v barvah aronije so šepetali prstani vdov
nasproti vsega ranjenega poslušati ni vsiljena veda
v odpadlem kislem žrelu zdaj lepota kostanja oči skorajda spregleda
napoti le vklenjeni je dim meni zlatna prepotrebna snov
ne poznajo me dahi bivših pôtnih ust
ne spoznajo bube me nekdanjih jajc pod posiljeno zemljó
ne poznajo dvoživke ene me plati niti lička srca rim mi ne pojó
ne spoznajo več me obrite glasilke kaj šele gluhi brodar rus
lila nebo na rožnati postelji osamele roževine
letovanje mrčesa v mojo slano sobo po komarju dišečo
iskre brezdanjih neuresničenih poti le enosmerna v črnikasto vrečo
gnojni moji obrisi eksplodirajoč pa le nje želijo lepljive sivine
za vse packe osvobajajoč osti motne soli
zaradi vseh propadlih misli o njenem spancu & veličasti nje pogreba
zametki luž iz cinka & koma plamenic ko zaruži pozeba
zametki pa edini o klopi iz brinja koder padli le up razkrit posedi
skorajda
skorajda
13. oktober 2017 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (6)
ravno prav se zopet pojavi sestavljen sem že
ravna kakor obzorje v vlažni lavi sopihajoč ob vonjavah toksične odjuge
revna niti malo zverinska precej požiga moje večne vijuge
resna za sence topovski sprej sveža kot nade ki mimo spolze
ni razbistrena ko potočim kri v sopotnikov hlad
ni ohromljena čeprav statika ji omogoča vse
kripelj je ob mojih večerjah v bistvu ničesar sploh ne žre
ni manična korenina je napojila zapuščen moj ostaja grad
svaljke delam iz nedonošenčkov pepela
ko zaveje jutra smrad na žarkih goveda obvisim
kot vse kar že nkrat je zvodenelo tem potomcem srd svoj podarim
sive bule na buškah iverk
jaz kreten pa mrtvi obraz sanjajoč izpod lila vela
zatorej ko zadnja strelica le streljaj stran vžge od fiaska imenovanega spočetje
vse sončne luske ki vroče nasitijo želodce zoglenelih vrednot
puščajo me & mojo lenobo ki poleg zgražanja vzbuja le krohot
potem pa vendarle ostaja le še plaz zvoka neba
& mižečega snega utopično gretje
6. oktober 2017 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (5)
ni zazevala praznota ko si ušesa sem razklal
ni tovarna joka svojih razbesnela ledenih loparjev
ni večer me zatemnil ni odžejal požrešnih komarjev
ni nadevala mojih rim ki njej v sram sem jih peštal
sem raztreščeni pepel po rdeči mizi
sem drozg kristalnega krika po dolih dima doneč
sem samemu sebi vohun vsem ostalim sveže preteč
sem packa v transa odsevu le goltaj me a ne grizi
danes sem potreboval ugriz zmaličenega zrcala 
danes razlogi za odtujitev več vredni so od spolzkega vratu
danes se ne umorim niti njenih pasti ne ujamem na visokem dnu
danes ne ocenjuje mojih popolnih zmazkov skrpucala
jasen sem v svojih oblačnih gumbih osirotelih napak
jasen bolj kot priznati bi hotel ji
jasen & hkrati preveč pogumen kot to bi priznal ji
jasen kakor zmeda v bradavicah njenega strahu kot pred lažjo oblak
četudi obupa jaz ne bom
četudi se vda sam se ne mislim
četudi prah položi pred mrtvo obalo pred vse kar sam naj čistim
četudi prebudim se pred njo ne zbudi vleke me grom
28. september 2017 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (4)
to kar zdaj berem je le tema
brcajoč zoglenele koščke časa & komo njega velikodušnih srkanj
to kar zdaj berem je le tema
neupajoča sfera vsredi sikajočega vetra nevedoč
da vse žile so že izpraznjene
samo ona
tako srečne je nikdar ne uvidim
tako zadovoljne je nikdar ne izsesam
leví se kot da se ne prikotali po moji suhoparni hrbtenici
ve da izven dosega mojega umetnega je žela
nike ki se ne odbijajo od moje vrele pušče nohtov
nike ki pa vendarle pokoljejo vse moje konice 
ki sploh ne ločijo mesa od zenic
& ničesar ne bodem zavaroval
sigurnost slepe sreče jo varuje pred domovi mojih vzdihov
naj ne pusti mi da ji preprečim vklenitev med
pajčevine ničstranskega
naj me ne skrbi da s svojimi podganami izdolbem mrak v njene višinske rove
pil sem iz ozkega grla & si zaželel ostrino pravilnih besed
pil sem izpod okostja čepečih & prevzdignil kupolo orodjarne zveri
napilil sem si avtoceste do pogube ki vselej samo veše poloví
izpilil pa nisem le kože ki gorela bi za njene anekdote
& prš lačnih leč ko otrdi naposled le led
to kar zdaj me bere hoče biti tema
22. september 2017 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (4)
torej bode odvečni plevel se zagozdil v nepotrebnih tunelih do končne odlike vse kar že hodi po teh ovenelih kosteh enkrat že osamelo zakriči torej če prav se razumem nič pod pijano luno v mene ne spolzi zatorej moji rovi so le kopije replik kopij replike z zleknjenimi podatki si pomagati ne smeš vsota razbeljene golote pušča te oblečeno v strehe brez krova nisem tam da lahko kril bi konce čemur rekli so osnova & čemu vame zaprla si plavo bolje raje poglej kako živim bež na moj nezaslužni objem tvojih ramen na moj nezaslužni poljub tvojih ramen na moj nezaslužni poljub venomer nem na moj ukrivljeni kazalec ki ostalim lovcem draži seske siren na tvoje odjekajoče sunke srca v ušesa mojih možganov na tvoja neponovljiva bedra goreč v moji električni pohoti na tvoje vitko polne lase butajoč ob moj papir v vsej srebrni krasoti na tvojo dobro pozabljivost ki te je rešila & mene pred eksplozijo vseh vitalnih organov 
obvarujte komarjeva zapestja & prste na njih
16. september 2017 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (4)
dveri do sanj nimajo ključavnic
pesek na nosu velikanov je pač pepel
vonj ki zaudarja izpod kotla vso srečo bode žel
ključi do môr pa le streljaj stran klečijo od vročih klavnic
žalostno poslušati raztreščenih ljudi je smeh
žalostno je objokovati potlačena čustva vedoč da čvrsta bodejo vnaprej
žalostno strmeti je v odsvit luči vedoč da odmre slej ko prej
žalostno je oditi se zavedajoč da premalo gosti bil je gozd pregreh
potopljen zdaj poželim v njenih puščavah biti
potopljen med deroče lakomnosti misi ki le misli
raztopljen med ječe & utore lahek sem malce le pomisli
raztopljen v tekočinah moje krvave vrane v njenem obroču
ovirajoč moj napis nikdar se ne raziti
& razliti se pod oblake nenehno presihajočih volkov zime
razliti se med méd & medeninaste štore lokvanjev & jeklenih propadov
razliti stojé svojo slo po kroničnem gnevu razvezanih napadov
razkriti vse varčne varuhe hlevov coprnije če zalajam razpri me
zatorej ude & nasploh okončine raje pusti v mojih rimah oklepajočih
raje ostani zvesta vsem ostalim preostalim briketom kromosomov
pusti svoji laži da zmaje spusti v želodce sivih maelstromov
vsem vrvem ki čukasto bremenijo silo dveri pa le to
utihnite ob rezih se smejočih
vi tudi pizde
4. september 2017 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (10)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163633
Forum avtorjev: 15837 Forum teme: 34267 // Odgovorov: 1863767
Blog avtorjev: 3557 // Blogov: 84592 // Komentarjev: 1210595
Avtorji fotografij: 25371 // Slik: 216411 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "