Tistih »res ta starih«, avtohtonih, kot bi rekli DOC Škofjotou jih je res zgolj še za vzorec DNK in bi jih lahko prešteti na prste ene roke. Drugi ste na nek način vsi zgolj (e)migranti; »bodisi južna brača«, med katere lahko štejemo Srbe, Bosance, Makedonce, Albance, Hrvate, ki so lahko muslimanske, pravoslavne ali katoliške veroizpovedi, najdemo tudi ateiste in bivše komuniste (do takrat, ko se je to še splačalo biti). Ne smemo pozabiti tudi na Ljubljančane in priseljence tudi iz drugih slovenskih krajev in regij. Res pisana druščina prebivalcev, krajanov.

Zakaj takšen uvod v ta moj poziv k razumu in dostojnemu vedenju prebivalcev Škofij (Spodnjih, Zgornjih in tudi Tinjana)?

Ker se jaz sramujem za vas, da se tako goreče upirate sprejemu 50 beguncev, brez pravih argumentov in razlogov, razen predsodka in nekega namišljenega strahu. Škofije so bile vedno obmejni kraj, križišče mešanja kultur in navad, tudi šrajamo (govorimo zelo) »mišto«. Nenazadnje je bilo tukaj Svobodno tržaško ozemlje ali Territorio Libero di Trieste, če pogledate še malo dlje v zgodovino teh krajev, vas bo gotovo še veliko stvari presenetilo kar mislite, da veste, pa dejansko povsem ignorirate.

Ste pozabili, da ste bili prav vi – namišljena vaška elita ali pobudniki, ki sedaj govorite po medijih in zbirate podpise za peticijo proti temu prihodu, tisti ki ste se v tej vasi naselili kot prišleki iz različnih koncev Jugoslavije. Niste poznali jezika, ki se je tukaj takrat še govoril, niste znali slovenskega jezika, in prav tako tudi ne italijanskega. Takratna idelogija je poskrbela, da so Istrijani bežali v Trst, iz drugih republik pa so se načrtno priseljevali raznorazni »državni uslužbenci«. Drugi val priseljevanja pa je bil v drugi polovici devetdesetih, ko so zopet po bivših republikah SFRJ vihrale vojne razmere. Ste tudi to namerno povsem spregledali ali se delate, da ste pozabili in ste po 20 ali 15 letih že kar domorodci? Najeli ste si skromne hišice, se tukaj ustalili, jih obnovili, preuredili ali sezidali povsem nove in velike ter sedaj tukaj živite in se počutite doma ali celo veliko bolje.

In sedaj se boste vi upirali, protestirali in zbirali podpise proti nastanitvi beguncev, ki so povsem upravičeni, da dobijo ustrezno, dostojno in začasno namestitev? Vsi, ki ste v tej skupini proti in niste rojeni tu, se morate skriti in molčati, ter biti veseli, da živite v tem kraju, kjer je nešteto priložnosti za delo in življenje. Drugače vam ostaja še vedno možnost, da se vrnete domov odkoder ste prišli.

Tudi sama, ko pridem domov, se na Škofijah počutim bolj kot tujka in nimam ravno občutka, da sem doma doma, ko prestopim prag hiše in dvorišča. Ob takih dogodkih pa tudi vem zakaj. Še dobro, da piha burja, da sproti odnaša egoizem in individualizem, sem namreč lokalpatriotka, a hkrati nič manj tudi svetovljanka. Upam, da se bo oglasil tudi župnik, ki bo jasno in strogo okrcal vse tiste, ki so ali bodo podpisali peticijo, kajti to je v nasprotju s s papeževimi pridigami.
9. marec 2017 | RTV Kategorija: Politika | Komentarji (4)
Končno smo po dolgih letih zavzemanja za sistemsko rešitev z Zakonom o osebni asistenci dosegli dolgo pričakovane sanje. Prav tako tudi spoštovanje 19. člena OZN Konvencije o pravicah invalidov (obvezno branje v angleškem jeziku, saj so iz slovenskega prevoda zabrisani pomembni koncepti).

Najprej zahvala poslanski skupini NSi, posebej Mateju Toninu in Cvetu Uršiču, ki so odigrali ključno vlogo in dejansko zakon vložili v proceduralno obravnavo. Zahvala gre tudi vsem parlamentarnim skupinam, ki so zakon složno podprle.

Resnici na ljubo je vse skupaj trajalo predolgo, da bi danes lahko bili evforični, saj obljube o sprejetju zakona poslušamo že od leta 2006. 2010 se je zakon pisal na MDDSZ pa je zadeva ostala v predalu. Leta 2012 smo ga preko inštituta ljudske iniciative, s 7000 zbranimi odpisi, vložili v parlamentarno proceduro, a je bil zavrnjen. Ob takratni zavrnitvi smo dobili obljubo, da bo zakon do konca leta sprejet. Bilo je še kar nekaj praznih obljub; glede na menjave vlad so se vrstili tudi vedno novi mejniki. A vedno je bilo kaj bolj pomembnega na dnevnem redu, da smo vsakič izviseli. Vsakič hladen tuš in potem zbrati se ter vstati in vztrajati še naprej. Zadnja v vrsti je bila obljuba koalicije, ki je so jo zrekli ob Mednarodnem dnevu hendikepiranih 3. decembra 2015, a so jo takoj po novem letu pozabili. Še več, celo pripravljen je bil načrt, da bi bil Zakon o osebni asistenci kar v sistemu dolgotrajne oskrbe. Čista norost!

Resorno ministrstvo MDDSZ pa se je tukaj obnašalo kot da gre za gnila jajca in ne za uveljavljanje temeljnih človekovih pravic. Končno pa smo tudi invalidske organizacije uspele sprejeti konsenz in na prvo mesto postavile potencialne upravičence, ki jim bo zakon spremenil življenje.

A nekaj manj kot dve leti je še pred nami, preden bo zakon ugledal luč sveta. Takrat bo za mnoge posijalo svobodno sonce. Naša zbranost pa je še vedno potrebna, saj se bodo zdaj pisali vsi podzakonski akti; in hudič se skriva v podrobnostih.

Sedaj pa moramo delati tudi na deinstitucionalizaciji, da bodo vsi s pravico do osebne asistence, dejansko tudi lahko zapustili institucije, kjer so bili nameščeni ter zaživeli neodvisno v svojih stanovanjih. V upanju, da se bo vsaj tega projekta resorno ministrstvo lotilo z večjo odločnostjo in resnostjo; denarja ne manjka v perspektivi ESS 2014-2020, a smo že leta 2017 pa še nič za pokazati.

Že sedaj pa priporočamo vsem upravičencem, da se začnejo pripravljati na novo življenje!

Predsednica YHD

Elena Pečarič
19. februar 2017 | Kategorije: Politika | Komentarji (3)
Morda napoved 45. predsednika ZDA, da bo odslej dalje veljala pri njemu samo še politika “Amerika najprej!”, sploh ne bi bila tako napačna, če se jo bo Trump dejansko držal. Pa poskušajmo pogledati, zakaj tako menimo.

Po 2. svetovni vojni so ZDA postale nekakšen samooklicani in tudi simbolno v veliki večini sprejet varuh svetovnega reda. Nenazadnje so Evropo in svet osvobodile fašizma in nacizma. V dobrem in slabem so bile od takrat naprej vedno referenca tudi za politiko Evrope, bolj natančno, eden od zgledov in osnovnih temeljev povezovanja številnih nacionalnih držav (najprej predvsem zahodnih) v nekakšno politično nadstrukturo EU. Po vojni so bile ZDA pomembne ustvarjalke politične klime in “stabilnega ravnovesja” znotraj hladne vojne ter odnosov z USSR. Tudi »Naš Tito«, čeprav neuvrščen, je bil pomemben igralec znotraj te šahovske igre.

Od njih se je pričakovalo, da bodo vedno pokazale pravi odgovor na vse svetovne izzive in neproblematično sprejemalo ali posnemalo vse kar je od njih bilo zahtevano z vidika materialnih in človeških virov. Izvažanje demokracije in vmešavanje v politike drugih držav ter kultur “po ameriško”, ni ravno zgodba o velikih uspehih in človekoljubnih dejanjih, prav nasprotno. Je prej zgodba katastrofe za katastrofo, vojn, ki porajajo nova in nova konfliktna žarišča, zgodba sledenju interesov in teritorialni ekspanziji moči upravljanja ter hkrati premosorazmerno rasti vedno bolj radikalnih uporov/odporov in fundamentalističnih terorizmov. Nenazadnje so ZDA pod taktirko različnih predsednikov vedno bile deležne tudi velikih kritik, nasprotovanj; teorije zarote, vmešavanja v notranja politična vprašanja z namenom izsiljevanja svojih korporativnih interesov, izvažanje svojega stila življenja, kulture hitre potrošnje itd. Ameriški način življenja je pravzaprav postal globalna, množična kultura sodobnega kapitalizma, z izjemo nekaterih držav, ki so si le-to prilagodile ali iz upora popačile…Kitajska, Rusija, Severna Koreja, države znotraj Srednje in Južne Amerike. Simbolne oznake pa so ostale iste, saj pravzaprav niso več simboli zgolj Amerike, ampak predvsem globalnega kapitalizma, ki tudi ni več vezan na nacionalnost ali specifično kulturo.

Torej bi se sedaj lahko veselili, da se bodo končno Američani nehali vmešavati v tuja posla in se bodo posvetili zgolj pometanju pred lastnim pragom ter reševanju številnih problemov svojih državljanov, na katere je v svojem govoru dobro opozoril sam predsednik? In teh ni malo; revščine in velike razslojenosti, brezposelnosti, slabe socialno-zdravstvene oskrbe, rasizma in neenakosti. Le-te je Donald Trump zaznal. Tako kot je na veliko svetovno presenečenje medijev in javnosti očitno zaznal tudi »duh časa« v njegovi državi.

V seriji predvidevanj političnih izidov, ki so se izkazali kot streli v koleno; grexit, brexit, razmišljanja o reformiranju Lizbonske pogodbe, zamrznitev schengena. Kje je sploh kakšna zunanja politika EU; nikar, da je to Visoka zunanja in varnostna predstavnica Federica Mogherini!? Kdo je tisti, ki vodi EU; Merklova ali kdo drug!? Kdo odgovarja na kritične izzive kot so migracije in izsiljevanje Erdogana, za katerega smo se tako preprosto lahkoverno odločili v prepričanju, da bomo problem obdržali zunaj domačega praga? Sedaj imamo problem migracij, izsiljevanje in še drago plačujemo, da se ne bi drastično povečala grožnja terorizma. Z Erdoganom smo sklenili hudičev pakt, ki nas bo stal vsega dostojanstva in etičnih načel, ki smo jih še premogli in so nas držale vsaj malo v prednosti pred ZDA.

Da si povemo to naglas, je na nek način že prepozno, saj Evropa kot je bila mišljena, že zdavnaj ne obstaja več. Zavrteti film nazaj je sedaj nemogoče, levica in vse ostalo kar se definira kot center in center od centra, nima politično-alternativnih rešitev, ki bi jim ljudje bili sposobni verjeti.

EU je živi mrtvec, ki se ga hrani na infuzijo. Tudi to smo že zapisali nekoč nekje, takrat je še bil čas obujenja s poskusi elektrošokov, sedaj se bojim, da telo že trohni in nihče od odgovornih si tega ne upa izgovoriti. Dovolj je, da pomislimo na domače polemike teh dni glede Zakona o tujcih. Kdo nam kaj grozi, komu kdaj sledimo; enkrat smo ubogljivi hlapci bruseljskim birokratom, drugič hočemo biti uporniki politikam EU in uveljavljati neko svojo namišljeno suverenost, a pravzaprav smo vedno luzerji! Prej si bomo to priznali, prej bomo lahko začeli znova postavljati nekaj na novo in nekaj novega na drugačnih temeljih. Ne, ne spet bomo taktično čakali, da se odločijo drugi namesto nas in potem bomo skočili na zadnjo karjolo, ki bo še prosta, da nas bo popeljala do pravega tira skupaj z zmagovalnimi... No, saj tudi Pahorju ni uspelo skočiti na francosko-nemški hitri vlak (TGV).

Če nam je všeč ali ne, dejstvo je, da je Donald Trump postal predsednik ZDA! Lahko ga imamo za klovna, bedaka in kar je še podobnih prispodob, a prej ali slej bo treba dojeti in sprejeti, da množični protesti ne bodo več zadostovali. Ne bodo dovolj, so povsem odveč in so pravzaprav znak nemoči pogojno rečeno »politične levice« oz. demokratov v ZDA, ki ne uspejo najti protistrupa populizmom. Nenazadnje lahko vprašamo samega Trumpa, kdo pa pravzaprav so Američani? Mar niso to v veliki večini osvajalci iz Evrope, emigranti različni rodov nazaj, zopet predvsem iz Evrope; Mehičani so prišli veliko kasneje.

Tudi protesti gibanja OccupyWallStreet.org je vzbujalo velike upe globalnega boja proti manjšini elit, ki obvladujejo svet in upravljajo s finančnimi in naravnimi viri, a je počasi, počasi izgubilo svojo moč, navdušenje in radikalnost, ter se prepustilo staremu toku udobnosti.

EU je popolnoma dezorentirana ker nima svojih kredibilnih političnih avtoritet, nahaja se v totalnem kaosu, načela in principi, ki so za EU bila vezivo, ne držijo več in Tramp ne bo prijazen gospodar! Bo EU zmogla ves ta pritisk pred pomanjkanjem izvršilne oblasti brez upravilne sposobnosti?

Oh ta naš ambivalentni slovenceljski odnos do gospodarjev in oblastnikov. Gospe Melaniji smo se posmehovali, sedaj je oboževana, poslali smo ji v dar copatke s cofkom in brez pete (za ta zadnje kmete). Kot mlado dekle je iz Sevnice pravzaprav zbežala v širni svet in s trebuhom za kruhom iskala slavo ter upala, da nihče ne bo izvedel odkod je njeno poreklo. Imela je srečo in to je vse, da s takšnim možem poročila se je. Kaj imata tukaj sevniški in slovenski ponos, res ne razumem? Verjamem pa, da mnogi želijo pristaviti svoj lonček; biznis je biznis. Šentjernejsko podjetje Arex, ki je vstopilo na največji svetovni orožarski trg ter predsedniku ZDA izročilo pištolo Rex Zero 1S. Minuli teden pa je bila pištola izbrana za pištolo tedna. Wow! Amazing!!
24. januar 2017 | Kategorije: Politika | Komentarji (3)
6. Januarja 2017, ko sem dokaj nemočna obtičala v postelji na toplem, zaslišim vest, da se v predsedniški palači podpisuje t.i. Ljubljanska pobuda za novo ustavo EU. »Kako bizarno, kako bizarno«, sem si rekla, »le na kateri vlak želijo gospodje sedaj skočiti tik pred poslednjo vožnjo v pekel«? Sploh še kakšen vlak pelje skozi to podalpsko deželico, je kje še kakšna vmesna postaja ali smo že vsi na končnem postajališču? Je to vse kar se je razcvetelo ter vzkipelo iz te tako opevane EU?
Poleg g. Pahorja so podpisniki še nekdanji predsednika ustavnega sodišča Peter Jambrek in Ernest Petrič, nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel, člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti Tine Hribar in Niko Grafenauer ter profesor evropskega prava Matej Avbelj. Sama eminentna imena, ki bi nas morala impresionirati ter privabiti k podpisu tudi druga prestižna imena s področja humanistike, znanosti, filozofije, politike... evropskega ali svetovnega formata, globalnih razsežnosti.
Ne morem verjeti, sam predsednik Republike Borut Pahor je prevzel pokroviteljstvo nad tem podvigom. Ta veliki »evropeist«, politik-vizionar, neutrudni državnik, slovenski trend setter, ki se je na vse pretege trudil, da bi ohranil gorečo vero v EU, prav tako si je prizadeval skočiti na francosko – nemški vlak, pa mu ni uspelo, še vedno je v Sloveniji. Tudi tokrat se ne bo izneveril svojim državljanom in državljankam. Le, da se ohrani na lestvici priljubljenosti do predsedniških volitev. A mu nekako ta vera vse bolj polzi med prsti, tako kot večini nekritičnih mislecev, ki so svoje karierne upe in ambicije polagali v epohalno prihodnost širitve političnega sistema EU. Predsednik je le dojel, kar je bilo peščeci že takoj, ko smo se uspeli prebiti skozi novo evropsko ustavo poimenovano Lizbonska pogodba, jasno; da gre za veliko prevaro velikih, preprosto za velik nateg.
Lahko bi se smejala in dejala: »sem vam lepo govorila/pisala«, a kaj mi to sedaj pomaga, ko sem tudi sama na tem gumijastem rešilnem čolnu skupaj (z vami) s temi ustavnimi pravniki, politiki, intelektualci in drugimi priskledniki, ki vselej pravočasno uspejo pristavi svoj interes ali pa se prav za voljo zaščite le-tega, odpovejo svojemu kritičnemu umu. Takole so se tudi tile spoštovani in ugledni gospodje, ki se danes podpisujejo pod to novo Ljubljansko pobudo za novo ustavo EU takrat sprenevedali. Kje ste bili pred desetimi leti, ko sem morda naivno, a zaman pisala in vas prosila za pozornost, da se pred usodnim podpisom odpre razprava na to temo?
14. januarja 2008 sem objavila svojo prvo kolumno na temo Lizbonske pogodbe. Takrat sem precej natančno prebrala res zajeten in dokaj nepregleden tekst, ki sestavlja t. i. Lizbonsko pogodbo. V njem sem videla veliko nekonsistentnosti, nedorečenosti, nerazumljivost, skratka številne pasti, ki v nekem resnem pravnem tekstu ne bi smele biti dopustne; ali bolje, morale bi biti vidne vsakemu resnemu študentu I. letnika prava. Prevare, ki so nam pretile, so prav tiste, ki so se tudi dogodile in se dogajajo, vse večji prepad med bogatimi in revnimi, večja brezposelnost predvsem mladih, prekernost dela, krčenje pravic delavcev, nemožnost demokratičnega vpliva državljanov EU na dogajanje v EU, finančne prevare, politična destabilizacija regij, posledično migracije in terorizem. Medtem smo se istočasno, ko smo podpisovali Lizbonsko pogodbo, v svojem slovenskem zaplankanem slogu tolkli po junaških
prsih, kako smo samostojni in neodvisni in se temu nikoli ne bomo odrekli. Ne da bi vedeli kaj smo sploh podpisali, smo obljubili zvestobo in lojalnost vsemu, kar nosi oznako EU, ker naj bi bila to naša edina prihodnost in perspektiva.
Brez vizije in razsvetljenih idej, sedaj stopicajo tu in tam in ne vedo kam. So še »premladi«, da bi se kar upokojili in v molk zavili, iz prizorišča kar tako umaknili. Bodo še pokazali, da lahko še kaj koristni so, če nič drugega še malo zmedo delajo. Literarno podkovani, z domišljijo obdani, ravno prav in dovolj, verjetno je vsakomur jasno, da imam v mislih gospoda Dimitrija Rupla, našega večkratnega zunanjega ministra, tistega s črno beležko pomembnih številk, ki je danes v Sobotni prilogi objavil obširen članek Evropska pobuda 2017. Ta isti gospod, ki je pred desetimi leti podpisal to super pogodbo in nam s tem zavezal roke v vseh sferah izkazovanja naše volje, neodvisnosti in suverenosti. Višek predrznosti!
Primer takratne vsesplošne propagande, zakaj je Lizbonska pogodba neobhodna in nujna: »Lizbonska pogodba vzpostavlja stabilno institucionalno ureditev, ki prinaša lažje in preglednejše odločanje, demokratičen nadzor in spoštovanje odločitev, sprejetih na ustrezni ravni. Državljani bodo lahko bolje razumeli pristojnosti in razloge za ukrepe Evropske unije na določenem področju.«
Tudi sedaj trdim in zagovarjam, da je to pobudo treba ponuditi v presojo javnosti, preden se jo kuje v zvezde in ponuja kot predlog rešitve ideje EU, še posebno če nam jo ponujajo prav tisti, ki so nam že uspeli prodati plesniv kruh v modri vrečki z zlato mašnico.
8. januar 2017 | Kategorije: Politika | Komentarji (7)
Predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Miro Cerar
Predsednik Republike Borut Pahor
Poslanke in poslanci državnega zbora Republike Slovenije
Državljanke in državljani Republike Slovenije

Po dobrem letu obljube SMC, da bodo v parlamentarno proceduro vložili usklajen Zakon o osebni asistenci, se ni zgodilo popolnoma nič. Gospa Simona Kunstec-Lipicer je takrat v imenu ne zgolj svoje stranke, temveč v imenu celotne koalicije prevzela zavezo, da bo zakon že v prvih mesecih leta 2016 doživel obravnavo. Takrat so to svojo potezo tudi na veliko uporabili v propagandne namene ob 3. decembru – mednarodnem dnevu hendikepiranih. A so jo, po zaključku veselega decembra, januarja takoj pozabili.

Pa smo odštevali dneve do februarja, ko naj bi se zaključila razprava znotraj parlamenta in se tudi ni zgodilo nič. Začeli smo klicati, spraševati, prositi za pojasnila, sestanek, kakršnokoli informacijo na to temo, toda na drugi strani smo naleteli na popolno blokado, molk, ignoranco. V obupu smo zadevo dvignili na javno raven in pred poslanskimi počitnicami posneli poslanico, ki pa prav tako ni zalegla. Vse to je sodu izbilo dno. Primorani smo se bili soočiti z dejstvom, da so poslanke in poslanci, ki so se obvezali, da bodo zakon podprli, enkrat ko so padle maske, pokazali svojo nenačelnost. Prav v teh dneh, natanko leto dni po obljubi SMC, je NSi naznanila, da je vložila svoj predlog zakona, s katerim se strinjajo vse reprezentativne invalidske organizacije.

Ponovna uvedba 2. januarja kot dela prostega dneva je bila sprejeta tako rekoč čez noč in naj bi nam teknil kot žlahten pelinkovec za prebavo vseh grozot, ki se dogajajo na področju zdravstva, sociale, zaposlovanja ... Naš zakon iz leta 2015 bi stal prav toliko kolikor bomo »porabili« 2. januarja, zato da bomo lahko doma (stran od oči in misli tistih, ki živijo v institucijah)! Prav božično-novoletni prazniki so najtežje obdobje za posameznike, ki živijo v domovih za ostarele in podobnih institucijah, saj je takrat oskrba še bolj okrnjena (še večje pomanjkanje osebja), osamljenost na višku, stiska ljudi pa ob vseh zgoraj omenjenih dejavnikih še toliko večja. Je res tako nemogoče, da bi se vsaj enkrat poenotili v skupno dobro in se tako zedinili podpreti Zakon o osebni asistenci, ki nima ideoloških predznakov, ampak je izključno civilizacijski dosežek ter spomenik spoštovanju človekovih pravic?

In prav v imenu spoštovanja in človekovega dostojanstva, še enkrat vljudno ter lepo naprošamo vse parlamentarne stranke, poslanke in poslance, naj še pred koncem leta podprejo NSi in njihov predlog Zakona o osebni asistenci ter končno pričnejo s proceduro v DZ RS. Da bo veseli december zares vesel in boste lahko mirne vesti praznovali v krogu svojih najdražjih (še cel 2. januar).

Strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih
in stara/nova predsednica
Elena Pečarič
8. december 2016 | Kategorije: Politika | Komentarji (8)
Že mesece se smejemo in zgražamo obenem ob nebulozah Donalda Trumpa, ki nam jih praktično vsakodnevno postreže sveže in začinjene. Mediji veselo razpečujejo in po možnosti še potencirajo vse kar je z njim in na njemu narobe; resnici na ljubo nimajo težkega dela. Trump do žensk nima kakšnega posebnega odnosa oz. so predmet kupčevanja in biznisa. Nekako kot farmer do svojih krav, ki jih kupi za dobro molžo in so vredne toliko kot uspejo proizvajati mleka. Tako tudi kot lastnik Miss Universe ravna z izbranimi konkurentkami, vendar v obratni smeri; morajo biti suhe in lepe, ko to več niso, so pač zgolj Miss Piggy, ki mu ne prinašajo več denarja. To je vse, kar lahko pričakujemo od njega, zato je vsako moraliziranje popolnoma odveč in nepotrebno.

Sliši se kruto in neizprosno, a takšen pač je prevladujoči kapitalistični moški način razmišljanja, ki je dodobra prevzel tudi ambiciozne ženske; pa če si to priznamo ali ne. Moramo si priznati, da ga z mnogimi svojimi ravnanji ali še bolj, s svojo brezbrižnostjo, tudi poganjamo. Torej vse bivše misice, ki sedaj prihajajo druga za drugo pred kamere v podporo kandidatke Clintonove so čisti blef, če že ne kar patetika. Njemu navkljub vsem prostaškim nakladanjem, ki so značilna za velike impotentneže, volilne napovedi kažejo kar dobro, presenetljivo dobro glede na trud vseh, da bi ga potolkli in zatolkli. Zadnje čase se celo ponovno dviguje nad Clintonovo, grozi z zmago. S trudom vseh mislimo na deklarirane in zamolčane podpornike Clintonove, od orožarjev do bančnikov in finančnikov, korporacij in farmacevtskih ter drugih interesnih lobijev z mediji vred, za katere je značilno, da so predvsem škodljivi zemlji in ljudem.

Tudi sama se čudim lastnim občutkom, ko si potihem celo želim videti Trumpa za predsednika ZDA; pa me na to ni spomnil Žižek. Največji sum, ki mi daje slutiti, da je Clintonova veliko bolj podla in nevarna v svoji igri za oblast je dejstvo, da poskuša blokirati Juliana Assanga pri njegovem dolgoletnem objavljanju tajnih dokumentov. Menim, da se ji zelo dobro poda vzdevek Killary. FBI preiskava kaže, da je bilo emailov Clintonove še enkrat več in da obstajajo povezave z ISIS, prodajo in financiranjem orožja preko Fundacije Clinton. Kot smo nekoč že zapisali, so tukaj vpleteni Združeni Emirati, Katar in drugi prodajalci nafte z bližnjega vzhoda, ki lahko z lahkoto prekupčujejo z zahodom za orožje v zameno za nafto in druge žlahtne dobrine. Vojne so vir uničenja in prav zato tudi vir novih možnosti in priložnosti za biznis ter prerazporeditev geostrateških ravnovesij moči. Assang ji namreč izpodkopava temelj njenega demokratičnega in demokratskega videza; videz borke za enakopravnost in pravice žensk, zaščitnico etničnih, migrantskih, gejevskih pravic in drugih manjšin, boljše šolstvo, boljše zravstvo, skratka, ni da ni. Oportunistično vedno na strani pravih, pravičnih ....

Enotnost se vzpostavi, ko govorimo, da sta oba kandidata res dosegla dno v nivojih svojih argumentov, a je navkljub vsemu potrebno izbirati manjše zlo. Le da se tu mnenja zopet razidejo, kdo je za koga. Clintonova bi se živa požrla, če ji ne bi uspelo, saj se je celo življenje žrtvovala in poniževala, da bi dorasla svojim ambicijam. A Assange pravi, da Trumpu ne bo nikakor dovoljeno zmagati. Morda bodo Rusi uspeli še kaj prispevati... zdi se mi že, kot da živimo v virtualnem svetu spijunaže, zarote in intrig; kjer realnost presega domišljijo in domišljija kreira realnost. Pa se poskušaj znajti v takšnem svetu!
8. november 2016 | Kategorije: Politika | Komentarji (6)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ... 98 99 100
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 29 30 31 1 2



Št. registriranih uporabnikov: 159903
Forum avtorjev: 15794 Forum teme: 34144 // Odgovorov: 1855686
Blog avtorjev: 3534 // Blogov: 82397 // Komentarjev: 1187654
Avtorji fotografij: 24969 // Slik: 213276 // Videov: 19245 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "