Slovesnost ob odkritju “spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanimi žrtvami” je bila na srečo kratka in jedrnata. Če govorimo že o žrtvah vseh vojn, je za moj okus precej neokusno, da se takšen dogodek obeležuje prav z vojsko, ki v zrak spušča salve, čeprav simbolno v čast mrtvim, hkrati pa je natanko to orožje pobijalo in morilo “naše” žrtve. Nenazadnje smo del NATO kluba, ki nas prostovoljno prisiljuje in zavezuje, da se vse bolj oborožujemo; toda s tem, vedno aktualnim vprašanjem, si naš predsednik republike, ki je navsezadnje tudi poveljnik Slovenske vojske, ne beli glave.

Pahorjev govor bi lahko povzeli s pesmijo Elde Viler: “Besede, besede, besede (priredba italijanske popevke Parloe, Parole)! A saj smo pri njemu tega že vajeni in ne pričakujemo ničesar več, dasiravno mu verjamemo, da dejansko “na momente” tudi sam iskreno verjame, v kar nas želi prepričati; da smo s tem spomenikom končno postali zrela nacija. Kaj hudiča naj bi to pomenilo in kateri so ti kriteriji, ki ločijo zrelo nacijo od nezrele!?

Dogodka se je udeležilo relativno malo ljudi, sploh za tako lep dan; nekaj mimoidočih, nekaj ustaljenih firbcev, peščica turistov, ki so vse, kar so videli, mrzlično zabeležili s fotoaparati, pa seveda tisti, ki so bili tam zaradi svoje bolj ali manj službene dolžnosti. Na Uradu predsednika RS so poudarjali, da ne gre za spomenik sprave, ampak za spomenik, ki vabi k spravi. Z ali brez spomenika se bomo tako ali tako sami odločali, vsak po svoji vesti, etiki in občutkih, torej čemu ta, dokaj brezizrazen spomenik, ki se zdi, da tudi simbolno bolj deli kot pa združuje. Kar so avtorji hoteli povedati, predvsem njihova simbolna razlaga dveh belih stebrov, je tako abstraktna, da potrebuje navodila za uporabo. Sama sem se ob vsej tej belini in pustih stenah bolj kot karkoli drugega počutila, kot da sem pred strelskim vodom.

Pa smo se zopet ujeli na stare limanice, obstali v preteklosti, namesto da bi pri tem simboličnem dejanju v počastitev žrtev mislili na in za prihodnost, predvsem boljšo prihodnost za naše zanamce. Mrtvi so že mrtvi in z ničemer jih ne moremo obuditi, žalovanje in trpljenje ob tem pa je tako intimna stvar, ki je ni mogoče zapovedati z zakoni, niti vklesati v kamen. Ni mogoče potegniti enačajev in vzporednic med vsemi žrtvami; nenazadnje je takšno ravnanje dobesedno žalitev in skrunitev spomina nanje. Raje pri sebi poskrbimo, da ozavestimo različne vidike polpretekle zgodovine in umaknimo plašnice, ki so nam jih privzgojili ti ali oni ideološko motivirani.

Zakaj se ni raje takrat mislilo na bodoče generacije, npr.: zakaj se ni raje pri razpisu izbrala pobuda, kot sem nekje prebrala, o parku z igrali v centru mesta; veliko manj bi stalo, bilo pa bi precej bolj veselo in dvomim, da bi se različne politične opcije in interesne organizacije zaradi tega med seboj razdvajale. Zakaj ne bi raje simbolno obeležili spomin na žrtve z umetniško formo vivo različnih, še neznanih, avtorjev? Namesto “oguljenega” Otona Župančiča pa, z vsem spoštovanjem, predlagam drugačna sporočila, časom primernejša:

S srpom so te skopl – s kladvam pa pu glav,
še križ udzad dubiš – pa boš čist ta prav!

Jani Kovačič - Neue slowenische tanzmuzik, o pretiravanju politikov in lezenju nekam

“Do takrat, ko bo del desnice nehal poveličevati in upravičevati domobranstvo, ko bodo salonski levičarji prenehali paradirati pod rdečo zvezdo, ko se bo kler javno in iskreno opravičil za kolaboracijo z okupatorjem, ko bodo na levi prenehali sodelovati na hecnih 'partizanskih' proslavah, ko bo politika nehala razdvajati ljudi ..., pa lahko hodite namesto resnične sprave drkat pred 1,2 milijona € vreden ljubljanski ekvivalent jeruzalemskega zidu žalovanja.”

Dani Bedrač

No, drage državljanke in državljani, milijon dvesto evrov je že prvi izdani račun za samopromocijo našega predsednika republike, saj velja za idejnega očeta tega projekta, hkrati pa je prav tempiral propagandna kolesja. Zasoljen račun, če pomislimo na pojasnilo arhitekta, da prihaja material za spomenik iz slovenskih rek in kamnolomov. Ministrica Anja Kopač Mrak, ki velja za glavno “socialko” & demokratko, pa je ta denar neproblematično odobrila, ne glede na to, da se je račun med burnim procesom večkrat znatno povišal.
15. julij 2017 | RTV Kategorija: Politika | Komentarji (7)
V pričakovanju izida arbitražnega sporazuma se te dni sprašujemo, kaj bo po tej odločitvi haaškega sodišča karkoli v praksi drugače? Verjetno se bomo zopet začeli loviti kot mačke in miši znotraj Piranskega zaliva ter drug drugemu parali živce, saj so Hrvati že zdavnaj napovedali, da sporazuma ne bodo spoštovali. Torej bodo najverjetneje izzivali in preizkušali našo toleranco.

Svojo priložnost, da bi v ključnem trenutku izrabili dano prednost, ki smo jo imeli pred Hrvati, ko le-ti še niso bili člani EU, smo zapravili. Takrat je bil še čas, da bi zapisali vse zahtevane ozemeljske pogoje, od katerih ne odstopamo in šele, ko bi to bilo podpisano, bi sprostili vse pridržke za njihov vstop v EU. S tem, ko je Pahor samoinicijativno prevzel reševanje te problematike nase, v upanju, da se ovekoveči kot veliki rešitelj in pravi državnik, se je zapletel v labirint, ki mu ni bil kos – skupaj s Kosorjevo. Slepo je zaupal Hrvatom in njihovim lepim besedam ter verjel, da je Kosorjevo očaral in začaral s svojimi »šarmatnimi« modrimi očmi. Ko nam je končno uspelo zadevo pripeljati pred sodišče, smo se nemudoma ponovno začeli trkati po prsih, kot da smo zmagali. Ali nas bo sploh kdaj kaj izučilo?

Že takrat je bilo nekaterim povsem jasno, da so diplomatsko Hrvati daleč bolj pregnani in pretkani kot si mi sploh lahko predstavljamo. Pahor pa hudo preveč poln napuha, da bi kdaj podvomil v lastno naivnost, kaj šele ne-umnost. Potem pa kot da ne bi bilo že vsega dovolj, še sramotna afera prisluškovanja za katero ni nihče sploh odgovarjal in kot se zdi, sta tudi oba glavna akterja tega bizarnega prisluškovanja prišla do obljubljenega plačila, četudi sta dejansko vse aktivno pokvarila in osramotila. Erjavcu pa se še kar naprej smeji; enkrat je iz stolčka odletel zaradi smeti, sedaj pa očitno boljšega ni.

Pa letos praznujemo že 26 letnico Dneva državnosti. Se zdi samo meni, da je iz leta v leto manj razlogov za praznovanje!? Ko že sami politiki govorijo o mafijski državi, o ukradeni državi, o državi, ki jo upravljajo lobistične oz. mafijske strukture ... Cerar kljub številnim avtogenim treningom številnih piarovcev, ki ga obdajajo, ne zmore odigrati prepričljivih in odločnih govorov. Pravzaprav vse, kar skuša povedati odločno, izpade »parodija« ob tem, da nikogar niti po naključju ne prepriča, saj se mu ob tem močno trese glas. Kot da se boji samega sebe; nikar, saj bo ta mandat kmalu minil in potem ni nobene potrebe, da pridete kadarkoli spet nazaj!

Preveč je bilo tehničnih ovir na katere ste se ujeli in pri tem izgubili tudi dobri stari renome profesorja, pravnika človekovih pravic. Vzdevek Cmerar vam še kako pristoji, saj državljanom vzbujate vtis, kot da ste na prisilnem delu, v stiski, kadar je potrebno sprejemati odločitve in prevzemati odgovornost. Za posameznika, ki je veljal za človeka s hrbtenico, delujete kot marioneta v tujih rokah. Tudi vaš miselni tok pri razlaganju političnih odločitev je povsem nekoherentno in brez vsakršne pravne logike – delujete kot jojo. Odštevamo dneve do izida mnenja haaškega sodišča, a kaj če bo za nas izid neugoden? Bomo tudi takrat tako samozavestno, enotno in odločno pritrjevali, da je potrebno dosledno spoštovati mnenje mednarodnih sodišč? Ali pa se bomo pridružili stališčem bratov Hrvatov, da le-to mnenje »miniramo« in začnemo skupaj »po bratsko« zopet vse od začetka? Saj je konec koncev edina gotovost v življenju smrt.
26. junij 2017 | Kategorije: Politika | Komentarji (4)
Z muko in vznemirjenim želodcem smo preživeli dva dneva mednarodnega posveta na temo Od besed do življenja v skupnosti. Prisotni so bili tudi občasni napadi jeze ob poslušanju številnih govorcev (socialnih delavcev, defektologov, socialnih in specialnih pedagogov, raznih strokovnjakov ter karieristov s področja socialnega varstva, direktorji VDC, CUDV-jev in funkcionarji z ministrstev) in spoznanju, da se na področju deinstitucionalizacije tukaj, v tej podalpski, zaplankani državi, še dolgo nič ne bo spremenilo. Sicer so »strokovni delavci« že osvojili novi besednjak t.i. socialnega modela; uporabnik je merilo vsega in mora biti v središču oblikovanja storitev po njegovi meri, imeti mora možnost izbire in soudeležbe, upoštevati se mora njegove želje, zmožnosti ter hotenja, postati mora aktiven, upoštevati je potrebno njegove človekove pravice, bla, bla, bla ...

A kaj, ko pomena samega koncepta in posledično izvajanja v praksi ne razumejo! Težko je oceniti ali dejansko ne zmorejo razumeti ali nočejo razumeti; dejstvo pa je, da niso sposobni minimalne refleksije na lastno početje in delo. Njihova praksa na delovnih mestih je namreč diametralno nasprotna od tega, kar so se napiflali. Opisujejo primere dobrih praks, ki pa so stari že 30 let! Govorijo o izobraževanju in zaposlovanju ljudi s posebnimi potrebami v običajnem delovnem okolju, v resnici pa so to primeri izkoriščanja posameznikov, ki opravljajo običajna dela v običajnem delovnem okolju, za katera pa imajo vsi običajni državljani redno delovno razmerje in seveda temu primerno plačo. Tudi mentorji v organizacijah ali podjetju, kjer »delajo« povedo, da so bolj marljivi in zanesljivi kot študenti, ki jih običajno mentorirajo.

Ne, ne, ne, »osebe s posebnimi potrebami« s statusom po Zakonu o družbenem varstvu telesno in duševno prizadetih veljajo nezmožne za pridobitno delo. Tudi, ko si osebe to močno želijo, hočejo ter dejansko zmorejo, kar pravzaprav v teh »inovativnih« integriranih programih VDC-jev tudi v praksi že počnejo. Za »plačilo« pa dobijo le nagrado, ki znaša od 5 do 110 evrov na mesec; ja, prav ste prebrali! Vsi zaposleni strokovni delavci v teh VDC-jih in CUDV-jih pa dobijo poštene plače za svoje zavajajoče delo. Problem je tudi v tem, da dejansko verjamejo v svoje dobro delo, dobre namene, požrtvovalnost in srčnost. Lahko se vprašamo, zakaj torej svojih otrok ne namestijo v te pestre in raznovrstne zaprte enote in pod posebno zaščito ter varovanje, ki so ga deležni otroci s posebnimi potrebami (tako namreč imenujejo tudi odrasle osebe pri 26 letih)?

Seveda, to je že dolgo znano dejstvo tako varuhinji človekovih pravic Vlasti Nussdorfer, kot tudi sindikatom, vsem na različnih direktoratih MDDSZ in MIZŠ, fakultetah s tega področja, NVO-jem in drugim pristojnim institucijam, ki zagovarjajo človekove pravice.

Praktična rešitev bi bila lahko zelo konkretna in smo jo že ničkolikokrat predlagali; da se preprosto omogoči prehode med statusi in temu prilagodi socialne prispevke in pomoč. Kdor hoče, bi se lahko zaposlil za celotni ali polovični delovni čas, zakaj pa ne tudi samo četrtinski. Osebe bi postale Osebe s svojo integriteto, dostojanstvom in avtonomijo. Tako pa so še naprej obsojeni na »freak show«. Kot primer lahko navedemo šolo s posebnimi potrebami na Ptuju, okoli katere je bilo pred leti veliko javnih polemik – kdo jo bo zgradil in ali je sploh še smiselno graditi nove tovrstne institucije. Ne bi raje sledili sodobnim principom integriranega šolstva, za katerega se je Slovenija zavezala? Pa se je varuhinja človekovih pravic kot avtoriteta na svojem področju odločila v svoji dobrohotnosti, srčnosti ter rahločutnosti, da si tudi otroci s posebnimi potrebami zaslužijo svojo posebno šolo, namesto, da bi se družili s svojimi sovrstniki v domačem okolju in se tako drug od drugega učili sodelovanja, strpnosti ter si delili izkušnje v dobrem in slabem. Nenazadnje pa bi se tudi učitelji lahko od njih kaj naučili.

Šolo na Ptuju so zgradili in že nekaj let se tam izvaja njihov program. Tokrat je OŠ dr. Ljudevita Pivka Ptuj zastopala direktorica Lidija Hameršek Marin, ki je predstavila projekt z naslovom »Možnost vključevanja v večinsko okolje«, ki ga finančno podpira MIZŠ s sredstvi EU. Zadnji dve leti tega izobraževanja, ki traja do uporabnikovega 26. leta, se posameznike pošilja zunanjim delodajalcem, zasebnikom oz. podjetjem, da opravljajo pri njih praktična dela. Gospa je omenila delo na občini; kaj to konkretno pomeni, si ne znamo razložiti. Gre morda za kuhanje kave, pomivanje tal, pometanje, delo s strankami, prenašanje papirjev, ...?

Kar je najbolj zbodlo v oči, je dejstvo, da je država najprej v nasprotju s svojimi smernicami zgradila šolo, torej namerno in načrtno izločila otroke iz skupnosti, sedaj pa ponovno mastno plačuje za inovativni projekt deinstitucionalizacije, kjer jih po njihovi krivdi ožigosane ponovno pokroviteljsko tlači nazaj v družbo. Problem je le, da so ti otroci sedaj odrasli 26-letniki in bodo odvrženi na krut trg delovne sile. Če bodo imeli srečo in našli delo, bodo preživeli, v nasprotnem primeru bodo ponovno pahnjeni nazaj v VDC-je, kjer bodo doživljenjsko hibernirani občasno delali za nagrado.

Gospa varuhinja pa je mojstrica dobre prakse usposabljanja »downovčkov«, saj vsako leto paradira z drugo osebo, ki pri njej opravlja prakso. Z njimi se seveda rada nastavi fotografskemu objektivu, smehlja v kamero, česar pa ne stori, pa je preprosta pobuda, da se diskriminatorna zakonodaja nemudoma spremeni. Na to temo ni še nikoli izkoristila svoje pristojnosti ustavne presoje.
20. maj 2017 | Kategorije: Politika | Komentarji (0)
3.3. 2017 smo prav na vas osebno, gospa Anja Kopač Mrak, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), naslovili dopis, da natančno določite časovnico za pripravo vseh podzakonskih aktov za operativnost Zakona o osebni asistenci. Vsi pripadajoči pravilniki, komisije v sestavi in obrazci morajo biti že dokončno izdelani pred 30.6. 2018. Z vaše strani pa samo popoln molk in ignoranca!

Dobili smo vljudnostno-formalni dopis s strani direktorice Direktorata za invalide, ga. Dragice Bac, kjer se nam najprej zahvaljuje za poziv, nato pa nas miri z nedefinirano obljubo pravočasnega začetka priprav aktov ter zagotavlja, da bomo vabljeni h konstruktivnemu sodelovanju. Od tega sedaj ni bilo še nič. Glede na naše skoraj dvajsetletne izkušnje delovanja in sodelovanja na MDDSZ praznim besedam ne verjamemo več. Tako kot se namreč obljube glede Zakona o dolgotrajni oskrbi spreminjajo vsako četrtletje in o zadnjih rokih za njegovo sprejetje poslušamo že polnih 15 let! Le misel, da bo naš zakon pogojevan z dolgotrajno oskrbo nas navdaja z grozo.

Nikar si nas ne drznite vstaviti v paket rešitev skupaj s tem zakonom, saj je bil Zakon o osebni asistenci zasnovan kot samostojen prav z namenom stroge ločitve od medicinske obravnave, če hočete medikalizacije. Ne gre pozabiti, da je drugo leto volilno in tema osebne asistence, tako kot doslej ne, gotovo ne bo med prioritetnimi političnimi in medijskimi temami.

Lahko navedemo primer Zakona za izenačevanje možnosti invalidov, ki je stopil v veljavo konec leta 2010, podzakonski akti bi morali biti sprejeti do konca 2011, a dejansko so v veljavo stopili šele 2014 (vendar ste morali predhodno leta 2013 na račun zavlačevanja prejeti tožbo) – bistvo je, da zakon dejansko tri leta ni bil operativen.

Ocenjujemo, da že sedaj zmanjkuje časa, ker so nedorečene še mnoge stvari, ki ključno vplivajo na vsebino zakona in način njegovega izvajanja. 1.1.2019 se namreč nočemo zbuditi brezposelni ter brez možnosti osebne asistence, da na ta praznični dan obstanemo priklenjeni na posteljo; govorim v imenu vseh, ki so sedaj uporabniki ter tudi vseh novih upravičencev! Ne gre pa pozabiti tudi na naše zaposlene – osebne asistente.

Da ne govorimo o Zakonu o socialno varstvenih prejemkih, ki ste ga spisali, promovirali ter se je izkazal za »prav nič socialnega« (in to za časa leve vlade); šlo pa je navadno kreditiranje v stilu starih praks nacionalizacije. V strahu pred tem so se mnogi odrekali varstvenim dodatkom, da ne bi obremenjevali svojih potomcev. Zato ste ga pred kratkim tudi na hitro popravili, ministrica, kaj ne? Tu so še »razvpiti vavčerji«, institucionalizacija pod krinko deinstitucionalizacije (gradnja na Debelem rtiču, pa številni novi vdc-ji, projekt socialne aktivacije ...).

Nenazadnje pa moram omeniti tudi vaše podlo discipliniranje (beri maščevanje) dolgoletnega uslužbenca MDDSZ Cveta Uršiča, ki ste ga zaradi neformalne vloge v stranki Nsi pri sprejemanju Zakona o osebni asistenci degradirali in umaknili z njegovega delovnega mesta. Vsak, ki me vsaj površno pozna in je vešč uporabe Googla, lahko poišče katerega izmed številnih člankov, ki sem jih vsebinsko namenila njemu, ko je bil sprva v vlogi direktorja FIHO in kasneje kot direktor Direktorata na vašem ministrstvu. Verjemite, da ni šlo za ljubezenska pisma ali izpovedi verne grešnice. Kolikor imam vpogleda (mislim pa, da ga imam), je namreč gospod Uršič prava oseba, ki bi v zakonitem roku uspel sprovesti podzakonske akte. Osebno sem prepričana, da je morda na MDDSZ zgolj še Davor Dominkuš sposoben podobnega podviga – pa nihče drug!

Upamo, da se bo celotna socialno varstvena mašinerija in vsa strokovna struja, ki vnemo zagovarja enake možnosti zganila tudi v našo podporo vred, z gospo dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič; da bomo ohranili socialno pravičnost in človekovo dostojanstvo.
17. april 2017 | Kategorije: Politika | Komentarji (0)
Tistih »res ta starih«, avtohtonih, kot bi rekli DOC Škofjotou jih je res zgolj še za vzorec DNK in bi jih lahko prešteti na prste ene roke. Drugi ste na nek način vsi zgolj (e)migranti; »bodisi južna brača«, med katere lahko štejemo Srbe, Bosance, Makedonce, Albance, Hrvate, ki so lahko muslimanske, pravoslavne ali katoliške veroizpovedi, najdemo tudi ateiste in bivše komuniste (do takrat, ko se je to še splačalo biti). Ne smemo pozabiti tudi na Ljubljančane in priseljence tudi iz drugih slovenskih krajev in regij. Res pisana druščina prebivalcev, krajanov.

Zakaj takšen uvod v ta moj poziv k razumu in dostojnemu vedenju prebivalcev Škofij (Spodnjih, Zgornjih in tudi Tinjana)?

Ker se jaz sramujem za vas, da se tako goreče upirate sprejemu 50 beguncev, brez pravih argumentov in razlogov, razen predsodka in nekega namišljenega strahu. Škofije so bile vedno obmejni kraj, križišče mešanja kultur in navad, tudi šrajamo (govorimo zelo) »mišto«. Nenazadnje je bilo tukaj Svobodno tržaško ozemlje ali Territorio Libero di Trieste, če pogledate še malo dlje v zgodovino teh krajev, vas bo gotovo še veliko stvari presenetilo kar mislite, da veste, pa dejansko povsem ignorirate.

Ste pozabili, da ste bili prav vi – namišljena vaška elita ali pobudniki, ki sedaj govorite po medijih in zbirate podpise za peticijo proti temu prihodu, tisti ki ste se v tej vasi naselili kot prišleki iz različnih koncev Jugoslavije. Niste poznali jezika, ki se je tukaj takrat še govoril, niste znali slovenskega jezika, in prav tako tudi ne italijanskega. Takratna idelogija je poskrbela, da so Istrijani bežali v Trst, iz drugih republik pa so se načrtno priseljevali raznorazni »državni uslužbenci«. Drugi val priseljevanja pa je bil v drugi polovici devetdesetih, ko so zopet po bivših republikah SFRJ vihrale vojne razmere. Ste tudi to namerno povsem spregledali ali se delate, da ste pozabili in ste po 20 ali 15 letih že kar domorodci? Najeli ste si skromne hišice, se tukaj ustalili, jih obnovili, preuredili ali sezidali povsem nove in velike ter sedaj tukaj živite in se počutite doma ali celo veliko bolje.

In sedaj se boste vi upirali, protestirali in zbirali podpise proti nastanitvi beguncev, ki so povsem upravičeni, da dobijo ustrezno, dostojno in začasno namestitev? Vsi, ki ste v tej skupini proti in niste rojeni tu, se morate skriti in molčati, ter biti veseli, da živite v tem kraju, kjer je nešteto priložnosti za delo in življenje. Drugače vam ostaja še vedno možnost, da se vrnete domov odkoder ste prišli.

Tudi sama, ko pridem domov, se na Škofijah počutim bolj kot tujka in nimam ravno občutka, da sem doma doma, ko prestopim prag hiše in dvorišča. Ob takih dogodkih pa tudi vem zakaj. Še dobro, da piha burja, da sproti odnaša egoizem in individualizem, sem namreč lokalpatriotka, a hkrati nič manj tudi svetovljanka. Upam, da se bo oglasil tudi župnik, ki bo jasno in strogo okrcal vse tiste, ki so ali bodo podpisali peticijo, kajti to je v nasprotju s s papeževimi pridigami.
9. marec 2017 | Kategorije: Politika | Komentarji (4)
Končno smo po dolgih letih zavzemanja za sistemsko rešitev z Zakonom o osebni asistenci dosegli dolgo pričakovane sanje. Prav tako tudi spoštovanje 19. člena OZN Konvencije o pravicah invalidov (obvezno branje v angleškem jeziku, saj so iz slovenskega prevoda zabrisani pomembni koncepti).

Najprej zahvala poslanski skupini NSi, posebej Mateju Toninu in Cvetu Uršiču, ki so odigrali ključno vlogo in dejansko zakon vložili v proceduralno obravnavo. Zahvala gre tudi vsem parlamentarnim skupinam, ki so zakon složno podprle.

Resnici na ljubo je vse skupaj trajalo predolgo, da bi danes lahko bili evforični, saj obljube o sprejetju zakona poslušamo že od leta 2006. 2010 se je zakon pisal na MDDSZ pa je zadeva ostala v predalu. Leta 2012 smo ga preko inštituta ljudske iniciative, s 7000 zbranimi odpisi, vložili v parlamentarno proceduro, a je bil zavrnjen. Ob takratni zavrnitvi smo dobili obljubo, da bo zakon do konca leta sprejet. Bilo je še kar nekaj praznih obljub; glede na menjave vlad so se vrstili tudi vedno novi mejniki. A vedno je bilo kaj bolj pomembnega na dnevnem redu, da smo vsakič izviseli. Vsakič hladen tuš in potem zbrati se ter vstati in vztrajati še naprej. Zadnja v vrsti je bila obljuba koalicije, ki je so jo zrekli ob Mednarodnem dnevu hendikepiranih 3. decembra 2015, a so jo takoj po novem letu pozabili. Še več, celo pripravljen je bil načrt, da bi bil Zakon o osebni asistenci kar v sistemu dolgotrajne oskrbe. Čista norost!

Resorno ministrstvo MDDSZ pa se je tukaj obnašalo kot da gre za gnila jajca in ne za uveljavljanje temeljnih človekovih pravic. Končno pa smo tudi invalidske organizacije uspele sprejeti konsenz in na prvo mesto postavile potencialne upravičence, ki jim bo zakon spremenil življenje.

A nekaj manj kot dve leti je še pred nami, preden bo zakon ugledal luč sveta. Takrat bo za mnoge posijalo svobodno sonce. Naša zbranost pa je še vedno potrebna, saj se bodo zdaj pisali vsi podzakonski akti; in hudič se skriva v podrobnostih.

Sedaj pa moramo delati tudi na deinstitucionalizaciji, da bodo vsi s pravico do osebne asistence, dejansko tudi lahko zapustili institucije, kjer so bili nameščeni ter zaživeli neodvisno v svojih stanovanjih. V upanju, da se bo vsaj tega projekta resorno ministrstvo lotilo z večjo odločnostjo in resnostjo; denarja ne manjka v perspektivi ESS 2014-2020, a smo že leta 2017 pa še nič za pokazati.

Že sedaj pa priporočamo vsem upravičencem, da se začnejo pripravljati na novo življenje!

Predsednica YHD

Elena Pečarič
19. februar 2017 | Kategorije: Politika | Komentarji (3)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ... 99 100 101
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
31 1 2 3 4 5 6
7 8 9 10 11 12 13
14 15 16 17 18 19 20
21 22 23 24 25 26 27
28 29 30 31 1 2 3



Št. registriranih uporabnikov: 162527
Forum avtorjev: 15821 Forum teme: 34217 // Odgovorov: 1861797
Blog avtorjev: 3555 // Blogov: 84001 // Komentarjev: 1204689
Avtorji fotografij: 25229 // Slik: 214912 // Videov: 19258 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "