»Sproščeno ležimo na hrbtu, globoko vdihnemo in počasi dvigujemo roke tako, da se na koncu dotaknejo tal za glavo. Nekaj sekund zadržimo dih, nato pa hitro dvignemo noge, jih pokrčimo in objamemo kolena ter pritisnemo bedra na trebuh. Istočasno pa izdihnemo tako, da ustvarimo zvok "ha", ki naj ga ustvari hitrost izdihnjenega zraka in ne glasilke. Po nekaj sekundah odmora ponovno vdihnemo, dvignemo roke čez glavo kot prej in istočasno dvignemo noge navzgor ter jih počasi spustimo na tla. Po nekaj sekundah zadrževanja diha, počasi izdihnemo skozi nos in sprostimo roki ob telo. vajo ponovimo 9x. Po vaji pa se globoko sprostimo. Vaja hitro razprši depresivna stanja in regenerira notranje organe.«
To vajo priporoča neka moja znanka za blažitev in premagovanje malodušja in depresije. Tudi sam sem bil že v depresiji - ko me je zapustila žena, sem dolgi dve leti jokal in trpel, in če bi mi takrat kdo rekel, da bom premagal življenjski obup z objemanjem kolen in pritiskanjem svojih lastnih beder na trebuh, bi mislil, da me zajebava in bi ga poslal v tri krasne. Po dveh letih žalovanja za pobeglo ženo, mi je bilo pa že vsega dovolj, spoprijateljil sem se z eno gospo, jo peljal na morje in tam sva dva tedna vsak dan, včasih pa tudi trikrat na dan, skupaj delala dihalno-razgibalne antidepresivne vaje. Malo drugačne, kot jih na facebooku priporoča moja znanka, pa vseeno učinkovite. Že osem let nisem več v depresiji, vsak dan znova se veselim življenja, tako kot sem se nekoč davno kot šolar veselil počitnic.
17. januar 2018 | Zaznamki: Obujenke II. | Komentarji (2)
Dobrohotno so mi prišepnili, da sem se že malo preveč razpisal o raznih ljubicah in ženskah, saj se oni, možakarji v najlepših moških letih, ko to berejo, počutijo kot starci. V zadregi sem nekaj zamomljal, si izpulil dlako iz nosa in se popraskal po pleši, ker hm, ja, o čem drugem pa naj pišem, če ne o tem, kar se mi v življenju dogaja in kar me zanima?! Ja, priznam, rad imam ženske, res so mi luštne, z veseljem jih gledam in poslušam in kakšno tudi objamem, če je prilika – no, če bi pa imel veselje z izdelavo gobelinov, šraufanjem avtov, ali z zbiranjem starih vojaških uniform in orožja s Soške fronte, bi pa pisal o tem, logično, ne?!
Res nočem biti vzrok moške zavisti, melanholije in resignacije, vseeno se pa tudi danes, v tem oblačnem zimskem dopoldnevu, ne bom ognil svoji priljubljeni, za nekatere pa očitno spotikljivi tematiki. Namreč Jasna (recimo, da ji je tako ime), moja ljuba prijateljica izpod gorenjskih planin, "ena navadna kmečka punca", kot rada reče o sebi, ki že eno leto skoraj vsak dan, kadar sem doma, prihaja k meni na kosilo in pogovor, včasih si pa zaveže predpasnik in tudi sama kaj skuha, je včeraj napravila nekaj, kar ni doslej še nikoli in me je do solz ganilo. Stopila je k ogledalu in si razpustila sicer zmeraj v figo spete lase, potem se je pa obrnila k meni in rekla: »Poglej, tudi jaz imam dolge lase!«
Ah, ta ljubka šobica in nosek in ti njeni ubogi laski, res do ramen segajoči, a tako tenki, da sem skoznje skoraj brez ovir videl sonce, in tako rahli, da sem ji komaj čutil med prsti, ko sem jih pobožal… In v navalu nežnosti sem ji rekel nekaj, kar se mi je zdelo glede na razliko v letih bolj primerno, kot bi bila ljubezenska izjava ali poročna ponudba: »Ko bom star in onemogel, ne bom šel crkavat v starčevski azil, ostal bom lepo doma in te bom za štiri ure dnevno vzel v službo kot osebno negovalko, a imaš kaj proti?!«
11. januar 2018 | Zaznamki: Obujenke II. | Komentarji (1)
»Kakor si boš postlal, tako boš ležal,« sem si zapomnil, kar mi je v mladosti večkrat rekel oče. Zapomnil sem si tudi znamenito Kardeljevo misel, da sreče človeku ne more zagotoviti država in partija, ampak jo mora poiskati vsak sam. Kar velja za srečo, pa velja tudi za zaslužek in denar. Zdaj mi gre dobro, a šlo mi je že slabše, dolga leta mi je šlo slabo, zelo slabo. A sem si bil čisto sam kriv, ker sem hotel biti svoboden in mi ni dišalo hoditi v službo. Zato nisem nikoli drugih krivil za svojo revščino, nikoli jamral in jokal in stokal in prosil za pomoč. Če kdaj nisem imel niti za mleko in kruh, sem šel na smetišče nabirat odpadne kovine in jih z vozkom vozil na Dinos. Zdaj mi gre dobro, a tudi kadar ti gre najboljše, je treba pomislit na najslabše. V kleti imam staro škripajočo šajtrgo in če kdaj spet ne bom imel za kruh in mleko, jo bom podmazal s kolomazom in šel z njo tako kot nekdaj na smetišče pobirat stare svinčene vodovodne cevi, aluminijaste piksne in zvitke bakrene žice, ker barvne kovine imajo še zmeraj svojo ceno.
9. januar 2018 | Zaznamki: Obujenke II. | Komentarji (2)
»Poljubila bom leva namesto tebe in upam, da bom preživela.«
Tako mi je napisala prijateljica, ki že drugi mesec potuje po  Južni Ameriki in ima jutri v planu obisk zoološkega vrta v Buenos Airesu. To je menda  eden od samo dveh živalskih vrtov na svetu, kjer se lahko obiskovalci prosto družijo z levi, tigri, krokodili, kačami, sloni, nosorogi in drugimi nevarnimi živalmi.
Uf, skrbi me,  a bolj zase  kot za prijateljico.  Ker če bo preživela poljubljanje z levom, je vprašanje, če se bo sploh še kdaj hotela poljubljati z mano.
7. januar 2018 | Zaznamki: Obujenke II. | Komentarji (4)
Naš rodbinski klan je umetniško navdahnjen (ne bom rekel udarjen), v njem imamo kar nekaj slikarjev in glasbenikov, in tudi enega mladega pesnika. Ko sem si pred dnevi z njegovo mamo po telefonu izmenjeval božično-novoletna voščila, je mimogrede omenila, da gre na Brnik pričakat sina, ki se bo z letalom vrnil iz tujine, kjer je bil na otvoritvi razstave svoje prijateljice, vizualne oblikovalke.
»O groza, spet ena umetnica!« sem zavzdihnil. »Zakaj si pa raje ni našel za punco kakšno kelnerco ali frizerko? Za pesnika bi bila to veliko boljša izbira!«
Mojo sorodnico je zanimalo, zakaj tako mislim, in sem ji obrazložil nekako takole: če se bo fant preveč rinil v intelektualne in umetniške kroge, bo izgubil stik z navadnim vsakdanjim življenjem okoli sebe in bo počasi izgubljen za poezijo in umetnost. Skoraj bi ji že citiral Faulknerja, da je za literata najbolje imeti službo (in družbo) vratarja v javni hiši!
1. januar 2018 | Zaznamki: Obujenke II. | Komentarji (7)
Zima je, mraz pritiska, vsak išče toploto in streho nad glavo. Prijatelj, ki je bil štiri leta brezdomec, ker so ga lakomni sorodniki pognali iz rojstne hiše, da bi jo prodali, ima od danes naprej spet dom. Končno je zbral odločnost in pogum in vlomil štiri leta zaklenjena vrata. Jaz sem bil pa zraven na straži, če bi se na lepem prikazal kdo, ki bi mu hotel težiti ali ga celo tepsti.
Zvečer sem bil pa v ravno nasprotni vlogi, nisem pomagal pri vselitvi, ampak pri izselitvi. Iz trgovine, kjer prodajamo stare knjige, sem preganjal sosedovega mačka, ki ga je moja mačjeljubna sodelavka preveč razvadila s hrano in crkljanjem in mu je zdaj bolj všeč pri nas kot doma. Prebrisani in potuhnjeni kosmatinec se je zavlekel pod police in se delal kot da ga ni, ne zlepa ne zgrda ga nisem mogel spraviti ven, še celo nekaj obiskovalcev sem pripravil do tega, da so šli na kolena, se mu dobrikali in ga lepo prosili naj gre domov. On pa nič, debelo uro je trajalo, da mi je prišel z ritjo na omelo in mijavkajoč zbežal skozi na stežaj odprta vhodna vrata. Mi je prav žal, a ti fletni mucki tudi kakajo, mačji drek pa ogabno smrdi!
Enemu človeku in enemu mačku sem danes pomagal pri vrnitvi v izgubljeni dom. Izvedba ni bila najbolj nežna, enkrat z macolo in štango, drugič pa z metlo po riti, a žal ni šlo drugače, cilj pa včasih tudi posvečuje sredstva.
25. december 2017 | Komentarji (3)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 31 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 165400
Forum avtorjev: 15851 Forum teme: 34314 // Odgovorov: 1866341
Blog avtorjev: 3570 // Blogov: 84961 // Komentarjev: 1221438
Avtorji fotografij: 25525 // Slik: 217531 // Videov: 19275 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "