Odtujeno sta brkljala po skorajda praznih krožnikih in se izogibala slehernemu srečanju z očmi, kaj šele z rokami. Ni ju motila samo povsem premajhna površina mize, ki je komajda še zadovoljevala potrebo po prostoru velikih krožnikov nepravilnih oblik in ju silila k spodvijanju nog okoli lastnih sedal, tudi slabo nastavljena jakost svetilke nad njima jima je počasi načenjala še zadnje ostanke potrpežljivosti. Oranžno obarvana svetloba, ki je iz brljivke komajda še prodirala do kičasto zloženih sestavin krožnika, ki so dajale vedeti, da so jih roke vsaj nekaj ljudi kot nekakšne organske lego kocke skozi igro naključij razporedile v revialno razpostavljeno kompozicijo, je hrano sicer dodatno obarvala s toplino, kar pa ni pripomoglo k povsem brezosebnim občutkom ob pogledu na inštalacijo.

Premleval je njene besede izpred nekaj dni. Odtujeno je takrat zrla v tiste svoje pisano potiskane svetinjice z idealiziranimi, iz škatlice vzetimi ljudmi, postavljene v sebi primerna hladna okolja in mu z le nekaj besedami omenila, da to niso samo želje, ampak bolj izražanje nujnih potreb, ki lahko zadovoljene izjemno pripomorejo k njunemu udejstvovanju in potrjevanju statusa, v katerem sta se po naključju znašla. Takrat jo je le pisano pogledoval iznad stare oguljene šahovnice svoje najljubše igrače, ki ga je spremljala še iz časov, ko si slik, ki so ga zdaj obdajale in mu grenile življenje ni niti ogledoval, kaj šele zanje odšteval astronomskih zneskov, ki so mu danes pomenili drobiž in si niti misliti ni mogel, da ju bo to uveljavljanje in samopotrjevanje pripeljalo na to mesto, ki je hranilo njegove najbolj skrite spomine.

Noben oplesk ni mogel prikriti prizorov, ki so se mu prikazovali na drugače povsem opustelih stenah. Pod njimi je še vedno videl na steno naslonjeno druščino, ki si je v valovih izmenično podajala steklenice, zvitke, brizge, tu in tam tudi dekleta, ki so v upanju na soudeležbo v raju, izpod kož v prostor z izpljunjeno slino vnašale vonj po sirilu. Stresel je z glavo in poskusil odgnati bliskanje, ki ga je zopet začelo spremljati vsakič, ko je odprl oči. Vsakemu blisku je sledilo izrisovanje podob, ki so ga desetletja spremljale in mu na nek način pomenilo domačnost in toplino. Družino in nenazadnje tudi ljubezen. Vsekakor veliko bolj intenzivna čustva kot pa jih je doživljal z njo. 

Njej se ni niti sanjalo kje se on potika v svoji glavi. Le tu in tam je za trenutek opazila pod njegovimi na pol priprtimi vekami krožno gibanje očes, čemur pa ni namenjala nikakršne pretirane pozornosti. Zdravila, ki jih je jemala zadnjih nekaj let, so jo napravile skoraj povsem otopelo, predvsem pa so ji počasi a brez zadržkov brisale spomin. Ni se spominjala teh obokov nad sabo, kjer so zdaj svetlobe sveč v svetlečih svečnikih v kotih risale podobne sence kot nekoč davno, v nekem njenem prejšnjem življenju, vžigalniki s pregreto juho v žličkah nad seboj. Nikakor ni povezovala sklonjenih glav v tem nekoč prepišnem prehodu s svojimi spomini vse dokler ji ni natakar, od nekod predobro znan v obraz, pred njo porinil po kislem dišeče skutine sladice.
Amadej Nomir
7. september 2017 | Kategorije: dejnogmahistič.. | Zaznamki: Mhm, jaja, sej bo | Komentarji (17)
Med redkimi zrnci vsakršnih oblik je tu in tam po dlani spolzelo še kakšno, ki je bilo morda za malenkost večje od ostalih in se pridružilo kupom, ki jih je veter počasi premikal proti neznanim obzorjem. Ostrine vrhov so se sproti topile in skušale vsaj delno nakazati lepe a krute zgodbe vseh tistih, ki so se drznili podati proti migotanju v daljavi. 

Vdolbinica, ki jo je sredi neskončnosti odtisnila majcena nožica se je sproti polnila in spreminjala svojo podobo ter brisala smisel in upanje na kakršnokoli rešitev. Znaki so se prikrivali in vsakršna anomalija je bila obsojena na rapidno poenotenje s strukturami, ki so bile navkljub povsem nepričakovanim in z naključjem vzbujenim vzorcem domače in povsem sprejemljive, tako za oko kot za razumevanje duha. 

Kar je manjkalo, je bila prisotnost telesnosti. Snovnosti nečesa, kar bi lahko vsaj delno razložilo ali pa morda le bežno nakazalo izvor in smisel izginjajočih krpic temnih lis in vase se zapirajočih odtisov. Tam nekje v daljavi se je zdelo, da prekinitev zvijajoče se linije morda nakazuje tudi lažje razložljive negativnosti prostora, manjkajoče forme so se periodično pojavljale in lahko jim je bilo slediti s pogledom in si ob tem domišljati takšne in drugačne razlage, ki pa vseeno niso imele nikakršne trdne osnove. Čez trenutek ali dva jih že ni bilo več ali pa so se kar pred očmi spreminjale v nove zobe, ki so ščasoma postali povsem zlizani od stalnega piša.

Izjemoma si je ogledovala obzorje in skušala v spomin priklicati kakršnokoli podobnost. Velikokrat je že videla zanimive spremembe v teh premikajočih se hrbtih kač in le tu in tam je zrla vanje dalj kot trenutek ali dva. Bleščanje jo je slepilo in rajši si je ogrnila obraz in skozi redko tkano blago zrla le nekaj korakov pred seboj v tla in lovila ravnotežje z ritmičnim premikanjem bokov. Na levi rami ji je počivala prazna posoda, ki jo je z desno roko preko glave trdno držala. Že od majhnih nog se je učila stopati po teh neskončnih valovih in kadarkoli se ji je zazdelo, da je že sposobna lebdeti, se je sen razblinil z dotikom prstov večno spreminjajoče se površine.

Osamljenost in popolna tišina, ki je nastopila, ko je veter na trenutke oslabel, sta ji pošiljala vabila k počitku, teža posode pa jo je skorajda silila, da teh sporočil nikakor ne presliši. Do gležnjev potopljena se je ustavila in z mlahavimi koleni brez zadrževanja spustila svoje telo do površine skorajda na vrhu enega od peščenih valov. Komajda je še uspela s prosto roko uloviti ravnotežje in posodo varno spustiti na migotajočo gladino ob sebi. Kot že tolikokrat prej, je v slepem upanju pogledala vanjo in umaknila pogled še preden je ta dosegel temno dno. Počasi je iztegnila nogi in se le še naslonjena na komolec držala nad površino. Veter je zopet pričel pihljati in ji z majhnimi vrtinci sprva polnil pregibe okončin, potem pa se je lotil še razpokanih usten in mirnih v obzorje zročih oči. 
Amadej Nomir
2. september 2017 | Kategorije: dejnogmahistič.. | Zaznamki: Sito, žgečket, sen | Komentarji (29)
Razpoka, ki se ji je pod kožo širila od desne obrvi, mimo senc in okoli celotne glave ter se že nevarno približevala ušesni mečici nasprotne poloble, jo je stalno opominjala, da bi morda bilo dobro nekaj spremeniti v njenem delovanju. Tablete niso več pomagale in niti desetine cigaret niso ublažile krikov njenega telesa po nekaj požirkih čiste vode. Dišeča skodelica kave je omamne vonjave prav nesramno razredčila z lastno paro in jih pomešala s preohlajenim zrakom njenega sterilnega stanovanja. 

Zlate okrogline so refleksirale brezčutno belino, ki se je raztezala po celotni dolžini krajše stene in v sebi skrivala skrivnosti, ki niso bile namenjene vsakršnim očem. Bolj kot ne nikakršnim očem. Še sama se je izogibala pogledu na vsebino tistih predalov brez ročajev in do visokega sijaja spoliranih front, ki so željno čakale nežnega dotika, ki bi razkril njihove umazane skrivnosti. 

Žeja jo je končno nagnala pred sivino hladilne tridelne omare in prisilila tistih nekaj ohlapnih mišic podprtih z oslabljeno kostjo, da je posegla po steklenici s pejsažem gora na etiketi. Blagodejnost prvega požirka je trajala zgolj trenutek ali dva, potem pa je koščena dlan začela grabiti grlo, ki je hropelo, se krčilo samo vase in lastno bol teptalo z izdatnimi količinami sline nekam v globine proti želodcu, ki se je prav tako začel oglašati s predirljivimi zvoki opozoril. Krč, ki je sledil, se je počasi selil proti dvanajstniku in črevju napovedoval pestro popoldansko samomasažo.

Razpoka na lobanji se je končno povsem razširila in se z veliko piskajočo bolečino že skorajda čisto združila z lastnim izvorom. Imelo jo je, da bi spulila lasten skalp in sprostila pritisk, ki se ji je nabiral pod opno. Skozi povsem zagrnjene lamelne zavese je prodiralo ravno dovolj svetlobe, da se je celotna notranjost, zavoljo vseh svetlih in bleščečih površin, kopala v moteči in skozi veke prodirajoči svetlobi, ki je bolečino le še povečevala do neznosnih ravni. Skozi nekaj slojev stekla, ki jo je ločevalo od peklenske vročine zunaj, je lahko razločno slišala smeh in pesem, ki ju niso mogli preglasiti niti podivjani škržati. 

Še en prost dan, ki to pravzaprav ni bil, jo je kot ujetnico držal prikovano v lastni kletki in ni mogla definirati lastnih občutij, ko je zrla na umazano kafetiero, na skoraj povsem izpraznjeno steklenico metinega sirupa, ki ji ga je pripravila mama in sta ga tista dva smehotrosca zunaj zlivala vase preveč zredčenega povsem brez občutka. Obupano je pogledovala na dvoje kartonastih škatel, ki sta pred nekaj dnevi v sebi prinesli pici, ki jih je s težkim srcem namenila lačnim ustom. 

Zbirala je pogum, da zadeve uredi, da razčisti z vsemi detajli, ki so jo morili. Da
morda končno prizna, da zadeve niso tako bleščeče kot so izgledale. Da se morebiti naleze nekaj te bolezni, ki jo je tako zelo motila, a si je vsaj nekje globoko v podzavesti želela vsaj nekaj njenih simptomov. Nekaj te brezskrbnosti in smeha, pozitivne naravnanosti brez sleherne škodoželjnosti. Nekaj tega zdravega in neobremenjenega dojemanja resničnosti. Prijela je že kljuko vrat, ki so vodila na bleščečo teraso in se vzpodbujala, se bodrila in si že za trentek nehala lagati, potem pa se je zadnji trenutek, ko je kljuka že skorajda zaškrtala, obrnila k (z)dolgočas(e)nemu možu pred televizijo in ga nahrulila, da naj ju kar on odpusti. Saj sta že končala.
Amadej Nomir
27. avgust 2017 | Kategorije: dejnogmahistič.. | Zaznamki: sužnji, japiji, smisel, sreča, fair-play | Komentarji (30)
Če so bila jutra povsem neprimerna in so se dopoldnevi vlekli in dajali vtis neminljivosti, potem bi se lahko reklo za preostanke dni, ki so se grmadili ob povsem neprimernem času, da bodo minili hitro in učinkovito, kar pa se je izkazalo, za popolno zmoto. Me brezidejnostjo in ničelnim početjem, se je raztezala v neskončnost segajoča prepreka, ki pa je bila tako nizka in lahko premagljiva, da je večina ni niti opazila in je med nepočetji zlahka našla še malo časa za lenarjenje, ki se je povsem brez znakov prekinitev vleklo iz prejšnje faze počivanja. Vse skupaj je bilo prav nič vredno in sramotno nepočetje, katerega rezultati so se kmalu začeli kazati na vseh nivojih.

Lenoba se je razpasla preko vseh meja in marsikje je bila že smatrana za nekaj bolj invazivnega, česar se ni dalo ustaviti z betonom ali vodo. Širila se je skozi zidove namenjene nuklearni zaščiti in se pojavljati na osamljenih otočkih sredi neskončnega oceana, daleč stran od morebitnih virov. Nobena oblika dejavnosti ji ni bila sveta in zlahka je spreobrnila v posedanje celotne kolektive, ki so predtem še zavzeto rušili norme in postavljali nove mejnike v dojemanju pridnosti.

Tu in tam se je rada prikradla med tiste najbolj pomembne, kjer je rada povzročala zehanje in praskanje po goltancu ter prikrito zakrivanje ust. Zakamuflirala se je med vrtenje kemičnega svinčnika v eni roki in vehementno listanje po nepomembnih papirjih in dajanju vtisa nečesa silno važnega zavitega v iluzijo neraložljivega v drugi roki. Vse pa je bilo seveda namenjeno zgolj pretvarjanju in brisanju sledi, ki so vodile med prazno glavo in nezaposlenimi rokami in dajale vtis silnega prometa.

Okoli sredine dneva je bilo, ko so okoliške ptice sklonile svoje glave, jih naslonile na prsi in se pridružile zboru, ki ni pel. Polovica oči se je zaprla takoj, druga polovica pa je napol priprtih pogledovala in mežikala v čudno dišeč zgodnji popoldan. Posamezen čivk se je še trudil zapustiti trdno zaprt kljun in se izviti iz njenega primeža, a je brez kakršnega koli odziva v okolici hitro izzvenel in brez zaleta končal nekje prilepljen na razmočeno zemljo.

Okužbi je konec koncev podlegel tudi oblak in se namestil na vrhu hriba, kjer se ga je polotila popolna negibnost in še kapljati je nehalo od njega. Visel je kot siva kapa nad negibno zeleno pričesko.
Amadej Nomir
24. maj 2017 | Kategorije: dejnogmahistič.. | Zaznamki: Mine, prav pride, je, kar je | Komentarji (21)
Brez kakršnekoli opore in s povsem izpraznjenim pogledom je zabredel do gležnjev. Vrtinci okoli prstov na nogah so mu nežno pretakali z mivko in muljem nasičeno vodo in nežno in ravno prav prijetno počasi oblivali stopalo. Sedel je in pustil, da so mu majhni valovi začeli božati trebuh in lepiti majico na telo. Pete je zaril globlje, se nekako zasidral in stegnil roki za seboj in zaril prste v vlažen in topel posip. Počutil se je kot jagoda na smetani, pod njim pa ga je čakala še torta neznanih okusov, ki jo sam pravkar poskuša in se omamlja v njenih okusih.

Prisegel bi lahko, da je vse to nekoč že doživljal. Trudil se je strniti vse občutke in jim navezati kakršnekoli asociacije, ki bi mu pomagale pri razlagi teh vdorov nekakšne tuje mu miselnosti, ki ji je zdrav razum, kolikor ga je še imel, pravil da je to kar doživlja edina resničnost. Tukaj je na tej čudoviti plaži, na deviško nežnem belem pesku pil na dušek okolico in srkal iz prijetnosti občutkov, ki so ga ob tem preplavljali. In čeprav se je še tako trudil ohraniti trezno glavo, se je sončeva bleščava za zaprtimi vekami postopoma izrisala v podobo sedečega in lahko se je opazoval, hodil okoli sebe, lahko si je celo malce zamršil lase ali pa risal po pesku in se smejal začudenim reakcijam samega sebe, ko je videl majhen vrtinec, ki je pisal v pesek njegovo ime. 

Za trenutek je trzajoče oko pripustilo nekaj svetlobi, da poskrbi za obnovitev vezi, a spomin na videno je odmeval in odmeval in odmeval v njegovi glavi. Spraševal se je, kako to, da je sočutil z njim, se zavedal njegove drugačnosti samega sebe in se zdrznil ob misli, da morda ravnokar on živi tam neko drugo življenje. Prav nič ga ni ustavljalo 

Med kristalizacijo podob, si je rekel, da se bo tokrat potrudil in poskusil osredotočiti svoje misli na razjasnjenje te zagonetke. Nekaj malega je še dodajal in spreminjal in še predno je lahko misli strnil v odločitev, se mu je bleščava modrega neba, posutega z redkimi oblački izrisala v glavi in najprej je opazil, da za premik ne potrebuje svojega telesa in da pravzaprav sedi povsem pri miru. Tudi njegov drugi jaz je tam sedel in to ga je pomirilo. Morda ima le nekakšno zunaj telesno občutenje zavoljo enakomernega ritma valov, ki ga skupaj s sončevo pripeko spravljajo v nekakšen trans, je pomislil. Sprehodil se je okrog sebe in naposled sklenil, da sede poleg. Nekaj časa si je opazoval profil, potem pa se je zadovoljen in pomirjen naslonil na roke in obraz z zaprtimi očmi nastavil soncu. 

Pike in šahovnice so se mu prelivale skozi čudovite fraktale, ki so se pretapljali, se povečevali in pomanjševali in skozi transformiranje oblike iskali svoje prave barve, ki so se potem fiksirali pred njegovimi očmi kot sprva majhni beli puhasti oblački na skorajda turkiznem nebu pod katerim se je bleščalo v soncu smaragdno morje. Dva ona sta sedela pred njim na plaži, z rokami brodeč po mivki, z nogami pa zaritimi v tla gledala v nebo. 
Amadej Nomir
22. maj 2017 | Kategorije: dejnogmahistič.. | Zaznamki: Hica, pir, mamile, dehidracija, neznanec | Komentarji (20)
Vzeli bomo omejen vzorec z različnimi parametri in ga proučevali, kako se odziva do okolja, po različnih vnaprej programirnih pravilih, ki pa se lahko s pomočjo razvoja, sicer omejenega z osnovno kodo, prosto razvija in komunicira z okoliškimi skupinami. Dovoljeno mu je tudi vpogledati v njegovo bit in spreminjati, bolj kot le vedeti, tudi tamkajšnje aspekte bivanja. Naselitev je bila še dokaj uspešna. Primitivni organizmi so se takoj prijeli, če je bilo v neposredni okolici naselitve dovolj njim dostopne enrgijske zaloge. Različnost programja je povzročala izjemno raznoliko obnašanje sprva le nekaj desetinam primerkov, kasneje pa je praktično vsaka, še tako neprimerna ideja, dobila svojo materializacijo v nekakšni obliki bivanja. Nekatere vrste so bile počasi rastoče, nekatere hitro. Med njimi so bile gibčne in okorne, skakljajoče, plavajoče, samotarske ali nagnetene, z željo po osvajanju, samomorilnosti, trošenju časa ali pa povsem nedolžne kot girice. Absurdnost programov se je povečevala in kasneje, ko je bilo primarno okolje povsem okupirano, ni preostalo drugega kot da se nove teze in možnosti preigravanja različnih scenarijev, ki so tudi že davno postali le še nekakšne izpeljanke prvotnih nekaj sto začetnih naselitvenih programov.

Stalna opazovanja in meritve niso dajali rezultatov, katerih naslednji korak bi lahko bil predvidljiv, saj je bilo mešanje kode prisotno že v njej sami, torej je bila zapisana tako, da je vključevala pridobivanje različnih in predvsem drugačnih logičnih izpeljav in pa tudi spoznavati mnoštvo parametrov, ki so kot sprožilci vplivali na določene rekacije. Nekatere skupine so se lokalizirale in povsem neagresivno do okolice zavzele nek prazen prostor, kjer so lahko v skromnih pogojih ob pičlih zalogah energije vzpostavljale subtilne povezave s samo osnovno kodo simulacije, kar je bilo včasih le korak do prestopa še tretjega virtualnega mostu in soočenja z nami kot stvaritelji njihove kode, ne zavedajoč se, da smo tudi mi le ena od stopničk velikostnega reda, kateremu višine ali globine, odvisno od pogleda pač, praktično nihče ne izmeri, razen tistega prvega, ki si je vso kodo izmislil. Ampak strojni inačici aplikacije, pa naj bo ta še tako virtuozno izdelana in razumsko zavajajoča v doživljanje resničnosti opazovalca, je razmišljanje o 'bogu' nekako tuje. Trenutno vzpostavljeni mehanizmi onemogočajo razmišljanje o nezakodiranem, prvem, kreatorju kode, saj bi bilo potrebno najprej vzpostaviti prostor v simulaciji, kjer bi bilo možno operirati brez kode. Na ta način vzpostavljen mehur znotraj nekega zapisa pa bi imel strašansko tendenco spremembe. Najbrž bi pod pritiskom podlegel in se zasičil z zunanjimi informacijami, katerih večina bi bila strašansko vprašljiva v smislu kompatibilnosti v okolici.

Sčasoma se je vzpostavila velika komunikacijska mreža. Povezave so bile vzpostavljene že praktično povsod, migracije so se umirile in prisotnega je bilo vedno manj različnega neusklajenega nihanja, ki se je zaznavalo kot šum in je od ozadja odstopalo le po glasnosti hreščanja in pokanja ter prasketanja. Prenekatera izmenjava komunikacij se je vršila že tudi tako, da so določene enote prevzele kolektivne napotke celote in ob soočanju z novimi in novimi izzivi sprejemale naloge, ki jim jih je dajala skupnost, njim pa so ustrezale v tej meri, da so v svojo kodo sprejele še informacijo, ki je vplivala na izbiro dejavnosti potomstva. Tako so se začele razvijati sčasoma strukture, ki so vzpostavljale nadzor nad prihodnjim delovanjem še nerojenega potomstva. In ravno to je povzročilo nov preboj in komunikacija se je začela vršiti tudi brez neposredne povezave prenosnikov med sabo, ki so lahko predtem zgolj v sklenjeni verigi širili nekakšen odmev izvornega sporočila, ki je brez časovne omejitve resoniral v sami strukturi. Sprva le majhni skoki, so se povečali v preskoke in ti naposled v lete, ki so se spontano daljšali, višali in postajali časovno neomejeni ali pa celo razširili. 
Amadej Nomir
21. maj 2017 | Kategorije: dejnogmahistič.. | Zaznamki: prestreženo, Comeon P.Lease | Komentarji (20)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163609
Forum avtorjev: 15836 Forum teme: 34264 // Odgovorov: 1863706
Blog avtorjev: 3555 // Blogov: 84565 // Komentarjev: 1210405
Avtorji fotografij: 25367 // Slik: 216315 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "