Razsvetljenje
Jasno in glasno?
Samo jasno
Samo glasno
Ja, oboje
V bistvu nič
Terapevt!!!
Pa kje imaš dohterja?
A si ti kje zaprt?
Spet ni mojega odgovora ...
Tihi premik je neuspelemu prinesel prikrito zadovoljstvo. Ker je bil sam v sobi, tega naslona nazaj in pretegovanja prstov ni opazil nihče. Večina, ki ga je kdaj imela priliko spoznati, je tako še naprej mislila, kako strašno nezadovoljen je. Niti pomislili niso, da se za tem brezizraznim obrazom skriva vriskajoče srce in zmagovalna miselnost neskončnega zadovoljstva. Kdor ga je poznal iz otroštva ve, da je od nekdaj rad čepel v svojem kotu dvorišča, se v šoli rinil v prvo vrsto ob katedru, katere so se vsi izogibali, imel vedno odgovor za vse, čeprav ga nihče ni nikoli slišal, ker je odgovor le zamrmral sebi v brado. S sklonjeno glavo je bil opisan kot tih in sramežljiv, zase pa je morda kdaj pomislil, da je preveč vpadljiv in izstopajoč in se je na ta način le skrival pred opažanjem okolice. Ker se ni želel izpostavljati in na noben način privabljati pozornosti, se je rad oblačil v mešanico vseh barv, v sivo. Imel je sive čevlje, sive hlače, ki so bile nekoč črne, a jih te tiste dni nosil le za doma, da so s pranjem čimprej izgubile barvo, imel je sive majice, pulije in tudi plašč za hladne dni. Za vsak primer je imel tudi pet parov sivih nogavic in tudi sive spodnje hlače bi se našle. Pred hišo je imel parkiran siv avto. Ne srebrn. Bil je siv, s sivo notranjostjo, sivim avtoradijem in sivimi prevlekami na sedežih. Vse se je ujemalo in ko se je peljal skozi zelena polja po asfaltni cesti, je kar nekako izginil. V mestu je postal skoraj neviden in je dejansko v kakem blokovskem naselju lahko parkiral na rob križišča, stopil ven iz avtomobila, sedel na rob pločnika in nihče ga ni opazil. Tako se mu je vsaj zdelo. Ampak, ker ljudje živimo za notranje, lastne občutke in zaradi njih, se ni oziral za drugimi, ni iskal njihovih pogledov, vseeno mu je bilo, če si in kaj si mislijo. 
Potem je nekega dne, ko je s sivim svinčnikom, ki je tako ali tako vlekel sive črte ponazarjal sivine polno mesto na papir, zagledal rumen štirikotnik, ki se je izrisal na robu belega papirja. Odložil je svinčnik, se naslonil nazaj, gledal svojo risbo, in štirikotnik in zopet sivino hiš, ki jih je ovekovečil in sivo nebo nad njimi, a pogled mu je vedno bolj skakal na zlatorumeno premikajoče se okno nekam drugam. V neko drugo dimenzijo, kjer očitno sivina ni prevladovala. Tiho je nekaj premišljeval in premišljeval in ko je nehal premišljevati, si ni mogel priznati, da je prišel do kakršnegakoli zaključka. Sedel je tam pred zlato pego, ki je zmotila njegov sivi obstoj in misli so mu švigale, a se ničesar niso mogle okleniti. Bil je napol v sanjskem svetu s tistimi občutki, ko se ti zdi, da veš kaj si sanjal, a se nikakor ne moreš spomniti, povezati zgodbe v celoto ali pa ji nuditi kakršnegakoli smisla. Nenadoma je soba začela čisto rahlo žareti v tej tlati barvi in ni bil le majhen štirikotnik, ki je prebijal njegovo običajno sivino. Obrnil se je k oknu in skozi zaprte žaluzije videl, kako mu močan vir svetlobe poskuša priti nasproti. Skozi drevje pred oknom se je kot bi bilo jutro na severu, razširjala bleščeča rumenobela svetloba. 
Zjutraj je, ko je zbral misli, zbral tudi vse svoje sive risbe in jih razprostrl po tleh celotnega nadstropja. Ko je zmanjkalo tal tam, jih je začel polagati po stopnicah in jih vse preostale znosil na dvorišče, kjer je vsako risbo obtežil s štirimi kamenčki. Škropilo je, ko je zaključil. Šel je v hišo in se opravičil zaradi izostanka v službi. Z bosimi mokrimi nogami se je sprehodil preko risb do kopalnice, kjer je sklonjen med sedenjem na straniščni školjki opazoval vzorce, ki sta jih njegovi z grafitom in ogljem napojeni stopali risali po sivih ploščicah, ki so obdajale školjko. S tal je pobral list, ki se mu je držal mokrega podplata in ga je prinesel s sabo iz stopnišča, ga položil s čisto stranjo navzdol in začel z nohtom nožnega palca drgniti po njemu, z drugo nogo pa ga je držal pri miru. Vsake toliko ga je malce privzdignil, da bi videl, kako se preslikuje naključna umetnina med njegovima nogama. Ko se mu je zazdelo, da je posnel dovolj risbe s tal, je odtis, ne da bi ga pogledal, ponesel v školjko in si z njim obrisal zadnjico. Skelelo ga je, a je vedel, pravzaprav čutil globoko v sebi, da dela pravo stvar. Ko je opravil, je papir zmečkal in pazil, da je bila grafično obdelana stran na notranji strani kepe. Medtem je nehalo škropiti in zopet je odšel na dvorišče, kjer so se vsi papirji zlili s površino, se ji prilagodili, nekateri razbarvali, mnogi so dobili drug pomen, nekateri so popivnali barvo podlage, rahlo porumeneli, nekaj položenih preko cvetličnih korit, pa je bilo tudi raztrganih. Skoznje so bodle živopisane cvetlice zgodnje pomladi. Vzorci, ki so se izrisali na tleh, so ga usmerjali in mu kazali pot. Ko je našel mesto, kamor je bil povabljen, je počepnil in previdno razgrnil kepo papirja, ki jo je ustvaril na stranišču. Položil jo je na tla, se zravnal in jo še čisto malo popravil z nožnim palcem. Nato se je, povsem po isti poti po kateri je prišel, vrnil v hišo, se povzpel po stopnicah in skozi okno pogledal kaj se dogaja. Na dvorišče je ravno zavilo dostavno vozilo in čutil je, da njegov krik ne bo ustavil šoferja, da ne povozi njegovega sonca, zato je skočil.

konec po naročilu
Ko se je odrinil, mu je spodrsnilo na risbah, ki jih je položil po tleh in z brado je nesrečno udaril ob steno in začutil, kako mu usta polni toplota krvi. Pobral  se je s tal in opazil rdečo sled, ki se je vlekla od mesta udarca do tal. Hitro je pogledal skozi okno in ko je videl, da je poštar vseeno ustavil pravočasno, misleč da gre za kakšno otroško igro, se je obrnil in stekel po stopnicah. S polnimi usti krvi je podpisal prejemnico in se zagledal v pošiljko, ki mu jo je pošiljal stari prijatelj. Eden tistih iz rane mladosti, ki je kdaj pa kdaj prisedel k njemu v prvi vrsti in ga poiskal med odmorom na robu dvorišča. Lahko, da je bil pritisk krvi v ustih, ki je ni hotel pogoltniti, lahko da je bila vsebina pošiljke, katero je ravnikar odprl, a vzorec, ki se je izšprical po tleh okoli njegovega sonca, mu je odprl povsem nov pogled na ustvarjanje in za vedno spremenil njegov način ustvarjanja. Nabavil si je majhno ročno pršilko za rastline za fine detajle, pa še nekajlitersko šprico z ročno črpalko, postal je redni gost v klavnici, kjer je prestrezal svežo kri, ravnokar zaklanih živali redno je hodil na obalo in si priskrbel sveže žive lignje in hobotnice od lokalnih ribičev, kupoval je velike količine cvetnega prahu pri čebelarju v sosednji vasi in si sam pripravljal platna iz filca z mešanico lepila za parket in mavca, v katerega je dodal otroško mivko za peskovnike... Njegovega sivega obdobja je bilo nepreklicno konec. Postal je siv v lase, pustil si je dolgo sivo brado, siva oblačila pa je zamenjal za bela in jih sam pobarval v maskirne barve pomladi, poletja in jeseni. Vso sivo garderobo pa je namočil v razredčeno varekino in ta je postala maskirna uniforma za umazane zasnežene zimske ulice.
Amadej Nomir

Oddano: 12.09.2016 ob 03:42:58
Kategorije:
dejnogmahistična literatura
Zaznamki:
obisk, živo, sranje, Absurdistan, ima, enega, manj, papir, oglje, končiči, školjke, pomlad, rožice
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 
Oceni:

Ogledi 161 | Ocena 4.3 od 6 glasov

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
prekruto besedilo za ponedeljek.
če beseda kruto zajame ves šus misli hkrati.

ampak dobro: vsaj odstavke si pričel delati.
mah
pred 65 tedni
2.
In odšel je v svoje sive sanje
Eli
pred 65 tedni
3.
mah
Ker je čas za malico, imam možnost napisati, da nisem jaz kriv, da je zgodba takšna. Zdaj nekomu je dovolj šus, meni ni, zato te prosim za celoten rafal. Stojim pred zidom s pretvezo na očeh.
usojenec
Amadej Nomir
pred 65 tedni
4.
Eli
Da, ampak je našel svoj košček na soncu. Večina ga išče tukaj. Pod njim.
A.N.
Amadej Nomir
pred 65 tedni
5.
Amadej Nomir
pred 65 tedni
6.
5
Mislila sem,da bo drugačen konec. (ali pa se si želela drugačnega :-)) )
andromaha
pred 65 tedni
7.
andromaha
Je ta po tvojem okusu?
konecnaukaz
Amadej Nomir
pred 65 tedni
8.
Lahko bi rekel, da je bil čudak, pa nisem.
Kouvran
pred 65 tedni
9.
Kouvran
Čudaki šele prihajajo. A so čudno počasni.
štopar
Amadej Nomir
pred 65 tedni
10.
Ad 7 - Neee !
andromaha
pred 65 tedni
11.
Pa se vseeno najdejo, ki razberejo med tisoči odtenkov sivin, ostale barve pa jih totalno zmedejo.
bin
pred 65 tedni
12.
andromaha
Ti si čist preveč romantična.
kruti
Amadej Nomir
pred 65 tedni
13.
bin
Totalno, ampak saj je spregledal.
okulist
Amadej Nomir
pred 65 tedni
14.
no? kje je naslednje jutranje branje?
mah
pred 65 tedni
15.
mah
Samo zate prihaja na prvi tir.
postajninačelnik
Amadej Nomir
pred 65 tedni
Oddaj svoj komentar
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 31



Št. registriranih uporabnikov: 164526
Forum avtorjev: 15847 Forum teme: 34296 // Odgovorov: 1865175
Blog avtorjev: 3563 // Blogov: 84884 // Komentarjev: 1217803
Avtorji fotografij: 25456 // Slik: 217610 // Videov: 19271 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "