Vsako leto pridejo na obisk Trije kralji, modrosti pa še kar ni in ni. Vsaj politikov se ne prime.
Vlada je ponovno na preizkušnji. Zakuhal jo je pa kdo drug kot Desus. Ali pa so jo Desusu zakuhali? Pustimo špekulacije.

Razrešitev ministra, ki ne dela dobro, ki celo sklepa škodljive posle in položaja ministra ne jemlje dovolj resno, bi morala biti stvar osnovne politične higiene. V Sloveniji slednje ne poznamo. Če bi se tega dosledno držali bi resda bilo kar pol vladne ekipe zrele za menjavo.

Če vseeno malo špekuliramo, pa gre očitno v primeru Erjavec za dvojna merila in politično kuhinjo. Očitno so se gospodje malo pokregali. Minister Golobič, ki bi moral sam odstopiti ali pa biti zamenjan sedaj sploh ne bi smel tega komentirati. No on je po svoje diplomatsko, kot tudi ostali koalicijski partnerji, povedal, da bo podprl predlog premierja. Lepo ga namakajo, Pahorja namreč...

Ponovno smo se znašli v pompoznih političnih igrah, ki bodo za trenutek v ozadje potisnile bolj akutne probleme. Kriza, breposelnost, pomanjkanje, revščina, izgradnje megalomanskih energetskih projektov, ki se bodo, če bomo imeli srečo, zgolj finančno "pokrili", krčenje javnega zdravstva,...

Pogovarjal sem se danes s človekom, ki dela v vladnih krogih, je kritičen do politične situacije, v kateri smo se znašli 20 let po osamosvojitvi in verjame, da je v Sloveniji napočil čas za nov, drugačen pristop v politiki. Stranke so se izpele in so (skoraj) vse v celoti na strani kapitala. Delavstvo, mladina, kmetje, upokojenci - tisti, ki predstavljajo delo - nimajo pravih zagovornikov v DZ! Kapital je zastopan premočno, delo pa sploh ne. Čas je, da se zadeve uravnotežijo. To se bo pa zgodilo le, če se politiko spremeni.

Vpeljati je potrebno več odgovornosti in visoka moralno etična merila. Politična kultura, higiena in poštenost so ena plat rešitve. Druga plat pa je profesionalizacija vsaj določenih funkcij.

Za vplejavo sprememb je nujno potrebna tudi obča demokratizacija volilne in medijske zakonodaje. Če tega ne bodo znali sprejeti vodilni v državi, se bo pa očitno moralo zgoditi ljudstvo...

Človekove pravice so pravice vseh ljudi. Zapisane so v Deklaraciji o človekovih pravicah, v različnih konvencijah, v Sloveniji pa tudi v Ustavi. Podane pa so tudi v posameznih zakonih. S pravicami imajo ljudje tudi dolžnosti, ki jih morajo izpolnjevati, da bi bili upravičeni do pravic. Namen opredelitve človekovih pravic in svoboščin je omogočanje razvijanja in uporabe človeških kvalitet, inteligence, talentov in vesti, ter zadovoljevanja duhovnih in drugih potreb.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Deklaracija
_o_%C4%8Dlovekovih_pravicah

Besedilo Deklaracije v slovenskem jeziku:
http://www.varuh-rs.si/index.php?id=102

Splošno je torej o človekovih pravicah veliko znanega. Žal pa smo v “modernem” svetu priča kupu nesmislov in paradoksov. Več ko se govori o človekovih pravicah, bolj se jih krši. Več ko se govori o enakopravnosti, manj je obstaja. Kristalno jasno je, da bodisi pravila ne veljajo za vse enako bodisi niso zapisana tako, da bi zasledovala in uresničevala temeljno poslanstvo spoštovanja človekovih pravic in pravičnost.
Človekove pravice so v veliko primerih zagotovljene zgolj v besedah in papirnatih dokumentih, v realnosti se pa dogaja marsikaj.

Največji svetovni pridigarji o človekovih pravicah povzročajo inscenirane vojne in strežejo umazanim lobijem od spredaj in od zadaj, pa še od strani. Ljudi pa se zatira na različne načine, direktno ali pa zelo sofisticirano, podtalno, pritajeno. Prav na tak način se zatira in izkorišča delavstvo. Ljudje so bistveno podplačani in se morajo čutiti dolžne, hvaležne svojim gospodarjem, da sploh kaj dobijo za svoje opravljeno delo, čeprav je tisto kar dobijo bistveno manj celo od praga revščine. Poleg človeških virov si je majhna elita prisvojila tudi naše skupne naravne vire, ki jih v škodo vseh brezvestno izkorišča.

Kdo bo torej rešil ta svet in zgradil temelje za spoštovanje človekovih pravic? Potrebujemo Robin Hooda modernega časa ali pa iskrenejšo realizacijo Kristusovega poslanstva. A v svetu medijske dominacije in uzurpiranih oblasti s strani bogatih elit in lobijev je pravo Don Kihotovstvo biti boj s temi novodobnimi mlini na veter.
Z vsesplošno dostopnostjo materialnih “dobrin”, ki nas zadovoljujejo v namerno umetno sproducirani nizki stopnji zavedanja, si nas je mini množica elit (skoraj) popolnoma podredila. Prodali smo se za poceni kič niti ne “za šaku dolara više”.

Človekove pravice si nekteri predstavljajo zgolj s fizično svobodo in svobodo govora kar je absolutni minimum. A prišli smo že do stadija, ko nas s sproduciranimi virusi in insceniranimi terorističnimi napadi, prepričujejo, da naj se odrčemo osebni sobodi na račun varnosti. In vse to zaradi kvazi ne-varnosti oziroma pokvarjenih metod naših “nadzornikov”.

Ljudje smo le lutke na vrvici. Življenja preživotarimo zato, da lahko peščica rakošno živi. Če se nam izpolnjujejo vsaj nekatere človekove pravice smo lahko srečni. Itak moramo biti srečni, da lahko sploh živimo in zahvalni “tistim zgoraj”, da nam (vsaj še) to dopustijo.

Mar je res tako? Ni nujno…
Ni vse tako črno kot se zdi. Vedno priročna tolažba pravi da: “nekateri živijo še slabše…”.

Praznujmo današnji dan - Dan človekovih pravic…

Minister Svetlik predlaga ureditev študentskega dela na način, ki bo nejasnosti in zaplete samo še povečal.

Potrebno je navesti nekaj argumentov – pojasnil – zakaj ta predlog zakona ni dober in kaj je najbolj čudno in kake posledice bodo v praksi…

Največja bedarija je govoriti o plačevanju prispevkov, saj bo v praksi to popolnoma kaotično. Kaj bo v primerih dela zgolj za nekaj ur, en dan oziroma dela vsake toliko časa in še to pri različnih delodajalcih? Država ni sposobna nadzirati niti plačevanja prispevkov v obstoječih navadnih delovnih razmerjih in to niti s strani paradržavnih ustanov, podjetij!? Vse skupaj je zgolj eno veliko birokratiziranje in mutenje.

Čas bi že bil, da se neke zadeve poenostavijo in približajo ljudem tako, da bodo zanimive gospodarskim subjektom in delojemalcem. Kje so kake stimulacije? Država samo jemlje, jemlje, jemlje…in jemlje. Res prava socialna država.

Mar minister res misli, da bodo zaradi omejevanja študentskega dela delodajalci sedaj bolj zaposlovali za nedoločen čas? Če želijo dvigniti zaposlenost prebivalstva naj raje znižajo davek na delo – o tem so veliko govorili, sedaj pa ne duha ne sluha o tem!

Priča smo samim omejitvam, kar pa na koncu v praksi rezultira v 25% obsegu sive ekonomije – dela na črno!

Raje naj se resneje lotijo nadzora in ne na pamet teoretizirat o nekih 10 let starih famah o posojanju napotnic ipd. saj je z aktualno davčno zakonodajo tako početje nerentabilno tako za študente kot podjetnike. Nadzor je slab.

Če bo sprejeta taka zakondaja, kot je predlagano, se bo pač dogajalo, da bo veliko napotnic ostalo nevrnjenih – delodajalec delavca preko ŠS naroči, potem mu pa plača na roko, napotnico pa v koš – res velik dosežek!

Strinjam se z večjim deležem denarja za štipendije, predvsem iz naslova zmanjšanja priznanih stroškov študentskim servisom a naj tudi država kaj več prispeva. Npr. po sistemu zbiranja sredstev v ITF fondu – multiplicirani 8 kratni znesek zbranega denarja iz sistema študentskega dela.

Študentsko delo ne sme postati zgolj malo delo, saj je v različnih funkcijah zelo priročno, npr. nadomeščanje izostalega delavca, pa občasno povečanje proizvodnje…

Menda imajo države OECD omejitev 14 ur takega dela na teden. Na OECD se naši ministri sklicujejo samo tam, kjer jim paše. Pa naj po vzoru OECD namenijo še enaka sredstva, kot jih namenjajo države OECD, za predšolsko vzgojo.

V času socializma so imeli štipendije vsi, šolanje je bilo bistveno bolj dostopno, država je bila socialna v pravem pomenu besede in ni se »šparalo« na zdravju in osnovnih potrebah ljudi. No, nostalgično omenjati tiste stare dobre čase je v samostojni demokratični Sloveniji greh. Ni bilo čisto vse v redu takrat, morda nismo imeli tako visokih indeksov gospodarske rasti za se hvalisati naokoli, smo pa državljani živeli bistveno bolj dostojno, človeka vredno in veselo življenje. Take mizerije in nekaznovane ultra požrešnosti, kot smo ji priča dan današnji, ni bilo.

Če od katerega ministra, potem sem od g. Svetlika pričakoval, da bo svoje poznavanje trga delovne sile in zaposlovanja, prenesel v prakso in kot minister postal svetilnik na področju urejanja trga dela v Sloveniji, v smeri bolj preglednega in za gospodarstvo privlačnejšega sistema. Minister pa me je razočaral, saj predlaga ukrepe, ki bodo zmanjšali transparentnost in še povečali že tako rekordno sivo ekonomijo oz. delo na črno.

Trg dela moramo urediti celostno in ga pustiti dalj časa pri miru, ne pa v vsakem mandatu nekajkrat spreminjati zakonodajo na področjih, ki so za vsakdanje življenje ljudi in delo bistvenega pomena. Ne morem niti mimo tega, da se večina stvari dela zelo ad hoc, na horuk, brez vsake predhodne raziskave, poglobljene analize…Kriza.

Sive elite se želijo pod krinko skrbi za vse generacije polastiti še Vzajemne
Tudi mladi bi se morali povezati in zbirati podpise za sodelovanje na skupščini Vzajemne, če ne bo počasi povsod isto - svet po ustroju sivih elit, ne pa ubogih upokojencev, kot želi marsikdo prikazati.

“Stranka mladih – zeleni Evrope poziva mladinske organizacije, da aktivirajo svoje mreže ter mlade in delavce pozovejo k oddaji pooblastil za skupščino Vzajemne. Kot politična stranka pooblastil ne moremo zbirati, zato pozivamo študentske organizacije, dijaške organizacije, Mladinski Svet Slovenije in ostale mladinske organizacije, da se aktivno vključijo v zbiranje pooblastil za skupščino Vzajemne ter poskrbijo za medgeneracijsko uravnoteženje pri nadzorovanju Vzajemne.”

Mladi predstavljajo velik delež zavarovancev Vzajemne, skoraj 20%. Upokojenci, katerih predstavniki se želijo posesti v stolčke nadzornega sveta Vzajemne pa predstavljajo zgolj 26% vseh zavarovancev. Največji delež predstavljajo delavci. Če še omenimo, da so mladi najmanjši porabniki sredstev (zgolj 5%, stari prek 50%) torej ni prav, da bi prevzeli nadzorni svet Vzajemne 4 upokojenci, pod krinko medgeneracijske solidarnosti, sodelovanja.

Učinkovitost zdravstva mora biti izhodišče in je najpomembnejša. Dostopnost do zdravstvenih storitev je slaba, brez doplačil je enostavno nemogoče priti na vrsto v normalnem času. Vsi poznamo primere, ko samoplačniško pridemo na vrsto takoj, z napotnico pa si lahko zgolj obrišemo ta zadnjo ali pa čakamo, da nas bo pobralo. Sliši se grozno a zgleda, da je edini oddelek, kjer prideš res hitro na vrsto patologija.

Vzajemna je brezzobi tiger
To prispodobo v Sloveniji tako radi uporabljajo politiki. Je zelo priročna, žal pa drži, in to za večino institucij, tudi za Vzajemno. Nič posebnega ne morejo spremeniti na najbolj ključnih področjih zdravstva ampak zgolj plačujejo del izdanih računov. Vzajemna nima vpliva na zagotavljanje hitrejše dostopnosti zdravstvenih storitev in njihovo učinkovitost. Vsak račun se pač razdeli na dva dela, en del plača ZZZS, drugi del pa Vzajemna in ostali dve zavarovalnici.
Danes berem v časopisu, da ima Vzajemna 7 mio dobička in me razjezi misel, da s tem denarjem ne more nič pomagati bolnim, da bi prišli prej na vrsto niti ne more prispevati k učinkovitosti zdravstvenih storitev! Tak sistem je gnil. Reforma je nujna.

Obvezno in dopolnilno (obvezno) zavarovanje
Debata o socialno poštenem obračunavanju prispevkov za zdravstveno varnost se je žal povsem razblinila. Oblastniki tega niso naredili ampak so dodatno zdravstveno zavarovanje organizirali na komercialni ravni in linearno za vse občane, ne glede na socialni status. Ob tem niso uredili sistemskega nadzora nad upravičenostjo zaračunanih stroškov zdravljenja niti nad učinkovitostjo in dostopnostjo zdravstvenih storitev.
Morda je zato na mestu tudi razmišljanje o prenosu zbiranja sredstev za zdravstveno zavarovanje na enem mestu in po proporcionalnem načinu, ne pa da revni in bogati plačujejo isti znesek. Ta vrsta zavarovanj enostavno ne spada na trg in ne sme biti prepuščena komercializaciji. Slednje se lahko zgodi le v primeru, da ta zavarovanja postanejo resnična dopolnilna zavarovanja, za dodatne, ne-nujne storitve, kar je funkcija dopolnilnih zavarovanj.

Prave medgeneracijske solidarnosti je v Sloveniji vse manj. Starejše generacije in bogatejši imajo v organih odločanja praviloma večino, in mlade ter socialno šibkejše redno zapostavljajo. Podobno se dogaja tudi aktualni slovenski Vladi, ki je pod pritiski Desusa izdala stare in mlade.

V času krize je potrebno posebno pozornost in varnost nameniti socialno najšibkejšim. Slednji so vseh starosti, zato je to vprašanje nemogoče reševati »generacijsko«.

Menim, da bi morala biti Vlada ob predlogu proračunov za naslednji dve leti usmerjena bolj razvojno in hkrati poskrbeti za vse, ki živijo na pragu revščine. Tako mladi, kot starejši moramo skupaj vzpostaviti sistem medgeneracijske solidarnosti, ob tem pa delno preiti tudi na politiko znotraj generacijske solidarnosti.

Linearna rast plač v javnem sektorju ter posledično usklajevanje vseh pokojnin sta dve napačni dejanji v istem trenutku. V kolikor je nujna omejitev rasti pri plačah in pokojninah, potem naj se rez naredi pri najvišjih. Ne moremo pristajati na nižanje najnižjih plač in pokojnin oz. na omejevanje rasti le-teh.

Obsojam dogovor koalicijskih strank, ki so ga sprejeli pod prisilo DeSUS-a. Poleg končnega predloga, po katerem se bodo pokojnine le polovično usklajevale s plačami, so predlagali celo dvig stopnje DDV-ja!? Preseneča me dejstvo, da so pozabili na mlade, ki bodo te pokojnine lahko plačevali, le če bodo imeli za to ustrezne pogoje.

V vsesplošni krizi moramo delovati enotno ter ob tem zagotoviti, da bodo bogatejši postali bolj solidarni s socialno šibkejšimi, državna režija pa potrebuje temeljito reformo.«

Predlog rešitve je krčenje sredstev na področju obrambe. SMS je že pri referendumu ob vstopu v NATO opozarjala na enormne stroške (članarina je le drobtinica v primerjavi s posrednimi stroški), ki jih bomo z NATO-m imeli. Sedaj moramo od Ameriških zaveznikov kupovati orožje, da lahko pošiljamo umirat naše fante in to na naše stroške ter za njihove interes. To pa počnemo na račun zmanjševanja standarda življenja v Sloveniji.

Ravnanje DESUS-a in njihovega prvega moža Erjavca popolnoma razumem. V prejšnjem mandatu se je zapletel v orožarske posle in zato danes ne more predlagati krčenja proračuna na področju obrambe.

Ni nam vseeno za naše starše in stare starše, še manj pa za generacije, ki za nami prihajajo in zato pozivam vlado, da spremeni predlog proračuna tako, da zmanjša izdatke za obrambo in poveča pomoč upokojencem, delavcem in mladim, še posebej mladim družinam ter omili davčne obveznosti socialno šibkim.

S takšno politiko Slovenija nima prihodnosti, oklepniki pa bodo morda na koncu res služili za zatiranje demonstracij obupanih in obubožanih državljanov.