Morda, ampak res morda, se bo zgodilo nekaj nepričakovanega, jaz pa moram še marsikaj postoriti, da ne bom povsem presenečen. Gledam tako v nebo in se zamišljen naslonim na kopo sena. Nad mano mrgoli življenja, okoli mene vse migota, mravlje mi lezejo skozi vse odprtine oblačil in nekatere si, čutim jih, trgajo delčke mojega telesa. Glavo in dlani imam odete v toplo komarsko odejo. Prepuščam se jim, prepuščam se zbadanju strnišča, prepuščam se sevanju vesolja in le strmim v nebo in s pogledom prebadam oblake. Nekateri za trenutek zažarijo, nekateri se razmikajo, veliko jih je in vsak opravlja svojo funkcijo. Večinoma pa so tu, da zakrivajo in mogočajo zmernost. Da se mi povsem ne zmeša. Skozi gozd vidim migotanje mesta v dolini, na obzorju sij še večjega daleč stran. Nad menoj pa je avtocesta in stotine prihajajočih vozil. Nobene rdeče luči ne vidim, le soj xenona od 4000 pa tja do 30000K. Ne odzivam se več na klice, ne čutim več tukajšnjosti, vseeno mi je za pretekla dejanja, prihodnost je neizbežno takšna, kakršna se bo zgodila. Lahko vplivam nanjo? Močno dvomim. Pod sliko, ki jo gledam, sem manjši kot mravlja, manjši kot uš ali pa kakšno enocelično bitje. Pravzaprav je velikost povsem nepomembna. Vse je nepomembno. Atomska sestava, gostota, spini, usmerjenost, polarnost, tendenca, odklon, vse je povsem brez smisla.
Kaj izdela lepo sliko se vprašam? So to morda barve, katere lahko zmeša vsak? Povsem naključno ali pa s študiji in šolanji. So to oblike, ki jih izrišem? So to črte, ki jih vleče prosta roka ali pa so nastale ob vdajanju pisala ravnilu. Je ravnilo res ravno? Je morda črta otroka več vredna, ko se ne trudi ponavljati že ustvarjenega? Kako ocenim lepoto? Je lepo razbiranje osebne kode za lepoto v nečemu drugem? Je to lastna interpretacija ali pa sled tujega prepričevanja? Učenja?
Je lepota prezentacija lepe ideje? Na kakršenkoli način? Ima prisotnost materije v povsem nematerialnem svetu kakršenkoli smisel? Ali lahko občutke materializiramo? So potem še občutki ali le skrajno subjektivizirane prezentacije nekih pojmov, katere lahko nekdo drug bere pravilno ali pa tudi ne? Vsakdo si lahko izrisan krog predstavlja povsem po svoje. Bo katera razlaga zaradi tega manj vredna, napačna ali celo zlorabljena?  Kar bo matematiku predstavljalo množico, popolno obliko ali pa vrednost, bo za nekoga znak, za neki tretji um pa morda tarča v katero lahko usmeri vso svoje nezadovoljstvo. In vsakdo ima pravico v lastni interpretaciji uporabiti povsem svojstven kod in si razlagati stvari svojemu sebstvu najbolj primerno.
Toliko dela me čaka mah. Toliko idej, vizij, slik je, ki jih morda nikoli ne izvršim, toliko je neprebranih knjig, in mojih nenapisanih vrstic. Neskončno barv še nisem zmešal in zaril špice v nepregledno množico v kamen in les uklenjenih bitij. Ampak ena stvar pa res presune in se ob misli nanjo zdrznem. In ta je ...
Razmišljal sem in se vdajal begajočim mislim in prišel do zaključka nekje na začetku poti. Po svoje začenjam spoznavati strah. V vsej zbeganosti preteklih desetletij, sem popolnoma spregledal, da ga ves čas nosim s seboj. Da se ga ne morem znebiti. Tu je in vedno bo tu in pri tem ne morem nič narediti. Ni takšne sorte, katerega lahko greš raziskat, se z njim soočit. Takšen je, ki te ves čas tišči v belino platna, pred kup gline, pod mogočno kamnito gmoto. Takšen je, kakršnega se ne morem znebiti. Ne samo ne morem. Niti nočem se ga. Strah in groza. 
Bodi lepo in oglasi se kaj.
Amadej Nomir
19. oktober 2018 | Kategorije: dejnogmahistič.. | Zaznamki: Pismo, tebi, izpred, let | Komentarji (10)
Neizmerna provokacija, zbadanje z morda nenamernimi a toliko bolj samega bistva cefrajočimi ostmi, švigajočimi brez sleherne kontrole znotraj razpadajočega oklepa, so mu silili prste v krčenja in iztezanja, v sunkovito premikanje podlakti po zguljeni in do globokega reliefa obdelani podlagi, ki se je nasičena z umazanijo in maščobo enkratno podala k vsej ostali svinjariji, ki ga je obkrožala. Estetika nekega predhodnega rodu, ki je davno pozabljen ohranjal svojo eksistenco zgolj v vedno bolj zbledelem spominu, ki se je v jezeru pozabe nepotešen obujanja potapljal vedno globlje in globlje proti dnu, kjer so se plasti ostankov povezovale v debele sloje preteklosti, nedosegljive sleherniku.

Med tem in površjem se je raztezalo vertikalno polje pojemkov, preobratov, posameznih pospešenih dogajanj in umirjanj. Počasnost se je preobražala v skrivenčenost in naglica ni našla ničesar drugega, sebi primernega in se je le šibko lahko oprla na kratkočasnost. Ta pa je iz mnogo svojstev gradila skupnost brez koncev in se na ta način preobražala v večno dolgočasje.

Brez pomoči je odrinil tastaturo in se zazibal nazaj na stolu brez naslonjala. Bolečina ga je zbadala, a trudil se je osmisliti, v razmajane okvire razlogov stlačiti sleherni gib, ki je misel prehitel. Ostalih se je na široko izogibal. Dolge poti obvozov mimo lastne razdrapanosti so ga naučile, s tistimi redko zadetimi pravilnimi odločitvami, pojmovati niz dogodkov na nepredvidljivih poteh na način, ki mu je nudil mehkobo razumevanja, ki ga je spominjala na mehko blato pod bokom postranice. Tok je dvigovanje meglic iz dna, nastalih s sunkovitim premikanjem, hitro pomešal v vsesplošno motnost.

Nizi brezizjemnih rutin, žalostnih obotavljajočih korakov po tisočkrat prehojenih poteh, zarjavele objemke puščajočih prevodnikov na zrahljanih nosilcih, s prekrški označene poti cikcakastih enosmernosti, zaletavajoče, h katastrofam nagnjene namere in nedoslednosti preizkušenih metod, odklonskosti vsega splošno priznanega in z žalostinko zabeljen večer je bil stalnica, nekakšno neuzakonjeno pravilo poslednjega vdiha tistih dni, ko je sapa večera še dolgo v noč hropeče sevala vlažnost svoje intimne toplote. 

Zbrisal je: Ob bregu, še vedno na dnu, prav na robu tolmuna. 
Amadej Nomir
11. maj 2018 | Kategorije: dejnogmahistič.. | Zaznamki: prod, list, kov, gurtna | Komentarji (20)
Preboj bolečine porumenelih modric, ki so se po prsih širile izpod zaletavih peščic in njihovega neumornega udrihanja v dokazovanju neke stare in že zgubane slave po nekodanjih napetostih, je opominjal na stare napake, vzorce zgrešenih pogledov in zatemnjenih obzorij, ki so se kot počasne amebe metamorfirale iz preteklosti v sedanjost in odmevale v prihodnost brez upanja na spametovanje. Slehernost izboljšave je bila v prisiljeni podrejeni pozi neskončnega izmika tistim najbolj racionalnim tendencam po kakršnemkoli razumskem udejstvovanju katerekoli ravni prezence. Edina stalnica vsega, kar je, je bila prisiljena v mazohističnem plesu upočasnjene prisotnosti poskakovati, ali bolje rečeno zibati se, v nekih povsem tujih ritmih, na tuje in nepoznane melodije, ki so bolj kot miren domač pristan spominjale na globoko in podivjano razburkano površino oceanov daleč izza tistih horizontov, ki so še mejili na toplino domačega objema.

Tu je bilo toplo in domače. Tu se je s stisnjeno pestjo lahko treskoma udejstvoval ob grobo poravnano površino, s tisočerimi črvinami preglodano raven mize, kamor se mu je ob vedno pogostejših trenutkih nekakšne blaženosti pritisnil od vsega hudega preživljajočih mladostnih let razbrazdan obraz, kadar je poduhovljenost iz izpraznjenih kriglov segla v globino duše.

Gospodar nekega časa, ki je utripajoče izginjal in seval poslednje impulze pregloboko zakoreninjenih nastavkov zapisov preteklosti, ki v kakršnih koli bolj recentnih naplavinah trenutnosti nikakor niso mogli obroditi letine, ki bi osmislila svoje ime. Vodja tistega krdela, ki je ob poslednjem plenu samo še krotiko mahalo z repom in s sklonjenim pogledom, uprtim v prgišče blatnega peska ob pritajenem javkanju le z govorico postranske hoje in ukrivljene hrbtenice nakazovalo ničevost in obupnost brezizhodnosti položaja ob pogledu na mlade in povsem zdrave bleščeče čekane nasajene na vitalno mladostno telo pravilnih proporcev.

Le še s škripanjem so vrata za njim pela hvalnico prejšnjim dnem in njih trusk je bil le še pozabljen odmev prepričanj in dogem tistih dni, ko so mladci stali in starke sedele. Pekoče ga je zbadalo. 

Nekajkrat se je še tlesknil. Vsakič malo bolj nežno. V preteklosti v pest stisnjeni prsti so se razlezli in bolj kot ne trepljali in božali tisto, po čemer bi nekoč s polno silo tolkli. Nekje v globini je vrelo zavedanje, da so se časi spremenili in da prav nič več ne bo nikoli več tako kot je bilo včasih. Pa čeprav le nekaj trenutkov predtem.
6. april 2018 | Kategorije: dejnogmahistič.. | Zaznamki: Bilo, i, prošlo | Komentarji (25)
S krči nasičena trzavica celotnega telesa, grozdi s slabim zadahom napolnjenih mehurjev, ki so se vesili iz pretirano valovitih ustnic, ki so s škripajočimi zvoki le še poskušale zadušiti drgnjenje slabih zobnih kron redkih skleninskih preostankov vedno redkejših  čeljustnih osamelcev in nevrotično udarjanje stopal ob navidezno dvojno stopalko v ritmu ekstatičnega transa, katerega tempo ni nikoli upešal, je dalo vedeti, da je tista magična meja petih do dvanajstih šestdesetink ure bila že davno presežena in je čas s svojim lahko obvladljivim smislom najavil tisto, čemur bi se lahko reklo tudi poslednja ura ali pa kakšen podoben, kataklizmični izraz.

Bolščanje ni pomagalo. 

Ponovitve so bile neizogibne in vrtenje in premlevanje je spominjalo na mletje velikega mlinskega kamna, ki pa je bil vsak krog rahlo spremenjen in je posledično tudi spreminjal strukturo moke, ki se je kot nekakšno polnilo še neizdelane ure sipala na črvive deske, ki niso bile sposobne nositi nikakršnega bremena več. Zgolj bile so še in s trudom prenašale vse vibracije, katere je povzročalo trenje in neskončna abrazija postopkov iz pradavnine, ki pa so se vlekli v neskončnost tukajšnjosti in prihodnosti.

Sunek ni pojenjal.

Vretje spominov in njih toksično brbotanje na površini plitvine, ki jo je obdajala, so v kratkoživih mehurjih iz zgoščene notranjosti v, iz nasičene okolice, utrujenem smislu, povzročali izbruhe nekakšnih koktejlov čustev, ki pa so le redkokdaj presegli mejo ničtega negativizma in se trudili povzeti v strme klance pozitivnega razmišljanja. Vsakršen tak ali podoben vzorec je bil obsojen na izničenje že kmalu po svojem nastanku in njegova sporočilnost je izzvenela v neprestanem ponavljanju tistega, kar je bilo povsem evidentno, a hkrati že v izvoru povsem izžeto in neprimerno kakršnegakoli nadaljnega posvečanja pozornosti ali trošenja energije.

Pritisk se je stopnjeval. 

Nekaj časa je gledala svojega podanika in čudenje njegovim domislicam se je jasno kazalo na s kanjoni prepredenem čelu. Mirno je pogledovala proti tisti stari omarici, ki je na pol vzidana zvesto čakala menjave že pravzaprav od samega začetka uporabe in za katere vratci so se grmadile desetine in desetine improviziranih rešitev iz tanjših, včasih kot las debelih ali pa tudi prav konkretnih žic, katerih sama pač ni hotela niti pogledati, kaj šele pričvrstiti kot nadomestilo obupanega in vsevednega hišnega mojstra za kakršnega se je imel in na koncu stegnila roko in mirno pritisnila na gumb.

In bila je tema.
Amadej Nomir
28. februar 2018 | Kategorije: dejnogmahistič.. | Zaznamki: Fit, forma, kutzschlussss | Komentarji (22)
Tam nekje pri petdesetih je izbruhnilo. Brez kakršnegakoli opozorila ali znaka za okolico, ki bi vsaj delno nakazoval na kakršenkoli indic na plaz dogodkov, ki bo neustavljivo rušil vse pred seboj in povsem neprikrito in brez najmanjšega napora odnesel vse, kar je morda le trenutek pred tem predstavljalo kakršnokoli vrednoto na kateremkoli nivoju percepcije realnosti, ki pa je bila globoko v samem jedru zgolj odziv na slapove, ko je jez notranjih osebnostnih negacij in že patološkega, z vsemi znaki v polni izraznosti kroničnega bolezenskega stanja, dokončno prebil šibko zasidrane jezove vzgoje popustljivih staršev, še posebej očeta, kateri bi, če bi bil sam v mladosti deležen malce manj brutalne vzgoje v obliki pomanjkanja in vojn, zagotovo odreagiral drugače v tistih najbolj kritičnih trenutkih vzgoje, ko je bilo evidentno v vsej vasi, da se duhovi, zbrcani v luže mladostniške razposajenosti prebujajo in izvajajo svoj krvavi ples, ki mu je trgal srce.

Nekaj časa se nista videla. Časovna luknja, popolna začasna prekinitev vidne in slušne komunikacije je bila boleča zanju. Z mislimi sta ves čas obletavala kot roj čebel svoje nerazsodno nametane spominske kopice. Od vseh možnih elementov zreducirane, transformirane in otopele vrhove, ki so se po ravnicah med posameznimi dogodki razblinjali v neprestanem šumu okolja, ki je emitiralo neprekinjeno dogodkovje nizke, a konstantne jakosti. 

V tem gozdu je bil klic samca redek. Vsakršen poskus, da bi skozi mutirane glasilke izvabljen glas, poganjajoč ga orkanskega naziva vreden vihar, iztisnjen s pomočjo prsnega koša mogočnih dimenzij, kateremu je pod poraščenimi prsmi utripalo močno in neomajno srce, ki je navkljub zunanjemu izgledu brutalnosti v sebi nosilo tudi povsem smiseln in v naravi evolucije izjemno pomemben del informacij, ki gradijo skupnost na kateremkoli nivoju, pa čeprav na povsem primitivnem, je bil milo rečeno poteptan v prah in pahnjen v večni občutek kritike tistega neprestanega šuma okolice, ki je srkala ostrino poslednjih spominskih vršičkov, ki so se še uspeli dvigniti nad meglico povprečnosti, in jih povsem onemogočiti s popolno pozabo na kakršnokoli reakcijo. 

Odmev te doline ni segel nikamor. Med stenami lastne omejenosti je odmeval in žalostno samotno propadal, brez kakršnekoli možnosti, da bi nekoč odresoniral izven lastnega obstoja v harmonični povezavi z veliko širšo okolico, ki pa je bila skrita globoko v mlaki lastne ignorance in neosnovane samovšečnosti, ki je zgolj slabo prevedla tiste odzive na omejeno razumevanje vsega, kar je. Prevodu, ki ga je tako nerodno in v prednikov meglice zavedanja na povsem napačen način predstavil njen oče.
Amadej Nomir
14. februar 2018 | Kategorije: dejnogmahistič.. | Zaznamki: mrak, oči, padec | Komentarji (19)
Gola potreba in še nekaj neopisljivega, kar je občasno začutil le v redkih trenutkih, ko so se vse variable nekako uskladile in je bil pritisk na sprožilec enostavno premočan, da bi lahko zadržal goro energije, ki se je nabrala v predverju cevi, sta ga znova primorala, da je požrl besedo in se s kislim spominom na odtujene poglede in ledene dotike z vso vnemo pognal preko roba za katerega je vedel, da je ostro odsekan in skorajda nepreplezljiv v obratni smeri, katero bo slejkoprej potrebno opraviti.

A tokrat je okončine držal na primerni distanci. Nogi je spodvil globoko pod prečko med prednjima nogama skrajno neudobnega stola s katerega je brez prestanka drsel in pustil, da se mu je oster rob zažiral v meča, gležnji pa so mu dreveneli naslonjeni zdaj na eno, zdaj na drugo ahilovo tetivo. Do skrajnosti upognjeni prsti so se v obuvalih nagnetli en ob drugega in pod palci je začenjal čutiti posledice tega umikajočega se položaja.

Nobenega poskusa ni bilo zaznati na zloščeni površini, le nekje spodaj v mraku je tu in tam začutil skoraj obupano iskanje dotika z nasprotne strani, čemur pa se je taktično izognil že takoj, ko je sedel in stola enostavno ni potegnil povsem do mize. Na ta način je imel lahko roke kar na svojih stegnih, le tu in tam je zgolj zaradi bontona naslonil ob pogrinjek še eno od dlani. Zadovoljno se je v dolgih intervalih nagibal s telesom naprej in nazaj. 

Po prvem kozarcu je vstal in potem, ko je prišel nazaj, povsem hladnokrvno sedel na stol, katerega je obrnil pravokotno na mizo, da je lahko nogi prekrižal na kolenih, levo podlakt pa naslonil na mizo. Pogled mu je zdrsnil daleč nekam skozi preveliko okno, ki ga je opominjalo, da je zgolj razstavni eksponat neke izložbe. Še tista hladna predjed, ki se je med njegovo odsotnostjo znašla na mizi, je bila kar nekako neprebavljivo plastična in povsem nenaravnih barv. 

Nenadno motoviljenje je odsekano prekinil z minimalnim zamahom roke. Ni se trudil iskati izraz začudenja niti ga ni zanimal odziv. Povsem zadovoljen je bil s tem stanjem zamrznjenim v času. Iskanje česarkoli nepovedanega ali že celo kakršenkoli občutek, ki bi utegnil vzkliti iz skorajda jalovega semena tega mimobežnega trenutka, ki se mu je že predolgo vlekel, je zadovoljno prežvečil in izpljunil kot poletno travico izropano življenskega soka. 

V lateks odet ud mu je namigoval, da vsaka dodatna naknadna minuta stane več kot prejšnja ura. Mirno je izvlekel šop bankovcev in nekaj kartic in se končno stegnil preko mize in eno izmed kartic vtaknil v tanko režo med pretirano napihnjenima balonoma sredi prsnega koša. 
Amadej Nomir
13. februar 2018 | Kategorije: dejnogmahistič.. | Zaznamki: zmenek, plastika, kožica, osama, šnicl | Komentarji (13)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30
31 1 2 3 4 5 6



Št. registriranih uporabnikov: 212086
Forum avtorjev: 15897 Forum teme: 34495 // Odgovorov: 1878710
Blog avtorjev: 3595 // Blogov: 87751 // Komentarjev: 1250985
Avtorji fotografij: 26331 // Slik: 224257 // Videov: 18350
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "