Spomenka Hribar v odprtem pismu predsedniku Pahorju piše o tem, zakaj je neprimerno mandat za sestavo vlade podeliti Janezu Janši.

Spoštovani predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, že večkrat sem se obrnila na Vas s pismi, v katerih sem Vas dobronamerno opozarjala na Vaše izjave in dejanja, ki so se mi zdeli neprimerni, še več, škodljivi za naše družbeno in politično bivanje. Med drugimi tudi leta 2010 v zvezi z gradnjo Teš 6, ko sem Vas opozorila, da boste pred zgodovino odgovarjali za to gradnjo, ki ste jo kot tedanji predsednik vlade podpirali, je pa iz finančnih, predvsem pa iz ekoloških razlogov povsem neprimerna. Seveda se na ta opozorila niste ozirali! Pred časom ste se zagovarjali pred državnozborsko komisijo, češ da o zadevi niste bili dovolj seznanjeni. Kar ni res! Vili Kovačič, dr. Miha Tomšič in Anton Komat, spodaj podpisana in še najmanj dvajset zainteresiranih državljanov smo Vam osebno dostavili memorandum na to temo in Vas opozorili na škodljivost te investicije. V medijih je bilo tedaj objavljeno veliko člankov in polemik o škodljivosti Teš 6. Zgodovina bo pa še povedala svoje.
Podpirala sem Vas v vseh Vaših spravnih prizadevanjih, od Vaše prisotnosti ob odkritju spominskih plošč padlim borcem NOB in padlim ter po vojni likvidiranim domobrancem v Karlovici, ob prekopu posmrtnih ostankov iz Barbarinega rova in drugod, kar sem razumela kot pietetno dejanje do vseh mrtvih, posebej žrtev brezumnega povojnega likvidiranja vrnjenih kolaborantov in civilnih oseb. Vendar niste bili dosledni! Niti enkrat niste obsodili desetine in desetine oskrunjenih spomenikov padlim borcem! Prezrli ste prizadevanja za »prevrednotenje« NOB, za sovraštvo, ki ga širi protikomunistična desnica, ki sploh zanika narodnoosvobodilni boj, podeljuje Ehrlichova priznanja »zaslužnim« domobrancem in bojevnikom za »resnico« o narodnoosvobodilnem boju, ki ga enačijo z revolucijo, češ da je sploh bila samo revolucija in nič drugega. Ob tem, ko je v boju za osvoboditev izpod okupatorjev padlo več kot trideset tisoč naših ljudi (tudi z izdajstvi okupatorjem!), na strani protirevolucionarjev pa niti eden! Ne kolaboracija, narodnoosvobodilni boj je v temelju naše osamosvojitve in samostojnosti Republike Slovenije!
Prezrli ste tudi vsa Janševa poglabljanja sovraštva med nami, tudi objavljene fotografije na spletu, na katerih je, recimo, Janez Janša fotografiran skupaj z mladcem (podmladkom SDS) Gregorjem Bolčino, pod fotografijo pa je zapisana njegova izjava: »Bo že prišel čas, ko bomo mi vas pometali v brezna, golazen rdeča.« (Gregor Bolčina je posodobil svojo sliko profila 3. decembra 2017.) Se nam torej to obeta? Močan voditelj je prvi odgovoren za vzgojo in izobraževanje svojega strankarskega podmladka in bi moral poskrbeti, da mladi ne bi zapadali v sovraštvo in maščevalnost!
Janša je res »močna osebnost«, ki si dovoli manipulacije z zgodovino, z dejstvi, z dokumenti, ki taji svoje dohodke, govori neresnice, prepisuje govore, piše prostaške tvite, da ne veš, ali je pri zdravi pameti. Pa še Depala vas!
Ne bi se z javnim pismom obrnila na Vas, če v intervjuju, ki ste ga dali Primorskim novicam (7. junija) o bodočem mandatarju za sestavo vlade, ne bi bili izrekli nekaj spornih stališč in trditev! Beseda je tekla o Vašem neformalnem pogovoru z relativnim zmagovalcem volitev, Janezom Janšo, ki ga predlagate za mandatarja vlade. Ker je »močna osebnost«! Mimogrede: kaj ne bi bil »močna osebnost«, saj je »pohrustal« vse sorodne stranke: slovenske krščanske demokrate, ljudsko stranko ­– zato da bi bil na desnici najmočnejši –, kar sta kritično ocenila tudi starosti ljudske stranke, Ivan Oman in v intervjuju malo pred smrtjo dr. Franc Zagožen. Janši se ta osamljenost na desnici prav zdaj, ko sestavlja koalicijo, vrača kot bumerang. Doslej se mu je uprla le Nova Slovenija pod predsedništvom Ljudmile Novak, sedanji predsednik Matej Tonin je pa ves mehak …
Res je Janša »močna osebnost«: uspelo se mu je izmakniti odgovornosti za (pre)prodajo orožja – po ocenah raziskovalcev – za prek 140 milijonov dolarjev in nemških mark, ki nikoli niso prispeli v državni proračun niti ni bilo nobenega natančnega poročila, za kaj je bil ta denar porabljen (ali pa ni bil uporabljen?!). Je »močna osebnost«, ki si dovoli manipulacije z zgodovino, z dejstvi, z dokumenti, ki taji svoje dohodke, govori neresnice, prepisuje govore, piše prostaške tvite, da ne veš, ali je pri zdravi pameti. Pa Depala vas! Doslej je samo prizadetima novinarkama uspelo, da sta ga spravili na sodišče in iztožili pravico.
Janše za mandatarja ne podpirate le zaradi tega, ker je relativni zmagovalec volitev in ker je »močna osebnost«, temveč tudi iz širšega razgleda po svetu: »Upoštevati je treba tudi neki trend v svetu glede vodenja vlad. Priča smo naraščajočemu pojavu močnih političnih voditeljev, tudi v državah z dolgo demokratično tradicijo. Za mnoge ljudi je privlačno imeti voditelja, ki nadomesti pomanjkljivosti demokracije. Če že demokracija ne deluje, imejmo vsaj močnega voditelja, si rečejo. Za razliko od tistih, ki po navadi hitro sklepajo, da to vodi v avtoritarnost, nisem tako prepričan, da je to nujno povezano. Ljudje iščejo močne voditelje, za katere verjamejo, da bodo stvar lahko uredili.« O, ti ljubi populizem, ki ste mu Vi tako zavezani! Tudi osebno.
Ob tem ste prezrli razliko med »močno osebnostjo« in verodostojno osebnostjo! To ni isto! Močna politična osebnost ni vedno verodostojna. In Janša to ni! Če močna osebnost ni verodostojna, se pravi etična, je nujno avtoritarna. Sem med tistimi, ki se na hitro spomnim na Hitlerja, Mussolinija, Stalina, Tita. Močnejše osebnosti v našem bližnjem svetu mi ta hip ne pridejo na misel. Sami ste kot dober primer močnih voditeljev imenovali Mitterranda, Kohla, Churchilla – same pokojne močne, verodostojne voditelje –, ne pa današnjih Putina, Erdoğana, Orbána (Janševega podpornika, tudi finančno), bratov Kaczyński! O njih imajo »v svetu« slabo mnenje! Ah, da ne pozabim »močne osebnosti« čez lužo, predsednika Donalda Trumpa.
Na novinarjevo pripombo, da ni nujno dobro, če močna osebnost hitro stvari uredi, pa ste sami sebi skočili v usta: »Če so demokratične institucije dovolj močne, v tem primeru ni težave.« Prej pa ste rekli, da kjer so demokratične institucije pomanjkljive, se ljudje zatekajo k močnim voditeljem! In kako naj pomanjkljive institucije preprečijo »močnega voditelja«? Po mojem poznavanju zgodovine »močne osebnosti« ukinjajo demokratične institucije ali jih vsaj onemogočajo, kaj šele, da bi se jim pustile nadzorovati ali celo omejevati!
Prepričani ste, da je Janša »nedvomno močna osebnost, vendar demokratične institucije v Sloveniji niso tako šibke, da bi zaradi njega morali zagnati preplah«. Čemu potem »močan voditelj, če naše demokratične institucije niso tako šibke?«!
Pravzaprav se pa v tem z Vami strinjam: večina institucij in državnih funkcionarjev pri nas že leta in leta tolerira ali celo – »za vsak primer« – javno ali na tihem »paktira« z Janšo in njegovo SDS. Ustavno sodišče je nedvomno institucija demokracije, najvišja sodna oblast, ki naj bi kot slepa Pravičnica sodila objektivno – ne glede na ideološko in politično pripadnost! Dr. Klemen Jaklič je kmalu po izvolitvi za ustavnega sodnika izjavil: »Zdaj je JJ dokončno največja osebnost slovenske zgodovine. Kdor se temu smeji, se mu bodo nekoč smejali naši otroci in otroci naših otrok.« In nobena demokratična institucija, prav nihče na to škandalozno izjavo ni reagiral! Tudi Vi kot predsednik republike ne! Res imamo pomanjkljive demokratične institucije, toda rešitev ni v »močnem voditelju« – pa naj bi mu bilo ime kakor koli –, temveč v verodostojnem predsedniku vlade in v krepitvi institucij demokracije! Molčite ob političnih incidentih (tudi levice!) in številnih kratenjih pravic državljanov, kar vse vas dela vse bolj neverodostojnega predsednika republike!
Iz Vaših izjav je razvidno, da Janeza Janše za mandatarja vlade ne podpirate zato, ker je relativni zmagovalec volitev in da bi čim hitreje dobili novo vlado, temveč iz Vaših načelnih osebnih in ideoloških razlogov (da bi bili v »trendu v svetu«?), zato je Vaše zavzemanje za mandatarja Janeza Janšo neverodostojno, nedostojno, prejudic, prehitevanje po desni!
Še posebej sporen je bil sklic tiskovne konference, na kateri sta oba z Janšo dejansko propagirala njegovo izvolitev za predsednika vlade. Za to pa niste imeli ne politične in ne pravne podlage! Takšne, ki bi bila v skladu z demokratičnimi pravili. Najprej pa je potreben premislek, kdo zavira razvoj demokratičnih institucij in sploh njihovo delovanje. V prvi vrsti bi morali o tem razmisliti Vi, predsednik republike, ki velikokrat niste generator reševanja problemov, ampak del teh problemov, med drugim tudi s takšno zagnano podporo Janezu Janši kot »močnemu voditelju« za bodočega predsednika vlade! Če naj nas vodijo »voditelji« (pa saj nismo nedorasla raja!), kakršen je Janez Janša, bo smeh naših otrok in otrok naših otrok bolj grenak!
17. junij 2018 | Komentarji (15)

Mnogi me sprašujejo, zakaj se toliko ukvarjam s Primorci in Primorsko. Seveda, brali so moj članek o narodnem heroju Jožetu Srebrniču, o povezavah pisatelja Lovra Kuharja s Primorci, o polkovniku Janku Stibiel Vukasoviću, o kapetanu Stanislavu Rapotcu - Rappy-ju in še kom. Moram povedati, da nisem noben specialist za Primorce, vendar sem po službeni dolžnosti v VS JLA skoraj 25 let »pokrival« Primorsko in od tod tudi nekaj več vedenja o primorskih zadevah, ljudeh in tudi zdrahah!

Med drugim me motijo neresnice o »srbizaciji« slovenske partizanske vojske, tudi o »streljanju« partizanskih poveljnikov, češ, da je ukaze izdajala »srbska KOS«, seveda po nalogu »srbskih prostozidarjev«! Zgodovinska dejstva so seveda povsem drugačna! Tako je znano, da je prav Edvard Kardelj prosil Tita, naj pošlje v Slovenijo nekaj izkušenih poveljnikov, ker slovenski enostavno niso dovolj usposobljeni. Tako je koncem 1942 polkovnik Arsa Jovanović pripeljal v Slovenijo 16 izkušenih poveljnikov, ki so jih slovenski partizani radi sprejeli, saj so bili tudi izredno pogumni in tudi sposobni.

Da bi pa polkovnik Arsa Jovanović in ostali »srbski in črnogorski« častniki »streljali« slovenske partizanske poveljnika, tudi na Primorskem, pa je naravnost smešna trditev. Vsakdo, ki vsaj malo pozna zgodovino NOB, bo takoj dojel, da gre za očitne izmišljotine, posebno še, ker so izrečene anonimno in brez slehernega dokaza.

Absurdnost takšnih trditev sem nedavno že delno dokazal ob primeru smrti Jožeta Srebrniča, NH, ki julija 1944 ni bil likvidiran po nalogu »srbskega KOS«, temveč najverjetneje po nalogu inštruktorjev ali sodelavcev Kominterne oz. sovjetske vojaške obveščevalne službe, ki so tedaj že delovali pri štabu 9. korpusa NOV na Primorskem.

Še najbolj smešna pa je »trditev«, da je general Arsa Jovanović novembra 1944 v Črnomlju osebno likvidiral generalmajorja Franca Rozmana - Staneta in ustrelil (težko ranil
polkovnika (ne generala) Lada Ambrožiča! Namreč, vojaški zgodovinarji so nedvomno dokazali, da je bil general Franca Rozman - Stane smrtno ranjen ob preizkušanju britanskega minometa, obenem pa je bil takrat ranjen tudi polkovnik Lado Ambrožič in še drugi.

Zgodovinarjem je tudi dobro znano, da novembra 1944 generallajtnant Arsa Jovanović, načelnik VŠ NOV Jugoslavije ni mogel biti v Črnomlju, ker je bil po osvoboditvi Beograda popolnoma angažiran na reorganizaciji VŠ NOV in načrtovanju zaključnih operacij NOV (sremska fronta in zaključne operacije JA). Res pa je, da je prav general Arsa Jovanović takoj po smrti Franca Rozmana - Staneta, ukazal temeljito preiskavo v katero naj bi vključili tudi britansko vojaško misijo pri GŠ NOV Slovenije. Na njegov predlog je za novega poveljnika GŠ NOV Slovenije postavljen generalmajor Dušan Kveder ...

Torej, nobene srbske masonerije ni bilo vmes, pa tudi general Arsa Jovanović ni mogel biti novembra 1944 v Sloveniji! To so zgodovinsko preverljiva dejstva, ne pa natolcevanje anonimnega sodelavca neke skupine, četudi se predstavlja kot domoljubno.

Nasprotno pa si France Koncilija v spletnem Časniku 11. avgusta 2011 malce sposodil nekaj mojih (ali Leljakovih) podatkov o generalu Arsa Jovanoviću, da bi na koncu dodal, kako je zatem začela v NOV Slovenije delovati »srbsko-črnogorska mreža KOS-ovcev«. Aferim, bi rekli Bosanci!

Ker sem se namenil napisati nekaj besed o primeru smrti narodnega heroja Janka Premrla - Vojka, moram takoj poudariti, da tudi on ni bil »ustreljen« po nalogu »srbskega KOS«, temveč je bil smrtno ranjen 15. februarja 1943 v borbi z Italijani, umrl pa je osem dni pozneje, 22. februarja 1943 ob 02.00.

V Enciklopediji Slovenije (št. 9, Ljubljana,1995, str 296) je zgodovinar Tone Ferenc zapisal: »V napadu Trnovske čete na it. oskrbovalno kolono v Idrijski Beli 15. 2. 1943 je bil P. hudo ranjen in je ranam podlegel«.

Na svojem spletišču VOJAŠTVO - MILITARX v seznamu Slovencev – narodnih herojev NOV Jugoslavije navajam pod št. »112. Premrl Janko, 1920, Šentvid pri Vipavi, 1943 smrtno ranjen v borbi z Italijani v Idrijski Beli«.

Ob tej priliki naj omenim, da je slovensko partizansko vodstvo lahko samo predlagalo, ni pa imelo nobenih ingerenc za proglasitev narodnih herojev, temveč je ukaze podpisoval osebno Vrhovni poveljnik NOV Jugoslavije - maršal Tito (ne pa predsednik Avnoj-a), torej, šlo je za narodne heroje Jugoslavije!

Rahel dvom o bratovi smrti je že 1957 v tržaški reviji Zaliv javno izrazila njegova sestra Radoslava Premrl (1921–2010), pokojna soproga pisatelja Borisa Pahorja. V svoji knjigi Moj brat Janko - Vojko (Ljubljana, 1992, str. 125–127) je navedla, kako jim je okrog 1991 Jankov soborec C.V. povedal, da je na Janka v omenjeni akciji streljal že pokojni soborec I., doma z Notranjske. Več naj bi vedela soborca C.P. in I. R.

C.P. je gotovo Ciril Pelicon, pa sem njegovo inačico Vojkove smrti tudi navedel. Kaj je napisal I.R., verjetno Ivan Renko – napisal je knjižico »Vojkov vod« (Ljubljana, 1953 in 1973) zares ne vem, ker je nisem bral, saj se mi je zdelo, da govori o začetku Vojkovega »vojskovanja« kot poveljnik voda, jaz pa sem prvenstveno raziskoval njegovo smrt, ko je bil že postavljen za poveljnika brigade!

Posamezna namigovanja, da je bil Janko Premrl - Vojko ustreljen v hrbet s strani soborcev (?) oz. soborca, ker naj bi bil moteč za KPS (goreč za pravičnost, enakost in vero v Boga), pa celo zaradi neke ženske, so seveda zelo provokativna in tudi ideološko obarvana.

Janko Premrl - Vojko je bil vsekakor velik domoljub in izredno pogumen fant. Tudi ne vemo, ali je bil formalno član KPS, pa tudi, ali je bil tigrovec. Ne vemo tudi, ali je bil sumljiv organom Vos-a, saj Ozna do februarja 1943 še ni delovala ...

Sestra Radoslava pozneje ni več nadaljevala s poizvedovanjem o bratovi smrti. Škoda, saj je sicer njena pripoved o bratu Janku izredno zanimiva in sestrsko topla (knjigo je treba prebrati). Zamerila pa mu je samo njegovo prepričanje, da bo po vojni postal »popolni komunist«! Nekateri so ga proglasili tudi za »krščanskega socialista«, mrtvemu pa naj bi podtaknili tudi partijsko knjižico!

No, nekateri so podobne nedokazane dvome o pravih vzrokih smrti takoj proglasili za »zgodovinske«, kar je nasprotnikom NOB dalo povoda, da so še bolj vneto ponavljali svojo »resnici o smrti« Janka Premrla - Vojka! Seveda, nekaterim »raziskovalcem« očitno ni šlo v račun, da je bil Janko Premrl - Vojko zelo pogumen in sposoben partizanski poveljnik in posmrtno že 1944 proglašen za narodnega heroja Jugoslavije!

Čeprav sestra Rada nikjer v svoji knjigi ne govori, da bi bil njen brat Janko tudi tigrovec, v knjigi Mire Cenčič TIGR (Ljubljana, 1997, str. 295) beremo naslednje: »Nekatera pričevanja in dejstva kažejo, da niso padli, ampak so bili zahrbtno ustreljeni vidnejši tigrovski voditelji in tudi organizatorji partizanskega boja ... in tudi Janko Premrl«. Predpostavljam, da je dr. Cenčičeva mislila na Janka Premrla kot partizanskega poveljnika!

No, zanimivo je tudi dejstvo, da poleg neresnice o smrti Janka Premrla – Vojka, nekateri člankopisci (anonimne blogerje itak ne upoštevam!) navajajo še kopico drugih netočnosti.
Janko Premrl, doma iz nekdanjega Šembida, sedaj Podnanosa, kjer se je po domače reklo »pri Johanovih«, je odšel v partizane 2. februarja 1942 kot Giovanni Premolio, dezerter iz italijanske vojske, zato ga je italijansko vojaško sodišče v Rimu v odsotnosti obsodilo na smrt, goriški prefekt pa je nato razpisal tudi visoko nagrado v znesku 50.000 lir kdor privede partizana Janka Premrl živega ali mrtvega! Zaradi drznih in uspelih akcij (enajst), ki so jih partizani izvedli pod njegovim poveljstvom, je užival med Primorci velik ugled že med NOB, zato je bil tudi predlagan za narodnega heroja! Številne ustanova nosijo njegovo ime, tudi SV ga ni pozabila!
Na portalu Primorci.si je napisano tudi sledeče: »Okoliščine boja, v katerem je bil ranjen, in njegove smrti so še danes nepojasnjene, saj je Janko Premrl - Vojko bil v svoji gorečnosti za pravičnost in enakost, pa tudi kot veren fant, marsikomu trn v peti«. Navedba je zelo dvoumno in zdi se mi, da ne sodi v javni biografski portal, posebno še, ker ni dokumentirana z nobenim zgodovinskim virom, saj »Goriški panterji« vendarle niso nikakršen zgodovinski vir (njihove spletne strani so nedavno tudi izbrisane). To, da je bil Janko Premrl »veren fant« bo držalo, saj je izviral katoliške družine, moramo pa verjeti tudi njegovi sestri Radi, ko navaja, da je brat Janko že v partizanih razmišljal, kako bo po vojni postal »popoln komunist«. Ker so v njegovi četi bili pretežno kmečki fantje, je zelo verjetno, da jim ni branil kakšne večerne molitve ali podobno, tudi obiska pri maši, ker partizanske enote (na Primorskem) niso imele duhovnikov! Njegov glavni ideal je bil, tako sestra Rada: »Živi in trpi z ljudstvom in za njega«!

Tudi rangiranje njegovih partizanskih dolžnostih ni pravilno (namestnik komandanta bataljona in komandir čete ne gre skupaj); najprej je bil borec Primorske čete, vodja desetine, poveljnik voda (»Vojkov vod«), poveljnik čete (Zgornjevipavske in Trnovske) in šele nato namestnik poveljnika Gregorčičevega bataljona. No, formalno je padel kot poveljnik 1. primorske brigade!

Napačen je tudi objekt napada (postojanka, dejansko pa premična oz. oskrbovalna kolona italijanskih gozdnih miličnikov) in tudi mesto pokopa (Brinov grič namesto Lapejže proti Godoviču), kar vse priča o površnosti avtorja prispevka. Kraja ali zaselka Lapejže tudi jaz nisem mogel najti, vsekakor pa je to mesto kjer se je nahajal njegov prvi grob izven Brinovega griča.

Sporne so tudi navedbe, kdaj je postal poveljnik brigade. Nekateri navajajo, da je to postal pred samo smrtjo (ustrelitvijo), dejansko pa ga je Štab primorske operativne cone že 13. 2. 1943 postavil za poveljnika 1. primorske partizanske brigade »Andreja Laharnarja«, ki pa pozneje prav zaradi smrti Janka Premrla ni bila formirana. Novico sta mu menda sporočila Franc Leskošek - Luka, član IOOF (prej poveljnik GŠ NOV Slovenije) in Albert Jakopič - Kajtimir, poveljnik Južnoprimorskega partizanskega odreda, ki sta se tistega dne ustavila na Brinovem griču in takoj zvečer nadaljevala pot proti Dolomitom.

Najbolj smešna pa je naslednja navedba iz slovenske Wikipedije: »Ko se je 16. februarja 1943 od Brusa v Idrijski Beli fašistična postojanka selila v Idrijo, sta jo napadli dve desetini partizanov pod Vojkovim vodstvom. Obstreljevanje je potekalo iz hriba na hrib čez dolino Idrijce. Vojko se je dvignil, da bi se premaknil na drug položaj, takrat pa ga je, po pričevanju soborca, v trebuh zadela zablodela krogla manjšega kalibra, verjetno iz oficirske pištole. Ker je bil hudo ranjen, se je četa takoj umaknila v taborišče na Brinovem griču«.

Samo kratek komentar: vsi viri navajajo, da je bil napad 15. februarja 1943; ni šlo za nobeno »fašistično« postojanko, temveč za premično kolono italijanske gozdne milice; ni šlo za napad 20 partizanov na postojanko (100 Italijanov), temveč za dejstvo iz zasede; iz zasede so partizani sigurno streljali na kolono, ki se je gibala po cesti, ne pa proti hribu; in glavno: kako je soborec mogel vedeti, da ga je zadela »krogla manjšega kalibra« celo iz oficirske pištole, saj Janko Premrl po ranjevanju sploh ni bil operiran, ve se pa tudi, da so rane na trebuhu skoraj vedno prestrelne in prav nihče ne more trditi za kakšno kroglo je sploh šlo, ker je nihče ni iskal niti našel! Prav ta podrobnost priča o tem, kako je pisec prispevka (v slovenski Wikipediji so v glavnem anonimni) hotel dejansko povedati, da je Janka Premrla »verjetno« ustrelil nek partizanski oficir, saj drugi niso nosili pištol!
In za konec, tudi domobranska Zaveza je v svoji št. 29 zapisala: »Še vedno ostaja v skrivnost zavita smrt Janka Premrla, slovitega borca za podjarmljeno primorsko ljudstvo!«
Zato velja prisluhniti javnemu (ne pa anonimnemu ali prikritemu) pričevanju Jankovih soborcev, pa navajam dva primera, ki sta najbolj prepričljiva.
Prvi primer (Vir: Članek v Primorskem dnevniku, Slovanska knjižnica v Ljubljani – www.rutars.net): V Primorskem dnevniku, ki je izšel v Trstu dne 29. februarja 1980 je objavljen članek ob 60-letnici rojstva Janka Premrla - Vojka, narodnega heroja, pod naslovom Bil je lep primorski fant, dobrega in junaškega srca, v katerem je novinar Tomaž Pavšič opravil razgovor z dvema Jankovima soborcema: Francem Rupnikom – Kašandrovim in Francem Benčinom - Ladom, oba iz Koševnika.
Navajam zanimive podrobnosti:
- Franc Benčina je po izvidovanju poročal poveljniku Janku, da se Italijani iz Brusa
pripravljajo za premik po dolini Idrijske Bele proti Idriji.
- Ker je zapadel visok sneg, je poveljnik Janko v soteski Idrijske Bele z 20 borci postavil
zasedo koloni italijanskih gozdnih miličnikov in vojakov, ki je štela okrog 100 pripadnikov. Napad je popolnoma uspel: kolona je bila razbita in Italijani so pretrpeli velike izgube.
- Ko so Italijani iz zadnjega dela kolone napadli levo krilo zasede, jim je Janko hotel pomagati. Dvignil se je ob bukvi in takrat ga je zadelo v trebuh. Borci so napad prekinili in ranjenega poveljnika naložili na zasilna nosila in odnesli do bližnje Leskovčeve domačije, kjer je popil mleko.
- Od domačih so dobili žimnico in so zatem poveljnika odnesli v svoj tabor (barako) na Brinovem griču (747 m).
- Medtem sta v tabor prišla tudi Franc Leskošek - Luka, in Albert Jakopič – Kajtimir, ki sta tudi naročila, da se ranjenemu Vojku preskrbi takojšnja zdravniško pomoč. Rupnik je takrat zadnjič videl Janka, ker je bil dodeljen kot spremljevalec Leskovšku.
- Ivanko Mikuš iz gostilne v Koševniku so še tisti dan napotili v Idrijo, da pripelje zdravnika dr. Ivana Hribernika (1897–1975), priznanega idrijskega zdravnika (1927– 1965), sicer tudi strokovnjak za zastrupitve (z živim srebrom).
- Ker je bila zaradi omenjenega napada na Italijane blokirana tudi Idrija, zdravnik dr. Hribernik ni mogel iz mesta. Vendar je Ivanki dal natančna navodila, kako previjati ranjenca in tudi potrebne injekcije (morfija), ki jih je nato Franc Benčina dajal Janku, da mu olajša bolečine.
- Zdravstveno stanje Janka se ni izboljšalo, pa je 22. februarja 1943 okrog 02.00 umrl. Najbližji partizanski zdravnik dr. Peter je prispel v tabor po Jankovi smrti ...
- Pokojnega poveljnika Vojka so pokopali na skritem kraju v Lapejžu nedaleč od Brinovega griča proti Godoviču, ki ga je izbral Anton Žgavec (dovolj zemlje za globlji grob), pokop pa so opravili še Franc Benčina - Lado, Martin Lampe in Anton Rupnik, oba iz Zadloga.
- Italijani so po izdaji dveh domačinov (nagrada je bila 50.000 lir) 7. marca 1943 napadli »prazen« Brinov grič, ker so iskali Jankov grob, našli pa so samo odvržen in prazen nahrbtnik!
- Italijani groba Janka Premrla seveda niso odkrili, pa je tako 24. 2. 1946 prekopan v Podnanos, 24. 4. 1949 pa v alejo narodnih herojev v Ljubljani.
Drugi primer (Vir: Ciril Pelicon - Rado »Nanos, gora odpora – svoje spomine hrani kraljeva gora«, Koper, 2006). Ciril Pelicon (1925–2007), Vojkov soborec in kurir »Rado«, tudi tigrovec, je nazadnje v omenjeni knjižici v poglavju Kako je bil Vojko ranjen, še dodal nekaj avtentičnih podatkov, ki docela osvetljujejo Vojkovo ranjevanje in tudi smrt

Navajam njegovo pričevanje:

- Vojko je bil ranjen po končanem spopadu, ko so njegovi borci že docela razbili italijansko
kolono. Le še peščica iz zadnjega dela se je še upirala. Zato se je Vojko namenil k svojim borcem, da jih spodbudi. Tedaj ga je zadela krogla v trebuh. Krogla je šla tudi skozi nabojnico in zato izstopna rana ni bila velika.
- Očitno je šlo za notranjo zastrupitev, zato je tudi dr. Ivan Hribernik iz Idrije poslal injekcije morfija za blažitev bolečin, saj v tedanjem položaju, brez takojšnje operacije v bolnici, ni obstajalo nobeno upanje na ozdravitev. Dr. Janez Milčinski je pozneje menil, da je šlo za sepso.
- Podobnih zastrupitev po strelnih ranah je bilo v bataljonu Simona Gregorčiča kar veliko. Vojkovi partizani so kasneje tudi zvedeli, da naj bi bile italijanske krogle zastrupljene ali polnjene s fosforjem, zato je bilo tudi tolikšno število žrtev v njihovi enoti.
- Verjetno je tudi sam Vojko vedel, da je njegova rana usodna, zato si je takoj v začetku skušal tudi sam vzeti življenje. Njegovi soborci so mu to seveda preprečili in ga skrbno negovali po navodilih dr. Hribernika. Vsi so bili presenečeni, da Vojko ni čutil nobenih bolečin in da se je obnašal povsem normalno. Tudi šalil se je, ker mu je trebuh nekoliko narastel.
- Podnevi je poslušal radio in ko so se borci vrnili iz akcije, jim je prenašal poročila iz bojišč. Najbolj je bil vesel zmage rdečearmejcev izpred Stalingrada.
- Umrl je skoraj pri polni zavesti, saj je nazadnje sporočil pozdrave svojim domačim. Nobene bolečine ni kazal, nobenega krika ali vzdiha ni bilo slišati iz njegovih ust. Tisti, ki so ga dobro poznali so vedeli, da si Vojko tega ne bi niti dovolil ...

Vsa natolcevanja o njegovi »skrivnostni smrti« so zato neetična in nepoštena!

Umrl je tako kot umirajo samo junaki!

S tem je vse povedano o smrti Janko Premrla - Vojka, narodnega heroja, primorskega
ljudskega junaka! Slava mu!
2. junij 2018 | Zaznamki: MF Kranjc | Komentarji (5)


Dragi Tonček ( Krkovič )!

Nerad žalim, pa vendar ti z ozirom na tvoje proteste v imenu ''nekega'' združenja MORIS proti prireditvi ''NOSIL BOM RDEČO ZVEZDO'' in ponovni postavitvi stebrov z rdečo zvezdo ob poti okupirane Ljubljane, vendarle moram napisati nekaj vrstic.

Čeprav nisva fb prijatelja verjamem, da boš z ozirom na najmočnejšo Janševo obveščevalno službo v državi prebral moje sporočilo.

Tone! Ali si se kdaj vprašal, da so spreobrnjenci najhujši v vsaki družbi? In točno, poleg še mnogih, si to ti!! Upam, da me boš tožil in se srečava iz oči v oči!, tako kot me tožijo tvoje in Janševe sluge: Njavro, Oražem, Poje...

Rekel bi ti enostavno tole. Rojen, šolal si se pod simbolom Rdeče zvezde. Vojaški rok, usposabljanje v Teritorialni obrambi si služil pod Rdečo zvezdo. Enoto Teritorialne obrambe si s ponosom vodil na vojaški paradi leta 1985 v Beogradu, seveda z Rdečo zvezdo na kapi. Prvi postroj 30. Razvojne skupine, kasnejša brigada MORIS je imela na kapah Rdečo zvezdo. Prva generacija slovenskih fantov, ki so služili na Igu in Pekrah, so zaprisegli pod Rdečo zvezdo. Pod Rdečo zvezdo si dobil dobro službo na občini v Kočevju, kjer ti je JNA, tudi z Rdečo zvezdo, pred nosom odpeljala orožje Teritorialne obrambe. Pa ti tega ne očitam, saj se je podobno dogodilo v mnogih občinah. Samo!! Potem bodi čisto tiho, ko izjavljate, da je bila to veleizdaja, saj si bil soudeleženec le tega!

Za mene si bil v času osmosvojitve poveljnik (kasnejše brigade MORIS), ene najbolj spornih enot Teritorialne obrambe, Ta brigada (ne morem reči, da vsi pripadniki), je delovala izven okvira poveljevanja Teritorialne obrambe in predsedstva, ki je bil vrhovni poveljnik. Del tvoje brigade, ki je bila nameščena v Novem Polju, sem neposredno videl. Kaj so fantje delali! Pobalini, ki so dobili ''oblast'' v roke so se enostavno izživljali nad civili.Očitno ste jih tako usposabljali. Na žalost pa je mnogo oseb, častnikov TO, ki še bolje poznajo sceno tistega časa, drži figo v žepu in so oportunistično tiho.

Pa se vrniva k Rdeči zvezdi. Kaj vraga ti je hudega storila?, saj si večji del svoje kariere doživljal pod tem simbolom.

Govoriš, da je bila JNA s simbolom Rdeče zvezde AGRESOR v Sloveniji leta 91. Ali res? Odgovori na naslednja razmišljanja: Ali so bili agresorji slovenski fantje, ki so takrat služili v JNA po celi Jugoslaviji l'91 (po mojem vedenju cca. 4000) Po tej logiki živijo med nami agresorji.
Ali so bili agresorji oficirji JNA, ki so pomagali slovenskim fantom, da so pobegnili iz kasarn?
Ali so bili agresorji mladi fantje iz drugih republik, starih 19, 20, 21,let, ki niso imeli pojma, kaj se dogaja in so si le, želeli vrniti živi domov?
Ali so bili agresorji oficirji JNA, ki so nasprotovali agresiji na Slovenijo in so se vključili v MORS?

Res je mnogo vprašanj, ki jih ti in mnogi tebi podobnih poskušate potvoriti.

In na koncu Tone! Marsikomu to ne bo všeč!

VEČINO ENOT TERITORIALNE OBRAMBE LETA 91 SO VODILI ČLANI ZK, DA NE GOVORIM O PRIPADNIKIH TAKRATNE MILICE. Tako se je takrat res kadrovalo in danes se pljuva po rdečkarjih in komunajzerjih. Menda si bil eden od njih, tako kot Janša, Gorenjak, Zver pa še mnogi...

Pritožuješ se nad šolskim sistemom, češ, da premalo poučuje o domoljubju, slovenski osamosvojitvi, vlogi MSNZ, za katero nisem vedel, da sploh obstaja, kljub temu, da sem vodil velike enote TO. Tudi sam bi želel, da bi se v šoli več govorilo o slovenski osamosvojitvi, vendar ne o vaši zgodbi, ampak o resnici, ki bi razkrila resnična ozadja in diletantsko delovanje VAS ''DOMOLJUBOV''!!

Gusti Cvetežar

PS.: Z litijskim odredom TO smo leta 91 branili naše glavno mesto. 420 pripadnikov TO. Vsi smo imeli rdeče zvezde na kapah. Svojo imam vdelano v obesek, ki ga s ponosom nosim. Kdo ima pravico, da bi mi jo prepovedal!!
18. maj 2018 | Komentarji (6)

"NEDOLŽNE" žrtve

Po koncu vojne so na Gorenjskem še ostale manjše vojaške skupine, ki se niso umaknile na Koroško.

- Že okoli 18. maja 1945, poroča obveščevalni center štaba divizije Narodne obrambe, da so se na Štefanji gori pojavile različne skupine.

- Pri Bohinju se je partizanska enota spopadla z domobranci, 23. julija se je v okolici Radovljice pojavila močnejša domobranska skupina, v okolici Kranja je bilo organiziranih okoli 50 domobrancev, pri Podnartu je bilo v eksploziji uničenih 30 vagonov različnega materiala.

- Enote Narodne zaščite so opazile skupino domobrancev tudi v Poljanski dolini. Oboroženi so bili z brzostrelkami in puškami.

- V Udin borštu se je skrivala skupina, ki se je sredi junija preselila v gozd nad Tržičem.

- V okolici Loma se je nahajala skupina 60 domobrancev.

- Tudi v Tuhinjski dolini in okolici Kamnika so bile večje skupine skrivačev, na Pokljuki je partizanska patrulja zajela 60 domobrancev, v gozdu pod Mežaklo se je zadrževalo 200 domobrancev, avgusta so bile večje oborožene skupine še okoli Kamnika, na Jelovici, v Poljanski dolini in okolici Žirov.

- Kurirji so vzdrževali zvezo prek Košute, kjer so imeli organizirane karavle. Od Jezerskega vrha prek Roblekove planine in Košutnikovega turna je bil v razdalji enega kilometra skoraj povsod možen prehod, ker ni bilo dovolj vojakov, ki bi pregledovali zelo gozdnat teren.

- Skupina, ki se je septembra zadrževala med Medvodami in Železniki, se je nato prebila na Koroško.

- Še marca 1946 se je pri Golniku pojavila skupina, avgusta 1946 pa je bilo več skupin na Blegošu, Pokljuki in Mežakli.

- V prvem letu je bilo izvedenih tudi več sabotaž, npr. v šoli v Tržiču, minirana je bila železniška proga med Nomnjem in Bohinjsko Bistrico, uničena je bila cesta med Radomljami in Rovami, pod Limbarsko goro pa so bile nastavljene mine.
9. maj 2018 | Komentarji (4)
29. april 2018 | Komentarji (26)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
28 29 30 31 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 1

Top 5 vpisov


Št. registriranih uporabnikov: 184858
Forum avtorjev: 15868 Forum teme: 34419 // Odgovorov: 1872563
Blog avtorjev: 3586 // Blogov: 86338 // Komentarjev: 1238349
Avtorji fotografij: 26167 // Slik: 221521 // Videov: 18399 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "