Uporabnik: Geslo:
In potem sem šel, kot da se ne bi nič zgodilo. Hej, nič ni res. Kako? Nič? Nič ni res! Kaj res ni nič? Nič. Bo moralo biti v redu, kajti nič bi me prijetno presenetil v tej dolgi noči. Dežja ni, sonce pa žge v speče nogavice. Imam namreč težave z nogavicami. Domala vse sem nagomilil v omaro, le nekatere topo ždijo na prostem. Ampak jutri jih odnesem. Danes gledam svinčnik, kako bo padel z mize. Nikoli se mi še ni posrečilo, da bi z vso silo treščil v tla. Takih dolgih nakupovalnih računov ne maram, zato, če vprašaš, jih nisem nikoli jedel. Domačini so z začudenjem govorili po vasi, da ne jem in da se jim zdim čuden gladovalec. Zvočniki so mi na nek način postali všeč. Ampak res ne vem, zakaj ne govorijo ponoči. Poslušal bi jih zvesto vse noči. Ker podnevi grem poslušat dehteče rože na vrt, četudi vrtove sovražim, kot ti sovražiš naravo ujeto v pesem. Fej, krvi že dolgo nisem videl. Denimo, da se rahlo zarežem, da občutim, kako se znoj in kri zlijeta v eno. Rad bi videl potok razredčen s krvjo in znojem. Nekaj petard in spet črički v glavi. Jesen. Poletje. Ta računalnik je gotov. Strešica na o. O ima vsaj streho, medtem ko Ž ljubi trpljenje. Lahko bi rekel, da ni vse izgubljeno. Samo Baudelaire se mi zdi čuden. Včasih mi reče, da sovražim boga. Pa to še zdaleč ni res. "Imaš nekaj jutranjih časopisov? Rad bi enega pojedel," sem rekel starki, nato je rahlo skomignila z rameni. Seveda je ni bilo ven. Ko se človek tako zapre v stanovanje veš, da ga ne bo. Ampak čakaš vseeno. Vseeno počakaš, čeprav je jasno, da se skrviva po stanovanju, ker ne ve, ali stojim ali klečim pred njenim stanovanjem. Potem sem se ulegel na njen predpražnik. Trezen sem bil. Gledal kot pes v kljuko in čakal, da se premakne. Ura 8.18 in večer. Slišim pretakanje tekočine. Zagotovo je imela kakav. Pade ji iz rok in skodelica trči ob tla. Kakšna sila, kakšna moč, a jaz je nisem videl. Glasu pa nobenega. Vem, tudi ona ve, da sem še živ pred vrati. Ne bo je ven. Jutri bo skočila z balkona, ko bo šla v trgovino. Ne bom se postavil pod balkon, ker nenazadnje nisem strašilo. Razmišljam. Pride sostanovalec in me gleda dve minuti in gre. Otrok je bil prestrašen. Jaz tudi. "Še svinčnik počakam," si rečem, a ne izgovorim. Pozabil sem govoriti. Dolg hodnik. Lahko rečem, da predolg. Spat je šla. Hej. Čez nekaj ur slišim, kako je šla preverjat, ali sem
tu. Tu-tu. Mislim, da ima ves čas ob kukalu tri bunde. Šumelo je ko vrag. Videla me ni. Stara zvijača. Ampak spala ne bo. Danes ne. Morda jutri opoldne, ko ne bo zmožna pripraviti niti kosila. Kako bi ljubil starko. Razmišljam o potezah slikarja, kako gnus olupi do lepote, kako glasbenik z enim tonom spravi ves gnev v še večjo ljubezen. Potem poezija, ki je ne razumem. Potem proza, ki izgine v listih morja. A na koncu sem še vedno na tleh. Na predpražniku. Sleherni dan stopi nanj. Danes ni. Je. Samo dvakrat. Verjetno. Večkrat ji nisem pustil. Kako sem ji zagrenil lep sončen dan, v meni pa ni čutiti niti najmanj obžalovanja. Duhovnik je v cerkvi in govori. Govori. Redko sem v cerkvi sam, a takrat je najboljše, ker slišiš vse. Med govorjenjem nič. Tisočkrat sem slišal besedo "verujem", a še danes ne vem, kaj pomeni. Navsezadnje lahko pomeni konja, ki galopira na vodi. Nič. Gledališče je varljivo. Jaz sem brez gledališča. Kaj če bi šel gledat veter? Ima žlico. Ima nož. Ima vilice. Jed je na mizi. Jedla pa ne bo. Kakšen uničevalec sem postal. Vedno je nekdo. Ampak starka je starka. Jutri bo še tarnala, kako ni mogla spati, češ da je bila polna luna, čeprav je
sijalo sonce v štiri dni. Železniški tiri živijo. Kakšno življenje. Tako se raztezajo, da pozabim na svinčnik. Zakaj se danes ne bo odtrgal in padel? Včeraj bi se. Danes pa nikakor, kot da bi bila spet starka pri njem. Pravzaprav, sem ugotovil, da še nikoli nisem prestopil njenega praga. Očitno sem prespal nekaj prihodov. Zjutraj jih moram
dobiti, da jim pogledam v oči, če drugega ne. Kako se bo najmlajši otrok smejal. Vsaj smeh mi vrne - povrne me v življenje. Tudi jok pogrešam. Sem že povedal, da sem se zadnjič jokal pred njim? Samo še pred njim se lahko zjočem. To me vedno tako potre. Dalje. Šum. Spet nič. Mlada žena je vstala z dojenčkom v naročju. Najlepši del noči. Mož ne bo vstal, ker bi ne zmogel. Mati zmore vse. Kaj ni to absurdno?
Moški smo že privzeto pahnjeni v nezmožnost. Kdaj sem videl moškega, ki bi storil v stotih letih toliko, kot bi storila žena z enim smehljajem? Se mi zdi, da imam v žepu ključe. Nekaj vrat bi lahko odprl. Samo ne vem, če bi jih znal uporabiti. Zdaj bije dvoje zvonov. Vsega skupaj šest udarcev. Kmalu bo dan. Res bo. Jutro vsem predstavlja nov začetek; a kako se je zalomilo pri meni, da predstavlja praznino?
Vsaj vrata bi lahko odprla. Vsaj potrkala ali zakašljala. Vseeno je, samo da me ne pusti klavrno zbežati. Tisti jutranji časopis je zagotovo spodaj v nabiralniku. Ob štirih so jih dostavljali. Ura je sedem. Dan bo.
Sončen dan. Listi prinašajo dan. Jesen. Sen. Jasnina. Roka pa nemočna. Ko bi vsaj bilo nekaj krvi, nekaj življenja. Roka. Niti roke ne poznam dobro. Nje še manj. Saj je jasen dan. Ou, kako je jasen. Kako smreke še vedno strmijo k njemu. Kako se cvet odpre in zdaj zapre. Spet njemu. Moja dlan na vratih. Ta vrata. Barka se ziblje, moja volja visi na vrvi. Sploh je ne vidim, a očitno je, da je požoltela. Miza pa vsa vegasta. Na tej mizi svinčnik, ki ne zdrsi. Skratka, vse je nared, a kdaj bo padel komet. Kaj pa drugega. Pravi, da bo kupil nekaj delnic, ne verjamem mu. Za kaj takega moraš imeti pogum. Vztraja pri tem in to bo storil. Govoril mi je v obraz, ko sem ležal pred vrati. Tako prepričan je bil, da sem mu skoraj verjel. Trezen je pa bil. Bojda skriva svoje pesmi po predalih, da sam ne ve, kam jih je vtaknil. Potem nekaj dni ni nič. Nato najde pesem in jo vrže z balkona. Na travi pod balkonom pa ostaja le pepel. Tisoče pesmi je upepelil. Sam ga še nisem videl, a voham te sonetne vence. Domislil se je nekoč, da bo obdržal le posamezne besede, ker da mu verzi čez čas ne pomenijo nič. Iz vsakega soneta izbere besedo in jo zapiše v zvezek. Tri zvezke ima in jih vsak večer bere. Obljubil mi je, da mi jih bo bral, ko bom star šestinsedemdeset let, kajti na prvi strani jih je ravno toliko. Vprašal sem ga po težavnosti in hladno je odvrnil, da sam nima težav. Kako jih nima? Nimam pojma. Včeraj nisem vedel, kaj pomeni ladja. Spomin je ko podmornica, ki ne ve, kam gre. Res pa je, da je bolje biti malce pod kot nad. Nadpovprečje mi ne diši. Sploh pa ne jeseni. Mravlja na ustnicah. Končno nekaj razveseljivega. Bil je nor. Nekaj delnic je moral kupiti. Športne stave je igral in vse izgubil. Revež. Svetoval sem mu, naj stavi na poraz noči. Je pa res, da goljufal ni nikoli. Še pri kartanju ne.
*
Starka je na gugalnem stolu.
Jutri pomiva.
Danes bere. Jutri bere.
Spet gre na sekret.
Ta gnila sliva. Da ni zmožna prestati ene ere.
*
Spesnil mi jo je sosed za petkov dan. Praznovali smo četrtek oz. torek. Je rekel, da ni rekel, temveč napisal. Zatorej. Potem so poleg teh vrat, ki se očitno ne bodo odprla, še rože in vrata za stanovanje št. dvanajst. Tam prebiva pisatelj. Bojda ima vse na dvanajst, ker je popoln. Rad mu verjamem. Napisal je pa tole:
*
Govorilne ure odpadejo zaradi nekaj napak. Napake se širijo v dvanajst, tako da jih vidiš na evropski zastavi.
Govorilne ure prestavljamo na naslednji mesec. Na lastno odgovornost.
Ravnatelj
Na listu papirja velik x.
*
To je napisal. Rekel mu nisem nič, ker sem se ustavil pri besedi "govorilne". Ampak to je samo moja napaka. Dež. Da.
"Matematikje bil," so mi pravili, "zato je zadnja črka x." X je čuden znak. Ž in O s strešico. Črta.Tri pike. Dvanajst pik. Dvanajst pik? Daljnogled sploh nima barv.
Že teden dni je nisem videl. Žalostna zgodba.
E.
*
Ležal sem v bolniški sobi, ona pa mi je prinesla nekaj rož, ker ve, da jih sovražim.
29. oktober 2008 | Kategorije: Literatura, Pomladni dnevi | Komentarji (0)
1
Kategorije
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.


Št. registriranih uporabnikov: 142060
Forum avtorjev: 15535 Forum teme: 33369 // Odgovorov: 1808415
Blog avtorjev: 3304 // Blogov: 68329 // Komentarjev: 961479
Avtorji fotografij: 22264 // Slik: 179918 // Videov: 20340 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane