Uporabnik: Geslo:
JJ. o dnevu upora
Duh odporništva, samoobrambe je bil med
Slovenci vselej živ. Tako kot pri številnih drugih narodih je bil odpor
oziroma samoobramba del naše narodne identitete, ki nas je na tem
prepišnem delu Evrope, čez katerega so se selila ljudstva in številne
vojske, tudi ohranil.
Slovenci smo morali v zgodovini
nepopustljivo braniti svoje temelje: ozemlje, premoženje in jezik kot
osnovo svoje lastne kulture. Naši predniki so svoje odporništvo pokazali
med turškimi vpadi in še mnogokrat pozneje v zgodovini. Tudi v
nepopustljivem in hrabrem boju Slovencev na soški fronti med prvo
svetovno vojno vidijo mnogi zgodovinarji predvsem željo braniti svojo
domovino. Dejansko je vsa slovenska zgodovina eno samo narodno
odporništvo, kajti le zaradi njega smo se lahko ohranili, čeprav nam je
grozila izginitev. Slovenci, če odmislimo Mohorjevo družbo in Slovensko
matico ter nekatera njim podobna kulturna podjetja, skoraj vse do leta
1918 nismo imeli nobene osrednje organizacije, ki bi skrbela za vse
Slovence. Pa vendar je bil že do začetka 20. stoletja dosežen zavidljiv
kulturni razvoj. In kultura je bila temeljna podlaga vseh pomembnejših
odporniških podjetij v naši zgodovini.
Zakonsko podlago državnega praznika
dneva upora proti okupatorju je določil zakonodajalec, prvi demokratično
izvoljeni slovenski parlament, zakon pa je leta 1991 predlagala prva
slovenska demokratično izvoljena vlada. V zakonu je 27. april, ki se je v
enopartijskem času praznoval kot dan OF, opredeljen kot dan upora proti
okupatorju. V obrazložitvi in razpravi o Zakonu o praznikih in dela
prostih dnevih je vlada poudarila, da je ta praznik namenjen počastitvi
slovenskega odporništva skozi zgodovino, še posebej pa v svojem
sporočilu nosi značilnosti protifašističnega boja.
Pri sprejemanju je bil oblikovan tudi
predlog, da bi bil 27. april še naprej dan OF, vendar je bil z veliko
večino zavrnjen. In pozneje ni bil nikoli več formalno ponovljen. Širša
podlaga praznika je bila v javnosti sprejeta z velikim soglasjem, ker
neupravičeno ni izključevala nikogar, in to kljub temu, da so v
posamičnih letih državne proslave skušale ožiti njegovo zakonsko
vsebino.
 
Ker praznik v svojem sporočilu nosi še
posebej značilnosti protifašističnega boja, za njegovo počastitev ni
primernejšega kraja, kot je kraj današnje prireditve.
Danes je prvič po 64 letih tu na Mali
gori nad Ribnico državna prireditev. Nikoli doslej je še ni bilo. Bile
so samo društvene in občinske. Čeprav je ravno tukaj potekal prvi
oboroženi spopad na slovenskem ozemlju med protifašističnimi uporniki
narodnoobrambne organizacije TIGR in okupacijskimi silami po
kapitulaciji jugoslovanske kraljeve vojske.
Slovenci, ali bolje slovenski Primorci,
so ves čas fašizma dokazovali svoj odpor. Pri teh prizadevanjih se je v
vojaškem pogledu najvišje povzpel TIGR, katerega pripadniki in
simpatizerji pomenijo najstarejše oborožene protifašiste v Evropi. Poleg
njih se je treba spomniti še duhovniške organizacije Društvo svečenikov
sv. Pavla, ki je ogromno naredila za obrambo slovenstva na kulturnem
področju. Prizadevanja primorskih Slovencev so uživala moralno in
materialno pomoč tudi pri številnih organizacijah in posameznikih v
jugoslovanskem delu Slovenije in celotni takratni državi, še zlasti pa
med primorskimi emigranti. Slovenski antifašizem torej ni iznajdba leta
1941 oziroma takrat ustanovljene Antiimperialistične oziroma poznejše
Osvobodilne fronte, ampak je bistveno starejši. Praktično je bil del
politične in narodne zavesti vseh takratnih Slovencev.
Znameniti angleški zgodovinar A. J. P.
Taylor je zapisal da so bili Slovenci po zaslugi TIGR-a prvi zavezniki
Velike Britanije v II. svetovni vojni. Dejansko je bil njihov boj na
Mali gori 13. maja 1941 prvi oboroženi spopad Slovencev z okupatorji. To
dejstvo je tiste, ki so hoteli monopolizirati slovensko odporništvo ne
glede na zgodovinska dejstva motilo ves čas po II. svetovni vojni.
Tigrovci so bili dejansko zamolčani. Polno priznanje jim je dala šele
samostojna slovenska država. Tudi današnja državna proslava na tem kraju
je del prizadevanj, da se popravi zgodovinska krivica.
Protiimperialistična fronta, ki je bila
ustanovljena 26. aprila 1941 in se je šele pozneje preimenovala v
Osvobodilno fronto, je dejansko nastala v duhovnem in političnem ozračju
nemško-sovjetskega pakta iz leta 1939. Pri glavnih pobudnikih in
organizatorjih ni izhajala iz načelnega antifašizma in antinacizma,
ampak iz prepričanja nujnosti spopada imperialističnih taborov. Ker
osnovni cilj protiimperialistične fronte ni bil narodnoobrambni, med
ustanovne skupine nikoli niso povabili organizacije TIGR.
 
Ključni problem PIF, poznejše OF, je
monopolizacija narodnoobrambnega boja, ki jo je OF formalno potrdila 16.
septembra 1941, ko je vse, ki niso bili pripravljeni priznati njenega,
to je komunističnega vodstva, označila za izdajalce slovenskega naroda.
Nobena demokratična stranka ali vlada ne more pristati na posebna
ideološka tajna nagla sodišča, na katerih so bili obsojenci ustreljeni
brez pravice do zaslišanja in pritožbe. S to monopolizacijo
narodnoodporniškega gibanja se OF bistveno loči od večine
zahodnoevropskih odporniških gibanj.
Slovenska država v imenu boja proti
okupatorju ne more pristati na kršitve mednarodnih standardov vojnega
prava in civiliziranih pravnih načel, ki tudi v vojnem času zlasti
civilnemu prebivalstvu zagotavljajo pravico do življenja, osebne
nedotakljivosti, verske in osebne svobode, nepristranskega sojenja in
pravico do poštenega postopka ter zasebne lastnine. Ta načela in pravila
obvezujejo okupatorja in upornike proti njim.
Zaradi zgodovinske resnice ter nekaterih
dvomov in skušnjav, ki se ponovno pojavljajo v nekaterih krogih v naši
soseščini, moramo ponovno poudariti, da je temelj vsega zla, ki se je
med drugo svetovno vojno in takoj po njej zgodilo v Sloveniji, tuja
okupacija. Brez nje ne bi bilo ne vojne, ne strahotnih žrtev, ne
državljanskega spopada, ne fojb in drugih medvojnih in povojnih
zločinov. Tuja okupacija je šele ustvarila podlago za strahote, ki so
usodno zaznamovale slovenski narod. V času, o katerem govorimo, se je v
razponu polovice desetletja zgodilo toliko zla, ki ga nikoli ne bi smelo
biti, da posledice zdravimo še danes.
Vsaka vojna je nesreča in prinaša s
seboj trpljenje. Toda v času, o katerem govorimo, so se na slovenskem
ozemlju zgodile stvari, ki se v človeški civilizaciji ne bi smele
zgoditi:
1. Fašistični in nacistični okupator je s
kršenjem mednarodnih vojnih konvencij, streljanjem talcev, uničevalnimi
taborišči, množičnim preseljevanjem in genocidno politiko ustvaril
razmere, ki posameznikom v mnogih primerih niso dopuščale nobene dobre
izbire.
2. Komunistična partija je po navodilih
Kominterne in prek OF s smrtno kaznijo prepovedala odpor proti
okupatorju zunaj OF ter skušala izenačiti domoljubje s tujo ideologijo,
nato pa je VOS OF do konca julija 1942 pod različnimi pretvezami brez
kakršnih koli sodnih postopkov postrelila stotine Slovencev.
3. Protikomunistična stran je prisegla zvestobo okupatorju, česar moralno ni mogoče z ničimer opravičiti.
4. V drugi polovici vojne sta
komunistična in protikomunistična stran zagrešili vrsto zločinov nad
posamezniki, sonarodnjaki, ki se niso mogli braniti.
5. Že po končanih spopadih in vojni je
zmagovita stran izvedla množičen poboj vojnih ujetnikov različnih
narodnosti, pa tudi številnih civilistov.
Demokratična Slovenija kot del združene
demokratične Evrope ob vsem spoštovanju do resničnega antifašizma in
odporništva ne more pristati niti na poskuse njegovega omaloževanja niti
na njegove zlorabe za cilje totalitarizma, saj bi se s tem odpovedala
tistim načelom, na katerih sloni samostojna demokratična Republika
Slovenija, pa tudi Evropska unija.
Za boj proti okupatorju ni bistveno
politično prepričanje udeležencev. In pri veliki večini posameznikov, ki
so odšli v partizane, politični motiv ni prevladal. Zato velika večina
borcev NOB ni odgovorna za številne napake in zločine vodstva OF, saj so
bili pogosto prav oni njihova prva žrtev.
Za demokratične, evropsko usmerjene
posameznike in politične stranke ni in ne more biti problematičen boj
proti okupatorju in še manj sodelovanje z zavezniki, ki so partizansko
odporništvo priznali kot del antihitlerjevske koalicije, ampak vse
tisto, kar je na obeh straneh doma onemogočilo dejanski enotni
vsenarodni odpor proti okupatorju.

V opisanih razmerah veličina dejanj
pripadnikov TIGR-a še posebej izstopa. Bili so odločni za boj,
pripravljeni na žrtve, toda upoštevali so evropske civilizacijske norme.
V boju so se izogibali civilnim žrtvam. Leta 1938 niso naredili
atentata na Mussolinija, ki so ga dobro pripravili, ko je prišel v
Kobarid, ker bi morali žrtvovati tudi skupino šolskih otrok. Njim cilj
ni posvečal sredstev. Bili so patrioti. Pripadniki TIGR-a, ki so živeli v
Sloveniji, so bili po italijanski okupaciji Dolenjske in Notranjske
tisti Slovenci, ki so se prvi z orožjem spopadli z oboroženim
okupatorjem.
Do prvega spopada pripadnikov
organizacije TIGR je prišlo tu, na Mali gori, 13. maja 1941. Kmalu po
okupaciji so se sem umaknili tigrovci Tone Majnik, Ferdo Kravanja ter
vojaški voditelj TIGR-a Danilo Zelen. Ko jih je izsledila italijanska
patrulja, so se z njo junaško spopadli. Danilo Zelen je bil hudo ranjen
in si je sam vzel življenje, da ne bi padel v roke sovražniku. Hudo
ranjenega Kravanjo so Italijani ujeli, Majniku pa je že vklenjenemu
pozneje uspelo pobegniti. Za ta junaški spopad se je kmalu zvedelo po
vsej Sloveniji in je med Slovenci dvigovalo uporniški duh.
Anton Majnik je nato skupaj s tigrovcema
Tonetom Černačem in Justom Godničem na tem območju organiziral prvo
partizansko enoto, Ribniško četo. Ob ustanovitvi 1. julija 1941 je štela
14 bojevnikov. Enota je bila ustanovljena štiri dni prej, preden je KPS
izdala poziv za vstajo. Vodstvo KPS je kmalu v četo poslalo komisarja,
ki je zahteval, da prisežejo Stalinu. Tigrovci pa so se tej zahtevi
uprli, češ da so že prisegli organizaciji TIGR in boju za združitev
Slovencev. Iz Ljubljane je nato prišel član vodstva komunistične partije
dr. Aleš Bebler in zamenjal komandirja čete tigrovca Toneta Černača.
Tigrovci so zaradi teh nesporazumov odšli iz Ribniške čete in se
pridružili drugim partizanskim enotam, vendar tam niso dosegli vidnih
funkcij. Večina jih je pozneje v boju padla, Majnik v ne povsem
pojasnjenih okoliščinah.
Kljub 15-letni tradiciji in izkušnjam iz
protifašističnega boja TIGR-a nikoli niso vključili v OF. Prvi
oboroženi spopad tigrovcev s fašističnimi okupatorji je bil večino časa
po drugi svetovni vojni pri nas zanemarjen. Za dan upora oziroma dan
vstaje in republiški praznik pa je bil v Socialistični republiki
Sloveniji kot posmeh resnici izbran dogodek 22. julija 1941, v katerem
sploh ni šlo za spopad z okupatorjem, ampak za obračun med Slovenci.
Spoštovani!
Zaradi vsega naštetega smo še posebno
zahvalo dolžni združenju TIGR, ribniški in primorskim občinam, ki so
postavili pomnik Danilu Zelenu in sobojevnikom ter ta pomembni dogodek
pomagali iztrgati iz pozabe. Hvala tudi vsem zgodovinarjem in
publicistom, ki ste pisali o TIGR-u in negovali pozitivno izročilo
najstarejšega odporništva proti fašizmu v Evropi.
Danes je državni praznik – dan upora
proti okupatorju. Danes se spominjamo vseh neštetih generacij rojakov,
naših prednikov, katerih pogum je vgrajen v temelje našega nacionalnega
obstoja in naše državnosti.
Spominjamo se vseh, ki so v stoletjih
viharne slovenske zgodovine branili svoja ognjišča, svoje domačije in
domovino, kot so jo vsakokrat prepoznavali in čutili.
Še posebej se spominjamo dolgoletnega
odpora proti fašizmu pripadnikov TIGR-a, njihovih žrtev za svobodo
slovenskega primorskega človeka, bazoviških junakov, Danila Zelena in
sobojevnikov. TIGR je bil prvi upor proti fašizmu v Evropi in je bil
čisti odpor za preživetje pred rasističnim zavojevalcem, ki je med sicer
mednarodno priznano okupacijo Primorske po prvi vojni skušal deželo
etnično poenotiti in očistiti. V tem smislu je TIGR čisto uporništvo,
predpartizanstvo, pomembno za obstoj Primorcev in Slovencev. TIGR je
tisto, kar bi bilo partizanstvo brez komunistične prevlade slovenskega
upora proti okupatorju.
Tako pa moramo upor, odpor ali pa
partizanstvo v njihovi čisti uporniški obliki ločevati od revolucije in
revolucionarnega nasilja.
In danes se spominjamo poguma slovenskih
partizanov, ki so se odločili za upor iz iskrenega domoljubnega
prepričanja, nekateri tudi iz iskrenega domoljubnega in socialnega
prepričanja in vere v boljšo prihodnost.
Partizanstvo kot upor proti zavojevalcu
in okupatorju našega lastnega ozemlja je pozitivna vrednota, vredna
spomina, in ta spomin je neločljiv del današnjega državnega praznika.
Danes, na dan odpora proti okupatorju,
se spominjamo tudi pripadnikov slovenske nacionalne ilegale, ki se je v
prvih letih druge svetovne vojne kot takrat še del legalne jugoslovanske
vojske kljub ogroženosti z dveh strani borila proti fašističnemu
okupatorju.
In spominjamo se pripadnikov slovenske
TO in slovenskih policistov, ki so leta 1991 v vojni za Slovenijo
izbojevali zmago proti JLA, zadnjemu okupatorju, ki je z orožjem ogrožal
naša ognjišča. To je bilo odporništvo, ki ni delilo, ampak nas je
povezalo.
Prav enotnost, ki smo jo Slovenci ter
državljanke in državljani Slovenije dosegli v času slovenske pomladi, v
času plebiscita za samostojno Slovenijo in v času vojne za Slovenijo, je
tisti trdni temelj, na katerem lahko gradimo našo pot navzgor. Z njim
smo v praksi že dodobra presegli stare delitve. V tem usodnem času smo
bili povezani na podlagi skupne pripadnosti domovini in temeljnim
demokratičnim vrednotam. Bolj bomo poudarjali ta čas, v katerem smo bili
enotni in povezani, manj bo prostora za nesmiselne in škodljive stare
delitve in ločevanje. In manj bo možnosti, da se tragedija, ki je
doletela Slovenijo sredi prejšnjega stoletja, ponovi v kakršni koli
obliki.
Spoštovani!
Obstajajo večji narodi od nas, pa nimajo
lastne države. Tudi v Evropi in celo Evropski uniji živijo večji
narodi, pa njihov jezik ni uradni jezik Evropske unije. Obstajali so
številni narodi, večji in močnejši od nas, a jih danes ni več. Nihče več
ne govori njihovega jezika, njihovi grobovi  so žal pozabljeni in
njihovo dediščino najdemo le še po redkih muzejih.
Slovenci pa smo stali in obstali, kot je
preroško zapisal Trubar, kljub temu da ni bilo lahko in kljub temu, da
se je naše narodnostno ozemlje močno skrčilo. Zato je prav, da ob tem,
ko se spominjamo uporništva naših prednikov v viharni zgodovini, hkrati
izrazimo globoko hvaležnost za njihov pogum in žrtve. Z njimi smo se
ohranili kot narod, se kot narod razvili in po vojni za Slovenijo in
osamosvojitvi povezali z drugimi evropskimi narodi.
 
Dolžni smo jim hvaležnost, kajti pred našo in naslednjimi generacijami je dobra prihodnost.
Slovenci živimo danes v času, ki si ga
je želel in tudi preroško napovedal že naš največji pesnik France
Prešeren v svoji Zdravljici, ki je danes naša državna himna.
»Da rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!«
Danes celoten slovenski narod, doma in
po svetu, živi v svobodi. In Slovencev nas prvič v zgodovini neposredno
ne ogroža sosedsko in širše okolje. To širše okolje nam še nikoli doslej
ni bilo tako naklonjeno. Evropska unija kot ne samo ekonomski in
politični, ampak tudi kot mirovniški in spravni  projekt, je tu. Smo
njegov del in v tem duhu ravnajmo tudi doma.
Iskrene čestitke ob državnem prazniku, dnevu slovenskega odporništva, dnevu upora proti fašizmu in dnevu upora proti okupatorju.

Oddano: 27.04.2012 ob 23:02:51
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 
Oceni:

Ogledi 178 | Ocena 2.7 od 19 glasov

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
IZ SPOŠTOVANJA DO PRAZNIKA NE KOMENTIRAM TUJEGA PERJA!
Amsel
pred 126 tedni
2.
Prednost ima morala do lastnega naroda, pripadnost, potem kultura naroda, .... vrsta se nadaljuje.

Polni želodci posameznikov, to je že druga pesmica.
Kouvran
pred 126 tedni
3.
Meni pa vrag le ni dal miru, ker so mi bile neke stvari preveč znane. DoctorX se je odločil, da pred dnevom upora proti okupatorju objavi po njegovem še vedno aktualen govor tedanjega predsednika Vlade Republike Slovenije Janeza Janše na Mali gori pri Ribnici, 27. aprila 2005.

Paradoks je le v tem, da se danes po sedmih letih bistveno bolj razume, njegovo razmišljanje in razume njegov načrt, kako uničiti slovensko državo in slovenski narod.

Cerberus
pred 126 tedni
4.
Dober napis imaš pod svojim avatarjem DoctorX:

Ne kradi, vlada ne mara konkurence

He he :)))
buldožer
pred 126 tedni
5.
4.

Mater pa še orožje si vladi dal v roke. Hmmm ..... se morda dogaja spreobračanje? :))
buldožer
pred 126 tedni
6.
3.

Paradoks je le v tem, da se danes po sedmih letih bistveno bolj razume, njegovo razmišljanje in razume njegov načrt, kako uničiti slovensko državo in slovenski narod.


Yep. To vsak, ki malo več vidi, ve.
buldožer
pred 126 tedni
7.
Drugače pa si predolg tekst objavil, da bi se splačalo brat. Pa še Janšetov je, torej nič dobrega :)
buldožer
pred 126 tedni
8.
Slava belogardistom, ki so osvobodili slovenski narod.
Slava RKC, ki jih je spodbujala pri osvobajanju slovenskega naroda!
HI!
Naš Tito
pred 126 tedni
9.
Titić, ne ga sra*, cekev te gleda :))))))))))))

Ostali, hvala
DoctorX
pred 126 tedni
10.
Ti moram napisati en komentar iz usmiljenja - odkar si nehal komentirati samega sebe, tvojih blogov ni več na seznamu "najbolj komentiranih blogerji zadnjega tedna".
Zanemarjaš se, klonsi!
hm85
pred 126 tedni
11.
@10 Naj ti bog poplača tvojo milost..........................
DoctorX
pred 126 tedni
Oddaj svoj komentar
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201320142015
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
29 30 1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 29 30 31 1 2



Št. registriranih uporabnikov: 142547
Forum avtorjev: 15542 Forum teme: 33373 // Odgovorov: 1809359
Blog avtorjev: 3308 // Blogov: 68563 // Komentarjev: 964780
Avtorji fotografij: 22311 // Slik: 180590 // Videov: 20349 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane