V OPRAVIČILO: VSTOPILI SMO V LETO PSA
   Danes bom uporabil nekaj grdih besed. Upam,
da tega ne boste razumeli kot sovražen govor ali nekulturno izražanje, temveč
kot izraz globokega razočaranja, kako nizko je padlo naše politično prerivanje v tem
predvolilnem času. Razočaranja, ki v  normalnih ljudeh s ščepcem zdrave pameti in
prgiščem premisleka mora prerasti v jezo in grde besede.
   Sicer pa so grdo besedičenje (in celo sovražen
govor) uvedli stavkovni transparenti in s temi umazanimi besedami (in mislimi)
na stežaj odprli vrata zmerjanju v javnem izražanju. Še psi vedo, da grda
beseda lahko boli. Lahko torej sklepamo, da so nekateri pisci transparentov vsaj
za eno kulturno in inteligenčno stopnjo niže od človekovih najboljših
prijateljev?
   STAVKE SO SEVEDA LEGITIMNE
   V normalnih državah, ki si lastijo pridevnik
»demokratične«, so stavke seveda zakonite in legitimne. V določenem smislu so legitimne
celo, če bi se stavkajoči odločili, da stavkajo zoper slabo vreme in naravne
ujme ali verbalni cvetober s predsednikovega polja. Seveda jih v tem primeru
noben delodajalec ne bi priznal za upravičene (in plačljive), toda s tem jim
vseeno ne bi odvzel njihove pravne legitimnosti.
   Ljudje imajo v demokratičnih družbah pravico
javno izražati svoje mnenje, pa če je to še tako abotno, žaljivo in
neprebavljivo. Tako razkrivajo svoje bistvo.
   »ZAHTEVAMO VIŠJE PLAČE IN VEČ SPOŠTOVANJA«
  To je pravzaprav jedro sporočila stavkajočih
šolnikov. Z njim nam sporočajo,  da jim
gre predvsem za višje plače, da pa jih je pri tem tudi malo sram, saj vedo, da sicer
uživajo kar nekaj privilegijev, zato so dodali tisto o spoštovanju.
   Kar je čista neumnost. Višje plače s
spoštovanjem nimajo nobene zveze. Mar so si zdravniški fevdalci, ki so izsilili
višje plače (in pravico do dveh ali treh služb hkrati, (kar prvim pet stotim a lestvici kriznih dobičkarjev prinaša mesečni prihodek med 7 - 10.000 evrov!),  s tem izsiljevanjem in plačami res pridobili
več spoštovanja? Seveda ne. Tudi šolniki ga s svojimi stavkami ne bodo, prav
nasprotno, ne glede na to, kako se bodo nazadnje iztekle.
    Povezovanje stavkovnih zahtev po višjih
plačah z zahtevami po več spoštovanja je torej tak kretenizem, da me resno
skrbi šolanje mojih vnukov.
   UGLED ŠOLNIKOV RES NI ZAVIDLJIV
   Če obstoji problem premajhnega ugleda
šolnikov, kar ni zanesljivo, oz. njihov občutek premajhnega spoštovanja, (kar
je zanesljivo, kar pa je predvsem posledica njihove slabe samopodobe), potem ja
ta problem predvsem na relaciji šolniki – starši. Nobenega dvoma ni, da sodobni
starši izgubljajo vojno s svojimi »sodobnimi« otroki, upanje, breme in
odgovornost za te težavne otroke pa prelagajo na šolnike. In ob tem, kar je
absurd in skregano z zdravo pametjo, pogosto od njih zahtevajo, da se prav njihovih
otrok ne kaznuje, temveč nagrajuje in gleda skozi prste.
   V PRIMERJAVI Z ORGANIZIRANOSTJO IN
UČINKOVITOSTJO ŠOLSTVA PLAČE NISO TAKO SLABE
   Če obstoji problem plač v našem šolstvu, in
priznam, da bi lahko bile višje, potem je treba te plače pogledati v kontekstu
celotnega šolskega sistema in tega v primerjavi s šolskimi sistemi v tujini.
Vsakršna tovrstna primerjava takoj opozori na številne skrite bonitete našega
šolstva. Normativi za število učencev v razredu so pri nas nižji kot v uspešnih
tujih družbah,  dopusti šolnikov daljši
od tistih v primerljivih družbah, bolniška odsotnost bolje plačana in lažje
dosegljiva, zato pogostejša in pogosteje zlorabljana, itd..
   Seveda pa tudi v našem šolstvu, zlasti na
univerzah, obstojijo fevdalci in prekarci.In slednji prav gotovo imajo razloge za stavko, toda to bi moral biti upor tlačanov proti grofom, ne proti državi.
   Torej: višje plače DA, toda potem, ko se
sistem izobraževanja vsaj malo uredi in optimira.
   PLAČE,
NAJBOLJ UMAZANA ZGODBA TEH STAVK!
   Stavkovni val temelji na dveh velikih lažeh:
-        
 prvi, da je bilo s krizo nekaterim nekaj
vzeto, in zdaj upravičeno to zahtevajo nazaj;
-        
in
drugi, da so naše plače povsem neprimerljive s plačami v zahodnoevropskih
družbah.
   Prvo laž je najbolj
glasno razglašal g Štrukelj. Še enkrat bom poudaril, kar sem mu že povedal: v
krizi smo bili vsi prizadeti, nihče pa nam ni nič vzel. Ničesar ne moremo
zahtevati kot »vračilo našega«, od nikogar ne moremo zahtevati vračila »nekakšnega
dolga«. Lahko se le pogajamo, za koliko lahko povečamo plače in pokojnine, zdaj,
ko ekonomija raste.
   (No, mogoče bi lahko
kaj zahtevali od tistih, ki so iz projekta TEŠ 6 ukradli kakih 560 mio, in
tistih, ki so jih pri tem podpirali in jih še pokrivajo. Ali od g. Pahorja, ki je denar posodil Grkom, potem pa pozabil nanj!).
   Druga laž je
sistemska. Primerjati naše plače npr. s francoskimi ali britanskimi, je nekaj
podobnega, kot bi primerjali olupljeni kostanj s tistim v ježici. Seveda je
tisti v ježici dvakrat večji.  Naša plača je, gledano sistemsko, nekakšna oluščena
neto-neto plača, v tujini pa je to bruto-bruto plača z vsemi bodicami. V naši plači ni več
obveznih prispevkov za zdravstvo, šolstvo, pokojnine, itd.
   Spremenimo sistem. Izplačajmo oz povečajmo zaposlenim plače v višini sedanjih (odtegnjenih) prispevkov za zdravstvo in jih obenem zadolžimo, da se sami
zavarujejo v sistemu zdravstvenih zavarovalnic. Vrnimo jim prispevke za pokojnino
in upajmo, da bodo sami vlagali v pokojninske sklede kakih 400 evrov mesečno.
Ukinimo prispevke za šolstvo, vpeljimo privatne šole in posojila za študente in
prenesimo stroške in skrb za izobraževanje na starše.
   SMO ZA TAKO SISTEMSKO
SAMOODGOVORNOST?
   Če to storimo, bodo
naše plače povsem primerljive s francoskimi in britanskimi, pa večje od
ameriških. Pa bodo ljudje, ko bodo dobili bruto-bruto plače, res pripravljeni
prevzeti skrb za svoje zdravstveno zavarovanje, pokojnine in šolanje otrok na
svoja ramena? Postopoma celo mogoče, v teh, moji in naslednji generaciji pa mislim,
da le kakih 10 – 20%. Vsi ostali bi večje plače porabili za boljše avtomobile,
stanovanja, križarjenja in telefone – in na stara leta zahtevali od družbe, da
poskrbi zanje. 
   Ta sistemska napaka
v direktni primerjavi naših plač z »zahodnoevropskimi« je toliko bolj frapantna,
ker jo širijo tudi pripadniki akademskih krogov. To človeka sili v
razmišljanje, ali je to posledica njihove splošne skleroze, življenja v zaprtih
kletkah ali zavestna politična manipulacija. Ko  ugotoviš, da SAZU premore enega samega ekonomista,
kriterij za sprejem zgodovinarjev pa postaja, da lahko akademik postane le
človek, ki je pripravljen vsa grobišča, od halštatskih dalje, priznati kot
posledico povojnih pobojev, se lahko samo zgroziš. Vse bolj jasno je videti, da
se SAZU, kot stolp v Pisi, tako nagiba v desno, da lahko pričakujemo, da bo v
kratkem padla.
   In da njihovih laži
o neprimerljivosti plač ni mogoče razumeti drugače kot  politično provokacijo in manipulacijo. Glede
na predvolilni čas je tudi jasno, kdo jo je spodbudil in naravnal.
   POLITIČNA
PREDVOLILNA BAZA STAVKOVNEGA VALA
   Jasno je, da so te
stavke načrtovane in izpeljane po predvolilnem scenariju slovenske desnice. Pri
tem so tisti, ki upravičeno zahtevajo višje plače, torej tlačani in prekarci v
zdravstvu, šolstvu in javni upravi, pri tem grdo zlorabljeni in zavedeni.
   Razvite države za ta
javni sektor, ki je te dni stavkal, porabijo v povprečju kakih 6 – 8% svojega
BDP. Slovenija porablja kakih 11 – 12%!
   Jasno je torej, da
je denarja v teh sektorjih dovolj, da pa je popolnoma napačno razdeljen!
Fevdalci porabljajo zase kakih 30 % preveč, v nekaterih sektorjih, kot je javna
uprava, pa je za 30 – 50 % preveč zaposlenih. 
Kolikšno bi bilo normalno število zaposlenih na TV Slovenija, glede na
program? Pa na SŽ? Pa v ministrstvih?
   Zdaj, v času nizke
nezaposlenosti in velikega povpraševanja po delavcih je primeren (in obenem skrajni) čas, da si ta
vprašanja zastavimo javno in glasno, potem pa odgovore, ki jih bomo dobili,
tudi izvedemo (uresničimo)!
   Seveda je sedanji
čas primeren tudi za resnično utemeljene stavke: bolniške sestre bi morale
stavkati proti zdravnikom – fevdalcem, vsi državljani pa proti politiki in za
vitko državno upravo.
   In na
naslednjih volitvah bi morali voliti samo tiste stranke in kandidate, katerim
verjamemo, da so take spremembe pripravljeni in sposobni izpeljati
OPTIMIST JE ČLOVEK, KI NI NA TEKOČEM
 
   Nobenega dvoma ni, da smo čedalje bolj
zgubljeni v svetu informacij. Nekako tako kot Pločevinko v deželi Oz.
   Na to lahko pogledamo tudi iz drugega vidika.
Sloviti Clark Sagan je v svojem zadnjem intervjuju rekel nekako takole: Sodobni
svet smo zgradili na temelju znanosti in tehnologije. Upravljajo ga ljudje, ki
ne obvladajo ne prve ne druge. Zato moramo pričakovati, da nam bo prej ali slej
eksplodiral v obraz.
   Pa je to tudi res? Kaj pa, če je ta eksplozija
natančno načrtovana? In se bo, s pomočjo znanosti in tehnologije, zgodila ob
natančno določenem času, po dobro premišljenem scenariju.
   V informacijski džungli sodobnih družbenih
omrežij mrgoli informacij, ki vsaka zase ne povedo veliko, ujete v smiselno
povezavo pa lahko oblikujejo ekspresionistično sliko načrtovane kataklizme. Če
jo opazujemo preveč od blizu, vidimo samo kratke, skoraj nesmiselne in nehotene
poteze s čopičem. Če jo opazujemo s primerne razdalje, se te posamične
informacije zlijejo v celovito podobo. Ena od možnosti je: v grozljivo podobo
načrtovane kataklizme.
   Kot bi res veljalo, da je v sodobnem svetu
lahko optimist samo človek, ki ni na tekočem. Ki je tako scela ujet v posamezne
informacije, da ne vidi njihove povezave in celote. Ki zaradi drevesa ne vidi gozda.
 
   TRI PARCIALNE INFORMACIJE
 
   Oglejmo si tri informacije, ki jih gotovo
poznate, na katere ste že naleteli, pa so, plasirane izven konteksta,
priplavale in odplavale iz vaše zavesti kot nekaj nepomembnega, parcialnega,
bežnega, hipnega, ne da bi se vsaj za hip ustavile in si ustvarile možnost, da
se medsebojno povežejo in osmislijo.
   Kot odplava podoba čudovite ženske, ki si jo za
hip zazrl v sosednjem avtomobilu, se ujel z njo z očmi, ko te je mogoče za trenutek
celo obšla misel, da bi bil ta pogled lahko nekaj pomembnega, neko usodno sporočilo.
Toda avtomobila sta krenila vsak v svojo smer, podoba je izginila, tudi raze ni
pustila na moji možganski skorji, spet razmišljam o današnjih obveznostih, ki
me čakajo.
 
   PRVA: TRUMP JE UKAZAL IZDELAVO »LOKALNIH« NUKLEARNIH BOMB
 
   Saj vsi vemo: sedanje nuklearne bombe so
neuporabne. Polstoletni razvoj nuklearnega orožja v smeri vse močnejših bomb je
pripeljal do točke, ko so postale te neuporabne za kakšno dobro, umazano vojno s
srečnim koncem. S petimi takimi bombami sicer lahko uničiš najmočnejšega
nasprotnika, toda ne moreš mu preprečiti, da tudi on ne bi izstrelil svojih
sto, od katerih jih bo pet našlo svoje cilje in izbrisalo nas. Tudi, če se
umaknemo pod skale in beton, bodo za prihodnje tisočletje uničile našo deželo.
Absurden konec vojne, absurden konec civilizacije, absurdna vojna, ki se lahko
začne samo z napako ali odločitvijo v zblojenih možganih..
   Nekaj povsem drugega so dobre lokalne nuklearne
bombice. Z njimi pokriješ kakih 10 km2, natančno določeno lokacijo.
   Za razliko od velikih vodikovih in nevtronskih
bomb, ki služijo  zgolj ZASTRAHOVANJU, so lepe, male bombice namenjene
UPORABI. Z njimi vojne doktrine preskočijo v popolnoma drugo dimenzijo.
Nenadoma ni več temeljno vprašanje, kako preprečiti napako, kako izključiti
nezanesljiv človeški faktor v skladiščenju velikih bomb. Pri malih bombicah se
vojne igrice spremenijo in ambiciozni generali ter trampistični predsedniki že
razmišljajo, kje in kako jih uporabiti.
 
   DRUGA: DENVERSKO LETALIŠČE
 
   Mogoče ne veste, da je Denversko letališče
največje letališče v ZDA, veliko kakih 180 km2, za nekako pet JFK-jev. Že deset
let funkcionira, pa ga še zmeraj gradijo. Funkcionira zgoraj, gradijo spodaj.
Tisto famozno »drugo podzemno etažo«, za katero nihče ne ve, čemu bo namenjena.
Pa je pravzaprav jasno: namenjena je temu, da se nihče ne sprašuje, čemu bosta
namenjeni peta in šesta podzemna etaža.
   Letališče je kot projekt v nečem podobno
slovenskim projektom: nihče ne ve, kdo ga financira in koliko je že vloženo
vanj. Ne financirajo ga niti ZDA, niti država Nevada. Ne financira ga nobena
letalska družba niti noben znan konzorcij, temveč nekakšno tajno zasebno
združenje, katerega lastniki niso znani.
   Tisto, kar je znano in vsem na očeh, je velik
simbol prostozidarjev na vhodu (šestilo z ravnilom), nekateri grozljivi
srednjeveški kipi v dolgih hodnikih, skoraj psihodelična dekoracija, ki lahko
hkrati naznanja kataklizmo in novo rojstvo.
   Informacija, s katero ne veš, kaj storiti, na
kaj pomisliti. Tudi če dodaš nepreverjene podatke, da podzemni hodniki vodijo
proti objektom, kjer je nastajala in bila preizkušena Oppenheimerjeva
debeluška, ti to ne pove kaj dosti več. Amerika pač.
 
   TRETJA: PREVEČ NAS JE
 
   Saj poznate zgodbo
o tajnem ameriškem združenju, ki trdi, da je optimalno število prebivalcev za
naš planet ena samcata milijarda. Za cilj si je postavilo,  da to uresniči
do leta 2150.
   Seveda podatek
poznate, tudi sam sem o njem že nekaj napisal na blogu. Predvsem o skrivnostnem
spomeniku, na katerem je ta cilj napisan v dveh starih, predsvetopisemskih
jezikih.
 Niti FBI ne ve,
koliko članov in sledilcev naj bi to čudno tajno gibanje štelo. Ugibanja se
gibljejo nekje med 5.000 in pol milijona. 
 
    POVEŽIMO ŠTEVILNE POSAMIČNE INFORMACIJE V SMISELNO CELOTO
 
   Takih posamičnih
informacij, zgubljenih izven konteksta, na družbenih omrežjih kar mrgoli. Vsaka
zase ne pove nič, niti požgečka nas ne, ko jo zasledimo, zato se hitro izgubi v
džungli drugih informacij.
   Značilnost vseh teh
informacij je, da jih ni mogoče seštevati, zato iz dveh zaporednih nikoli ne
dobimo neke nove pomembne vrednosti.
   Mogoče pa jih je
smiselno povezovati in takrat iz dveh, ki jih smiselno povežemo, ne dobimo podvojene
vrednosti, ki je še vedno nična, temveč vrednost 11, ki je v vseh pomenih zaprepaščujoča.
 
   IN?
 
   To, kar bomo
dobili, nas bo gotovo ne le presenetilo, temveč šokiralo, da bomo obsedeli na
lastni riti široko odprtih ust.
   Ko si bomo opomogli
od šoka, se nam bo skozi meglico pretresene zavesti vsililo vprašanje: KAJ NAJ
STORIMO?!
   Za vas ne vem. 
   Jaz pa se bom prav počasi odpravil na sprehod v zahajajoče sonce mrzle poledenele zimske nedelje.
11. februar 2018 | Zaznamki: posamičnost, povezava, teorije zarote | Komentarji (19)
KAJ SE SKRIVA V OZADJU ODSTOPA LJUDMILE  NOVAK IN NJENIH PODPREDSEDNIKOV?
 
   Odstopi predsednikov političnih strank so v
Sloveniji redkejši od naravnih ujm. Če se že zgodijo, so posledica težke
bolezni ali internega političnega obračuna v stranki.
   Še redkejši so
odstopi celotnega vodstva stranke. Tako redki, da se moramo vprašati, kaj se
dogaja v N.Si, ki je 4 mesece pred volitvami zamenjala celotno vodstvo.
   Odstop gospe Ljudmile Novak, ki smo jo
spoštovali kot razumno političarko tudi tisti, ki se nismo strinjali z njeno
ideološko opredelitvijo, se je zgodil nenadoma, potiho, ne glede na slab
rezultat na predsedniških volitvah, bolj ali manj nepričakovano.
   Razumeti ga moramo torej kot obračun, ki so ga
povzročili zunanji pritiski.
 
   JE NOVAKOVA (PRVA ?) ŽRTEV ZAHTEVE PO POVEZOVANJU DESNICE?
 
   Ta notranji puč v N.Si se je zgodil v
pomenljivem političnem trenutku. Ne gre zgolj za bližajoče se volitve, temveč
mnogo bolj za vrenje na politični desnici, ki se poskuša na novo povezati in
pred volitvami ustrezneje pozicionirati.
    Ob tem velja
poudariti, da so že nekaj časa znana odklonilna stališča gospe Novakove do g.
Janše. Večkrat smo imeli priliko slišati, da ne vidi možnosti tesnega
sodelovanja z njim; očitno izkušnje z Janševim uničevanjem partnerskih strank
še niso  pozabljene.
   V teh izjavah pa ni bilo opaziti njenega
nestrinjanja s političnim programom SDS, temveč zavračanje njenega načina
delovanja, ki ga je definiral predvsem g. Janša sam, s svojimi prazgodovinskimi
zamerami in željo po maščevalnosti.
 
   JE TOREJ ODHOD NOVAKOVE ZMAGA JANŠE ALI NAPOVED NJEGOVEGA BLIŽNJEGA ODHODA?
 
   Odhod gospe Novakove in prihod g.Tonina torej
nedvomno odpira vrata za tesnejše sodelovanje N.Si z SDS, ne da bi se bistveno
menjal program N.Si. Tonin mogoče prinaša malo več neoliberalizma in politične
pragmatičnost, sicer pa nič bistveno novega v programskem smislu.
   In seveda nov
dokaz, da je slovenska politika peskovnik za velike fante, ne za pametna
dekleta.
   Prinaša pa, in TO je novo, možnost boljšega
sodelovanja z g. Janšo, tem fenomenom najbolj nepriljubljenega politika, ki na
javnih anketah dobiva le prgišče glasov, ki jih dobiva njegova stranka, hkrati
pa se drži vodstvene pozicije SDS kot globoko zažrt klop.
 
   JE USPEŠNO SODELOVANJE Z JANŠO NA DOLGI ROK SPLOH MOGOČE?
 
   Politična logika nas usmerja v prepričanje, da
žrtvovanje Novakove z vidika oblikovanja nove, moderne desnice, ni bilo nujno
niti ni zadostno. Ključni problem slabega sodelovanja na desnici ni bila
Novakova, temveč Janša. Da bi desnica prerasla v moderno stranko desnega
centra, bi moral najprej oditi g. Janša in šele potem bi se lahko desnica bolje
pozicionirala.
   Toda njegova pozicija, ki je na prvi pogled
zaradi nepriljubljenosti v javnosti šibka, temelji na globoko razpredeni mreži
sodelavcev, (tudi v vojski in policiji), tako, da je poskus njegove odstavitve
politično tvegan in se lahko konča podobno kot »poskus turškega državnega
udara«.
   Sodelovanje z njim
se je doslej za vsako stranko, ki se je spustila v to tveganje, končala tragično.
 
   Z VZTRAJANJEM JANŠE NA ČELU SDS ZA "ZDRUŽENO DESNICO"
OSTAJA TVEGANJE
 
   To sta torej dva razloga (kontinuiteta programa
N.Si s prihodom Tonina in Janšev nepomirljivi značaj), zaradi katerih odhod
Novakove ne rešuje volilne stiske na desnici. Nobene volilne kalkulacije tudi
novi »zavezi« SDS-N.Si ne kažejo preko 5o% volilnih glasov, računanje na vstop
stare in nove ljudske stranke ali stranke God itd. v DZ pa se bo kaj lahko
izkazalo za mokre sanje.
 
   JE JEZIČEK NA TEHTNICI »OSAMLJENI JEZDEC«
ŠAREC?
 
   Povsem pa se slika možnosti za volilno zmago desnice
spremeni, če novonastalo situacijo pogledamo širše. V tem primeru se ključno
vprašanje glasi: ali ima tisti, ki je odstopil Ljudmilo, v rokah djokerja, ki
se imenuje – Marjan Šarec.
   Samo v tej navezi SDS - N.Si – SMŠ se lahko
izračuni o zmagi iztečejo pozitivno. Samo v tej novi navezi postaja sodelovanje
N.Si z Janšo ključnega pomena, samo v tej kombinaciji postaja žrtvovanje
Novakove smiselno, čeprav tveganje sodelovanja z SDS ostaja.
 
   BO SMŠ RES TVEGAL?
 
   Toda vstopanje SMŠ v to kombinacijo je tvegano!
Podobno je vstopu viteza v votlino z namenom, da ubije zmaja. Zgodovina seveda
pozna take pravljice, ki so se srečno končale. Toda ob tem vztrajno molči,
koliko vrlih, lepih mladeničev se iz te zmajeve votline ni nikoli vrnilo.
   Kot pravi slovenska
politična modrost: v španoviji z g. Janšo še pes crkne.
 
   KAJ PA POVEZOVANJE NA LEVICI?
 
   Tako mladostno junačenje g. Šarca je toliko
bolj vredno pomisleka, ker so za SMŠ opcije na levici mnogo bolj obetavne. Ne
samo trenutne, ker bi bila razmerja med SD, SMC in SMŠ mnogo bolj izenačena,
temveč tudi dolgoročne. Kar vidna utrujenost SD in kadrovska podhranjenost SMC
na stežaj odpirata vrata, da v dveh pametnih mandatih prav SMŠ postane vodilna
stranka levega centra.  Bi lahko bila dodana
vrednost take povezave vlada brez g. Erjavca?
 
   TODA ALI NI SMŠ (ŠE VEDNO LE) PRAZNA VREČA?
 
   Seveda pa bi se SMŠ prej morala izkazati, da je
sploh politično operativna: da ima kadre, ki so sposobni sodelovati v vodenju
države. Svoje lastne kadre, ne emigrante iz drugih strank, kajti jasno je, da so
to predvsem ljudje, ki v drugih strankah niso uspeli, pa vidijo v novo nastajajoči
stranki novo priložnost za svojo (enkrat že) zavoženo politično kariero.
 
   SO REŠITEV »OBČINSKI KADRI«?
 
   Vstop številnih županov v SMŠ in s tem v
državno politiko ne pomeni dobrega obeta; prej nevarnost, da bodo lokalni
interesi prevladali nad nacionalnimi. Ne glede na to, da številne župane cenim,
njihov vstop v državno politiko nedvomno napoveduje dvig številnih medobčinskih
sporov na državni. V taki situaciji lahko spori o tem, kje bodo stali obrati za
predelovanje smeti, kje bodo potekale lokalne ceste in vodovodi, itd., postanejo osrednja državna vprašanja.
   Prislovična »enotnost
županov« je namreč navidezna. Obstoji zgolj kot enotno nastopanje proti
skupnemu »sovražniku«, vladi. Če bi sami postali del vlade, bi prevladal
slovenski sindrom: vsak zase, drug proti drugemu!
   To lahko (cum grano
salis), razumemo kot raztrganje Slovenije na krajevne skupnosti.
   Tisti, ki temu rečejo »udejanjanje prave
demokracije«, očitno niso sposobni videti, da je absolutna demokracija dejansko
absolutni kaos!
  POJAV INSTANT POLITIČNIH STRANK
   Na zadnjih dveh volitvah se je Slovenija soočila z nenavadnim pojavom: nastajanjem političnih strank tik pred volitvami, ki so potem zmagale! Tudi tretjič nam grozi nekaj podobnega, saj stranka »občinarja« Šarca kotira nenavadno visoko.
   To seveda kaže na določeno krizo političnega sistema v Sloveniji. Pa tudi na nezaupanje državljanov – volivcev v obstoječe institucije tega sistema, torej DZ, Vlado in predvsem vodilne politične stranke. Hkrati pa tudi na neznosno lahkotnost političnega (samo)zavajanja in naivnosti nas volivcev, saj smo volivci množično volili prav »nove« stranke, očitno v upanju, da se bodo stvari tako bistveno spremenile.
   Pa se očitno niso, saj so prav te stranke nato hitro izgubile »šarm novih obrazov«, s tem pa tudi zaupanje državljanov.
   Še več: analiza nosilcev slovenske politike nam pokaže, da se s pojavom novih
zmagovitih strank, pravzaprav zelo malo spreminja obstoječa politična nomenklatura.
  Bolj kot volimo spremembe, bolj ostaja vse isto!
   INVENTURA NEREŠENIH POLITIČNIH PROBLEMOV
   Vsak poskus preštevanja nerešenih političnih problemov, ki nas tarejo že desetletja, je podoben preštevanju dreves v Amazonskem pragozdu. Pa še skoraj vseeno je, kje začnemo: ali pri prepoceni razprodaji slovenskega gospodarstva, ali pri nelegitimnem diktatu institucij EU, da moramo odprodati državne banke (jutri bodo zahtevali, da odprodamo še »državne« klinične centre!), pri neučinkovitosti inšpekcij, pri hiperprodukciji slabo domišljene in neusklajene zakonodaje, ki jo producira DZ po diktatu pravnikov, ali pri naraščajočem izkoriščanju delavcev, ki jim tudi nekatera
državna podjetja ne plačujejo pokojninskih prispevkov. Ali pri naraščajočem
vplivu boga Kapitala, ki je spridil zdravnike, visoke uradnike, nemoralne
podjetnike in vse institucije slovenske RKC.
   Očitno je, da pohlep postaja najvišji skupen imenovalec slovenske politične pokrajine, po kateri bolj ali manj nekaznovano (preplačan cestni križ, TEŠ 6, gnila voda v novih bolnišnicah, …) mesarijo roparske horde.
   Prav te bodo v dobršni meri tudi sofinancirale prihajajoče volitve!
   REDUKCIJA NA ŠTIRI KLJUČNE PROBLEME
   Da bi bila situacija vsaj do določene mere obvladljiva, smo se v SINTEZI-KCD odločili, da to džunglo problemov poskušamo reducirati na 4 ključna vprašanja. To so:
   1. VOLILNA ZAKONODAJA
   V SINTEZI-KCD se že leta prizadevamo, da bi dosegli dogovor političnih strank o spremembi sedanjega proporcionalnega volilnega sistema v smeri kombiniranega. Sedanji sistem, ki je nastal v tekmi s časom v letu 1992 in ga je takratna Skupščina
sprejela »za enkratno uporabo«, niti približno ne ustreza več: je ustavno
sporen, ker ne omogoča odločujoče vloge volivcev – državljanov, povzroča velike
»sive lise« v pokritosti Slovenije s poslanci, daje nesorazmerne prednosti
političnim strankam in odriva oz. skoraj izloča Civilno družbo (CD) iz
volilnega sistema, kar vse vodi v negativno kadrovsko selekcijo. Rezultati so
vidni na vsakem koraku.
2. ODGOVORNOST VLADE IN MINISTROV
   Slovenija kronično boleha za pomanjkanjem
politične odgovornosti. V SINTEZI-KCD smo prepričani, da je eden temeljnih
vzrokov za to neustrezen Zakon o vladi, ki povsem napačno pozicionira institut
premierja, vlade in ministrov. Če bi imel predsednik vlade več pristojnosti pri
izbiri ministrov in njihovem razreševanju, bi moral prevzeti bistveno večjo
odgovornost za delovanje in ne-delovanje vlade, za sprejete in ne-sprejete
odločitve ministrov in vlade v celoti.
3. UPRAVLJANJE Z DRŽAVNO LASTNINO (lastnino državljanov)
   V zadnjem desetletju to vprašanje postaja ključni problem našega razvoja. V SINTEZI-KCD nikakor ne moremo razumeti neznosne lahkotnosti, s katero slovenska politika odprodaja gospodarska podjetja, telekomunikacijske sisteme in banke oz. kako brez učinkovitega odpora pristaja na nelegitimne zahteve raznih organov EU, tujih bančnih korporacij in mednarodnih finančnih centrov po njihovi »privatizaciji«. Ta odprodaja najpogosteje spominja na sovražne prevzeme, saj se naša podjetja
praviloma prodajajo pod ceno. Pri tem ne moremo mimo dejstva, da vlada v
resnici sploh NI LASTNIK teh subjektov, temveč zgolj njihov vsakokratni upravljalec, s katerim bi morala ravnati v smislu dobrega gospodarja. Pa očitno ne.
4. TUDI SLOVENIJA JE DEL PROPADAJOČEGA PLANETA
   Vse pomembnejša postajajo vprašanja, kako posamezna družba ravna s svojim naravnim okoljem: kakšna je njena energetska politika, kakšne prometne sisteme oblikuje, kako ščiti plodno zemljo in pitno vodo, kako se bori proti neustrezni kemizaciji kmetijstva in prehranske industrije, kako gospodari s prostorom. Prepričani smo, da naši ukrepi na tem področju močno zaostajajo za vse bolj akutnimi potrebami, da politik (in nadzora) na teh področjih ni mogoče označiti niti kot ustrezne niti kot učinkovite.
   KAKO ORGANIZIRATI NADZOR CIVILNE DRUŽBE V ČASU (PRED)VOLILNE
DIAREJE?
   Od vseh političnih strank, ki bodo nastopile na volitvah,
bomo zahtevali, da se »clara et distincta« opredelijo do teh vprašanj. Nato
bomo, ne glede na ideološke opredelitve, podprli tiste stranke (in njihove
kandidate), ki se bodo opredelile pozitivno, ostalim pa napovedali medijsko
vojno na družbenih omrežjih. (V uradnih medijih, kamor poleg večine TV in radijskih postaj spadajo tudi časopisi, to skoraj ne bo mogoče, saj jih bodo posamezne stranke pravočasno »zakupile«, če že niso v njihovi lasti).
   Idealno bi seveda bilo, če se iz tega našega poskusa pritiska civilne družbe na lažnive stranke in njihove sladkobrbrajoče kandidate razvilo pravo organizirano civilno gibanje. Potem bi lahko večino kandidatov kar na njihovih javnih nastopih
povprašali, ali se sploh zavedajo, kaj obljubljajo, ali svoje obljube jemljejo
resno in ali bodo za njimi stali tudi po volitvah.
   In nato bomo podprli verodostojne kandidate ter javno verbalno »kamenjali« hipokrite. In volili proti njim.
   VPLIV NA POLITIČNE PROGRAME STRANK, VPLIV NA SESTAVO NJIHOVIH KANDIDATNIH LIST, VPLIV NA VOLILNE IZIDE?
   Zavedamo se, da smo dinozavri, izumirajoča vrsta političnih idealistov.
   Toda prav tako se zavedamo, da se prav zagotovo ne bo nič spremenilo na bolje, če ničesar ne storimo; samo slabše bo. Že zdaj je naš Državni zbor vse bolj podoben dvema pevskima zboroma, ki pojeta tako, kot jima dirigirata zborovodje, eden z leve
in drugi z desne. Predsednik pa lahko bolj ali manj skrbi le za mentalno higieno.
   Zato v tej večni dilemi, biti pesimist in migati zgolj s Kratilovim mezincem ali biti optimist in poskušati kaj storiti, vedno znova izberemo slednje. (Kdo bo rekel, da iz
lastnega egoizma, saj vemo, da optimisti živimo dlje).
   In zato verjamemo, da bodo ta zaostrena vprašanja in grožnja javnega polemiziranja z ignoranti vsaj delno vplivala že na oblikovanje predvolilnih programov
političnih strank, na sestavo njihovih kandidatnih list, in v primeru lepega
vremena in dobre letine tudi k ne-izvolitvi katerega od najbolj akutnih
primerkov slovenske politične zblojenosti.
   Toda sanjamo več: če se nam pridružite, če nas bo dovolj, če se organiziramo, če nastopimo enotno, lahko že na teh volitvah ustavimo vrsto prevarantov, ki vedno znova nastopajo na volitvah z istimi obljubami, po volitvah pa te obljube varno
shranijo za naslednje volitve. Ker so praktični in se zavedajo, da bi si v
primeru, da bi se katera od teh obljub slučajno uresničila, za naslednje
volitve morali izmisliti povsem nove.
   Seveda volilne diareje s tem ne moremo povsem ustaviti, toda vsaj nekatere najbolj smrdeče megle lahko razpihamo. Vsaj zaradi politične higiene novega DZ.
   Pridružite se nam!
 PARALELNI SVETOVI
 
    Če hočemo razumeti
pojav bit-coinov in funkcioniranje njihovega trga (borze), moramo seči daleč
nazaj, v teorijo paralelnih svetov. 
    Teorija paralelnih
svetov seveda ni nastala v moderni fiziki. Tu je dobila samo obeležja
matematično dodelane teorije, sicer pa paralelni svetovi obstojijo od samega
začetka človekovega ozaveščanja, le da jih naši predniki niso tako dojemali in
poimenovali. Še več, dolgo smo potrebovali, da smo sploh začeli razlikovati,
kaj spada v naš stvarni svet, kaj pa v paralelni virtualni svet. Številni imajo
s tem razlikovanjem še danes velike težave.
 
   BOGA JE TOLIKO, KOLIKOR VERJAMEMO VANJ
 
   Eden najbolj
dograjenih paralelnih svetov je religija. V stvarnem svetu bog seveda ne
obstoji. Obstoji pa v paralelnem svetu, v zavesti številnih ljudi. Več ljudi,
kot verjame vanj, večji in močnejši je.
   Svet verovanja je
danes izjemno »dograjen« in razvejan. V njem niso samo nebesa in pekel kot
bivanjske virtualne dominacije, tu je cela plejada angelov vsaj petih različnih
podob ali funkcij, tu je kakšen tisoč prerokov in svetnikov. Barvitost tega religioznega
sveta bistveno povečuje nesporazum verujočih o »pravi« podobi boga, torej o
»pravem« Bogu, kar poraja nekaj večjih verskih skupin in v vsaki nekaj sto
ločin. Dovolj dobrih razlogov za vojne in klanje v imenu boga. Torej za klanje
v realnem svetu zaradi podob v virtualnem. Paradoks povratnega učinka.
   Tudi, če se omejimo
samo na katolicizem, že moramo ločiti posledice prvega razpada na ortodoksni
(pravoslavje) in »modernizirani« rimo-katoliški del, pa slediti naslednje
cepitve, ko se je pojavil luteranizem v svoji nemški, švicarski in francoski
obliki, pa pojav anglikanske verske ločine in tako vse do danes, ko samo v ZDA
obstoji več tisoč različnih ločin katolicizma (od amišev do scientizma) in še
kak tisoč drugih.
   Vse to so paralelni
svetovi človekovega stvarnega bivanjskega sveta. Filozofsko jih je najbolje
opredelil že Ksenofan z izjavo, da imajo bogovi konjev podobe konjev.
 
   POJAV VIRTUALIZMA
 
   Tudi virtualna
vrednost ni izmišljotina sodobne ekonomske (finančne) »znanosti«. Ljudje jo
poznajo od davnaj in od nekdaj tudi že upoštevajo in uporabljajo, celo še pred
nastankom denarja.
   Če kmet kupi
mladega bikca ali žrebe za vzrejo, ga ne plača po realni vrednosti (teža krat
cena mesa), temveč po pričakovani, »virtualni«: v kakšnega plemenjaka se bosta
ta teliček ali žrebiček razvila (minus predvideni stroški, čas in tveganje).
Tako dobljena vrednost je seveda povsem virtualna. Ekonomisti so sicer
potrebovali tisočletja, da so to »virtualno vrednost« ujeli in matematično
obdelali v svoje teorije in sheme in razvili virtualno ekonomijo, ki operira na
pričakovanih vrednostih, torej na veri (zaupanju).
   Ena najbolj znanih
virtualnih shem je seveda Ponzijeva shema. Temelji, enako kot vse religije, na
preprosti veri v »dodano vrednost«. Funkcionira vse dotlej, dokler beležimo
(hiter, eksponencialen) prirastek vernikov, ki so pripravljeni vlagati. Če se
priliv vlagateljev zmanjša ali prične, (bog ne daj!), celo upadati, se shema
zruši. Fiziki bi rekli: zvezda umre, pojavi se črna luknja in vse požre.
 
   BIT-COINI SO V SVOJEM BISTVU PONZIJEVA SHEMA
 
   Bit-coini
povezujejo vse doslej povedano. So paralelni svet financ, temeljijo na
virtualni vrednosti (pričakovanja bodoče vrednosti), vanje vlagajo verniki,
njihova moč (vrednost) je odvisna od naraščanja števila vernikov-vlagateljev
(kupcev). V bistvu so torej Ponzijeva shema.
   V tem smislu so
nova religija sodobnega sveta, katere bog (BIT-COIN) je vreden toliko, kot vanj
verjamemo oz kolikor ljudi verjame vanj in ga je pripravljeno častiti ter
povpraševati po njem.
   Ker so bit-coini pojav
virtualnega sveta, so te omejitve povpraševanja po njih rahlo specitične glede
na omejitve v stvarnem svetu. Tam je npr. povpraševanje po hrani omejeno s
količino tega, kar lahko poje en človek, z naraščanjem števila ljudi, ki si
hrano sploh lahko privoščijo, s problemi uspešnega hranjenja živil in njihove
distribucije.
   Ker se pri
bit-coinih gibljemo v paralelnem virtualnem svetu, večina teh omejitev odpade:
tam so bogovi večni, nihče se ne ubada s problemi njihove prehrane (niti s
problemi prehranjevanja Marije, ki je vnebohod doživela z dušo in telesom, kot
pravi legenda). Ni problema skladiščenja, saj jih hranimo v posebnih denarnicah
in te v računalniških oblakih.    Zato ni
čudno, da poznam kar nekaj ljudi, ki verjamejo, da bo ta shema trajala večno.
No, poznal sem tudi ljudi, ki so slepo verjeli v druge Ponzijeve sheme. Ali v
posojila v švicarjih. Danes pa zahtevajo, da mi plačamo (socializiramo) zmote
njihove vere!
   Toda neizprosna
logika obstaja: povpraševanje po tem novem bogu se dogaja v realnem svetu (kot
sicer vera v slehernega boga!) in ni omejeno z naravo boga samega (če bi
bilo, to ne bi bil bog!), temveč z omejitvami človeka v realnem svetu.
   To seveda pomeni,
da tudi ta nova religija deluje po tej isti logiki, zato moramo pričakovati, da
se bo trg bit-coinov (borza) prej ali slej zrušil, saj je povpraševanje v tem,
realnem bivanjskem svetu, omejeno s številnimi dejavniki. Eno od dejstev, ki
kot postulat izhajajo iz te logike (dejansko pa iz egocentrične narave ljudi),
je nujno nastajanje verskih ločin, torej Bit-coinu vzporednih (izvedenih)
religij. Pojavile se bodo pobude za drugačne virtualne sisteme, torej za
drugače imenovane kripto-valute.
   Toda preden se bo
to zgodilo, bo nekaj spretnih igralcev v tej shemi neznansko obogatelo.
 
   BIT-COINI IN KRIPTO-KRIMINAL
 
   Drugi razlog (ali
razlogi drugih ljudi), zakaj vlagati prav v ta virtualni oblak, je zmotno
prepričanje, da so transakcije z bit-coini neizsledljive. To je pritegnilo
številne ljudi, ki so svoje umazane transakcije ali celo kriminal poskušali
skriti v tem virtualnem svetu.
   Številna znamenja
kažejo, da temu ni tako. Že nekaj časa je znano, da vsak računalnik, ki opravi
tako transakcijo, postane označen, »okužen« in s tem izsledljiv. Zato pravi lumpje
opravljajo transakcije z bit-coini prek številnih vmesnikov, kar sledenje sicer
otežkoča, ne pa tudi onemogoča. To v praksi pomeni, da je tudi take transakcije
mogoče izslediti, če se jih le »splača«. In splača se jih, če gre za visoke
transakcije ali za močan sum, da so v ozadju kriminalci ali kriminalne združbe
oz »domovinska varnost«.
   To seveda vedo tudi
vlomilci, ki so pred dnevi v Ljubljani izvedli največjo, 50 -100 milijonsko
(odvisno, kateri dan preračunavamo vrednosti) krajo bit-coinov. Prav zato je v
tem vlomu kar nekaj nepojasnjenih vprašanj in nerazumljivih odgovorov.
Pravzaprav toliko, da se nazadnje kaj lahko izkaže, da sploh ni šlo za vlom in
krajo v pravem pomenu besede, temveč za svojevrsten reklamno-poslovni spin (ali
celo utajo!).
 
   JE ZA VSEM SKUPAJ CIA?
 
   Neverjetno bi bilo,
da za tako uspešnim lansiranjem novega boga in milijardnimi transakcijami ne bi
bilo ničesar in nikogar v ozadju.
   Skoraj nobenega
dvoma ni, da za vsem skupaj tiči CIA. Seveda paralelni svet bit-coinov ni njen
izum (taka trditev bi bila dober primer vere v teorijo zarot!), toda očitno je
pravočasno postavila svojo »ekspozituro v oblakih«, da zdaj vsaj v grobem sledi
dogajanju. Če koga, potem njo prav gotovo zanimajo milijonske transakcije in
izvor tega denarja. Z njenega vidika je svet bit-coinov nekakšna »finančno –
davčna oaza«, idealen prostor za pranje denarja in skrivanje njegovega izvora.
Že zato mora slediti vsem večjim transakcijam. Tako, kot sledi paralelnim
svetovom potencialnih teroristov, pa o tem nihče ne govori.
   Kot ne govori
nihče, da je prav CIA verjetno izbrala NLB za razpošiljanje tiste milijarde
evrov na 800 naslovov, da bi tako prišla do spiska naslovnikov. Zato lahko
upravičeno domnevamo, da to ni bilo nobeno pranje denarja. Podobne, toda
nedogovorjene transakcije v drugih bankah je CIA namreč pravočasno blokirala.
 
   ZA ZAKLJUČEK
 
   Ima pa paralelni
svet bit-coinov eno prednost pred religijo, čeprav imata oba veliko skupnega,
saj sta oba paralelna svetova stvarnemu življenju (s števinimi povratnimi
posledicami) in temeljita na veri v »dodano vrednost« našemu trpkemu vsakdanu.
   Vrednost bit-coina
je, enako, kot moč boga, odvisna zgolj od tega, kolikor verujemo vanj. In ta
hip je vernikov bit-coina veliko in njihovo število še narašča. Z bit-coini je
že doslej, dokazano, veliko ljudi obogatelo, nekateri prav neznansko, in veliko
jih bo verjetno še, preden za vse druge nastopi pekel. Ne v onstranstvu, temveč
tu, v našem realnem bivanjskem svetu. 
   Torej poslovanje z
bit-coini prinaša nebesa in pekel že tu, v stvarnem svetu, medtem ko religije
obljubljajo nebesa in device šele v onstranstvu, v paralelnem virtualnem svetu,
česar pa doslej ni bilo mogoče dokazati.
   In to je prednost
Bit-coina pred drugimi bogovi. In zato število vernikov te nove religije
narašča hitreje kot število vernikov drugih religij.
PAPIRNATI JUNAKI

Sovražim trditve, ki vse posplošujejo na način:
»Vse je zanič!«, »Vsi so pokvarjeni!«, »Vsi samo kradejo!«, »Nikomur ne moreš zaupati!« itd.
V četrtek sem v »Delu« prebral: »Dokler vsi ... vodilni oblastniki od 2004 dalje, ne bodo politično končali na smetišču zgodovine, razčiščevanja ne bo!« Ja, ali vehementni gospod, ki je napisal to bedarijo, pripravlja novo revolucijo?! Organizira mogoče »Rdeče brigade« in nas poziva, da se vključimo? Ali ne ve, kakšne težave imamo že sedaj s smetišči?
Življenje, dobro in slabo, poteka skozi vsakodnevne posameznosti in odločitve. Sreča in hudič se zmeraj skrivata v detajlih in ne poznata besede VSI.
Tisti, katerih misel se vselej začenja z "vsi", so papirnati junaki, ki anonimno kriče po šankih in blogih, v resnici pa največ prispevajo k ohranjanju starega. Kajti, če so krivi vsi in vsi odgovorni, ni niti kriv niti odgovoren nihče.

DILEMA

S podobno dilemo smo se pred dobrega pol leta srečali v »Svetu za civilni nadzor projekta »Drugi tir«: dva člana Koordinacijskega odbora, dobra strokovnjaka sicer, sta se opredelila za politično filozofijo »Nikomur ne moremo zaupati«, štirje smo hoteli poskusiti dogovarjanje z Vlado, ki nam je obljubila, da bo bistveno korigirala projekt drugega tira, ki ga je podedovala od prejšnje vlade, in da sprejema našo zahtevo po institucionalizaciji civilnega nadzora tega projekta.
Sledilo je šest mesecev trdega dogovarjanja (in dva meseca poletnih kislih kumaric). Osem mesecev potrpežljivega dogovarjanja, v katerih sem vsak dan slišal, kako nas bodo »nategnili kot osle, ki so šli na led«!
V četrtek, 30. novembra je Vlada RS sprejela »Sklep o ustanovitvi Projektnega sveta za civilni nadzor nad izvajanjem projekta izgradnje drugega tira železniške proge Divača – Koper«. Sklep ni čisto povsem tak, kot smo si ga želeli. Je pa dober in prepričan sem, da bi bil vsaj v dveh točkah še boljši, če bi Koordinativni odbor Sveta ostal enoten, torej z dvema strokovnjakoma več. Boljši bi bil v tistih hudičevih detajlih, kot celota pa je odličen!
Zato naj kar navedem, kako smo ga v SINTEZI-KCD pospremili v javnost.

OBVESTILO MEDIJEM

Z veseljem vam sporočamo, da je Vlada RS danes, v četrtek, 30. novembra 2017, sprejela Sklep o ustanovitvi Projektnega sveta za civilni nadzor nad izvajanjem projekta »Izgradnja drugega tira železniške proge Divača – Koper«.
Dogovarjanje o ustanovitvi takega, v naši politiki prvega institucionaliziranega organa civilne družbe za nadzor poteka velikega državnega investicijskega projekta, je trajalo skoraj dve leti. Že v začetku lanskega leta je SINTEZA-KCD v treh pismih opozarjala Vlado oziroma predsednika dr. Mira Cerarja, da obstoji nevarnost, da se tudi pri »drugem tiru« ponovi obrazec iz projekta TEŠ 6. Takrat smo predlagali, da vlada sama ustanovi ustrezen javni nadzorni organ (svet) z udeležbo predstavnikov civilne družbe. Ker vlada takrat ni reagirala, smo sami ustanovili “Svet za civilni nadzor projekta Drugi tir”.
Trdo delo tega Sveta je obrodilo sadove. S strokovnjaki smo dokazali, da je bila predlagana izhodiščna cena projekta »drugi tir« (1,3 mrd evrov) prenapihnjena, da je smotrneje takoj graditi dvotirno progo, itd, predvsem pa, da vlada sama potrebuje tudi »drugo mnenje«, ko gre za tako velike finančne vložke in zapletene odločitve. Forenzična analiza projekta TEŠ 6 je namreč pokazala, da sta bila vlada in DZ pogosto zavajana s strani izvajalcev, o ključnih investicijskih odločitvah pa obveščana prepozno, ko so se te že izvajale.
Prav ta spoznanja so predstavljala podlago, na kateri se je Vlada odločila, da ustanovi poseben Projektni svet za civilni nadzor izvajanja tega projekta, ki ga bodo sestavljali (z eno izjemo) izključno strokovnjaki, ki jih bodo predlagale kvalificirane institucije civilne družbe. Poziv za te predloge bo javno objavljen že decembra letos.
S pozdravi in spoštovanjem!
Za SINTEZO-KCD
Predsedujoči
Emil Milan Pintar

NADVSE POMEMBEN DOGOVOR

S posebnim zadovoljstvom sporočamo zainteresirani javnosti, zlasti različnim Civilnim iniciativam, ki se kot mi borijo za več transparentnosti, pravnega reda in demokracije v naši družbi, da je Vlada RS danes, v četrtek, sprejela »Sklep o ustanovitvi Projektnega sveta za civilni nadzor nad izvajanjem projekta izgradnje drugega tira železniške proge Divača–Koper«.
Projektni svet (PS) bo sestavljalo osem (8) predstavnikov civilne družbe, ki jih bodo predlagale kvalificirane organizacije civilne družbe, in en predstavnik vlade, ki bo skrbel za povezovanje. Projektni svet bo neodvisen organ, ki bo spremljal in presojal vse dogajanje in vso dokumentacijo v projektu »drugi tir«, zavzemal do tega dogajanja svoja stališča in o tem seznanjal javnost, najmanj dvakrat letno pa poročal tudi vladi. Pri tem bo, kar je izredno pomembno, imel vsak član PS pravico do ločenega mnenja.
V teh mesecih pogajanj se je večkrat pokazalo, da osnovni problem ni bilo pomanjkanje politične volje ali razlike v doumevanju nekaterih pomembnih posameznosti. Največji problem je bil naš pravni sistem, ki nikjer ne predvideva in malo kje dopušča institucionaliziran civilni nadzor nad potekom velikih državnih investicijskih projektov. Pravniki različnih državnih institucij so nam vedno znova in znova, pogosto z rahlo arogantno oblastno držo, zavračali predlagane rešitve, ker »niso povsem usklajene z našim pravnim redom«. Kot da bi bila lahko v naši državi, ki ima skoraj toliko pravnih predpisov kot državljanov, sploh kdaj katerakoli stvar povsem usklajena z vsemi predpisi! Če ne bi imeli iskrene pomoči pravnikov na Ministrstvu za infrastrukturo in profesorja dr, Pirnata, se skozi ta gozd pravnih ovir in nezaupanja v to »sistemsko novost« skoraj gotovo ne bi prebili.
Seveda bi bile posamezne rešitve v tem »Sklepu« lahko še boljše, kot so zdaj dogovorjene. Posebno trd oreh je predstavljal problem kandidiranja in izbora članov PS, zavedajoč se nevarnosti, da bodo poskušali plenilski lobiji tudi v ta organ vsiliti svoje predstavnike oziroma poskušali kasneje vršiti pritisk nanje, da bi prvi prišli do pomembnih informacij. Zato smo zavestno pristajali na nekatera omejitvena določila pri delovanju PS in sprotnem seznanjanju zainteresirane in strokovne javnosti s potekom projekta.
V Svetu za civilni nadzor projekta drugega tira (SVET – DT), v Gibanju za družbeno prenovo SINTEZA (SINTEZA – Gibanje) in v Koaliciji civilne družbe SINTEZA – KCD, katerih predstavniki smo sodelovali v teh pogajanjih, si ne delamo utvar, da smo z dogovorom o ustanovitvi Projektnega sveta rešili probleme nadzora projekta »drugi tir«. Nasprotno, potrebna bodo leta in leta trdega dela, »prepirov« z vodstvom projekta in posamezniki v politiki, naklonjenimi nelegalnim interesnim povezavam, da bi preprečili zdrs projekta v močvirje ne-transparentnih odločitev, tako značilnih za projekt TEŠ 6.
Toda prvi korak je narejen. Velik korak za vlado, ki je kot prva v samostojni Sloveniji sprejela odločitev, da omogoči institucionaliziran nadzor civilne družbe nad potekom velikega državnega projekta. In velik korak za civilno družbo, ki bo morala šele dokazati, da je tega zaupanja vredna in da je sposobna tak nadzor tudi učinkovito izpeljati.
Za SVET - DT, za SINTEZA - Gibanje in za SINTEZA - KCD:
Emil Milan Pintar, Jože Mencinger, Marko Pavliha, Miroslav Marc, Andrej Cetinski, Vito Šoukal in drugi.

KANDIDIRANJE ZA PS

Na vrsti je torej Civilna družba, da predlaga ustrezne kandidate. Javen poziv za kandidiranje bo po dogovoru objavljen naslednji teden, kandidate pa lahko priglasijo Civilne iniciative, ki obstoje že vsaj dve leti in so se v tem času aktivno ukvarjale s problematiko drugega tira (vsaka po enega).
Kandidati morajo imeti visoko izobrazbo in izkušnje z velikimi projekti. Delo v PS ne bo plačano, verjetno pa bodo člani dobili minimalne sejnine v skladu z zakonom o nadzornih svetih. Ker pri tem ni nujno, da so kandidati člani CI (če imajo te sploh urejeno članstvo), je to priložnost, da se kvalificiranim CI javijo tisti strokovnjaki, ki jih to zanima in ustrezajo kriterijem. Tudi v SINTEZI-KCD smo odprti za take predloge.
Po mojem osebnem mnenju pa odpadejo kandidati, ki so prepričani, »da se nič ne da narediti« in da je vse politike iz obdobja 2004 – 2017 treba poslati na smetišče zgodovine.
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
29 30 31 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 166159
Forum avtorjev: 15858 Forum teme: 34339 // Odgovorov: 1867605
Blog avtorjev: 3574 // Blogov: 85250 // Komentarjev: 1225646
Avtorji fotografij: 25621 // Slik: 218029 // Videov: 18653 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "