pijan sem se lažje sprehajal po truplih oblakov
v verigah sem bil lažji od krvi trzalic
zeleni monumenti & krom v globinah črepinj
podaj mi svoje trhlo zapestje pa prebudil svinčeni bode te plin
svarila malikov rdečih tipalk
sovraštvo migetalk rajnih tedanjosti
sprijete mačete rumenkastih tednov
serum morbidnosti rjasta tekočina
& ta ima dovolj dovozov za zimske depresije luči komarja
lubrikant nocoj bo trnova zver iz sence jekla za dojenčke v katakombah
uresničene slutnje
nenehne diverzije
načeloma me ne gledajo
v čelo me glodajo
& lobanje sen jim bo hlastanja zatrl v kameni žlici
ostro negovano amputirano
ekran jim je epruveta
plava kopriva za rane iz vresja
vrane & obrvi
vrane za zlom
& za okrogle kuščarje
obrvi za nahodne stene
suh sem kakor
bled sem kakor
suh sem kakor zmleta voščenka zarodka
bled sem kakor viharna gladina puščave
& ne splača se mi trgati iz tetiv
ne spodobi se mi ugajati
kar sem je za druge prejšnja kuga
kar bom vam ne znam pojasniti
& lahek sem kakor laž hiperaktivne gobe
pod betom je vodka & v trupu truplo seva žela ki še vedno napada trne
imbecil
30. januar 2016 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (9)
pod balkonom se spletkari nisem zakašljal
avto je v boksaricah nisem zakašljal
požgala je mazohistične plavutke nisem zakašljal
ko je bik obredel lisasto sestrično nisem zakašljal
motorka je redčila senčnike turistom nisem zakašljal
upiral se je bibavici star & prezrt nisem zakašljal
zvezde so se topile v tepežu bacilov čukov nisem zakašljal
zamudil je drugi vagon za sanjavo provinco nisem zakašljal
iz petnih žil je povlekel kunca za prašnike nisem zakašljal odšel sem
ukalupljena je sevala brez tanke tančice nianse tangerine nisem zakašljal
obrnil sem se
merila so pričela vojno z volumni donatorjev organov nisem zakašljal
imeli so v školjkah šivanke nisem zakašljal
zehali so naviti                      histeričen sem bil
polepila je po bus postajah dosedanje svoje hip hip obrate nisem zakašljal
spotikal sem jih
vejice sem sproti brisal nisem zakašljal bil pa ponosen
ponošen je fehtal batine za en izliv preteklosti nisem zakašljal
orehi so mašili plišastih jumping jacke nisem zakašljal še več sem jih stlačil
ko je izpumpala vso vodo iz obal
nespretno sem jo hotel zavohati
zakašljal sem & se okužil z unikatno usodo enako ianovi brez epilepsije &
z isto krhkostjo ki nekoč naju združi & skupaj bova kašljala kakor pozimi
pleskarji na prostem & kakiji v akvarijih meduz
ko sem zakašljal ponovno mi je karina sedmica odnesla prijatelja še
danes druge tolaži s svojimi muskulami & kri stoji na njegovih dlaneh
a slamice niso moje da bi jih vlekel
metan je tolažil ozonsko jagnjetino
25. januar 2016 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (12)
ptičje potomstvo se z bunkicami na hodniku igra janka & metko
& briga jo za opreme strojev loke četudi
lunin vzhod pokaže drugačne sramežljive nosoroge rjaste vzvode
viskozne tekočine roževina cedi se iz nje
vsako noč je na straži a nocoj pušča prvič na
srečo krvosesa ne zadnjič ruse trepalnice tolmun izsušijo
kam so kamenčke izgnali bratranci otrobi sestre opilki
vseh snovi normalno bi vljudno divje poprijela za glavico & jo
znižala dokler blup se ne izpoje veliko je že vek vedra iskalo za skrivališče
veliko jerebic je klelo kole malodane vsi krilatci najraje
odrli bi tiste ravne neupogljive špagete spaghetti 5x
kanje so pod pistacijami legle tulipane falange
lokostrelcev so zaklale med siesto sevastopol je danes dočakal
nove kocke brez pik & lišaji so postavili žilnate bulvarje
po ožuljenih porah
& zopet sem se jih nažrl če
slučajno iz las potegne števec bom bankrotiral meditiral na kanti
tam v nasičenih laboratorijih so podgane plesale
pleskale stene s svojo smetarsko dlako
smetana bila je pulzirajoča gora repkov
zobje praznine pa le gor & dol
malček škrtajo a vseeno
naloga pospravlja novo
olivno bombažnost & sirup polzvezde pa
tudi temnejši po pameti pretepejo svoje vlačugarske tete
pa vohljajte po tunelih skeletov mrhe
ujma jim je klobuke okitila z merjaščevimi peresmi & zeblo jih je
23. januar 2016 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (10)
pretegnil sem se kot ob rojstvu
roke sem oznojil s ščetko sanatorija
noge sem pasel v oceanu polemik
prstke sem častil s snežnimi prstani
ušesa sem rinil pod brvi topov
jezik sem si spekel a ni zacvrčal
ni se upiral
mižal sem
mazal sem mize četrtbogov
vojska trinogov mi je členke transformirala v rastlino 
ki mi leze po lesenem stropu
moja rebra so bila gnezdo
naboji ledine so zasuli kremenaste toaste
držala me je kakor tetis ahilesa & jo odtrgala
iz njenega štrclja zrasla ni zmajeva soproga
nisem se učil ugajati niti posmehovati niti simpatizirati niti sojamrati
niti sopihati a to znam tudi brez učbenikov na trdnem papirusu ali tabél
ne 
vem le da kotlet bode krvav v senčnem režnju še posebej
hej travnata kuga si že zafugirala špranje na mojem tilniku zapestja
hej oskrbovalka ranarka hedonističnih prokrustov si že slekla tangice
jih je že prislanjal ob svoje rupe na nosu ali bi lahko dihal brez njih
če ne bi smel lapati levici sem privoščil nušo marcio & molly
vesela je bila kakor pijanec v postnem času postni čas vsem pljunke
v vaše prekrižane oči mater vam nikoli me ni prepričal nikoli pesjan
se me sploh še ni upal vžgati kaj šele vzgajati
pederast 
pofukani splav iz rožnega venca poščijem se
na vaše frnikole ki drznete si jim reči možgani drznete
popari tistega pajaca
tvoj gnoj je najefikasnija katjuša za
odstranjevanje belih ploskev
19. januar 2016 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (14)
plima odreže me od vrelega tolmuna
v tihoti masakra narahlo pitali so krave
sivina jezera
jara mesečina
oči odtenka lave
prvinskost žuborenja
grom isker kotenja
lena vetra je struna
mraz nizkotno ozaljšana je meja
linija krepka bolest za rime spoštovane od kravala
sirene brhke zemlje ušes so maščoba
terca sline bo igrala
mrak je planina pusta koži deviški mukotrpna žeja
hodeči ranjeni
oportunistični igluji v ambri podhranjeni
ki v miru pline v leči prebavljajo
& sočutja zavore ki se v nedogled obnavljajo
hči
profesorice
angleščine
profesorice
hči
sapa paralizirane svečave
prepotrebna sulica nagnusna
hči edine ki želel bi jo zaključiti
hči ki pa želi (nehote) poeta v nedogled mučiti
& njen obisk je redek
kakor mozolj na usnah
redek je njen obisk
14. januar 2016 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (10)
ni korenin h katerim vračal bi se
volkovi iz zaliva brez pompa so se izgnali
ruine poletja pod počrnelo sfero tam
žela spomini so mi preklali ne bodem se nosil
še manj z njeno senco celil ohranjal korake pri
zavesti ko spomin vse osnutke mi zatre
vest vročična davi me ko pest nastavim
da lila valove v žametne kocke perl spremenim da
sovraštvo do brata me ovira da v sanjah kičasto bledim
ledena gora sem izropana palača volje do njenih kopalk se voda ne spravim
& laži o normalnosti tako prepričljivo zvenijo
tako oklepa lave so & strašnih brzice posledic
floskule takšne kiparile so trne izza groba vseh besedic
laži tako so jih odgnale me narazen vlekle s fantomsko so vizijo
a poet sem & poet ostal sem do sedaj
tudi ko lizal teme strupene bodem struge ko prve
kupoval bodem plamene a čakati moral bi na morja toplejše druge
ko rima več ne ujame s pulzem se mègle ko zmaga bode le slučaj
rad ne bi upehal bi nerad poraze krpal z venami
rad le nazaj med zemlje kruh
hodil zobat metuljev bi repke
lovil rad strele bi dobrave bodril vse cigane
& njih sekalce krepke
drobovja žarkov rad žuborenju kazal bi lida
ne pa sociopatskim mrham hijenam
ni potepuških mlinov ki
moj bi jezik jih obračal
12. januar 2016 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (12)
1 2
Zadnji komentarji
Povezave
Vsi blogi avtorja

201520162017
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
28 29 30 31 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 31



Št. registriranih uporabnikov: 163633
Forum avtorjev: 15837 Forum teme: 34267 // Odgovorov: 1863767
Blog avtorjev: 3557 // Blogov: 84592 // Komentarjev: 1210592
Avtorji fotografij: 25371 // Slik: 216411 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "