Pa toliko sem obetal. Samemu sebi. Zdaj me je pa z desne gledal pozlačeni kip Hipokrata, ki sploh ni gledal vame, ampak v steno, prokleta pizda stara. Skozi žaluzije je prodiral zvok predobrega avtoparka naše države, kjer sicer narod nima več niti za registracijo in kupuje še vinjete na obroke. Sredi sobe, kjer nisi mogel ločiti tapet od tepiha, vse v objemajoče toplih rdečemodrih barvah, kot da bi bil v slačilnici Barcelone ne pa pri svojem psihiatru, je vame bolščal moj psihiater. S trdim naglasom, kakršnega imajo trenerji v drugi fuzbal ligi, kjer so že 30 let, pa so izumili nek svoj jezik, s kakršnim Goran Vojnović snema in piše svoje mladinske stvaritve, ki jih Kekec gladko pregazi, mi je predaval o tem, naj na svet pogledam vendarle malo drugače.
 
»Vam v medijih ni lahko, verjamem. Tekmujete z ritjo Kim Kardashian,« je razložil mojo spodletelo realizacijo skozi pisanje. Ki ni imelo nobene veze s Kim Kardashian, kje je njo našel? Saj razumem, da je želel govoriti v medijskem jeziku, ampak, dajte no, Kim Kardashian?! Iskreno, nisem nikoli razmišljal, da tekmujem z kako guzo, morda le z lastno, ki mi z leti ni prirasla k srcu temveč zaradi gravitacije in pomanjkanja gibanja v dvoje bolj k tlem. In tam sem bil večji del leta. Na podnu. Tablete, ki sem jih pol leta pridno goltal z avstrijskim džusom brez tistih koščkov, ki mi ga kupuje moja mami pri mojih 29 letih, so počasi že prijele in dejstvu, da tekmujem s Kim Kardashian, sem se zato lahko zgolj prisiljeno nasmejal. 
 
***
»Povejte, kako pa kaj tisto drugo? Kako kaj ljubezensko življenje?«
 
»Životari na socialni podpori desne roke.«
 
»O, veste, desna roka je zelo pomembna. Zelo.«
 
»Kaj pa leva?«
 
»Ste desničar?«
 
»Da, ampak preusmerjeni.«
 
»Kako preusmerjeni?«
 
»Ja, načeloma sem voščenko, ono Duga, ki se je zlomila, ko si jo vzel že ven iz paketka, držal v levi roki. Ampak sem gledal ostale otroke in večina je pisala z desno... In, evo. Pri fuzbalu mi je pa to prišlo prav. Do kadetov Maribora nisem prišel ne z levo ne z desno, sem pa sfaliral mimo gola z obema enako natančno.«
 
»Ne delujete mi kot tip osebe, ki bi blazno sledila drugim.«
 
»Vem, saj nekaj takega je Einstein rekel, ne? O tem, da spremembe pridejo samo na poti, po kateri nihče ne hodi.«
 
»In kje hodite vi?«
 
»V onem Kanglerjevem rondoju polagam večni ovinek. Prijetno je vsaj, da voda šprica okoli.«

»Oni rondo pri zaporu?«
 
»Točno tisti.«
 
***
Psihiater je bil dobra duša z morda malo preveč starimi in okornimi očali. Niti malo ni deloval staromodno, nenazadnje je imel iPad, dobro ozvočenje, pa ne da bi kdaj karkoli poslušala v sobi razen njega. Iznajdljiv model. Ziher je moral državi našauflat keš, da je lahko imel svojo ordinacijo, kamor smo hodili taki tipi kot sem jaz. Psiha na recept in to. Našel sem si sam pomoč, ko sem enkrat skužil, da s trdim delom, odkritosrčnostjo, bronhi zadahom in kekčevsko dobro voljo ne samo, da ne prideš nikamor, ampak te tisti, ki si jih ljubil in za katere si garal kot budalo, še potunkajo in te vprašajo, če vidiš kakšne girice ali vsaj dagnje tam spodaj, medtem ko se ti dušiš v lastnem ogljikovem dioksidu depresije. 
 
»Vaše življenje je torej v krogu? Brezizhodnem?«
 
»Ste vi že kdaj izpadli iz kroga, razen morda pri... Gnilem jajcu?«
 
»Haha, dobra.«
 
Rad imam, ko zdravnike, psihiatre, šoferje avtobusov, taksiste, natakarje in prodajalke v pekarnah uspem nasmejati. Z gnilim jajcem in takimi forami. Nekako... Mi polepša dan, ko vidim, da se zasmejijo zaradi mojih dovtipov, ki so nekako vrhunec mojega socialnega življenja. Že kako slabo leto me namreč skorajda nihče ne pokliče in prej bi prišel na vrsto za operacijo modrostnega zoba kot pa za drink s kolegom. Zadnjič mi je en napisal, da je zaseden naslednjih pet vikendov. Pa kaj je to? Neka finta, ki je jaz ne razumem? Pa me to niti ni toliko zmotilo kot dejanska resnica: da se mu ne da, da sem dopizdil vsem zaradi bivše, da ne morem biti pri miru za en špricer... Zato imam težave z ljudmi in pristanem v tistih poglavjih socialne psihologije, kjer ti v drobnem tisku pojasnijo, da imajo s tako alienacijo težave le še brazilski termiti in belgijski zajci. 
 
***
»Nekaj imate v mislih, Urban. Imam prav?«
 
»Imam, vedno, misli mi begajo sto na uro.«
 
»Se vam vidi. Ste kdaj v teh mislih osamljeni?«
 
»Večino časa, najpogosteje ko čakam na krompirjev burek pred Mlinarjem na Glavnem trdu.«

»Zakaj pa tam?«
 
»Ne vem, ker se dijaki toliko pogovarjajo med sabo, saj veste, kako se dijaki šuntajo in kako komaj čakajo na petek, da se bodo malo lizarili in šlatali... Starejše goste pa vsi poznajo po imenu in jim pustijo, da se njihovi psi šetajo gor in dol po krosonih, česar sploh ne razumem. Samo jaz tam stojim kot neka bobipalčka, ki je noben ne šmirgla pet posto.«
 
»Morda...« se je naslonil nazaj, da sem v sekundi vedel, da bo zinil nekaj konkretno zajebanega, »se boste morali zavedati, da ste visoko intelektualni in superiorni za okolico. Da niste vi bobipalčka, temveč drugi.«
 
»Torej želite povedati, da sem jaz kriv, če so drugi zasoljeni in butasti?«
 
»Haha, ne ne. Drugi se ob vas sami tako počutijo. Preprosto tako je.«
 
»In jaz jih razumem, celo čutim z njimi, sem pač empatičen altruist.«
 
»Urban, vi niste altruist.«
 
»Torej sem egoist?«
 
»Ne, ne, niste egoist, sploh ne. Prej... V središče pozornosti hitro pridete. Ljudje vas opazijo, vidijo tisto v sebi, česar sami ne morejo izživeti. In zato jim, ker živiva v takem okolju, greste neizmerno na živce. Niste vi krivi za druge. To boste morali slej ko prej spoznati. Poskusite... Živeti mimo njih.«
 
Saj v tem je finta, pizda ti materna. Živim mimo njih, ampak ker Slovenija nima reprezentance na svetovnem prvenstvu v fuzbalu in še manj kakih desetkrat več ljudi, si sam. Maribor je pač tako mesto. Enkratno za dva, malo manj za tri in hitro osamljeno za enega. Če nimaš punce, če nimaš mercator pika kartice, če ne veš, ali je bolje imeti plinsko ali električno gretje, nisi niti v povprečju. Mene pa so starši učili, da s povprečjem nič ni narobe in da je srednji razred, ki pri nas kupuje v Lidlu in gleda cene na tisočinko decimalk, vselej gonilo razvoja. 
 
Moj razvoj se je v retro terciarni socializaciji vrnil nazaj v otroško sobo. Mama me vsako jutro vpraša, če še nucam kaj iz trgovine. Ker sem pošten, rečem, da ne, ona pa mi kupuje piščanje fit prsi in tako imam, ker požrem celi paket, še vedno več kot sto kil, na kar bi bil ponosen, če mi ne bi facebooka vsi kolegi polepili s tekom na ljubljanskem maratonu, kjer vedno sneži ali pa vsaj dežuje, oni pa laufajo gor in dol kot zmešani. Nisem tip, ki bi se zagnal in si za življenjski cilj zadal: laufal bom za predsednikom države na ljubljanskem maratonu. Če on lahko, lahko jaz tudi? Boli sladko kurac predsednika za mene, on teče zase, tako kot Haruki Murakami in vse punce, ki jih že zaradi njihove elastičnosti jaz nikoli ne bom ujel. Pa saj ne, da se mi kam mudi.
 
***
»Mislim, da zdaj za silo nekako živim. Preživim.«
 
»Vidim, višja doza risperdala je očitno prijela. Nimate najbrž več tako nizkih padcev depresije, ne?«
 
»Niti ne.«
 
»Ste še suicidalni? Se drživa najinega antisuicidalnega pakta?«
 
»Samo ko se mi strga tisti štopl na jogurtu ljubljanskih mlekarn, tisti Mu.«
 
»Resno mislim. S humorjem ne boste rešili samega sebe.«
 
»To ne, morda bom pa bogat.«
 
»A niste bogati?«
 
»Ne, moje največje premoženje je občutek talenta, s katerim bi morda lahko bil kje bogat, ampak tukaj pa ne.«
 
»Niste rekli, da boste s knjigo prišli do stanovanja?«
 
»Seveda.«
 
»No, saj ni nemogoče, tudi Janezu Janši je uspelo. On ima tri nepremičnine, pravi, da je do vseh prišel s prodajo knjig.«
 
Saj je dobro mislil, ampak res mi je dol viselo za Janeza Janšo, še bolj za Kim Kardashian, ki je bila očitno kriva te debate. Zaguncal sem se na kavču. Neka freudovska novodobna finta je, da imajo psihiatri po dva sedeža, kao leder kavča, na katerih seveda ne moreš ležat. Sam se vsedem na prvega, levega, ker je bližje vratom in se moja podzavest počuti bližje mamici. Kaj pa vem, nekaj takega mi je brenčalo v glavi. Na desni kavč sem pridno posadil svoj ego in svojo zeleno torbo, zaradi katere so me vsi po spisku guncali v Ljudskem vrtu, ko sem tja še hodil verjet. Ko gre tvoj klub v ligo prvakov, ugotoviš, kako v kurac si šel v zadnjih petnajstih letih. Sanje so vsepovsod, le v tvoji glavi ne. Zato sem pa pristal na kavču, zaradi takih misli.
 
***
Psihiater je dobro vedel, da se mi ne da več o knjigi, ker sem prestrog do sebe in imam zase vselej najvišje nemogoče cilje, kot je recimo igrati kitaro na Wembleyju, magari na wcju, in potem, ker tega ne dosežem, zabrišem vse stran, ker nisem vreden povprečja, katerega del bi tako prekleto rad bil. 
 
»Dobro. Mislim, da bo za danes počasi dovolj.«
 
»Bo.« Bal sem se, da bo padel v enega svojih monologov. Prepogosto je namreč razmerje v govoru približno 70:30 v njegovo smer in potem jaz magari sebi zabijem avtogol, samo da je tega psihofuzbala čimprej konec in da ne poslušam o Kim Kardashian.
 
»Imam še eno vprašanje...«
 
»Povejte.«
 
»Kakšno je Freudovo mnenje torej o samozadovoljevanju?«
 
»Uf. Dolgo.«
 
»Je Freud drkal?«
 
»Najbrž je.«
 
»Fino. Me prav zanima, ali je probal kdaj s kontra roko.«
 
»Gotovo je.«
 
Zanalašč sem se vstal in mu ponudil levo roko, da ni vedel, kako naj se rokuje z mano. Morda sem prebrihten za psihiatrijo? Kaj pa vem. Kljuko sem odprl z normalno roko in v dvigalu ugotovil, da ima Telemach novi gold paket. Zaluštale so se mi tv serije. 
29. oktober 2014 | Komentarji (1)
Kot da že ni bilo dovolj, da sem šel sam sebi na kurac. Fukal itak nisem že od februarja, zdaj pa niti samega sebe več nisem znal kresnit. Brane se je ob meni ves ta čas trudil in blebetal sto na uro o tem, kako bi rad šel delat v Lipnico, pa ga jebe že die, der, das, kaj šele konkretna ideja o tem, kaj bi sploh gori počel. 
 
»Lahko naročiva?« sem vpadel v Nušino debato z gostom, ki se je na šanku bolj slinil nad njo še bolj kot se slini vileda krpa. Nuša je bila prelepa za take kriple, ki smo se slinili za šankom, na stolih, v wcju, skratka kjerkoli pač že, da bi zbincali naša bedna življenja vsaj malo bolj naprej proti letu 2015 in naprej. Sanjali smo o otrocih, dobili pa pivo v pokončnem namesto žogastem kozarcu. Narobe drama.
 
***
Plac je sicer moj najljubši, Brane pravi, da zato, ker imam še vedno preveč sprevržen fetiš na kelnarce, ampak vanj zahaja tudi par debilov, sploh tujcev, ki mislijo, da bodo dobili fukat, ker se kelnarce tako trudijo z angleščino, ono, naglašeno kot v tv serijah. Nuša je bila še med boljšimi kelnarcami, znala je najprej ftaknit kocke ledu, nato jacka in šele na koncu kokakolo, ne pa na začetku kot vse one punce, ki bi rade dokazale svojim fantom, kako samostojne da so, potem pa ti nalijejo premalo piva ali pa ti špricer natočijo v kozarec na pecelj in se zraven zarežijo, kot da znajo spečt štrudl v pol ure.
 
»Seveda, pridem takoj,« je debato z gostom prekinila Nuša in šla pripravljat neke druge pizdarije za neke goste tam pri oknu. 
 
Brane je migljal s ključi avta svoje mame, v katerem sva na poti iz vaj z bandom, ki to nikoli ne bo, poslušala Blink-182 samo zato, da lahko zdaj napišem, da sva jih. Neučakan, zaspan, malo zadet in predvsem lačen je bil. Jaz sem bil samo zadet. Kuhinja se ne odpre do osmih, ura je bila komaj nekaj čez šest in Brane je dejansko šel brat jedilni list, kar je najslabše, ono, narobe v situaciji po osmih džojntih.
 
***
»Torej, kaj bosta? Urban, ti boš viski?«

 
E, to, to mi gre tako na kurac. Ker so videle nekaj kelnarjev na televiziji, mislijo, da je tako izi. Ni. Viski pijem v čisto drugih situacijah, običajno takrat, ko se počutim kot gnoj in sem sam. 
 
»Jaz bom eno kavo z mlekom in enega jägra,« je kafein bombo provalil Brane. 
 
»Nič, kurac, bom pa jaz en espresso in vseeno en viski, da boš imela občutek, da si kelnarca z killer instinktom.«
 
»No, no.«
 
Tisti tip, ki mi gre vselej na živce, je nekaj zamomljal, njegov problem pa je vselej ta, da ni jezika, ki ga mi ne bi štekali, zato si pač mrmra v brk. Njegova slovenščina je solidna v najboljšem primeru, njegova angleščina pa za kozlat dosadna. Tipični Američan, ki čez čas v Evropi spozna, da nam grejo Američani vljudno na živce in se dela, da ga dejansko zanima, kako smo kaj, ampak se vselej izkaže za prepotentnega kurca, ki misli, da so tudi Slovenijo osvobodili Američani. Ko mu greš razlagat, da so jo Rusi in partizani, pa ima takoj v mislih komunizem, Stalina in stoenke. Ko ga jebe, kurca pofukanega. 
 
Zraven njega je čepel, ždel, smrdel nek tip z neko čisto preveč ogabno svetlo modro bundo, s katero daje vedeti, da ima ziher đob za vsaj 2000 evrov na mesec. Nuša mu je natočila temno pivo kakih 10 minut nazaj, tip je bil pa že na polovici, ko so se začeli nekaj drmat prek šanka.
 
»Misliš, da je res?« je vprašala Nuša in si natočila malo piva v majhen kozarec. Povohala je, ono, vsaj kakšnih šestnajstkrat, ali pir baje res smrdi ali ne. Oni tip itak ni hotel pit še malo zanič piva, Američan je drkal svoj rose, adijo pamet pa rose v ponedeljek ob šestih popoldne, in se zraven pičkasto zmrdoval, da kao piva ne pije. 
 
»Urban, bi ti prosim probal?«
 
»E, Nuša, pa ne bi, hvala.«
 
»Daj no. Vsaj povohaj, ker bi rada vedela, če je res zanič.«
 
»Ne, bo Brane, če že. Pa kaj sem jaz tu? Pomije tega kafiča?«
 
»No, no.«
 
Brane je nekaj krilil in Nuša je kar čez šank, ne da bi vljudno stopila okrog in nama prinesla kozarček, podala tisto čmigo. Najprej je povohal Brane, nato jaz in ja, pivo je smrdelo po preveč samozavestni drolji, ki ji tangice ribajo luliko zadnji teden dni, zaradi one Gili-gili kremice ali kaj že uporabljajo, pa je koža dobila ta vonj po samskem sprehodu po Izoli. 
 
»Ja, Nuša, pivo smrdi.«
 
»Pizda...« je zaklela ona.
 
»Zakaj pa ga ne probaš sama?«
 
»Ker ne smemo pit' za šankom.«
 
»Čakaj, pa to ni isto... Lahko probaš vsaj, saj v tem je point.«
 
»Podpisat sem mogla, preden sem začela delat, da ne bom nikoli pila.«
 
»Kaj?«
 
»Delovno mesto in to, nekajstranska pogodba.«
 
»Pa vi ste vsi fukjeni. Veš kaj, potem ti tudi napitnine ne bom dal!«
 
Nuša je tip punce z ravno prav okroglimi joški, da dobi vsaj 3 evre napitnine na uro. Ni šlo toliko zato, da je morala našparat za karkoli že je pač nucala, da je bila še bolj kvalitetna drolja. Šlo je za ego, za ponos, za pičkasto droljanje, zaradi katerega je čist preveč kelnaric ženskega spola, ki potem pojma nimajo in dajo rednim gostom za vohat scalino, ki se je skisala, ker one ne znajo prodat piva, kako pa bi ga, če ga ne smejo piti. Kot da se avtomehanik ne bi smel vozit z avtom ali če bi bil kuhar za grilom kurčev vegan. Preposto - narobe. 
 
***
»Zakaj mi pa ne boš dal napitine? Saj ne, da je obvezna... Zanima me pač...«
 
»Ker je napitnina delo na črno.  Ni obdavčena. Ti daš to v žep in zdravo. Alenka Bratušek bi bila huda.«
 
»Saj imamo zdaj Mira Cerarja.«
 
»Njega pa itak boli kurac, zato pa mene ne. Vidiš, zato sem jaz tako dobra stranka. Ker sem boljši kelnar od vseh vas.«
 
»Zakaj pa potem ne kelnariš?« me je v slovenščini dregnil oni Američan.
 
»Ker če bi, bi ti rekel, da je rose za pičke in da ne pecaj osebja med delom. Sploh pa, stari, poglej se. Plešast, kaj, 43-letni Američan si? Pecaš 18-letnice, ki spregovorijo z ameriškim naglasom skozi popek in se potem lepijo nate, da lahko vadijo angleščino. Ti končaš tu za šankom in se nacejaš s pedrasto pijačo, one pa končajo veš kje? V Seiersbergu, kjer jim angleščina pride prav samo, ko rečejo: gremo jest v McDrive.«
 
Tip pol ni razumel. Rade volje bi mu vse z vejicami vred prevedel v angleščino, pa ni bil vreden. Nuša je videla, da imam prav in zato sem ji šel hudo na kurac. Tako je to pri nas: najbolj glup je tisti, ki ima prav.
 
»No, mi pač ne boš dal napitnitne.«
 
»Ne, ne bom ti je dal. Pa še nekaj: ta kozarec je za škotski viski, jaz sem naročil jacka.«
 
»Kakorkoli...«
 
In sem spet živel v zmoti, očitno. Bila je še naprej lepa, jaz pa sem bil vsega kriv, picajzlast in naduvan, kar je vedno problem v tem kurčevem okolišu. Brane je nazdravil z mano in se izgovoril, da mu je mama pri 29 letih rekla, naj bo danes malo prej doma, ker še ima neko govedino od kosila in je ne bi rada stran zabrisala. Plačala sva račun, napitnine nisva dala in zunaj je bilo za povrhu še mrzlo kot prasica.
 
Odločil sem se, da se bom začel resno drogirat, ker to ne pelje več nikamor.
28. oktober 2014 | Komentarji (2)
Skoraj nikoli se ne furam na zadnjih zicih taksija. Najbrž zato, ker nisem punca in ker nimam punce. Zato se mi je zdelo tako posebno, ko me je Vida v četrtek šlatala po fukročkah na zadnjih zicih in mi vmes zašepetala: »Sva že pri Obiju?« 
 
Taksist je poslušal nočni program Radia Brezje, ampak je vmes kanal prešaltal na Ö3, ker da imajo osterajharji zvečer baje edini normalni program. Ura je bila krepko čez štiri zjutraj, v moji denarnici samo še deset evrov in pojma nisem imel, ali greva v Hoče ali Fram. Saj mi je Vida natanko opisala, kje da stanuje, ampak sem bil prehudo nastrelan, dosihmal pregažen od vsega, kar sem stolkel od osmih, ko sva se dobila na dejtu, ki to ni bil.
 
***
»Ste imeli danes kaj prometa?« sem vprašal taksista, ko si je ta mrmral poleg na komad od Pink.
 
»Pa... Je bilo že boljše, pa nismo ploskali. Tako pač je, kriza in to...«
 
»No, cene tudi niso ravno nizke,« je takoj pripičila Vida, kot da ni videla, da ta taksist komaj sfura iz meseca v mesec. Pa ji še ni bilo zadosti. »Še dobro, da v Mariboru avtobusi ne vozijo tako redno kot v Ljubljani, potem se s taksijem noben ne bi vozil.«
 
Klasična Vida. Naduvana Vida. Ki rada pove naglas, da je študirala v naši prestolnici. Študirala je sicer na FDV, komunikologijo, oboževala je seminarske naloge, imela najboljše power pointe in bila je dovolj popularna, da jo je še pol sošolk želelo kresnit. V Maribor se, kot prav tako rada poudari, ni vrnila, temveč ga je prišla renesančno razsvetlit. Da je dodana vrednost, se baha pred kolegicami, ki so že rodile ali bodo vsak čas. Vida ne razmišlja o otrocih, zadovoljna je s svojo službo v neki agenciji, ki začuda nekako uspe izplačat njenemu ego skoraj 2.000 evrov neto na mesec. In potem ona jamra, kako so taksiji dragi.
 
***
Bili smo pri hoškem križišču, tam nekje že pri petih evrih, kolikor sva že nabildala na poti iz Satchma. Taksist je zavil desno, v rondo, tam pri cerkvi v spodnjih Hočah. Kraj, kjer sem spoznal, kaj je ljubezen. Hoče, kraj posrečenega imena. Taksist je bil v formi.
 
»Ma, v Ljubljani imajo vse kao boljše, razen fuzbala. V torek smo imeli kar lep promet po tekmi, čeprav so nas oni angleški kurci lepo nabili. Kaj so imeli pa v Ljubljani? Poplave, pizda jim materna.«
 
Vida bi ga bila naglas označila za lokalpatriotskega degena, pa je sprevidela, da ne bi imelo smisla, ker tudi Avstrija nima morja, pa jim rata iz jezer več gnara ven spravit kot vsem nam z morsko obalo. Objel sem jo raje okrog pasu in jo nežno pogledal, čeprav je bila trda tema, le obcestne luči so delale sence na njenem nosu, s katerim ni bila zadovoljna, jaz pa sem komaj čakal, da ga dam celega v usta. Rad ližem ženske nosove, sploh ko nisem trezen. Polizal sem jo narahlo po ustnicah. Do takrat se nisva poljubila že nekaj let, nazadnje ko sva bila še oba v gimnaziji. Pustila mi je. Imela je okus po predelani kokakoli z jagermaistrom, tisti topel alkoholni zadah, ki ga punce na sebi tako sovražijo, da žvakajo huje kot milka krave. 
 
»Kriza se pozna tudi na zadnjih zicih, vesta?« je pisnil in naju prekinil taksist.
 
»Ja? Ker... so prazni?« je vprašala Vida.
 
»Ne. Včasih, ko sem vozil velik kombi, je prišel slej ko prej mladi tip, mi pljunil 30 evrov, prosil, naj dam radio do fula in sta šla v kombi skozi zadnja vrata. Jaz sem porinil, on je porinil. Kar nekaj Maribora sem tako spoznal, sicer sem iz Rač. Pobrežje, Tezno, Studence... Prej nisem vedel za nobeno ulico. Tako pa... Onadva sta se rašila, jaz pa sem ju vozil. 30 evrov... Ceneje kot hotel, pa zici sploh niso bili tako neudobni. Čez čas sem jim dal tudi mali košek za smeti, kamor so metali kondome. V taksiju nobena ni hotla fukat brez kondoma. Vlekle so ga redno, ampak to pa kao ne. Ja, lepi spomini.«
 
»Zdaj več noben ne fuka?« me je zanimalo.
 
»Ne. Zdaj se kregajo, zakaj so toliko zapili, vsi so sitni. Po moje zato, ker je petek ali sobota edina njihova prihodnost, edino, na kar lahko še upajo. Saj pa vesta, kako gre danes mladim. In potem se raje napijejo, spokregajo in spoka. Ona vdari njega, on njo.«
 
»Ja vi pa to samo gledate?« se je razburila Vida.
 
»Kaj pa naj? Da me bodo nahoblali? Peljem dalje, radio dam na glas in upam, da ne bosta kaj polomila. Hudo je, ko fantje tepejo punce, ampak vedno, res čisto vedno, začnejo one. Pa to niso focni. Danes babe vsekajo kar ornk s pešico. Direkt na gobec. V mojih časih tega ni bilo, pokasiral si šamar z dlanjo in si pustil, da te je peklo. Kam smo prišli...«
 
Prišli smo nekam v tri krasne, tam proti Botaničnem vrtu ali kaj je že. Tam nekje je bila doma neka Vidina kolegica, pri kateri je bila več časa kot doma. Zato sem zamešal. Cel večer je namreč dudlala o neki sobi v Hočah, ki da je večja od njene v Framu, kjer se vse sliši, njeni stari pa slišijo ama vse, zato gre, če je pozna, raje domov.
 
***
Prav bi bilo, da bi plačala Vida, ker sem moral jaz še nekak nazaj potem v mesto. In tu ga dripci nafukamo. Večplastno. Če plačaš ti taksi, bo dobila občutek, da si si jo nabavil. Če plača ona, potem ti je že nekaj dala in je to vse. Če rečeš, da si bi rad razdelil, pa si ona takoj nariše, kako bi ti imel resno zvezo, v kateri bi vse bilo potalano na pol 50:50, na koncu pa ona like, pere in sesa.

 
»Kol'ko je to?«
 
»6 evrov 20 centov.«
 
Imel sem pet in deset evrov v bankovcih. Vida je glomazno škilila v mojo denarnico in ni mogla falit, kako jebeno cincam. To. To so drolje. Vidi, kako se matraš kot neka gosenica, premetavaš denarnico, jo težkaš in bog-ne-daj da ona sliši, kako imaš ti vsaj 18 kovancev še poleg bankovcev. Vzel sem onega za pet evrov, ga že držal s konicami prstov, moje blazinice so se tiste petke oprijele z brezpogojno ljubeznijo. Ma jebiga. SI ali nisi rock zvezda? Pospravil sem petko, mu dal desetko in pljunil, naj naredi sedem, ob tem pa naredil faco, kot da vem, kaj je glavno mesto Kazahstana.
 
»Me ne boš vprašal, če ti dam kaj zraven?«
 
Zakaj vedno naletim na take, kot je Vida? Zakaj? Čemu? Kaj sem komu storil? 
 
»Opa, maš pa divjo žensko,« mi je pomagal taksist. 
 
»Ma. Ni ne ženska ne divja.« 
 
Nisem si mogel pomagat. Vida ni divje sorte, je pač punca, ki izkoristi trenutek za podjebavanje. Nič ni s tem narobe, če znaš na koncu plačat svoj račun in to. Taksist je videl, kam gre zgodba. Čeprav je imel toliko kovancev, da bi lahko kupil Romunijo, nikakor ni znal najti treh evrov drobiža. Vzel je celo one bakrene, potem pa obupal in našel, kar je nucal.
 
»Vida, če bi želela kaj dat zraven, bi dala. Kaj čem. Meni punce pač ne dajo... Drobiža.«
 
»No, no.« 
 
Nasmejala se je koketno in izzivalno, kar v meni vedno vzbudi občutek nelagodja. Pa saj nisem edini. Ko tipi vidimo, da drolja prav prosi, naj jo kresnemo... Adijo, samozavest. Ona vodi špil, ti si samo desni bek z levo nogo in brez žoge. 
 
»Uf. Nič. Lep večer vama želim.«
 
»Enako, enako. Škoda, da imate mali avto, ker sicer...«
 
»Sicer kaj?«
 
»Bi vzel oni paket za 30 evrov, haha.«
 
»Urban! Pa daj no... Ne bodi... Opolzek!«
 
»Spolzek?«
 
»Ne, opolzek!«
 
Vida in njeno branje SSKJ-ja med vrsticami. 
 
»Lahko vama odstopim avto in grem vmes na čik ali kaj,« se ni dal taksist. Zarežal se je, se počohal po neobriti bradi, naštimal nazaj na Radio Brezje in se odpeljal.
 
***
Vida je stala tri milimetre stran od mene in svoje roke ponosno ovila okrog mojega vratu. Počutil sem se posrečeno izrabljeno. Plačal sem taksi za vožnjo svoje ljubezenske kariere. Nisem si mislil, da bom objet za pičlih 6 evrov, 20 centov. 
 
»Vredu fant si, Urban.«
 
»Hvala, vem.«
 
»Ne bodi zdaj...«
 
»Opolzek?«
 
»Haha. Ja.«
 
Poljubila sva se, njen šal je sicer prišel v moja usta in sem goltat volno. Takoj sem navalil na njen nos in ga celega dal v usta. Imel je sladek okus posušenega žnodra, kar je zagotovo nekje na svetu posebna specialiteta, ki ji antropološki Evropejci potem verjamejo in žrejo pese in take jajca.
 
»Čakaj, ne morem dihat.«
 
»Ne mi dihat za ovratnik?«
 
»Dihi z mano, dihi dihi z mano.«
 
»Preden zaspim, si zaželim...«
 
»Drobnih stvari, veliko tebe?«
 
Zapela sva si Dekamerone. Sava šumi. In midva sva šumela. Na poti do bajte njene kolegice, ki je bila za ograjo, na katero sem jo nasloil, sva se držala za roke in predstavljal sem si, da mi Vida razkaže svoje življenje za 30 evrov. Ali 6 evrov 20 centov. 
 
»Si bova delila vožnje?« sem jo vprašal, ko je tiščala ključe v vrata.
 
»Samo one, na katerih bova seksala.«
 
»Okej.«
 
Vida se je naslonila še na vrata, šla z roko v svoj žep in dala takoj roko v moj žep. Padli so trije evri bankovcev. 
 
»Mislila bom na botanični vrt, ti pa na Rače.«

»Rače? Nisi iz Frama?«
 
»Jaz sem, ja, taksist pa je iz Rač.«
 
»Haha.«
 
***
Na poti domov sem za taksi, ki ga je vozila neka sitna gospa, plačal skoraj 9 evrov. Nihče me ni poljubil. 
24. oktober 2014 | Komentarji (4)
Nisem si mogel pomagati. Že takoj, ko sem kao mimogrede vprašal njeno mlajšo sekico, češ, kako je že tej tvoji starejši sestri ime, sem le še sam sebi lagal. Walda, da jo bom šel iskat na facebook. Kdo pa tega ne naredi? Itak, da vsi. Takoj, ob prvi priliki. Najbrž, sem gruntal, jo bom stalkal že nad pisoarjem. Ajde, pretiravam, toliko vseeno nisem bil neučakan. Počakal sem, da smo popili iz moje strani pedofilsko kavo, saj sedeti z dijakinjami, ki so se rodile, ko si bil ti star 11 let, pač ni ravno vsakdanje. Onidve sta se sicer kikotali in obe sta bili za kilometer bolj luštni, prijetni in odprti kot so bile moje sošolke davno tega. To pa je bilo tudi to. Boljše pecat pet let kot enajst let mlajše. 
 
***
Z Nušo, ki me je zanimala samo zato, ker je bila njena sestra hkrati prelepa in premlada za spodleteli dejt, sva imela le eno skupno kolegico - njeno sekico. Še dobro, brez tega je niti Mark Zuckerberg ne bi našel. Kliknil sem jo, jo dodal, ona je prošnjo, ne da bi me sploh poznala, sprejela čez, kao, trinajst sekund. Kar je, priznam, obetalo topel občutek v jajcih. Kot vsakdo sem se sprehodil skozi slike in bolj opazoval ljudi poleg nje, ker tako najboljše vidiš, ali so slike totalni nateg, bedno nastavljanje, tisti selfieji z enim samim glupim razlogom: fotke za lepši facebook. 
 
Niso bile fotke te sorte; Nuša je očitno prijetno bitje, ker so vsi na slikah stali zraven nje, se režali in objemali in to. Slike, ki jih jaz recimo nimam. Nasploh imam bolj malo fotk, pa še na tistih sem v glavnem sam, ker na njih zaradi mojega ega in lampa ni prostora za bilokoga drugega. Odprl sem okno v mesinđerju in gremo.
 
***
Jaz: »Gili-gili, Nuša. Zdravo. Morda me poznaš... Ne... Kdo te začne s takim uvodom? Urban sem, saj veš kateri... Je to bolje? Najbrž je, ne? Skratka... Šel bi na blind dejt, ker še nikoli nisem šel, čeprav zdaj, ko sem videl, da si lani še imela fanta, ki je ful bolj lušten od Ronalda, ne vem, ali je to sploh lahko še blind dejt? Kakorkoli... Spoznavati ljudi ni nikoli prepozno in nikoli ni preveč novih poznanstev, ne? No, evo. Tu sem. Čakam. Čakam... Še malo čakam... Aja, enter moram pritisnit... Evo. Enter.«
 
Sporočilo sem na hitro prebral za sabo, po diagonali, ker tipi vedno cincamo, da smo se s kakim rodilnikom zajebali. Drolje so tiste, ki ti grejo škilit v vsaki sklon in vejico, same pa potem pišejo življenje z enim j in pred vsakim 'ki' postavijo vejico. 
 
Nuša: »Se mi je kar zdelo, da boš kliknil in kaj spisal... Seveda vem, kdo si, Urban. Vsi vemo. Ampak te bom kar tu opozorila, kar te sicer tudi gotovo vse druge punce: ne boš mi rekel, da sem drolja, ker sem iber feministka in ne priznavam konceptov pecanja in tudi ne iščem partnerja niti nočem s tabo v Maka na teden restavracij. Lahko to sprejmeš in tu začneva?«
 
Pribilo bi me na zic, če ne bi Nuša tako droljasto blefirala samo sebe. Samo zato, ker se je najbrž zredila potem ko je šla s pubecom narazen, še ne pomeni, da je zdaj top feministka, ki bi imela na posteljnini narisane kromosome Y. Dosti takih feministk poznamo. Kao imajo svoja načela in kao svoje vrednote, v bistvu pa bi jih moral samo nekdo ornk kresnit na zadnjih zicih tam zadaj pri Europarku. No, okej, malo sem preteral v svojem šovinističnem smislu, ampak približno, da dobite selfie moje realnosti.
 
***
Jaz: »Torej, če te vprašam, če greva na pivo, sem patriarhalna pizda?«
 
Nuša: »Zdaj?«
 
Jaz: »Ja, zdaj ja.«
 
Nuša: »Ne, če me vprašaš zdaj, ob pol dveh popoldan, potem nisi patriarhalna p...., temveč navadni alkoholik. Nobene drame, nič posebnega nisi. Pač tip, ki mora pit pivo sredi dneva, da lahko govori z mano.«
 
Jaz: »Aha. V katerem primeru pa bi bil patriarhalna pizda?«
 
Nuša: »Če bi mi recimo določil, da me pelješ samo na temno laško.«
 
Jaz: »Ah, kdo pa to dela?«
 
Najbrž njen bivši, s katerim sta tankala samo temno laško, kar je bil najbrž njun kao neki posebni trik, kateremu se čez čas niti sama več nista režala, plus, če se hočeš guncat take finte, piješ guinnessa ne pa temno laško. Ampak ni šans, da bo to na glas priznala. Kdo pa še izbira pijačo svojim puncam? Saj imamo demokracijo: punce žlempajo, mi plačujemo in smo vsi lepo 50-50 potalani na pol. 
 
Nuša: »No, vidim, da me ne štekaš...«
 
Jaz: »Ne, da te ne štekam, pač ne vem, zakaj moraš biti tako napadalna.«
 
Nuša: »Napadalna? Saj si ti mene kontaktiral... Kje si me sploh našel?«
 
Jaz: »Prek mize.«
 
Nuša: »Kako prek mize?«
 
Jaz: »S tvojo sestro sem bil na kavi, pa z njeno kolegico.«
 
Nuša: »Nisi malo prestar za mojo seko? Ne vem, no... Zgledaš, da boš kmalu 30...«
 
Jaz: »Ja, in spet živim pri tastarih, moš' mislit?«
 
Nuša: »No, no. Ne bit' užaljen. In če si bil z mojo sestro? Ste o meni govorili?«
 
Jaz: »Ne, vprašal sem, če ima kakšno sestro, seveda starejšo in potem smo prišli nate.«
 
Nuša: »Vrat ji bom zavila.«
 
Jaz: »Zakaj? Je še kakšna druga sestra? Rekla je, da ni. Torej... Ne, ne. Ne ji vratu zavit. No, skratka glej, da ne bova zdaj tu kičkala drug drugega... Bi šla na kavo ali ne?«
 
***
Trajalo je v tri krasne, da je odpisala. Najbrž je prečekirala moje samomorilske statuse, moje prebolevanje punce, za katero se je izkazalo, da je navadni keson, in nato po njenem prepričanju vljudno zavrnila moje povabilo. Kar naj bi baje izražalo njeno feministično nrav. Ali nekaj takega. Nisem je oteral v kurac, čeprav bi jo moral. Predstavljal sem si, da seksava, medtem ko so moji stari doma in gledajo Odmeve. Začuda sva v moji glavi prav dobro fukala, le da je bila ona zgoraj in čisto počasi uravnavala ritem, kot da bi menjavala žarnico, z dvignjenimi rokami in šraufa svoje telo na tvoje ali nekaj takega. Iz glave me je  ato predramila mama in mi rekla, da bo kosilo šele ob treh, ker je foter še v službi. In to je bilo to. Čakamo naslednjo.
22. oktober 2014 | Komentarji (4)
Nekako kot momljal je. Vzel si je, spoštljivo ali pa za vsak slučaj, eno mizo fora, je pa vsekakor več kot očitno buljil k nama. Kot da bi se rad prištulil, pa se mu preprosto ni zljubilo. Pil je svoje laško, da je doli na Lentu zlito z okolico deloval kot preprosti tip srednje klase z zdelano faco, ki namesto Odmeve gleda v hladilnik in preverja, kdaj točno se tista frdaman lučka ugasne, gotovo malo prej kot prejšnji vikend. Tako je šodralo na neudobnih lesenih zicih ob reki njegovo življenje, ko sem jaz čakal, da se Mare pošora.
 
Po Dravi je že pošteno vleklo po jeseni, pripihal je mamljivo hladen piš, najbrž so doli v Plus minus že odpirali vrata, zluftali plac za še eno razuzdano soboto, ko je v mestu Borštnikovo srečanje. Tisti čas v letu torej, ko si edinkrat resno želiš imeti punco, samo zato, da te nagunca za najdaljše predstave z dvema odmoroma, kjer si želiš vsaj malo časa zase, pa je še na hajzlu jebena kolona, in zvleče med larpurlartisično publiko, ki je tam samo zato, da pri frizerju razlaga, kako so standardi toalet zdaj že totalno sferderbani in bo naslednjič pa, majke mi, res prišla v kavbojkah, čeprav se potem noben razen tebe ne nariše v kavbojkah.
 
***
»Kaj pa, če greva noter?« sem predlagal Maretu, ko je prišel s hajzla. Čeprav naju je kelnarica povsem onesposobila, ko je pljunila, da carslberga ne gre več točit, ker da ne zna tiste »bombe ali kaj je že« zamenjat, sva se vseeno narisala na šanku. Mare je sicer nekaj kot najboljši kolega, a ga vidim zelo malo, premalo, ampak zato takrat kvalitetno, žejno in komunikativno.
 
»Točeno je še samo... Spiegel al kaj je to?« sem vprašal.

»Stiegel, ja.«

 
»Avstrijsko?«
 
»Aham.«
 
»Saj ti piše tu, Salzburg!« je žeja dajala Mareta, ni se mu dalo kičkat z debato. Želel je svoj pir. Premalo pije, odkar sem se jaz vrnil v Maribor, on pa še vztraja v Ljubljani.
 
Naročila sva torej dva avstrijska piva, kot neka zadnja bajdleka, v čisto prezgodnji fazi večera. Ob sedmih zvečer, pol mesta na fuzbal tekmi, druga polovica pa na kavču, v čakanju na novi teden, ko se bodo spet cijazili ravno v Avstrijo na šiht. Ni čudno, da sva bila edina v placu. Je pa vsaj muzika prijetno ružila. Bad Reputation.
 
»Mare, kdo to poje, a?«
 
»Joan Jett!«
 
»Pizda ti materna, pa ti vse veš. Več od mene.«
 
»Pa čeprav si ti, Urban, neki muzički kritik.«
 
Nazdravila sva s stieglom, se zahvalila poslovodji, da vsaj niso padli na totalni podn z gosserjem, ki ima še vedno, še iz časov Trusta, okus, kot da bi se spenila omaka rajčice, pelati ali koji kurac že, in se lotila piva, ki je kmalu izgubilo tisti posebni filing in si imel v kozarcu čmigo brez vonja, okusa, še barva je bila neka zelenkasta. Kaj češ. 
 
***
»Oprostita, govorita angleško?«
 
Najprej sploh nisem opazil, da se je oni tip od prej iz terase narisal za šankom, zdaj si je vzel še dva stola fora, predaleč za lokal z glasno navitim prerolanim rock'n'rollom. Mare ga je imel za hrbtom, zato je strmel v moj fris, da sem se po dveh pirih in par šlukih tega avstrijskega sranja mogoče začel pogovarjat že z namišljenimi gosti. 
 
»Prosim?«
 
»Če govorita angleško?«

»Ja, seveda.«

 
Šokiralo me je. Tipa bi komot posadil nekam na Pobrežje, mercator pika kartica, 32 let prekrokane delovne dobe. Ampak ne! Tujec, ki pa, da ga jebeš, ni mogel biti turist, že zato, ker pač... Ne. Narobe. Ta že ni turist.
 
»Zakaj je Maribor danes tako prazen?« je ustrelil v solidni angleščini za kmalu-bom-abrahama-zapil modela.
 
»Saj se bo zdaj zvečer nafilalo, brez skrbi,« sem začel jaz, Mare pa je zraven kimal in samo čakal, kdaj bo lahko padel v debato. 
 
»Prvič sem bil tukaj pred tremi leti, pa je bilo čisto drugače. Mesto polno, ljudje polni nasmeha in niti približno ni bilo zaprtih toliko lokalov v centru mesta.«
 
»Kriza,« sva zdrdrala oba, že vzela zalet, da bi mu razložila o Jazbinškovem zakonu, poklumpanih avtocestah, teti Pehti in Hildi, politikih, ki na dopust ne lazijo več na Hrvaško, temveč v čuzo na naše stroške... In povrhu so v tem mestu še volitve, drugi krog, aktualni župan proti bivšemu, kjer se volilna abstintenca zdi kot samomor.
 
»Tako lepo imate tukaj, poglejta okoli! Sploh veste, kaj imate?«
 
Edino, kar sem videl, je bil neonski napis Šiša, kjer se je zasvetila alu folija, iz katere so kebabe in burgerje grickali še od petka zmačkani kandidati za sobotni ringlšpil veseljačenja. Mare je špegal v šank, luštali so se mu viskiji, oni tadragi, pravi stručko je ratal v Ljubljani za one viskije, katerih imena si ne zapomniš, pa da ga jebeš. 
 
»Oprostite,« sem ga imel vendarle malo poln kurac, »od kod pa ste vi?«
 
»Švedska.«
 
Bog te jebo, da te jebo. Ja, za Švede pa verjamem, da se jim tu zdi kriza, prepoceni pivo, prazne ulice in bedni trgi. Jebiga, nimamo ne pingvinov ne denarja. Kriza. 
 
»Ikee še nimamo, volvota pa vozijo vsi samo na stroške firme,« je pljunil Mare in tip se je prijetno zarežal, čeprav se mu je ob klišeju, ki Švedsko zreducira na blontne joškaste bejbe, ki nalagajo Ikein kavč na streho novega volvota, na faci rolal predfilm za zgodbo, ki jo je imel na robu jezika še od takrat, ko naju je špegal še na terasi, kako uro nazaj. 
 
»Ah... Ikea, volvo... Kaj naj s tem. Imate pa nekaj drugega...«
 
»Pivo?« sem pokazal na njegovo laško, prazno steklenico, še vedno polno kondenza. Tip je drmal pivo kot da bi pil cedevito. Požrl bi še štopl, nekaj ga je ornk grizlo.
 
»To tudi, ja. Ampak ni to... Ženske, vaše ženske...«
 
Kaj so te zdaj spet zafukale? Pa jebemomater! Kakšne so Švedinje, jebene Helge! Kaj mu je tega treba? Sploh pa... Lahko si v Bruslju delamo ne vem kako reklamo z Alenko in Karlom, lahko naši fuzbalerji zmagajo na svetovnem prvenstvu, imamo klub v ligi prvakov, violončist je rock zvezda z Eltonom Johnom, in vsepovsod kričimo iz kap, majic, kondomov tisti glupi slogan I Feel Slovenia... Lahko se turistična zveza še tako muči s tistimi milijavžnt programi, ki imajo itak en sam namen, da turisti iz Anglije pohrustajo vsaj eno kremšnito na Bledu in prekmursko gibanico v Ljubljani, ampak nihče ni tako piarovsko prodoren kot naše ženske. Noben nam ne naredi take reklame. Lomijo srca gor in dol po kontinentu. 
 
***
»A so prišle že vse do Švedske?! Očitno so nucale nov teren, nove trge... Včasih je bil popularen Balkan, vse dol do Turčije so šle mikastit dobre duše. V Istanbulu sem, veste, šel na blef v neko gostilno pri železniški postaji... In tam je bil nek tip, ki je za silo znal angleško, častim mu rundo, povem, od kod sem in se mi tip razjoče, ta Turčin, ogromen kot neki sultan, kako ga je nadroljala neka bejba iz Krškega, mu zlomila srce in hrbtenico in se je čisto razsipal, da ni mogel več turistom razlagati, kako kul da je Antalija in je zdaj pil na neizživeto ljubezen. Verjel je, da se bo preselil v Brežice ali kam, sanjal naše gozdove, potem pa ga je ona drolja seveda napizdila in je šlo življenje cugrund.«
 
Ni mu bilo do smeha, 'bogemu Švedu. Moja zgodba ga je samo še bolj razčefukala. Solze so se mu ušunjale v izmučene in prepite oči. Ni bil lep, ni bil pa grd. Ni si pa nikakor predstavljal, da bo tik pred abrahamom v Mariboru tičal za šankom. Taka je bila njegova faca. 
 
»Zmenjen sem bil s to žensko... Spoznal sem jo pred tremi leti... Pisala sva si... In sem šel malo okrog po Evropi z Interrailom, 22 dni gor in dol... In sem ji pisal predvčerajšnjim iz Prage, pa sva se zmenila za danes. Na kurčevem mesinžerju na facebook. Ima mojo številko, jaz pa njene nimam. Bila sva zmenjena, ob petih.«
 
Ura je bila pol sedem. Kot vsak tip, ki roama v ljubezni, je upal, da se bo vseeno, nekje, nekako narisala. Poznam ta jebeni optimizem, ob katerem je kozarec vedno poleg in žlempaš na novi jutri. Ko si na interrailu in lokalnem pivu, nimaš nič drugega kot haufn prostega časa, med katerim se ti narišejo vse možne ideje, ki bi se ti seveda lahko tudi doma, pa se je bolje zajebati v neki vukojebini, kar Maribor vsekakor je, če si doma, kot je bil tale tip, iz Helsingborga. 
 
***
»Verjel sem ji... Pred tremi leti je bila tako prijazna do mene, luštno sva se imela... Bolj vajinih let je, mogoče malo čez trideset... Vem, kako je to slišati, nisem več mlad... Ampak kurc, probat je treba, ne?«
 
Imel je prav. Vedno je treba probat, pa magari z Interrailom, čeprav nisem vedel, da kdo pri teh letih še potuje po Evropi z vlakom. In po hotelih. Oboje se je temu vse bolj prijaznemu Švedu, ki nama je stisnil ponujeno roko in se predstavil kot Stefan, zagabilo do amena. »V tem hotelu sem... Orêl?« je naglasil s širokim e, midva pa sva mu besedo tudi prevedla, kar se mu ni zdelo prav nič fascinantno, »wi-fi je samo na recepciji, tam pa te neka mlada receptorka tako oplazuje in bulji vate, da... Ne moreš niti na google maps, kamoli imeti, ono, razigran pogovor z 20 let mlajšo.«
 
Mare je bil čisto paf. Vsak ve, da so hoteli v Sloveniji že itak svinjsko dragi, standard pa baje za poj v kurac, zato si lahko narišeš wi-fi v sobi, kar zdaj baje, prosto po Googlu, za prioriteto označi že 90 posto turistov. Mare bi šel v Orêl vsem jebat vse po spisku. Oba s Stefanom sta bila noter. Pa wi-fi še ni tak razpizdil gosta kot naše železnice. »Nameraval sem, ko je bilo ob dveh mesto čisto prazno, še kam, ker sem slutil, da te ženske itak ne bo... Pa grejo v celem dnevu štirje vlaki za Ljubljano in dva za Avstrijo. In to je to. Nič do Budimpešte, sama prestopanja, pičkin dim. Pa kako? Pri nas vlaki tako dobro funkcionirajo.«
 
E, moj Stefan. Pri vas, gori na Švedskem, še vilce in žlice boljše funkcionirajo. Ko sva mu razložila, da so se pri nas po osamosvojitvi odločili pokrasti narod z avtocestami, ki jih obnavljamo vsako popoldne, in da so politiki med čakanjem, kdaj se bomo pokradli že z železnicami, v zameno kupili vsaj top zug, ki bi se s polno hitrostjo 200 kilometrov na uro lahko po tako starih tirih odpeljal samo v Bolgarijo po hitrem postopku. Sezulo ga je. Ni mogel poštekati. Kako, 20 direktorjev v 20 letih? Ali nekaj takega sva mu nadroljala. Ker smo se na referendumu odločili, da se bomo raje pokradli sami, smo zdaj tega bogega Stefana tako zajebali, da še skidat ni mogel iz Maribora. »Slovenija bi lahko imela slogan: Maybe, Tomorrow,« sem se špilal malo marketingarja. Stefan se je sicer zarežal, ampak je takoj štartal v svojo razlago.
 
»Čudno, res... Pa tako lepo državo imaste. Preselil bi se sem, takoj! Saj sem bil tudi na Češkem veliko, prav tako lepa dežela, ampak vi, Slovenija, ijoj, ijoj, ijoj.« Ja, ampak imamo tudi Slovenke in njihove finte, tega Stefan ni vedel. Pač, taki dripci, vedno naletimo na drolje, ki te bodo napizdile še v soboto popoldan, kot da ne morejo počakat vsaj do večera, kot da se jim nekam mudi. In s tako taktiko so pokurile vse domače zaloge. Zdaj, ko so obdelale milijon slovenskih tipov, so začele ekspanzijo vse gor do mrzlega severa in drkajo v mozak še uboge Švede. Pač ne morejo imeti nadstandarda in srečno srce. A-a. Socialna pravičnost in malo ljubezni? Pozabi. Nema. Če imaš volvota, ne moreš imeti še zagotovljenega fuka. A-a.
 
***
Mare ni kaj dosti pizdakal, ker ga je v Apačah čakala njegova draga, s katero se imata res iskreno rada, kar sem mu res privoščil, malo pa tudi zavidal, ker sem Mino spoznal jaz prvi in ju predstavil, šel nato takoj zatem scat v tistem ljubljanskem kafiču, kjer smo čisto blizu rektorata prostovoljno eni opustili drugi pa konkretno podaljšali svoj študij, in zdaj tri leta kasneje sta še vedno skupaj, pišeta si po viberju in vse z emotikoni in fotkami in to, kar me vedno spravi v dobro voljo, saj si nihče od nas ni predstavljal, da bo Mare sploh kdaj imel punco. Prej bi jo moral imeti jaz, če že, ker sem se tako svinjsko in zagnano trudil. Saj so vedno rekli: Urbana Šoštarja nekje že čaka mati njegovih otrok.
 
»Enkrat sem slišal od nekega Nizozemca zelo kul opis Slovenije,« sem se z metaforami začel špilat brez nekega posebnega razloga, »da je Slovenija v bistvu kot Avstrija, ampak brez Avstrijcev.« Stefan se je prijetno nasmejal, čeprav mu nič ne bi jedke kisline opralo s ksihta, ker je res iskreno verjel, da bo Maribor znova kul plac za vikend obisk. Prvič se je pred tremi leti v podobnem road tripu nažlempal v La Coridi, pri stopnišču starega mosta. Jebiga, malo morgen, pech gehabt, plac je zdaj zaprt. Kruto. Nič ni namreč hujšega, kot če ti nekdo na spomine napiše svojo bedno gsm številko in pripis »oddamo v najem«. 
 
Za take, kot je Stefan, v katerem bi hitro lahko videl sebe čez 20 let, so tovrstna popotovanja turizem izgubljene ljubezni. Povedal je, ko je pojasnil, kako je sploh prišel iz Helsingborga v Maribor, da jé tam, kjer jejo trgovke in da še nikoli na potovanju ni jedel za več kot 7 evrov in da je jedel kot kralj, pil kot kralj, le fukal je kot kandelaber. Nič od nič. Zdaj sem, malo po malo, videl, zakaj Stefan ne dobi bejbe. Ker nima ambicij. Ker mu zadošča kosilo za 7 evrov. Nisem ga obsojal, hudo mi je bilo, srce se mi je trgalo, ker je prišel v naše mesto po dozo lepih občutkov in trenutkov, zdaj pa je tankal laško, ki se mu zdi čisto predrago, pa je tip - Šved. 
 
***
Prišlepal se je za šank tudi šef kafane in lepo pozdravil naša žejna grla. Opomnil sem ga, da nimajo več carslberga, da je šel takoj vse porihtat in sva z Maretom že šljukala boljši pir, jebala te tista avstrijska čmiga brez karakterja. Stefanu sva častila eno laško in nato sta z Maretom padla v debato o zgodovini skandinavskih narodov, Stefan je narisal skandinavski polotok, kot da bi narisal davno upokojenega kosmatega kurca, in zraven razlagal, kolikor je vedel in znal, o zgodovini svojega naroda.
 
»Ni bil Thor Šved, Mare?« sem se kao vključil jaz, medtem pa škljocal sms 11 let mlajši kandidatki za matero mojih otrok. 
 
»Kdo?«
 
»Thor. Oni dripec s kladivom.«
 
»Eh. Thor je bil iz Asgarda!«
 
E, pizda. Zato je imel Mare več pik na maturi kot jaz. Ker je vedel take pizdarije. Vun iz glave, pa ni gledal ne filma, ne Hunger Games, ne nič. Me je pa naguncal, v drugem letniku, da sva šla v Kino Gledališče, najboljše kino, kar jih je kdaj bilo, zijat Gospodarja prstanov. Ko je bilo konec filma in Frodo ni bil še nikjer, sem najprej mislil, da je crknil projektov, čeprav me je rit že koščeninila po treh urah. »Kaj bo pa zdaj?« sem ga vprašal. »Zdaj? Zdaj bo pa drugi del,« si je na volej nastavil Mare svoj dialog. »Ja? Čez... Kaj? Eno uro?« »Ne, čez eno leto.« E, zato je bil Mare moj best frend. Ker je vedel, da je Gospodar prstanov trilogija. In ker je 22. aprila, za dan zemlje, znal pri matematiki rešit finto iz Die Hard trojkice, v kateri imaš posodo za 3 in 5 galonov in moraš ven dobit točno 4 galone, sicer bo Brucea Willisa razčefukalo, kar ga je sicer že prej v Armageddonu. 
 
***
Kake pol ure sta si še izmenjevala zgodovino, Mare je presenetljivo dosti vedel o Kraljevini Jugoslaviji, SHS in teh pizdarijah, med katerimi smo fani zgodovine zehali in neučakano cincali, naj že končno enkrat pride Hitler in ta jajca, ki jih vidiš v filmih, pa da se šov začne. O tem smo vsaj nekaj kao vedeli. Pa smo nato v eni šnelkurs uri šli po hitrem postopku, ker je bila na maturi druga svetovna vojna na slovenskem, da smo poslušali enourni uvod o tem, da zgodovina ne bo politično delila domobrancev in partizanov, čeprav smo poslušali samo o tem, kako so eni drugi metali v jame.
 
Ker sem se po pol ure, ko smo spili še eno rundo, spomnil, da sem nazadnje fukal februarja, zdaj pa je bil že oktober, a vsaj toliko prijazen, da je vreme spominjalo na avgust, sem prosil Mareta, če bi lahko zradirala še v Living Room, ker je postajalo ob Stefanu vse čisto preveč podobno moji prihodnosti. Kelnarica nam je že namenjala tiste vse-boste-zapili kičkuglaste poglede, šefe je naštancal muziko do plafona in carslberg je izgubljal okus Danske, o kateri smo se tudi pogovarjali, ker je Stefan najprej želel v København in od tam z letalom v Slovenijo, ker se mu je čisto okej zdelo 400 evrov za let z Adrio, kjer moraš zdaj plačat za mesni sendvič, pa jim ga itak zmanjka in te ona znucana stevardesa še krega poleg, ker da imaš ne vem kake kulinarične želje in nisi zadovoljen z eno plastjo sira v predlanski žemlji za 4 evre. Še dobro, da se je Stefan premislil in je na poti žrl sendvič iz alu folije, z devetnadstropnim štiklom salame, kot jih žrejo vsi osamljeni dripci, starejši od 40 let v kupuje svojega življenja.
 
***
Stefanu ni bilo žal, da sva šla. Videl je, da v srcih dobro misliva. Povedala sva mu, da je naša državna himna totalno povabilo na after-party z nacejanjem do onemoglosti, kar se mu je zdel dovolj dober razlog za še eno pivo. Nama ga ni častil, pa saj ga po zgodbah, ki smo se jih naposlušali od starih, niti nisva pričakovala. Švedi ne častijo, Avstrijci ne častijo, Hrvati ne častijo. Ti pa mi še vseeno daj za eno pivo. Vzgoja po slovensko. Šank permisivna.
 
»Stefan... Saj bi rekel: morda bo tista ženska prišla... Ampak, če kaj pomaga: vi imate Volvo in Ikeo... Mi imamo drolje. Kdo je zdaj tu na boljšem?«
 
»Jebeš Ikeo, samo slab material, volvo pa je zame preveč družinski avto,« se je zarežal Stefan in nekako kot prikimal in se obrnil, če bo po najinem odhodu našel še koga, ki mu bo lahko razložil, da bi se v bistvu rad preselil semkaj, če bi vsaj malo videli, kaj vse imamo. In koga. Če imamo koga, seveda. Stefan je imel svoje pivo in svoj mir. Zamaknjeno je pogledal proti wcju, srečen, ker ima Rokaj one papirnate brisačke, ki prizelejo ven na oni kul knof, da si še tipi radi roke brišemo. 
 
»O, Suzy Quatro!« je rekel Mare.
 
»E, to sem čakal!!!! A, kako naključje!« mu je v objem skoraj skočil Stefan. Muzika je ružila iz zvočnikov in njima se je snelo. Jaz sem pa zijal kot zmrzovalna skrinja. Pojma nisem imel, kdo je Suzy Quatro. Valjala sta se od smeha in pela zraven, migala in si pred sabo risala, kot sem poguglal kasneje, ameriško 64-letno pevko, ki je še danes fejst baba, taka, prava za Stefana. Na frisih sta imela tisti blažen pogled, ko izveš, da ti ga bo tvoja punca vsake toliko res dobro povlekla. Objela sta se in kričala skupaj. Kot prava dva dripca. Na Suzy Quatro. Jezen sem bil, ker je nisem poznal. Jaz, kao, glasbeni kritik. 
 
»Če imam eno željo še v življenju,« se je režal Stefan, »bi rad nategnil dobro staro Suzy! Kaka bejba je bila. Še vedno je! Mater... Kaj bi ji delal!« Ven je vzel ključe od Orla, ker še nimajo baje kartic kot v vseh normalnih hotelih, in krilil z njimi kot rock zvezda, ostarela, na reunionu, kjer vsi le še imitirajo čase, ki jih itak več ni bilo. Krilil je po luftu s ključi in kričal poleg: »Jaz imam pa hotelsko sobo v Oreeeeeeeeelu!« 
 
***
Naročili smo si še tri šuterje za en evro, čim prej, da se ne bi komad prej iztekel. Itak je bilo skoraj nič gostov. Šuterji ali kamikaze, me je po smsu kasneje podučila tista 11 let mlajša dijakinja, ki bi jo poročil, če bi imel vsaj ene nestrgane gate izpred 10 let. Stegnili smo jih in prosili kelnarco, naj komad zavrti še enkrat. In ga je. Stefan je dobil svoj košček Maribora, nepozaben trenutek, nekaj, česar ne moreš kupit v Intersparu. 
 
To je boljše od volvotov, ikej in drolj. Dobra stara Suzy Q. Mater, škoda, da današnja muzika nima več takega efekta. Mare je bil čisto blažen, objemal se je z dvajset let starejšim Švedom, ki še nikoli ni jedel za več kot 7 evrov, ki je bil pol avtomehanik pol šofer in ki je prišel v Maribor po fuk iz Prage. Pa je dobil nekaj drugega. Ven sem vzel telefon in ju škljocnil in Stefanu obljubil, da mu sliko še pošljem. Če bi se trudila, ne bi mogla izgledat tako nastrelano. Komad se je slej ko prej iztekel, dvakrat po tri minute punk rocka je odtehtalo kar naenkrat vse. Pogledal sem skozi okno in Drava se nikoli ni zdela lepša. Stefana sem objel še jaz in mu obljubil, da bom enkrat prišel v Helsinborg na spodleteli dejt in bom vsem zagušil naj spustijo Suzy Q.
 
 
19. oktober 2014 | Komentarji (2)
Nikoli še nisem imel te sreče, da bi katerakoli solistka - solistka je punca pred 30 letom, ki je resno zvezo pozabila v taksiju iz Plus minusa - take sorte vpričo mene, na dejtu, ki to ni mogel biti iz milijon razlogov, premetavala kocke ledu po kozarcu. Sem in tja, od roba do roba, bim bam bom. Ampak Urška, bog je nima rad, je bila solistka v svoji ligi že od prvega drinka večera, slabo zmešanega deci đusa deci vode, ko ti kelnarca najprej natoči vodo, šele nato skozlani Dana đus, da dobiš tisto čmigo, ko si v sekundi premisliš in bi raje stegnil laško po ta tanki slamici.
 
S kozarcem se je sprehajala po slabo pobrisani mizi, ne koketno niti nadležno. Ni dajala tistega poženščenega vtisa, da se izgubljeno dolgočasi, ker tudi na tej pijači ne bo prišla do spoznanja, ali bi rada imela otroke in ali bi končno šla na manikuro v Europark. Pač kičkuglala je ledene kocke, ki so ji ostale v jagermaistru, prvem brez kokakole v zadnjih žnj letih. Niti v smeri urinega kazalca niti kontra jih ni drmala. Nekam v tri krasne.
 
»Boš stolkla še enega?«
 
»Ne, Urban, mislim, da sva jih potolkla več kot zadosti. Pa jager čisti je zame... Ne vem, ne dela mi.«
 
»Kako ne dela? A v kokakoli pa dela za polni delovni čas?«

»Haha. Ne. Kaj pa vem. Bom pa še kozarec vode.«

 
Pustila mi je, da sem ji šovinistično nadroljano naročil še kozarec vode, ker se je vdala usodi in dejstvu, da sem ne samo celotno osebje poznal po imenu, temveč sem nadel ime še vsem žlicam in vilcam.
 
»Ana, lahko dobi Urška še kozarec vode?«
 
»Seveda. Še kaj?«
 
»Ja... Par kock leda v posebnem kozarcu in žličko Sergejo.«
 
»Sergejo? A žlički je ime Sergeja?« se je nastavila Ana.
 
***
Smejali sta se obe - v lokalu, ki bi vsekakor moral biti poln, pa je šla država iz pomitega hajzla scat v šumo, kjer je zatavala in zdaj naivno sili vse, ki rinemo proti tridesetim, naj vendarle najdemo nekoga s trajnikom in mercator pika kartico.
 
Urška, majke mi, ni mogla imeti ne prvega ne drugega, ampak je vsaj, če že nič drugega, podrmala čistega jagra. Leto starejša, 37 kil lažja in z denarnico, v kateri je bila pod kartico za popust v Humanicu nalimana slika nekega kužka, ki bi mu lahko bilo ime Vladimir, je imela več za sabo kot pred sabo. Niti ne vem, zakaj sva šla na drink. Aja, saj res. Na facebooku sem pisaril, kako se bom ubil, če se ne bom še enkrat dijaško zažvalil, malo z ustnicami, v glavnem pa po celem frisu. Urška me je dregnila, pisala na privat mesinđerju, da se ne upam kar tako z nekom zažvalit, zato sem ji pogumno poslal selfie, na katerem sem skušal vgrizniti raztegnjene dlake na svojih tolstih prsih, ki sem si jih s prsti tiščal k zobem, ona je odpisala, če sem že razmišljal o modrčku, zato se je zdelo smiselno, da jo najprej povabim, sredi belega dne, na pijačo, preden je padla stava o tem, ali bi si dejansko jaz upal probal modrček. Moškega, če seveda morebiti res ne obstaja, ker je ona baje enkrat na hitro videla neki dokumentarec o tem, kako so Američani, tisti bolj okrogli, ugotovili, da bi radi ratali bolj unisex.
 
***
Ni pustila, da bi ji sam v vodo vrgel dve kocki ledu. Prevelika punca za tako vdano dejanje. Prepričeval pa sem jo, prav poznavalsko piflaril, kako sta dve kocki ledu še zdravi za telo, ker tri že šokirajo vranico in škrge, ampak da pa moraš ravno zato v vsako 20 posto in več žganico nabiti vsaj tri komade, počakat pet minut in vmes morda pride mimo žejna mati tvojih otrok, ki ima doma v svojem zmrzovalniku oni modeliran štikl plastike za led, ne pa onih bednih vrečk, kjer sploh ne ratajo kocke, ampak neki knedli, da na koncu izpade, kot da se ti je pipa posrala v kozarec.
 
»Kaj pa če bi butnila oba še ene borovničke preden greva?«
 
»Hm, ne vem. Kam pa greva?«
 
»Ja po modrček, ne?«
 
»Haha. Ti resno misliš?«
 
»Walda. Jebeš one, ko samo nekaj streljajo in nakladajo in muvajo in v vsako drugo poved vtaknejo pogojni prihodnjik.«
 
»Pogojni prihodnjik? To obstaja?«
 
»Ja. Jaz bi to, jaz bi ono, kaj če bi... Razumeš? Saj veš, tisti dripci in drolje, ki vidijo neko obetavno situacijo, pa nočejo biti iniciatorji, liderji in začnejo ružit z neskončnim hipotetičnim šrajanjem 'kaj pa če bi zdaj prišel, pa potem bi ta to in tisti ono', na koncu pa žgoljavo pijejo svoj deci đusa deci vode in se jim življenje premakne samo takrat, ko se Maribor uvrsti v ligo prvakov.«
 
»Aha. Ne vem, ampak kaj ni to... V bistvu dobra domišljija?«
 
»Ne, dobra domišljija bi bila, če bi te jaz zaprosil s kocko ledu.«
 
»Haha. Pa uporabil si bi! Vidiš, temu se ne moreš izognit.«
 
»Ali pa imam zelo raztegljivo domišljijo. Huba buba!«
 
Sergejo sem medtem kičkal po kozarcu in skušal zaigrati Na Soncu od Siddharte ob rob kozarca. Nisem imel ravno treme pred Urško, ker sem se žvalil z že hujšim zadahom in slabšim stanjem tako na bančnem računu kot na tehtnici, ki sem ji od sile dal ime Doroteja. Ura je bila pet popoldne, trgovine so računale na tistih 200 zaposlenih v Mariboru, ki po službi lazijo sanjat koruzo, ko premetavajo cote sem in tja. Butnila sva borovničke in piči.
 
***
Da bi šla v Europark, je bil prehud predlog za prvi drink te sorte, ker v Europarku se moraš držati ali za roke (parčki) ali pa kurca (samski), čeprav njena ideja, da bi z vozičkom, onim največjim, pririnila v H&M direkt do blagajne in noter začela metat gate in zokne, sploh ni bila tako grozno zanič. Urška je raje izbrala neko prvo trgovino na Glavnem trgu. Bližje in bolje. Sonce je čisto preveč tolklo po trgu za tako ogaben oktober in dve pijani glavurini.

 
»Dober dan,« je pisnila Urška, ko sva vstopila, in se delala, kot da v trgovini čisto vse pozna - od cen do one šivilje v Bangladešu, ki je cote sešila. Na srečo je neka drolja v kotu z roko božala neke majčke, kot da bi doma premikala zavese, od zadaj pa bi jo tiščal njen lubimec in ji šepetal 'ti moja svilica ti'. Prodajalka je buljila v tv, na pultu je imela cel kup nezloženih cot, ki jih očitno z razlogom nihče ni želel kupit na čisto povprečen dan v čisto povprečnem mestu.
 
»Urška, glej kaki kup... Zakaj že punce toliko cot probate?«
 
»Zakaj? Ker se slej ko prej v eni počutiš lepo.«
 
»Hm. Morda moram jaz to probat za gostilne, se bom na koncu v zadnji ziher počutil blazno lepo.«
 
»Haha. Daj, grem vprašat za tvoj modrček...«
 
Prodajalka ni bila pretirano srečna, da je imela službo. Pa ne zato, ker je najbrž šef spet vse naguncal in jih napizdil za regres. Preprosto ni bil njen dan ali pa je bil popoldanski program na Pop TV čisto preveč osladen in je prinesel le oglase za mehčalce, v katerih nastopajo bejbe v takih cotah, ki si jih lahko v tovrstnih trgovinah samo narišejo.
 
»Lahko kako pomagava?« sem vprašal jaz. Izpadel sem kot totalni žgoljo, prepametni jebec, najslabši levoroki drk v trgovini z ženskimi cotami.
 
»Seveda, haha.«
 
Ko se je nasmejala, je prodajalki padlo vsaj pet let s frisa in naenkrat je delovala kot hvaležna deklina.
 
»Zanima naju...« sem se opogumil, ker je Urška že začela cotat po tistih cotah na pultu. »Ja, ja,« se je končno oglasila tudi ona, »imate kakšne modrčke... za moške?«
 
»Prosim?«
 
»Modrčke za moške.«
 
Na fris je dobila ne le nazaj tistih pet let, ampak še kake tri poleg in niti najmanj se ji ni zdelo zabavno, da jo dva nabrisana rolata v glavo.
 
»Stavila sva, da to obstaja, veste. Jaz še zdaj pravim, da gotovo ne, ampak probat morda ni greh, ne? Mislite, da bi jaz rabil modrček?«
 
Zdaj me je prodajalka gledala direkt v sise. Moje sise niso ravno sise niso pa tiste trde keramične moške ploščice, na katere naj bi bejbe prislanjale svoje dlani tik pred seksom, kot v filmih, čeprav tam izpade, kot da bi rade naredile stojo direkt na tebi ali pa gledajo, če si narejen iz opeke ali gipsa.
 
»Ne vem... Pa... Hm... No... Za kolko pa sta se stavila?«
 
Kapa ji dol. Jaz ne bi niti približno na to pomislil, oteral bi taka kandidata ven iz trgovine in jima rekel, naj se ali pofukata ali pa shujšata, čeravno Urški res ne bi  bilo treba. Imela je hudo telo, solidne sise in rit, na kateri bi lahko naredil torteline z baziliko.
 
»Za...«

»Saj res, nisva dorekla stave, Urban!«

 
»Za fuk.«
 
»Za fuk? Daj no...«
 
»Okej, oprosti... Malo se me prijema, haha.«
 
»Saj se vama vidi,« se je vključila prodajalka.
 
»Ja? Bomo preverili. Urška, daj stopi samo na desno nogo, dvigni levo roko in reči Ta suhi škafec pušča.«
 
»Haha. Okej.«
 
Dvignila je levo nogo in se zaguncala na desni, nato je pomolila v luft še levo roko, kot neki sprevženi nacist. Tresla se je kot palični mešalnik. Nato pa je vseeno pljunila: »Ta suhi škafeč pušca.« Zarežala sva se oba s prodajalko. Jezikoslovci te fore ne poznajo. Sičniki in šumniki, vse pomešaš, če stojiš tako, kot je stala Urška, jebala jo slovenščina.
 
»Daj še ti.«
 
Ni se mi dalo. Tuhtala sva raje, za kaj bi stavila.
 
»Aha, že vem, kaj pa če jaz tebi zberem modrček in probam zadet tvojo številko.«
 
»Ne boš je zadel.«
 
»Kaj pa ti veš.«
 
Pomežiknil sem prodajalki in pljunil: »48B.«
 
Izpadel sem seveda tele, vse narobe, kaj pa kurac jaz vem o teh številkah, saj si še zokne premale kupim in v H&M vedno naletim na vse XS gate, ki jih, ni šans, ne nosi noben tip, vsaj ne noben, ki bi ga jaz poznal, ker za take gate nimaš riti, ampak leseno lato.
 
***
»Dobra sta, ni kaj. Že dolgo skupaj?«
 
Prodajalka, ki nama še vedno ni povedala svojega imena, čeprav je bila izrezana Jolanda, ki jo vsi kolegi, ko se nalokajo, kličejo Jolly, po onih barvicah, je butnila vprašanje za moralnega mačka.
 
»Nisva,« je hitro pljunila Urška.
 
»Še,« sem se s klasičnim droljanjem zajebal jaz.
 
»No, morda pa še bosta.«
 
»Urška, če bova, ti obljubim, da bom gledal Pop TV popoldan s tabo!«
 
»Hahahahaha.«
 
Objel sem jo in ji rekel »ti, moj modrček ti«, nato mi je povedala številko svojega modrčka, ki sem jo seveda pozabil takoj po tem, ko sem si predstavljal kako z jezikom krožim po njenih oblinah in si zraven mrmram bilokateri komad od Zmelkoow.
 
»Hvala, da sta mi popestrila dan,« je vljudno nakazala prodajalka, naj se stiščiva ven, ker so ravno prišle neke tri dijakinje, ki bi rade imele iste one gate, ki niso ne gate niti tangice, ono nekaj vmes. Naj imajo svoj mir.
 
»Zate bi, Urška, nosil tudi spodnjo majico, veš?«
 
»Ti? Haha. Pridi sem.«
 
Poljubila sva se pri Kužnem znamenju in Urška je zgledala resno okuženo z urbanomanijo. Prijela me je za joške, jaz sem uslugo vrnil, zasmejala sva se in neki klinčevi golobi so se sprehajali okoli dva dni stare kozlance, v katero sva z Urško skoraj stopila. Ampak nisva.
 
 
 
 
14. oktober 2014 | Komentarji (2)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ... 31 32 33
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30
31 1 2 3 4 5 6



Št. registriranih uporabnikov: 162228
Forum avtorjev: 15815 Forum teme: 34207 // Odgovorov: 1860489
Blog avtorjev: 3554 // Blogov: 83786 // Komentarjev: 1201800
Avtorji fotografij: 25188 // Slik: 214232 // Videov: 19251 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "