Pa kaj se vi greste?
(piše Milena Matko)

»Pa kaj za vraga se Vi greste? Pa kdo mislite, da ste, da se sedaj tukaj cmerim pred Vami, pa ukvarjam s svojim otroštvom, pa poslušam neko blebetanje o duši in mojih preteklih življenjih? Jaz sem stvaren človek, ki trdno stoji na svojih nogah in verjamem samo temu, kar lahko primem v roke.«
»Tudi prav, le da Vam brez vključitve preteklih življenj ne morem dati odgovora na to, zakaj Vas je panično strah iti sami v gozd, zakaj se bojite moških, zakaj imate nočne more ... In posledično Vam tudi pomagati ne morem.«
»Ja, ampak jaz hočem pomoč. Jutri se hočem zbuditi srečna in imeti razrešene težave v službi. Zato sem tukaj.«
»Potem odidite domov in se ga na vso moč napijte. In svet bo takoj rožnat. In zjutraj pojdite k zdravniku, da Vam predpiše antidepresive in se boste takoj počutili bolje. Le da težav s tem ne boste razrešili.«
»Pa saj to sem že počela. Na tabletah sem bila več let, veliko popoldnevov sem preživela v rožicah, uteho sem iskala v divjem seksu ali pa sem se sproščala z več deset kilometrskim tekom. Pa še tapkam se, pa meditiram, pa afirmacije ponavljam, pa vaje iz joge delam, pa vse živo počnem, počutim se pa za en drek in to vsak dan bolj. Vsi me samo jebete in izkoriščate, pomaga pa nihče. Hočem jasna navodila, kaj naj naredim, da bo bolšje.«
»Vrnite se v otroštvo in začutite malo deklico, ki hrepeni po očetovi in mamini ljubezni, po objemih, po pogovoru, po vidnosti … Vse v Vas kriči od obupa, ker ne veste, kaj pomeni biti ljubljen in sprejet.«
»Pa saj sem Vam že povedala, da me moje otroštvo ne briga. Ne morem se sedaj jeziti na starše, pa ukvarjati z nekimi čustvi. V resnici me ima mama zelo rada in z očetom sta sedaj že stara in bolna in kmalu bosta umrla in je vse v najlepšem redu.«
»Kako pa Vam mama izkazuje ljubezen?«
»Vsak dan me pokliče in mi reče, da zakaj ju še nisem prišla obiskat, pa pove mi, h kateremu zdravniku ju moram peljat, pa katera zdravila rabita, pa kaj naj jima prinesem iz trgovine. Pa nasploh se z mamo o vsem pogovoriva.«
»Žal se tole ne ujema s tem, kar bi Vi zares potrebovali, nobene topline ne čutim. Slednje zveni, kot da ste mamina in očetova služkinja.«
»Pa kaj ima to veze z mojim trenutnim stanjem? Ali pa s službo?«
»V službi s svojo nadrejeno preigravate vzorce, ki ste jih vajeni pri starših. Zato ne morete spremeniti stvari, dokler ne dojamete, kaj počnete že od spočetja dalje.«
»Saj mi je že psihiatrinja rekla, da sem brezupen primer in da naj grem kam drugam …«
»Niste brezupen primer, je pa res, da se v tem trenutku upirate kakršnikoli spremembi in da se niste pripravljeni poglobiti v svoja čustva. Ne morete biti srečni, če iz Vas seva neskončna žalost, pa razočaranje, pa jeza … Najprej se bo potrebno soočiti s tem, dojeti vzroke, dihati, jokati … šele potem pride sreča. Ste se kdaj vprašali, zakaj nimate svoje družine in se ves svet vrti samo okrog Vaših staršev? Kaj še vedno iščete pri njiju, kaj Vam že celo življenje primanjkuje?«
… In tako v nedogled.
Kratek izsek iz nedavnega svetovanja, ki me je resnično izčrpalo, sem opisala za to, ker je slednje velik problem celotne družbe. Ne želimo se ukvarjati s preteklostjo, z dušo, z energijami, naše korenine nas ne zanimajo. Nočemo čutiti strahu, jeze, žalosti, obupa, krivde, sramu, ponižanosti … Radi bi striktna mentalna navodila, živeli bi po naučenih pravilih, ne sprašujoč se, ali nam slednja ustrezajo ali ne. Vse življenje ne bi ničesar spremenili in resnico bi skrili pred vsemi, še najbolj pa pred samimi sabo. Iščemo hitre rešitve in če slednje ne delujejo, je za to kriv cel svet, le mi nimamo s tem nič skupnega. Vse bi razglasili za angele, ki nas imajo iz globin duše radi in nam želijo vse najboljše. Oz. če sem malce ironična: frfotali bi kot ptičke na veji, kot da smo bili pravkar ustvarjeni in prineseni v nebeški raj, kjer smo samo in le srečni, v neskončnost ljubljeni in brezmadežno čisti. In do tega bi prišli, brez da bi s prstom mignili.
A žal je vsakodnevno življenje daleč, daleč stran od tega ali povedano drugače: »Dobrodošli na Zemlji.« Kjer se življenje odvija že milijarde let, če ne že bistveno, bistveno dlje in imajo naši predniki na grbi na tone najrazličnejšega »sranja«. In imamo poleg telesa in pameti še čustva in dušo, ki se zelo dobro zaveda vsega tistega, kar hočemo, še bistveno več pa tistega, česar se nočemo spomniti. In kjer nas življenje uči spontanosti in sledenja svoji intuiciji, slutnjam, vizijam, ki se jih ne da ukalupiti. In kjer po licih enkrat tečejo solze, potem spet pride smeh in nato obup, kot da je najmanj konec sveta. In kjer se je potrebno naučiti postavljati zase in komu pred nosom zaloputniti vrata ter mu ob tem še odločno povedati, da je čisto navaden »pezde«. … In tako v nedogled.
Ampak to je Življenje in vsak dan bolj ga imam rada. Bolj ko ga sprejemam v vsej svoji raznolikosti, bolj me ovija v tančice strasti in več lepega mi polaga na pot vsakdanjosti. Zato iz globin duše hvala za tisti petek, ko sem ugledala luč sveta, čeprav me je čakalo vse prej, kot čarobnosti pravljica.

Oddano: 12.10.2017 ob 21:41:24
Zaznamki:
Milena Matko
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
Ne se predat...nikoli!
Eli
pred enim tednom
2.
Ljuba Didi, midve na javnem spletu veva druga za drugo že več kot deset let.
Naš stari eDi je spet popolnoma nedosegljiv.
Kjer komentarje itak zapiram...
Drugje pa mi ni tako prijazno okolje...

Marsikaj se je spremenilo, mnogo pa se tudi ponavlja
v tem dobrem desetletju najinega spletnega poznanstva.

Se vedno bolj vase obračam, vase zaupam in verjamem.
REDKO Druge poslušam!
Še najbolj poslušam svoj notranji glas, intuicijo.
V glavnem imam še najbolj samo sebe!
Redko se s kom celo pogovarjam, mi celo ob pogovorih
s sorodstvom postane čisto zares in dobesedno slabo.
Družim pa se sploh z nobenim NE!
Drugi me NE brigajo, ker se moram najbolj zase brigati!
In edino še za NAJbližnje!
Sem sedem let v starostnem pokoju, nisem zdrava,
še vedno mi denar večno primanjkuje, ker nimam svoje pokojnine
ZASE SAMO, stanovanje mi dobesedno razpada...

Čeprav je moja mama v domu v NEmčiji, sestra skrbi zanjo...
Vsi moji Juniorji delajo...
In jaz imam doma samo še enega Juniorja, ki tudi zadnje leto dela,
vendar me bo "v grob spravil"...
Bodi prijazno pozdravljena, R.
Samotna Duša
pred enim tednom
3.
Eli in Samotna Duša, hvala za komentar. :)
Dajana_B
pred enim tednom
Oddaj svoj komentar
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnje slikeVse
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5

Povezave
Zadnji komentarji
Top 5 vpisov


Št. registriranih uporabnikov: 163629
Forum avtorjev: 15837 Forum teme: 34267 // Odgovorov: 1863767
Blog avtorjev: 3557 // Blogov: 84591 // Komentarjev: 1210578
Avtorji fotografij: 25370 // Slik: 216413 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "