Dobro je imeti prijatelje, še bolje pa je imeti sovražnike.  Prijatelji te razvadijo, polenijo in pomehkužijo,  sovražniki te pa ohranjajo budnega, čilega, na vse pripravljenega in ostro nabrušenega, ker nikoli ne veš, za katerim voglom te čakajo in kaj spet zlobnega in škodljivega naklepajo zoper tebe.
  Moji sovražniki me pa zadnje čase dolgočasijo, prav razočaran sem nad njimi, ne vem kam so se vsi poskrili in potuhnili. Že dolgo mi ni nihče  grozil s pretepom, ne preluknjal vseh štirih gum na avtu , ni  me prijavil policiji in inšpekciji, ne žalil in obrekoval v tisku in na sopletu. Sosed, ki me je nekoč ko sem si po nalivu ogledoval, kje mi pušča streha,  nadrl: “Ej model, spokaj z moje terase!”, mi je zadnjič, ko mi je spet teklo v hišo, celo prijazno posodil lojtro, da sem lahko na strehi zamenjal strešnik. Tudi z novim partnerjem bivše žene se  dobro razumem, včasih v kavarni v  troje pijemo kavo in si pripovedujemo  šale.  Kje so tisti lepi časi  par let nazaj, ko sem  njenemu prejšnjemu tipu grozil, da ga bom ubil, če ga bom kdaj videl pred našo hišo ?! - In ko me je včeraj poklical znanec, da bi  odpeljal  knjige, ki jih ne rabi več, je bil tam slučajno na obisku moj nekdanji prijatelj, ki mi je zelo zameril, ker sem  požrl dano besedo in nekomu drugemu dal svoj star odslužen avto, ki sem ga najprej obljubil njemu. Mislil sem, da se bo obrnil proč in me ignoriral, ali celo protestno odšel, on pa prav nasprotno - prisrčno me je pozdravil, me kar namesto gostitelja povabil k mizi in prinesel pivo iz hladilnika, avta pa v pogovoru še omenil ni.
  Res se mi upira, da bi te mlačne in mevžaste kreature sploh imel za sovražnike, ne zaslužijo si tega imena. S prijatelji se pa ne bi bahal, vsak pijanček, ki mu v gostilni plačam pivo, je lahko moj prijatelj. Pogrešam sovražnike, pa čeprav enega samega, takega z jajci, ki bi me res odkrito in od srca sovražil -  in jaz njega!
13. oktober 2017 | Zaznamki: Obujenke II. | Komentarji (5)
"Ti si pravi filozof!"
"Ja, filam zofe."
"Si tapetnik?"
"Ne, filozof!"
11. oktober 2017 | Zaznamki: Obujenke II. | Komentarji (2)
»… Ni praznik, predragi mi, naše življenje,
življenje naj bode ti delaven dan!
Od zore do mraka rosan in potan
ti lajšaj in slajšaj človeško trpljenje!
Ne plaši se boja, ne straši se znoja,
saj moško dejanje krepčuje moža,
a pokoj mu zdrave moči pokonča…«
 
Še pred nekaj leti sem se v nekem svojem blogu norčeval iz teh Gregorčičevih verzov, kratko in malo sem jih razglasil za slaboumne, ker le kako si lahko nekdo dovoli tupit mi v glavo, in to celo v verzih, da naj življenje mi “bode delaven dan”, in mi ne da na izbiro, da bi bilo lahko še  kaj drugega - npr. sreča, zabava, pustolovščina, eksperiment… Zdaj pa, ko se tudi sam bližam upokojitvi, jih pa ne ocenjujem več tako strogo,  še sam jim pritegnem, v strahu da ”pokoj mi zdrave moči pokonča.” Ne znam si predstavljati, da ne bi nič počel in dobival za to še denar od države. Upam samo, da bo tega denarja čim manj in bom tudi v pokoju prisiljen še pljunit v roke, “saj moško dejanje krepčuje moža.”
5. oktober 2017 | Zaznamki: Obujenke II. | Komentarji (2)
Dobro mi gre, uredil sem si življenje, udobno sem se namestil, mehko sem si postlal, kot vešč mornar lovim ugoden veter v jadra, na eno oko dremam, na drugo mežikam v sonce in po liniji najmanjšega odpora lagodno krmarim mimo vseh čeri. Vseeno se pa včasih igram z mislijo, da bi stvari postavil na nož, začel vse na novo, se obrnil proti vetru, zaplul proti toku in tvegal brodolom. Vem, da kličem vrage iz pekla, a dobrodošla bi mi bila sprememba, pa čeprav na slabše.
20. september 2017 | Zaznamki: Obujenke II. | Komentarji (4)
Ondan sem bil po dolgem času spet na Bledu. Prijateljico sem peljal v cerkev k večerni maši in na koncert cerkvene glasbe, jaz brezbožnik sem se pa medtem malo sprehodil naokoli, uživajoč lepote gorenjske podobe raja. Ne, saj lažem, v resnici Bleda sploh ne maram - ravno zato, ker je tako osladno lep! Ko sem na terasi kavarne Prešeren pil pivo, sem nazadnje gledal kar v tla, ker so me že bolele oči od snežne beline labodov na jezeru, pa od bele cerkvice na otoku v daljavi, pa od roza oblačkov na večernem nebu. Niti se nisem poslužil kavarniških sanitarij, ko me je po pivu prijelo na malo potrebo, kar na hitro sem plačal in se poscal zunaj v mraku, za grmovjem pri ruševinah Riklijeve vile. Sem slišal in bral, da je Riklijeva razvalina sramota za Bled, meni pa je ravno pogled nanjo, poleg olajšanega mehurja seveda, povrnil dobro voljo in nasmeh na lica. Končno sem si lahko na nečem grdem spočil oči, utrujene od blejskih lepot!
Ko sem se vrnil v cerkev, je bilo maše že konec, koncert je pa še trajal. Argentinski operni pevec, latino temnolasec slovenskega rodu, potomec povojnih emigrantov, je z mogočnim basbaritonom in s spremljavo orgel prepeval nabožne samospeve, vmes se je pa križal, poklekal, in si odpočival glasilke z branjem biblijskih citatov. Nisem takoj prisedel k prijateljici v cerkveno klop, raje sem jo še nekaj časa od daleč gledal in občudoval, kako lepo se je oblekla in uredila za ta večer: uhančki v ušeskih, glavnički v laseh, bela bluzica z volančki, svilena rutka okoli vratu, verižica z zlatim križcem v zapeljivem dekolteju, elegantni salonarčki, šik kamgarn hlače… Ko sva po koncertu šla v gostilno in čakajoč na večerjo nazdravila z vinom, sem ji rekel: »Dve stvari sta mi bili danes na Bledu najbolj všeč: Riklijeva vila, ker je tako grda in ti, ki si tako lepa!«
6. september 2017 | Zaznamki: Obujenke II. | Komentarji (4)
Na ozkem pasu dvorišča med našo in sosedovo hišo je raslo drevo, majhen jesen, ki pa je hitro rasel in z leti postal velik, čez strehi obeh hiš segajoč jesen. Drevo je bilo naše, raslo je na naši parceli, in sosed je vsako jesen bentil zaradi listja, ki je odpadalo na njegov del dvorišča, trdil pa je celo, da so se korenine razrasle skozi zid v kleti in mu izpodkopavajo hišo. Grozil mi je, da me bo tožil, če drevesa ne bom posekal, a mi to še na kraj pameti ni padlo.. ...Šele moj sin in njegova mama sta me prepričala, da sem dovolil posek, ker da bo slej ko prej škoda tudi na naši hiši, če bo drevo še naprej raslo in se bohotilo na premajhnem prostoru.
Pred par dnevi se mi je pokvaril mobilni telefon. Niti ne pokvaril, očitno sem samo pritisnil na narobno tipko in pomotoma izklopil zvok, tako da se mi je nabralo en kup neodgovorjenih klicev. Ker se sam na te stvari nič ne spoznam, sem za pomoč prosil fanta iz soseščine, ki mi je za nov zvočni signal izbral ptičje čivkanje. Takrat ko so mi na dvorišču posekali drevo, so odšli tudi ptiči, ki jih je bilo prej vse polno, zdaj pa komaj še kateri prileti na strešni žleb in balkon. Odkar me zjutraj ne zbuja več blagoglasno ptičje petje in šum vetra v drevesni krošnji, sem postal godrnjav dopoldanski zaspanec, a bi zdaj, ko imam ptiče na telefonu, lahko spet začel vstajati bolj zgodaj. - A kaj ko so ljudje olikani in tako zgodaj kot se zbujajo ptiči, nikoli ne telefonirajo.
15. avgust 2017 | Zaznamki: Obujenke II. | Komentarji (12)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163647
Forum avtorjev: 15837 Forum teme: 34266 // Odgovorov: 1863814
Blog avtorjev: 3556 // Blogov: 84610 // Komentarjev: 1210785
Avtorji fotografij: 25374 // Slik: 216430 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "