PRAZGODOVINA
   Celotna zgodba o drugem tiru sega v rana
90-a leta prejšnjega stoletja. Tisti, ki so verjeli v nagel razvoj koprskega
pristanišča, so že takrat opozarjali, da bo drugi tir kmalu postal pogoj za
normalno rast Luke Koper. Vendar so bili drugi projekti očitno prioritetnejši
in kaj prida dalje od ideje v tem času ni prišlo: proga drugega tira ni bila
umeščena v prostor, podrobnejši investicijski program ni bil izdelan. O oceni
stroškov skoraj ni mogoče govoriti, saj so se v tem času menjavale obračunske
valute: nekaj cen je bilo še v inflacijskih dinarjih, več v DM, ob koncu
stoletja pa tudi že v tolarjih. Preračunano v evre, naj bi projekt stal okrog
500 mio.
 
   ZGODOVINA
   Sodobna zgodovina projekta se začenja v
prvih letih tega stoletja, ko je bil projekt umeščen v prostor (seveda za časa
primorskega ministra za promet, g. M. Pavlihe). Iz tega časa izvira tudi
njegova prva resneje izračunana cena: okrog 800 mio evrov. Pri tem je treba
opozoriti, da je bila ta cena že delno napihnjena, saj je bila računana po
znani metodi gradbenega čarodeja g. Zidarja, ki je bil takrat še »idejni oče
vseh gradbenih projektov« (vsaj njihovih stroškov!).
   PRVI KONFLIKT »STROKE« S »POLITIKO«
   Leta 2013 se je začela gradbena stroka
resneje ukvarjati z vprašanjem graditve tega projekta. Pričela je tako, kot je
pri nas v navadi, z bistveno podražitvijo celotnega projekta. Delovna skupina,
ki jo je vodil g. B. Cerkovnik, je projekt z 800 mio (točneje: 809.307.328
evrov) podražila na 1,4 mrd (točneje: na 1.411.109.879 evrov).
   Tu je prišlo do prvega konflikta, saj vlada
gospe A. Bratušek te cene ni nikoli sprejela oz. potrdila oz. o tem vsaj ni
mogoče najti nobenega dokumenta.
   PRVO PODTIKANJE
   In čeprav ni mogoče trditi, da je vlada A.
Bratuškove to ceno kadarkoli potrdila, so vendar strokovnjaki DRSI, DRI in
deloma MP, prav to ceno posredovali Cerarjevi vladi kot potrjeno izhodiščno
ceno projekta »2TDK« ( drugi tir Divača – Koper). Ko je Cerarjeva vlada, predvsem
njen Minister za infrastrukturo, dr. Gašperšič, že pričela potihoma sprejemati
to ceno kot izhodišče za projekt in na njej snovati finančno konstrukcijo, se
ji je »zgodila  Civilna družba«. Predvsem
SINTEZI-KCD in g. J. P. Damjanu (ter njegovim detajlnim izračunom) gre zasluga,
da je bila ta podražitev z 800 Mio na 1,4 Mrd nazadnje vendarle sprejeta kot
napihnjena. In začelo se je novo usklajevanje glede cene projekta, ki je vse
bolj spominjalo na mešetarjenje.
   STROKA IZSILJUJE
   Da bi stroka podprla svoje »zidarjeve balone«,
se je pod pritiskom Civilne družbe in dela politike odločila in naročila pri
Geodati revizijo. Toda pri tem je dala Geodati tako omejena pooblastila, da ta
ni mogla (oz. smela, če se je hotela držati navodil) priti do drugačnega
zaključka kot neko vrsto potrditev te cene. Pri tem tisti, ki se bolje spoznajo
na angleške strokovne termine opozarjajo na občutno razliko med angleško in
slovensko verzijo te revizije (»zgubljeno s prevodom«).
   Tu se je že drugič pokazalo, da ima »stroka«
neke svoje posebne (ali zasebne) interese in da ne sledi navodilom politike.
Seveda lahko samo ugibamo, na čem temeljijo ti interesi: lahko špekuliramo, da
izhajajo iz tesnih povezav nekaterih liderjev stroke z gradbenimi baroni, lahko
imajo celo materialno ozadje, lahko pa so samo izraz tistega, kar danes javnost
prizna kot dejstvo: stroka vselej poskuša utemeljiti (in politiki prodati) najdražji
možen projekt.
   V tej situaciji se je Cerar odločil za
pogumen korak: na zahtevo Civilne družbe (in v strahu pred referendumom) se je
odločil, da kot izhodiščno ceno potrdi ceno v višini 800 mio. Ker pa naj bi
hkrati povečali varnostne predore (ploščine profila 40 m2) pri treh predorih
skupne dolžine skoraj 16 km na normalne predore (70 m2), je g. Dragonja
izračunal novo ceno: 960 mio evrov. Toda tudi ta cena še vedno vsebuje
Zidarjevo logiko zidanja cen
   Cerar je pri tem šel še korak dalje:
obljubil je Civilni družbi (ki jo je v tem primeru zastopala predvsem, ne pa
edino, SINTEZA-KCD), da bo ustanovil poseben Nadzorni organ Civilne družbe
(poenostavljeno PSCN), ki bo spremljal in nadziral potek projekta ter vladi
direktno, mimo ministra, dajal svoja mnenja in opozorila (tak organ je vlada
dejansko ustanovila junija letos in že aktivno deluje).
   Pri tem pa je naredil kardinalno napako: ko
je videl, kako ga »stroka« zavaja, bi moral takoj razrešiti direktorja DRI in
DRSI (pa verjetno tudi ministra!). To svojo napako je kasneje drago plačal – navsezadnje
je kolobocija okrog drugega tira bila vendarle eden glavnih razlogov za njegov
odstop!
   STROKA ŠE NAPREJ PODTIKA VLADI
   Stroka, gnana s svojimi interesi ali
apetiti, jahajoč na valu spekulacije, da ministri pridejo in gredo, direktorji
pa ostajajo, se seveda ni dala. Naročila je nov izračun in dobila, kar je
naročila in plačala: vrednost projekta okrog 1,1 Mrd evrov brez DDV, z DDV
torej spet okrog 1,4 Mrd!.
   Pri tem jo ne moti direktno dejstvo, da je
Dars med tem uspel dogovoriti povsem drugačne cene za drugi Karavanški predor.
Za 3,5 km predora je sprejel ponudbo turškega izvajalca v višini dobrih 89 mio
evrov, torej dobrih 25 mio za km predora in ostala dela. Za povsem enako ceno so
se dogovorili Avstrijci za svojo polovico predora, ki jo bo gradilo avstrijsko
podjetje, kar samo potrjuje realnost te cene. In na laž postavlja rogoviljenje
slovenske gradbene operative, da za ta denar ni mogoče zgraditi predora!
   Če ob tem upoštevamo, da je ploščina profila
tega predora okrog 90 m2, železniških na TDK pa le okrog 70 (torej razmerje
1,28), bi bila tako izračunana cena slabih 20 mio za km železniškega predora 2TDK.
Če upoštevamo, da je 2TDK dolg 27 km in dodamo dodatne tri predore v dolžini
slabih 16 km, dobimo preprost izračun: 43 km x 20 mio je 860 mio. Ker je geološka
struktura v obeh primerih enako zahtevna, bi bilo potrebno vsako odstopanje
dodatno in dobro utemeljiti. To je cena, ki jo zastopamo v SINTEZI-KCD. Hic
Rodos, hic salta!
    OBSTRANCI
    Seveda pa se v tem projektu, še bolj pa ob
njem, dogajajo številne druge manipulacije, ki tako ali drugače vplivajo na
projekt in bodo nazadnje tudi na njegovo ceno, predvsem pa na trajanje
projekta. Naj omenim samo nekatere:
-        
»Stroka«
se še naprej trudi, da člani PSCN ne dobijo ustreznih informacij za svoje delo,
čeprav so ti med tem pridobili licence za dostop do zaupnih podatkov;
-        
Tako
še vedno nimamo verodostojnega podatka, koliko denarja je bilo že doslej
porabljenega; številka se vsak dan malo povečuje, zdaj je približno na 98 mio;
-        
Da
pri teh »izračunih« ni vse čisto, opozarja dejstvo, da že 4 mesece ni
opravljena primopredaja med dosedanjimi nosilci projekta in podjetjem »2TDK,
doo«, ki je nosilec po zakonu; upam, da jo bo uspelo novi ministrici za
infrastrukturo izsiliti ob vseh izrečenih grožnjah, sicer se bo znašla v stari
Cerarjevi zanki: menjati direktorje, če bo hotela gospodaren projekt in
transparentno vodenje;
-        
Pri
tem ne sme molče mimo podtikanj, kot sta bila »maketa« in »izvlečni tir«, ki
jih je vladi podtaknila »strokovna struktura«;
-        
Ker
vladnikom prejšnje vlade v celotnem mandatu ni uspelo verodostojno pojasniti,
zakaj bi pri financiranju projekta morali sodelovati Madžari (teza, da brez
tega ne bi dobili EU sredstev in mednarodnih posojil, ne pije vode!), se bo morala
Ministrica prej ali slej odločiti, da Madžare izloči;
-        
V.
Kovačič seveda še vedno ni zadovoljen in nadaljuje svojo donkihotsko bitko.
Toda vse bolj očitno je, da njemu že leta ne gre več za projekt, temveč za to,
da dela težave ne-Janševim vladam. Če bi mu šlo za projekt, bi k svoji
vehementni kritiki ponudil boljše alternative;
-        
Itd.
   KURJA ČREVA
   Skratka, projekt se
še vedno vleče in razpreda kot kurja čreva, pri čemer je kura zdavnaj crknila,
vsa zadeva pa smrdi na več koncih.
   Tisto, do čemer nas
tak pregled dogajanja pripelje, pa je pomembno spoznanje: politiki zadnjih dveh
vlad so se izkazali za nesposobne, da bi zgledno, kot dobro prakso, vodili in
uresničili tak projekt. Nesposobni, da naredijo vsaj osnovni red v stroki (v
odnosu stroka – politika). Očitno je, da stroka vseskozi stoji v ozadju s
svojimi posebnimi interesi in nameni, zavaja politiko, ustvarja pogoje za
dodatne anekse (»izvlečni tir«, zahteva Kolektorja za aneks za pripravljalna
dela itd.), podtika škandale (maketa), ki politiko drago stanejo, nateguje
javnost oz. davkoplačevalce samo njen nadzor naj bi nas stal kakih 60 mio!), itd.
   Skratka, stroka bolj
kot politika ustvarja škandale in kliče pravnike, da razsojajo o stvareh, ki
sicer niso v njihovi pristojnosti in na katere se NE spoznajo.
   Ne slaba zakonodaja,
ne slabo pravo, slabi in pokvarjeni pravniki so gordijski vozel in Damoklejev
meč slovenske demokracije in slovenskega ga razvoja!
SPREMINJANJE JAVNEGA MNENJA
   Še pred desetletjem je le malo ljudi zares
verjelo, da smo s sodobno civilizacijo sprožili proces spreminjanja Zemlje v
nekakšno  »toplo gredo«. Misel, da lahko
porast temperature za dve ali tri stopinje nazadnje ustvari kataklizmo, se nam
je zdela pretirana. Verjeli smo, da je to bolj znanstvena fantastika, nekakšna
hiperpolacija posameznega, izoliranega trenda, kot resno znanstveno opozorilo.
   V zadnjih letih se je javno mnenje temeljito
spremenilo. Pri tem pa je zanimivo, da nas povečini niso prepričali vedno novi
in novi dokazi o segrevanju ozračja, temveč predvsem naraščanje vremenskih
skrajnosti. To skriva v sebi potencialno nevarnost: če bomo doživeli leto ali
dve normalnega vremena«, brez izrazitih ujm in katastrof, bo večina ljudi
pozabila na znanstvena dejstva in spet verjela, da se ne dogaja »nič posebnega«,
»nič tragičnega«.
 
   KOPIČENJE DEJSTEV
   Zemeljska klima je prav gotovo nekaj tako
kompleksnega, da tega ni mogoče opisati s posamezno sliko dogajanja ali s
posamičnim trendom. Toliko prej, ker so ciklusi sprememb klime, kolikor sploh
lahko govorimo o ciklusih, izjemno dolgi. Posamezni lahko trajajo sto tisoče
ali celo milijone let, naši podatki o tem pa so bistveno preskopi, da bi jih
lahko znanstveno dokazali.
   Poleg tega je jasno, da hkrati potekajo
številni različni pojavi, ki lahko bistveno vplivajo drug na drugega, vsi
skupaj pa na tisto, kar nazadnje imenujemo »zemeljsko vreme« ali klimo. Tako ni
mogoče z gotovostjo trditi, kako bo segrevanje morij vplivalo na morske tokove
in ti na »zelo hitre vetrove«, ki jih znanstveniki odkrivajo zadnje čase v
zgornjih plasteh atmosfere. Ali na gibanje zemeljskih plošč, zemeljski
magnetizem in vulkansko aktivnost. Itd. Velika večina doslej ugotovljenih
dejstev na tem »makro planu« zadošča komaj za oblikovanje teorij, ne pa za
dokazljivo dinamiko sprememb in njene nujne posledice.
   Vendar pa je vse več tudi tistih dejstev, ki
so neovrgljiva. Vemo za hitro tajanje ledenikov v Arktiki in posledično
dvigovanje morske gladine. Manj znana so dejstva, da to pojavljanje »novega
kopnega« praviloma razkriva velika področja termofrosta, ta pa hitro sprošča
toplogredne pline, ki povratno segrevajo ozračje in pospešujejo talitev ledu.
Je ta proces že ireverzibilen?
 
   ŠKODLJIVO PRETIRAVANJE
   Nekateri znanstveniki, gnani z željo, da s
šokantnimi podatki vendarle prebude javnost, gredo pri tem v absolutne
nesmisle. Prek kratkim sem v »Delu« prebral, da bi taljenje ledu lahko (v dveh
desetletjih?) dvignilo morsko gladino tudi za 60 m! Če predpostavimo, da je
manj kot 30% zemeljske površine zaledenele (oz. zasnežene), bi se tam morala
snežno-ledena površina stanjšati za 180 m, tudi če ne upoštevamo, da bi že
porast morske gladine za nekaj deset metrov bistveno spremenil razmerje med
kopnim in morjem.
   Take napovedi so po mojem laičnem mnenju
absurdne ali v tej fazi raziskav pretirane in škodujejo realnemu sprejemanju
dejstev, kaj nas čaka naslednja desetletja.
 
   NEOVRGLJIVA DEJSTVA
   Že danes nesporno dokazljiva dejstva pa so
grozljiva: priče smo procesu segrevanja ozračja in morij in ta proces se bo,
tudi, če začnemo takoj radikalno ukrepati, nadaljeval vsaj naslednji desetletji.
Pregreta atmosfera sprejema bistveno več energije kot doslej. To bo bistveno
vplivalo na vegetacijo (npr. na propadanje smrekovih gozdov v subtropskem pasu),
na morske biocikle, pojavljale se bodo nove kopenske in morske puščave, vse to pa
bo direktno vplivalo ne le na vreme, temveč na spreminjanje klime v širšem
smislu.
   Drugi tak nesporen proces je »plastificiranje
morij«, kopičenje odpadne plastike, ki polagoma, toda (zaenkrat) nezadržno razpada
v mikrodelce in se kopiči v flori in favni. Tega procesa z omejitvami uporabe
plastike ni mogoče zaustaviti. Rešitev, če sploh obstoji, je verjetno zgolj na
ravni bakterij.
   Tu so še problemi prehitrega naraščanja
odpadkov, ki jim razgradni potenciali Planeta niso več kos. Ali pa splošna
kemizacija Zemlje, ki jo nekateri merijo z ogljičnim odtisom, drugi z
naraščanjem kislosti, tretji s spreminjanjem strukture zraka. Itd.
   Narava sicer teži k dolgoročnemu ohranjanju
ravnotežja, toda ne smemo si domišljati, da je to ravnotežje po volji in meri
človeka, kot verjame bivša ministrica Majcnova.
 
   COUNT DOWN
   In s temi neugodnimi procesi se je pričela
dirka s časom. Dirka, ki jo naša civilizacija danes nedvomno izgublja. Zato
lahko to izgubljanje razumemo kot nekakšno »odštevanje proti ničli«. Če nam teh
procesov ne bo uspelo pravočasno ustaviti, bodo njihov skupni rezultat prav
gotovo razmere, v katerih se bo človeštvo začelo boriti za preživetje.
   Zato bo to lahko tudi odštevanje proti Niču. Tobogan smrti.
 
   PERSPEKTIVA?
   Trenutno nam kaže zares zelo slabo. Naša Civilizacija
je vse bolj gnana s profitno-potrošnim gonom, kar pomeni vse več (tudi povsem
nepotrebne) proizvodnje, vse več (tudi povsem nepotrebne) potrošnje, vse več
turizma, vse več odpadkov, vse več onesnaževanja. Vse več toplogrednih plinov. Vse
več ljudi. Vse hitrejše vrtenje v začaranem krogu ali negativni spirali. Proti
Niču.
   V ta potrošno-proizvodni stampedo so ujete
vse države in vse družbe. Tudi nerazvite, ki (kot mi) prodajajo turistom zadnje končke »neokrnjene narave«, saj je turizem postal enaka industrija kot kmetijstvo, črpanje nafte ali proizvodnja plastike. Prinaša dobiček, toda le, dokler v račun ne vzamemo stroškov ohranjanja planetarnega ravnotežja. Z upoštevanjem teh stroškov se račun že nekaj desetletij ne izide več.
   Pijani od »razvoja« bomo očitno kolovratili dalje, dokler se ne zvrnemo v jarek. Ali - dokler ne bomo odšteli do Ničle. Kajti nekaj je jasno, naj si to priznamo ali ne: odštevanje poteka vse hitreje.
   P. S.: Danes mi ne bo treba zaliti paradižnikov.
25. avgust 2018 | Zaznamki: nezaustavljiva spirala, tobogan smrti | Komentarji (11)
KDO SE BOJI MANJŠINSKE VLADE?
 
   V Evropi je v zadnjem desetletju bolj ali
normalno, da ima kaka tretjina držav občasno manjšinsko vlado. Praksa je
pokazala, da te vlade v principu niso manj stabilne ali manj operativne oz.
učinkovite od ostalih, torej večinskih vlad.
   Čeprav so vzroki za nastanek in delovanje
takih vlad različni, prav gotovo ni mogoče zanemariti sociološke razlage: da se
volivci v zadnjem obdobju nekako bojijo močnih vlad. Te je namreč težje
nadzorovati, saj je opozicija običajno razbita na obe, torej levo in desno skrajnost,
kar močnim sredinskim vladam omogoča, da se nanjo ne ozirajo.
   V takih večinskih vladah se rad izgublja
občutek za demokracijo, krepi pa se avtoritarnost in neobčutljivost za javno
mnenje in strokovne kritike. Toliko bolj, ker take vlade z lahkoto nadzirajo
medije, s tem pa se je močno razblinil njihov strah pred naslednjimi volitvami,
ki jih bodo tako ali tako spet krojili njihovi mediji. Skratka, (pre)močne
vlade se pogosto začnejo, zlasti v družbah z neuveljavljeno demokracijo,
obnašati kot politični valjar, ki ruši vse pred seboj.
   O manjšinski vladi smo razmišljali že v
skupini, ki je leta 2015 v okviru ZDUSa pripravljala predlog spremembe
sedanjega volilnega sistema. Verjeli smo, da bi že neposredna izvolitev kakih 7
-10 poslancev, ki ne bi pripadali večinskim strankam, vodila v situacijo, ko bi
bilo mogoče sestaviti samo tako, na nek način manjšinsko vlado.
   Bili smo prepričani, da bi to bistveno
spremenilo sistem in pogoje »vladanja«. Vladne stranke, ki jim ne bi več
zadoščal avtomatizem glasovanja lastnih poslancev, bi morale projekte oz.
utemeljitve zanje pripravljati mnogo bolj utemeljeno in strokovno, v
parlamentarni razpravi ne bi mogle več zavračati vseh pripomb in predlogov, kar
pomeni, da bi bilo bistveno več dogovarjanja in usklajevanja, skratka,
demokracije.
   Zdaj se nam verjetno obeta prav to,
manjšinska vlada. Toda mediji v tem vidijo predvsem grožnjo nestabilnosti,
težav usklajevanja, nevarnost neučinkovitosti. Vse to je deloma res, toda vse
to je zgolj ena stran manjšinske vlade. Druga stran je dejstvo, da mora manjšinska
vlada pri izvajanju oblasti  delovati mnogo bolj previdno. Lahko bi rekli, da »mora hoditi po jajcih«. Je lahko kaj bolj demokratičnega?
   Če tega slovenski mediji nočejo videti in
predstaviti javnosti ter podpreti to demokratično rešitev, si lahko razlagamo
samo tako, da novinarji niso opravili domače naloge ali da so res pod odejo z
večinskimi strankami. Dejstvo je, da se državljanom in volivcem ni treba bati
manjšinske vlade. Če kdo, se je lahko bojijo avtoritarni politiki, ki znajo
vladati samo na trd način.
 
   S silo oblasti in nedemikratično.
»JAVNO MNENJE«
 
   Ko se takole pod večer vsedemo s kolegi »na pivo« (jaz pravzaprav na dvojni whiskey  - ste vedeli, da ima tak Ballantines ob pol litra tople vode manj alkohola kot
navaden pir?!), se pogosto v razpravo prikrade ideja, ali ni že čas, da
Slovenija ponovno uvede obvezno služenje vojaškega roka.
   Predlog nekako visi v zraku in prej ali slej ga bo kdo »uradno« sprožil.
   Sam sem načeloma proti taki »militarizaciji«
družbe (leta 1992 sem v Parlamentu zagovarjal celo idejo o ukinitvi vojske in
uvedbi »nevtralnosti«, pa so me kolegi v ZL grdo povozili.
   Toda v teh razpravah so se pričeli čedalje
pogosteje pojavljati tudi »civilni« argumenti za uvedbo vojaščine (predvsem
psihološko-vzgojne narave), kar me je slednjič prisililo, da se z idejo vendarle
bolj resno pozabavam.
 
   NE VOJAŠKA, TEMVEČ DOMOVINSKA OBVEZNOST
 
   Ideja, da bi ponovno uvedli nekakšno obvezno
služenje, se pravzaprav lomi na vprašanju, kaj je vsebina takega programa.
   Če bi bila to klasična vojaščina, kakršne
smo bili deležni mi, sem strogo proti. Predvsem zato, ker JLA takrat ni znala
spoštovati osebnosti rekrutov in ker je vsebino vseskozi podrejala formi, ki je
bila pogosto sprovedena do nesmisla. Vprašanje vojaške discipline se je pogosto
sprevrglo v kaplarsko onaniranje nad vojaki, ki ni imelo nobenega smisla več. Povzeti
ga je mogoče v osnovnem principu takratne JLA: »Izvrši, pa se žali!«.
   Toda, če bi temu »služenju domovine« dali
povsem novo vsebino in tej prilagodili povsem novo formo, bi mogoče lahko
dobili dobre razloge za razmislek o uvedbi te obveznosti.
 
   FORMA
 
   Mogoče bi lahko poskusili s šestmesečno »domovinsko
obveznostjo«, enako za dekleta in fante.
   Ta obveznost bi bila razdeljena na tri dele:
-         Prvi del bi trajal en mesec in bi ga morali
državljani opraviti po tretjem letniku srednje šole;
-        Drugi del bi trajal dva meseca in bi ga državljani morali opraviti po četrtem letniku
srednje šole oz. ob ustrezni ekvivalentni starosti;
-        Tretji del bi trajal tri mesece in bi ga lahko  obvezniki
opravili v enem ciklusu do 27 leta starosti ali v treh enomesečnih ciklih do 30
leta.
 
VSEBINA
 
Prvi del bi bil namenjen predvsem izobrazbi, s poudarkom na:
-        Prvi pomoči, oživljanju, varovanju, prometni
vzgoji (vključno z opravljanjem šoferskega izpita), seznanjanju z zdravilnimi
in strupenimi rastlinami, plodovi in gobami ter najpogostejšimi strupi iz
okolja. Vseskozi pod geslom »znanje kot prva preventiva«;
-        Slovenski zgodovini in jeziku ter komparativni politični situaciji pri nas in v svetu, z razumevanjem različnih ekonomskih in političnih sistemov;
-        Ekologiji in bivanju v naravi (taborjenje, obvezno plavanje),
-        Seznanjanju s sistemom SV, njeno organizacijo in oborožitvijo.
Drugi del bi bil nadgradnja prvega dela, kar pomeni, da bi se
nekateri deli programa ponovili v poglobljeni obliki (družbeno-ekonomski
sistem, volitve in volilna odgovornost, organizacija pomoči ob naravnih
nesrečah, smisel in oblika solidarnosti in človekoljubnosti, itd. V sestavu
tega cikla bi bilo predvideno vsaj enotedensko sodelovanje v SV (npr. ob obhodu mej ter praktično sodelovanje pri pomoči ponesrečencem v naravi in prometu. V programu pa bi bil tudi obisk nekaterih zgodovinskih krajev in obeležij.
   Šele v tretjem delu
bi nastopilo splošno seznanjanje z osebnim orožjem in urjenje njegove uporabe
ter selekcionirano seznanjanje z opremo in orožjem SV. Vsekakor pa bi imel tudi
ta del poudarek na domovinski vzgoji.
 
   SMISEL TAKE »DOMOVINSKE VZGOJE«
 
   Po mnenju večine
mojih kolegov (ki ga razumem kot nekakšen prikaz »javnega mnenja«) se danes
srečujemo z nekakšno »razpuščeno generacijo« naših otrok in vnukov, povsem
enostransko izobraženo in zainteresirano, ki bi ji organizirano bivanje v
skupini pripomoglo k nujni socializaciji in samodiscipliniranju.
   Obenem pa je danes
Slovenija verjetno prav na repu držav glede tistega, kar razumemo kot »domovinska
vzgoja«. Koliko od naših otrok sploh ve, koliko državnih praznikov imamo in kaj
obeležujejo? Kakšna je osnovna razlika med našim družbenim  sistemom in sistemi v sosednjih državah? Itd.
   Hkrati pa bi tako
sistemsko delo s prihajajočimi generacijami pomenilo izredno dragocen vir
povratnih informacij, idej in predlogov, ki jih danes pogosto povsem
spregledamo. Toda o tem kdaj drugič.
   O tem, da bi bilo to
težko organizirati, da bi bilo drago, itd., itd., sploh ne razpravljam.
4. avgust 2018 | Zaznamki: ne vojaška, domovinska vzgoja | Komentarji (13)
Primož,
Čestitke za tvoj
velemojsterski kolesarski naslov.
In hvala za
dolge ure veselja in (adrenalinskega) trepetanja ob spremljanju tvojih
nastopov. Spust v 19 etapi je zgodovinski dosežek!
 
KOMENTAR POD
ČRTO
 
Pet minut
sem gledal sprenevedanje Olimpijinih razglašenih travniških »baletnikov« v igri
s Krškim. Naj jim, za božjo voljo, njihovi darežljivi plačniki pokažejo
Primoževo 19 etapo Toura in jim povedo resnico v obraz:
ČE BI V
SVOJO IGRO VLOŽILI VSAJ 70% TOLIKO NAPORA KOT GA JE PRIMOŽ V VSAKO ETAPO, BI
KRŠKEMU Z LAHKOTO ZABILI 11 GOLOV!
DVOJNA IGRA G. TONINA?
 
Uvodoma
moram priznati, da sem imel do g. Tonina kot politika vselej pozitiven odnos.
   Vsaj do tiste zamenjave na vrhu NSi. Takrat
je bilo jasno, da to ni bila preprosta, naravna zamenjava na vrhu stranke,
temveč dolgoročni projekt, katerega cilj je bilo povezovanje NSi z SDS, na
katerega ga. Novakova ne bi nikoli pristala, dokler je SDS ujetnica zloveščega in
neverodostojnega Janše. Projekt, ki je bil izpeljan z Janševimi trojanci v NSi.
   Od takrat dalje je moje mnenje o Toninu
bipolarno. Dalj, kot trajajo povolilna prerivanja, bolj sem v dvomih. Kaj pa,
če je Toninovo siljenje v levosredinsko vlado le navidezno? Da je pravi cilj
tega »pozitivnega odnosa« do sredinsko-leve vlade g. Šarca le navidezno?
Namenjeno temu, da se zavrne možnost sodelovanja Levice oz. g. Mesca. Ko bo ta
možnost odpadla (mislim, da še ni povsem), bo Tonin sklical »krščanski
referendum« in ugotovil, da njegovi poslanci niso pripravljeni sodelovati v
Šarčevi vladi.
   Način, kako je postal predsednik DZ, ta scenarij jasno nakazuje.
 
   SLADKOST OBLASTI
 
   Medtem bodo poslanci novoizvoljenega DZ
ravno toliko okusili sladkost oblasti, da ne bodo več pripravljeni pomisliti na
nove volitve. In bosta dve stranki (poleg NSi), ki se sedaj zaklinjata proti
Janši, pripravljeni, da v »sili požreta muhe« (obljube, zagotovila, da z Janšo
pa ne!). In prestopili v Janšev tabor.
   Seveda
lahko samo ugibamo, kateri stranki bi bili to. Mislim, da ni povsem mogoče
izključiti, da bi to lahko bila ga. Bratuškova (to je tista Gospa, ki ves čas
govori o »najmanjšem skupnem imenovalcu« namesto o največjem!) – in sam
presvetli rezervni mandatar Šarec.   Mislim,
da je slednji dovolj neizkušen, dovolj naiven, dovolj lačen oblasti, dovolj
samozavesten, da bi se lahko odločil za kaj podobnega, »če bo sila«. Verjetno
prej, kot za nove izredne volitve, ki bodo za vse stranke (razen SDS) velika loterija.
   In bomo imeli desno-sredinsko vlado in novo
nestabilnost, saj s sodelovanjem z Janšo Šarec ne bo dolgo zadovoljen (kdo pa
bi bil?!) in bo ves čas na izhodnih vratih vlade.
 
   KJE SE SKRIVAJO SLOVENSKI NEO-FAŠISTI IN
ANARHISTI?
 
   Za slovensko skrajno desnico, katere del je
evidentno neofašističen, je jasno, da se je udomila v SDS, kjer se dobro počuti
in je vse bolj provokativna, kar sem že večkrat zapisal.
   Slovenski anarhisti so seveda povečini pri
g. Plemenitemu. In to tako tisti, ki so »anarhisti po duši« kot tisti, ki to
sicer niso, pa jim je preko glave slovenske politične žlobudravščine.
   To bi bila krasna vlada, ki bi Slovenijo pod
krinko »gospodarskega razvoja« potisnila še globlje v močvirje pospešenega
razkrajanja slovenske družbe.
   Z blagoslovom g. Pahorja!
 
   DZ KOT SRAČJE GNEZDO
 
   Da bi novoizvoljeni DZ tako vlado z veseljem
podprl, je jasno. Ne le zato, ker se večina poslancev upravičeno boji novih
volitev, v katerih bi jih kaka četrtina odpadla kot gnile hruške, temveč zaradi
svojega značaja. Ta se je dokončno razkril potem, ko je po izključitve
Jelinčiča iz Sveta Evrope tega mirno imenoval v državno-zborovsko funkcijo. Za
ta nizkotni korak obstojita samo dve razlagi: ali so poslanci novega DZ
popolnoma zmedeni in ne vedo, kaj delajo, ali pa je njihov moralni značaj
povsem na psu!
 
   IN G. BRGLEZ?
 
 Da je bila izključitev g. Brgleza velika
politična napaka SMC, postaja vse bolj jasno tudi razgretim glavam. Ne le, da
se je SMC s tem dejanjem pozicionirala še bolj desno in izgubila precej
volivcev, obstoji tudi možnost in celo verjetnost »sladkega maščevanja«. 
 G. Brglez ima tako tri možnosti:
  -  ali
uresniči svoje politične ambicije in ustanovi novo levo stranko in vanjo poveže
vse razdrobljene »leve ostanke« ter pritegne precejšen del volivcev SMC, deloma
tudi SD in Levice, ter se predstavi kot »realna levica za Slovenijo«;
  -  da
se organizira in vključi v SD in tako korigira njeno večkrat le retorično levo
naravnanost;
  -  da
se poslovi od politike in se prične ukvarjati z vrtičkarstvom, kar bi bilo
nedvomno škoda.
 
   VREMENSKA NAPOVED
 
   Skratka, letošnje poletje je nekaj
posebnega. Očitno se uresničuje slovenska vremenska modrost, da je »od sončnega
jutra rada popoldanska rit mokra«. Kar pomeni, da bomo morali reklo, da je
poletje »čas kislih kumaric« spremeniti v reklo, da je to »čas kislih obrazov«
slovenskih politikov.
   In državljanov, ki smo jih izvolili. Imamo
pač take politike, kot smo jih v svoji vseobsežni naivnosti in nepoboljšljivem
optimizmu izvolili.
   In imeli bomo vlado, kakršno si v svoji politični zabitosti tudi zaslužimo.
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 31 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 201900
Forum avtorjev: 15890 Forum teme: 34466 // Odgovorov: 1876412
Blog avtorjev: 3585 // Blogov: 87168 // Komentarjev: 1246005
Avtorji fotografij: 26304 // Slik: 223105 // Videov: 18360
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "