(V razmislek ob svetovnem dnevu knjige)

Že takoj na začetku si bom dovolil zapisati, da knjiga ni zgolj blago. Knjiga je duhovna dobrina, ki nima ekvivalentne protivrednosti, izražene zgolj v denarju. Je pa na žalost res, da je knjiga v sistemu blagovne produkcije zreducirana zgolj na blago, kar je nedopustno ter v nasprotju z njeno vlogo, ki bi jo v sodobnem svetu morala imeti.

Finančni kapital in globalna blagovna produkcija sta v rokah tistih, ki so nasprotniki pravične delitve globalnih virov. Svet je zadrgnjen z zanko institucionaliziranega antihumanističnega sistema, ki duši svobodo človeštva. Deklaracija o človekovih pravicah je le obliž na gnojni rani te, verjetno neozdravljive bolezni, ki deluje sistemsko, kljub temu pa se vendarle kažejo možnosti, kako se ji je mogoče upreti.

Ko bo človeštvo izstopilo iz obdobja brezčutne blagovne produkcije, ki ji je edini smoter in cilj dobiček, v obdobje, v katerem človek ne bo pritiklina produkcijskega procesa, ampak soustvarjalec humanega, etičnega smisla življenja, vgrajenega v vse pore družbenoekonomskih odnosov, bo svet postal smiseln. Smisel življenja je v ustvarjanju pogojev za boljše življenje. Kvaliteta življenja pa ni zgolj v njegovem materialnem razvoju, marveč in predvsem v duhovni rasti človeštva. In knjiga je ena izmed nepogrešljivih učiteljev človeka kot bitja besede.

Naj v zvezi s tem omenim tudi to, da kapitalizem postaja stvar preteklosti. Prav je, če se zavemo, da živimo v obdobju korporativizma. Npr. Bill Gates povečuje svoje premoženje na račun lastništva delnic Monsanta, ki deluje na osnovi korporativizma. Za tiste, ki še vedno mislijo, da živimo v kapitalizmu, je prav, da se pove, da v kapitalizmu uspešnost podjetij določa trg, v korporativizmu (kjer smo sedaj) pa korporacije z podkupovanjem (lobiranjem) zakonodajalcev izločijo konkurenco z zakoni, ki utrjujejo njihov monopol. To se predvsem dogaja na makro nivoju, države podpisnice raznih sporazumov so udeležene v tem procesu monopolizacije življenja na tem planetu nasploh.

Organizirane medijske manipulacije dobičkonosnih korporacij z laično, ne dovolj poučeno javnostjo, vztrajno perejo možgane tistim, ki že itak delujejo kot razcepljene osebnosti ali pa so k temu nagnjeni. George Orwell je živ bolj kot kdajkoli prej. Na pohodu je dekadenca, ki se predstavlja kot napredek, kar je skrajno perverzno.

Kultura (knjiga) je še posebej v teh razmerah kot zrak; ko ga bo zmanjkalo, se bomo zadušili.

Ignorantski odnos do kulture, do knjige, se v vseh porah našega javnega in osebnega življenja kaže kot nekaj povsem samoumevnega, preplavila nas je zgolj marketinška miselnost, ki pa je seveda tudi del kulture, narobe pa je z njo to, da kulturo, oziroma njeno primarno vlogo, zanemarja v tistem delu, kjer bi morala delovati kvalitativno, ne pa zgolj kvantitativno. Večina prebivalstva, ki sociologijo kulture, da ne govorim o njeni fenomenološki in antropološki razsežnosti, ne pozna, ali pa ji je bila v sistemu izobraževanja nezadostno predstavljena, je v labirintu sodobne medijske propagande žrtev prefinjenih metod psihološkega usmerjanja do tistih ciljev, ki koristijo sodobnim načrtovalcem, nikakor pa ne tistim, ki so v tem procesu zgolj v vlogi potrošnikov. To se dogaja na vseh področjih našega življenja, od gospodarstva, politike, do umetnosti. Slednja je v hierarhiji vrednot postavljena na zadnje mesto, ker človeka kot bitja kulture, ali še bolje rečeno: kot ustvarjalca, demiurga kulture, v bistvu ne potrebuje, saj je osamozaveščen producent kakovostne kulture moteč, zato ga je iz pozicije subjekta bilo potrebno postaviti v pozicijo objekta. Ta trend se nadaljuje tudi v 21. stoletju; iz te pozicije pa se uspe izmuzniti (osvoboditi) le redkim posameznikom, ki na to stanje opozarjajo, vendar v prevladujočem sistemu blagovne produkcije, kjer ima blago primarno funkcijo, saj se njegova ekvivalentna protivrednost izraža zgolj v denarju, ne pa tudi v duhovnih vrednotah, ki plemenitijo in resnično bogatijo življenje, nimajo posebnega poudarka ali vloge. Kultura se kot genus proximum v vseh njenih pojavnih oblikah (differentiah specificah) razblinja v nekaj, kar sodobnega človeka oddaljuje od tiste prave kakovosti življenja, ki je pogoj za njegov osebnostni in tudi generacijski razvoj, ali še bolj natančno rečeno - njegovo duhovno rast.
Ob teh trpkih ugotovitvah pa se vendarle dogaja nekaj, kar človeka, ki želi delovati kot odgovorno, ustvarjalno bitje, navdaja z optimizmom, saj je prava kultura neuničljiva. Zato je prav, da se vsakdo izmed nas po svojih skromnih močeh potrudi udejanjati kakovostno kulturo, toraj takšno kulturo, ki človeka in življenje ne razvrednoti, ampak plemeniti.

Državna in javna uprava sta postali institucionalizirani pijavki, državljani pa njuna aorta; politika pa, kot kaže, zvesto sledi korparativističnemu scenariju nove svetovne ureditve.

Krize 21. stoletja imajo planetarne posledice, zato moramo prepoznati njihovo večplastnost, ter našo soodvisnost pri reševanju skupnih problemov. Če nam to ne uspe, lahko pride do katastrofičnih razmer. Prav danes se bolj kot kadarkoli prej soočamo z osiromašenjem naravnih virov, uničevanjem biotske raznovrstnosti, razčlovečenjem mednarodnega ekonomskega sistema, ruši se obstoječ finančni sistem, del sveta je že v lakoti, delu sveta grozi lakota, ki se lahko zgodi tudi v tako imenovanem razvitem svetu, grozijo nam virusne pandemije, vrši se eksodus beguncev, kriza je skratka globalna. Na vsa ta vprašanja si lahko odgovorimo le z integriranimi rešitvami, z novo paradigmo redefiniranih moralnih in etičnih načel, ki nas v večplastni svetovno nazorski, religiozni in kulturni raznolikosti ne bodo razločevale, temveč združevale v razreševanju globalno soodvisnega sveta. Mogoče so te besede za nekoga utopične, vendar sem prepričan, da bomo to morali slejkoprej spoznati. Nahajamo se na razpotju med padcem v barbarstvo ali dvigom v višjo kvaliteto življenja. "Nepomirljivo" nasprotje med delom in kapitalom se bo moralo umakniti v ropotarnico življenja. Vendar ne tako, kot je to želela utopična paradigma marksizma, ki se je sprevrgla v svoje nasprotje, v institucionirano obliko ideološke diktature, pa tudi ne v neoliberalni obliki kapitalizma, ki nas je pripeljala v sodobno ekonomsko, finančno krizo in krizo vrednot. V produkcijski proces se bo morala vključiti tržna etika, ki ne bo delovala po načelih neosebnih tržnih zakonitostih, marveč po načelih pravične prodaje proizvodov, ki lastnikom kapitala ne bo zagotavljala nemoralno visokih dobičkov, marveč doseganje takšne presežne vrednosti, ki bo omogočala razširjeno reprodukcijo vsem udeležencem produkcijskega procesa. Individualna, lokalna sebičnost se bo morala umakniti morali in etiki sočutja. Ta nova zavest bo zmanjšala gospodarska in trgovska nesorazmerja, ter hkrati vzpostavila nadzor in regulacijo finančnih trgov, da bodo lahko delovali v korist vseh subjektov družbenega življenja. Odgovoriti si bomo morali na vprašanje, kakšna bo v tem procesu vloga države, njene suverenosti, kakšna bo vloga nacionalnih interesov, svetovnonazorskih, religioznih sistemov, da bi se lahko vzpostavilo ustvarjalno sodelovanje v različnosti, ki bi zagotavljalo preživetje človeške vrste in planeta nasploh. Ustvariti bomo morali odprt sistem, ki nas ne bo zgolj integriral, ampak združeval v enakopravnem sobivanju, v katerem se drug pred drugim, zaradi naše različnosti in drugačnosti, ne bomo čutili ogroženi. Ta odprt sistem bo moral s svojo pravno regulativo preprečevati vsakršno morebitno obliko družbene izključenosti. Vzpostaviti se bo moral učinkovit sistem intersolidarnosti, ki bo manj razvitim omogočal vključitev v nov proces razvoja družbenoekonomskih odnosov. Po mojem mnenju, se bo najprej to moralo zgoditi na vseh celinah.

Če se omejim na Evropo, se bodo v njej morale udejaniti in institucionalizirati vse prvine, o katerih govorim. Prav tako to velja za ZDA, Kitajsko, Rusijo, Indijo, če naštejem samo največje. Pred človeštvom je skratka čas odgovornih, epohalnih odločitev, ki bodo sodobnim in bodočim rodovom omogočale višjo kvaliteto življenja. Je človeštvo to sposobno uresničiti? Prepričan sem, da si tega vprašanja sploh ne bi smeli postaviti. Kakršnakoli skepsa bi nas lahko pripeljala v pasivizacijo. Rezultat tega pa bi bil to, kar se prav tako lahko zelo hitro zgodi, namreč padec v barbarstvo in uničenje. Druge alternative torej nimamo. Zato je prav sedaj čas, da se neobremenjeno, javno spregovori tudi o vseh, do sedaj prikritih anatemah vseh totalitarizmov, ki so kot zaprti sistemi človeku preprečevali njegovo samouresničitev, ter so kot taki zato tudi propadli. Tukaj sem lahko nanizal le nekaj pogledov, ki jih bomo morali intelektualno pronicljivo in intelektualno pošteno analizirati ter z veliko mero modrosti konkretno uresničevati.

Naj zaključim z jezikom literature: knjiga ni zgolj blago, knjiga je neločljiv sopotnik človeka, z vsem svojim bitjem je potrebno vstopiti v njo. Šele takrat jo lahko resnično začutiš, šele takrat te lahko resnično obogati.

Zato, naj živi knjiga!
23. april 2018 | Zaznamki: Svetovni dan knjige | Komentarji (4)



















Solo akcija ZDA, Velike Britanije in Francije, brez odobritve Varnostnega sveta ZN-a, predstavlja kršitev mednarodnega prava ter resolucij Varnostnega sveta ZN-a. Očitno se ponavlja scenarij, ki se je s pomočjo laži, kar je bilo kasneje dokazano, zgodil v primeru Iraka. Posledice takratne intervencije so vsem znane. Jasno je, da se je tudi tokratno ameriško vojaško posredovanje zgodilo zaradi geostrateških interesov, ne pa zaradi kemičnega napada, ki ga scenaristi brez konkretnih dokazov podtikajo Rusiji. Ti fantje, no med njimi je tudi gospa, ki EU celo zapušča, se očitno norčujejo iz inteligence ljudi. Skratka, medijsko neprepričljiva akcija kaže na diletantski scenarij avtorjev, ki pa jim je verjetno itak vseeno kaj si o tem misli javnost. Če je to tako, si sami žagajo vejo na kateri sedijo. ZDA in vsi tisti, ki to podpirajo, zgubljajo vso verodostojnost.

Ameriški general Joseph Dunford je po poročanju BBC-ja na tiskovni konferenci povedal, da so cilji napada trije: znanstvenoraziskovalni objekt v Damasku, skladišče kemičnega orožja zahodno od Homsa, skladišče opreme za uporabo kemičnega orožja, prav tako v bližini Homsa. Sirska televizija poroča, da so sirske sile prestregle več kot ducat izstrelkov in da je poškodovan le objekt v Damasku. Škodo v raziskovalnem centru v Damasku je potrdila tudi sirska državna tiskovna agencija Sana, ki je še poročala, da sta poslopje za urjenje vojakov in laboratorij v bližini glavnega mesta uničena. Ranjeni naj bi bili trije civilisti.

Če je to res, je očitno, da tam strupov ni bilo, saj bi bilo v nasprotnem primeru veliko več žrtev, kot pa samo trije ranjeni civilisti. Zakaj torej delovanje kemičnega orožja po napadu ni zaznati? Očitno je, da ga tam ni. Skratka, vse to kaže na slab scenarij, ki je kot švicarski sir poln lukenj, kar pa je žalostno, hkrati pa tudi tragično, saj bodo, če se bo to nadaljevalo, posledice zares tragične, ne samo na lokalnem, marveč tudi na globalnem nivoju. Najmanj, kar se bo zgodilo, bo Evropa posledično doživela novi val beguncev iz Sirije. Si to zares želimo?

Svetovalci bi morali francoskega predsednika opozoriti, da Francija ostaja v EU, Velika Britanija pa jo zapušča, s tem se slabi moč EU-ja, kar pa ni v evropskem interesu, vsaj ne v interesu evropskih državljanov. ZDA pa kot kaže prav tako ni v interesu, da bi bila Evropska unija gospodarsko in vojaško močna, ker bi se potem bistveno spremenila razmerja v globalni politiki. Slogan Donalda Trampa je »America first!« Že zadnji čas je, da bi evropski politiki to doumeli. Bomo kdaj tudi mi rekli EU first!? Kot je znano, se predsednik Borut Pahor zavzema za močno EU, hkrati pa tokrat deluje proti temu načelu. Očitno je, da imamo zgolj politike, ne pa državnikov. Enako velja tudi za večino politikov v EU.

Naj na koncu, v zvezi z gornjim naslovom, malo za šalo, malo zares, zaključim še s tem: Melanija, udari po mizi! Če nisi pozabila, da si hkrati tudi Slovenka in seveda tudi Evropejka, Donalda vsaj spomni na to, da ima tudi on nemške, torej evropske korenine!

Gospe in gospodje, že zadnji čas je, da se začne z resnim procesom konstituiranja Združenih držav Evrope z močnim gospodarstvom ter močno evropsko vojsko!

EU FIRST!

Borut Petrovič Vernikov
14. april 2018 | Zaznamki: Politika | Komentarji (13)






V četrtek, 12. aprila 2018, bo ob 15.30 v pred. 325 (Filozofska fakulteta) potekalo predzadnje predavanje iz cikla "Egipčansko puščavništvo", ki ga organizira katedra za zgodovino filozofije in fenomenologijo. Tokratni gost bo Jan Ciglenečki, ki bo govoril o "Koptskih meniških piscih (Pahomij, Šenute, Pavel iz Tame)". Lepo vabljeni!
9. april 2018 | Zaznamki: Predavanje, Informacija, Vabilo | Komentarji (9)






























Pri kulturno-umetniškem društvo Poiesis Ljubljana, je pravkar izšla Antologija Širi poezijo, ne strahu. Antologija prinaša sto sedem pesmi sto sedmih pesnic in pesnikov iz osmih evropskih držav, ki so bile objavljene na istoimenski strani na družabnem omrežju Facebook v obdobju od 24. novembra 2015 do 7. marca 2018. Stran deluje v okviru Kulturno-umetniškega društva Poiesis, ureja jo Katja Kuštrin, in je del mednarodnega projekta Spread poetry, not fear, ki ga je novembra 2015 začel malteški pesnik Antoine Cassar in sicer kot odgovor na govor strahu, ki je preplavil Zahodne medije in politiko po terorističnih napadih v Parizu 13. novembra 2015. Antologija “nam govori, da poezija ima moč povezovanja in združevanja, da ima moč spodbuditi ljudi k temu, da se dejavno upremo nestrpnosti in nepravičnosti”. (Katja Kuštrin).

Pesmi sta izbrala in uredila Katja Kuštrin in Peter Semolič, avtorja spremnih besedil sta Antoine Cassar in Katja Kuštrin, ki je tudi oblikovala naslovnico.

Antologija je, kot vse knjige Društva Poiesis, dostopna na spodnji povezavi v obliki brezplačnega PDF:https://www.poiesis.si/siri-poezijo-
ne-strahu-antologija/
, proti plačilu a si jo lahko naročite tudi v mehki vezavi z ameriške spletne strani Lulu.com.

Počaščen sem, da je med izbranimi pesmimi tudi moja.
Želim vam prijetno branje.
Naj živi poezija!
8. april 2018 | Zaznamki: Poezija, Antologija | Komentarji (4)










Z zaprašenih knjižnih polic

Umirjene govorne figure, podložene z duhovitimi nesmisli in ponekod s presenetljivimi mislimi, ki temeljijo na navideznem nasprotju s stvarnim mišljenjem, se v pesniški knjigi Jureta Potokarja Stvari v praznini, s pomočjo veščih pesniških potez, vijejo po prostoru globoko občutene praznine. Lirski subjekt je poln samote. Praznina, tišina, čas, ki odteka, se kot najgloblja čutno-čustvena, elementarna izkušnja, razodevajo v odprtem prostoru minevanja. Sodobni človek, prenasičen z dražljaji informacijsko-komunikacijske epohe, postaja zdolgočasen. Količina informacij, ki jih dnevno sprejema (stvari v praznini) ni več v sorazmerju s kvaliteto znanja, ki ga je posedoval enciklopedičen človek. Kratke, splošne, plitke informacije, ki jih človek dobiva, mu postajajo vsakdanje in nezanimive, zato se na zunanje dražljaje več ne odziva. Občutje samote je še večje. Neglede na to, da sodobni intelektualec ve, da predindustrijski človek dolgočasja ni poznal in neglede na to, da se zaveda, da se je duhovna dezorientacija začela s pojavom industrijske dobe, ga zgodovinska zavest ne rešuje iz »antropološke usodne zmote« (Anton Trstenjak), ki ga je prepričala, da je tehnična, umetna beseda enaka naravno živi besedi : »…radijski glas z brezbrižno nežnostjo oznanja novo štetje …« (verz iz pesmi Enaka pesem). Sodobni človek-posameznik se je pozabil čuditi, pozabil je strmeti v skrivnostno daljavo nedoumljive polnosti. V prepričanju, da je umetnik-ubesedovalec že vse ubesedil ( »ko se svet spreminja v razlomljeno mrmranje«), se nemalokateri sodobni slovenski leposlovni ustvarjalec obremenjuje z usodno duhovno zmoto, ki ga potiska v stanje resignacije, v hladen, prazen prostor, v mraz »decembrske samote«, v molk »v tek ure, ki odceja čas«. (verzi iz zadnje osme pesmi iz cikla Osem pesmi za Iana). Z ontološkim dejstvom, da »preprosto si«, si sodobni človek razlaga zgolj razsežnost tu-biti: »si. / kot sila težnosti, ki te priklepa nanjo.« (verz iz druge pesmi iz cikla Noči brez jutra). V bit in še globlje – v bistvo biti, se sodobni človek ne zazira.
Obrnjen je le proti smrti, ki je ostala metafora končnosti: »… za teboj ostaja komaj vzvalovana / sled in tanka brazgotina na gladini let // življenja, ki se je spremenilo v sanje.« (verz iz pete pesmi iz cikla Osem pesmi za Iana).

Ko se je človek poenotil s sodobno paradigmo smrti kot koncem in ne zgolj kot dopolnitvijo življenja, si je zapravil resnični smisel bivanja. Zavest smisla življenja je neodtuljiva in hkrati paradoksalna, saj si jo posameznik mora iz dneva v dan znova oživljati. V tem duhovnem naporu je smisel samouresničevanja, odprtosti, vprašujočnosti, zazrtosti v skrivnost, ne da bi je razkril, ampak le intuitivno začutil kot najglobljo substanco večnosti. Če smo prepojeni v tèmo, v kateri je praznina, ne vidimo in ne čutimo tème, v kateri je skrivnost – v njej naša misel-beseda, v besedi naš duh. Ko se besede dotikajo s skrivnostjo, se rojevajo še nerojeni svetovi. Človek – posameznik, še posebej pa umetnik, pač mora izstopiti iz »sodobne« paradigme nihilizma ter vstopiti v neskončni prostor skrivnosti, ki jo nosi v sebi, da bi lahko na specifično svojem ontogenetičnem nivoju ustvarjal svoj simbolični svet miselno-ekstatične, mistične razsežnosti ter se tako približal globoki višini, ki ne pozna mej.
Potokarjeve pesmi govorijo o človeku, ki se je skrčil zgolj na eno izmed stvari v praznini – postal je »… ime na kamnu, / nema maska, ki nas spremlja med nizkotnostmi sveta …« (Verz iz pesmi j. l. b.).

Z izurjeno pesniško govorico nas opozarja na ujetost v hladno sobo samote, v pokrajino, »ki se tukaj vsak dan razblinja pred očmi« (verz iz pete pesmi iz cikla Noč brez jutra) kot opomin na čas, ki ga moramo preživeti. Vrat hladne sobe nam pesnik ne odpira – odpreti si jih mora vsakdo sam.

Borut Petrovič Vernikov
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 31 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 1 2 3 4 5 6

Top 5 vpisov


Št. registriranih uporabnikov: 172206
Forum avtorjev: 15866 Forum teme: 34377 // Odgovorov: 1869936
Blog avtorjev: 3582 // Blogov: 85771 // Komentarjev: 1233257
Avtorji fotografij: 25826 // Slik: 219749 // Videov: 18660 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "