Ohladilo se je. Malo bom zakuril.

S pravico zmagovalca si jo vzame
podjetni starec prvi med junaki.
Hrbet na mizo in noge na rame ...
Prodira v ozko poč po spolzki dlaki.

Pa druga dva? Razrešita jo svile.
Bohotne prsi vabijo v sesanje.
Še vedno so poskočne, jedre, čile ...
Svoj žlahtni sok izbrizga starec nanje.

Takoj za tem jo ata natepava.
Od zadaj, kakor žrebec, z dolgo curo.
Mladič od spredaj kemblja pozibava,
doktor Kananjo ... Prvo učno uro.
20. november 2018 | Zaznamki: muževna jesen | Komentarji (7)

Srečen je tisti, ki v svetu krog sebe ne vidi grožnje
drugačnosti, temveč bogastvo različnosti.
15. november 2018 | Komentarji (6)
Država kot skupnost vseh državljanov je dolžna v čimvečji možni meri
zagotavljati varnost, blaginjo in enakopravnost vsem državljanom. To
nalogo, ki je pravzaprav edini smisel njenega obstajanja, izvršuje
preko države - sistema, z vsemi njegovimi institucijami, od
predsednika države, preko sveta krajevne skupnosti, do družine, kot
temeljne enote družbe.
*
Vsaka dolžnost je premo sorazmerno povezana s pravico. Pravico do upravljanja z
določenimi materialnimi (in tudi duhovnimi) dobrinami, v okolju, v
katerem država deluje.
*
Lastnina, pa naj bo to družbena, državna ali zasebna, nima nikakršne veljave ali
podlage v (materialni) naravi. Je izrazit "produkt",
odvisen od delujoče človeške družbe. S propadom ali korenito
spremembo družbenih razmerij se lastninske pravice postavljajo v
luči novih soglasij.
*
Kajti prav za to gre!
Lastninska pravica je "priznanje večine članov skupnosti, da sme nekdo
samostojno in neodvisno upravljati z objektom, ki ji je bil dan v
last".
*
Živimo v času pospešene (načrtovane ali stihijske) razgradnje nacionalnih ali
regijskih državnih struktur. Globalizacija - "prost pretok
idej, ljudi in kapitala" vidi državo starega kova kot oviro za
svoj razvoj. Kapital bi s svojim "zakonom prostega trga"
razrešil vse težave in socialne stiske, država mu mora samo
omogočati popoln in neomejen nadzor nad lastnino, ki jo je "na
prostem trgu" pridobil. Vsak davek ali drugačna obremenitev
kapitala, ki ne služi utrjevanju represivnih aparatov za krotenje
notranjih in zunanjih sovražnikov (njihovega) napredka je
neutemeljen in škodljiv. :(
*
Ne gre (samo) za NLB.
*
Še v kvazi-socializmu je bilo, ko so se vse bolj uveljavljale ideje
podjetništva in so v eni od reform naložili tudi "podjetjem"
javne infrastrukture strogo sledenje tržni logiki, da so, sicer
državni, avtobusni prevozniki pričeli ukinjati "nerentabilne
proge" na svojih področjih in v marsikatero odročno vas
avtobus ni več vozil. Lokalne skupnosti so se upirale in tudi
marsikje dosegle vrnitev v prejšnje stanje, četudi s subvencijo iz
občinskega ali državnega proračuna. Z masovnejšim prodorom
zasebnih ponudnikov avtobusnih prevozov je postala ta praksa
"nezakonita", saj je izzvenela kot protekcionizem državnih
gospodarstev. Ob tem velja pripomniti, da nihče (mogoče je bila
kakšna redka izjema?) od zasebnikov ni bil pripravljen prevzeti
obveznosti v paketu, s subvencijo samo za manjši delež dejavnosti.
Tako so že sicer demografsko ogrožena območja postala dobesedno odrezana od
civilizacije.
Državljani "druge klase".
*
V razcvetu zasebne iniciative po osamosvojitvi, so se v mnogih vaseh pojavili
lokalni zasebni trgovci, kot dobrodošla konkurenca okosteneli
državni distribuciji dobrin. Po drugi strani pa je "merkator"
prevzemal prejšnje državne trgovske hiše z vsem njihovim
premoženjem. Mnoge prodajalne so bile locirane v prostorih,
zgrajenih ali prenovljenih z udarniškim delom in lokalnimi
samoprispevki, a so jih v duhu socializma brezplačno prepisali,
predali v last (takrat skupni), državni trgovski organizaciji. S
prevzemom je to postalo kapital "merkatorja". Zelo kratkega
daha je bilo Mercatorjevo poslovanje na neprofitabilnih lokacijah.
Nekatere poslovalnice so še par let vztrajale v obliki franšiznih
trgovin, ko pa so se prejšnji prodajalci upokojili ali obupali, so
ostala vrata zaprta.
Mali zasebni trgovci niso zdržali bitke z velikimi, ki so diktirali odkupne cene
pri dobaviteljih, na račun količinskih rabatov. Tako so drug za
drugim tudi oni zapirali. Danes se po tistih krajih dvakrat tedensko
pripelje kombi s potujočo trgovino, o katere ponudbi ni treba
posebej razlagati. Najbližji "market" je oddaljen dvajset
ali več kilometrov, do tja pa vozi en avtobus dnevno, pa tudi ta ima
najbližje postajališče tudi do uro hoda od naselja.
Državljani tretje klase.
*
Z reorganizacijo Pošte Slovenije se je pospešilo zapiranje poštnih uradov, na
katerih je bilo prej mogoče odposlati priporočeno pošiljko, paket
in urediti tudi nekatere druge zadeve. (Dvig gotovine s hranilne
knjižice ali nakup znamk in ostalih drobnih pripomočkov za
komunikacijo.)
Kmalu po "privatizaciji" NKBM banke so novi lastniki, s ciljem
"optimizacije poslovanja" začeli zapirati poslovalnice in
odstranili celo nekatere bankomate. Širše območje, na tisoče
ljudi,  je ostalo povsem odrezano od svojega denarja, ki ga
dandanes sploh ne moreš prejeti drugače, kot z nakazilom na
transakcijski račun.
Državljani četrte klase.
*
Vizionarji prodajajo Slovenijo kot turistično destinacijo z bogato naravno in
kulturno dediščino. Ponujajo sprehode v neokrnjeno naravo, bogastvo
razgledov s pobočij in skrivnostno bučanje vode v soteskah in
slapovih. Ponujajo "ekološko hrano", sir in druge izdelke
iz mleka s planinskih pašnikov, kostanj, gobe in druge gozdne
sadeže, ...
Vse to ponujajo kot nekaj samoumevnega, nekaj, kar je naše narodno bogastvo, do
katerega imamo vsi pravico. Kot da jim tega ne more nihče vzeti.
S težavo in z velikim požrtvovanjem naši planinci, markacisti, poskrbijo za poti
v visokogorju. Označijo, tu in tam napnejo kakšno varovalno
jeklenico ali počistijo ostanke polomljenega viharnika na poti, da
se turisti lahko povzpnejo do razglednih vrhov. Ni mogoče
pričakovati, da bodo vzdrževali pristopne poti v nižjih predelih,
kjer je rastje bujno in vode bolj razdiralne. Včasih so najbolj
odročne poti vsaj za silo vzdrževali lokalni lovci, domačini,
vendar je teh vse manj.
Če mora, sicer vitalen starostnik, ki je zaradi pešanja enega od čutil izgubil
vozniško dovoljenje, vsak teden najmanj en cel dan porabiti za
nabavo osnovnih življenjskih potrebščin v najbližji trgovini,
mlad kmet, ki se je pripravljen še boriti za tradicijo svoje
rodbine, mora vsako jutro najprej na dvajset kilometrsko pot "v
dolino", da razvozi otroke v šolo in vrtec, šele potem lahko
prične z delom, mladina pa takoj po osnovni šoli sploh nima druge
možnosti "socializacije" kot da preživi delovnike v
internatu vikende pa v čim večji meri tudi, ...
Državljani pete klase.
*
Kako še lahko govorimo o domačinih? Kaj bodo naši vizionarji prodajali, ko bo še
"poslednji mohikanec" obupal in se bo do sedanjih
turističnih biserov mogoče prebiti samo s helikopterjem?
Država, ki bi morala vsem svojim državljanom zagotavljati enakopravnost je
brezzobi tiger v kletki pravnih in ekonomskih vizionarjev. Ne da
noče, ne zmore vršiti svojega osnovnega poslanstva. Zato je vse
manj država vseh državljanov in vse bolj sistem institucij, ki
služijo nekemu tujemu gospodarju.
*
Če je mogoče na globalnem nivoju razmišljati o "teoriji zarote", o tem, da
je vse to skrbno načrtovano in vodeno, pa se na lokalni ravni,
(vključno z vladajočimi strukturami posameznih držav) ljudje ne
zavedajo kam rinejo.
Z žaganjem pojma tradicionalne, skozi tisočletja dograjevane države, bo odžagan
tudi temelj tradicionalnega pojmovanja lastnine. Ne bo več
večinskega soglasja skupnosti, kdo sme upravljati z objekti v
njihovem "občestvu" - ožjem okolju v katerem živijo.
Država brez izpolnjevanja obveznosti ni več skupnost, ki bi
izkazovala večinsko voljo ljudstva. Podeljevanje in varovanje
lastništva ni več njena pravica.
Poleg vseh že naštetih državljanov "nižjih klas" prištejmo še vse
tiste, prebivalce sicer še oskrbovanih urbanih okolij, ki pa jim
veliki igralci prevzemajo in potem zapirajo proizvodne obrate kot
edini vir preživetja v tistem okolju, da se morajo: ali z družino
vred preseliti s trebuhom za kruhom ali pa vsak dan tri do štiri ure
(da o stroških vožnje ne govorimo) porabiti za pot do delovnega
mesta in nazaj, se število tistih, ki jim država ne zagotavlja
enakopravnega mesta v družbi, nevarno vzpenja proti kritični meji.
"Lakmus" je tudi udeležba na volitvah.
*
Mogoče si oligarhi domišljajo, da bodo s plačano vojsko in policijo, s
"patrijami" ki smo jih kupili iz skupnega bogastva",
oborožene izrazito za obvladovanje golorokih množic, uspeli
obdržati svoje imetje in nadvlado, vendar se bridko motijo.
"Pravi profesionalci" - plačanci imajo to lastnost, da sklenejo
pogodbo za določen čas, po preteku pa brez vsakega moralnega
zadržka izberejo novega najboljšega ponudnika. Tisti, ki so
plačanci samo zaradi bitke za preživetje, se praviloma ne držijo
niti pogodbenega roka, temveč prestopijo - dezertirajo ob prvi
ugodnejši priliki. Večina moralno pokončnih ljudi pa ne bo za
noben denar dvignila roke nad sočloveka, še včerajšnjega
prijatelja. Samo domoljubje in čut pravičnosti jih lahko pripravita
do tega.
*
Erozija države je že tako globoka, da se bo kmalu večina "naroda"
prepoznala v neki drugi družbeni obliki, ji dala status domovine in
s tem pravico do upravljanja z lastnino.
*
Pa srečno!
9. november 2018 | Zaznamki: ne-gre-(samo)-za-NLB | Komentarji (6)
Pa ste prodali, butci. Domovino!
(Pa kaj prodali, dali ste zastonj.)
Kot sklone glavo hlapec za žepnino,
za pest sladkorčkov, krotek vlečni konj.

Pa, ko bi vsaj prodali gospodarju?
S hiško za posle, s hlevom za žival, ...?
A vse ste dali v roke mešetàrju,
da bo za lasten žep zabarantal.
*
Pa, ko bi vsaj prodali samo svoje?
Kar ste si v lastnem potu prislužili?
A ste prodali tudi naše, moje, ...!
Kar so nam hrabri dedje zapustili.
*
Pa, pride skoraj čas! Čas za račune.
Zavè se ljudstvo svojih korenin!
Zdeli vas na kokòte in kopune ...
Prve na putke, druge na rampin!

Pa bo, kot njega dni, spet mir v deželi.
Spet nam bo domovina dom in čast.
Kot hlapcem, vam bomo tedaj odvzeli ...
Svobodo in lastnino in oblast!

Pa bo čez mnogo let, v pasteh pozabe,
nekdo zamenjal snopje za otep.
Pa bodo novi lumpi in barabe
prodali naše žulje za svoj žep.
4. november 2018 | Zaznamki: ne-gre-(samo)-za-NLB | Komentarji (9)
Da svetla luč
nikoli ne pojenja,
na vašem grobu,
moji dragi rajni,
bom tisoč sveč
brez voska in brez stenja,
prižigal v svojem srcu
vaši tajni.
31. oktober 2018 | Komentarji (9)

Mimo nas hitijo dnevi,
mimo rujevih temin.
Mimo nas ječe odmevi,
gospodarji vseh praznin.

Se prehodov veselimo?
Ali nas je časa strah?
Se v zelenje spremenimo?
Ali v suh obcestni prah?

Hlad je v grapah in gozdovih.
Hlad je blagor vseh mokrišč.
Hlad je v Nornah in bogovih ...
Tvojih novih bivališč.
26. oktober 2018 | Zaznamki: Za rojstni dan | Komentarji (8)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
29 30 31 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 1 2



Št. registriranih uporabnikov: 208011
Forum avtorjev: 15892 Forum teme: 34487 // Odgovorov: 1877657
Blog avtorjev: 3584 // Blogov: 87513 // Komentarjev: 1248934
Avtorji fotografij: 26331 // Slik: 223793 // Videov: 18350
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "