Uporabnik: Geslo:
Že mesece se smejemo in zgražamo obenem ob nebulozah Donalda Trumpa, ki nam jih praktično vsakodnevno postreže sveže in začinjene. Mediji veselo razpečujejo in po možnosti še potencirajo vse kar je z njim in na njemu narobe; resnici na ljubo nimajo težkega dela. Trump do žensk nima kakšnega posebnega odnosa oz. so predmet kupčevanja in biznisa. Nekako kot farmer do svojih krav, ki jih kupi za dobro molžo in so vredne toliko kot uspejo proizvajati mleka. Tako tudi kot lastnik Miss Universe ravna z izbranimi konkurentkami, vendar v obratni smeri; morajo biti suhe in lepe, ko to več niso, so pač zgolj Miss Piggy, ki mu ne prinašajo več denarja. To je vse, kar lahko pričakujemo od njega, zato je vsako moraliziranje popolnoma odveč in nepotrebno.

Sliši se kruto in neizprosno, a takšen pač je prevladujoči kapitalistični moški način razmišljanja, ki je dodobra prevzel tudi ambiciozne ženske; pa če si to priznamo ali ne. Moramo si priznati, da ga z mnogimi svojimi ravnanji ali še bolj, s svojo brezbrižnostjo, tudi poganjamo. Torej vse bivše misice, ki sedaj prihajajo druga za drugo pred kamere v podporo kandidatke Clintonove so čisti blef, če že ne kar patetika. Njemu navkljub vsem prostaškim nakladanjem, ki so značilna za velike impotentneže, volilne napovedi kažejo kar dobro, presenetljivo dobro glede na trud vseh, da bi ga potolkli in zatolkli. Zadnje čase se celo ponovno dviguje nad Clintonovo, grozi z zmago. S trudom vseh mislimo na deklarirane in zamolčane podpornike Clintonove, od orožarjev do bančnikov in finančnikov, korporacij in farmacevtskih ter drugih interesnih lobijev z mediji vred, za katere je značilno, da so predvsem škodljivi zemlji in ljudem.

Tudi sama se čudim lastnim občutkom, ko si potihem celo želim videti Trumpa za predsednika ZDA; pa me na to ni spomnil Žižek. Največji sum, ki mi daje slutiti, da je Clintonova veliko bolj podla in nevarna v svoji igri za oblast je dejstvo, da poskuša blokirati Juliana Assanga pri njegovem dolgoletnem objavljanju tajnih dokumentov. Menim, da se ji zelo dobro poda vzdevek Killary. FBI preiskava kaže, da je bilo emailov Clintonove še enkrat več in da obstajajo povezave z ISIS, prodajo in financiranjem orožja preko Fundacije Clinton. Kot smo nekoč že zapisali, so tukaj vpleteni Združeni Emirati, Katar in drugi prodajalci nafte z bližnjega vzhoda, ki lahko z lahkoto prekupčujejo z zahodom za orožje v zameno za nafto in druge žlahtne dobrine. Vojne so vir uničenja in prav zato tudi vir novih možnosti in priložnosti za biznis ter prerazporeditev geostrateških ravnovesij moči. Assang ji namreč izpodkopava temelj njenega demokratičnega in demokratskega videza; videz borke za enakopravnost in pravice žensk, zaščitnico etničnih, migrantskih, gejevskih pravic in drugih manjšin, boljše šolstvo, boljše zravstvo, skratka, ni da ni. Oportunistično vedno na strani pravih, pravičnih ....

Enotnost se vzpostavi, ko govorimo, da sta oba kandidata res dosegla dno v nivojih svojih argumentov, a je navkljub vsemu potrebno izbirati manjše zlo. Le da se tu mnenja zopet razidejo, kdo je za koga. Clintonova bi se živa požrla, če ji ne bi uspelo, saj se je celo življenje žrtvovala in poniževala, da bi dorasla svojim ambicijam. A Assange pravi, da Trumpu ne bo nikakor dovoljeno zmagati. Morda bodo Rusi uspeli še kaj prispevati... zdi se mi že, kot da živimo v virtualnem svetu spijunaže, zarote in intrig; kjer realnost presega domišljijo in domišljija kreira realnost. Pa se poskušaj znajti v takšnem svetu!
8. november 2016 | RTV Kategorija: Politika | Komentarji (6)
Dogajanje v slovenskem zdravstvu je vse bolj podobno cenenemu, nizkotnemu bordelu. Iz afere v afero, ki se jim nikoli ne pride do konca, kaj šele, da bi se krivci in odgovorni poiskali in sankcionirali, postajamo tudi državljani anestetizirani pred grozotami ter okrutnostjo trgovanja z bolniki. Ministrica za zdravje Milojka Kolar-Celarc pa še kar kotali bučke o tem, kako bo sistemsko preuredila zdravstvo in ga ohranila javno dostopnega. Pri tem pa deluje enako prepričljivo, kot anemični hemofilik!

Korupcija in kientelizem v zdravstvu pa veselo romata svojo pot, brez ovir in preprek; denar se pretaka in deli – prav tam, kjer najbolj boli. Življenje je samo eno in vsak si ga želi ohraniti, zato da, kar ima. Samo zadnja peripetija glede plačevanja za preskok čakalnih vrst, je preprost primer, kako deluje ta perverzen sistem. Roka pravice je zaenkrat dosegla namreč samo organizatorja in zelo uspešnega 'zvodnika' storitev, ki je bil del 'etablišmenta' ter imel imel dostop do vseh, ki kaj veljajo. Medtem pa so ostali podkupljivi in skorumpirani zdravniki ter drugi 'asistenti' javnosti še vedno neznanka. Prijavitelj je bil zopet, en in edini, Dr. Erik Brecelj, ki si počasi zasluži že naziv svetnika za svojo smelost in načelnost. A zopet je pri tem sam in osamljen, po vsej verjetnosti pa bo tudi svojo načelnost drago plačal. Takšna je pri nas namreč ustaljena praksa – govorim tudi iz lastnih izkušenj.

Bolj ko se politiki zaganjajo besedičiti o nujnosti zdravstvene reforme, vse bolj dajejo vtis, da ničesar zares ne želijo spremniti, ker je sistem tako utečen in podmazan, da vsak nekaj dobi, če komu uslugo stori. Še to: če bi že pred 15 leti začeli beležiti podjetja oz. dobavitelje, ki so bili vpleteni v sumljive posle, povezane z zdravstvom in podkupovanjem ter jih mrtvo hladno dajali na seznam za odstrel, do takšnih situacij ne bi prihajalo. Tako pa so v igri bolj ali manj vedno isti akterji, njihova podjetja, prijatelji in družinski člani; po potrebi menjavajo zgolj končnice podjetij, da navzven ustvarjajo vtis, da gre za druge poslovne subjekte.

Da bi se prepričala o katastrofalnem stanju slovenskega zdravstva, je Celarc-Kolarjeva drago preplačala še eno novo analizo o poraznosti v zdravstvu, namesto da bi enostavno zapisovali slabe poslovne prakse, ki se jim je treba v bodoče na široko ogniti in temu primerno oblikovati pozitivno zakonodajo, ki bi spodbujala dobre poslovne običaje, zglede in nagrajevala zaslužne iz stroke.

Res je zanimivo, kako predsednik vlade Miro Cerar tako neomajano in prepričano stoji za Kolar-Celarjevo, saj le-ta ni pokazala pravzaprav še ničesar od tega, kar bi moralo že zdavnaj beseda v zakonu postati? Tu se vrti največ denarja in prav v zdravstvu so skoncentrirani glavni lobistični in partikularni interesi. Spomnimo se le ministrice Alenke Trop Skaza, ki je zapustila svoj ministrski stolček v rekordnem času, ker naj bi doživljala prevelike pritiske; od koga in kakšni so bili ti pritiski ter zahteve, nikoli ni zares podrobno pojasnila, takratna predsednica vlade, Alenka Bratušek, pa tega od nje tudi ni zahtevala.

Ministrica je interpelacijo uspešno prestala, kar je bilo jasno sicer že vnaprej, a spektakel za javnost se je kljub vsemu moral zgoditi. Celotna koalicija se je poenotila v skupni 'zaroti', saj bi njen padec ogrozil celotno vlado, ki bi le stežka opravila popravni izpit glede na dosedaj pokazano in udejanjeno. Kljub vsemu, pa bo krčmar, četudi se ne ve, kdo pije in kdo plača, račun slej ko prej izstavil ... In ta ne bo poceni.
20. oktober 2016 | Komentarji (2)
Spoštovani predsednik Danilo Türk!

Po dolgem času se vam oglašam in vas pozivam, da že končno nekaj ukrenete glede spoštovanja človekovih pravic v Sloveniji, torej vaši domovini. Posebno sedaj, ko kandidirate za generalnega sekretarja ZN bi se lahko z nekaterimi gestami izkazali tudi v praksi; saj bil bi pravi čas. Npr. v stilu pokaži kaj znaš!

Verjetno se spomnite s kolikimi dopisi sem vas zasuvala v upanju, da kot predsednik republike storite kaj pozitivnega in predvsem konkretnega glede spoštovanja sprejetih zavez s podpisom Konvencije ZN o pravicah invalidov[1] (MKPI), ki jo je Slovenija ratificirala že v letu 2008, kmalu potem, ko ste vi prevzeli vlogo predsednika republike. In potem je bilo vse popolnoma drugače, kajneda?

Letos mineva deseta obletnica sprejetja tega pomembnega mednarodnega dokumenta v ZN. Takrat je bilo v nas veliko upanje, da se bo s tem dokumentom pospešeno vse obračalo na bolje, saj smo dobili pravni instrument s katerim se bomo lahko odločno borili za doseganje enakih možnosti in človekovih pravic, dostojanstva hendikepiranih posameznikov, prepovedi diskriminacije na vseh področjih človekovega življenja ter nenazadnje segregacije v institucije. Pa je to upanje povsem zamrlo, ko so bila vsa naša dolgoletna prizadevanja, drug za drugim prevarana, izigrana in politično zlorabljena s strani vsakokratnih aktualnih politik. Ne samo, da stvari več ali manj stagnirajo in se Konvencija ZN ter njeni posamezni členi preprosto ignorirajo pri sprejemanju sprotne zakonodaje, se ne implementirajo v nacionalne politike posameznih resorjev, ampak se na neki ravni celo vse obrača na slabše. Dovolj zgleden primer je, da so osebno asistenco vtaknili v Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je namenjen starejšim, cel ta zakon celo prestavili iz sociale v domeno medicine in Ministrstva za zdravje. Že sama preambula MKPI jasno in odločno zavrača takšno paradigmo.

Še vedno se namreč varčuje pri in na revnih, vojska je obubožana, val beguncev nas je zajel in sedaj čakamo na ponovnega, zdravstvo je na psu, sociala ne ve kje se jo drži glava, sodstvo nima nobene kredibilnosti, še posebej sedaj, ko se bolan Bavčar igra košarko na prostosti in ne na Igu, kamor spada... skratka vedno dovolj izgovorov, da se nikoli ne najde čas in denar za Zakon o osebni asistenci, s katerim že več kot desetletje težimo vsakokratni politiki. Tudi vi ste bili žrtev dveh ali treh mojih nadležnih intervjujev.

Govorimo predvsem o 19. členu MKPI, ki je za nas, ki potrebujemo osebno asistenco tudi do 24 ur na dan, temeljnega in življenjskega pomena. Kaj ste vi osebno v času vašega predsedovanja Republiki Sloveniji v tej smeri naredili?

Nič, zgolj ob 3. decembru, mednarodnem dnevu hendikepiranih, ste morda bežno in zgolj zaradi protokola omenili načelno stališče, da je ta dokument potrebno spoštovati in ga implementirati. Seveda se to v praksi ne dogaja, niti danes ne in kot kaže, se ne bo niti jutri. Zaprte institucije ali zavodi, kjer bodo segregirani posamezniki, zgolj na podlagi svojega hendikepa, še naprej prisiljeni živeti, še več brez velikih zadržkov se konstantno gradijo novi. O deinstitucionalizaciji je sedaj seveda moderno govoriti in voditi okrogle mize, a vse v daljnji prihodnosti, ker še nismo pripravljeni dovolj dobro. Morda bomo v naslednjih 20ih do 30ih letih.

Bila sva kandidata na predsedniških volitvah 2007, kjer sem imela priložnosti pogostih srečanj z vami in moram reči, da mi je kmalu postalo jasno, da ste pravi diplomat in birokrat; v negativnem smislu obeh besed. Veliko leporečite, malo poveste, še manj naredite. Tako se baje zelo daleč pride, diplomacija je pa itak garancija za uspeh v mednarodnih krogih, še posebno razumljena iz slovenske kulturne perspektive. »Vsemu kimaj, ničemur ne nasprotuj, čim manj izražaj svoje stališče.« Ne bom pozabila prizora, ko sem vas na RTV ujela, medtem ko ste s svojo PR-ovko vadila že vnaprej pripravljene odgovore na potencialna vprašanja. Priznam, da mi je šlo kar malo na smeh, saj bi nekdo z vašimi referencami in renomejem, tako vsaj predpostavljam, moral na vprašanja človekovih pravic odgovarjati brez zadrege, tudi sredi noči.

Kakorkoli že, leta so minila in vi poskušate ponovno naskakovati prestižno mednarodno funkcijo, vlada vas pri tem aktivno podpira. Gre zopet bolj za prestiž kot kaj drugega? Morda imate še čas, da naredite pred tem še kaj za nas?

Res ne bi hotela špekulirati koliko možnosti imate, ker vaših sokandidatov ne poznam, a v obeh primerih, če vam uspe ali ne, je vaša politična in etična dolžnost, da rešujete tudi tovrstna vprašanja. Ne zgolj konkretno v Sloveniji, ampak seveda vsaj v okviru EU, če že ne po svetu, kjer pa so osnovni življenjski pogoji še toliko slabši, da o neodvisnem življenju sploh ne moremo govoriti.

Elena Pečarič

Dear president Danilo Türk,

I write to you again after a long time to call upon you to take measures regarding the respect of human rights in Slovenia, your own homeland. Especially now, when you are running for Secretary-General of United Nations, you could distinguish yourself with some gestures in practice as well; it would certainly be the right time for it, e.g. in the style of show and tell.

You probably remember the many letters I swamped you with, hoping that you would do something tangible as president of the Republic of Slovenia regarding the respect of commitments made with the signing of UN Convention on the Rights of Persons with Disabilities (UN CRPD), which was ratified by Slovenia as early as 2008, soon after you took on the role of president of the republic. And then everything was different, right?

Ten years have passed this year since this important international document had been adopted by the UN. Back then, we had had high hopes that things will start to turn for the better very soon, because we finally had a legal instrument with which we could put up an adamant fight to have equal opportunities and respect of human rights, dignity of persons with disabilities, ban on discrimination in all aspects of living, and last but not least ban on segregation in institutions. However, our hopes were dashed completely when all our efforts had been deceived, played and politically abused by politicians of the time. Not only are things more or less stagnant and UN CRPD and its individual articles are mostly ignored when adopting current legislation, on some level things are actually turning for the worse. One such example, ramming personal assistance into the Long-term Care Act, which is meant for aged people, which was transferred from the domain of Ministry of Labour and Social Affairs to Ministry of Health, is telling enough. The very Preamble of UN CRPD emphatically dismisses this paradigm.

Slovenia is still saving on public funds for the poor, the army is impoverished, we were hit by a wave of refugees and we are expecting the next one, medical services are in shambles, social services have no rhyme or reason, judiciary has no credibility, especially now when the supposedly ailing Igor Bavčar is playing basketball free as a bird instead of in jail where he belongs. There are always more than enough excuses for not finding the time and funds for Personal Assistance Act, with which we have been pestering politicians for a decade. You yourself have been a victim of two or three pestilent interviews with me as well.

Our focus, above all, is Article 19 of UN CRPD, which is for us, who need personal assistance up to 24 hours per day, of utmost and decisive importance. What have you personally done about this while you were president of the Republic of Slovenia?

Nothing, except maybe making a brief general point on 3rd December, International Day of Persons with Disabilities that this document should be respected and its articles implemented. Of course, this is not happening today and, as it seems, it will not happen tomorrow either. Institutions where segregated individuals are forced to live simply because they have disabilities, continue to exist and new ones are being built without any special reservations. Of course, these days it is fashionable to talk about deinstitutionalisation and to organise round tables, but all goals are set in distant future, because "we are not ready yet." Maybe we will be ready in the next 20 or 30 years.

We were both presidential candidates in 2007 where I had a chance to meet with you often and I have to say that it became quite clear to me very soon that you are a true diplomat and a bureaucrat in the negative sense of both words. You smooth-talk a lot, say little and do even less. Supposedly that is one way to make it far and diplomacy is a guarantee to success in international circles anyway, especially as seen from Slovenian cultural perspective: "nod to everything, counter nothing and express your opinion as rarely as possible." I will never forget a scene when I caught you on public television practicing with your PR agent pre-prepared answers to potential questions. I must admit it made me laugh a little, because someone with your credentials and reputation should, in my opinion at least, answer questions on human rights without predicament in the middle of the night if need be.

Anyway, years have passed and you are again running for a prestigious international post and you have active support from Slovenian government. Is it more about prestige or is it something else? Could you maybe find some time to do something for us?

I do not want to speculate on your chances to win the position of Secretary-General, because I do not know your competitors but whether you are ultimately successful or not in securing the post, it is your political and ethical duty to solve such issues not only in Slovenia but also in the EU if not the whole world, where living conditions are much worse and independent living is but wishful thinking.

Elena Pečarič
4. oktober 2016 | Kategorije: Politika | Komentarji (1)

Lovila sem papeža, ulovila enega najbolj znanih in cenjenih italijanski novinarjev Marca Travaglia! Marco Travaglio je raziskovalni novinar, urednik časopisa Il Fatto Quotidiano, publicist, avtor številnih knjig o Berlusconiju, koliziji interesov medijev in politike, ter prepletanju mafije in oblasti v Italiji. »Opinion maker« in še mnogo več. Prispevek je še posebej posvečen slovenskim novinarjem, ki plujejo s tokom oblasti in vedno najdejo dovolj zunanjih izgovorov, da opustijo kritičnost, pronicljivost, raziskovanje in se samocenzurirajo. Skratka novinar z vsemi atributi na svojem mestu zaradi kritičnosti, neomajnosti, poguma, doslednosti, ljubezni do svobode in resnice. Je tarča številnih ovadb in tožb, ki se jim uspešno upira.

Trenutno je aktivno vključen v kampanijo proti referendumu, s katero želi italijanska vlada spremeniti Ustavo, kjer naj bi se deloma ukinila dvodomna ureditev sistema (parlament in senat). Z gostovanji po različnih mestih podaja argumente za NE, pri tem si je omislil nekakšno predstavo, namišljen dialog z Ministrico za ustavne spremembe in odnose s parlamentom Mario Eleno Boschi, ki dejansko ni nikoli hotela pristati na resničen intervju. Duhovito, ironično, satirično, udarno, učinkovito in brez dlake na jeziku. Ideja, ki bi jo veljalo uporabiti tudi pri nas ob kakšni priložnosti, saj gre za osveščanje o resnih in temeljnih zadevah, ki so praviloma dostikrat neznane in nerazumljene s strani državljanov in veljajo kot razumljive zgolj posvećenemu krogu specialistov.

Ustava namreč govori o temeljnih človekovih pravicah in ureditvi političnega sistema, kjer je bistvo demokracije zagotovitev možnosti vplivanja vsakega posameznika na družbeno ureditev sistema. V predstavniških demokracijah se volilna pravica in dolžnost vse bolj izgublja. Na primer pri nas se je s podpisom Lizbonske pogodbe uvedel pravni red EU, o katerem ne vemo nič, še manj razumemo, a ga vsak dan nemočni občutimo pri našem življenju in delu. Tudi mi bi potrebovali slovenskega Marca Travaglia? Vse bolj se namreč redčijo vrste raziskovalnih, svobodnih in kritičnih novinarjev; je sploh še kdo kje?
6. september 2016 | Kategorije: Osebno | Komentarji (1)
Spoštovana poslanka Simona Kustec Lipicer!

Hvala za odziv, ki pa bi mu težko rekla odgovor na mojo poletno poslanico, saj ste se uspeli na kar dveh straneh spretno izogniti konkretnim pojasnilom, ki sem jih pričakovala od vas. Višek vaše arogance je, da mi poskušate pojasniti, kakšni so standardi v sodobni družbi glede pomoči in asistence, ki temelji na človekovih pravicah ter tega, kaj so sestavni deli vsake demokratične ter socialne države. Razmere v Romuniji so za hendikepirane posameznike bistveno drugačne od tistih na Švedskem; mi stremimo k doseganju kakovostnih in individualnih storitev, zatorej se zgledujemo po slednji. Podobno velja naprej, kjer opisujete, da obstajajo posamezniki različnih starosti, z različnimi oblikami in stopnjami hendikepa in ste dolžni poskrbeti za vse. Halo?! Tega do sedaj nisem sama vedela, še manj opazila, da bi to počeli konkretno v praksi. Takšen dobrohoten in pokroviteljski način razlage se mi zdi ponižujoč, glede na mojo izobrazbo, delovne izkušnje in dolgoletni aktivistično-politični angažma, znotraj in izven Slovenije. Več na..
17. avgust 2016 | Kategorije: Politika | Komentarji (2)

Začenjajo se poslanske počitnice, zato posebno poslanico namenjamo poslanki Simoni Kunstec Lipicer. Svetujemo ji, da resno razmisli o smislu svojega dela znotraj državnega zbora in, seveda, kot vodja poslanske skupine SMC.

Ponovno se nam obljuba, da se v proceduro DZ vloži Zakon o osebni asistenci, odmika v nedoločeno prihodnost. Novembra 2015 smo s strani poslanke Simone Kunstec Lipicer prejeli obljubo, da bo celotna koalicija v začetku prihodnjega leta vložila zakon v proceduro. Bila sem vesela, a kljub vsemu previdmo zadržana, saj smo podobnih zagotovil v preteklosti prejeli že zvrhan koš, prav z vseh strani in barv, ki si jih lahko zamislite. Naivno sem gospo Kunstec vprašala: »Torej sedaj lahko po vaših zagotovilih začnem lobirati še stranke iz opozicije?« Gospa poslanka se je na to sunkovito odzvala, rekoč, naj se odločimo, kajti, če bo šla zadeva naprej, bodo oni nad zadevo dvignili roke. Nad takšnim pogojevanjem sem bila šokirana, saj bi morala biti to, z mojega zornega kota, povsem neideološka tema, splošnega pomena v korist vseh. No, pa so minevali meseci in nič se ni zgodilo, klicala sem tedensko v pisarno SMC in prosila razne tajnice, da posredujejo mojo telefonsko številko in splošno sporočilo, da me gospa pokliče nazaj. Pa me seveda ni. Očitno nima niti toliko dostojanstva in integritete, da bi svoje neizpolnjene obljube minimalno obrazložila ali se opravičila. Kar ji zamerimo, je, da se »šlepa« na PR, ki temelji na besedah človekove pravice, enakost, solidarnost ... Npr.: Pojavljanje na dogodkih kot je Parada ponosa zgolj zato, da je tam opažena. Seveda pri tem početju niti približno ni osamljena in edina, saj je to priljubljen šport mnogih poslancev in drugih državnikov. Saj ne, da smo od SMC in gospe Simone pričakovali čudeže, toda imeli smo občutek, da je bila v svojih namerah iskrena in odločna, a na koncu vedno pretehtajo druge, »pomembnejše« teme, ki nas vedno poteptajo ali izrinejo s političnega prizorišča. Pa je bil Grexit, pa Brixit, pa vmes Sirija in begunska kriza, bodeča žica, zategovanje pasu, Isis in sejanje strahu, saj tako in tako se zdi, da gre vse po zlu.
Zakon o osebni asistenci še vedno na čakanju

Človekove pravice; veljajo tudi za invalide?
26. julij 2016 | Kategorije: Politika | Komentarji (1)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ... 97 98 99
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201520162017
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
28 29 30 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 31 1



Št. registriranih uporabnikov: 157875
Forum avtorjev: 15770 Forum teme: 34060 // Odgovorov: 1849379
Blog avtorjev: 3510 // Blogov: 81008 // Komentarjev: 1166075
Avtorji fotografij: 24690 // Slik: 211324 // Videov: 19726 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "