Ženske in moški ter vloge, ki so jim dodeljene v krizi identitete
Ker se moški zavedno ali nezavedno bojijo žensk jih morajo nadvladati, obvladati in si jih podreti. Ne vsi moški niso taki. Je pa večina takšnih. Že samo zato, da moški vstopi v žensko, preko spolnosti s seksualnim aktom, potrebuje občutek dominacije, potrebuje občutek nad moči in občutek, da se mu »šibkejši spol« ne bo uprl. Če ne gre drugače gre pa s silo. In, ker je moški po telesni konstrukciji močnejši je zmožen tudi posilstva, tako, da si žensko vzame s silo, proti njeni volji in jo tako zlorabi sebi v prid. Povprečen moški je moški, ki je vsaj dvakrat bolj agresiven, kot njegova partnerka. Ni nujno, da agresivnost kaže zgolj in samo s fizičnim nasiljem, pogostokrat je psihično nasilje še hujše, ker je bolj skrito in zavito v razne manipulativne prijeme. Od poniževanja, do ustrahovanja in groženj pa do spretne manipulacije v belih rokavičkah s smokingom na sebi, ko žensko obvladuje tako, da se ženska še sama ne zaveda, da je v resnici njegova »igrača.« Redki moški so sposobni vzeti žensko drugače. Redki so tisti, bolj izjeme, ki jemljejo ženske in se z njimi ljubijo tako, da nadgrajujejo sebe, da so zanje ženske, kot njihov drugi jaz, ki ga ravno tako spoštujejo, kot spoštujejo svoj moški jaz. Večina ljubezni se dogaja kot igra med moškim in žensko. Igra za prevlado, kdo bo koga ali igra na življenje in smrt.(umori). Bolj ali manj so pravila med moškimi in ženskami napisana tako, da se nadaljuje človeška vrsta. Kar pomeni, da se rodijo otroci. To je cilj in smisel večine parov, ki se imajo »radi.« Ne zdi se jim pomembno vzpostaviti odnos v katerem bosta oba partnerja samostojni in svobodni osebi, osebi, ki se ne bojita sami sebe in svoje samote, pač pa jih žene skupaj ravno beg pred osamljenostjo in tudi družbena norma, ki zahteva, da ljudje osmislijo življenje z »ljubeznijo« in njenimi »sadovi.«
Nekdaj je veljala miselnost, da kolikor otrok bo bog dal, toliko jih bo. In ženske so živele, zato, da so kar naprej rojevale. Seksualni užitek pa je bil zgolj domena moških. Ženske spolnega užitka niso bile deležne v tolikšni meri, kot moški. Danes je drugače, saj tudi ženske bolj sproščeno uživajo v spolnosti in jim orgazem ni več tuj.Je pa zopet tu nek resen problem. Namreč s tem, ko se ženske dan danes
preko merno trošijo za spolne užitke izgubljajo svojo pravo energijo, notranjo moč, posebno v takšnih primerih, ko zopet služijo bolj moškemu užitku, kot sebi. Porast pornografije ponovno kaže na veliko eksploatacijo ženskega telesa za užitek moškega, kar žensko ponovno postavlja v vlogo sužnje. Nekoč, še ne tako dolgo nazaj, ženske niso imele niti volilne pravice. Danes pa je ženska enakopravnost in
emancipacija ponovno pod vprašajem. Namreč biti mati, biti žena, gospodinja in hkrati voditi še uspešno podjetje, ki prinaša denar ni mačji kašelj. Na koncu pa s strani moškega še vedno nepotrjena in manj vredna. Nekoč so bile ženske samo doma in skrbele za dom in otroke, danes pa morajo poleg tega opravljati še osem urni delavnik. Da ne govorim o tem, da so pogostokrat slabše plačane od svojih moških kolegov. Seveda je ta pot prava po eni strani. Zato, da ženske niso ekonomsko odvisne od moških in imajo s tem več svobode in se lažje odločajo kaj bodo počele s svojim življenjem. Po drugi strani pa se marsikateri še vedno dogaja ekonomsko nasilje s strani moškega. Ali tako, da moški gospodari z denarjem ali tako, da ji odreka njen zasluženi delež. Moški pogostokrat ženskam odrekajo tudi pravico do razpolaganja z njihovim denarjem, češ, da preveč zapravljajo.Seveda moški sebe in svojih izdatkov ne vidijo. So samo umevni.
 Resen problem žensk je njihova naivnost, lahkovernost in dobrota. Šibkost in predanost. Ženske dobesedno potrebujejo nekaj slabih izkušenj, da jih izuči. Ni vse ljubezen, kjer se dogaja spolnost in ni vse dobro, takrat, ko se dogaja nasilje. Za ljubezen je v resnici zrelih zelo malo ljudi. To so ljudje z notranjim pogledom vase, ljudje s samodisciplino, ljudje, ki znajo shajati tudi sami s seboj in se ne bojijo ne samote in ne osamljenosti. Najlepša ljubezen se zgodi, ko človek vzljubi samega sebe in se začne spoštovati, ko se spoznava in samouresničuje, ko mu samota postane najljubše stanje duha in, ko se ljubi z drugim se prepusti z zavedanjem o odgovornosti do samega sebe.
Da, tudi za ljubezen je potrebna odgovornost zase in za svoje telo, čustva in dušo.
Neodgovoren človek se lahko ljubi vse povprek, danes z eno jutri z drugo osebo.
Tak človek je neodgovoren do sebe, ker se ne zaveda svojih dejanj in posledic.
Niso posledice le spolno prenosljive bolezni, pač pa čustvena osiromašenost in duševna praznina. Bolečina, ki se rodi iz zgolj fizične spolne bližine se prikrade v
človeka nezavedno, intuitivno in se naseli vanj, kot gnev do življenja, depresija, jeza, razdražljivost, nezadovoljstvo, kronične bolezni in še marsikaj. Tam, kjer se dogaja bolj kot ne zgolj telesno zadovoljevanje potreb, duša postaja vedno bolj mrtva, dokler ne izpuhti v rutini ponavljanja in se vrti v začaranem krogu brezvoljnosti, malodušja ali ravnodušnosti. Gre za to, da je tudi telesna ljubezen veliko več, kot zgolj doseganje orgazmov. Gre za združevanje energij, tako na duhovnem, čustvenem, kot tudi mentalnem področju in kadar se dva ljubimca zgolj »sprostita« eden z drugim, tedaj gre njuna energija v prazno in se iz nje ne rodi nič drugega, kot trenutna potešitev, ki dolgoročno zahteva vedno več tovrstnih aktivnosti. Več seksa zahteva še več seksa! To je začarani krog.
Pa vendar. V samem bistvu noben človek ne išče zgolj seksa, vsak išče odnos, odnos, ki ga bo osrečeval in izpolnjeval, odnos v katerem se bo počutil varno in v katerem se bo počutil sprejet, kot celota in ne zgolj, kot seksualni objekt. Žal je dan danes takšnih zares osrečujočih odnosov, kjer sta izpolnjena oba partnerja vedno manj. Ljudje se raje zatekajo h »kviki« zadovoljitvam, ne pa, da bi gradili na samih sebi in se tako najprej osebnostno razvili. Ljubezen je ravno tako, kot vse v
življenju pogojena predvsem s kvaliteto in ne s kvantiteto. In , ko človek pri sebi začuti in spozna svoje kvalitete, ko sam sebe spoštuje, potem ne bo več
pripravljen za vsako ceno dajati »sebe na voljo.« Človek, ki se ima rad, se ima rad
takšnega kot je. V celoti. Tako fizično, čustveno, mentalno, kot tudi duhovno. Tak človek se zaveda svoje edinstvenosti in tak človek zahteva od odnosa tudi kaj več, kot zgolj fizično bližino, ki ga ne osrečuje ali, zgolj spolno atraktivne osebe za eno »rundo.«
 
 
 
Današnji čas je hudo duhovno podhranjen. Je čas materialnih dobrin in hitrih, a površnih stikov brez prave globine. Ta čas je čas pehanja za denarjem, pehanja za
dobrinami, ki so minljive po roku uporabnosti, je čas, ko se išče uteha in pozaba v hitrih spolnih odnosih brez prave intime in globlje sreče. Odtujenost od samih sebe, ljudi peha v deloholike ali razne odvisnike. Pomanjkljiv stik z notranjim jazom pri ljudeh se kaže v vse večji ravnodušnosti in zanikanju resnice, v vse večjem begu iz
resničnosti v navidezni ali virtualni svet. Resničnostni šovi in internetne zadovoljitve kažejo na to, da se je današnji človek znašel pred hudo krizo identitete, ko se vse kar se mu ponuja vsili tako, da on sam še opazi ne, da je manipuliran. Slepo in vdano sprejema vse kar se mu prinaša preko medijev ali kakorkoli. Je, kot pujsek, ki vdano in pridno pospravi vse pomije.
 
Tudi moški so v današnjih časih pod hudimi pritiski.
Predvsem, ker se od njih pričakuje, da služijo denar in skrbijo za družine, kar pa v času recesije in stečajev fabrik ni lahko. Tako se tudi njihova samopodoba » moške
matrice odrešitelja« vedno bolj sesuva, saj ne malo kje ženska domov prinaša denar, če je moški brez zaposlitve.To seveda kazi marsikateri odnos med partnerji, saj je pomanjkanje vir za nezadovoljstvo, jezo in obup. Prišlo je do zanimivega družbenega
paradoksa. Ta družba se je začela sesuvati sama vase s tem, ko na eni strani ponuja materializem na drugi strani pa ga spodjeda kriza in slabo gospodarstvo. Tako se gonilo naduljuje v vse večjih naporih za »golo preživetje«, ki pa to marsikje presega vse standarde, ki so bili denimo pred tridesetimi leti. Kar pomeni, da je današnji človek razvajen in pomehkužen, navajen zgolj hlastanja za več in več.
Nekdaj so bili zadovoljni ljudje z bistveno manj dobrinami kot danes, pa so ravno tako preživeli. Seveda drugače. Moralne vrednote so se spremenile in danes je bolj
pomembno to, da poskrbi človek sam zase, kot pa da se bo odgovorno pobrigal za družino, če jo ima. Raje se bo ločil, kot, da bi nase prevzel breme odgovornosti in se razdajal, četudi za svoje otroke. Če bo zakon v krizi je ne bo reševal, pač pa si bo tak človek raje omislil novo, svežo zvezo z drugo osebo, prejšnjo pa bo zapustil in odšel drugam.  Kapitalizem zahteva, da se vsak sam pobriga zase in, da sebi omogoči, da izplava, četudi njegov bližnji potone.
Še nekaj je opaziti v tem času. Ni več prave kritike niti samo kritike. Ti še kako pomembni vrlini, ki omogočata spremembe na boljše v neki družbi, sta, kot bi zakrneli. Skoraj nikjer več se ne sliši vpijočega v puščavi, nikjer več ni prerokov ali modrecev, ki bi kazali pot zablodeli čredi ovac. Vse postaja sprejemljivo. In to je nevarno. Nevarno je, da se nikjer več ne postavlja kriterijev, kot so dostojanstvo, poštenje, marljivost in trud, disciplina in vera v dobro izplačajo. Vse premalo se
opozarja na resnične težave, ki tarejo ta čas. Ne zgolj na pomanjkanje v materialnem smislu in vedno večji razkorak med bogatimi in revnimi, pač pa na vse večji prepad med duhovnim in  materialnim, na prepad med dostojnim in nedostojnim, na prepad med poštenim in nepoštenim, med lažjo in resnico. To pomeni, da se je v samo jedro družbenih odnosov naselilo nekaj kar bo dolgoročno ljudem škodovalo
in jih pahnilo v vse večjo bedo, tako čustveno, kot materialno, da bo vedno več dejanj za katere nihče ne bo odgovarjal, četudi bodo povzročila škodo ljudem.
 
 
 
Neodgovornost in laž, goljufije in mafijski posli bodo zaznamovali ljudi. Socializma ni več, zdaj je demokracija in kapitalizem, ki dovoljujeta nekaterim vse, drugim nič.
Takšna klima ni dobra ne za posameznika še manj pa za družine. In seveda družbo, kot tako. Torej vrnimo se k osvobojenim ženskam.
Ženska je nemalokrat vpeta v mnogo številčne odvisne odnose in zato kot človek vezana na mnogo omejitev. Pogosteje, kot moški je zvezana v odnosih, ki je ne osrečujejo in v njih ne raste. Vežejo jo ne samo otroci, kjer mora izpolnjevati svojo materinsko vlogo, pač pa je vezana še na moža, svoje poklicno delo, starše in stare starše, kot tudi sorodnike. Mnogokrat je ženska potisnjena hote ali večinoma nehote v vlogo žrtve, saj mora skrbeti za veliko ljudi okoli sebe, nase pa večinoma pozablja.Še dan današnji je ženska tista, ki opravlja večino gospodinjskih opravil, kljub temu, da hodi v službo in prinaša domov denar. Družbene norme, ki pravijo, da je to normalno postavljajo žensko v takšno vlogo in od nje pričakujejo, da jo opravlja kar se da dobro in poslušno. Ženske, ki se ne podredijo takšnim normam so praviloma proglašene za lezbijke, kurbe, lovače ali celo nore.
Torej ženske, ki se ne podredijo pričakovanim normam in izstopajo od postavljenih pravil so proglašene za neuravnovešene ali razuzdane, za histerične oziroma odvisnice. Predvsem močne ženske, ki so uspešne tako poslovno, kot zasebno so običajno tarče posmeha, saj imajo praviloma mlajše ljubimce, saj se jih tisti klasični »mačo« tip moških izogiba, ker se jih boji. Osvobojena ženska je tista ženska, ki sledi svojim notranjim hrepenenjem in preseže družbene norme tako, da se jih ne drži, pač pa živi po lastnih normah, ki si jih postavi in veljajo le zanjo. Takšnih žensk je malo, pa vendarle so. To so divje ženske, ki se moškim ne podredijo in, ki živijo tako, da niso odvisne od njih ne v materialnem in ne v mentalnem smislu. Takšne, ki so duhovno toliko močne, da se zavedajo, da je med moškimi in ženskami nevidna vrzel, ki se je ne da preseči, zato pa je potrebno samostojno in čimbolj neodvisno presegati sebe, svoje razumevanje in svoje hotenje. Se samouresničevati, a hkrati ne sovražiti. »Sovraštvo do moških« ne prinaša osvoboditve ženske, pač pa osvoboditev prinaša « zavedanje«, ki vključuje jasen pogled na položaj enih in drugih v svetu, kot doma. Zavedanje odpira vrata v svet osvobojenosti in rešuje žensko iz vsako dnevnih stisk v katerih se  znajde. Ker zavedanje zahteva in narekuje ravnanje, vedenje in delovanje se le to usklajuje z žensko globljo naravo in njenim hotenjem, željami, kot tudi žrtvami na tak način, da ženska razume kje je, s kom je, kaj se ji dogaja in kaj v resnici želi in pričakuje. Osvobojena ženska se zaveda moških limitov, moške pozna in zato od njih ne pričakuje odrešenikov, pač pa z njimi vzpostavlja korekten in kolegijalen odnos v katerem  se ne podreja, pač pa je enakovredna in je kos položaju v katerem se nahaja.
Zakaj sodi to razmišljanje na erotični natečaj?
Zato, ker vsaka peta ženska v Sloveniji pade po stopnicah, zato, ker smo si različni in ker imamo drugačne družbene kot tudi osebne vloge. In, ker je ta družba ter ves svetovni red še vedno patriarhalna. Ker je doba interneta in s tem povezanih možnih zlorab, od pedofilije, do posilstev in še česa...
Dokler animus in anima ne bosta v ravnovesju, bo ves sistem neuravnotežen, in bodo erotični predznak med moškim in žensko vodile norme in že preživeti vzorci. O pravi ljubezni pa ne bo ne duha, ne sluha.
In tudi zato, ker je seksualna energija ena najmočnejših energij, ki potrebuje veliko mero posluha, da se udejanja tako, da nikomur ne škodi.
Avtor : Gaja Hren

Oddano: 20.12.2012 ob 09:22:33
RTV Kategorija: Erotična zgodba
Zaznamki:
erotična zgodba, Literarni natečaj, Gaja Hren
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 
Oceni:

Ogledi 259 | Ocena 2.3 od 15 glasov

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
različnost žensko-moškega principa je iskati v ustroju njunih seksualnih organov...

moški dnevno proizvede na milijone semenčic, medtem ko ženska v celem mesecu proizvede eno samo jajčece...tovrstna drastično različna mehanizma pa seveda, ob predpostavki, da je spolna energija najmočnejša od vseh energij...usodno vplivata na obnašanje tako moškega kot ženskega osebka...očitno je, da moškega njegov mehanizem sili v razsipanje semena, pri ženski je obratno...

dasiravno sem v mojem kraju poznal par...ona ga je veselo biksala z drugimi, on je doma pridno čuval otroke...in se nazadnje obesil v drvarnici...
g.Majster
pred 252 tedni
2.
Bolje ni mogoče napisati.

ŽIVELE ŽENSKE!
ženska
pred 252 tedni
3.
lepo.... se strinjam
lovro44
pred 252 tedni
Oddaj svoj komentar
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163643
Forum avtorjev: 15837 Forum teme: 34266 // Odgovorov: 1863795
Blog avtorjev: 3556 // Blogov: 84604 // Komentarjev: 1210731
Avtorji fotografij: 25374 // Slik: 216428 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "