zdaj sem lahko osramočen
prvega septembra sem jo slišal momljati
drugega verjetno ne bo je niti v zavzdihu
zagotovo je ne bo v lažnem stihu
vsak požirek me delal je lačnega
vsak srk me je delal popolnega
do oholosti
do mikavne krivine zvezd
ko bo vgravirana na mojih bokih
bo moja zlaganost prišepnila vranici
lepilo srca je pozeba vsega ostalega
& tudi tujih tvarin nežno ustvarjenih meandrov
tako bodo vse preoblikovane oblike pridobile na omnipotentnosti
tudi na licih bliskov me bo negirala
vlažne žile me bodo le zvečerile
laži iz lačnih ust me bodo le spodbodle
verige ki sijejo po krznenih skalpih bodo le kante za oklepe
deročih dnevov
čez par požirkov bo lažje revoltirati
čez ozko tvar mi lažje je hinavsko se spočiti
um
ima
le določene vžige
ravnotežje med ikrami & ledom
beda v orožarni popitih jebivetrov
fige ki moleč iz mojega jezika omagajo
pod malomarnimi poki njene sirene
tudi takrat sem hupa v listju predaj
& samokolnica v naročju predalov
devetnajstega ne poznam niti njenega vonja po zavrnjeni svinji
svetilka z mlačno potrebo po dobrinah nihila
& komar nad milujoč vsaj en napačni prehod
mravelj
22. september 2018 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (4)
objokoval sem mokro deblo
lila tobogan & jedrca pod pasjim krožnikom
kamnito nebo z luknjico v čelu je odposlalo vse pijane čete
vsi vojaki žabjih lokvanjev niso imeli nič proti zavijanju v levo
& vsa zahajanja njenega privida so mi skazila môre o dverih iz kostanja
krivulja rusega dima je zavijala kot ustreljeni volk
njega meso mi je zakurilo lesene brbončice
ko sem zalil vse stopinje vej sem jo skril v katakombe za koščene iskre
predigra je vžgala & ni hotela v katerem lahko napil imena
bi svojeglavih svojih lovk
obupoval sem ob njenih daljnih uspehih
lasa do njenih barak so že zdavnaj prerasli pogoltni sroboti
zlatne nekdaj rime zdaj nimajo niti bakra pod mlečnimi nohti
kot klobase mesnate nekdaj so vitke aleje vranic na pijani poti
svinja nasproti
ledenijo mi oči & spuščajoč mačehovske glasove ji v cirilici rečem
Одбрана и последњи дани
v mojih jetrih nikdar se ne dani & le topoli beli
rastejo na njeni parazitski dlani
noč v rani
dnevi v kletkah njenih pogledov
dnevi v njenih nepreglednih etažah
dnine pod njenimi pazduhami
krop njenih solz menjajoč koprivino nenadomestljivo hropenje
obžalujem
spisek je jegulja dolžine moje grive
objokujem
28. avgust 2018 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (4)
kdo ji dovoli da tako malomarno sveže sanja
kdo dopušča ji da marmornate moje misli v ognju utaplja
kdo zavraga prepušča da mojim strunam preti oči njenih kaplja
le kdo ne dopušča mojim vejam solza ko pred njimi se ne klanja
kdo je ni objel ko naga je kričala pod verigami kopren
kdo čez rame suknje ni ji dal ko prebodena od prič je stala
kdo pod pasom puške napolnil ji ni ko sla po boli jo je navdala
kdo ko bičala jo slina je bedakov nastavil ni odtokov v njen bazen
kdo pije ji jutranji znoj ki po plavih usnah se drsa
kdo trofeje ji glanca ji odganja strupene valove preobleke razdeljene
kdo ji briše peno iznad dojk do popolne barve kože želene
kdo ji narcise sadi po laseh kdo slane krožnike obeša ji na prsa
kdo ji plete kitke mor ki v snu pogub zvodene
kdo jo čuva kakor nebo svoje strele & deževje
kdo ji harpune usmerja v rane koder zaspal edini spev je
kdo jo usmerja po kamnih ki le do visokega joka vabijo vodé
& kdo sedaj debil je ki stihe te prešibke luča
kdo zdaj je žalost zakopana v sefih telesa iz svinca
le osebek izmučeni ki še dvigniti ne da se mu mezinca
ta ki do njenih ognjenih vrtov nikdar ne ustvari ključa
8. avgust 2018 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (7)
piši piši pizdun dokler preklane ne bodo žile
dokler njeni lasje ne objamejo žarometi kôs
dokler naveličan um še proizvaja slap
dokler ti imaš diplomo iz krotenja
dokler njene oči ne postanejo gnile
piši piši dokler mesečina še premore uspavanke čiste
dokler prsti še hočejo umirjati tvoj tok
dokler so strune nedotakljive dokler glasen njih je zvok
dokler skozi popek ne prijurišajo pisane gliste
piši piši pofukelj dokler strela te pred žarki varuje
dokler njen obris popoln je kot tema
dokler senca dovolj ima bencina da te zasleduje
dokler imaš svoj črni kamen ki rime napihuje
piši piši dokler gnoj rine pod plevel
dokler čiki & cuga še dajejo navdih
dokler komar v tebi zadržuje svoj dih
dokler spirala v glavi ne postane cev
piši prosim! piši dokler jezik še lahko liže
dokler panika ne poserje se na tron vsemogočnosti
dokler še ščitijo te krila v tvoji odročnosti
dokler le-ta dovolj so prisebna da ne spustijo te nižje
piši prekleti poet dokler preklane ne bodo žile
dokler klet v jetrih ne bode polna
dokler pod pritiski žel ne vda se volna
piši! jebena smet dokler pasti svojih zob ne bodo umile
dovolj izgubljen da lahko se skrijem
20. julij 2018 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (2)
ok žrtvujem še eno vrtoglavico
le da struna ostane neuglašena
piš orkana v krilo & mrtva pahljača
jebena iskra za vsa bodočna prosjačenja v mrku poeta stopljena
izza hrbta obljuba ki osiromaši napeve os
ne bodeš zgnil pa naj bom omadeževan & skracan
pesem je neuničljiva!!
skozi spiralo žalosti snežinka
v njenih očeh sen je le bedna stotinka
& zamolkla beda ki razbohoti se ko mrtvi listi oživijo
revni ob mojih stihih bogastva vir doživijo
obrnil bi neuspehe če le ti bi zbledeli
vse le da njeni trni bolj v trup bodejo zadeli
lateralno saj cvet rezal bo ravno
če je v tebi ga pusti da se cvre
tvoje telo naj požene zlato samo da on se nažre
globoko visoko levo desno naokrog na istem kaosu samo da
tvoje kodre nit obdrži
samo da ko te brani ves svoj znoj iz sebe spusti
ker ta znoj tvoje je gorivo moje želo pa prazno vseh
pametnih je motivov
a polno je gnoja & prepolno trpljenja
a če njegova dlan zdravi pusti da moja uči se letenja
gugati se gugam se & nočem biti človek torej
nočem biti žival
ker ko poči razpoka poetov val 
koža & moja omotična hitrost ki pozabi na smer
sam sam & le sam pod njeno pazduho pa zlatni toplomer
tool
10. julij 2018 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (4)
prvo nogo ima za moj osamljeni jantar
drugo bo uporabljal za moje sanje o njenih žametnih obrveh
tretja bo tolkla po mojih šibkih brazgotinah upajoč na raztrgan krik
z vetrom ki mi ga bo prinašal v rdeči dim bo alfa
v vsaki bledi besedi ki jo bom izbruhnil bo našel kikse
za vsako poteptano luno ki jo bom vzgojil bo stal kakor svetilnik
& crkljal me bo v svoji kostanjevi zibelki
medtem ko sam goltam njegove poparčkane žarke
lasje pljuča sluh & jetra so moji ostalo mu dam
včerajšnje zmage jutrišnje bridkosti
jutrišnjo zvestobo do korakov
vsakodnevno depresivno rutino vkovano v krvavečo kislino
& še samoto pa mir
ostalega itak ne priznam
28. junij 2018 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (2)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 31 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30



Št. registriranih uporabnikov: 198217
Forum avtorjev: 15886 Forum teme: 34459 // Odgovorov: 1875712
Blog avtorjev: 3584 // Blogov: 87061 // Komentarjev: 1244437
Avtorji fotografij: 26292 // Slik: 222968 // Videov: 18361
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "