1.Vojne ( tretja svetovna vojna!)
2.Vremenske spremembe ( beri katastrofe)
3. Revsina, lakota, namerno sesutje sistemov...beri umetno povzrocena globalna financna kriza...itd.
4. Bolezni, epidemije ( prva ebola...)
Panika? Mediji? 
Le cemu?
Vse je do potankosti zrezirano.
10. oktober 2014 | Zaznamki: apokalipsa | Komentarji (0)
Pridruzite se mi na poti do cilja, 
Moc jev besedi, moc je v gesti, moc je v vsecku...s tvojim vseckom bos prispeval k temu, da bodo ti dve knjige brali v angleško govorečih deželah, si za? Podari lajk.
LINK : http://www.vsejemogoce.si/?s=zgodba&am
p;id=108

Klikni na LINK in vseckaj srcek, hvala... 
7. oktober 2014 | Zaznamki: vse = mogoče | Komentarji (1)
Vas vsecek na facebooku lahko pomaga, da dve knjigi slovenske avtorice, uzreta luc v tujini ...in ju bere tudi ves anglesko govoreci trg, ste za? Vas vsecek, bo osrecil enega bralca v tujini...kliknite na povezavo in podprite projekt....v slogi je moc..:-)
7. oktober 2014 | Zaznamki: vse = mogoce | Komentarji (1)
> Moški - Ženska. Moški in ženski princip. Enost v dvojini. Dve plati medalje.
Človek. Človek je skupek moške in ženske duše, vsaka ženska v sebi nosi svoj animus in vsak moški svojo animo.
Ko se v zunanjem svetu srečata dva, moški in ženska, ki se energetsko močno privlačita, se začutita in neredko tudi zaljubita.
V življenju je že tako, da vsak hrepeni po drugemu, po tistemu, ki mu manjka. Moški po Ženski in Ženska po Moškemu.Toda, ker se vsi še razvijamo, ker smo vsi še na poti duhovne rasti, mnogokrat drug drugega zasužnjimo z nerazumevanjem, posesijo, manipulacijo, vse zato, da bi dosegli svoj cilj. Ta cilj je Ljubezen. Toda, ker sami nismo notranje v harmoniji in ravnovesju, tega tudi navzven ne znamo darovati in delujemo po principih egoizma, za lastno korist. Ravno to neskladje notranjega moškega in ženskega aspekta prinese v razmerje nasilje in težave. Ker se ljudje ne slišimo in, ker ali, če nismo notranje usklajeni. V našem svetu vse preveč deluje moški princip in zato je toliko agresije in nasilja. Za pravo pot notranjega ravnovesja pa je potrebna tudi ženska energija, ki je zaenkrat še vedno preveč podcenjena.
Sožitje se ne more ustvariti tam, kjer ima od dveh ljudi vedno le en prvo in zadnjo besedo, ne tam, kjer je samo moški gospodar.<
Je razmišljala Ula.
In, ko je gledala svoje minule ljubezni, je razumela, da moški niso imeli osvobojene svoje notranje ženske. Vse preveč so bili zadrti, zategnjeni, vse preveč so delovali enostransko in nepravično. Ampak najprej do svoje notranje ženske, nato pa so vse to prenesli v odnos z njo. Ula je vedela, da so jo njeni bivši ljubimci imeli radi, in odpustila jim je, ker niso šli skupno pot. Razumela jih je.
Šele nedavno tega je spoznala svojo sorodno dušo in se zaljubila. Vsak dan sta se pogovarjala. In govorila sta o vsem mogočem. Skupaj sta bila tudi večkrat na skype-u.
Šele zdaj je pravzaprav v resnici začutila tisto pravo bližino moškega, ki jo je pomirjala. Dajal ji je občutek varnosti, hkrati pa jo je hrabril naj dela naprej svoje življenjske korake. Zato mu je bila neskončno hvaležna. Spoštovala ga je.
Njuni pogovori nikoli niso bili dolgočasni, nikoli se ji ni zdel brez vezen, vedno ga je bila vesela, tudi, ko sta se srečala.
Bil je večplasten moški, sploh ni bil enostaven. V sebi je nosil širino in globino. Bil je pronicljiv, doumljiv, tenkočuten in domiselen. Znal je biti izredno nežen in pozoren, kot tudi trden in oprijemljiv v svojih stališčih, znal je poslušati in znal je komunicirati na humoren in zabaven način. V njem je odkrila veliko kvalitet.
Z njim se je počutila čisto drugače, kot z drugimi. On je znal z žensko. 
Znal jo je očarati in znal je narediti vtis. Bil je šarmanten in čeden kot le kaj.
Imel je več darov, ki jih je s pridom uporabljal v skupno dobro. In ni bil egoist in to je pri njemu najbolj cenila. Znal je biti tudi romantičen in znal je biti strasten.
Neskončno hvaležna je bila usodi, ki ji ga je pripeljala naproti.
Bila sta on, ona, in onadva. In njuna zveza je postajala vedno bolj čvrsta, vedno bolj sta si zaupala, hkrati pa sta spoštovala tudi osebni prostor drug drugega.
Moški Ulinih sanj, postaven mladenič je bil njena velika želja in hrepenenje. Z njim je odkrivala pravo bližino, ki ni zgolj fizična ampak predvsem duhovna.
Skupaj sta premagovala ovire, se smejala in si stala ob strani.
Vedela je, da takšne ljubezni ne bo več doživela. Vedela je, da je zanjo usoden.
Srečna je bila že samo zaradi dejstva, da je prišel v njeno življenje. Srečna in zaljubljena. Rada je mislila nanj in bila notranje povsem pomirjena, saj je vedela, da jo ima rad.
Prišel je in ji polepšal življenje. Bil je ob njej, v njej. Njena notranja ženska in njen notranji moški, sta z njim našla harmoniijo zunanjih dveh ljudi.
Ula in Rok sta bila uglašena na isto valovno dolžino.
In prej oba nekako osamljena, kljub drugim ljudem, sta skupaj odkrila povsem nov svet. Svet, ki ju je družil in povezoval. Svet poln čustvene topline in naklonjenosti, svet notranjega miru in varnosti, svet domišljije in daljav, svet radosti in smeha.
Dve sorodni duši sta se našli in med njima se je spletla neprecenljiva vez, dragocena in nepozabna. Šele zdaj sta spoznala, da sta se že dolgo iskala in bila v tem svetu, kot dva volka samotarja.
Njuna pot je bila pot srca. Pot Ljubezni, Sožitja in Harmonije. 
Njuna ljubezenska pesem se je razcvetela tudi v roži teles. Drug drugemu sta bila humus in voda, bila sta jezero in labod, bila sta ptica in oblak, bila sta veter in krošnja, čebela in brsteči cvet, zarja in nebesni obod...
Roža njune ljubezni se je počasi razrasla onkraj minljivega, onstran, v sam svet sanj, kjer ni ne dobrega ne zla, kjer je večnost in ni meja...
Avtor zgodbe : Gaja Hren
5. januar 2013 | Kategorije: Erotična zgodba | Zaznamki: erotična zgodba, Literarni natečaj | Komentarji (5)
> Zakaj je bil ravno On tisti, ki jo je osvojil za zmeraj?< se je izpraševala.
Ker On je imel tisto nekaj več, česar drugi niso imeli. 
On jo je preprosto rečeno Ljubil.
Bili so hladni zimski dnevi, in veliko časa sta Ema in Kristjan preživela skupaj pod odejo.
Bila sta mlad in sveže zaljubljen par. Nekaj čez dvajset sta jih štela. On temnolas, postaven in čudovitih, kot kakšnega jelena, lepih temno rjavih oči. Ljubila je njegove oči. Tako prelepe so bile in njegov skladen obraz, goste temne obrvi, lepo oblikovan podolgovat obraz, z ljubkim ravnim nosom in čutnih toplih ustnic. Ljubila je njegove roke, tople in varne, ljubila je njegove moške prsi, rahlo poraščene, na katere je tolikokrat naslonila svojo glavo.
Ljubila je njegov moški žameten glas, ki je izžareval mehkobo in strast.
Ljubila je njegovo telo, saj je bil čeden mladenič.
Zaljubila se je vanj. V hipu. In on vanjo. V dolgonogo rdečelasko, nežnih modrih in tako skrivnostnih oči, ljubil je njeno žensko postavo, ki je bila vitka in lepo oblikovana. Ljubil je njene ravno prav zaobljene boke, njen obraz, mil in veder, njeno tiho žalost, ki jo je nosila, kot nekakšno tančico čez obraz. Šele kasneje je izvedel od kod tista tiha žalost na njenem bledem obrazu.Šele čez čas mu je povedala svojo zgodbo. Njeni starši so umrli v prometni nesreči, ko so prečkali nezavarovano železniško progo. Oba sta bila na mestu mrtva. Pa samo v trgovino sta šla.
Kot že tolikokrat, tistega dne vidljivost ni bila dobra, bila je huda megla in vlak je prihrumel iznenada.
Ema je ostala pri štirinajstih sirota in vse to jo je zaznamovalo.
Ko se mu je zaupala jo je le še bolj vzljubil.
Veliko časa sta preživljala skupaj. Ko je le bilo mogoče. Skupaj sta si nabavila celo psa in  skrbela sta zanj. Runota, starejšega nemškega ovčarja sta pripeljala iz zavetišča. V najetem stanovanju, sta si skrbno uredila svoje malo ljubezensko gnezdece. Ema je Kristjana naučila tudi kuhati, in včasih je on pripravil kosilo, spet drugič ona. Skupaj sta skrbela tudi za red in čistočo. Bila sta skromna in nista hlepela po bogastvu.
Ker sta bila večkrat prikrajšana v svojem življenju, sta se znala odrekati in preživeti s tem kar sta imela. Kasneje sta si privoščila tudi avtomobil in hodila na nedeljske izlete, s svojim Runom, ki ju je le še bolj povezal. Skrb za tega starega psa, ju je veselila in pes jima je bil neizmerno hvaležen.
Prišli so dnevi, ko sta se v poletju sprehajala okoli Soče in se ljubila v rosnih travah, kar tam sredi belega dne, varno umaknjena v kakšno zavetje. Ljubil jo je nežno in hkrati strastno in ona mu je vračala z vročičnim telesom brhke mlade ženske.
> Zakaj ravno ona? Zakaj ravno On?<
Zato, ker ji je v srcu ostajal ves čas zvest, ker je bila zanj Edina, ker nikdar ni zares želel nobene druge, ker ji je vse to pokazal na tisoč in en način, ker ji je ostajal zvest in v oporo tudi, ko so se na nebu zgrnili temni oblaki.
Večkrat sta drug drugega zalotila pri tem, da sta se opomnila, da njuna velika ljubezen ni samoumevna, da ta njuna vez ni kar tako, da je vredna in, da se splača zanjo tudi kdaj kaj potrpeti.
Prišli so dnevi, ko nista imela prav veliko denarja, saj je Kristjan izgubil službo in takrat sta se s skupnimi močmi borila za boljši jutri.
In kaj kmalu je v njuni življenji ponovno posijalo sonce, saj nista odnehala.
Skozi boleče trenutke se je njuna vez samo še poglobila in po dvajsetih letih sta bila še vedno skupaj.
Nič več ni bilo vprašanj zakaj, bilo je samo spoznanje, da sta prava.
Po dvajsetih letih je bila njuna ljubezen še vedno nežna in mila, kot prvega dne. Po dvajsetih letih je Kristjan še vedno ne bi zamenjal za nobeno drugo in ona je po dvajsetih letih spoznala, da je imela v resnici srečo, ker sta se našla. Srečo zato, ker ji je bil v srcu zvest, zato, ker jo je ljubil, kot lahko ljubi samo predan in topel moški, ker jo je ljubil tudi takrat, ko je bila nemogoča, tudi takrat, ko je dvomila v njuno zvezo. Spoznala je, da ima srečo, ker je bil tam zanjo, kot nekakšen trden steber, ki ne glede na vse kar se zgodi ostaja samo njen. 
Včasih sta razmišljala drug o drugem in vedno bolj sta razumela, da vse to kar imata, ni zgolj površinska zveza, pač pa ima globoke temelje v požrtvovalnosti, v potrpljenju, v skromnosti in darovanju, v iskrenosti in resnici, v skrivnostnosti in predaji, v radosti in milini. In, kot pravi stari pregovor, da po dežju vedno posije sonce, ravno to je pri njiju še kako veljalo.
In pogosto se je spomnila babičinih besed, ki ji je dejala : > Veš Ema, za ljubezen je vredno kdaj tudi kaj potrpeti. Nikjer se ne cedita le med in mleko! Kdor misli, da mu bo v ljubezni postlano samo z rožicami, ta ni za ljubezen.
Kajti ljubezen se rodi tam, kjer se gre tudi, čez kakšno trnje skupaj, tam, kjer se dva, ki se imata rada podpreta, ko en na skupni poti ošibi, tam, kjer skupaj premagujeta ovire, kjer skupaj preplezata kakšen zid, kjer skupaj premagata kakšen nevaren previs. Da, zato tisti, ki mislijo, da je ljubezen zgolj in samo, kot češnjeva pita na poti ljubezni klonejo in obupajo. Saj za pravo ljubezen je potrebno še veliko več.Veliko več, kot je sprehajanje s prsti po lepem telesu, veliko več, kot je samo materijalno izobilje, veliko več, kot je poročni zakrament.< je pripovedovala Emi sivolasa starka, ki je s svojim možem preživela vse svoje življenje in tudi dve vojni.
 Ema in Kristjan sta to vedela in zato je bila pred njima tudi lepa starost. Starost polna topline in zaupanja, starost polna razumevanja, starost v kateri sta stala drug drugemu naproti, kot duhovno zrela človeka, polna človečnosti in duha, polna notranjega miru in sočutja.
Zakaj tako malo ljudi zmore tako ljubezen? Ker taka ljubezen ni od zunanjega sveta, pač pa živi in raste od znotraj, iz duše in duha.
Kjer moški spoštuje svojo žensko in jo ljubi, kot samega sebe in kjer ženska njegovo ljubezen ceni in spoštuje, je zanjo neskončno hvaležna, in se mu predano daruje.
Avtor zgodbe : Gaja Hren
2. januar 2013 | Kategorije: Erotična zgodba | Zaznamki: erotična zgodba, Literarni natečaj, Gaja Hren | Komentarji (2)
Ni vedela, da je srečala svojo smrt. Svoj thanatos. 
Lila je bila mlada rjavolaska, dolgega in koščenega telesa, velikih zelenih mačjih oči. Njena skrivnost, ki je še sama ni poznala je bilo znamenje, ki je bilo vtisnjeno v njeno telo. Žig, bi lahko rekli. Lila je bila, kot vse najstnice radovedno in zvedavo dekle. Ljubila je vse kar je bilo povezano z nevarnostjo, vse kar je v sebi nosilo adrenalin. Potapljala se je, hodila je v jamarski klub, plezala je, ljubila je vožnjo s hitrimi motorji...Bila je obsedena z željo po smrti, čeravno se tega ni zavedala. Vse kar je počela je spominjalo na border line osebnost.
Njena strast je bila divja in dekle je postajalo iz leta v leto bolj neobvladljivo.
Moških se je hitro naveličala. Zato ni imela resnega partnerja. Vsi so bili bolj za sproti.
Nekega dne, ko je prišla iz faksa, študirala je  medicino, je sedla za računalnik in poiskala na spletu neko skupino za zdravljenje odvsnikov.
Želela se je aktivno vključiti v prostovoljno delo za pomoč narkomanom.
Našla je kontakt osebe, ki je bil napisan na spletni strani komune in ga poklicala.
Na drugi strani slušalke je slišala prijeten moški glas in se dogovorila z njim za sestanek.
Zakaj si je želela pomagati ravno narkomanom še sama ni vedela. Preprosto rada je imela malce zablodele ljudi. V njih ni videla degenerirancev, pač pa prej iskalce luči.
Na sestanku s Petrom, tako je bilo vodji komune ime se je seznanila z vsemi podrobnostmi. V branje je dobila gradivo o tovrstni problematiki, in pridno se ga je lotila.
Kot prostovoljki je bil dodeljen odvisnik, ki se je znašel na psihiatriji z namenom, da se očisti droge, kasneje pa odide v komuno.
Nathan je bil Lilinih let, svetlolas mladenič, kodrav, lepih modrih oči in čeden kot le kaj.
Ko sta se z Lilo spoznala se je v hipu zaljubila vanj.
Veliko časa sta preživela skupaj. Stala mu je ob strani tudi v trenutkih, ko je bil v skušnjavi vzeti ali ne, spet drogo.
In vedno znova ga je ravno ona odvrnila od ponovnega fiksa.
Tudi on se je zaljubil vanjo.
Med njima se je spletla nežna in globoka čustvena vez. Nekega popoldneva, ko sta se sprehajala po gozdu Šmarne gore jo je potegnil k sebi in jo nežno poljubil. Dan je bil čudovit. Pihljal je blagi veter, toda nebo je bilo povsem jasno. V začetku poletja, ko še ni bilo prevroče, sta oba v kratkih hlačah, v majicah brez rokavov, obuta v sandale čas posvetila uživanju v naravi.
Lila mu je vrnila poljub, in poljub je sledil poljubu.
Umaknila sta se s peš poti v senco drevesa, stran od možnih mimoidočih, in se poljubljala v mladi travi.
Strast in ljubezen sta želeli predajo. In Nathan si jo je vzel, prav tam, kot kakšno devico. Tako nežen je bil z njo, mil in ljubeč, da je Lila uživala v vsakem njegovem dotiku. Študentka medicine se je le še bolj zaljubila vanj, ko sta se predala strastem, ki so ju priklenile v čudovit akt poln nežnosti.
Vse skupaj je bilo silno romantično, zlasti, ko ji je ves čas med ljubljenjem šepetal, kako jo je vse življenje iskal in čakal.
Da se je Lila tako zaljubila vanj, je bilo krivo ravno njegovo življenje. Bil je mladenič, ki se ni bal nevarnosti, mladenič, ki je iskal težave, da se je počutil živega. 
Bil je preprosto povedano lovilec smrti, saj je v svojem kratkem življenju že večkrat pristal po vsem na robu.
Njegove prodorne oči, so se svetile tako mikavno in v njih so se igrali drobni plamenčki neustrašnega a močnega duha.
Po zlitju njunih teles, se je vse spremenilo. Postala sta nerazdružljiva.
Lepega dne, ko je bil že povsem čist od heroina, in, ko sta že nekaj časa hodila v jamarski klub in v jame, sta se znova podala na potep.
Obiskala sta neko veliko kraško jamo, polno vode in bredla po silno skrivnostnem podzemlju. V dvoje sta se rada potepala.
Kot tudi tega dne.
Ljubila sta se kar na nekem previsu globoko v notranjosti jame. Njuni telesi, njuno meso je bilo deležno obilo užitkov, ko jo je jemal tam v notranjosti zemlje, kot bog jemlje boginjo. Njeni čvrsti ritnici, sta se zibali v teminah in brhke prsi sta mu poplesovali pred očmi, ko jo je jemal okobal. Ustnice so si podelile jezike, in slina se je pomešala med seboj. V ritmu nekega divjega afriškega bobna, ki je donel v njuni zavesti, kot bi bila udeležena v črno magijskem ritualu jo je jemal vso golo in razgreto, kot žival.Med njima se je spletla nevidna vez, bratovsko sestraska, vez, ki je bila močna kot orožje. Skupaj sta bila neuničljiva in to sta čutila tudi med ljubljenjem, ki je vse bolj spominjalo na kakšno tantro jogo, saj sta podoživljala povsem drug spiritualni svet ljubezni, kot sta ga bila vajena.
Seks je bil kot orodje s katerim sta se le še bolj povezovala in kamor koli sta šla sta si ga privoščila, če je le bilo možno. Seksala sta v naravi, na wc-ju kavarn, v kabinah trgovin, na njenem medicinskem faksu, doma in zunaj, včasih ponoči kar na ulici. Vedno bolj sta se predajala seksu vedno bližje sta bila.
In bila sta srečna! Srečna, kot le malo kdo. Njuna zveza je postala, kot energijska bomba, saj sta svoje veselje in srečo razdajala povsod.
Tako sta tudi tega dne, v jami, tam sredi krasa, doživljala svojo nepopisno radost.
Ko sta se končno odpravila naprej še globlje v globel.
Takrat se je zgodilo.
Bredla sta po vodi in na sebi sta imela vso jamarsko opravo. Ko sta prišla do vedno globlje vode sta zaplavala. Plavala sta naprej in naprej, opremljena z lučmi na čeladah. Bilo je lepo. In smejala sta se sreči, da sta skupaj in, da uživata takšne lepote.
Nenadoma je Lila zakričala. Naletela je na sifon. In Nathan je napel vse sile, da bi ji pomagal. Toda voda je bila presilovita, vedno bolj jo je vlekla k sebi. Kot bi se Nathan boril s Thanatosom, tak občutek je imel, ko je gledal svojo ljubo, kako jo vleče k sebi neizprosna sila.
Lila se je borila, toda zaman.
Sifon jo jo je potegnil vase in odšla je.
Za vedno.
Šele mnogo kasneje se je Nathan zavedal, da je bila takšna usoda, samo njuna, saj sta bila neumorna iskalca luči.
In, ko so minevali meseci žalosti, ko je ostal sam, se je skozi čas vanj naselil neopisljiv mir. Začutil je njeno svobodo, globoko v sebi. Četudi je bila njuna ljubezen tako kruto presekana in četudi ju je smrt ločila, še vedno jo je ljubil.
Nathan je okusil ljubezen, zaradi katere je bilo vredno živeti. In ravno zaradi tega, je vztrajal tudi še potem, ko nje ni bilo več. Ona mu je pomagala, da je zapustil svet drog, ona ga je sprejela vsega, takega, kot je bil. In čeravno nje ni bilo več, je živel še zanjo naprej. Tudi sam je postal čez čas prostovoljec in pomagal ljudem.
Njegova ljuba pa je ostajala v srcu z njim. Za vedno.
Avtor zgodbe : Gaja Hren
30. december 2012 | Kategorije: Erotična zgodba | Zaznamki: erotična zgodba, Literarni natečaj, Gaja Hren | Komentarji (3)
1 2 3 4
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163593
Forum avtorjev: 15836 Forum teme: 34262 // Odgovorov: 1863674
Blog avtorjev: 3556 // Blogov: 84554 // Komentarjev: 1210337
Avtorji fotografij: 25365 // Slik: 216275 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "