»JAVNO MNENJE«
 
   Ko se takole pod večer vsedemo s kolegi »na pivo« (jaz pravzaprav na dvojni whiskey  - ste vedeli, da ima tak Ballantines ob pol litra tople vode manj alkohola kot
navaden pir?!), se pogosto v razpravo prikrade ideja, ali ni že čas, da
Slovenija ponovno uvede obvezno služenje vojaškega roka.
   Predlog nekako visi v zraku in prej ali slej ga bo kdo »uradno« sprožil.
   Sam sem načeloma proti taki »militarizaciji«
družbe (leta 1992 sem v Parlamentu zagovarjal celo idejo o ukinitvi vojske in
uvedbi »nevtralnosti«, pa so me kolegi v ZL grdo povozili.
   Toda v teh razpravah so se pričeli čedalje
pogosteje pojavljati tudi »civilni« argumenti za uvedbo vojaščine (predvsem
psihološko-vzgojne narave), kar me je slednjič prisililo, da se z idejo vendarle
bolj resno pozabavam.
 
   NE VOJAŠKA, TEMVEČ DOMOVINSKA OBVEZNOST
 
   Ideja, da bi ponovno uvedli nekakšno obvezno
služenje, se pravzaprav lomi na vprašanju, kaj je vsebina takega programa.
   Če bi bila to klasična vojaščina, kakršne
smo bili deležni mi, sem strogo proti. Predvsem zato, ker JLA takrat ni znala
spoštovati osebnosti rekrutov in ker je vsebino vseskozi podrejala formi, ki je
bila pogosto sprovedena do nesmisla. Vprašanje vojaške discipline se je pogosto
sprevrglo v kaplarsko onaniranje nad vojaki, ki ni imelo nobenega smisla več. Povzeti
ga je mogoče v osnovnem principu takratne JLA: »Izvrši, pa se žali!«.
   Toda, če bi temu »služenju domovine« dali
povsem novo vsebino in tej prilagodili povsem novo formo, bi mogoče lahko
dobili dobre razloge za razmislek o uvedbi te obveznosti.
 
   FORMA
 
   Mogoče bi lahko poskusili s šestmesečno »domovinsko
obveznostjo«, enako za dekleta in fante.
   Ta obveznost bi bila razdeljena na tri dele:
-         Prvi del bi trajal en mesec in bi ga morali
državljani opraviti po tretjem letniku srednje šole;
-        Drugi del bi trajal dva meseca in bi ga državljani morali opraviti po četrtem letniku
srednje šole oz. ob ustrezni ekvivalentni starosti;
-        Tretji del bi trajal tri mesece in bi ga lahko  obvezniki
opravili v enem ciklusu do 27 leta starosti ali v treh enomesečnih ciklih do 30
leta.
 
VSEBINA
 
Prvi del bi bil namenjen predvsem izobrazbi, s poudarkom na:
-        Prvi pomoči, oživljanju, varovanju, prometni
vzgoji (vključno z opravljanjem šoferskega izpita), seznanjanju z zdravilnimi
in strupenimi rastlinami, plodovi in gobami ter najpogostejšimi strupi iz
okolja. Vseskozi pod geslom »znanje kot prva preventiva«;
-        Slovenski zgodovini in jeziku ter komparativni politični situaciji pri nas in v svetu, z razumevanjem različnih ekonomskih in političnih sistemov;
-        Ekologiji in bivanju v naravi (taborjenje, obvezno plavanje),
-        Seznanjanju s sistemom SV, njeno organizacijo in oborožitvijo.
Drugi del bi bil nadgradnja prvega dela, kar pomeni, da bi se
nekateri deli programa ponovili v poglobljeni obliki (družbeno-ekonomski
sistem, volitve in volilna odgovornost, organizacija pomoči ob naravnih
nesrečah, smisel in oblika solidarnosti in človekoljubnosti, itd. V sestavu
tega cikla bi bilo predvideno vsaj enotedensko sodelovanje v SV (npr. ob obhodu mej ter praktično sodelovanje pri pomoči ponesrečencem v naravi in prometu. V programu pa bi bil tudi obisk nekaterih zgodovinskih krajev in obeležij.
   Šele v tretjem delu
bi nastopilo splošno seznanjanje z osebnim orožjem in urjenje njegove uporabe
ter selekcionirano seznanjanje z opremo in orožjem SV. Vsekakor pa bi imel tudi
ta del poudarek na domovinski vzgoji.
 
   SMISEL TAKE »DOMOVINSKE VZGOJE«
 
   Po mnenju večine
mojih kolegov (ki ga razumem kot nekakšen prikaz »javnega mnenja«) se danes
srečujemo z nekakšno »razpuščeno generacijo« naših otrok in vnukov, povsem
enostransko izobraženo in zainteresirano, ki bi ji organizirano bivanje v
skupini pripomoglo k nujni socializaciji in samodiscipliniranju.
   Obenem pa je danes
Slovenija verjetno prav na repu držav glede tistega, kar razumemo kot »domovinska
vzgoja«. Koliko od naših otrok sploh ve, koliko državnih praznikov imamo in kaj
obeležujejo? Kakšna je osnovna razlika med našim družbenim  sistemom in sistemi v sosednjih državah? Itd.
   Hkrati pa bi tako
sistemsko delo s prihajajočimi generacijami pomenilo izredno dragocen vir
povratnih informacij, idej in predlogov, ki jih danes pogosto povsem
spregledamo. Toda o tem kdaj drugič.
   O tem, da bi bilo to
težko organizirati, da bi bilo drago, itd., itd., sploh ne razpravljam.
4. avgust 2018 | Zaznamki: ne vojaška, domovinska vzgoja | Komentarji (12)
Primož,
Čestitke za tvoj
velemojsterski kolesarski naslov.
In hvala za
dolge ure veselja in (adrenalinskega) trepetanja ob spremljanju tvojih
nastopov. Spust v 19 etapi je zgodovinski dosežek!
 
KOMENTAR POD
ČRTO
 
Pet minut
sem gledal sprenevedanje Olimpijinih razglašenih travniških »baletnikov« v igri
s Krškim. Naj jim, za božjo voljo, njihovi darežljivi plačniki pokažejo
Primoževo 19 etapo Toura in jim povedo resnico v obraz:
ČE BI V
SVOJO IGRO VLOŽILI VSAJ 70% TOLIKO NAPORA KOT GA JE PRIMOŽ V VSAKO ETAPO, BI
KRŠKEMU Z LAHKOTO ZABILI 11 GOLOV!
DVOJNA IGRA G. TONINA?
 
Uvodoma
moram priznati, da sem imel do g. Tonina kot politika vselej pozitiven odnos.
   Vsaj do tiste zamenjave na vrhu NSi. Takrat
je bilo jasno, da to ni bila preprosta, naravna zamenjava na vrhu stranke,
temveč dolgoročni projekt, katerega cilj je bilo povezovanje NSi z SDS, na
katerega ga. Novakova ne bi nikoli pristala, dokler je SDS ujetnica zloveščega in
neverodostojnega Janše. Projekt, ki je bil izpeljan z Janševimi trojanci v NSi.
   Od takrat dalje je moje mnenje o Toninu
bipolarno. Dalj, kot trajajo povolilna prerivanja, bolj sem v dvomih. Kaj pa,
če je Toninovo siljenje v levosredinsko vlado le navidezno? Da je pravi cilj
tega »pozitivnega odnosa« do sredinsko-leve vlade g. Šarca le navidezno?
Namenjeno temu, da se zavrne možnost sodelovanja Levice oz. g. Mesca. Ko bo ta
možnost odpadla (mislim, da še ni povsem), bo Tonin sklical »krščanski
referendum« in ugotovil, da njegovi poslanci niso pripravljeni sodelovati v
Šarčevi vladi.
   Način, kako je postal predsednik DZ, ta scenarij jasno nakazuje.
 
   SLADKOST OBLASTI
 
   Medtem bodo poslanci novoizvoljenega DZ
ravno toliko okusili sladkost oblasti, da ne bodo več pripravljeni pomisliti na
nove volitve. In bosta dve stranki (poleg NSi), ki se sedaj zaklinjata proti
Janši, pripravljeni, da v »sili požreta muhe« (obljube, zagotovila, da z Janšo
pa ne!). In prestopili v Janšev tabor.
   Seveda
lahko samo ugibamo, kateri stranki bi bili to. Mislim, da ni povsem mogoče
izključiti, da bi to lahko bila ga. Bratuškova (to je tista Gospa, ki ves čas
govori o »najmanjšem skupnem imenovalcu« namesto o največjem!) – in sam
presvetli rezervni mandatar Šarec.   Mislim,
da je slednji dovolj neizkušen, dovolj naiven, dovolj lačen oblasti, dovolj
samozavesten, da bi se lahko odločil za kaj podobnega, »če bo sila«. Verjetno
prej, kot za nove izredne volitve, ki bodo za vse stranke (razen SDS) velika loterija.
   In bomo imeli desno-sredinsko vlado in novo
nestabilnost, saj s sodelovanjem z Janšo Šarec ne bo dolgo zadovoljen (kdo pa
bi bil?!) in bo ves čas na izhodnih vratih vlade.
 
   KJE SE SKRIVAJO SLOVENSKI NEO-FAŠISTI IN
ANARHISTI?
 
   Za slovensko skrajno desnico, katere del je
evidentno neofašističen, je jasno, da se je udomila v SDS, kjer se dobro počuti
in je vse bolj provokativna, kar sem že večkrat zapisal.
   Slovenski anarhisti so seveda povečini pri
g. Plemenitemu. In to tako tisti, ki so »anarhisti po duši« kot tisti, ki to
sicer niso, pa jim je preko glave slovenske politične žlobudravščine.
   To bi bila krasna vlada, ki bi Slovenijo pod
krinko »gospodarskega razvoja« potisnila še globlje v močvirje pospešenega
razkrajanja slovenske družbe.
   Z blagoslovom g. Pahorja!
 
   DZ KOT SRAČJE GNEZDO
 
   Da bi novoizvoljeni DZ tako vlado z veseljem
podprl, je jasno. Ne le zato, ker se večina poslancev upravičeno boji novih
volitev, v katerih bi jih kaka četrtina odpadla kot gnile hruške, temveč zaradi
svojega značaja. Ta se je dokončno razkril potem, ko je po izključitve
Jelinčiča iz Sveta Evrope tega mirno imenoval v državno-zborovsko funkcijo. Za
ta nizkotni korak obstojita samo dve razlagi: ali so poslanci novega DZ
popolnoma zmedeni in ne vedo, kaj delajo, ali pa je njihov moralni značaj
povsem na psu!
 
   IN G. BRGLEZ?
 
 Da je bila izključitev g. Brgleza velika
politična napaka SMC, postaja vse bolj jasno tudi razgretim glavam. Ne le, da
se je SMC s tem dejanjem pozicionirala še bolj desno in izgubila precej
volivcev, obstoji tudi možnost in celo verjetnost »sladkega maščevanja«. 
 G. Brglez ima tako tri možnosti:
  -  ali
uresniči svoje politične ambicije in ustanovi novo levo stranko in vanjo poveže
vse razdrobljene »leve ostanke« ter pritegne precejšen del volivcev SMC, deloma
tudi SD in Levice, ter se predstavi kot »realna levica za Slovenijo«;
  -  da
se organizira in vključi v SD in tako korigira njeno večkrat le retorično levo
naravnanost;
  -  da
se poslovi od politike in se prične ukvarjati z vrtičkarstvom, kar bi bilo
nedvomno škoda.
 
   VREMENSKA NAPOVED
 
   Skratka, letošnje poletje je nekaj
posebnega. Očitno se uresničuje slovenska vremenska modrost, da je »od sončnega
jutra rada popoldanska rit mokra«. Kar pomeni, da bomo morali reklo, da je
poletje »čas kislih kumaric« spremeniti v reklo, da je to »čas kislih obrazov«
slovenskih politikov.
   In državljanov, ki smo jih izvolili. Imamo
pač take politike, kot smo jih v svoji vseobsežni naivnosti in nepoboljšljivem
optimizmu izvolili.
   In imeli bomo vlado, kakršno si v svoji politični zabitosti tudi zaslužimo.
TRI INFORMACIJE
 
   Prva:
   V prejšnjem blogu  (objavljen 23. junija 2018) z naslovom »Drugo
pismo mojemu Predsedniku« sem poskušal g. Pahorja opozoriti, da pokriva desno
krilo Janševe SDS tudi slovensko skrajno desnice, ki vse bolj odločno in javno
kaže svoje profašistične ali neofašistične usmeritve.
   Med drugim sem zapisal: »Očitno nastaja na
relaciji Budimpešta – Ljubljana – Rim nekakšna »nova os«.
   Druga:
   Zaskrbljen zaradi dogajanja sem to
problematiko analitično dodelal in 27.junija poslal v »Delo« članek z naslovom »Spregledano ali zamolčano?«. Ker smatram, da novinarji radi kaj zamolčijo, dvomim, da bo članek objavljen. Vsaj zaenkrat zanje nisem vreden niti odgovora.
   V tem članku sem misel o »novi osi« (katera je bila prejšnja, tako vemo!) razširil in
zapisal: »Ob tem ni mogoče abortirati strahu, da že nastaja »črna
internacionala«, vsaj na novi politični osi Budimpešta – Dunaj – Ljubljana –
Rim«.
   Tretja:
   Te dni je v Nemčiji potekal kongres skrajno
desne nemške stranke »Alternative fuer Deutschland (AfD). V uvodnem nastopu je
njen predsednik H. Juergen Meuthen v petek, 29.junija 2018 napovedal, da se že
oblikuje nova »Trdnjava Evrope« na relaciji Nemčija – Madžarska – Avstrija –
Italija«.
   (Janše oz. Ljubljane oz. Slovenije ni omenil).
   Zaporedje dogodkov ni slučajno oz. potrjuje
vse tisto, na kar sem opozarjal. To me sili, da postavim tri vprašanja.
 
   TRI VPRAŠANJA
   Prvo:
   Ali slovenska politična nomenklatura, z g.
Pahorjem na čelu, res ne vidi, da Slovenija naglo drsi v neofašizem? Je to spregledala ali poskuša načrtno zamolčati?
    Drugo:
   Zakaj organi pregona ne reagirajo na eklatantne
pojave obnavljanja fašističnih in nacističnih idej in simbolov, čeprav jih k temu
zavezuje zakonodaja? Kaj so storili, ko je g. Primc po Ljubljani razglašal, da
njihova »butara« (fascio, simbol fašizma) šteje že 60.000 članov? Kako so se
odzvali, ko je SDS-ovska kandidatka za poslanko hvalila nacizem? Kaj delajo, da ne uspejo najti človeka, ki je Velenje oblepil s kljukastim križem?
   In tretje:
   Samo zanima me, ali je bil g Grims na
kongresu AfD, in če je bil, ali je bil častni gost ali opazovalec?
 
   Men in black se seveda vozijo v črnih
avtomobilih. Kako je že zapisal naš pesnik: Črni avti vozijo v nočeh…
Spoštovani g. Predsednik, dragi Borut,
 
   Spet sem se
odločil, da ti napišem kratko pisemce – pa čeprav samo zato, da te spomnim, da
vsi ne mislimo tako, kot ti govoriš.
  Najraje bi začel
tako, kot je Vianov Dezerter: Gospod Predsednik, pišem vam pismo, ki ga boste mogoče prečitali, če boste imeli čas…Toda tisto pismo je bilo vendarle preveč poetično, jaz pa bi rad spregovoril o prokleto prozaičnih stvareh.
   Tvoje spremljajoče
razmišljanje ob odločitvi, da podeliš mandat za sestavo vlade predsedniku
stranke, ki je zmagala na volitvah, me je močno presenetilo in, ne prvič, tudi močno
razočaralo.
   Sama odločitev o podelitvi mandata g J. Janši seveda
ni sporna, saj ti jo navsezadnje nalagajo demokratične uzance. Že njeno
utemeljevanje pa je bilo močno deplasirano, saj gre za politika z dolgo
kilometrino, ki se je v tem času izkazal kot osebno sporen, politično
razdiralen (ne povezovalen, o čemer rad govoriš), zgodovinsko revanšističen in
moralno diskreditiran. Tega se zavedajo tudi slovenski volivci, saj mu je svoj
glas namenil komaj vsak osmi volivec.
   Tisto, kar pa je pljusnilo preko čaše dobrega
okusa, po mojem pa tudi preko tvojih pristojnosti, pa je tvoje odkrito
pritiskanje levosredinskih strank, naj se z njim pogovarjajo in po možnosti
povežejo v »stabilno vladno koalicijo«. Zakaj je to sporno?
   Že četrt stoletja smo priče dejstvu, da desno
od Janševe SDS ne more nastati nobena (še) bolj desna stranka. Razlog je
evidenten: Janša je v svojo SDS, ki povsem neupravičeno nosi oznako
»socialdemokratska«, vključil vse skrajno desne elemente slovenske družbe,
vključno z vsemi resentimenti nacizma in fašizma. Še več: prav ti elementi v
njegovi SDS postajajo vse glasnejši, vse pogosteje odkrito in javno izražajo
pripadnost tem idejam, od katerih se vodstvo SDS ni nikoli zares distanciralo.
Potiskati tako stranko na oblast ne po volji volivcev, temveč na podlagi tvojih
pozivov in modrovanj o nekakšni stabilni vladi, pomeni direktno podporo skrajno
desnemu krilu SDS, s tem pa tudi, bodimo odkriti, fašizaciji slovenske družbe,
ki bi se z Janšo na oblasti dogajala še hitreje, kot sicer. To je jasno nakazal
tudi Janša sam, saj je takoj po volitvah obiskal g. Orbana. Očitno nastaja na
relaciji Budimpešta - Ljubljana – Rim nekakšna »nova os«.
   Tega se tujina dobro zaveda. Ne le, da Janševe
SDS ni nikoli priznala kot »socialdemokratsko« stranko, nobenega dvoma tudi ni,
da večina demokratskih strank po Evropi do nje nastopa odklonilno. Njena vladna
inavguracija pomeni torej odkrito nevarnost za osamitev Slovenije v mednarodnem
prostoru. Tu ne gre za vprašanje, »malo bolj ali malo manj desno«, tu se
direktno izpostavlja nevarnost, da se bo slovenski razvoj, tudi s tvojo aktivno
pomočjo, še bolj usmeril v klerikalizem in neofašizem.
   Ob tem se sprašujem, ali je res mogoče, da to
intimno želiš ali te pri tem preseganju svojih kompetenc, ob očitni
nesposobnosti, da vidiš dolgoročne posledice svojih nagovorov, vodijo drugi
razlogi? In verjemi mi – še zdaleč nisem edini, ki se to sprašujem.
   Globoko zaskrbljen in razočaran tvoj
   Emil Milan
 
   V Poljanah, 23. junija 2018
23. junij 2018 | Zaznamki: SDS, je, (tudi), skrajno, desna, osamitev, fašizacija | Komentarji (20)
VOLITVE – VNEBOVZETJE SLOVENSKIH POLITIKOV
 
   Naši mediji
sladostrastno razpredajo, kdo so pravi zmagovalci in kdo so poraženci letošnjih
volitev. Sam sem prepričan, da so volitve, to politično vnebovzetje slovenske
demokracije, pokazale državljanom ogledalo naše duše in naših možganskih vijug.
Drugače povedano: da nam niso prinesle ne zmagovalcev ne poražencev. Da nam
sploh niso prinesle nič novega.
   Poglejmo nekaj poudarkov, ki potrjujejo to misel.
   Najprej volivci:
polovica se nas je odločila, da gremo volit, polovica je volitve bojkotirala.
Očitno Slovenci po osamosvojitvi nismo ne krop, ne voda, zato  vprašanje,
ali zgolj polovična udeležba na volitvah pomeni, da politični sistem, politične
stranke, volilni sistem in nepreštevno množico kandidatov podpiramo ali vsaj
sprejemamo, ostaja brez odgovora.  
Očitno kot narod ne vemo, kaj hočemo in tak je tudi izvoljeni DZ in taka
bo slej ko prej tudi bodoča vlada: ne bo vedela, kaj pravzaprav hoče in še manj
bo vedela, kaj hočemo državljani.
   »Zmagovalec« Janša:
njegovo volilno zmago je treba jemati z vso rezervo. Volil ga je komaj vsak
osmi volivec, ostalih sedem ga očitno ne mara. Vsaj polovica od njih se obrne
proč, ko ga sreča, manj vzgojeni tudi zakolnemo. Kako naj kikirika o zmagi na
gnoju petelin, ki ga mara komaj vsaka osma kura?!
   Sredinski putpuri:
stranke »zlate sredine«, ki so vse  malo levo-desno pikčaste in roza
progaste, so vse velike zmagovalke in hkrati poraženke teh volitev. Šarec 
slavi prodor »nove generacije«, državljani pa so mu v resnici pokazali, da mu
(še) ne zaupajo in da bo lahko šofiral (vladni avtobus) samo pod budnim očesom
treh izkušenih strank na zadnjem sedežu. Židan slavi, ker je dobil več kot
njegov predhodnik na zadnjih volitvah, toda volivci so ga jasno opozorili, naj
se ne napihuje preveč. Cerar slavi, ker vodi prvo instant stranko, ki je
solidno preživela druge volitve. Volivci so ocenili, da je prvi razred
politične šole pod mostom izdelal z »zadovoljivo«, še zdaleč pa ne odlično;
drugi razred bo težji, sošolci še slabši.
   »Levica« je
nesmrtna politična muha, ki živi od proletarskih fraz in prosperira v vsaki
gospodarski krizi. Polovico glasov so ji prinesle »dami iz SDH«, ki sta hoteli
15.000 evrov mesečne plače za svoje knjigovodsko delo, drugo polovico prerok
Grims in njegovi »Samo-Slovenski« jurišniki. Volivci smo Lukcu pokazali, da
imamo levico radi, samo v vlado naj se ne vtikajo, to je zanje preveč resna
zadeva.
   Tonin je velik
fant, toda tudi njemu se vatikanska računica enkrat več ni izšla. Umazana
zamenjava Novakove na čelu NSi, da bi se vnaprej zagotovila večina desnega
bloka in »orbanizacija« Slovenije, je bila tudi za krščansko sklonjene glave,
navajene žebrati molitve, malo preveč nehigienična. Volivci so mu jasno
pokazali: bolj, kot bo NSi »dišala« po Janši, manj glasov bo dobila. Zato 
bi bil čas, da prizna, da dve roki, ki delata, storita več kot sto rok,
sklenjenih v molitvi. Naj torej neha mešati vero in politiko, naj loči Cerkev
od Države (in Bank in Rodeta) in prekine njeno napajanje iz proračuna. Samo
tako bo iz ministranta postal politik ali celo državnik.  Potem ga bomo
volili večinsko.
   Tudi Bratuškova je
zmagovita poraženka. Volivci smo ji pokazali, da sočustvujemo s političnimi
žrtvami, zato je njena potolčena in obtolčena stranka prišla v DZ. Da pa bi
imela v bodoče več časa za organizacijo in razvoj stranke, ki ima potenciale,
je sama ostala zunaj DZ. Mislim, da je pouk razumela.
   Opomina pa prav
gotovo ni in ne bo razumel Karel. Ta opomin se skriva v ljudski modrosti, da se
lahko človeku na stara leta obrne tudi na otročje in da je takrat čas, da se
začne ukvarjati z vnuki, ne s politiko. Prepričan sem, da si je s svojo
predvolilno kampanjo ustvaril odlično izhodišče za managerja SKZ (slovenske
košarkarske zveze).
   Najbolj pa so jo
volivci zagodli Zmagu Plemenitemu. On je šel je na volitve v plemenitem
prepričanju, da bo dobil med 1,5 in 2,5 % glasov, torej »politično apanažo« v
višini kakih 7.000 evrov mesečno. In da bo naslednja 4 leta lepo vlekel dve
plači in še s prstom mu ne bo treba migniti. Toda volivci smo lahko tudi
hudobni: zdaj je v DZ in kar nekaj dela ga čaka.    
No, Zmago ni bil nikoli niti
blizu temu, da bi se pretegnil in tudi v tem mandatu se ne bo.
 
   Skratka, na teh
volitvah smo Slovenci jasno pokazali, da se bomo tudi naslednja 4 leta aktivno
spraševali, kaj (oz. koga) prav za prav hočemo. Take meditacije človeka brez
dvoma ohranjajo mladega.
 
   DVA KOMENTARJA NA ROB
 
   Na nekatere stvari pa je vendarle treba dodatno opozoriti.
   Prva je, da razmerje med »levico« in
»desnico«, če lahko pogojno uporabljamo te oznake, ostaja nespremenjeno: »desnica«
nikakor ne more čez 40%, z njenim vodjem pa bolj ali manj nihče noče
sodelovati. Tako SDS, kljub relativni zmagi na volitvah, ostaja ujetnik oz.
talec zgodovinskega maščevalca Janeza Janše.
   Drugo, kar nekateri mogoče (radi)
spregledajo: medtem, ko na »levici« brbota od strank in novih strančic, ostaja
»desnica« čvrsto strnjena. Še več, že več kot četrt stoletja je jasno, da (še
bolj) »desno« od SDS ne more nastati nobena nova stranka.
   To ne pomeni samo tega, da SDS povsem
neupravičeno nosi ime »Socialdemokracija«. Nobenega dvoma namreč ni, da stranka
pokriva celotno politično polje do skrajnih, umazanih  desničarskih dvorišč, kjer ves čas smrdi po
nasilju. Po ljudeh, ki se ne morejo upreti temu, da javno malikujejo naciste
ali Slovencem obljubljajo novo »butaro«, torej pravi slovenski neofašizem (g. Primc).
 
   KAKO DO STABILNE VLADE?
 
   »Velika koalicija« očitno ni možna ali pa
vsaj zelo malo verjetna. Stranka iz sredine (SMC?), ki bi se odločila za »španovijo z
Janšo«, bi (bo) storila političen samomor. Ostaja nam torej iskanje nekakšne
mavrične koalicije številnih strank, ki se bodo povezovale po načelu »Le vkup,
le vkup, uboga gmajna«.
   Osebno mislim, da je ključ, kako stabilizirati slovensko politično
sceno, prav v SDS. Levi del te stranke ima nedvomno določene socialdemokratske
programske usmeritve, ki pa vselej znova zbledijo ob agresivnih in nasilnih
skrajnih desničarjih, ki, skupaj s samodržcem Janšo, že 25 let obvladujejo
stranko. Socialdemokrati v SDS so nekakšna tiha večina, ki ima pravico
sodelovati pri pisanju programa stranke, ne pa pri oznanjanju njenega
evangelija ali celo odločanju. To ekskluzivno pripada samodržcu Janši.
   Prav na tem levem polu stranke SDS je, da vendarle
ukrepa. Da prepriča Janšo, da se umakne (pa ne med »strice«!) ali pa ga
izključi, hkrati pa izključi tudi Grimsa in njegove jurišnike ter sledilce
neonacističnih idej.
   SDS bi s tem nedvomno izgubila kakih 10
odstotnih točk volivcev, toda s preostalimi 15 % bi lahko še vedno konkurirala
za vodilno stranko. Predvsem pa bi se ji z »otrebitvijo« na svoji skrajni
desnici ponudila možnost, da se povezuje v vladno koalicijo z LMŠ, SD, SMC in
LAB, kar bi predstavljalo trdo večinsko koalicijo. Da oblikuje nekakšen
socialdemokratski sredinski blok kot stabilno podlago za družbeni razvoj
Slovenije.
 
   MOKRE SANJE SLOVENSKIH (POL)INTELEKTUALCEV
 
   Idealno bi seveda bilo, da bi se imenovane
stranke, ki se programsko že zdaj komaj kaj razlikujejo, tako zbližale, da bi
se slednjič povezale v enotno slovensko socialdemokratsko stranko, ki bi na
desni puščala dovolj prostora za Grimsove »Samo-Slovenske« jurišnike, na levi
pa za utopiste, ki sanjajo o Univerzalnem Temeljnem Dohodku (UTD). In na
zgodovinski strani za Vatikanske Vazale, ki jih zanima predvsem zažiranje
državnega proračuna – torej ohranjanje privilegija, da tudi mi vsi, ki smo
osvobojeni cerkvenih litanij, plačujemo iz svojih davkov in prispevkov te
njihove privatne, osebne hobije, kot so izkazovanje in oznanjanje vere in
služenje svojemu bogu.
   Vendar se kaj takega verjetno (še dolgo) ne
more udejanjiti. Prvi, ki so in bodo vselej aktivno proti, so prav sledilci
Vatikana. Ne povsem neupravičeno se namreč bojijo, da bi prevlada nekakšne
»civilne« socialdemokracije v Sloveniji vero in njene razkošne institucije
potisnila tja, kamor spadajo – v zasebno sfero.
   In drugi razlog, da se to (v bližnji prihodnosti
še) ne bo zgodilo, je ne povsem neupravičen strah pred Janezom Janšo, tem
tipičnim »urbanim samodržcem«. Janez je sodobni Al Capone v slovenskih
razmerah: dolžili so ga tihotapljenja orožja, mešetarjenja z zemljišči,
utajevanja davkov, korumpiranja odvetnikov in sodnikov ter organiziranja lastne
vojske. Vsega tistega torej, kar so dolžili tudi slovitega Ala.
   Zato je jasno: dokler bo on aktiven na
slovenski politični sceni, iz ospredja ali iz ozadja, je demokracija samo
fikcija, pa naj ga (od njega odvisen?) g Pahor še tako hvali.
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
30 31 1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 29 30 31 1 2



Št. registriranih uporabnikov: 192741
Forum avtorjev: 15882 Forum teme: 34434 // Odgovorov: 1874399
Blog avtorjev: 3582 // Blogov: 86709 // Komentarjev: 1241358
Avtorji fotografij: 26262 // Slik: 222304 // Videov: 18359
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "