podstrešje sem
ugasli val pred ognjenimi zidovi melanholije
prepreka sem
žalostna iglica bolna od finalov bolečine
panična sila sem
puran v hlevu zažigajoč posoljene čine
plima sem
varuh kopeli grimas ko kost v krvi pobeg pobije
odplaka sem
zasidran v cipresinem objemu vranjih par
opeka sem
namaz brusnic v joku odpadlih sonov zime
ovira jekov sem
natrgan od malih možganov do stopinj koder esenca truda ne mine
orodje sem
nikogaršnja sla nikoli epitaf upa volk sumničav blodnjavih prevar
lupina sem
odiralska češnja zamer ki bremeni kislo nebo
lahka tarča sem
dver do mrka vseh enačb vojna ki zaneti alge & valov odkruške
ličinka sem
tipični postopek od izklesanega kamna do oblike mrtve hruške
len sem
& ime mi ni zora niti mrak razen če reši me lahko prekuha moje testo
ovinek sem
venomer tlak
oje sem
horda globe nad pritlikavce
Ω sem
prva škatla v trezorju slin
0 sem
nikdar dosegajoč svojega začetka
mislim da bo pepel srca že odneslo nekam
da bom enkrat našel dlan bréz & varne sence njih zaščite
mislim da bo stara temi predala svoje telo
vetru svoje mandljeve kite
da navkljub zmagi nad bolečino bom še vedno piskre
odpiral vsem neizkaljenim preprekam
16. februar 2018 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (4)
vkleščena si
dimna para te gnjavi
domine sem ti postavil po trtici
donavo sem posadil ti po ledvicah
vkleščena si ne zavedajoč svoje se svetlobe
razprostrta si
klet zalogam zamegljenih rjuh
kisla razložba pramenom večera
koprena groz kipeč pod upi osvoboditve
razprostrta si a vendarle ne dosegaš mojih kotov
podhranjena si
tlakovec moji izčlovečeni malti
tema v tihoti odvratne prikupnosti
takojšnja igla v čašah oklov
podhranjena si & drugi te oživljajo
opeharjena si
upehaš ob čistkah mojih žel
um tvoja je samokolnica ki le samote ne kolje
ulitki cist neba te ne zmrcvarijo
opeharjena si a zanavek se deliš
ugasnila si
našla način da zadovoljiš jesensko pristnost
navila svoje lase na nivo moje padlosti 
nekoč jih ne odfecljaš
ugasnila si & nikdar prenehala ne žareti
rdeča potenca si iz sirastega panja
kresnička si med tetivo & lokvanjem
dimnik kletvic poln poštenih izpustov
zdravilna sekvenca preostalih sekund v pijani resničnosti
vez med hitenjem do joka & puščo žganja
10. februar 2018 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (3)
kanjoni na mojih nohtih
zasedena stola prazna polnosti
prepognjeni škorenj v šlevasti luži
pretesne žile v pletenih vojnah čivkajoč moje debilne stihe
globoka črevesja jamrjajoč o nikdar izkušeni preteklosti
veje dlesni same se ne strižejo
dlani pohab same se celijo
mračne turobe sohe neba želijo
zobje mlinov brez kamna ne grizejo
njen brinetni skalp pod žarom žarometov
aport
apoteka
angel
preprosto anti
brez dodanih barvanj banj & spolzke vode
sedela je neoporečna smisel sami sebi paradoks vsem ostalim
& dá mi le toliko da lahko sitnega se nahranim
račun pod steklom
rakun pred ogledalom brez verig plenilcev
stopnja smisla preden stopinja skepse zagazi v škrlatno votlino
motnja ravnih nog poleg izumov črnih ust & črnote ki v mesno pade glino
gliste so načele marmornato migreno
leve vse šipe skobacale so skozi se vso srebrno čast
gledal sem brez čudenja ves ta silikonski pradavni balast
& nenehna udrihanja po bobnih prahu
opominjala so na vedno stradajočo izza okončin hijeno
31. januar 2018 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (9)
imela je isto črk kot srna
isti hlad preznojenih rešetk
isto zaustavitev kot plima
iste luči kakor dah ljubimcev
iste imela je ostroge kakor žarki lubenic
imela isto je potrebo kot luknja v dežju
isto zver katere last je lubje pod podesti oranžnih koč
imela iste je lase kakor slapu nepožigalen brk
isto svedrasto telo kakor modra sveča
imela drevesa je v vrtovih & lilije pred kipi monolitov
imela iste je poteze ducat šahistev
imela pege je kakor posejani strup po kolenih
imela iste je dvome kakor čepki v violinah
imela je utvare a te so pretvorile se v tvari
imela je kakor šipek piko na sredi blindirane uvale
imela je kakor lob izjemen val pohval
imela kakor iglu le en vhod je
imela je kakor tovor vrv čez hrbet
kakor matematična popolnost ni bila zunanja
ista kakor luža v morju kot scalina v medu
isto pretvarjanje kot razdalje med poljubi & spanjem
imela je floskule pač njene
iste imela je ploskve kot ploščadi drugje
isto pest ki pobije moje srce
imela iste je obrate čiste liste ki nisem jih lizal
imela bi me a sam ne bi imel nje
17. januar 2018 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (4)
nato so mi hrustljave sence prestrelile lica
svet znotraj ječ nad me je poplavil z večerjo granitnih pohlepov
kocka v obliki hrast sešila cufanje na črno je obleko
& na ramenih mi zadnja poginila sita je ptica
strahovite izgube mojega navdiha še njen prenesle so odhod
razsekljane podobe groznega lika nje popolne prisotnosti več ne krvavijo
srborite strjene klešče njenih oči zdaj le zvok vonja po pepelu ponovijo
nasmejane pa horizonte trdoživo posprejam da čim kasneje mizerni najdem izhod
& blokirane so ulice do gnojá nad oblakom lesenim
zapuščene barikade meniskusov puščajoč okuženi krvi da jih pretepe
& vso rdelo smetano ki v krpi kisline deroče jo stepe
v iskrenem napuhu pa moja strast po tem da le vzvišeno se penim
pred levjesrčnim vignjem tiščal svoje mokre sem tetive
molzel svoje žile & njih izcedke graviral nad vrata čudnih pigmentov
& HUROИSKI sem bil vselej zadnja nula na čelu procentov
nato so mi zoglenele sence prekinile obred da pahnem jo med žive
2. januar 2018 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (2)
žaluzije so ujete med vrane & oblake
žlahtni sirupi & njih lažni kolobarji silijo med nič & skorajšnjo svetlost
blisk blata ki čisti vselej
odblesk glinenih pik ki venomer v obliki zmerne laži varuje jez pred upokojitvijo
zdaj ga prižgem
zdaj ga prižgem meglici
zdaj on prizna svoje karkoli & sam se mu ne režim
nočem rezanja ki dreza v varuhinjah vseh deževnikov
zdaj imajo me v lahkoživosti v viharju trušča
ne bo me očistila nosu asteroidov
žuželke so lahko koprive bistva
zdaj čemerni objekti šip imenujejo ivje zlepljenih solz
čeprav lečim se s padajočim nazivom mi je postelja členek med herojem & dimljami
luščim le po luskah vibracij
koli črvov polni so gomile ustvarjali
tega onega le mojega ne slapú
vprega zavzdih & le mični krik čemu
zagotovo nimajo precejšnjosti da bi me upodabljali
te ni pričvrstila vodka
to je likvidacija vojske mojih praznih jeklenk
bok
mater
27. december 2017 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (4)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
29 30 31 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 166132
Forum avtorjev: 15858 Forum teme: 34339 // Odgovorov: 1867549
Blog avtorjev: 3574 // Blogov: 85236 // Komentarjev: 1225518
Avtorji fotografij: 25614 // Slik: 217991 // Videov: 18653 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "