V razmislek politikom in še bolj analitikom, komentatorjem ter novinarjem, ki neuspešno iščejo razloge, da bi pojasnili zakaj nas je Bruselj tako poniževalno pustil na cedilu, ko je bilo potrebno stopiti na stran spoštovanja prava EU, spoštovanja arbitražnega sporazuma. Vsi odgovori na s tem povezana vprašanja so takorekoč pred našimi očmi in nosovi! Posnetek na katerem dajeta izjavi za javnost generalni sekretar NATO in Hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović je več kot zgovoren, 14.7.2018.

Prvotno spisano in objavljeno 25.2.2009 na vest.si, sedaj dostopno na Dodogovor
Ponovno jemljemo dobesedno besede Predsednika RS (Danila Türka), ko pravi: »Jaz verjamem, da bodo naši državljani resno in kritično razmislili o tem referendumu.« Prav zato, ker razmišljamo resno in kritično ne smemo nasesti vsesplošnim političnim pozivom in svarilom, ki nas želijo odvrniti od tega, da izrekamo svoje mnenje in izkazujemo voljo na referendumih, vsakič, ko niso v skladu z njihovimi nameni in cilji. Odgovornost za politične odločitve naj se ne bi prelagalo na državljane; kaj še bolj absurdnega lahko izrečejo! Politično odločanje je ena od osnovnih državljanskih in človekovih pravic, ki nam ne more in ne sme biti odvzeta ali zanikana. Vsak poskus v tej smeri je znak nedemokratičnih teženj in neupoštevanja volje ljudi, ki se jih zastopa in v imenu katerih se dela.

Žal pa je teh teženj v zadnjem času vse več in preveč. S pomočjo medijev in propagande, se nas skuša prepričati, da sami vemo premalo, da nimamo dovolj vpogleda v zakulisje visoke politike in mednarodne odnose, ne znamo presojati, da bi se lahko »pravilno« odločali o lastni prihodnosti. Kaj drugega kot uzurpacija moči in oblasti je bila preprečitev možnosti izrekanja ljudske volje o ratifikaciji Lizbonske pogodbe! Sedaj sem v to še veliko bolj prepričana kot pred enim letom, ko sem se za razloge o tem ravnanju začela spraševati in se čuditi nad vsesplošno brezbrižnostjo do vsebine tega dokumenta, ki odvzema legitimnost Ustavi RS. Seveda, v kolikor bo z uzurpacijo moči političnih elit EU, prišel v veljavo; mimo vseh postavljenih demokratičnih načel.

Odšla bom podpisati in oddati svoj glas za razpis referenduma proti vstopu Hrvaške v zvezo NATO. Vem, da bo moje dejanje sprejeto s čudenjem in neodobravanjem tistih, ki me obkrožajo. Žal se je celotna zgodba zreducirala zgolj na ozemeljske in nacionalistične temelje, a gre za bolj pomembne stvari, kot je nekaj metrov meje gor ali dol. To bom storila iz odločnega in trdnega prepričanja, da je potrebno ustaviti širitev zveze NATO; iz miroljubja in verjetja, da se varnost ter mir v svetu ne delata s koncentracijo in kopičenjem konvencionalnega in jedrskega orožja. Veliko prej kot iz domoljubja in niti slučajno ne zaradi kakšnega nacionalnega interesa ali razloga.
Neverjetno in osupljivo kako se vsem uspe sprenevedati in pretvarjati se, da NATO ni vojaška organizacija. Organizacija, ki se utemeljuje na militarizaciji in vojni. Tisto, kar vsi načeloma zavračamo in proti čemur se vsi borimo, ali ne? Kje so zdaj vsi mirovniki ali pacifisti, ki znajo biti tako glasni in odločni? Vsi tisti, ki na ideji mirovništva živijo ali si na njej ustvarjajo akademske kariere?
Kaj tudi vi razumete, da gre zgolj za peščico skrajnih nacionalistov, ki izsiljuje celotno politično elito in ogrožajo ugled Slovenije v EU? Morda res, a tudi, če je tako, je tu edinstvena priložnost, da jo izkoristimo. Pomagajmo bratom Hrvatom!

Naj mi kdo že enkrat končno odgovori, kje je ta tako opevan ugleden ugled, ki naj bi bil sedaj postavljen na kocko; v čem se sestoji in kaj imamo od njega?

Kaj nam je do sedaj prinesel in v čem koristil?
Tako kot sem glasovala proti vstopu Slovenije v zvezo NATO bom še odločneje in ponovno glasovala tudi sedaj. Hrvati niso imeli možnosti in priložnosti, da bi ob vstopu v NATO odločali sami. Zanje so odločili njihovi politični vodje.

Politiki so se te dni, ko so hoteli preprečiti za njih najhujšo grožnjo, izražanje ljudske volje na referendumu, sklicevali na moralnost, vest, spoštovanje in druge plemenite vrednote na katere se sami praviloma gladko požvižgajo, ko jih k spoštovanju le-teh rotimo državljanke in državljani. Stvari so jim spolzele iz rok in šefi NATO jim gotovo z globokim zadahom dihajo za ovratnik. Vas je kdo pred glasovanjem na referendumu za vstop Slovenije v zvezo NATO opozoril na dejstvo, da postopek izstopa članice iz zveze NATO traja 21 let?
Čudim se sama sebi, da sem tako brezbrižna in hladnokrvna do vsega na videz razbuljivega političnega dogajanja na slovenski sceni. Praviloma bi to zame moralo biti najbolj strastno in razburljivo obdobje, čas pričakovanja ali upanja na politične spremembe; a kaj, ko je vse tako pritlehno in prozorno, nizkotno in žaljivo, poniževalno do inteligence državljank in državljanov. Sama se niti približno od nobene stranke nisem počutila interpelirano, a ostala trdno prepričana, da tokrat že ne bom glasovala po principu manjšega zla. Spraševala sem se za katere namišljene idiote uprizarjajo to tragikomedijo, ki vodi v jezo in brezup?

Že v času kampanje sem s težavo in velikim odporom sledila nebulozam, očitnim lažem ter nakladancijam političnih strank, ki so se še prejšnji dan med seboj »zravsale« za kar se je »uradno« razpustila vladajoča koalicija. Drugi dan, pa so ti isti veljaki (bedaki) pred kamerami obljubljali povsem nove in drugačne čase. Židan, ki je predstavljal svojo SD kot nekakšen prenovljen politični fenomen, za pravičnost in enakost, s popolno amnezijo na številne afere, naveze in zveze, ki sežejo do polpretekle zgodovine komunističnega režima, z vsemi pripadajočimi načini obračunavanja in diskreditacije (drugače) mislečih.

Hm, zelo podobno kar se te dni očita SDS in predvsem Janezu Janši kot ključni razlog, da se ga a priori bojkotira-ignorira, ali se motim? Še ljudi z demenco in alzhaimerjevo diagnozo ne bi mogli prepričati, da mislijo ali govorijo resno. Nizka volilna udeležba je s tega vidika zlahka razumljiva. Nenazadnje je DeSus, upajmo tudi (do)končno, izgubil svojo volilno bazo, iz katere se je že leta posebno Karel Erjavec dobesedno delal norca. Starejše in bolne bo zelo verjetno tudi Alenka Bratušek pripeljala dehidrirane in shirane do svojega spokojnega »britofa« (v kolikor so si ga sploh uspeli »našparati«); Zakon o dolgotrajni oskrbi, namreč še zelo dolgo ne bo ugledal luč sveta. Miro Cerar pa si je, po mojem skromnem mnenju, uspel dokončno diskreditirati dolga leta grajeno pravniško kariero, saj se je v vlogi premiera izkazal nič več »kot za pokvarjeno kremšnito«; zdi se kar mamljiva, a ko jo poješ, so posledice za prebavo...

Ko sem takole sama pri sebi premišljevala, kaj hujšega bi se nam lahko še zgodilo, kar že v tem mandatu nismo doživeli, preživeli ter bili prisiljeni požreti, v primeru, da naš novi premier postane relativni zmagovalec volitev Janez Janša, ob tem, ko mnogi samoproglašeni intelektualci in vidni posamezniki strašijo in svarijo pred to grožnjo, je edino kar mi pade na misel, da v Cerarjeve »tehnične ovire« alias ograje, Janša napelje električni tok.

Res ne razumem razsvetljenske logike, ki na vsak način želi in hoče izsiliti levosredinsko vlado, po vsej sili in za kakršnokoli ceno? Samo miselni eksperiment z vsemi deklariranimi levosredinskimi strankami, pa k temu prištejemo še Šarca (nisem še uspela vstopiti v njegovo logiko razmišljanja, a nikakor mi ne deluje kot levičar), pa s(t)lačimo še Mateja Tonina; saj ni mogoče in ni možno, če si vsaj malo še pri zdravi pameti.

Verjetno mislite, da sem svoj glas na letošnjih parlamentarnih volitvah oddala za Levico? Ne, tokrat ne, saj sem jim že prvič oddala bolj v smislu priložnosti kot pa prepričanja, a so v svojih dejanjih pokazali, da so prav tisto, kar sem upala, da niso; glasovali so proti Zakonu o osebni asistenci. Tudi sama še vedno prebiram Marksa, kajpak vedno aktualnega, a zgolj načelna stališča proti zlobnemu kapitalu, brez alternativne politike in zgolj spomina na rdeče zvezde, so zame daleč premalo. Po duši ostati in obstati mlada partizanka, je v teh krajih in ve teh časih, res pravi boj za obstoj.

Kdorkoli bo že sestavil vlado pa si res želim videti Zmaga Jelinčiča kot ministra za kulturo. To bi pa bil izziv in prevetritev sedanje zatohlosti.
Pred tremi tedni sem po naključju gledala pretresljivo reportažo italijanske televizije Rai, natančneje TG Dossier z dne 5.5.2018 o dogajanju v »bližnji« Bosni in Hercegovini. Osebno me je reportaža močno pretresla, saj se ne morem otresti občutka, da se vse to dogaja v naši neposredni bližini, kjer smo še pred nekaj leti imeli prijatelje in znance. Praktično vsak drugi slovenski državljan je posredno ali neposredno na nek način še povezan s to balkansko državo, ki gnije od znotraj in ne kaže prav nobenih političnih, kaj šele ekonomskih perspektiv v bližnji prihodnosti.

Ste mislili, da morate v Sirijo ali Afganistan, da bi na lastne oči videli izobešeno črno zastavo ISIS in občutili zadušljivo vzdušje fundamentalizma? Ni potrebno, da se podate na takšno nevarno avanturistično, dolgo ter nepredvidljivo pot. Prav takšno vzdušje in realno dogajanje lahko doživite že samo, če se odpravite v bližnjo Bosno in Hercegovino. Dovolj je, da se vsedete v vaš avto in se odpeljete iz Ljubljane v komaj 4 ure in pol oddaljeno naselje. Pot vodi po ovinkih med gozdovi v hribovit svet, kjer je na hiši v kateri je mošeja na strehi izobešena črna zastava ISIS. Neizpodbiten dokaz, da se nahajamo na območju, kjer veljajo zakoni muslimanskega ekstremizma. Tudi sama sem bila ob tem dejstvu dobesedno pretresena in zgrožena. Ženske, strogo zavite v nikab, se pred naključnimi obiskovalci, skupaj z otroci, skrijejo v hiše in za seboj hitro zaprejo okna ter vrata, da ne bi bile videne in opazovane ali celo ogovorjene. Tudi moški niso pripravljeni na kakršenkoli pogovor.

Gornja Maoča je vas v severovzhodni Bosni, v občini Brčko, kamor so se odpravili raziskovalni novinarji, da bi predstavili vzdušje in dogajanje v teh zakotnih krajih, kjer je očitno, da smo v nekem povsem drugem svetu. Kraj, kjer je med drugimi tudi prebival, rekrutiral in učil zloglasni Bosnić.

Praktično smo v samem osrčju Evrope (vsaj geografsko), a vse deluje in se zdi, kot bi bili na drugem nam nepredstavljivem in nedojemljivem planetu. Nedvomno daleč stran od interesov EU in bruseljskih birokratov, ki vojne na Balkanu in njenih posledic že v osnovi nikoli niso znali in bili sposobni misliti, kaj šele dojeti in poiskati rešitve za množična klanja in zločine. Daleč proč tudi od zanimanja slovenskih (raziskovalnih) novinarjev, domačih političnih analitikov ter domače javnosti, ki se bolj posvečajo poročanju in razlagam v Palestinsko-Izraelskem konfliktu, dogajanju v Siriji in na bližnjem vzhodu, Turčiji.., kot pa temu, kar se nam že vrsto let dogaja, tik pred našimi vrati. Morda je še bolje ponazoriti to noro dogajanje, kot nekakšno časovno zanko, kjer v trenutku pademo v nekakšen (pred)srednji vek. Tu ne velja več nobena racionalna logika in vsi nam znani prijemi odpovedo, so brez moči in prespektive.

Ta vas, kjer so izobešene črne zastave, ni edina in osamljena, vsaj še šest ali sedem jih je. Vse bolj je mogoče zaznati konkreten in jasen cilj radikalnih »vernikov« v teh krajih, ki se sestoji v bistvu, da se vse bolj goreče širi njihove nauke in interpretacije načina samega življenja. Ali povedano bolj neposredno, prav zanikanje kulture v širšem pomenu besede (skupnosti, solidarnosti, spoštovanja in enakopravnosti) in življenja samega je v samem bistvu takšne mentalitete. Vahabiti in Salafiti, dve radikalni »sekti« ekstremistov, pa se vse bolj širijo tudi na obrobje samega predmestja Sarajeva.

Revščina in politična prazina teh krajev je skrajno radikalizirala tudi same nacionalizme, a muslimansko prebivalstvo na tem območju ni bilo nikoli prej v zgodovini fanatično do teh skrajnosti. Ravno obratno, v Jugoslaviji so na Balkanu bili večinoma ateisti ali deklarirani komunisti, če že, zmerni muslimanski praktikanti, ki v svoji veri niso posebej izstopali. Ve se, da sta tako Savdska Arabija in Katar namerno in načrtno »štipendirala« družine, ki so bile pripravljene sprejeti in učiti se zakone Korana. Bolje rečeno njegovih ekstremnih in ekstremističnih interpretacij in razlag le-tega za potrebe vojne v Siriji in povsod drugje, kjer so bili potrebni vojaki, ki so pripravljeni umreti in žrtvovati se za stvar. Pripravljeni so tudi brez pomislekov žrtvovati tudi svoje družine; žene in otroke, saj je to največ kar lahko darujejo za Alaha. Nekateri so se vrnili, mnogi so umrli. Nekateri so s seboj vzeli tudi žene, ki so sedaj obtičale v tistih krajih. To že dolgih, a za zahod in tudi za nas v Sloveniji, skoraj »nopaznih« 25 let. Sedaj je tukaj povsem drug svet, ki bo bo tudi sedaj s porazom Isis, še dolgo ostal izoliran, osamljen in poligon kriminalnih združb in družbeno-političnih eksperimentov.

Prav glede stanja otrok prihajajo najbolj zaskrbljujoče vesti, saj jih sistematično učijo (zgolj in samo) Korana in prav tako so podvrženi strogemu urjenju vojaških veščin. Seveda zgolj dečki, saj so punčke že skrite za črnim nikabom in so praktično zgolj v funkciji stroja za reprodukcijo in delo. Za katero vojno že? Prej ali slej nam bo jasno.
20. maj 2018 | Kategorije: Politika | Komentarji (5)
Usodi je treba vedno kljubovati, da jo lahko spremenimo in ustvarjamo nove možnosti in nove svetove. Le tako se porodi nekaj novega, do takrat neznanega in nepredstavljivega. Težko se je sprijazniti z realnostjo, v kateri se zdi, da so se razblinile vse iluzije, ki so te do takrat poganjale in ti dajale moč in voljo, da se ženeš za cilji. Vse tvoje delo se ti naenkrat zazdi brez pravega pomena in smisla, kot nekakšen prazen tek na dolge proge brez oprijemljivega učinka, kaj šele realnega uspeha. V svojem relativno kratkem, a zelo pestrem življenju sem doživela že veliko porazov ali pa brezizhodnih situacij, tudi usodnih razpotij ni manjkalo. Velikokrat sem se soočala s tem, da sem prišla do roba ali mogoče celo na konec življenjske poti, kjer sem se na nek način že poslavljala. Vedno je bilo tudi nekaj obžalovanj do tega kaj sem si zadala še narediti in prav na tem robu prepada in propada je ostal milimeter, kamenček ali celo biljka, na katero sem se oprla z vso silo mojih moči, skupaj s fizičnim naporom ter s silo uma preusmerila tok usode v kontra smer oziroma neko novo pot ali kreacijo. Res je potrebna velika koncentracija, velik napor, nenazadnje tudi trpljenje in misel, da je zgolj še poraz, da ni več upanja in da se bo potrebno sprijazniti ter vdati - usodi namreč.

A naenkrat se vse obrne, vse spremeni in opaziš, da pravzaprav tudi to še ne pomeni konca. In potem se že pojavi naslednje vprašanje, kaj pa s tem še ne-koncem početi? Zgolj vegetacija je gotovo brez pomena in smisla, saj to ni v moji nravi, mi ni podobno, se me ne pritiče. Ta še ne-konec pravzaprav pomeni nov začetek. Začetek nove stvaritve v življenju in zopet nekaj različnega, meni konsistentnega. Se morda sprašujete, o čem sploh govorim? Seveda o sebi in o svojem napredujočem obolenju mišične distrofije. Niti slučajno se ne pritožujem, še manj objokujem ali žalujem. Se zgolj zavedam ali ozaveščam, da nekatere stvari delam težje, počasneje in malo manj kot sem jih kdaj bila sposobna početi. In to moram vzeti v zakup. Niti slučajno ne odhajam s scene, prav tako se ne poslavljam, ampak iščem načine, da še naprej razbijam škatle in stereotipe, sem kritična do samoumevnih družbenih praks in trenutnih političnih predstavnikov. Te dni sem bolna in z dnevom v dan bijem boj, da bi bolezen premagala doma in ne v kakšni bolnici.

Na društvu YHD, kjer sem strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih in hkrati tudi predsednica, pa je toliko dela in toliko odločitev, ki jih je potrebno sprejeti, postoriti ali zaključiti. Jaz pa grem zbolet, odpovem, nekakšen breakdown, ker je bilo v zadnjih mesecih vsega preveč in še več. Morda je ta odpoved znak, da sem tudi jaz človeško bitje in da res potrebujem počitek, ki si ga moram tudi privoščiti; dasiravno je to legitimna bolniška. Počivam in se aspiriram. Medtem ko poslušam dnevne novice izvem, da se je povišala minimalna plača, torej tudi plača naših osebnih asistentov. Drobno veselje za asistente, vredno 25 eur na mesec. A dodatna skrb še in odgovornost na meni, od kje dobiti manjkajoča sredstva za 112 zaposlenih osebnih asistentov. Zgolj dodatnih 40.000 na manjkajočih 30.000 iz prejšnjega leta. In zopet me zgrabi panika, kot že zadnjih nekaj let, ko poskušamo ostati nad gladino. Tik pred tem, da Zakon o osebni asistenci, za katerega se borimo dobrih 20 let, stopi v veljavo. Potem pa še komentar predsednika RS, ki razglablja o svojem staranju in gubah na obrazu, ter se sprašuje ali naj gre na solarij ali ne. Borut, ne me j..., pojdi v k...!

Sori, če provociraš!
28. januar 2018 | Kategorije: Politika | Komentarji (4)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 188688
Forum avtorjev: 15872 Forum teme: 34425 // Odgovorov: 1873518
Blog avtorjev: 3584 // Blogov: 86510 // Komentarjev: 1239849
Avtorji fotografij: 26215 // Slik: 221814 // Videov: 18357
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "