Ko sem povečal selfi za profilno sliko na Facebooku, sem opazil, da imam nad enim očesom veko malo povešeno. Tudi moja mama je imela na stara leta eno veko bolj povešeno kot drugo, prav tako stara mama, rod za rodom se vrsti in prenaša dediščino naprej. Še veliko prej, preden nam teža življenja dokončno in za zmeraj zapre oči in zastre pogled, se nam narahlo obesi na veke - najprej na eno.
18. avgust 2018 | Zaznamki: Obujenke II. | Komentarji (3)
V petek, ko nisem bil v službi, ampak na lepšem v dolini Kokre in na Jezerskem, so v našo bukvarno pripeljali nekaj škatel starih knjig, ki sem jih odprl in pogledal šele včeraj, v nedeljo, ko je bila večina ljudi na lepšem, jaz pa na žalost v službi. Čisto na dnu zadnje škatle sem našel neko skoraj trideset let staro literarno revijo, malo sem jo prelistal, in na zadnjih straneh, kjer so bili objavljeni manj ugledni in uveljavljeni avtorji, mi je presenečeno oko zastalo na mojem imenu in priimku, in ponovno sem prebiral svoje stare pisarije, ki jih nisem kasneje nikjer več objavil in sem nanje tudi že popolnoma pozabil. Med drugim prozni sestavek z naslovom »Nedelja«, ki sem ga zaključil takole:
   »… Zdaj je nedelja tu – a kaj naj počnemo z njo? In kaj naj ona počne z nami, pofuklji, ki ji bomo že v ponedeljek obrnili hrbet? Kajti nedelja ni kurba in tudi ne frigidna zakonska žena, nedelja je ljubica, ki ne mara polovičarstva in ji ni dovolj samo v nedeljah. Nedelja je nedelja tistih, ki imajo vsak dan nedeljo.«
   Ja, mojemu zdajšnjemu stilu in okusu se to pisanje več ne prilega, zastavljeno je preveč na splošno in mi zveni pregromoglasno. Prve osebe množine že dolgo več ne uporabljam, zdaj govorim in pišem skromno samo še v svojem imenu.
   Sploh pa – dve zjutraj je že, nedelja je minila, začel se je ponedeljek.
13. avgust 2018 | Zaznamki: Obujenke II. | Komentarji (1)
Prepričujejo me, naj si omislim pametni telefon. Ne vem, če ga res rabim, a mogoče ga bom
vseeno nabavil, že iz ustrežljivosti in prijaznosti do tistih, ki mislijo, da
bi ga moral imeti. Sicer pa dva od mojih prijateljev ne premoreta niti
navadnega mobilca. Prvi ima doma vsaj stacionarni telefon in namizni
računalnik, drugi še tega ne, pa ni videti zato nič nesrečen in prikrajšan.
Njegova filozofija je, da je treba shajati s čim manj stvarmi in pripomočki,
zato spi v postelji brez žimnice, na trdih deskah, razmišlja pa celo, da bi v
hiši ukinil elektriko in si svetil s svečami. Po svoje mi je ta njegova
usmeritev nazaj v kameno dobo všeč, posnemal ga pa ne bi, sem se pa le preveč
navadil udobja moderne civilizacije. Moj edini konkretni prispevek k
prijateljevemu vračanju v dobre stare čase bi bil lahko ta, da še ne kupim
pametnega telefona.
9. avgust 2018 | Zaznamki: Obujenke II. | Komentarji (1)
Dan je bil pester, poln nekakšnega dogajanja. Z avtom sem se vozil gor in dol po Gorenjski, se ustavljal v manjših in večjih krajih, srečal in pogovarjal sem se z vsaj ducatom ljudi, sklenil nekaj bolj ali manj uspešnih poslov, uredil tudi nekaj neodložljivo nujnih uradnih zadev, vmes mi je pa ves čas zvonil telefon, in spet nov ducat ljudi, ki so od mene nekaj želeli, hoteli, mi kaj sporočali, naročali, spraševali,  ali pa bi se kar tako malo pomenkovali z mano. Ko sva zvečer s prijateljem sedela na gostilniški terasi v domačem mestecu, prigrizovala krompirček in ga zalivala s pivom, sem imel že težke veke in počasen jezik, in prijatelja, ki mi je živahno pripovedoval o nedavnem pripetljaju z neko žensko, sem poslušal samo še na pol. V posteljo sem šel že ob enajstih in se nisem zbudil do treh zjutraj, ko sem moral odliti, kar sem čez dan preveč popil.
Ok, saj se ne pritožujem. A čisto v redu bi mi bilo tudi, če bi ves čas samo na enem mestu, v družbi enega samega ljubega mi človeškega bitja. In tudi če bi bil sam samcat doma in me ne bi ves dan nihče poklical in potrkal na vrata, si ne bi mislil, da mi kaj manjka in da je življenje neprijazno z mano. Ker če lahko shajaš sam s sabo, ti je malo lažje shajati tudi z ljudmi.
7. avgust 2018 | Zaznamki: Obujenke II. | Komentarji (1)
Dala mi je rožo, ki jo je na poti k meni mimogrede utrgala v parku, jaz sem ji pa oddolžil s poljubom in ji spekel palačinke. Palačinki sta ji bili dovolj dve, po prvem poljubu pa ni umaknila glave in sem to izkoristil, da sem jo poljubil še nekajkrat. Seveda, saj poljubi ne redijo in samo od poljubov ženska tudi ne zanosi.
24. julij 2018 | Zaznamki: Obujenke II. | Komentarji (2)
Včeraj sem povabil k sebi na kosilo eno luštno gospo. Poenostavil sem kuharijo, tako da sem pripravil eno samo jed, ocvrte bučke, ki sva jih brez pribora, po partizansko, kar z rokami nosila v usta, oba iz ene sklede na sredi mize. Sladico sva si pa privoščila zunaj, pod senčnikom na vrtu bližnje slaščičarne, in to spet oba samo eno, ker gospa skrbi za linijo, jaz sem bil pa z njo solidaren.

Danes sem imel pa spet obisk. Ravno sem do konca ocvrl in pojedel bučke, ki so ostale od včeraj, in potem malo zalegel na kavču, ko je skozi odprta balkonska vrata tk-tk-tk priskakljal vrabec in tok-tok-tok s kljunčkom pobirajoč drobtinice tk-tk-tk skakljal naprej skozi dnevno sobo v kuhinjo, kjer je bilo pa tok-tok-tok sploh veliko drobtinic, ker so se mi pri paniranju bučk natresle po tleh in jih še nisem utegnil pomesti. Ko se jih je lačni vrabček tok-tok-tok do sitega nazobal, je iz kuhinje tk-tk-tk oddrobencljal nazaj skozi dnevno sobo in s praga balkonskih vrat frrrrrr odfrlel ven.

Gostoljuben človek sem, obeh sem bil vesel, včeraj gospe in danes vrabca - priznam pa, da enega vseeno malo bolj kot drugega.
21. julij 2018 | Komentarji (3)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
30 31 1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 29 30 31 1 2



Št. registriranih uporabnikov: 193682
Forum avtorjev: 15882 Forum teme: 34437 // Odgovorov: 1874599
Blog avtorjev: 3584 // Blogov: 86761 // Komentarjev: 1241842
Avtorji fotografij: 26263 // Slik: 222396 // Videov: 18359
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "