Pew Research Center je pred dvema mesecema naredil raziskavo o "vzponu žensk" v ZDA. Izsledki kažejo, da večja neodvisnost žensk rezultira v bolj stabilnih zakonih. Tudi v Sloveniji se razlike med plačami moških in žensk manjšajo, čeprav je povprečna razlika še vedno 110 evrov.

V raziskavi Pew so ugotovili, da je v tretjini zakonov v ZDA ženska bolj izobražena od moškega. Čeprav moški v povprečju zaslužijo več kot ženske, pa imajo pri 22% parov ženske višjo plačo. Leta 1970 je bilo tako le v 7% primerov. Veseli me, da tudi v Sloveniji plače žensk rastejo in da imajo ženske bruto plačo višjo od moških na treh področjih dejavnosti: v gradbeništvu (za 21,7%), v dejavnosti oskrba z vodo, ravnanje z odplakami in odpadki, saniranje okolja (za 13,1%) in v prometu (za 6,5%). Prav tako je opazen napredek pri izobrazbi. V letu 2008 je bilo med ženskami v Sloveniji v starosti 20–24 let 93,6 % takih, ki so imele dokončano najmanj srednjo šolo (v EU-27: 81,48 %), med enako starimi moškimi pa je bilo takih, ki so dokončali najmanj srednjo šolo, 87,4 % (v EU-27: 75,7 %). Trend gre torej v smer, da bodo oz. so že ženske bolje izobražene od moških.

Če se vrnemo k ameriški raziskavi Pew, ta nadalje ugotavlja, da pari sicer potrebujejo nekaj časa, da se navadijo na spremenjene vloge, namreč da ženska prinaša domov več denarja, vendar pa ta sprememba, presenetljivo, vpliva na večjo stabilnost zakonov. To, da moški opravlja več gospodinjskih opravil, ženska pa prinaša več denarja k hiši, ima pozitiven učinek, ki se odraža v manj ločitvah in bolj zadovoljnih zakonskih skupnostih.

Ženskam se zaradi statusa ni treba več poročati s premožnejšimi ali bolj izobraženimi moškimi in se lažje poročajo z moškimi, ki podpirajo bolj egalitaren odnos. Ženske tako lahko svobodneje izbirajo moške, ki jih spoštujejo in ki nimajo težav z delitvijo dnevnih opravil. Vedno več žensk se odloča na ta način.

Zanimivo je, da se v družinah z več otroki, kjer ženska zasluži več, tudi moški odločajo, da bodo ostali doma in skrbeli za otroke in gospodinjstvo. Prav tako se niso potrdili sumi, da se bo s finančno neodvisnostjo žensk povečalo število ločitev. Ravno nasprotno. Pri takih parih je število ločitev upadlo s 23 ločitev na 1000 parov leta 1970 na 17 ločitev na 1000 parov danes. Večjo izobrazbo ko ima ženska in več ko zasluži, večja je verjetnost, da bo ostala poročena.

Vzrok, ki ga raziskovalci navajajo za to, je, da so lahko finančno neodvisne ženske pri izbiri partnerja bolj selektivne ter imajo v zakonu večjo pogajalsko moč. Vendar s tem ne pridobijo le ženske, pač pa je zakon v celoti bolj enakopraven in pošten do obeh partnerjev.

A kljub temu ne gre brez težav. Ženske si po eni strani prizadevajo, da bi bili možje bolj vključeni v hišna opravila in vzgojo otrok, po drugi strani pa jim ta opravila težko prepustijo. Profesorica Linda Duxbury z univerze Carleton pravi, da so pri tem ženske same sebi največji sovražnik: "Želimo, da bi možje opravljali več hišnih opravil, po drugi strani pa jim govorimo, kako naj to delajo."

Kot zgodovinar bi bil lahko nekoliko bolj objektiven in dosleden pri svojem razlaganju polpretekle zgodovine.

V današnjih intervjujih na MMC in v Dnevniku je dr. Repe povedal kup zanimivih stvari.
Verjamem, da gredo dr. Repetu na živce anonimni blogerji in spletni komentatorji. Tudi nekaterim drugim gredo. Vendar pa njegova ideja o omejitvah na tem področju diši po diktaturi in omejevanju svobode govora. Dr. Repe bi anonimne komentatorje kar prepovedal, dovolil bi le tiste, ki se podpišejo s pravim imenom. Ti bi morali priložiti tudi naslov, ki bi ga hranilo uredništvo. To bi po njegovem mnenju do določene mere razjasnilo politična ozadja, omejilo sovražni govor in dvignilo raven razprave.

Mar bi dr. Repe želel, da se bi uredniki odločali, kaj se na spletu lahko objavi? Poleg tega me skrbi njegovo »razjasnejvanje političnega ozadja«. Zadeva me spominja na sezname notranjih sovražnikov, ki jih je delal prejšnji sistem. Si dr. Repe res želi ponovnega omejevanja svobode izražanja? Zadevo sicer argumentira z omejevanjem sovražnega govora. Kolikor vem, imajo uredništva spletnih medijev pravila, da komentarjev z žaljivo vsebino ne objavijo. Meni se to zdi povsem zadosten ukrep. Vsak bloger ima poleg tega možnost omejiti objavljanje kometarjev pod svojim blogom. Sam se tega ne poslužujem, saj menim, da ima vsak pravico do komenratja, četudi zelo kritičnega in hkrati anonimnega.

Kar se pa tiče ravni razpravljanja, se strinjam, da je v spletnih komentarjih pogovorni jezik morda preveč prevladujoč. Venadar pa, če drugega ne, vsaj vemo, da so mnenja iskrena. Tega recimo ne moremo trditi za časopisne komentarje. Spretni sociologi in merilci javnega mnenja bi iz spletnih komentarjev lahko ugotavljali dejansko stanje duha v Sloveniji. Verjetno mnogi to tudi počnejo.

Dr. Repe tudi razlaga, da je proti temu, da kdor koli od zunaj, bodisi Cerkve bodisi razne organizacije civilne družbe, posegajo v pouk zgodovine. S tem se strinjam, če bi bila skupina piscev zgodovinskih učbenikov toliko pluralna in objektivna, da bi bila sposobna dati pogled, ki bi bil v zadostni meri argumentiran, in bi upošteval tudi vse različne interpretacije zgodovinskih dogodkov. Menim, da sestavljalcem učbenikov ne bi odpihnilo aureole objektivnosti, če bi prisluhnili, kaj jim imajo povedati vse te različne interesne skupine, potem pa naj se sami odločijo, kako bodo oblikovali učbenik. Ne vem, zakaj bi se morali bati zainteresiranih skupin, ki bi rade predstavile svoje videnje. Tudi prefesorji in raziskovalci ne vedo vsega. Ker so sestavljalci učbenikov profesorji in intelektualci, pa nimam bojazni, da se ne bi znali kritično distancirati od takih predstavitev in iz njih potegniti tisto, na kar morda prej niso bili pozorni.

V današnjem intervjuju v Dnevniku pa dr. Repe tudi izjavlja, da politika ne bi smela »kuriti« pod »zgodovinskim kotlom«. Hudo jamo poskuša zrelativizirati s tem, da povojne poboje primerja s histerijo, ki jo ob fojbah politično zganjajo Italijani. Če sem malo ciničen, se Italijani vsaj znajo poenotiti za svoje nacionalne interese in spomin. Huda jama si zasluži krepak spomenik in spomin, poleg tega pa temeljito zgodovinsko raziskavo. Če se politiki hodijo tja poklonit žrtvam, s tem ni prav nič narobe. Narobe je, da nekateri politiki ta zločin razglašajo za drugorazredno temo.

Ko je dr. Repe predstavljal knjigo o partizanskem gibanju »Resistance, Suffering, Hope«, sem ga vprašal, kdaj se bo lotil raziskovanja tudi bolj teminh plati partizanskega gibanja. Dejal je, da te temne plati predstavljajo druge knjige in da je treba pisati tudi o pozitivnih plateh partizanskega gibanja.

No ja, v obdobju med 1945 in 1991 smo lahko poslušali le o lepih in romantičnih plateh partizanskega gibanja. Če dr. Repe po tolikih letih ne najde moči, poguma, motivacije ali pa intelektualne radovednosti, da bi se danes temeljito soočil s temno platjo partizanskega gibanja, revolucije in povojnih pobojev, potem tu ni komeptenten in bi bilo intelektualno pošteno od njega, da se na te teme ne bi oglašal.

Poslanci bodo ta teden začeli z razpravo o družinskem zakoniku. Če ne bodo iz predloga zakona odstranili členov, ki enačijo istospolno in naravno družino ter s tem omogočajo posvojitev otrok istospolnim parom, naj se o zakonu odloča na referendumu.

Poslanci državnega zbora nimajo prav nobene pravice odločati o vrednotah slovenske družbe. Še najmanj jih imajo pravico spreminjati. Izvoljena večina v državnem zboru si ne bi smela jemati pravice, da v imenu celega naroda definira, kaj je družina, še manj pa, da kompromitira pravico otroka do stabilnega in naravnega družinskega okolja.

Pri tehtanju med pravicami otroka in pravicami odraslih prevladajo pravice otroka, saj je otrok šibkejše bitje in potrebuje večjo zaščito. Otroci so lažje izpostavljeni manipulacijam in izkoriščanju, zato je treba biti pri zakonodaji, ki se dotika področja otroka, še posebej pa posvojitve, zelo previden in konzervativen. Področje posvojitev otrok s strani istopolnih partnerjev je še veliko premalo raziskano in posledice odraščanja otrok v istospolnih družinah se lahko odrazijo tudi v otrokovi večji nagnjenosti k homoseksualnosti. Uvedba možnosti tovrstne posvojitve bi bilo tako čisto eksperimentiranje. Zakonsko urejajnje področja družine ne bi smelo vključevati eksperimentiranja, kot ga poskuša uvesti sedanja zakonodaja.

Otroci niso primeren objekt za eksperimente sedanje vladajoče koalicije. Če vladajoči eksperimentirajo že prav z vsem, od gospodarstva, kulture, medijev, do okolja, sociale in prometa, jim z otroci ni treba.

Izziv modernega časa je v samoomejevanju. Ne sme biti vse, kar je znanstveno ali zakonsko mogoče, že kar tudi dovoljeno in zaželeno oziroma kar takoj s politično večino postati pravica.

Vprašanje posvojitve otrok s strani istospolnih parov je preveč resno vprašanje, da bi ga lahko zaupali le večini poslancev v državnem zboru. O njem naj odloča ves narod na referendumu.

V Sloveniji se je razpasla neverjetna kultura neodstopanja ministrov. Le kaj je takega pri poziciji ministra, da je tako mamljiva za nekatere?

Danes se bo pred vladnimi kolegi minister Pogačnik skušal dokazati, da je ravnal v skladu z zakoni, ko je podpisal vrnitev zloglasnih psov lastniku. Poskušal bo predstaviti, da ni mogel drugače, kot pa pse vrniti, saj se je opiral na odločbe sodišč in mnenja komisije.

Pri ministrih naše trenutne vlade je navada, da se že kar pretirano sklicujejo na zakonodajo, ki so jo lahko tudi sami prikrojili po svojem okusu odkar so na oblasti, pozabljajo pa na objektivno odgovornost in moralno držo ter da so kot oblikovalci politične kulture tudi zgled preostalim državljanom.

V tej pasji zgodbi je več kot očitno, da s postopkom vračanja nevarnih psov ni bilo vse v redu. Minister noče prevzeti nobene odgovornosti, zato ne vidi razloga, da bi odstopil. Minister pač ne ve, kaj pomeni objektivna odgovornost ter moralna in pokončna drža. Če je šlo nekaj hudo narobe v resorju, za katerega je odgovoren, je objektivno odgovoren za napako. V tem primeru je moralno dolžan dati zgled. Opravičiti se državljanom in odstopiti, četudi neposredno ne bi bil kriv za zadevo.

Vendar pa je v tem primeru toliko slabše, saj je na dokumentu vračanja psov ministrov podpis. Minister je torej neposredno odgovoren za to konkretno zadevo, kar je več kot le objektivna odgovornost. Je direktno odgovoren za dejanje vračila psov.

Poleg tega na dan prihajajo različne zgodbe o vplivnih povezavah ter takih in drugačnih lobiranjih, kar osebno in neposredno odgovornost ministra še povečuje.

Zakaj minister noče odstopiti? Kaj je takega na službi ministra, saj se je mnogi branijo. Niti ni plačana v skladu z odgovornostjo, ki jo ima. Očitno res drži tisto, da je sla po oblasti največja človekova šibkost in se ji je najtežje odpovedati. Soju televizijskih kamer se je očitno težko upreti.

Zaradi tega so toliko večje osebnosti tisti, ki pošteno prenesejo volilni poraz ali pa nimajo težav odstopiti, kadar so objektivno odgovorni za neko tragedijo. Minister Pogačnik očitno ni taka osebnost.

Toyota je padla na izpitu iz zagotavljanja varnosti avtomobilov, vzdrževanja zaupanja kupcev in odnosov z javnostjo. Bo zaradi tega profitirala korejska industrija?

Pred šestimi leti sem v Tokiu na Gospodarskem združenju vprašal tamkajšnjega predstavnika, če se kaj 'bojijo' konkurence iz Južne Koreje. Gospod se je sproščeno nasmejal in zagotovil, da prav nič, saj so po razvoju Korejci vsaj 20 let za Japonsko.

Konec januarja je morala Toyota v ZDA in Evropi odpoklicati 8,1 milijona vozil. Vzrok je v težavah pri zaviranju in zatikanju stopalke za plin, kar lahko povzroči nenadno nezaželeno pospeševanje avtomobila. Posebej v ZDA je Toyota prišla pod oster ogenj Zveznega urada za varnost na cestah, ki je prve preiskave o nezaželenih nenadnih pospeševanjih začel že leta 2004. Toyota je ves čas zanikala kakršnekoli nepravilnosti, vendar se je zgodilo nekaj nesreč, katerih vzrok bi lahko bilo to pospeševanje. Na dan so prišli podatki, da naj bi od leta 2000 zaradi teh napak umrlo 34 ljudi.

Toyota je zaradi izredno velikega in intenzivnega medijskega pritiska šele lansko leto zaradi tega problema začela z odpoklici avtomobilov, letos januarja pa je morala reagirati urgentno in tako je število odpoklicev naraslo kar na 9 milijonov avtomobilov po vsem svetu.

Gospodarsko škodo, ki bo nastala neposredno zaradi tega, ocenjujejo na 2 milijardi dolarjev, dolgoročno pa nobeden ne upa niti predvidevati. Poleg tega so delnice takoj padle za 15%, zmanjšalo pa se je tudi zaupanje v znamko Toyota. To pomeni tudi manjšo vrednost rabljenih avtomobilov, napovedi prodaje novih avtomobilov v letu 2010 pa so se zmanjšale iz 7,18 milijona na manj kot 6 milijonov prodanih vozil.

Toyota je v ZDA prejšnji teden začela z oglaševalsko kampanjo, kjer je priznala napako in se opravičila za počasno reagiranje, hkrati pa zagotavlja, da se kaj takega ne bo ponovilo. Tudi predsednik uprave Toyote, g. Akio Toyoda, bo osebno obiskal ZDA in se lastnikom avtomobilov opravičil. Krivdo bo prevalil na prehitro rast podjetja.

Po raziskavi Rasmussen, ki je bila objavljena 8. februarja 2010 je 59% Američanov še vedno naklonjenih Toyoti in 22% zelo naklonjenih. Vendar pa jih je 29% nenaklonjenih. Poleg tega je kar 72% Američanov sledilo novicam o problemih s Toyotinimi avomobili. Zanimivo pa je tudi, da je raziskava z 12. februarja pokazala, da 23% Američanov meni, da vlada Toyoto kritizira le zato, da bi pomagala General Motorsu, 38% se jih glede tega ni strinjalo, 39% pa jih je bilo neodločenih.

Vse to dogajanje okrog Toyote je morda res dobilo še večjo intenzivnost zaradi slabega stanja ameriške avtomobilske industrije, ki je nekako morala diskreditirati največjega proizvajalca na svetu. Vendar pa ne smemo zanemariti Toyotino podcenjevanje težav na avtomobilih, negativne kampanje in poprejšnje omalovaževanje in nereagiranje na problem težav s stopalkami za plin. Očitno so težave obstajale, vendar jih Toyota ni začela reševati pravočasno in jih je odrivala vstran - tudi s pomočjo lobiranja in sumljive zaposlitve človeka iz Zveznega urada za varnost na cestah.

Ukrepala je, ko je bilo že prepozno. Medijski valjar je že bil v pogonu in ustaviti se ga ni več dalo. Toyota bo zaradi tega na ameriškem trgu trpela nepopravljive posledice, s katerimi so se že v preteklosti srečali VW, Ford in drugi. Popraviti zaupanje in ugled znamke bo izredno težko, če ne že kar nemogoče.

Kdo bo od tega imel koristi? Glede na to, da sta v lanskem letu največji porast prodaje v ZDA zabeležila KIA in Hyundai, je morda smeh gospoda iz trgovskega združenja v Tokiu danes vsaj delno zamrl, saj korejska podjetja vedno bolj predstavljajo konstruktivno in učinkovito konkurenco japonskim. Naj bo to na področju elektronike, mobilne telefonije ali pa avtomobilske industrije. Južna Koreja verjetno nikoli ne bo taka velesila, kot je Japonska, vendar pa bo večja konkurenca dobrodošla, saj prinese koristi potrošnikom.