@tetameta
Ma ne razumem..na eni strani uvajajo neke kvote za slovensko glasbo na radiu, po drugi strani nam pa taisti politiki govorijo, da je itak prihodnost multikulturna, pa če nam je to všeč ali ne..eh ja..
kaj ne razumeš? da je slovenski jezik eden najlepših na svetu in da ga je potrebno zaščititi pred zlorabo potrošniškega kapitalizma - saj dokler se ni začelo pogajanje o vsebini zakona, se preko dneva slovenske muzike praktično ni več slišalo, uspevati je začela celo radijska postaja z izključno slovensko glasbo, kot nekakšen slovenski radijski geto
žalibog - tako se mora dandanes ščititi slovenstvo - vse tiste, ki pozabljajo domače, in nepremišljeno v svoje glave tlačijo tuje, mora zakonodajalec na koncu opomnit, kaj pomeni branjenje kulture
od vsega kar prileti skozi televizijske ekrane, se mi je pa še želodec nehal obračat, ker sem tovrstno nasilje nad zdravo pametjo enostavno izklopil iz svojega življenja (talenti in bratci...)
ko narod bombardirajo miljarde tujega kapitala s kulturo, ki s poštenim delavnim Slovencem izpred 25 let nima nobene zveze, ste pišoči pod komentarji o beguncih tiho kot riti in z zajemalko goltate kvazi resnice branjevcev pozlačenega medijskega dreka, niste pa več sposobni prepoznati človeka potrebnega pomoči, nimate več v sebi opevanega krščanskega usmiljenja, za katerega prisegate, da je vir vaše kulturne različnosti pred agresivnostjo islama
takšnemu plehkemu dojemanju slovenstva in 'zahodne' kulture se bom upiral z vsemi udi, dokler bo kateri od njih še migal
13. april 2016 | RTV Kategorija: Kultura | Komentarji (4)
@cerebro (15.01.2016 ob 21:25):
Zmorem tudi mala žrtvovanja za skupno dobro,...
zanimivo poved je sestavil 'močganček' pod enim od člankov na temo migranti
enostavno mi žilica ne da miru, da tega ne razgradim
ZMOREM TUDI MALA ŽRTVOVANJA ZA SKUPNO DOBRO
ok, to je preprosto:
vsi tudi zmoremo, torej ZMOREM TUDI jaz, sem enak vsem, ki zmorejo, in ti so zatorej enaki meni, pripadam množici enakih, katera je velika in mogočna, zato sem lahko pogumen in pametujem vseposvsod in vsepovprek (jaz tudi, op.a.)
ta je malo bolj zmuzljiv:
kaj je SKUPNO DOBRO?
dobro je dobro, tu ni debate, če dodaš se pridevnik skupno, asociira na neke druge čase, ko je to bilo še posebaj dobro in zaželjeno, napredoval si torej v definiciji dobrega, kajti nadgradil si ga s splošno sprejetim prepričanjem, s tem si se rešil vseh dilem, prepričal si samega sebe, da je skupno dobro dobro zapisati kot skupno dobro
naši vrli tajkunički in njihovi priskledni politiki so skupno dobro sicer malo priredili, vendar bomo to dejstvo ob tej priliki zanemarili
pridevnik MALA bomo enostavno preskočili, ker tu ne igra kakšne posebne vloge, majhen, velik, ukrivljen, zvit - le čevlje sodi naj kopitar, jaz ne bom sodil, katera količina ali kvaliteta meri naslednji pojem
to pa je ŽRTVOVANJE
težka beseda, polna bolečine, patosa, skrajnega odrekanja, trpljenja, beseda polna mučeništva, skrajni izkaz predanosti stvari, oh in sploh, takojšnja asociacija na padle heroje, povzdignjene svetnike, ni da ni
sedaj pa bom še navrgel besedo, ki povedi manjka, dejansko pa uokvirja kontekst, ki ga je avtor hotel izraziti:
HUMANOST
tu pa se meni zalomi
nikakor ne zmorem združiti trpljenja ob odrekanju pri žrtvovanju s smislom humanizma (oziroma dobrdelnosti, filantropije,...)
ne gre, kot da je vodilo moje dobrodelnosti moje odrekanje moje trpljenje, ŽRTVOVANJE ZA SKUPNO DOBRO
ne, ne gre tako, humanizem je v svoji skrajnosti lahko kvečjemu dolžnost, vse kar je več, je prisila, postane trpljenje dobordelneža, v kolikor sebe ne spoštuješ in se vdajaš samopoškodovanju, v njem celo uživaš, je to mogoče res lahko to
vendar - humanost izključuje vsakršno trpljenje, tudi kdor daje, ne sme trpeti, kajti ne daješ samo v stvari, ko daješ daješ delček sebe, če pri tem trpiš, razdaješ tudi trpljenje
torej, pozabimo na žrtvovanje, ko dajemo, ne trpimo, ko dajemo, naj nas tudi ne vodi dolžnost dajati, sprejmimo humanost kot del človeka, bit vrste homo, skrajni civilizacijski dosežek umrljivega bitja, dajajmo z radostjo v srcu, dajajmo ker to lahko počnemo, dajajmo, ker nam to omogoča zavest o ničevosti potrošništva, dajajmo sebe in svoje veselje do življenja, dajajmo človeško toplino
preprosto bodimo ljudje vsem ljudem na planetu
15. januar 2016 | Komentarji (10)
Letos imam srečo. Pa ne to, da je šla služba v 'maloro', ampak, da so moji pripravljeni pohajkovat. Če sta v družini dva najstnika, je to že podvig. Poleg tega, je vreme že v zgodnjem začetku leta naklonjeno razvajenim mestnim srajcam in ne dovoli izgovorov zapečkarjem. In sem jih zbezal na plano… Tik pred zdajci sem malo poguglal za zapisi o Matkovem kotu in Solčavskem ter jih spustil skozi tiskalnik v zadostni količini, da bo pot skozi Kamnik proti Solčavi minila hitreje. Najmlajšo sem zadolžil za glasno branje spremnega besedila, da bo deklič vedel, kam jo vodi korak, in mi ostali kaj razen škafa v Kotu iskati. Nekaj o pokrajini, pa geologiji in o (pra)ljudeh.
 

Bližnjica skozi Podvolovjek nas je zopet spomnila na obljubljeno 'piknikovanje' s prijateljsko ekipo iz Nazarij. Ta dolina nudi še kaj več, kot le tranzitno pot v srce Savinjskih Alp. Smerokazi z napisi opozarjajo na znamenitosti in če se ustaviš, lahko v senci ob obnovljenem starem mlinu odpreš vrečko čipsa, bobi palčk ali podobnih drobljivih priboljškov. V Lučah se tokrat ne ustavljamo, prijateljska ekipa se ni odzvala na mejle, zato nam ni potrebno nikogar čakati. Ob pripombi, da bi lahko sem pripeljali nono, se peljemo tudi mimo odcepa za Robanov kot.
 
 
 
Obvezno pa se ustavimo na fotoseansi pred Logarsko dolino. V tem času, so vrhovi sveže pobeljeni, trava v dolini pa ravno zeleni. Najmlajša me s trotlco ovekoveči.
 
Ko nas smerokaz usmeri v Matkov kot, postane teren zame nepoznan. Da to prikrijem, razdelim naloge: kopilot, parkirmajster, vodič. Našo makino je potrebno čim bolj elegantno pripeljati čim bližje končnemu cilju. Zmanjka asfalta in za sabo pustimo tudi sumljiv pred kratkim popravljen del ceste. Pa se znajdemo pred dilemo: struga potoka Jezera ali skala sredi kolovoza. Nimamo terenca, zato zaparkiramo skalo. Sledi preoblačenje. Kot sem že omenil, nam gre vreme na roko, zato puloverji ostanejo v avtu. Brez vetrovk pa si vseeno ne drznemo dalje. Obujemo gojzarje in razdelimo vsebino nahrbtnikov. Tokrat palic nisem pozabil. Sva z mojo že ugotovila, da se z njimi pride lažje kot brez njih. In še preden odrinemo že beležim slikice na Canona.
 
 
Najprej avtomatika, da preplonkam čas in zaslonko, nato pa ročno nastavim na bolj skrajne pozicije, da ujamem modrino neba. In danes je nebo brez oblačka, vsaj kolikor se neba vidi iz te ozke doline. In sonce… Izkaže se, da je za april presenetljivo topel, že skoraj vroč dan. Nas pa pot iz kolovoza vodi v strugo Jezere. Hitro se začnemo spraševati, kako izgleda popoldan v avgustu na dolgem prodišču. Že doma zvečer pa nam je postalo jasno, kako izgleda koža po celodnevnem obsevanju aprilskega sonca. Na naslednjem izletu smo imeli s sabo kape in kremo za sončenje.
 
 
Tiskanje in branje je prineslo prve rezultate. Najmlajša se je podala v lov na vulkanske kamne v barvi jeter. Preden je našla pravega, smo si ogledali še vse ostale barve kamnov na dnu nekdanjega jezera iz legend.
 
 
Po nekaj zavojih prodišča, se je odprl pogled proti krnici in snežišču s škafom. Lokacija škafa je bila sicer vprašljiva, vendar sem s svojo avtoriteto uspel prepričati ekipo, da natančno vem, kje se ta nahaja. V dokaz sem ga s pomočjo teleobjektiva tudi slikal. Sicer naporno skakljanje po prodišču je bilo ravno dovolj zanimivo, da smo spregledali markacijo, ki je vodila desno na kolovoz med macesne, bore in smreke. Tudi nekaj bukev za drva je bilo vmes, nad vsemi pa ptičje petje. Žvižganje kosa sem še prepoznal, ostalo petje pa je bilo last skritih talentov Matkovega kota. In to dobro skritih, saj se noben pevec ni hotel razkriti našim očem.
 
Se nam pa je ravno pravi čas razkrila lovska koča. Nujno je bilo potrebno razbremeniti nahrbtnike odvečne teže. Hoja po produ nas je pošteno zlakotila, zato ni nihče 'šparal' sendvičev za pot nazaj. Vsi so končali v naših želodcih, še preden smo se sploh začeli zares vzpenjati v hrib. Siti smo se posvetili okolici koče. Nogometni gol, strelske tarče zelene bratovščine, križ, parkirani avtomobili… Ops! Do sem se pride z avtom? Moj kopilot ni dobro opravil naloge. Ampak se nihče od naših ni pritoževal nad to napako. Svež zrak, mir, lepi razgledi, miganje in klepetanje je očitno odtehtalo komfort. Meni je prav. Vendar sedaj je na vrsti vzpon.
 
 
Aprilsko vreme je letos končno prineslo tudi padavine, kar se je tu predvsem slišalo. Sicer to ni bilo mogočno bučanje, ampak prav prijetno curljanje in šumenje po grapah, mimo katerih vodi markirana pot. No, čisto mimo mi nismo mogli, ker smo mestni ljudje in nas bister potok lahko tudi začara. Predvsem nam pa nudi možnost polnjenja plastenk in bidonov s svežo, živo vodo. V eni od grap smo končno naleteli tudi na snežno zaplato in jo izkoristili za kepanje. Ker sem v dolini obljubil, da se povzpnemo do snežišča, je najmlajša zaplato snega proglasila za končni cilj.
 
 
Sledil je daljši postanek in slikanje pod slapičem višje v grapi. Postanek je prijal, saj je pot v tem delu strma, kot se za planinske poti spodobi in sva starejši del ekipe že malo lovila sapo. Sonce se je davno nagnilo preko poldneva, nam pa je škaf uhajal iz dosega. Od redkih pohodnikov - v celem dnevu smo srečali štiri - smo izvedeli, da je do škafa trenutno težko priti, ker je snežišče še precej nizko v krnici. Naša ekipa za hojo po snegu ni bila opremljena. Vseeno sva z gimnazijcem poskušala srečo. Ženski del ekipa sva pustila na balvanu med rušjem, da si 'posonči' trebuhe, midva pa sva odšla preizkusit meje najinih zmožnosti. Snežišče se je izkazalo za prenaporno, tudi iskanje prehoda v melišču in skali na desni ni obrodilo rezultatov. Po premisleku je škaf ostal nedosežen, midva pa sva se odločila za spust po snežišču. Po začetnem otipavanju snežene podlage sva popustila zavore ter mehko drsela in poskakovala proti dnu krnice. Smučanje v gojzarjih vsekakor priporočam, a potrebna je ravno prava strmina, da te samo nese. Seveda je prej priporočljivo preveriti snežne razmere, kakšen plaz tudi ni ravno zaželjen.
 
 
Še en tehten razlog sva imela, zakaj do škafa nisva prilezla. Našima ženskama sva razložila, da v tem delu leta škafa še ni, ker šele nastaja. Aprila je na mestu, kjer je junija globoka luknja, zgolj velik kup snega, ki se nabere pod drčo izpod Mrzle gore. Da se naredi škaf, je potrebno malo toplote in tekoče vode, da ga izdolbe. Vendar je to samo razlog več, da naš izlet junija ponovimo. Takrat se bomo v Matkov kot verjetno odpravili po poti, po kateri smo ga tokrat zapustili: čez Pavličevo sedlo in skozi Jezersko.
 
 
Vmes je še obvezen postanek za fotografiranje skrite krnice Belske kočne.
 
zapisano 2012
4. september 2015 | Kategorije: Narava | Zaznamki: Matkov kot, izlet | Komentarji (1)
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163573
Forum avtorjev: 15836 Forum teme: 34259 // Odgovorov: 1863609
Blog avtorjev: 3558 // Blogov: 84531 // Komentarjev: 1210157
Avtorji fotografij: 25361 // Slik: 216229 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "