"Tibut a stab etica"

"Delavski razred in nižji sloji še niso na realnih tleh novega časa, zato še naprej tonejo. Večina slovenskih zaposlenih v proizvodnji se še ni rešila občutka "privilegiranega" položaja iz socialistične družbe. Še vedno so prepričani, da tam zgoraj mora obstajati nekdo, ki bdi nad njimi, in ki se mu kot skrbnemu staršu lahko potožijo za krivice, ki se jim godijo na dvorišču. Še vedno so otroci, ki niso dojeli svojega realnega položaja - soodgovornega tvorca družbene stvarnosti. Položaja sodelujoče stranke pri delitvi družbenega dobra, ki je nujno potreben, so se že zdavnaj zavedli delodajalci, družbena in gospodarsko politična elita, kot tudi tega, da se za kar najboljši položaj lahko izborijo le proti ostalim partnerjem. Svoje nujnosti, vplivnosti, pomembnosti pri graditvi družbe pa se nista zavedla ravno nezrela delavski razred in nižji družbeni sloj. Še zdaj se tega ne zavedajo, saj presenečeno in užaljeno tožijo tistim zgoraj, kakšna krivica se jim godi, ob tem pa pozabljajo, da so za lastno nepomembnost in podrejenost namesto položaja resnega partnerja pri oblikovanju družbe, krivi sami. Nezrelost so pokazali tudi s tem, da so se dovolili deliti navpično skozi družbo po ideologijah posameznih strank, niso pa se oblikovali vodoravno kot podlaga za politično delovanje razreda. Žalostno je, da so to zmogli le upokojenci. Ko se dotakneš dna pa je lahko dobro, saj je dno dobra podlaga za odriv, ali kot je dejal Ho Shi Minh, tudi brca v rit je korak naprej."

Kity Darada


Presenečene žanjice
Da so lahko letine slabe, se ve. Včasih nagaja narava, na katero se ne da vplivati, včasih pa je krivda na gospodarju, ki se ni odločal prav. Zakaj ga gospodar polomi je več razlogov. Je neizkušen in mlad, je trmast in neposlušen, morda mu ni do njive, morda je preveč pri pipi … Kakor koli že, presenečenje žanjic je neizmerno. Tudi tiste izkušene so zgrožene ob njivi, na katero so bile poklicane na delo. Tisto kar raste na njej, ni tisto kar naj bi vas sejala, skoraj gotovo je, da njihovi srpi ne bodo pravšnje orodje za delo. Če bi za to vedele prej ne bi sprejele dela in niti misliti si ne morejo, kako sploh bodo lahko zaslužile, saj močno dvomijo, da je pridelek lahko koristen gospodarju. Kaj naj žanjice storijo? Žanjejo v upanju, da bo gospodar le lahko plačal opravljeno? Naj opravijo svoje in se vrnejo domov, samo da jim ne bo kaj očitati, potem se bo pa že videlo? Naj pokličejo gospodarja, ki naj razloži za kaj sploh gre?

Delavci v podjetjih, ki so tik pred koncem, so presenečeni in ob tem še negotovi, prestrašeni, jezni in zbegani. Kako se lahko kaj takega zgodi? Mar ni nikomur mar za podjetja, mar nihče ne zna voditi podjetja, mar nikomur ni mar za zaposlene, za celoten kraj in kaj naj storijo, saj krivci prav gotovo niso? Zaenkrat se ne pogovarjajmo o gospodarju, ki je lahko slab kot v uvodni prispodobi o žanjicah. Morda ima od propadanja posestva neke koristi. Morda je posestvo že itak prodano ali zabarantano in se seli. Na kakšne otoke ali kaj podobnega. Posvetimo se raje vprašanju ali zaposleni res niso nič krivi?

Najprej je nujno razdeliti krivdo na tisto po kateri se podjetjem piše slabo in tisto po kate-ri se delavcem piše slabo. Delavci neposredno res ne morejo imeti velike vloge pri poslovanju podjetja, državni strategiji razvoja, ki je za podjetje lahko ugodna ali ne, stanju svetovnega gospodarstva in posledicam le tega, vendar pa so v proces proizvodnje in s tem v nastajanje dodane vrednosti še kako vpleteni. Najprej kot tvorci družbe, ki ji pripadajo in izgrajujejo, nato kot pomembna stranka v delavnem razmerju in povrhu še kot gospodarji svoji malih po-sestvic, za katera so osebno odgovorni. Odmislimo torej še funkcijo vsakega zaposlenega, kot dejavnega tvorca demokratične družbe, vključno s sfero gospodarstva in se posvetimo vpraša-nju o njegovi funkciji stranke iz delavnega razmerja, oziroma o njegovi krivdi za svoj položaj kot stranke iz delavnega razmerja, torej delojemalca.

Vsaka zaposlitev ni samo splet okoliščin ampak tudi splet odločitev posameznika kot delojemalca znotraj določenih okoliščin. V taki vlogi ima posameznik različne možnosti od-ločanja. Na širše okoliščine v gospodarstvu posameznikove odločitve ne morejo vplivati, na nekatere okoliščine lahko s svojimi odločitvami vpliva posredno, ima pa posameznik možnos-ti vplivati na svojo osebno konkurenčnost delojemalca znotraj okoliščin sklepanja delovnega razmerja. Osebno konkurenčnost tvorijo izobrazba, način bivanja, osebne vrednote in lastnosti ter izbira življenjskega cilja. Vsaka od teh lastnosti ima svoje prednosti in pomanjkljivosti, kar je odvisno od pogojev znotraj razmerja delodajalec in delojemalec in trga delovne sile.

Kako lahko delojemalci vplivajo na širše okoliščine, ki tvorijo trg delovne sile, kot voliv-ci, državljani, davkoplačevalci, je druga zgodba, vsak posameznik pa lahko svoje prednosti delojemalca bolj ali manj spretno izkoristi v nekih danih okoliščinah. Obstajajo idealne in manj idealne okoliščine tako za delodajalca kot za delodajalca. Za delodajalca obstaja idealna delovna sila on obratno, obstaja idealen delodajalec za zaposlene.
Idealen delodajalec:

 deluje v panogi, ki ji je zagotovljena konkurenčnost na trgu
 potrebuje delavce natanko takega profila kot jih je večina v okolju kjer deluje podjetje
 eksistencialno je s svojim podjetjem povezan s krajem kjer deluje

So posamezni primeri kjer taka kombinacija deluje, v večini primerov pa delodajalci kot tvorci kapitala manipulirajo z vsemi tremi okoliščinami, se pravi sprejemajo odločitve znotraj teh okoliščin v lastno dobro. Konkurenčnost si zagotavljajo z vlaganjem v razvoj in zniževan-jem stroškov, kadre iščejo na trgu delovne sile, svoje življenje pa usmerjajo v zagotavljanje kar najvišje ravni življenjske kakovosti. To pomeni, da sprejemajo odločitve kam bodo svoj kapital vlagali in kako zagotavljali delovno silo, oziroma selili svojo dejavnost iz kraja v kraj in iz panoge v panogo. Poleg tega se odločajo še koliko odgovornosti bodo pri svoji dejavnos-ti sprejemali oziroma s kako visokim tveganjem bodo vlagali svoj kapital v neko dejavnost, kraj, zaposlene.

Na drugi strani obstaja za delodajalca idealen delavec: zainteresiran, motiviran, prilagod-ljiv. Vse troje je povezano s položajem posameznika znotraj družbe in okoljem v katerem ži-vi. Tudi stopnjo zaposlenosti, stopnjo izobrazbe, stopnjo povezanosti z okoljem, z delavnimi navadami, vrednoto okolja. Seveda so kombinacije teh idealnih lastnosti delavca, kot ugodne, različne za vsakega delodajalca posebej. Odvisno je s čim se delodajalec ukvarja, kakšno sto-pnjo tveganja je pripravljen sprejeti, kakšen je njegov način tvorca kapitala. V največjih primerih gre za mešanico med tem, kar je idealno za delodajalca in kar je idealno za delojemalca. Take mešanice različnih pogojev nastajajo z iskanjem najboljših iz-hodišč tako enih kot drugih in oboji se trudijo doseči kar najugodnejši položaj v kombinaciji pogojev, ki tvorijo okoliščine in razmere znotraj katerih se oba odločata. Tako bo bodoči de-lodajalec iskal ugodno panogo za vlaganje lastnega kapitala, ugodno okolje glede delovne si-le, lastne odgovornosti in možnosti nadaljnjih alternativ, delojemalec pa izkoriščal svoje last-nosti na trgu delovne sile

Na drugi strani običajno delovna sila ni tako fleksibilna. Je pa ravno ta fleksibilnost po-samezne vloge delodajalca in delojemalca žal ključen adut pri vzpostavljanju razmerja med enim in drugim. Ker je jasno, da si ne globalno niti na ravni države, nihče ne želi delavske re-volucije, ki bi ji pogojevale slabe razmere zaradi prevelike svobode delodajalcev, ti nimajo ravno popolnoma prostih rok in je njihovo odločanje sebi v prid postavljeno v določene okvir-je, ki pa so še vedno večji kot tisti delojemalcev. Zato vedno delojemalci potegnejo krajši konec.

Torej v okvirjih, znotraj katerih se delodajalec in delojemalec odločata s čim vse bosta sodelovala pri medsebojnem razmerju imajo prvi nekoliko prednosti. Vendar je ta odvisna od tega koliko je neko gospodarstvo organizirano, kakšno strategijo uporablja, kako se razvija, kakšne vrednote goji in tako naprej, saj ravno iz tega izhajajo razlike v moči posameznih gos-podarstev, njihovi učinkovitosti, ekološki oporečnosti, socialni naravnanosti, prijaznosti do človeka. Skratka v bolj organiziranih državah je razmerje med delodajalci in delojemalci, ko gre za njihove adute, ki jih uporabljajo za pogajanja v medsebojnem razmerju, bolj izenačeno v drugih manj. To razmerje ne nazadnje oblikuje tudi podobe posameznih držav, prav tako pa je podložno določenim zakonitostim mednarodnega gospodarstva, ki ga razmerje ne more preseči. Tudi zato delojemalci vedno potegnejo krajši konec.

Delojemalec se tako lahko odloča o svojem izhodiščnem pogajalskem položaju, za dose-ganje zase ugodnega razmerja z delodajalcem, znotraj delovnega razmerja, s pripravo osnov-nih lastnosti, ki jih delodajalec običajno zahteva: zainteresiranost, motiviranost, prilagodljivost. Vsebina teh lastnosti pa je: izobrazba, kraj bivanja, osebni cilji, osebne vred-note. Seveda ne obstaja vnaprej določen recept, katera od lastnosti bo ključna, kajti ne poza-bimo, kapital je fleksibilen, lahko pa se posameznik razvija v smeri lastne fleksibilnosti, kar se v industrijsko razvitih deželah tudi dogaja. To je videti v izobraževanju, ki je postalo zelo ozko in namensko, pri načinu bivanja, saj se mladi neradi vežejo na kraj bivališča, po razvija-nju osebnih lastnosti in ciljev, saj je vse manjši interes po družinskem življenju. Taka želja po oblikovanju lastne fleksibilnosti kot delojemalca, je na zahodu privedla celo do negativnega učinka, in sicer do neambicioznosti mladih generacij, ki si izberejo nižje plačano delo in lah-kotno življenje, namesto gnanja za izobrazbo in dobičkom.

Ob vsem tem ni težko ugotoviti, da ima slovenski delojemalec malo prostora za obliko-vanje fleksibilnosti. Čeprav imamo kakovostno izobraževanje, se to kaže vse bolj neučinkovi-to v produciranju fleksibilnih in hitro vnovčljivih kadrov. Slovenski delojemalci so obremenjeni s sidrom lastnega toplega doma, hišami, posestmi, življenjskimi cilji, ki so lahko tako izraziti, da postanejo adut pri nasprotni strani - delodajalcih. Na vse to so delavci eksis-tencialno vezani in tako nefleksibilni, kar pa si ne bi smeli nikoli dovoliti. Sedanji zaposleni, ki izgubljajo delovna mesta, za veliko tega ne morejo biti krivi, vendar pa sedanji njihov po-ložaj izvira iz odločitev v preteklosti, ki so se pokazale za nepravilne. Navezanost na domači kraj, uresničevanje vseh interesov v domači vasi od rojstva do upokojitve, poroke med sosedi, lastna tovarna na koncu mesta, v kateri si delovna mesta podajajo generacije, ki se izobražuje-jo za šefa ali strugarja v "naši fabrki". Vse to je botrovalo nepravilnim odločitvam, ki imajo poleg vsega še posledice v stran zmetanem denarju za drage in neekonomične hiše, zidanice, vikende, neizkoriščene kmetijske stroje, v denarju za zunanjo podobo življenjske ravni, ki daleč presega možnosti tako posameznika kot države.

Kruto ekonomsko gledano, so delavci po slovenskih podjetjih enostavno postali nekonku-renčna delovna sila. Prezahtevni, neprilagodljivi, napačno izobraženi. Družbeno gledano so postali breme državi, ki se je v svoji strategiji razvoja uštela, a žal to spregledala šele ob rece-siji. Najmanj toliko kolikor so za njihov sedanji položaj krivi globalno gospodarstvo, država in delodajalci, so si krivi sami.

Pa ne samo zaradi omenjenega pomanjkanja prilagodljivosti, ki so jo žrtvovali za previ-soko udobje lastnega domka obkroženega s simpatično ograjico, ampak tudi zaradi zapostav-ljanja svojega položaja v drugem pomembnem razmerju - razmerju med posameznikom v družbi in družbeno elito. Zapečkarstvo domače vasice ima za posledico še eno fleksibilnost in sicer domačih politikov in občinskih liderjev, ki so sicer "fejst fantje", dobri sosedje in spoš-tovane persone, vendar pa so se dobro prilagodili le, ko je šlo za doseganje lastnih ciljev, ob tem pa so svojo odgovornost do razvoja svojih krajev in občin pozabili. Zato slovenski delav-ci marširajo iz tovarniških dvorišč naravnost na parkirišča oblasti, ob tem pa pozabljajo da so za stanje, ki je omogočila izredno fleksibilnost delodajalcem in politikom, delno pripomogli sami in da svojih nalog znotraj organiziranja družbe njim v korist niso opravili njihovi najbli-žji, ki so svetniki, župani, poslanci, direktorji.

Sedanji marširajoči so se poleg v vlogi nekonkurenčne delovne sile, znašli še položaju nemočnega državljana, ki bi ga morala zaščititi država. Mar tista, za katero ob volitvah zama-hnejo z roko "saj je vseeno kdo je gor", potem pa le volijo "svojega"? Volitve niso samo za to da daš glas nekomu, ki je itak "fejst možakar" ali pa "naš človek", ampak mu ga daš takrat, ko si prepričan, da bo znal svojo dolžnost, za katero je odgovoren, postavljen, plačan, tudi izpol-niti. In to takrat, ko bo hudo! Za sedaj so svoj stik z realnostjo kot skupina izven elite pokazali le upokojenci, ki zmorejo celo zamenjati nadzorni odbor ene največjih zavarovalnic, vsi slo-venski nezaposleni pa se ne zmorejo poenoti bolj kot je to potrebno za sindikalni miting. Ob tem ne gre pozabiti, da so taki mitingi res lepa demokratična slika, vendar je prazen, če nima ozadja. Razlika med našim in italijanskim sindikalnim protestom je namreč v tem, da ga da italijanski nezadovoljni delavci organizirajo zato, da pokažejo svojo organiziranost in odloč-nost navzven, pravi njihov pritisk na ostale partnerje v oblikovanju družbe pa je v njihovem že izborjenem položaju enakopravnega in močnega sogovornika.

Če ne drugega, bo nova generacija slovenskih delojemalcev ugotovila, da njihova vred-nost ni v pridnosti, pripadnosti, moralnih načelih domače vasi in družbeni pasivnosti na račun samozadostnega domka, ampak je njihova vrednost delojemalca izključno v sposobnosti pri-dobiti si ugoden položaj v razmerju z delodajalci. Včasih to zahteva izobraževanje, včasih družbeno angažiranost, včasih pa pripravljenost zapustiti domačo vas. Kaj bo pognalo iz take setve prav tako ne vemo, je pa za žanjice važno, da brez škode ob nepričakovani letini lahko odvržejo rute in srpe in se lotijo naslednjega dela, ne pa preseneče-no, nesrečno in brezizhodno obstanejo pred njivo polno ljuljike.
Ob različnih ocenah in razmišljanjih o strategiji razvoja tako ne bi bilo napačno posvetiti veliko mero pozornosti vprašanju vzpostavitve učinkovitega razmerja med delodajalci in delojemalci. Ker pa to ne bo potekalo pod nadzorom ljubečih očetov od zgoraj, bodo za svoj vpliven, učinkovit in trden položaj morali poskrbeti delojemalci kar sami.


Bud Alestevsi Kikimate
26. julij 2009 | Zaznamki: Mura aktualno | Komentarji (0)


Opozorilo: Način in manire hrvaške politike in javnega obveščanja, kako podelanega ne omenjati kot usranega, pa vendar govoriti o njegovem uidenju in ga na koncu narediti za golobìča, so pri sosedih dovedene do zavidljive ravni. Tako bo odstop predsednika vlade, ki je najverjetneje sledil zaradi kake nečednosti, prikazan kot plemenito dejanje junaka, ki se je žrtvoval za šahovnico, itak pa bodo za vse krivi evropski Slovenci. Kako iz usranega golobìča narediti belega pravičnika, je pokazala sicer tudi slovenska politika, za razliko od sosedov, pa smo pri nas zmogli vsaj deljena mnenja javnosti in javna občila v svoji funkciji, kar se pod šahovnico ne bo zgodilo.

Dejstva, ki so na razpolago
-Odstop je nagel
-Izjava in njena vsebina


Nagel odstop
Ne glede na vse rečeno in komentirano je odstop nagel in s političnega vidika afera.
a.) … ker prav nikakršnih pokazateljev ni bilo, ki bi dali slutiti, da bo predsednik vlade kmalu odstopil. Bil je v polnem delu in prav gotovo bodo morali odpovedati kar nekaj rezervacij na njegovo ime po svetu, ki so čakale hrvaškega premiera na takem ali drugačnem obisku. V uvodu omenjeni maniri, so komentatorji že poudarili ponosno držo "Hrvatine", ki je uspešno, pogumno in ponosno skrival svojo namero zapustiti krmilo hrvaške ladje.
b.) … ker za sedaj ni nobenih vidnih razlogov za odstop, vsaj ne v transparentnem političnem delovanju. Stanje je v izjavi opisal tudi sam premier: Hrvaška se uspešno kosa s krizo, vladna koalicija je trdna, uspeli so na lokalnih volitvah, ni usodnih kritik vlade ne s strani javnosti, niti s strani opozicije.

Izjava
Ključni členi izjave, ki so lahko podlaga za sklepanje:
a.) Sanader vnaprej odgovarja na vprašanja, ki jih po njegovem pričakuje: torej ne bo kandidiral za predsednika države, ne bo sprejel funkcije v EU, ni bolan.
b.) Sanader gre v pokoj in kljub temu, da "odhaja" iz trenutne politike ostaja "častni predsednik stranke", ki je mimogrede izredno na hitro določena funkcija, za seboj pa ne zapira vrat.
c.) Sanader priznava, da gre delno je iskati razloge za njegov odstop tudi v procesu pridruževanja EU.

Komentar treh ključnih delov izjave:
Zakaj med 'predvidenimi vprašanji' ni predvidel čisto enostavnega in pričakovanega: Zakaj odstopa s položaja prav v sredi ne majhnega posla? Ali dolgo in globoko premišljevanje o odstopu ne sega niti v čas izjav nekaj tednov nazaj, ko je bil premier poln elana, volje in načrtov, kot tudi trdne odločenosti, da ne popusti niti za ped in to ne samo Sloveniji ampak prav nikomer? Vsi primeri, ki jih je neposredno po odločitvi o odstopu navedel v izjavi kot pričakovano zanimanje novinarjev o razlogu njegovega odstopa, spadajo v skupino sprejemljivih, častnih in plemenitih razlogov. Če ti navedeni razlogi niso vzrok, kateri plemeniti cilj pa je lahko še razlog? Seveda če sploh tak obstaja in so na voljo potem le še manj plemeniti razlogi?

Iz politike odhaja in ne odhaja. Odhaja z vodilnih položajev premiera in liderja stranke, vendar bo v politiki prisoten, saj bo zasedal mesto v vseh telesih stranke, s pravico glasovanja, kar je s strani stranke HDZ veliko in pomembno pokroviteljstvo.
Priznanje, da gre določen del razlogov za odstop iskati tudi v procesu pridruževanja EU, je izzvenelo kot kvazi iskreno posipanje s pepelom, ki mu je prišlo prav. Pozornost naj bi odvrnilo od nečesa pomembnejšega, saj je pripravljenost priznati določeno nemoč in določene napake pri tem delu prišlo le nekaj dni za odločnimi zagotovili o nepopuščanju pri vseh stališčih. Na trenutke se je zazdelo, kot bi bil hrvaški premier srečen, če bi lahko kot razlog odstopa izključno navedel prav to.

Sklepanje
Ker politiki ne odstopajo radi razen če ni nujno, verjetno tudi Sanader ne odstopa s položajev, ker se je tako odločil, ampak ker mora. V taki luči je tudi lažje pojasnjevati dogodek. Pri tem se postavljata dve logični vprašanji:
a.) Od kod prihajajo možni pritiski in kaj so?
b.) Kaj Sanader z odstopom rešuje?

Pod pritiskom
Možni viri pritiskov prihajajo lahko le s strani: države kot institucije s svojim delovanjem v javnosti ali v ozadju, s strani stranke HDZ z notranjim nasprotjem ali s strani širših zunanjih političnih krogov in lobijev, v krogu katerih je bil Sanader zelo dejaven. Kaj usodnega bi lahko imeli ti viri v rokah in zakaj bi to uporabili za pritisk je vprašanje za ugibanje, vendar pa se da nakazati nekatere smeri s pomočjo posameznih dejstev. Hrvaška spretno prikriva notranje nasprotje med predsednikom države in predsednikom vlade. Pri tem ne gre toliko za znano ideološko nasprotje, ki se mu sicer ne da izogniti, pač pa za gnečo pri oblasti v ozadju med predsedniškima položajema, ki omogočata veliko mero samostojnosti in vplivnosti. Oba sta svoj položaj že obilo izkoriščala, tako za izjave in javno izražanje stališč kot za delovanje v ozadju, saj je bilo mnogokrat slutiti konflikte, kot na primer v zvezi s službo za državno varnost v kateri imata oba svoja močna lobija. Tako bi lahko razlog za odstop bil resen prekršek Sanaderja, ki je bil odkrit ob delovanju v zakulisju predvsem na področju denarja, ali utrjevanja moči lastnega kulta, na kar ni imun prav noben politik, sedanje celotno stanje na hrvaškem pa je zelo ugodno za lovljenje v kalnem.

Možen vir pritiska je lahko mlaka širših političnih lobijev, v katerih se Sanader v zadnjem času pogosto in dejavno giblje. Seveda kot zunanji minister, vendar tudi kot oseba z velikimi pristojnostmi, ko gre za hrvaško gospodarstvo. Prav tako kot je lobiranje v svetu bank, raznih svetovnih gospodarskih družb in skladov lahko koristno, tako lahko predstavlja tudi zelo spolzka tla, kar so občutile že večje ribe kot je hrvaški premier, močni Silvio na primer. Seveda bi se moral pri tem Sanader zameriti 'velikim igralcem' v veliki igri. MMF? NATO? Mednarodne banke? Države, v gospodarskem položaju kot je hrvaška, rade, pa tudi neizogibno, posegajo po možnosti sodelovanja z zasebnim, sicer legalnim, svetovnim kapitalom, kar pa zahteva upoštevanje zelo strogih pravil. Pogosto po napakah ni rešitev in le redko dolgovi ostanejo neizterjani na tak ali drugačen način, kar so dobro izkusile države Južne Amerike.

Pritisk po odstopu lahko prihaja tudi znotraj stranke HDZ. Zelo težko je verjeti, da v hrvaški politiki v tem trenutku, prevladuje tako močan konsenz v zvezi z nadaljevanjem in reševanjem ne blestečega položaja, kot ga poskušajo prikazati. Omenjeno nasprotje med predsednikom države in predsednikom vlade je očitno tudi, ko gre za pogled na državo med tisto nagnjeno socialni državi in tisto nagnjeno k kapitalistično elitni ureditvi. Verjetno konsenza ni niti znotraj stranke, saj se stranka nenehno opoteka med nacionalistično notranjo in demokratično zunanjo podobo. Potrebuje namreč obe. Prvo podobo potrebuje zaradi volilne baze, ki ne more pozabiti 'blesteče zmage v vsiljeni vojni', ki ni sposobna niti toliko samokritike, da bi vsaj enega samega človeka namesto za heroja proglasila za nepridiprava na haškem sodišču. Drugo, demokratično podobo, pa potrebuje zaradi minimalnih pogojev, ki jih zahteva politična evropska stvarnost. Seveda obe podobi terjata močan vmesnik, ki mora na eni strani zadovoljiti nacionalizem in pričakovanja navznoter in na drugi strani stroga pravila, ki jih nalaga proces približevanja EU, ki kuka celo v kahlico in komentira storjeno. Znotraj stranke je tako pričakovati zelo militantno desničarsko, nacionalistično gibanje in zmerno gibanje, ki bi bilo rado podobno sicer desnim, vendar evropskim strankam, ki imajo pogled uprte dlje kot je bila 'veličastna zmaga'. V takem položaju se lahko kaj hitro zgodi, da v stranki prevlada ena ali druga komponenta in neusmiljeno obračuna z ostankom, ob danih pogojih pa potem ni daleč, da se nekdo odloči, naj vojaška letala malo prestrašijo Janeze.

Kaj Sanader rešuje?
Rešuje, kar se rešiti da oziroma 'razvršča sile'. V vsakem primeru ne more zanikati, da situacijo dobro pozna, ne glede na to ali se bo pokazalo, da je kaj zamočil, ali pa, da se je umaknil pred nevihto. Zanikati tudi ne more, da iz politike odhaja v zaklon svoje stranke in da resno računa na vrnitev.

Očitno z odstopom z obeh položajev liderja rešuje vpletenost vlade in stranke v karkoli že je vpleten sam. Kaže, da ga namerava stranka braniti, saj so očitno prepričani, da jim ne bo škodilo, če ga zadržijo na novo pripravljenem stolčku častnega podpredsednika, od koder bo še vedno lahko sodeloval v politiki. V HDZ so se odločili za kompromis. Če bi se Sanaderja popolnoma odrekli, bi njegovemu grehu, kakršen koli je, dodali težo, z njim v svojih vrstah pa bodo packarijo lažje branili in ob tem računajo, da bi bila večja škoda narejena, če bi se odrekli Sanaderja, kot pa s tem, da bodo čistili za njim. V nasprotnem primeru, če ga HDZ ne bi umaknila iz mesta liderja, bi morali prav vse umazano perilo prati v sami javnosti.

Končni sklep
Iz danega je gotovo:
-Sanader je ušpičil nekaj, kar ni ugodno, ne za državo, ne za vlado, ne za stranko.
-Sanader je, karkoli že je ušpičil, to naredil v solo izvedbi ker ni okuženih okoli njega.
-Področje na katerem se je onečedil pa je lahko njegovo mednarodno ali notranje delovanje na področju gospodarstva ali političnega zakulisja.

Skratka skrajni zaključek, ki se ga da iz rečenega izpeljati je, da je Sanader zagrešil v solo izvedbi. To niti ne preseneča, saj je bilo videti, da je dodobra izkoristil vse pogoje, moč stranke, nacionalno domoljubje, politično stanje in možnosti položaja predsednika vlade, da je sicer deloval kot predsednik vlade v nečem kar naj bi predstavljalo vladno politiko, vendar pa je bilo prav tako očitno, da se je postavljal v položaj skoraj hrvaškega kulta. Tako je očitno postal pretežak za svoja okolja, tako za stranko, za državo, kot za mednarodne institucije, nato pa je bilo potrebno samo še malo počakati, da bi bilo najdeno nekaj, kar ga lahko dodobra umaže in prisili v time out. Tako, morda presenetljivo, Sanader po odstopu niti nikjer ne bo preveč manjkal, težko tudi, da bomo kdaj izvedeli kaj ga je pravzaprav odneslo in gotovo bo 'Lijepa naša' ostala čista. Je pa gotovo dogodek uvod v neko novo obdobje, ki čaka Hrvaško brez Sanaderja. Brez Sanaderja pa je lahko dobro, če to pomeni neko kakovost v plus, lahko pa slabo, če to pomeni, da predsednik vlade dobro ve, da neizogibno prihajajo časi, ko ne bi bil rad v ospredju.

Vse kar se govori po vasi običajno zagotovo ni res. Prve reakcije hrvaške politike, javnosti in sredstev javnega obveščanja so za poznavalca, pa tudi ni pogoj, pričakovane. Že kar nesramna samopodobnost, ko nihče nima prav razen Hrvaška, ko za vsem, kar gre narobe stojijo tisti, ki hočejo državi slabo, ne glede ali so to domači ali tuji ljudje in ko tudi v hrvaški opoziciji ni moči in poguma, da bi po tolikih letih od 'pravednog rata' opozorila, da vojna, ne glede kakšna je bila, ne more biti osnova za graditev sodobne družbe in države. Obstoj ministrstva za branitelje v vladi dovolj zgovorno priča o popolno samo svoji hrvaški viziji demokratične države.

Tudi očitna pljuvanja v lastno skledo, ne premaknejo hrvaške politične elite in služabniških medijev, da ne bi potvarjali in v svojo prid poenostavljali zapletena politična dogajanja z ozadji, ki dajo slutiti globoko skorumpiranost in neučinkovitost družbenega vodenja.
Najmanj dve očitni maloumnosti, ki jih seveda na hrvaškem ne bodo priznali in bili še naprej podobni samozavestnemu lažnivcu, ki mu vsak raje potrdi kot pa se naganja z njegovo zablodo, sta očitni. Trditev, da je verjetno poglavitni razlog Sanaderjevega odstopa njegova junaška drža žrtve pri razgaljanju neučinkovitost EU, ter da je njegov odstop popolnima nepričakovan, šokanten in predstavlja nekakšno politično prelomnico. Oboje negirajo kar sami tisti, ki to sliko ustvarjajo.

Zaušnica EU
Hrvaška resnica gre nekako tako: Sanader je hrvaški junak, ki je celotno državo rešil tako, da je prijel za kormilo že skoraj nasukane ladje stranke Hrvaške Demokratične Skupnosti - HDZ, po PFT (predsednik Franjo Tudžman), ki so ji pretili domači izdajalci, jo popeljal v zmagovit pohod na oblast in tako rešil državo pred obnavljajočim strupom komunizma. Nato se je začel boriti z evropsko tehnokracijo, ki želi zaradi svojih ozkih interesov uvrstiti Hrvaško na Balkan, kar je za Hrvate kot rojene Evropejce, žalitev in začel boj osamljenega pravičnika proti prvi oviri Sloveniji, ki je za Hrvate "mali igrač", ki je v napoto iskreni visoko dodelani komunikaciji med evropskimi in hrvaškimi plemeniteži, za katere so bili Slovenci že od nekdaj kvečjemu poslušni lakaji ali konjušarji. Ker kot najčistejši človek hrvaške zemlje, takoj za gospo mejugorsko, ni uspel ogreti srca evropskih ošabnih srakoperjev, ki niso hoteli domišljavo Slovenijo usekati za uho pred celotno javnostjo, se je odločil za protest, s katerim bo žrtvoval vso svojo plemenitost, ki bi jo naj še kakopotrebovala Evropa, ter tako zadati evropski politiki udarec, ki ne samo da bo razkrinkal evropsko neučinkovitost, temveč učvrstil Hrvaško na položaju edine pravičnice, tako med tistimi, ki so že članice EU, kot med tistimi, ki se na to še pripravljajo.

Kako nekoga vljudno opozoriti, da je pokakan?
Še posebno, če se zdi, da to sam tudi ve, vendar tega noče priznati in mu za drugo mnenje niti ni mar?

Blodnja prva - Ključen razlog za odhod Sanaderja naj bi bilo njegovo žrtvovanje v opomin EU, vendar si na hrvaškem vsi ob tem zatiskajo oči pred dejstvom, da tudi v primeru, ko bi odstop bil tak protest, le ta ne bi zahteval tudi njegovega odstopa s položaja predsednika stranke HDZ. Če je že hotel narediti škodo EU, ker je izstopil iz igre, zakaj se je potem odločil kaznovati tudi lastno stranko in lastne volivce z izstopom iz igre?

Blodnja druga - Na eni strani vsi v HDZ in njihovi simpatizerji v hrvaških medijih in javnosti hitijo z hvalami na račun velikega Sanaderja, hlinijo presenečenje in šok pred brezizhodno situacijo ob tem pa gredo mirno mino dejstva, da so nenadomestljivemu velikanu našli zamenjavo v pičlih štirih urah po prvi izjavi o odstopu, da so po komediji v Saboru v zvezi z novim zakonom v dvanajstih urah omogočili ustavnost zamenjave vlade in skoraj v trenutku, opotekajočemu predsedniku v lastni stranki, podstavili na novo izdelani stolček častnega predsednika v stranki.

Ne nemogoče, pa je šlo znotraj hrvaške politike in vladajoče elite enostavno za spor med pastirji in ne diplomati, kar za trenutno stanje hrvaške politike ni nemogoče, v zvezi z delitvijo črede in delitvijo dela. Tako v stranki, kot v politiki - notranji in zunanji in prav tako pri gospodarstvu, si je Sanader priboril, priskrbel, zagotovil, zelo veliko avtonomijo in svoje solo vloge niti ni skrival. Prav tako ni bilo opaziti, da bi temu kdo nasprotoval, na Sanaderjevo liderstvo pa se je popolnoma privadila tudi javnost. Prav pri vsakem vprašanju, naj je šlo za zunanjo politiko ali notranje vprašanje iz gospodarstva, ni nič minilo brez odločnega liderja (pogajanja z EU ali vprašanje ladjedelnic), tako,da so bili njegovi ministri, (zunanji Jandrokovič, ali minister za gospodarstvo) videti kot kurirčki, k prenašajo spise v podpis eni in drugi strani v korespodenci med hrvaško vlado in posamezno stranko doma ali v tujini, ne pa kot sodelavci. S takim načinom si je Sanader pridobil izjemno veliko vlogo znotraj svojega delokroga predsednika vlade in vodje HDZ, s čemer mu je rasel rejting tudi v javnosti, prav gotovo pa tako početje ni odgovarjalo prav vsem. Še posebno ne v trenutkih, ki so se verjetno zadnje čase pojavljali pogosteje, ko je bila za posamezne odločitve le potrebna širša podpora. Tako so vsi ostali izza Sanaderja morali sprejemati vse več bremena nase na drugi strani pa je vse je krmaril lider popolnoma samostojno in v javnosti pobiral smetano izključno za svoj kult.

Spor bi tako lahko nastal v zvezi z vprašanjem razmerja med vložkom odgovornosti na eni strani in pravic v odločanju na drugi strani. Sanader je bil verjetno prepričan, da ima pravico zahtevati od drugih brezpogojno podporo prav za vsako svojo odločitev, ne glede koliko jo je bil pripravljen predstaviti, ob tem pa vso odgovornost na posameznih področjih s sebe prenesti na celotno stranko, ki jo predstavlja, na celotno vlado, ki jo vodi, na celotno elito, ki ga podpira. V trenutku, ko so bile njegove zahteve prevelike, ko je šlo za prevelike vložke in možne posledice, ko se je " veliki lider" zakalkuliral pri soliranju med lobiji po svetu, je prišlo do kolebanja med njegovimi podporniki in sledilci, kar je na koncu verjetno privedlo do ultimata, ki ga Sanader morda niti ni uporabil prvič: "Ali bo po moje, ali pa me ne bo zraven", kar bi pomenilo "boste pa potem videli kaj bo". Ker so očitno nekje v mešanih krogih hrvaških elit, politčnih, gospodarskih, lobističnih, kapitalskih, ideoloških, pokazali nekoliko izrazitejši dvom in izrazitejšo nepripravljenost za slepo sledenje, se je zgodilo kar se je.

V tem smislu je nastop pred javnostjo tudi lažje razumeti. "Kaj me pa gledate?" Kot bi hotel reči, "mar ste mislili, da si ne upam". Kasneje se je odločil tudi za oprijemljiv razlog - vse bo izpustil iz rok iz protesta, ker Evropska unija dela nekaj zelo narobe.
Sanaderjev odstop tako nikakor ni nepričakovan, vsaj za njegovo stranko, kot tudi za velik krog hrvaške politike, prav tako pa zagotovo vzrok ni v njegovi dejavnosti pri pogajanjih hrvaške o pristopu EU. Torej ima onečedenje vzrok nekje drugje. Vprašanje je kje, s tem pa je povezano vprašanje kdo je tisti, ki je Sanaderja, sicer diskretno, vendar učinkovito opozoril na polne hlače.


D'Bug de Blores
Golobič Gate pričakovano ali Kako iz usranega golobìča narediti belega pravičnika

Gregor Golobič ni odstopil, dogodek v zvezi z njegovim laganjem bo hitro pozabljen in kmalu postal nepomemben, slovenska politika in javnost ne bosta zaradi tega ne na boljšem ne na slabšem. Kaj pa bi lahko pričakovali? Moj klobuk ima tri luknje, tri luknje ima … Primer Golobič ima tri učinke. Slovenska notranja politika je utrdila vzorec odnosa vlade in svojih članov, primer je pokazal, da v Sloveniji ne obstaja široka nevtralna politična javnost, ter da Slovenija pri izgrajevanju lastne demokracije nima kompasa.

Znova in znova dogajanja v slovenski politiki dajejo prav vsem tistim, ki omenjajo Evropo dveh hitrosti. Tudi ko gre za demokracijo oziroma njeno stopnjo razvoja, saj je razlika med tako imenovano tradicionalno evropsko demokracijo in demokracijo novih članic, mlado, tranzicijsko demokracijo, velika. Na srečo morda tako v dobrem kot v slabem. Mlade demokracije res velikokrat izgledajo kot slab ponaredek prave demokracije ali odrska predstava o demokraciji, kar dobro kaže naša soseda Hrvaška, imajo pa mlade demokracije vendar tudi nekaj prednosti. Ključna je ta, da imajo še čas in možnost odločati se o tem, katero obliko tradicionalne demokracije si je izbrati. Ali táko kot je skandinavska ali táko kot je francoska ali italijanska - pri tem gre namreč za zelo pomembno vprašanje družbene razslojenosti oziroma socialne države. Razvoj demokracije v Evropi namreč sledi dva osnovna modela. Favoriziranje kapitala, kot osnovnega gibala z lastno osebno dolgoročno materialno odgovornostjo pri upravljanju, ki oblikuje učinkovito družbo, v kateri je za pravičnost poskrbljeno skozi medsebojni nepogrešljivi odnos nižjih in višjih slojev. Bogati morajo pač skrbeti tudi za revne, da jim gre dobro, saj bi njihovo nezadovoljstvo pomenilo nižjo učinkovitost celotne družbe. Druga smer razvoja evropske demokratične
družbe pa gre skozi favoriziranje socialne družbe, ki skrbi za družbo enakih možnosti v prvi vrsti, učinkovitost pa gradi na neprisiljenem in visoko motiviranem sodelovanju lastnikov kapitala na eni strani in delavne sile na drugi.

Tako kot obstajajo torej razlike med tradicionalnimi in mladimi demokracijami, tako obstajajo tudi reakcije javnosti, ko gre za dejanja politikov. Ti so v tradicionalni demokraciji tisti, ki jim je zaupan odgovoren položaj, ki je s svojimi privilegiji precej uporaben tudi za lastne potrebe, je pa po drugi strani vezan na jasno odgovornost do javnosti. Ta odgovornost pred javnostjo je vgrajena v temelje demokracije, ki so jo morali priznati tudi tisti, ki jim ni ravno po volji, lastniki kapitala, katerim javnost, kot partner v demokraciji, na nek način omejuje kopičenje bogastva in izkoriščanje. Čeprav je jasno, da ostre ločnice med pravičnim, javnim, demokratičnim in na drugi strani, sebičnim, prikritim in neodgovornim ni, pa je videti, da odnos politika in javnosti kaže na to ali imamo nekje tradicionalno ali mlado demokracijo in tudi ali si izgrajujemo demokracijo z visoko ali nizko stopnjo do socialne države. Pa ne gre za Gregorja Golobiča, saj njegov greh ni večji od neumnosti, ki jih kot politika ponovno zagrešita sosedov Berluskoni ali "sončni" Sarkozi, gre za odnos med politikom in široko javnostjo, volilnim telesom, kar naj bi v demokraciji skozi niz vzvodov predstavljalo končno sodbo, ki se izrazi na javni podpori in volitvah, gre za učinkovitost takega odnosa v smislu "pravičnosti", kolikor jo pač premore demokracija. Ta pravičnost ni v tem, da javnost oblikuje končno oceno ali je z nekim dejanjem politik zagrešil neumnost ali ne, pač pa je pravičnost v tem, da se javnost lahko odloča ali je politika takega kot je, pripravljena še trpeti na njegovem položaju ali ne.Tako oceno javnost utemelji znotraj razmerja med kultno vrednostjo politika in možnostjo javnosti, da ga kot kultnega zamenja v vsakem trenutku. Tako si omenjeni zvezdi trenutne evropske politike, pred katero gredo lasje pokonci najbolj tradicionalni britanski demokraciji, sicer privoščita veliko tega, kar bi še pred desetletjem spodneslo politike na podobnem položaju, vendar jim javnost tega ne šteje za kritično napako. Kot kultna politika imata pač svojo vrednost za svoje volivce in je s tem njun obstoj opravičen. Na drugi strani pa zna ta ista javnost dobro uporabiti vzvode tradicionalne demokracije, ki so nepredvidljivi v podpori nekemu politiku, ki delujejo bliskovito, ki dajejo javnosti položaj "svetega mnenja", saj je v tradicionalni demokraciji še kako jasna povezava med javnostjo, ki je obenem tudi temelj tržnega gospodarstva in vlade kapitala, ki navsezadnje vedno stoji tudi izza vsakega pomembnega politika. In ravno ta mera, ta možnost, kapaciteta, sposobnost javnosti, da se lahko odzove hitro in učinkovito, ko z nekim politikom kot koristnim kultom ni več zadovoljna, je merilo demokracije. Seveda tako lastnost javnost ne pridobi čez noč pa tudi povsod ne, saj so zgodovine posameznih držav zelo različne in posamezni narodi "vzgojeni" na različne načine, je pa taka lastnost javnosti ključna. Ključna za to, ker predstavlja edino orožje, ki preprečuje, da kult nekega politika, preraste svojega oblikovalca, se pravi javnost, in postane avtonomen, česar na primer prav Berlusconi niti ne skriva. Kakšno je stanje v slovenski demokraciji med kultom politika in širše javnosti oziroma njenim orodjem za preprečevanje avtonomnosti politika? Če pustimo ob strani podrobno analizo, ki bi bila predmet kakšne druge razprave o slovenski družbi, so v primeru Golobič pomembni trije vidiki. Primer je utrdil vzorec po katerem se bo celotna vladajoča politika ob raznih lastnih umazanijah vodila, primer je pokazal popolno odmaknjenost širše javnosti od vpliva na politiko in primer je ukazal na neugodno tendenco v oblikovanju slovenske javnosti, ki davi razvoj demokracije.

Slovenska politika se predstavi
Dejstvo je sila enostavno, primer ni v ničemer poseben, ni se zgodilo nič, kar ne bi bilo za politiko običajno. Politika so ujeli na laži. Določene nevarnosti so prav gotovo sestavni del vsakega poklica in značilnosti dela.  Politika ima za osnovni cilj upravljanje in manipuliranje z ljudstvom v cilju interesov manjših skupin ali celo posameznika. Tudi če imamo v mislih nujnost in potrebnost politike pri vodenju in organiziranju družbe, je jasno, da v njej sodelujejo ljudje, ki lastne interese izpostavljajo pred družbene. Seveda politiki trdijo drugače in iz tega izhaja prvotna laž, ki je postala opravičilo za politiko. Ti ljudje naj bi se žrtvovali za dobro ljudstva, in v blažji obliki laži, ko priznavajo, da je tudi politika pač poklic kot vsak drug in ga prav tako opravljajo ljudje, zaradi zagotavljanja lastne eksistence, pozabljajo na silne privilegije, ki jih noben od poklicev nima. Predvsem gre za vpliv znotraj političnega sistema, saj drugače ne bi mogli voditi družbe, mar ne? Na drugi strani te možnosti je odgovornost, ki naj bi jo politik imel do svojih družbeno pomembnih nalog, je pa ravno v tem drugi privilegij, saj je se delo politika ne da meriti. Tako edina odgovornost, ki naj bi politika ustavljala pri favoriziranju lastnih interesov ob številnih priložnostih, ki mu jih položaj ponuja odgovornost pred javnostjo. Taki javnosti je slovenska politika ponudila vzorec kako gleda na odgovornost pred javnostjo. Iz obnašanja politike je videti, da prav nikomur iz vrha oblasti ni niti malo mar za javno mnenje. Ne zaradi tega ker se ga ne bi bali ampak zaradi tega ker pričakujejo, da ne bo igralo pomembne vloge. Predsednik države je izmodroval skoraj biblijski izrek "Enkrat se oprosti, drugič pa ne!", predsednik vlade "ne bo tvegal nestabilnost vlade", zakaj pri tem za božjo voljo to pomeni, da ne bo zahteval odstopa Golobiča in ne obratno, da bo za stabilnost vlade poskrbel z novim čistim ministrom, in nazadnje so simpatičnemu Golobiču, "ki je bil tako prikupno zmeden", svojo podporo dali še v stranki, ki si ne more zamisliti svoj politični obstoj brez Golobiča - uboga stranka. Kakorkoli že, poleg vseh bebavosti, ki žalijo človeški um in so bile izrečene s strani ljudi, ki nas "vodijo", je najbolj tragičen vzorec, ki so ga trenutno vladajoči politiki utemeljili. Namreč: politiki so samo ljudje in laganje je človeška napaka, iskrenega kesanja pa so sposobni samo izjemni politiki, ki si že zaradi tega zaslužijo spoštovanje in zaupanje. Pri tem so pozabili na dvoje. Posledica napake politika je sorazmerna z njegovo odgovornostjo in ne z njegovimi privilegiji, torej ne, bolj kot ima politik odgovoren položaj več si lahko privošči, in drugo, politik, naj bo to poklic ali privilegij, je vloga vodenja in upravljanja z družbo in ne zasebno lovljenje ponujenih priložnosti, ki položaj politika spremljajo. Gregor Golobič je storil prav to, zasebni interes je izpostavil pred zaupanega mu družbeno vodstvenega in naredil je napako,lagal, kar nikakor ni oprostljivo človeku na njegovem položaju, pa če je Gregorček še tako ljubek fantič, pomemben za njegovo stranko, pri srcu predsedniku vlade ali države.  Hvalospevi Golobiču, ki si jih je zaslužil, ker je moral priznati laž in ne ker je to storil iz plemenitosti, ki mu jih pojejo predstavniki trenutne oblasti, na koncu kažejo še na nekaj o čemer bi se dalo razpravljati. Oblast kaže popolno gotovost in nedvomnost v svojem stališču. Tak položaj lahko izhaja samo iz ene predpostavke. Izpustimo namreč možnost, da so v resnici taki tepci, da ne bi vedeli, da tako stališče ne bo priljubljeno pri velikem delu javnosti. Predpostavljajo namreč, da slovenska javnost ni taka kot druge, ki bi ocenjevale Golobiča med koristnim političnim kultom in nezadovoljstvom z njim, ker pač take demokratične javnosti v Sloveniji ni. Zakaj podpora stranke Golobiču ne bo škodila stranki na naslednjih volitvah, zakaj ne bo škodila javni podpori predsednika vlade in samemu predsedniku?

Jelinčič ima prav!
Zmago Jelinčič ostaja zvest svoji neposrednosti, ki včasih v politični maniri izzveni kot kramp med porcelanom, je pa to njegov zaščitni znak in tokrat je pogumno zamahnil. Proti slovenskim volivcem, ob rezultatu izidov volitev za evropski parlament, ki so spremljale Golobič gate, in ob sami aferi. Skratka meni, da slovenski volivci ne kažejo prav velike modrosti, kar je blago rečeno. In res. Zakaj slovenski volivci ne bodo kaznovali vse, ki na vladi zavijajo kakce v celofan in jim jih ponujajo kot bombone? Ker Slovenija enostavno ima tako volilno telo, kakršno se je izoblikovalo v času samostojnosti. Poleg tega, da ima vse tisto, kar imajo "mlade evropske demokracije", Poljska, Litva, Bolgarija, Romunija, Češka, Madžarska in ostale, ima svoje posebnosti. Zdi se kot da volivci ne bi razumeli svoje vloge v demokratični ureditvi. Po anketah, izjavah, pismih bralcev in podobnem je videti da predstavnik slovenske širše javnosti še vedno pričakuje "pravičnost" od zgoraj, nekje z Dunaja, ali vsaj iz nekakšnega ostanka CK ZKS, demokracijo pa razume kot svojo pravico ustanoviti civilno iniciativo ali zbirati podpise za vsak kužkov kakec. Taka ograjica, ki jo pripadniki slovenske družbe zbijajo že okoli lastnega pasu, na eni strani res učinkuje kot določena varnost, saj se je najbolje ne vtikati v vse povprek, postanejo pa ogorčeni in špičasti, če se kdo ob ograjico obregne ali morda le preagresivno približa. Na drugi strani pa ta ograjica dobronamernika Slovenca oddaljuje od njegove ključne vloge v družbi, od tvorca nevtralne politične javnosti, ki ima moč odločati kdaj je dovolj in ne trditi, da ne ukrepa, ker se jim ne da. Golobič je enostavno predaleč od ograjice, lastno pozornost pa je bolj pomembno namenjati, da ne bi kdo ograjico umazal. Vse ostalo na uredijo oni zgoraj, saj so plačani zato. Ob vsem tem se vsak, ki v politiki res želi doseči kaj koristnega, lahko dobro ujezi, kot to počne Zmago. Neobstoj široke politične javnosti, razdeljenost volilnega telesa po navpičnici skozi družbo po pripadnosti političnim strankam, ki nimajo ne zgodovine niti ne zastopajo prav določenih političnih smeri in ne razdeljenost po družbenih slojih, kot nosilcih interesov, ter s tem neobstoj osnovnega orodja širše politične javnosti, zmogljivosti hitro in učinkovito vplivati na politično privilegirano srenjo, oblikuje slovensko demokracijo v medsebojnost na eni strani politične in gospodarske elite, ki je dobro spoznala pravila koriščenja privilegijev novodobne evropske elite in na drugi strani slovenske  demokratične javnosti, ki nikoli ni spoznala pravila in orodja, ki zagotavljajo lastno varnost pred prvim. Zato se slovenski politiki, kot eni redkih, ni potrebno bati volilcev, volitev in javnosti. Za naše vemo koliko jih bo volilo in to ne glede ali tu in tamkaj ukradejo ali se zlažejo, samo da ne pridejo tisti "ta grdi" na oblast. Ena redkih javnosti je slovenska tudi ko gre za lastno odgovornost do demokracije, ki sega le do ograjice okoli pasu in ni sposobna odigrati osnovne vloge v demokraciji. Namreč demokracija naj ne bi bila piramida oblasti, ki bi na svojem vrhu imela nedotakljive. Tako piramido preprečuje v demokraciji, eliti vsiljena in s kislim nasmeškom sprejeta pravica do govora oziroma javnega obveščanja. Sicer temelječ na istem motivu kot celotna družba, dobičku in morda prav zaradi tega učinkovit, sistem javnega obveščanja, mediji. Mediji igrajo nekakšno vlogo psa čuvaja, ki vohlja po družbi in zalaja na vse kar se mu zdi neprimerno. Posebno piko ima seveda na družbeno elito, ki ji tak nadzor pomeni skoraj edino obliko odgovornosti.

Slovenizem ubija
Če ne drugega pa svobodno novinarstvo in medije. Da so Slovenske novice najbolj bran časopis niti ni tako hudo, rumeni tisk je pač priljubljen ker brska po neprijetnostih slavnih in vplivnih,  v zvezi s tem je hudo, da so se v Golobič gate sicer zelo profesionalno, kar je prej izjema kot pravilo, odzvali v resnih medijih - na državni televiziji in radiu - njihov trud, osnovna demokratična naloga psa čuvaja, pa je ostal brez učinka.  - Kot vse ostalo kar sicer objavi rumeni tisk, vendar žal tokrat ni šlo za objavo pikantnosti, ki je naslednji dan lahko pozabljena, ampak za resno stvar, česar pa slovenska javnost ni opazila. Morda zabeležila, vendar zanemarila svojo vlogo katalizatorja reakcije, ki v demokraciji urovnoveša privilegije in odgovornosti politične elite. Če se vrnemo na debato o tem kako pomembna je demokratična javnost pri izgrajevanju demokracije, sploh ko gre za dve osnovni strateški viziji razvoja družbe, kot kapitalistično ali socialno, ki prevladujeta kot težnji v Evropi, gre slovenizmu zamera, da ubija prav možnost, osnovno orodje s katerim širša javnost pri tem lahko sodeluje kot partner in ne kot nemočni prikimovalec. Tako je ob Golobič gate videti, da se slovenska politična elita niti malo ne boji politične, širše javnosti, niti volilnega telesa in je pripravila nov vzorec kako se požvižgati nanjo, da ima Jelinčič prav, ko opozarja na sramovanja vredno indolentnost in ignoranco slovenske javnosti in da je slovenska demokratična javnost brez osnovnega orodja - evnuh javnost. Tako kot so bili evnuhi uporabni za čuvaje vladarjevega harema je slovenska javnost primerna za očuvanje privilegije slovenske politične elite.
                                        
                                        
      Nebo Dibu Dalo
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163653
Forum avtorjev: 15837 Forum teme: 34266 // Odgovorov: 1863839
Blog avtorjev: 3556 // Blogov: 84617 // Komentarjev: 1210844
Avtorji fotografij: 25374 // Slik: 216443 // Videov: 19264 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "