Zašelestelo je listje in se s tal in vej pognalo v zrak, se vrtinčilo ,popadalo po tleh in se ponovno dvignilo.
Vzravnala sem se in pogledala  , kaj se dogaja. Pot mi je zalivala oči in mokra majica se je lepila na hrbet. Hitela sem saditi srebrnjak, saj je nebo, ki se je vedno bolj temnilo, napovedovalo dež.
Nenadoma, kot bi človek preskočil zarisano črto, sem na ramenih začutila njen objem. Kar zdrznila sem se in telo  je stresel mraz.
Že dolgo se je napovedovala , polnila shrambe kmetom ,vrtičkarjem , vinogradnikom in sadjarjem in njen  živo pisani nakit je  okrasil že vso naravo. Kljub temu pa me je
presenetila  , saj je bil njen prihod tako nenaden,  glasen  in hladen. 
Trenutek in toplo dopoldne se je z nenadnim vetrom spremenilo v hlad, ki
me je odgnal v hišo. Tudi tam je že bila in hitro sem zaprla okna, da ne bi
mislila, da se lahko svobodno sprehaja med zidovi.
Zvečer sem v peči zakurila in jo pregnala iz hiše. Prehitro mi je ohladila  noge , čeprav sem jo, ob poletni vročini,  že komaj čakala.
.
Rada imam prvi del jeseni, ko se narava živo obarva v  barve, ki so mi že od mladih nog najljubše.
Ko pa vse odmre ali počiva in ostane samo še pusta rjavo-črna barva, me zajame otožnost. Takrat se zavem minljivosti  in se tudi sama sprašujem ali je prišel moj čas.
Zato imam raje pomlad,življenje in upanje..
.
.

.
..

.
.
24. september 2018 | RTV Kategorija: Narava | Komentarji (38)
Včeraj sta odšli. V hiši sta zavladala  mir in tišina.
Vnukinji  sta  nas razveseljevali  štirinajst dni in sedaj že komaj čakam, da
bosta zopet prišli.
Jutri gre Velika že v šolo. Neverjetno, kako hitro je minilo šest let !
Komaj je prišla k nam, že je iskala barvice in svinčnik, da je lahko risala.
Že pri dveh letih sem jo spodbujala, da je začela čečkati po papirju. Neverjetno vztrajna je bila pri risanju in tako je še danes, ko nariše že prav lepe risbice.
.
 
.
.
 
Ko smo opazovali štorklje, jih je tudi narisala.
.
 
.
.
 
Ko smo  po TV gledali oddajo o krokodilih, se je na papirju pojavil tudi krokodil.
.
 
.
.
Ljudi je risala še brez vratu in ramen , roke pa kar iz trupa v zgornjem delu telesa.  Videla sem, da je čas, da  v opazovanju in risanju gre naprej, pa sem postavila
Malo pred njo in ji  na njej pokazala, da imamo ljudje tudi vrat in ramena. Potipale smo tudi ramenske sklepe in druge sklepe na roki, da je dojela, da v tistih delih lahko roke tudi premikamo in jih damo v zrak ,ob telesu ali kako drugače.
Dojela je in nastala je prav lepa risbica punčke.
.
 
.
.
 
Cel kup risbic je narisala, nekaj za drugo babico in dedka, nekaj za mamico in očija, vse ostale pa naš dedi skrbno spravlja v eno veliko mapo, pa tudi stene v njegovi spalnici so že polne risbic.
.
 
.
.
 
Mala, kmalu bo stara štiri leta , ni nikoli pokazala interesa za risanje ali pisanje, pa je nismo silili. Ona je vedno nekaj rezala in  lepila in dediju pomazala celo mizo
in tudi na omarah je prilepljenih polno izrezanih likov. Dedi nikoli ni hud in
jima vse pusti, pa si Mala kar privošči. Je bolj tehnični tip,rada se igra z avtomobilčki ,TV daljinec  pa obvlada v nulo in si sama prižge risanke,čeprav ne pozna številk.
Tudi na radiu si sama poišče glasbo,ki njej ugaja.
Ker rada reže in lepi,sem hotela z njo delati trganko,pa ni vzdržala ob mizi.
 
Ko smo Veliko hvalili, kako lepo riše, se je Mala postavila predme in mi žalostno rekla : »Babi,jaz pa ne znam risati ! »
»Seveda znaš«  sem ji rekla, »samo vsest se moraš, vzeti svinčnik in narisati avto ali punčko.«
Pa je res tako storila. Seveda ni šlo, pa sem jo vodila. Nariši glavico, oči, nos, usta, sedaj pa trebušček, pa roke in noge.
No,pa je tudi ratalo nekaj podobno človeku. Ko je videla,da le nekaj rata, je bila strašno vesela in cel dopoldne je risala punčke.
.
 
.
.
 
Naslednji dan so ratali tudi avtomobilčki, drugić,ko bo prišla, bo pa na vrsti že kakšna žival ali rožica,drevo….,kar bo sama želela.
.
 
.
Seveda pa nismo samo risali, pomagali sta mi kuhati, pospravljati, obešati perilo, dediju sta pomagali nositi drva v drvarnico, s hčerko sta hodili na dolge  sprehode 
in na otroško igrišče s trampolinom, da sta se »znoreli«.Vmes smo tudi peli, se
veeeeliiiko crkljali, zvečer pa pravljica in zaspali sta kot dva mala polha.
 
Navadila sem se na živ –žav  po hiši in danes mi je prav čudno,ko je vse tako tiho..
.
2. september 2018 | Zaznamki: babice, dedki, delo, z, otrokom-, brez, prisile | Komentarji (25)
Moj se je z vsemi štirimi lotil vrtnarstva, pa ga kar pustim,saj mi  odgovarja, da mi ni  več  treba vstajati ob petih zjutraj.
Kadar je treba,  zalije vrt, pokosi travo, obreže grmovje ,kar je treba in kar ni treba, glavno opravilo pa je pobiranje polžev.
Lani je videl, kako so mi uničili veliko zelenjave in to takoj,ko je vzklila iz zemlje, pa sem morala vse ponovno sejati in saditi in kupiti zrnca proti polžem.
Letos se jih je pa sam lotil.  V začetku jih je pobiral z rokami , ker pa je trpel hrbet, si je naredil pripomoček, da se mutudi sklanjati ni treba.  Dolgo palico je na enem koncu prerezal, v zarezo vtaknil  vilice,vse skupaj z žico utrdil in nastal je super pripomoček  za nabadanje polžev. Zraven nosi majhno kantico  s slano vodo in jih  ob robu posode potegne z vilice, da padejo v vodo.
To pa še ni vse. Ko slinavce pobira, jih tudi šteje.
Vsak dan piše dnevnik, v katerega zabeleži, kdaj je kdo vstal,kaj smo celi dan  delali, kakšno je vreme in  temperaturo, pomembne dogodke…. Pod okvirčkom
s temperaturo in vremenom je nastal novi okvirček, kamor vpiše,koliko polžev je
tisti dan polovil.  Danes je preštel svoje trofeje in od srede aprila do danes jih je pobral točno 2053.
Vsak dan jih je pobral od štirideset do 6o , pred enim tednom pa se je število hudo
zmanjšalo , saj jih je našel komaj za prste na eni roki.
Vsak jutro,ko je po svojem pohodu prišel v stanovanje, me je najprej vprašal : »Koliko? » Jaz pa sem morala ugibati , koliko jih je našel.
Ko je našel samo dva, ga je kar razganjal od ponosa ,da jih je iztrebil z vrta. »Kaj pa
jajčka,ki so ostala za njimi ? » sem ga vprašala. Vidno je bil razočaran in po
zadnjem dežju jih je našel  okli trideset,danes pa samo tri.
Ker vem,da jih bo še iskal, mu priznam,da je opravil res veliko delo. Če bi vsa ta golazen jedla zelenjavo , bi je ostalo bore malo, tako mi pa vse lepo raste in vsega je
dovolj.
Ker s polži nima več dela, si je našel drugo jutranjo zaposlitev.  
Sedaj mi pobira zelenjavo, tudi kar je treba in kar ni treba. Vsako jutro mi prinese vsaj dve kantici. Redno pobira fižol, pa buče,kumare,melancane,solato…. Jaz bi vsako
stvar pustila,da bi še malo zrasla, pa saj je vsega dovolj in ga zaradi tega ne
gnjavim, le za paprike sem huda,če jih prehitro pobere.
.

.
.
 
.
 
Dobro,da mi še zelja,brokolija,cvetače in blitve ne reže.
Ker je toliko zelenjave, sva postala kar vegetarijanca. Za malico zelenjava, za kosilo
zelenjava, za večerjo zelenjava. Ko nama bo zelenjava začela  pri ušesih ven lest, bova pa jedla meso :-)))-
.

.
.
8. julij 2018 | Zaznamki: blog, za, vroče, dni | Komentarji (34)
Ko sva se po ozki  , kamniti uličici spuščala proti obali, naju je prehitela velika gruča »pamžekov« ,tam od prvega do četrtega razreda. Vsi so bili v majčkah s šahovnico,na hrbtu pa napis MODRIĆ.
Tudi vsa ostala mladina na obali je nosila enake majčke.
Mojemu sem rekla : » A vidiš, vsi vse stavijo na Modrića. Upam, da Modrić  vsega tega ne gleda. »
Tu in tam se je na majici pojavil  še Rakitić  ali Kramarić.
Razmišljala sem,kakšen pritisk mora to biti na športnike, ko vsi pričakujejo,da jih bodo ponesli do najvišjega naslova.
Roko na srce,tudi jaz jim želim, da bi prišli na vrh, čeprav sem na hrvaških poročilih
poslušala, kako Junker hvali Hrvate, češ,da so se tako vklopili v EU,kot da so
že od začetka v zvezi in podobno, ljudje pa tarnajo še bolj kot pri nas in iz
Hrvaške se je menda izselilo mnogo več ljudi kot iz Slovenije,baje ogromno Slavoncev.
Mislim si,pa naj tisti, ki slabo živijo uživajo vsaj v športnih dosežkih. Če ni pravega
kruha, da so vsaj igre, pokasirali bodo pa tako sami nogometaši.
Tekmo sem gledala na trajektu. Ko je bil najbolj napeto,sva se izkrcala. Do odhoda
avtobusa sva imela še tri ure in pol. Na brzino sva poiskala lokal s TV  in ob mrzlem toniku nadaljevala ogled tekme.
Imela sva srečo,kajti ob desetih lokal zapirajo,ker pa so fantje iz strežbe tudi
spremljali tekmo,sva lahko ostala do konca podaljškov.
Po podaljških sva morala kar pohiteti do avtobusne postaje. Avtobusa še ni bilo, zato sva se ravno ob začetku enajstmetrovk postavila ob stekleno steno lokala na avtobusni postaji in do prihoda avtobusa sva videla tudi vse proste strele.
.

.
 
Tekem ne spremljam ,razen,ko so igrali Hrvati, rada pa pogledam vse tekme v polfinalu in seveda v finalu. Takrat igrajo res najboljši klubi in človek lahko uživa ob
nogometu.
Tekma med Hrvaško in Dansko mi ni bila prav dobra,čeprav vsi govorijo o vrhunski igri enih in drugih.
Podaje na eni strani,podaje na drugi strani,pa zeol malo dogajanja na golih. V igri ni bilo tiste napetosti,ko človek pričakuje,da se bo nekaj zgodilo. Seveda mislim na
gol.
Ko so Danci že takoj na začetku dali gol Hrvatom, sem zamahnila in bila prepričana, da bodo Hrvati izgubili. No njihov gol me je zopet malo predramil in mi dal upanja, ko  pa  je Modrić zgrešil enajst metrovko, mi je zopet vse padlo. O nervozi pri prostih strelih pa raje ne bom.
 
Ja,vesela sem bila,da so Hrvati zmagali in na avtobusu,ki je odpeljal iz Splitskega kolodvoraob pol dvanajstih ponoči , še zaspati nisem mogla.
3. julij 2018 | Zaznamki: Nogomet Hrvatska- Danska | Komentarji (17)
Lansko poletje sta vnukinji veliko dni preživeli  pri nas. Na travi pred hišo sta imeli bazenček in cele dneve smo preživljali zunaj.
Za popoldansko malico sem ju odpeljala kar na vrt in tam smo nabrale, kar smo potrebovale.
V eno posodico  smo nabrale jagode, v drugo pa korenje, bučke,
kumare,papriko in paradižnik. Zelenjavo smo kar zunaj očistile in umile, pa je bila
malica pripravljena.
Pijačo semobičajno pripravila že zgodaj zjutraj, ko sta še spali. Nabrala sem meliso, meto,  materino dušico in malo jagod. Vse skupaj sem dala v velik lonec hladne vode, dodala še nekaj koščkov  limone in pustila stati kakšno uro ali dve.
.
 
.
.
 
To je prav dobra pijača za vroče dni.
 
Letos je bilo že marca ali aprila prav toplo,  in ko sta bili pri meni, smo  tudi večino časa preživele zunaj. Na vrtu smo šele začeli delati in gredice so bile še prazne in
neporasle.Zelenjava je šele začela odganjati.
Starejša vnukinja se je sprehodila po vrtu, potem pa hudo zaskrbljena rekla :
» Letos pa nimaš nič hrane na vrtu. »
Nasmejala sem se in vedela, da je čas,da se pogovorimo o letnih časih.
 
Prejšnji teden sta bili  tu , pa sem ju  zopet peljala   na vrt.
Kar cvilili sta od obilja jagod, malin, robid in ribeza. Pa sem jima rekla :
»No, sedaj je pa zopet dovolj hrane na vrtu. » :-))
20. junij 2018 | Kategorije: Osebno | Komentarji (29)
Prehitro je odšla, moja draga  Prijateljica. Dolgo bo trajalo,da bom prebolela njen odhod. Bila je Človek, bila je Prijateljica in bila je še marsikaj.
Objavljam najin zadnji pogovor preko spleta. Ko sem napisala tisti neumni  blog,mi je ponudila svojo krhko ramo, na katero sem vedno lahko položila svojo težko  glavo.
 
  Mali princ
  

Draga moja, ne bom izgubljala besed v prazno. 
Počasi beri Malega princa. Razmišljaj ob branju. Potem je pa medved Pu na
vrsti.
Ko boš končala z branjem in razmišljanjem, bova pa spet kakšno rekli. Jaz sem
še tu. Tudi ramo še imam, ki ti jo ponujam za naslon. Malo naju bo zaneslo,
pa se bova že obdržali pokonci.

 Brez naslova
  



Draga Branka,
moji
problemi so nič proti tvojim,saj se obe zavedava,da je zdravje na prvem
mestu, zato moram kvečjemu jaz ponuditi ramo tebi in ne obratno.
Z mojimi težavami te ne bom morila. Naj ti samo bistvo napišem. V zadnjih
mesecih sem izgubila dve dobri prijateljici,dolgoletni,ki sta mi ,med vsemi
mojimi prijateljicami, pomenili največ.Potem sem dve leti spremljala rak na
pljučih pri Tončijevem bratu,ki mi je tudi veliko pomenil.Umrl je ravno na
najin rojstni dan. Moja težava pa je,da hudo težko prenašam,ko mi moji
dragi takole odhajajo,zato si resnično želim,da bi odšla pred vsemi,ki jih
imam rada.
Če verjameš ali ne,še Andrejeve smrti ne morem preboleti,pa sem ga, v
glavnem ,poznala samo po njegovem pisanju in risanju.
T o je tisto,o čemer govori tudi Mali princ,ki je tudi moja biblija.
Bili so del mojega življenja,zato so mi bili dragoceni.

Branka,tudi na tebe veliko mislim in želim ti,da bi se ti stanje
izboljšalo,
da bi spet zaživela,kot je treba. Vem,da ti je sedaj hudo.
Ne bom te več utujala, lepo te pzdravljam in ti pošiljam en topel objem

Jožica

 



5. junij 2018 | Kategorije: Osebno | Komentarji (11)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 31 1 2 3 4

Top 5 vpisov


Št. registriranih uporabnikov: 202214
Forum avtorjev: 15891 Forum teme: 34469 // Odgovorov: 1876510
Blog avtorjev: 3583 // Blogov: 87192 // Komentarjev: 1246215
Avtorji fotografij: 26308 // Slik: 223171 // Videov: 18360
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "