Kultura IV.




Tatjana, v svojem prejšnjem blogu si se dotaknila duhovnosti, s katero se, kot si zapisala, tako radi kitimo in z njo nekateri tako radi manipulirajo. Strinjam se s tem, ko praviš, da je duhovnost sistem vrednot, zasidranih v človekovi zavesti. Duhovnost je pojem, ki se nanaša na nematerialno resničnost, torej na stanje zavesti v katerem se človek predaja odkrivanju svojega bitja in duhá s pomočjo različnih duhovnih praks, ki lahko vplivajo na razvoj posameznikovega notranjega življenja, kjer se splošna resničnost (imanenca) srečuje z nematerialno resničnostjo transcendentne narave sveta. Res je, da je duhovnost sistem vrednot, zasidranih v človekovi zavesti, prav zato pa, kot praviš, pomeni zmožnost v sebi odkriti sposobnost biti etičen in moralen.
Fenomen sodobne duhovnosti se ukvarja z vprašanjem razsodnosti v duhovnosti, s pastmi sodobne duhovnosti, ter instant duhovnostjo, slednja pa na žalost, v tržni ponudbi sodobne tovrstne literature, prevladuje. Proces identifikacije z duhovno izkušnjo se začne s sprejetjem verjetja duhovnim učiteljem. Masovna produkcija duhovnih učiteljev je dandanašnji čas zelo popularna, ker ljudje zelo radi podležejo avtoritetam, ki bi naj bile sposobne posameznika voditi in razsvetliti njegov duhovni ego, da bi se dvignil na višji nivo razumevanja, doumevanja sveta in življenja. Tukaj zgolj opozarjam na to past, ki sodobnega bralca lahko zavede in ga zato v procesu njegove duhovne rasti prav nič ne obogati; zato je prav, da je vsak posameznik zelo previden pri izbiri obstoječe ponudbe.
Neglede na vse pa naj tukaj pojasnim vsaj nekatere osnovne pojme, ki so pogoj za razumevanje duhovnosti.
Intuicija (navdih) ni sestavni del človekovega instinktivnega, nagonskotelesnega aparata. Gre za prepoznavanje diha življenja – čiste zavesti ali objektivnega duha. Ta izvorna substanca vesolja se razodeva v stanju navdiha. Intuicija pomeni kanal, skozi katerega prihaja pravir ustvarjalne moči iz Sebstva, torej človekovega notranjega središča, ki je istočasno središče vesolja. Razsvetljeni navdih omogoči izkustvo večnosti in spoznanje povezanosti Vsega v Enem. To znanje pa je cilj vseh mistik sveta. To stopnjo zavesti ezoterično izrazje označuje kot obliko trajno delujočega notranjega glasu ali kot razgovor z Višjim Jazom. O tem je, ob drugih tujih avtorjih, poglobljeno pisal Vili Ravnjak.
Ezoterika (esoterikos) pomeni notranji, posvečen, namenjen izbrancem; kot izvoljenec biti poučen o skrivnostih, ki niso vsakomur dostopne. To je znanje, ki ima značaj notranjega vedenja ali modrosti, za katero je potrebno predvsem srce in ne formalna izobrazba ali socialni položaj.
Mistika (mystikos) pomeni skrivnosten, razumu nedostopen.
Gnosticizem (gnosis) je znanje o bogu in njegovem razodetju. V tesni povezavi z gnosticizmom je kabalizem (qabbalah), hebrejsko pomeni izročilo. Danes se uporablja za označevanje židovske mistike. Temeljno znanje kabale izvira iz bližnjega vzhoda, več stoletij pred Kristosom, staro je več kot 2500 let in naj bi bilo povzeto po egipčanski mističnomagijski doktrini. Zapisano je bilo v obliki kot jo poznamo danes v Knjigi Zohar – knjiga sijaja ali svetosti – 13. st. in Knjiga stvarjenja – zapisana med 3. In 6. stoletjem.
To kar pomeni joga za vzhod, pomeni kabala za zahod. Gre za najcelovitejši evropski ezoterični sistem, ki ima do popolnosti izdelano filozofsko in kozmološko osnovo, ki je začuda identična z ugotovitvami najsodobnejših odkritij iz jedrske fizike, astronomije oz teorije vesolja, molekularne biologije in globinske psihoanalize. Za kabalista so vsi pojavi izraz enosti vesolja, vse je del organizirane Celote. Vidnim stvarem vladajo nevidni zakoni.
Tukaj sem lahko podal le kratek povzetek, ki je pomemben za pravilno razumevanje te razsežnosti o kateri se pogovarjava, označujemo pa jo z eno besedo: duhovnost.
Ker pa je resnična duhovnost neločljivo povezana z humanizmom, je prav, da se na tem mestu tudi pove, da na ljudi, še posebej pa tudi na vse tiste, ki se s tem globinsko ukvarjajo (tudi na pesnike, pisatelje in druge umetnike) vpliva predvsem teoretska zavest o humanizmu (antropocentrizem, antropoteizem , antroposubjektivizem idr.). V Sloveniji se je nekoč med pisci razvil zanimiv dialog o tej temi. Teoretska zavest o humanizmu pa je zgolj le teorija, predteoretska zavest pa je tista, ki izhaja iz ontološke sredice človeka, ki je metafizična.
Naj zaključim z mislijo, ki sem jo povedal v intervjuu v Poiesisu: težko je izstopiti iz uokvirjenosti novoveškega racionalizma, antropoteizma, antroposubjektivizma in ostalih teorij, ki so zgolj teoretska zavest o humanizmu, oddaljujejo pa se od tistih elementarnih, duhovnih, ali če hočeš, tudi mističnih, metafizičnih korenin, ki človeka vračajo k Izviru. Poezija (umetnost ) ter elementarni humanizem pa spadajo v predteoretsko zavest in je zato kot taka, če je seveda to pesniku (umetniku) ali pa človeku nasploh, blizu, ni pa rečeno, da mu mora biti, lahko zares nekaj, kar mu omogoča globlji stik s to nedoumljivo razsežnostjo človekove ontološke in fenomenološke biti.
Vse to, kar sem zgoraj napisal in še marsikaj več, pa se zrcali v vrhunski svetovni in tudi v slovenski literaturi, še posebej v leposlovni, ki izhaja iz ustvarjalčevega najglobljega razodevanja tistih razsežnosti, po katerih hrepeni človek kot kulturno, duhovno, vprašujoče bitje.
Lep pozdrav.
Borut

Oddano: 01.07.2015 ob 18:22:29
Zaznamki:
Odgovor Tatjani Malec, Kultura, Duhovnost, Humanizem
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 
Oceni:

Ogledi 107 | Ocena 3.7 od 6 glasov

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
Pozdravljen Borut,

objavil si odličen prispevek, hvala. Marsikdo, ki ga tematika zanima, ga bo rad prebral in razmišljal. Dotaknil si se tudi vprašanja sebstva, to je človekove samopodobe o sebi, kar se mi zdi posebno zanimivo.

Samopodoba je organizirana celota lastnosti, potez, občutij, podob, stališč, sposobnosti in drugih psihičnih vsebin, ki jih ima človek o samem sebi. Pred časom se mi je zdelo zanimivo razjasniti nekatere poglede na to vprašanje in si ustvariti lastno mnenje. Nekje sem brala, da iz našega življenja nastajajo poteze božjega obraza. Tanscendentna »podoba«, ki nastaja iz našega časovnega delovanja je, da ima vsak ima svoj »alter ego« shranjen v onstranstvu, kot večno sebstvo, ki se razvija skozi naša dejanja, kot slika Doriana Graya.

Samopodoba je konstrukt, ki je v psihologiji znan že od Jamesove teorije sebstva dalje. V knjigi Principles of psychology (1890) je avtor razvil pojem sebstva, v katerega je zajel vse, kar lahko posameznik imenuje kot svoje, in ga razdvojil na sebstvo kot subjekt (angl. I) - čisti ego, ki je dejaven, in sebstvo kot objekt (angl. me) - empirični ego, ki je pasiven in kot tak predmet samoopazovanja ter psihološkega proučevanja.

Empirično sebstvo (Goethals in Strauss, 1991) je razčlenil na posamezna podsebstva in jih uredil v hierarhično strukturo. Na vrh strukture je postavil duhovno sebstvo, kar z drugimi besedami pomeni zavestna stanja individuuma ter njegova doživljanja in pojmovanja lastnih mentalnih lastnosti in sposobnosti (Diaz, 1990). Sledita mu materialno sebstvo, ki vključuje občutja, predstave in pojmovanja individuuma o njegovem premoženju, ter socialno sebstvo, ki ga obravnava Kobal Grum, D.

Pomen samopodobe bibliotekarja v komunikacijskem procesu tvorijo doživljanja in pojmovanja individuuma o tem, kakšen je in kakšen naj bo v očeh drugih (Burns, 1979). Teh doživljanj je toliko, kolikor je referenčnih skupin (multipliciteta socialnega sebstva; Goethals in Strauss, 1991). Glede na to, da posameznik pogosto napreduje po lestvici socialne sprejemljivosti oziroma zaželenosti prav s kopičenjem materialnih dobrin, je meja med enim in drugim sebstvom močno zabrisana. Zato mnogi avtorji govorijo zgolj o socialnem sebstvu (Pervin, 1996). Najmanj pozornosti je avtor namenil telesnemu sebstvu, ki ga je postavil na dno hierarhične strukture. Menil je, da prispevajo posameznikova doživljanja, predstave in pojmovanja o lastnem telesu le manjši delež k njegovi samopodobi.

Kasnejše raziskave so njegovo tezo o hierarhično in strukturno urejeni samopodobi večkrat preverjale. Številni raziskovalci so oblikovali modele, ki so natančneje opisani v knjigi Temeljni vidiki samopodobe (Kobal, 2000) in so na njihovi osnovi oblikovali vprašalnike za merjenje različnih področij samopodobe.
Manj pa je ostala opažena Jamesova druga teza, v kateri avtor predpostavlja, da podoba, ki jo posameznik ustvari o samem sebi, vključuje tudi zavestni in nezavedni vidik idealnega jaza. Avtor je namreč poudarjal, da jaz ni le to, kar si oseba misli o sebi, da je, marveč tudi vse tisto, kar si želi pokazati, da je (Musek, 1992).

Tja do konca 50. let prejšnjega stoletja je ta misel ostala povsem prezrta. Šele s pojavom sodobne kognitivne psihologije so raziskovalci resneje pričeli preučevati, ali je samopodoba bolj zavestni del osebnosti ali pa morda zajema tudi nekatere nezavedne določevalnice sebstva. Danes razumemo samopodobo kot množico odnosov, ki jih posameznik – zavestno ali nezavedno - vzpostavlja do samega sebe. Samopodoba je organizirana celota lastnosti, potez, občutij, podob, stališč, sposobnosti in drugih psihičnih vsebin, za katere je značilno, da:

1. jih posameznik - v različnih stopnjah razvoja in v različnih situacijah - pripisuje samemu sebi,

2. tvorijo referenčni okvir (Musek, 1985), s katerim posameznik uravnava in usmerja svoje ravnanje,

3. so v tesni povezavi z obstoječim vrednostnim sistemom posameznika ter z vrednostnim sistemom ožjega in širšega družbenega okolja,

4. so pod nenehnim vplivom delovanja obrambnih mehanizmov - nekakšne membrane med nezavednim in zavestnim, ki prepušča le tiste vsebine, ki so sprejemljive za posameznikov jaz (Kobal, 2000). Knjižnica 48(2004)3, 95-105

ŠTIRI OBLIKE SEBSTVA PO GREENWALDU:

Novonastale oblike sebstva pri razvoju nastanejo po principu nadaljevanja že obstoječega sebstva, kljub temu prejšnje sebstvo ostane, tako, da ima odrasli človek lahko štiri oblike sebstva, in sicer nastale so po vrstnem redu; DIFUZNO SEBSTVO, JAVNO SEBSTVO, ZASEBNO SEBSTVO, KOLEKTIVNO SEBSTVO.
4.1. DIFUZNO SEBSTVO: nejasno zavedanje samega sebe. To sebstvo temelji na odzivih telesa na ugodje in neugodje (bolečina). Je prva oblika, ki se pojavi in je zelo primitivna, zato ji rečemo tudi predsebstvo.
4.2. JAVNO SEBSTVO: prevzamemo tuja mnenja iz okolja. Se pojavi, ko se pri otroku razvijepozitivno vrednotenje oz. začne ceniti odobravanja staršev, avtoritet in vrstnikov. In dobi občutek, katero obnašanje bodo drugi sprejeli in katero zavračali.
4.3. ZASEBNO SEBSTVO: če so si mnenja drugih nasprotna in se je treba odločit, kaj bo izbral, ko pa se odloči se oblikuje zasebno sebstvo. Nastopi, ko se javno sebstvo sooči z konflikti med standardi pomembnih drugih. Takrat se zaradi težav, ki jih povzročijo te konflikti, razvije zasebno sebstvo.

4.4. KOLEKTIVNO SEBSTVO: skupni interesi spodrinejo lastne. Nastane, ko se posameznik sooči z konfliktom med osebnim ciljem in ciljem referenčne skupine in da prednost skupnim interesom.
Razvijati se začne v družini, kasneje pa jo zamenjajo druge skupine, kot so: religiozne, etnične, nacionalne, politične ...

Lep pozdrav, le je kramljati o tem in onem ...
Tatjana
Tatjana Malec
pred 120 tedni
2.
Tatjana, hvala za ta dodatek. Naj k temu dodam le to, da je sebstvo meločljivo povezano z identiteto. Sebstvo je, naj le ponovim, kar so zapisali že drugi, razširjen jaz, ki se širi v nezavedno. Identiteta pa je modus, ali kot o tem govori teorija, več modusov iz dveh spektrov. Obstaja torej identiteta kot samobodoba, identiteta kot lastnosti, ki jih posamezniku pripisujejo drugi ter identiteta kot značilnost družbenih sistemov. Oba pojma (označevalca) obsegata zelo širok diapazon proučevanja, ki je za tiste, ki jih to zanima, zares nekaj kompleksnega, vendar tudi hkrati fascinantnega ter hkrati neustavljivo vabljivega, ko se posameznik loti njunega globinskega proučevanja.
Lep pozdrav; o tem je s teboj zares zanimivo kramljati...
Borut
Borut Petrovič Vernikov
pred 120 tedni
3.
dobra sta ! ٩(-̮̮̃•̃)
jazbina
pred 120 tedni
4.
in potem vse tiho je bilo ...
Tatjana Malec
pred 120 tedni
5.
Tatjana, to je bilo za pričakovati. Tukaj je več takih, ki sledijo t.i. instant duhovnosti, ki je primerno branje za na plažo... :))
Borut Petrovič Vernikov
pred 120 tedni
Oddaj svoj komentar
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5

Top 5 vpisov


Št. registriranih uporabnikov: 163619
Forum avtorjev: 15836 Forum teme: 34265 // Odgovorov: 1863750
Blog avtorjev: 3557 // Blogov: 84574 // Komentarjev: 1210459
Avtorji fotografij: 25369 // Slik: 216334 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "