DOGOVORI DA, GNILI KOMPROMISI NE!
KOALICIJSKA POGODBA ALI USKLAJEN PROGRAM
DELA VLADE?
   Tekoče politično dogajanje redko ponudi
možnost za temeljitejšo obravnavo kompleksnih vprašanj družbenega razvoja.
Nasprotno pa predvolilno obdobje in soočanja strank oz. njihovih prvakov
pogosto razkrije področja, ki so potrebna ali takojšnje politične intervencije
v smislu boljše ureditve posameznih vprašanj ali večjih sistemskih premikov oz.
»reformiranja« obstoječe sistemske (zakonske) ureditve in politik, ki ne
ustrezajo več dejanskemu stanju in zahtevam stabilnega razvoja.
   Če iz letošnjih soočenj izločimo tista
vprašanja, ki so bila zlorabljana v politične namene (npr. problemi beguncev)
ali cenene obljube nekaterih strankarskih prvakov, kako bomo takoj povečali
(zlasti minimalne) plače, pokojnine in zagotovili delovna mesta za bežečo
inteligenco (vse to so sistemski problemi, ki jih je mogoče reševati samo v
kontekstu, ne izločeno), nam ostane vrsta KLJUČNIH vprašanj, glede katerih se
bo morala vladna koalicija tako ali drugače dogovoriti.
   Še prej pa se zastavlja vprašanje, ali bo to
dogovarjanje končalo v nekakšni »Koalicijski pogodbi«, v kateri koalicijske
stranke govorijo predvsem o svojih prizadevanjih, ali pa je nastopil čas, da se
dogovorijo o »Programu dela vlade«. Slednje je nedvomno zahtevnejše, zlasti,
kadar je program zapisan v obliki mrežnega plana (časovne opredelitve),
prispeva pa k discipliniranju strank in preglednejšemu načinu dela. Pri tako
pisani koaliciji, kot se nam obeta, se lahko to izkaže kot ključen element
dobrega delovanja vlade.
  
 
    SISTEMSKA VPRAŠANJA DRUŽBENE ORGANIZIRANOSTI
1.    1. 
Temeljno vprašanje družbene organiziranosti, ki danes neposredno vpliva
na probleme politične (ne)odgovornosti vlade, ministrov in poslancev, je sedanji
volilni sistem, ki vodi v negativno kadrovsko selekcijo. Ta potrebuje vsaj tri
popravke:
-         Korekcijo v smislu uvedbe kombiniranega
sistema, v katerem bi polovico poslancev volili neposredno;
-        Redefiniranje volilnih okrajev in enot;
-        Dvig sedanjega 1-odstotnega praga za participiranje na sredstvih proračuna na 2 –3%, kar bi zmanjšalo število instant političnih strank, ki na volitvah lovijo
samo to apanažo.
Samo 50% udeležba je jasno opozorilo političnim strankam in
obstoječi politični nomenklaturi, da se čas za spremembo volilnega sistema
izteka. Bojkotiranje (obstrukcija) volitev še zdaleč ni edina oblika
političnega protesta ljudstva, ki so mu ukradli državo!
1.2.       
 Drugo sistemsko vprašanje, ki ga je treba
čimprej drugače urediti, če hočemo zagotoviti večjo politično odgovornost, je
način sestavljanja vlade in odpoklic ministrov 
v smislu večjih pristojnosti najprej mandatarja in potem predsednika
vlade. Samo tako lahko pričakujemo boljše upravljanje z državo in državno
lastnino (lastnino državljanov);
1.3.       
Tretje
področje je vprašanje samostojnosti (neodvisnosti) sodnega sistema, vse od
načina imenovanja sodnikov, do uvedbe obveznega 4-letnega »stažiranja«, ki se
konča s kvalificirano oceno uspešnosti pred imenovanjem v trajni mandat. Ob tem
je treba povečati notranji nadzor sojenja, zmanjšati število »vračanih sodb« in
zaostriti probleme zastaranja v smislu izgube sodnega mandata sodnika, ki je to
zakrivil.
1.4.       
Četrto
področje je vprašanje družbenega nadzora, ki sega vse od krepitve državnih
nadzornih subjektov (inšpekcije, RS, KPK, itd.) do sistemske
vključitve institucij Civilne družbe v politični nadzor. Samo tako se lahko
nadejamo postopnega zmanjševanja zlorab, ki jih danes izvajajo predvsem
pokvarjeni pravni lobiji, povezani v nelegitimne interesne hobotnice (ukradena
država). Nobenega dvoma ni več: živimo v obdobju diktature sprevrženih pravnikov.
1.5.       
In
peto, morda celo najpomembnejše, je depolitizacija verskih ustanov in njihova
ločitev od Države in Proračuna. Verske aktivnosti so in morajo (p)ostati zasebne
aktivnosti verujočih in se v celoti financirati iz njihovih prispevkov. S
hitrim naraščanjem števila vernikov, ki ne pripadajo RKC, postaja to eno
vznemirljivejših vprašanj usklajenega razvoja Slovenije v bodoče.
 
   VPRAŠANJA DOLGOROČNE STABILNOSTI RAZVOJA SLOVENIJE
2.1. Vsem je jasno, da je treba čimprej izvesti ustrezno
pokojninsko reformo, ki bo na eni strani pomenila korenit popravek najnižjih
pokojnin navzgor, na drugi pa to kompenzirala s hitrejšim podaljševanjem
delovne dobe in bistvenim zmanjšanjem izjem (policija, vojska, poslanci itd.).
Sedanji čas pomanjkanja delavcev je idealna priložnost za tako reformo.
2.2. Še pomembnejše za ohranitev družbene stabilnosti je
oblikovanje produktivnega razmerja med kapitalom in delom, ki ju moramo
razumeti kot soodvisna produkcijska faktorja. V tem kontekstu je potrebno
zagotoviti ustrezne oblike soupravljanja in participacije delavcev na dobičku.
2.3. Ohranjanje družbenega veznega tkiva zahteva vzdržno
razmerje med plačami, ki jih ne smemo naravnavati po lažiranih podatkih o
plačah v tujini (primerjava med bruto in neto plačo, brez upoštevanja realnih
razlik med »bivanjskimi stroški«, je običajna sistemska laž!). V ta kontekst
spada tudi davčni sistem, kjer se moramo zavedati, da povečevanje plač najbolje
plačanega razreda zelo malo prispeva k povpraševanju po slovenskih izdelkih;
mnogo več po nemških.
 
    VPRAŠANJA DOLGOROČNE RAZVOJNE NARAVNANOSTI
3.1. Slovenija danes spada med redke srednje-razvite
države, ki nima ustrezne energetske strategije, naravnane na vse bolj pereče
probleme naravnih omejitev Planeta (povečevanje neodvisnosti od fosilnih goriv,
sistematičen prehod na obnovljive vire, razvoj konkurenčnega neindustrijskega
kmetovanja, ohranjanje čistosti voda, zmanjševanje uporabe plastike, ohranjanje
rodovitne zemlje, ostrejša politika nadzora, itd.)
3.2. Podobna je situacija na področju strategije
mobilnosti in razvoja prometa, kjer se naš zaostanek za primerljivimi državami
meri v desetletjih (odnos do naftnih motorjev, ekološke takse, urbanizacija
prometa, itd.), pri tem pa razne strategije prometa upoštevajo predvsem
obstoječe prometne tokove in trende, z bistveno premajhnim ozirom na naše prostorske omejitve in zakonitosti.
3.3. Turizem vse preveč razumemo zgolj kot eno od
(naj) hitreje rastočih gospodarskih področij, nismo pa sposobni v njem
prepoznati enega največjih onesnaževalcev okolja in uničevalca sonaravnega
bivanja. Prehod na velike turistične komplekse (industrializacija turizma), ki
se pravkar dogaja, bo prinesel tudi velike razvojne probleme in obremenitve
tako okolja kot našega avtohtonega prebivalstva. Prepričan sem, da potrebujemo
novo dolgoročno strategijo, ne sledenje modnim trendom. Sedanji razvojni in
»zaščitni« ukrepi na tem področju problemov ne rešujejo, temveč jih
poglabljajo.
 
   SISTEMSKE REŠITVE ALI »GAŠENJE POŽAROV«?
 
   To so le
nekatera vprašanja, na katera so opozorila predvolilna soočenja vodij strank –
predvsem v smislu, da so se jim akterji izogibali in hkrati jasno nakazovali,
da glede njih nimajo operacionaliziranih programov.
   Pri tem so jim
izdatno pomagali mediji, ki so v njihovih nastopih lovili predvsem »kikse«, ne
pa programskih usmeritev. To seveda vodi v izrinjanje razprav o teh ključnih
razvojnih vprašanjih iz medijskega prostora, politikom pa omogoča zgolj sprotno,
nesistemsko in pogosto šarlatansko reševanje konfliktnih situacij, ki so vse
pogostejše.
   In še
pogostejše bodo, zlasti na področju konfliktov z naravo.  Zato je nujno, da bodoča vlada povzame ta vprašanja v novo »Pogodbo o programu delovanja vlade« in z jasno začrtanimi
načrti reševanja odpira možnost drugačne, bolj demokratične razprave tudi v
medijih, ki so danes preveč podrejeni »šokantnim dnevnim zgodbam« in političnim
foto montažam.
   Brez takega javnega dialoga o vprašanjih, ki
zadevajo vse nas državljane, ni demokratične družbe, ne glede na to, kateri
politični opciji pripada vladajoča nomenklatura.
   Pa tudi
neodvisne države ne.

Oddano: 10.06.2018 ob 16:32:53
Zaznamki:
program nove vlade, poudarki, ne neoliberalizmu
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 
Oceni:

Ogledi 317 | Ocena 3.9 od 7 glasov

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
V celoti se strinjam z zapisanim. Imam le eno pripombo, nič nisi omenil naše kulture. Sam sem o tem že javno pisal, zato naj tukaj prilepim v razmislek. Lp

O promociji slovenske literature v svetu

(V razmislek pred dogodkom leta 2022, ko bo Slovenija častna gostja frankfurtskega knjižnega sejma)

Že zadnji čas je, da se vsi tisti, ki odločajo o promociji slovenske literature, samokritično vprašajo, kaj so do sedaj naredili, da bi svet spoznal naše vrhunske pesnike/-ce in pisatelje/-ce? Naj naštejem zgolj tri, ki si zaslužijo Nobelovo nagrado: Lojze Kovačič, Gregor Strniša, Dane Zajc. Pa še nekaj bi jih lahko naštel. Skratka, nekateri slovenski pisci se v svetu pojavljajo kot muhe enodnevnice. Veliko naših vrhunskih literarnih ustvarjalcev zunanji svet ne pozna. Slovenski PEN in DSP ter nekateri posamezniki, ki jim je uspelo v svetu ustvariti prijateljske odnose s svojimi pisateljskimi kolegi, nimajo, razen umetniške avtoritete, primernih ter finančno dovolj učinkovitih pogojev, ki bi omogočali sistemsko urejeno promocijo slovenske literature. Edini, ki je v svetu izstopil iz anonimnosti, je bil Tomaž Šalamun, vendar tudi on od domačih odločevalcev ni dobil primerne podpore, pa bi si jo vsekakor zaslužil. Evaldu Flisarju je uspelo nekaj, kar marsikateri naš pisec sploh pa pesnik, niti sanjati ne more. Drago Jančar je na dobri poti, da mu uspe preboj v zavest tistih, ki odločajo o predlogih in o podelitvi Nobelove nagrade, sploh sedaj, če bo njena okrnjena verodostojnost z novimi člani dobila nov pomen. Prav je, da se omeni tudi Borisa Pahorja; resnici na ljubo je potrebno povedati, da za njegov izstop iz anonimnosti nismo zaslužni doma v Sloveniji, kar je še posebej žalostno.

Potrebno je v celoti spremeniti sistem slovenske kulturne politike, ki bo omogočal kontinuirano promocijo slovenske literature v svetu.

Slovenska politika bi morala postati servis promocije slovenske kulture, predvsem v bilateralnih srečanjih, zato bi ob gospodarskem ministru moral biti vedno navzoč tudi minister za kulturo. Minister za kulturo se bi z vnaprej pripravljenim strokovnim projektom, ki bi nastal izven predhodnega vpliva domače politike, moral pogovarjati z ministri drugih držav ter tako udejanjati pogoje za konkretno operacionalizacijo slovenske kulture v svetu, seveda brez ideoloških zadržkov ter forsiranja tistih, ki so bližje njegovi politični opciji.

Prav tako je resnici na ljubo potrebno povedati tudi to, da je znotraj slovenske pisateljske srenje preveč klanstva (zaprtih skupin), ki zavirajo tiste, ki so jim konkurenčni, preveč je tudi fovšije do kolegov/-iv ter konformizma do vladajoče politike. Določen del slovenskih producentov kulture vidi svojo promocijo v podpori politike, kar je povsem zgrešeno. Moralo bi biti obratno; politika bi morala iskati potrditev v kulturi in njenih akterjih! Zavedam se, da je za to potrebna sprememba zavesti, to je dolgotrajen proces. Jasno je, da se pri nekaterih ta zavest ne bo nikoli spremenila, zato bi bilo potrebno, da se v sistemsko reševanje tovrstnih problemov vključi tiste posameznike, ki so se znotraj obstoječih institucij že prizadevali to spremeniti, pa so bili v svojih hotenjih preprečeni.

V slovenski kulturni politiki so torej potrebne korenite, celovite sistemske spremembe, seveda s povsem drugimi osebami, ki imajo o tem drugačno zavest in željo, da bi s svojim odgovornim delom prispevali k vzpostavitvi normalnega stanja v naši kulturi. Za začetek bi bilo že dovolj, če bi se naredil konkreten načrt promocije slovenske literature z vsemi kriteriji, ki jih tak načrt mora imeti ter seveda z odgovornimi nosilci njegove operacionalizacije v praksi. Ta načrt bi lahko bil osnova za podobne načrte v vseh ostalih dejavnostih slovenske kulture.
Borut Petrovič Vernikov
pred enim tednom
2.
Strinjam se z vsem ,kar si napisal.
andromaha
pred enim tednom
3.
Samo da ni tizga nacija od janše pa bo vse oki-tpki.
Legat
pred enim tednom
4.
Ad 1, BPV: tudi jaz se strinjam s tistim, kar si zapisal. nekaterim področjem sem se izognil iz preprostega razloga, ker se mi zdijo tam naloge nekako samoumevne. Npr. v zdravstvu, tudi v visokem šolstvu, kjer nikakor ne bi smeli dopustiti razraščanja zajedavskih oblik, kot so npr. "Jambrekove univerze", itd. Toda tistih nalog ne bomo mogli izpolniti, če ne oblikujemo uspešnega, celovitega modela usklajenega razvoja.
Emil Milan
pred enim tednom
5.
Ad 3), Legat: se popolnoma strinjam.
Je pa neverjetno, v kakšno zlato runo se je Janša preoblekel na teh soočanjih. Še dober mesec prej so bili novinarji, ki ga niso (dovolj) hvalili, sami packi. Njegovi kandidati so javno hvalili nacizem in naciste (mislim, da je to kršitev, kjer bi moralo tožilstvo reagirati po službeni dolžnost!), Grims nam je risal begunsko apokalipso in malodane pozival k streljanju na meji (pri čemer bi gotovo vključil tudi specialce z vadišča v Grosupljem, o katerem govorijo). Mogoče pa je trenutno na inšpekcijskem ogledu na Hrvaške, ker se že cel teden ni oglasil.
Kakorkoli, Janševa preobleka je preslepila malo ljudi, zato se je zgodba ponovila: zmagovita stranka (SDS) je ujetnica oz. talka maščevalnega, nadutega, nasilnega vodje, s katerim nihče noče sodelovati. Prav zaradi njega SDS ne bi smela uporabljati pojma oz. oznake "socialdemokracija", saj večina norm, ki jih stranka uporablja, spada v arzenal skrajno desničarskih gibanj. Če k temu prištejemo še njegov prenapihnjeni ego in prepričanje, da zanj zakoni ne veljajo (posojila od pralcev denarja, nezakonito financiranje brezplačnikov iz sumljivih madžarskih virov, itd., itd., potem je jasno, da je njegova prisotnost v slovenski politiki, ne glede na to, ali je v vladi ali v opoziciji, naravna razvojna katastrofa.
Emil Milan
pred enim tednom
6.
Praktično vse podpišem, pa še par dodatnih predlogov:

k 1.3. Po moje bi bilo dobro sodnikom trajni mandat podeliti po malo daljšem 'vajeništvu' oz. preverjanju. predstavljam si preverjanje sposobnosti in uspešnosti po recimo 6 letih, drugo po 14, tretje po 25. Očitno obstoječa 'Narrenfreiheit' nekaterim ne stori dobro.

Pod nujno bi bilo treba ustaviti načrtovano poneumljanje SLovencev: drastično krčenje denarja za znanstvene raziskave in za kulturo je usodno kratkovidno in zaostreno zastavlja vprašanje o politični pismenosti vladajočih - od 2012 dalje rešujejo proračun, vreden cca 9 mrd €, s stradanjem kulture, ki v tem proračunu predstavlja procent ali dva, tako da bi šlo človeku na smeh, če ne bi bilo tako žalostno.

Za precej večji denar gre pri zdravstvu, kjer tudi nič ne kaže, da bi se politika upala ugrizniti v sistematično vzdrževani nered (Cerarjevega hvalisanja z dosežki, ki so v resnici podaljšali čakanje in s tem otežili dostop do pomoči, ne gre jemati zares).

P.S: V sredo si manjkal.
velenjcan
pred enim tednom
7.
@Emil

Kučan, Zemljarič, Golobič so preoblečeni že od 1991 leta pa jih še vedno nisi spregledal?
semaino
pred enim tednom
Oddaj svoj komentar
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
28 29 30 31 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 1



Št. registriranih uporabnikov: 183960
Forum avtorjev: 15868 Forum teme: 34418 // Odgovorov: 1872395
Blog avtorjev: 3584 // Blogov: 86289 // Komentarjev: 1237916
Avtorji fotografij: 26141 // Slik: 221389 // Videov: 18398 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "