Z muko in vznemirjenim želodcem smo preživeli dva dneva mednarodnega posveta na temo Od besed do življenja v skupnosti. Prisotni so bili tudi občasni napadi jeze ob poslušanju številnih govorcev (socialnih delavcev, defektologov, socialnih in specialnih pedagogov, raznih strokovnjakov ter karieristov s področja socialnega varstva, direktorji VDC, CUDV-jev in funkcionarji z ministrstev) in spoznanju, da se na področju deinstitucionalizacije tukaj, v tej podalpski, zaplankani državi, še dolgo nič ne bo spremenilo. Sicer so »strokovni delavci« že osvojili novi besednjak t.i. socialnega modela; uporabnik je merilo vsega in mora biti v središču oblikovanja storitev po njegovi meri, imeti mora možnost izbire in soudeležbe, upoštevati se mora njegove želje, zmožnosti ter hotenja, postati mora aktiven, upoštevati je potrebno njegove človekove pravice, bla, bla, bla ...

A kaj, ko pomena samega koncepta in posledično izvajanja v praksi ne razumejo! Težko je oceniti ali dejansko ne zmorejo razumeti ali nočejo razumeti; dejstvo pa je, da niso sposobni minimalne refleksije na lastno početje in delo. Njihova praksa na delovnih mestih je namreč diametralno nasprotna od tega, kar so se napiflali. Opisujejo primere dobrih praks, ki pa so stari že 30 let! Govorijo o izobraževanju in zaposlovanju ljudi s posebnimi potrebami v običajnem delovnem okolju, v resnici pa so to primeri izkoriščanja posameznikov, ki opravljajo običajna dela v običajnem delovnem okolju, za katera pa imajo vsi običajni državljani redno delovno razmerje in seveda temu primerno plačo. Tudi mentorji v organizacijah ali podjetju, kjer »delajo« povedo, da so bolj marljivi in zanesljivi kot študenti, ki jih običajno mentorirajo.

Ne, ne, ne, »osebe s posebnimi potrebami« s statusom po Zakonu o družbenem varstvu telesno in duševno prizadetih veljajo nezmožne za pridobitno delo. Tudi, ko si osebe to močno želijo, hočejo ter dejansko zmorejo, kar pravzaprav v teh »inovativnih« integriranih programih VDC-jev tudi v praksi že počnejo. Za »plačilo« pa dobijo le nagrado, ki znaša od 5 do 110 evrov na mesec; ja, prav ste prebrali! Vsi zaposleni strokovni delavci v teh VDC-jih in CUDV-jih pa dobijo poštene plače za svoje zavajajoče delo. Problem je tudi v tem, da dejansko verjamejo v svoje dobro delo, dobre namene, požrtvovalnost in srčnost. Lahko se vprašamo, zakaj torej svojih otrok ne namestijo v te pestre in raznovrstne zaprte enote in pod posebno zaščito ter varovanje, ki so ga deležni otroci s posebnimi potrebami (tako namreč imenujejo tudi odrasle osebe pri 26 letih)?

Seveda, to je že dolgo znano dejstvo tako varuhinji človekovih pravic Vlasti Nussdorfer, kot tudi sindikatom, vsem na različnih direktoratih MDDSZ in MIZŠ, fakultetah s tega področja, NVO-jem in drugim pristojnim institucijam, ki zagovarjajo človekove pravice.

Praktična rešitev bi bila lahko zelo konkretna in smo jo že ničkolikokrat predlagali; da se preprosto omogoči prehode med statusi in temu prilagodi socialne prispevke in pomoč. Kdor hoče, bi se lahko zaposlil za celotni ali polovični delovni čas, zakaj pa ne tudi samo četrtinski. Osebe bi postale Osebe s svojo integriteto, dostojanstvom in avtonomijo. Tako pa so še naprej obsojeni na »freak show«. Kot primer lahko navedemo šolo s posebnimi potrebami na Ptuju, okoli katere je bilo pred leti veliko javnih polemik – kdo jo bo zgradil in ali je sploh še smiselno graditi nove tovrstne institucije. Ne bi raje sledili sodobnim principom integriranega šolstva, za katerega se je Slovenija zavezala? Pa se je varuhinja človekovih pravic kot avtoriteta na svojem področju odločila v svoji dobrohotnosti, srčnosti ter rahločutnosti, da si tudi otroci s posebnimi potrebami zaslužijo svojo posebno šolo, namesto, da bi se družili s svojimi sovrstniki v domačem okolju in se tako drug od drugega učili sodelovanja, strpnosti ter si delili izkušnje v dobrem in slabem. Nenazadnje pa bi se tudi učitelji lahko od njih kaj naučili.

Šolo na Ptuju so zgradili in že nekaj let se tam izvaja njihov program. Tokrat je OŠ dr. Ljudevita Pivka Ptuj zastopala direktorica Lidija Hameršek Marin, ki je predstavila projekt z naslovom »Možnost vključevanja v večinsko okolje«, ki ga finančno podpira MIZŠ s sredstvi EU. Zadnji dve leti tega izobraževanja, ki traja do uporabnikovega 26. leta, se posameznike pošilja zunanjim delodajalcem, zasebnikom oz. podjetjem, da opravljajo pri njih praktična dela. Gospa je omenila delo na občini; kaj to konkretno pomeni, si ne znamo razložiti. Gre morda za kuhanje kave, pomivanje tal, pometanje, delo s strankami, prenašanje papirjev, ...?

Kar je najbolj zbodlo v oči, je dejstvo, da je država najprej v nasprotju s svojimi smernicami zgradila šolo, torej namerno in načrtno izločila otroke iz skupnosti, sedaj pa ponovno mastno plačuje za inovativni projekt deinstitucionalizacije, kjer jih po njihovi krivdi ožigosane ponovno pokroviteljsko tlači nazaj v družbo. Problem je le, da so ti otroci sedaj odrasli 26-letniki in bodo odvrženi na krut trg delovne sile. Če bodo imeli srečo in našli delo, bodo preživeli, v nasprotnem primeru bodo ponovno pahnjeni nazaj v VDC-je, kjer bodo doživljenjsko hibernirani občasno delali za nagrado.

Gospa varuhinja pa je mojstrica dobre prakse usposabljanja »downovčkov«, saj vsako leto paradira z drugo osebo, ki pri njej opravlja prakso. Z njimi se seveda rada nastavi fotografskemu objektivu, smehlja v kamero, česar pa ne stori, pa je preprosta pobuda, da se diskriminatorna zakonodaja nemudoma spremeni. Na to temo ni še nikoli izkoristila svoje pristojnosti ustavne presoje.
20. maj 2017 | RTV Kategorija: Politika | Komentarji (0)
3.3. 2017 smo prav na vas osebno, gospa Anja Kopač Mrak, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), naslovili dopis, da natančno določite časovnico za pripravo vseh podzakonskih aktov za operativnost Zakona o osebni asistenci. Vsi pripadajoči pravilniki, komisije v sestavi in obrazci morajo biti že dokončno izdelani pred 30.6. 2018. Z vaše strani pa samo popoln molk in ignoranca!

Dobili smo vljudnostno-formalni dopis s strani direktorice Direktorata za invalide, ga. Dragice Bac, kjer se nam najprej zahvaljuje za poziv, nato pa nas miri z nedefinirano obljubo pravočasnega začetka priprav aktov ter zagotavlja, da bomo vabljeni h konstruktivnemu sodelovanju. Od tega sedaj ni bilo še nič. Glede na naše skoraj dvajsetletne izkušnje delovanja in sodelovanja na MDDSZ praznim besedam ne verjamemo več. Tako kot se namreč obljube glede Zakona o dolgotrajni oskrbi spreminjajo vsako četrtletje in o zadnjih rokih za njegovo sprejetje poslušamo že polnih 15 let! Le misel, da bo naš zakon pogojevan z dolgotrajno oskrbo nas navdaja z grozo.

Nikar si nas ne drznite vstaviti v paket rešitev skupaj s tem zakonom, saj je bil Zakon o osebni asistenci zasnovan kot samostojen prav z namenom stroge ločitve od medicinske obravnave, če hočete medikalizacije. Ne gre pozabiti, da je drugo leto volilno in tema osebne asistence, tako kot doslej ne, gotovo ne bo med prioritetnimi političnimi in medijskimi temami.

Lahko navedemo primer Zakona za izenačevanje možnosti invalidov, ki je stopil v veljavo konec leta 2010, podzakonski akti bi morali biti sprejeti do konca 2011, a dejansko so v veljavo stopili šele 2014 (vendar ste morali predhodno leta 2013 na račun zavlačevanja prejeti tožbo) – bistvo je, da zakon dejansko tri leta ni bil operativen.

Ocenjujemo, da že sedaj zmanjkuje časa, ker so nedorečene še mnoge stvari, ki ključno vplivajo na vsebino zakona in način njegovega izvajanja. 1.1.2019 se namreč nočemo zbuditi brezposelni ter brez možnosti osebne asistence, da na ta praznični dan obstanemo priklenjeni na posteljo; govorim v imenu vseh, ki so sedaj uporabniki ter tudi vseh novih upravičencev! Ne gre pa pozabiti tudi na naše zaposlene – osebne asistente.

Da ne govorimo o Zakonu o socialno varstvenih prejemkih, ki ste ga spisali, promovirali ter se je izkazal za »prav nič socialnega« (in to za časa leve vlade); šlo pa je navadno kreditiranje v stilu starih praks nacionalizacije. V strahu pred tem so se mnogi odrekali varstvenim dodatkom, da ne bi obremenjevali svojih potomcev. Zato ste ga pred kratkim tudi na hitro popravili, ministrica, kaj ne? Tu so še »razvpiti vavčerji«, institucionalizacija pod krinko deinstitucionalizacije (gradnja na Debelem rtiču, pa številni novi vdc-ji, projekt socialne aktivacije ...).

Nenazadnje pa moram omeniti tudi vaše podlo discipliniranje (beri maščevanje) dolgoletnega uslužbenca MDDSZ Cveta Uršiča, ki ste ga zaradi neformalne vloge v stranki Nsi pri sprejemanju Zakona o osebni asistenci degradirali in umaknili z njegovega delovnega mesta. Vsak, ki me vsaj površno pozna in je vešč uporabe Googla, lahko poišče katerega izmed številnih člankov, ki sem jih vsebinsko namenila njemu, ko je bil sprva v vlogi direktorja FIHO in kasneje kot direktor Direktorata na vašem ministrstvu. Verjemite, da ni šlo za ljubezenska pisma ali izpovedi verne grešnice. Kolikor imam vpogleda (mislim pa, da ga imam), je namreč gospod Uršič prava oseba, ki bi v zakonitem roku uspel sprovesti podzakonske akte. Osebno sem prepričana, da je morda na MDDSZ zgolj še Davor Dominkuš sposoben podobnega podviga – pa nihče drug!

Upamo, da se bo celotna socialno varstvena mašinerija in vsa strokovna struja, ki vnemo zagovarja enake možnosti zganila tudi v našo podporo vred, z gospo dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič; da bomo ohranili socialno pravičnost in človekovo dostojanstvo.
17. april 2017 | Kategorije: Politika | Komentarji (0)
Tistih »res ta starih«, avtohtonih, kot bi rekli DOC Škofjotou jih je res zgolj še za vzorec DNK in bi jih lahko prešteti na prste ene roke. Drugi ste na nek način vsi zgolj (e)migranti; »bodisi južna brača«, med katere lahko štejemo Srbe, Bosance, Makedonce, Albance, Hrvate, ki so lahko muslimanske, pravoslavne ali katoliške veroizpovedi, najdemo tudi ateiste in bivše komuniste (do takrat, ko se je to še splačalo biti). Ne smemo pozabiti tudi na Ljubljančane in priseljence tudi iz drugih slovenskih krajev in regij. Res pisana druščina prebivalcev, krajanov.

Zakaj takšen uvod v ta moj poziv k razumu in dostojnemu vedenju prebivalcev Škofij (Spodnjih, Zgornjih in tudi Tinjana)?

Ker se jaz sramujem za vas, da se tako goreče upirate sprejemu 50 beguncev, brez pravih argumentov in razlogov, razen predsodka in nekega namišljenega strahu. Škofije so bile vedno obmejni kraj, križišče mešanja kultur in navad, tudi šrajamo (govorimo zelo) »mišto«. Nenazadnje je bilo tukaj Svobodno tržaško ozemlje ali Territorio Libero di Trieste, če pogledate še malo dlje v zgodovino teh krajev, vas bo gotovo še veliko stvari presenetilo kar mislite, da veste, pa dejansko povsem ignorirate.

Ste pozabili, da ste bili prav vi – namišljena vaška elita ali pobudniki, ki sedaj govorite po medijih in zbirate podpise za peticijo proti temu prihodu, tisti ki ste se v tej vasi naselili kot prišleki iz različnih koncev Jugoslavije. Niste poznali jezika, ki se je tukaj takrat še govoril, niste znali slovenskega jezika, in prav tako tudi ne italijanskega. Takratna idelogija je poskrbela, da so Istrijani bežali v Trst, iz drugih republik pa so se načrtno priseljevali raznorazni »državni uslužbenci«. Drugi val priseljevanja pa je bil v drugi polovici devetdesetih, ko so zopet po bivših republikah SFRJ vihrale vojne razmere. Ste tudi to namerno povsem spregledali ali se delate, da ste pozabili in ste po 20 ali 15 letih že kar domorodci? Najeli ste si skromne hišice, se tukaj ustalili, jih obnovili, preuredili ali sezidali povsem nove in velike ter sedaj tukaj živite in se počutite doma ali celo veliko bolje.

In sedaj se boste vi upirali, protestirali in zbirali podpise proti nastanitvi beguncev, ki so povsem upravičeni, da dobijo ustrezno, dostojno in začasno namestitev? Vsi, ki ste v tej skupini proti in niste rojeni tu, se morate skriti in molčati, ter biti veseli, da živite v tem kraju, kjer je nešteto priložnosti za delo in življenje. Drugače vam ostaja še vedno možnost, da se vrnete domov odkoder ste prišli.

Tudi sama, ko pridem domov, se na Škofijah počutim bolj kot tujka in nimam ravno občutka, da sem doma doma, ko prestopim prag hiše in dvorišča. Ob takih dogodkih pa tudi vem zakaj. Še dobro, da piha burja, da sproti odnaša egoizem in individualizem, sem namreč lokalpatriotka, a hkrati nič manj tudi svetovljanka. Upam, da se bo oglasil tudi župnik, ki bo jasno in strogo okrcal vse tiste, ki so ali bodo podpisali peticijo, kajti to je v nasprotju s s papeževimi pridigami.
9. marec 2017 | Kategorije: Politika | Komentarji (4)
Končno smo po dolgih letih zavzemanja za sistemsko rešitev z Zakonom o osebni asistenci dosegli dolgo pričakovane sanje. Prav tako tudi spoštovanje 19. člena OZN Konvencije o pravicah invalidov (obvezno branje v angleškem jeziku, saj so iz slovenskega prevoda zabrisani pomembni koncepti).

Najprej zahvala poslanski skupini NSi, posebej Mateju Toninu in Cvetu Uršiču, ki so odigrali ključno vlogo in dejansko zakon vložili v proceduralno obravnavo. Zahvala gre tudi vsem parlamentarnim skupinam, ki so zakon složno podprle.

Resnici na ljubo je vse skupaj trajalo predolgo, da bi danes lahko bili evforični, saj obljube o sprejetju zakona poslušamo že od leta 2006. 2010 se je zakon pisal na MDDSZ pa je zadeva ostala v predalu. Leta 2012 smo ga preko inštituta ljudske iniciative, s 7000 zbranimi odpisi, vložili v parlamentarno proceduro, a je bil zavrnjen. Ob takratni zavrnitvi smo dobili obljubo, da bo zakon do konca leta sprejet. Bilo je še kar nekaj praznih obljub; glede na menjave vlad so se vrstili tudi vedno novi mejniki. A vedno je bilo kaj bolj pomembnega na dnevnem redu, da smo vsakič izviseli. Vsakič hladen tuš in potem zbrati se ter vstati in vztrajati še naprej. Zadnja v vrsti je bila obljuba koalicije, ki je so jo zrekli ob Mednarodnem dnevu hendikepiranih 3. decembra 2015, a so jo takoj po novem letu pozabili. Še več, celo pripravljen je bil načrt, da bi bil Zakon o osebni asistenci kar v sistemu dolgotrajne oskrbe. Čista norost!

Resorno ministrstvo MDDSZ pa se je tukaj obnašalo kot da gre za gnila jajca in ne za uveljavljanje temeljnih človekovih pravic. Končno pa smo tudi invalidske organizacije uspele sprejeti konsenz in na prvo mesto postavile potencialne upravičence, ki jim bo zakon spremenil življenje.

A nekaj manj kot dve leti je še pred nami, preden bo zakon ugledal luč sveta. Takrat bo za mnoge posijalo svobodno sonce. Naša zbranost pa je še vedno potrebna, saj se bodo zdaj pisali vsi podzakonski akti; in hudič se skriva v podrobnostih.

Sedaj pa moramo delati tudi na deinstitucionalizaciji, da bodo vsi s pravico do osebne asistence, dejansko tudi lahko zapustili institucije, kjer so bili nameščeni ter zaživeli neodvisno v svojih stanovanjih. V upanju, da se bo vsaj tega projekta resorno ministrstvo lotilo z večjo odločnostjo in resnostjo; denarja ne manjka v perspektivi ESS 2014-2020, a smo že leta 2017 pa še nič za pokazati.

Že sedaj pa priporočamo vsem upravičencem, da se začnejo pripravljati na novo življenje!

Predsednica YHD

Elena Pečarič
19. februar 2017 | Kategorije: Politika | Komentarji (3)
Morda napoved 45. predsednika ZDA, da bo odslej dalje veljala pri njemu samo še politika “Amerika najprej!”, sploh ne bi bila tako napačna, če se jo bo Trump dejansko držal. Pa poskušajmo pogledati, zakaj tako menimo.

Po 2. svetovni vojni so ZDA postale nekakšen samooklicani in tudi simbolno v veliki večini sprejet varuh svetovnega reda. Nenazadnje so Evropo in svet osvobodile fašizma in nacizma. V dobrem in slabem so bile od takrat naprej vedno referenca tudi za politiko Evrope, bolj natančno, eden od zgledov in osnovnih temeljev povezovanja številnih nacionalnih držav (najprej predvsem zahodnih) v nekakšno politično nadstrukturo EU. Po vojni so bile ZDA pomembne ustvarjalke politične klime in “stabilnega ravnovesja” znotraj hladne vojne ter odnosov z USSR. Tudi »Naš Tito«, čeprav neuvrščen, je bil pomemben igralec znotraj te šahovske igre.

Od njih se je pričakovalo, da bodo vedno pokazale pravi odgovor na vse svetovne izzive in neproblematično sprejemalo ali posnemalo vse kar je od njih bilo zahtevano z vidika materialnih in človeških virov. Izvažanje demokracije in vmešavanje v politike drugih držav ter kultur “po ameriško”, ni ravno zgodba o velikih uspehih in človekoljubnih dejanjih, prav nasprotno. Je prej zgodba katastrofe za katastrofo, vojn, ki porajajo nova in nova konfliktna žarišča, zgodba sledenju interesov in teritorialni ekspanziji moči upravljanja ter hkrati premosorazmerno rasti vedno bolj radikalnih uporov/odporov in fundamentalističnih terorizmov. Nenazadnje so ZDA pod taktirko različnih predsednikov vedno bile deležne tudi velikih kritik, nasprotovanj; teorije zarote, vmešavanja v notranja politična vprašanja z namenom izsiljevanja svojih korporativnih interesov, izvažanje svojega stila življenja, kulture hitre potrošnje itd. Ameriški način življenja je pravzaprav postal globalna, množična kultura sodobnega kapitalizma, z izjemo nekaterih držav, ki so si le-to prilagodile ali iz upora popačile…Kitajska, Rusija, Severna Koreja, države znotraj Srednje in Južne Amerike. Simbolne oznake pa so ostale iste, saj pravzaprav niso več simboli zgolj Amerike, ampak predvsem globalnega kapitalizma, ki tudi ni več vezan na nacionalnost ali specifično kulturo.

Torej bi se sedaj lahko veselili, da se bodo končno Američani nehali vmešavati v tuja posla in se bodo posvetili zgolj pometanju pred lastnim pragom ter reševanju številnih problemov svojih državljanov, na katere je v svojem govoru dobro opozoril sam predsednik? In teh ni malo; revščine in velike razslojenosti, brezposelnosti, slabe socialno-zdravstvene oskrbe, rasizma in neenakosti. Le-te je Donald Trump zaznal. Tako kot je na veliko svetovno presenečenje medijev in javnosti očitno zaznal tudi »duh časa« v njegovi državi.

V seriji predvidevanj političnih izidov, ki so se izkazali kot streli v koleno; grexit, brexit, razmišljanja o reformiranju Lizbonske pogodbe, zamrznitev schengena. Kje je sploh kakšna zunanja politika EU; nikar, da je to Visoka zunanja in varnostna predstavnica Federica Mogherini!? Kdo je tisti, ki vodi EU; Merklova ali kdo drug!? Kdo odgovarja na kritične izzive kot so migracije in izsiljevanje Erdogana, za katerega smo se tako preprosto lahkoverno odločili v prepričanju, da bomo problem obdržali zunaj domačega praga? Sedaj imamo problem migracij, izsiljevanje in še drago plačujemo, da se ne bi drastično povečala grožnja terorizma. Z Erdoganom smo sklenili hudičev pakt, ki nas bo stal vsega dostojanstva in etičnih načel, ki smo jih še premogli in so nas držale vsaj malo v prednosti pred ZDA.

Da si povemo to naglas, je na nek način že prepozno, saj Evropa kot je bila mišljena, že zdavnaj ne obstaja več. Zavrteti film nazaj je sedaj nemogoče, levica in vse ostalo kar se definira kot center in center od centra, nima politično-alternativnih rešitev, ki bi jim ljudje bili sposobni verjeti.

EU je živi mrtvec, ki se ga hrani na infuzijo. Tudi to smo že zapisali nekoč nekje, takrat je še bil čas obujenja s poskusi elektrošokov, sedaj se bojim, da telo že trohni in nihče od odgovornih si tega ne upa izgovoriti. Dovolj je, da pomislimo na domače polemike teh dni glede Zakona o tujcih. Kdo nam kaj grozi, komu kdaj sledimo; enkrat smo ubogljivi hlapci bruseljskim birokratom, drugič hočemo biti uporniki politikam EU in uveljavljati neko svojo namišljeno suverenost, a pravzaprav smo vedno luzerji! Prej si bomo to priznali, prej bomo lahko začeli znova postavljati nekaj na novo in nekaj novega na drugačnih temeljih. Ne, ne spet bomo taktično čakali, da se odločijo drugi namesto nas in potem bomo skočili na zadnjo karjolo, ki bo še prosta, da nas bo popeljala do pravega tira skupaj z zmagovalnimi... No, saj tudi Pahorju ni uspelo skočiti na francosko-nemški hitri vlak (TGV).

Če nam je všeč ali ne, dejstvo je, da je Donald Trump postal predsednik ZDA! Lahko ga imamo za klovna, bedaka in kar je še podobnih prispodob, a prej ali slej bo treba dojeti in sprejeti, da množični protesti ne bodo več zadostovali. Ne bodo dovolj, so povsem odveč in so pravzaprav znak nemoči pogojno rečeno »politične levice« oz. demokratov v ZDA, ki ne uspejo najti protistrupa populizmom. Nenazadnje lahko vprašamo samega Trumpa, kdo pa pravzaprav so Američani? Mar niso to v veliki večini osvajalci iz Evrope, emigranti različni rodov nazaj, zopet predvsem iz Evrope; Mehičani so prišli veliko kasneje.

Tudi protesti gibanja OccupyWallStreet.org je vzbujalo velike upe globalnega boja proti manjšini elit, ki obvladujejo svet in upravljajo s finančnimi in naravnimi viri, a je počasi, počasi izgubilo svojo moč, navdušenje in radikalnost, ter se prepustilo staremu toku udobnosti.

EU je popolnoma dezorentirana ker nima svojih kredibilnih političnih avtoritet, nahaja se v totalnem kaosu, načela in principi, ki so za EU bila vezivo, ne držijo več in Tramp ne bo prijazen gospodar! Bo EU zmogla ves ta pritisk pred pomanjkanjem izvršilne oblasti brez upravilne sposobnosti?

Oh ta naš ambivalentni slovenceljski odnos do gospodarjev in oblastnikov. Gospe Melaniji smo se posmehovali, sedaj je oboževana, poslali smo ji v dar copatke s cofkom in brez pete (za ta zadnje kmete). Kot mlado dekle je iz Sevnice pravzaprav zbežala v širni svet in s trebuhom za kruhom iskala slavo ter upala, da nihče ne bo izvedel odkod je njeno poreklo. Imela je srečo in to je vse, da s takšnim možem poročila se je. Kaj imata tukaj sevniški in slovenski ponos, res ne razumem? Verjamem pa, da mnogi želijo pristaviti svoj lonček; biznis je biznis. Šentjernejsko podjetje Arex, ki je vstopilo na največji svetovni orožarski trg ter predsedniku ZDA izročilo pištolo Rex Zero 1S. Minuli teden pa je bila pištola izbrana za pištolo tedna. Wow! Amazing!!
24. januar 2017 | Kategorije: Politika | Komentarji (3)
6. Januarja 2017, ko sem dokaj nemočna obtičala v postelji na toplem, zaslišim vest, da se v predsedniški palači podpisuje t.i. Ljubljanska pobuda za novo ustavo EU. »Kako bizarno, kako bizarno«, sem si rekla, »le na kateri vlak želijo gospodje sedaj skočiti tik pred poslednjo vožnjo v pekel«? Sploh še kakšen vlak pelje skozi to podalpsko deželico, je kje še kakšna vmesna postaja ali smo že vsi na končnem postajališču? Je to vse kar se je razcvetelo ter vzkipelo iz te tako opevane EU?
Poleg g. Pahorja so podpisniki še nekdanji predsednika ustavnega sodišča Peter Jambrek in Ernest Petrič, nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel, člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti Tine Hribar in Niko Grafenauer ter profesor evropskega prava Matej Avbelj. Sama eminentna imena, ki bi nas morala impresionirati ter privabiti k podpisu tudi druga prestižna imena s področja humanistike, znanosti, filozofije, politike... evropskega ali svetovnega formata, globalnih razsežnosti.
Ne morem verjeti, sam predsednik Republike Borut Pahor je prevzel pokroviteljstvo nad tem podvigom. Ta veliki »evropeist«, politik-vizionar, neutrudni državnik, slovenski trend setter, ki se je na vse pretege trudil, da bi ohranil gorečo vero v EU, prav tako si je prizadeval skočiti na francosko – nemški vlak, pa mu ni uspelo, še vedno je v Sloveniji. Tudi tokrat se ne bo izneveril svojim državljanom in državljankam. Le, da se ohrani na lestvici priljubljenosti do predsedniških volitev. A mu nekako ta vera vse bolj polzi med prsti, tako kot večini nekritičnih mislecev, ki so svoje karierne upe in ambicije polagali v epohalno prihodnost širitve političnega sistema EU. Predsednik je le dojel, kar je bilo peščeci že takoj, ko smo se uspeli prebiti skozi novo evropsko ustavo poimenovano Lizbonska pogodba, jasno; da gre za veliko prevaro velikih, preprosto za velik nateg.
Lahko bi se smejala in dejala: »sem vam lepo govorila/pisala«, a kaj mi to sedaj pomaga, ko sem tudi sama na tem gumijastem rešilnem čolnu skupaj (z vami) s temi ustavnimi pravniki, politiki, intelektualci in drugimi priskledniki, ki vselej pravočasno uspejo pristavi svoj interes ali pa se prav za voljo zaščite le-tega, odpovejo svojemu kritičnemu umu. Takole so se tudi tile spoštovani in ugledni gospodje, ki se danes podpisujejo pod to novo Ljubljansko pobudo za novo ustavo EU takrat sprenevedali. Kje ste bili pred desetimi leti, ko sem morda naivno, a zaman pisala in vas prosila za pozornost, da se pred usodnim podpisom odpre razprava na to temo?
14. januarja 2008 sem objavila svojo prvo kolumno na temo Lizbonske pogodbe. Takrat sem precej natančno prebrala res zajeten in dokaj nepregleden tekst, ki sestavlja t. i. Lizbonsko pogodbo. V njem sem videla veliko nekonsistentnosti, nedorečenosti, nerazumljivost, skratka številne pasti, ki v nekem resnem pravnem tekstu ne bi smele biti dopustne; ali bolje, morale bi biti vidne vsakemu resnemu študentu I. letnika prava. Prevare, ki so nam pretile, so prav tiste, ki so se tudi dogodile in se dogajajo, vse večji prepad med bogatimi in revnimi, večja brezposelnost predvsem mladih, prekernost dela, krčenje pravic delavcev, nemožnost demokratičnega vpliva državljanov EU na dogajanje v EU, finančne prevare, politična destabilizacija regij, posledično migracije in terorizem. Medtem smo se istočasno, ko smo podpisovali Lizbonsko pogodbo, v svojem slovenskem zaplankanem slogu tolkli po junaških
prsih, kako smo samostojni in neodvisni in se temu nikoli ne bomo odrekli. Ne da bi vedeli kaj smo sploh podpisali, smo obljubili zvestobo in lojalnost vsemu, kar nosi oznako EU, ker naj bi bila to naša edina prihodnost in perspektiva.
Brez vizije in razsvetljenih idej, sedaj stopicajo tu in tam in ne vedo kam. So še »premladi«, da bi se kar upokojili in v molk zavili, iz prizorišča kar tako umaknili. Bodo še pokazali, da lahko še kaj koristni so, če nič drugega še malo zmedo delajo. Literarno podkovani, z domišljijo obdani, ravno prav in dovolj, verjetno je vsakomur jasno, da imam v mislih gospoda Dimitrija Rupla, našega večkratnega zunanjega ministra, tistega s črno beležko pomembnih številk, ki je danes v Sobotni prilogi objavil obširen članek Evropska pobuda 2017. Ta isti gospod, ki je pred desetimi leti podpisal to super pogodbo in nam s tem zavezal roke v vseh sferah izkazovanja naše volje, neodvisnosti in suverenosti. Višek predrznosti!
Primer takratne vsesplošne propagande, zakaj je Lizbonska pogodba neobhodna in nujna: »Lizbonska pogodba vzpostavlja stabilno institucionalno ureditev, ki prinaša lažje in preglednejše odločanje, demokratičen nadzor in spoštovanje odločitev, sprejetih na ustrezni ravni. Državljani bodo lahko bolje razumeli pristojnosti in razloge za ukrepe Evropske unije na določenem področju.«
Tudi sedaj trdim in zagovarjam, da je to pobudo treba ponuditi v presojo javnosti, preden se jo kuje v zvezde in ponuja kot predlog rešitve ideje EU, še posebno če nam jo ponujajo prav tisti, ki so nam že uspeli prodati plesniv kruh v modri vrečki z zlato mašnico.
8. januar 2017 | Kategorije: Politika | Komentarji (7)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ... 99 100 101
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
29 30 31 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 1 2



Št. registriranih uporabnikov: 160927
Forum avtorjev: 15813 Forum teme: 34192 // Odgovorov: 1859595
Blog avtorjev: 3548 // Blogov: 83533 // Komentarjev: 1198716
Avtorji fotografij: 25086 // Slik: 215472 // Videov: 19244 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "