabular obeh plemen. Tudi zven določenih, posebnih besednih zvez je na nasprotni strani pobočja pomenil nekaj povsem drugega in kasneje prvim mojstrom besed svet gore ponujal neskončne ure užitkov ob preučevanju prelivanja več plastnih pomenov.
Po 127ih pomladih so se škratje, vile in ostala čarobna bitja, na vrhovnem zborovanju duha svete gore v en glas strinjali, da je prišel čas. Na vzhodni strani pobočja je tisto noč v sanje maldenke - naj bolj nadarjenega očesa za poezijo narave - prišel duh čarobnega škrata, ki jo je nagovoril, da se odpravi na vrh gore.
Isto je naredila čarobna vila na zahodnem pobočju, ko je prav tako mladeniču zelo nadarjenega očesa vstopila v sne in mu šepetala čudovite napeve o lepoti razgleda z vrha svete gore. Oba sta po treh tednih naporne hoje prispela na sam vrh gore povsem istočasno in 127 udarcev sinhroniziranega srca samo strmela drug v drugega. Ob 128tem udarcu njunih src se je prvi oglasil mladenič in rekel "Čunga!" na kar mu je mladenka odgovorila z "Lunga!" in oba sta se nasmehnila. Mladenič je za tem z dlanjo pokazal na svoje prsi in se predstavil s "Šal-ah". Isto je z dlanjo storila mladenka in ko je rekla "La-lah" sta se oba zopet nasmehnila.
Od tu naprej se je gradil razvoj poetike in arhetipa vseh poetov in poetinj. Sledile so neprestane migracije skupnici z vzhoda na zahod in obratno. Ob izbrani poti, ki jo je izklesal veter so bile številne podobe in celo glasbila, ki so spuščala čudovita zvokovja. Trenutek prvega srečanja ljubljencev svete gore Rim-ah je za človeško kolektivno psiho pomenil izpust enormne količine energije in tako pustil globok pečat v vseh nas. Plemeni sta kasneje slavili mladeniča in mladenko in napev, ki so jima ga peli, se je v originalu ohranil še do danes: Šala lala Šala LaLa La ... =)
