Visoki oficir JLA, generalpolkovnik Andrija Rašeta, je pred leti v enem izmed intervjujev na televiziji na vprašanje novinarja, komu se lahko zahvalimo, da letalstvo JLA ni bombardiralo Slovenije tistega nedeljskega dopoldneva, kratko in jedrnato odgovoril: Milanu Kučanu. Prav zato sem se začudil in bil presenečen nad nedavnimi ovadbami združenja VSO proti Milanu Kučanu in tudi posameznim članom takratnega predsedstva RS. TVS ima zagotovo v arhivu ta posnetek in ga je možno poiskati ter seveda preveriti moje trditve.




Resnica je namreč zame nad vsem. Bil sem pripadnik TO in aktivni udeleženec osamosvojitvene vojne za Slovenijo. S puško sem branil to domovino. Ne pripisujem si prav nobenih zaslug. Samo pošteno sem opravil državljansko dolžnost, nič drugega. Sicer dokaj dobro poznam potek dogodkov iz takratnega obdobja, zato me danes boli srce, ko poslušam nekatere, kako blatijo in ovajajo vse po vrsti, predvsem pa tiste, ki niso pri srcu stranki SDS. Pozorno sem pred dnevi poslušal tudi predsednika odbora za obrambo v DZ na tiskovni konferenci, češ da bo moral nekdanji predsednik Milan Kučan marsikaj pojasniti, in če bo treba, ga bodo tudi prisilno privedli pred odbor. Koliko brezobraznosti, samohvalnosti, domišljavosti in poniževalnosti je bilo zaznati v tem tonu do nekdanjega predsednika RS Milana Kučana! To je sramota vseh sramot. Komu naj še pojasnjuje?
Vem, da vam marsikaj ni jasno iz tistega obdobja. Bili ste še v plenicah, ko je Milan Kučan po svojih močeh reševal slovensko državo. Zato si zasluži nekoliko več obzirnosti in spoštovanja. 

SDS tudi predlaga, da bi ustanovili nekakšno preiskovalno komisijo o odgovornosti Milana Kučana in drugih pri razoroževanju TO v letu 1990. Jaz pa dajem pobudo kakšni politični stranki ali pa kakšnemu združenju, da bi ustanovili komisijo, ki bi ugotovila, kam je poniknilo več kot 140 milijonov takratnih nemških mark od prodaje našega orožja v času 1990–1991.

To pa vas in odbora, ki ga vodite, žal ne zanima. Bog ne daj, da mi bo kdo govoril o zastaranju primera. Je pa sicer res, da v tej državi nekaterim vse zastara, za druge teh meril ni. Kam je odteklo toliko denarja, zanima nas na tisoče poštenih Slovencev. Seveda mi bodo po tem mojem članku in vprašanju tako kot po navadi pisali anonimna pisma in dopisnice ter me zmerjali, da sem komunistični...

Da takim »herojem« olajšam delo, naj povem, da s komunizmom nimam popolnoma nič. Mi je pa vsekakor bližji kot stranke, iz katere prihajajo ti pisci, ki nimajo hrbtenice, saj se ne upajo podpisati, zato se z njimi ne bom ukvarjal. Vsi skupaj ne sežete nekdanjemu predsedniku Milanu Kučanu niti do stopal.

Srečko Križanec, Štore
3. avgust 2017 | Komentarji (9)


V času krize in negotovosti ljudska politika izza šanka razširi krila in tiktak najde rešitve za vse črne oblake, ki se zgrinjajo nad državo ter njen najšibkejši člen – malega človeka. Misel, da sta vse to povzročila Evropska unija in evro, ni nova. Je pa zadnje čase dobila precej zagovornikov, saj so tako našli zunanjega sovražnika, ki mu lahko pljuvajo v obraz. O možnosti izstopa iz EU in dejanskih posledicah smo se pogovarjali s prof. dr. Mojmirjem Mrakom z Ekonomske fakultete v Ljubljani, ki pravi, da smo za težko situacijo v veliki meri krivi sami oziroma naša politika. Ne le leva in ne le desna, ampak vseh barv, nazivov in usmeritev. In kar je še huje, pot iz krize po njegovem še niti začrtana ni.

Lizbonska pogodba je decembra 2009 med drugimi novostmi prvič predvidela izstop iz Evropske unije. Tako se lahko vsaka država članica EU v skladu s 50. členom Pogodbe o Evropski uniji odloči za izstop v skladu s svojimi ustavnimi pravili, pri čemer mora svojo namero uradno sporočiti Evropskemu svetu. Unija se nato pogaja z državo, ki želi izstopiti, in sklene z njo sporazum o podrobnostih izstopa. Po izstopu vse obveznosti, ki so jih evropski partnerji imeli do države članice, nehajo veljati. Če se želi država kadarkoli pozneje spet včlaniti v EU, mora spet skozi celoten proces vključevanja. Tudi pred Lizbonsko pogodbo seveda izstop ni bil nemogoč, samo mehanizmov in postopkov zanj ni bilo. Preprosto zato ne, ker je bila evropska povezava dolgo le gospodarska povezava, ki je skrbela za čim večjo blaginjo in ekonomske koristi svojih članic. Povezava je tako predstavljala mednarodno organizacijo, v kateri so se združevale suverene države. Z Lizbonsko pogodbo je EU postala nadnacionalna tvorba, neke vrste superdržava, na katero so članice prenesle že kar pomemben del suverenosti. Tako ima EU skupno ali vsaj delno skupno na primer zunanjo in varnostno politiko, kmetijsko in ribiško politiko, okoljsko politiko itn. Prav zato, ker bo EU o nas odločala še širše kot doslej, nas zadnje čase toliko pitajo s skupno evropsko identiteto in skupnimi vrednotami. Voditi kakršnokoli skupnost je pač veliko lažje, če to preveva občutek pripadnosti. Nekako tako kot v bivši Jugoslaviji.

Prof. Mrak o izstopu Slovenije iz EU ne razmišlja kot resni možnosti, posledica bi namreč bila zapiranje Slovenije sredi čedalje tesneje povezane Evrope. »Na Schengen bi lahko takoj pozabili,« je razlagal, »spet bi imeli ovire pri prehajanju čez državne meje, morda tudi vizume, spet bi imeli carine in druge omejitve, ki otežujejo gibanje ljudi, blaga in storitev čez evropske meje.« Naj vmes samo spomnimo, kaj Schengenska pogodba vzpostavlja in zagotavlja: ne le prostega gibanja ljudi brez mejnega nadzora, temveč vrsto podrobnih tehničnih rešitev in enotnih pravil za zagotavljanje varnosti, med drugim enotna pravila za nadzor skupnih zunanjih meja, skupni vizumski režim, krepi sodelovanje v boju proti terorizmu in organiziranemu kriminalu ter uvaja sodelovanje med policijami, carinskimi in pravosodnimi organi. Tudi slovensko gospodarstvo bi ob izstopu iz EU doživelo hud udarec. »Zdaj je del skupnega evropskega prostora in lahko nemoteno proizvaja ter prodaja na tem območju. Če bi se z izstopom temu odpovedali, bi seveda spet postali tretja država in EU bi do nas zelo verjetno vodila enako ekonomsko politiko, kot jo zdaj do držav z evropskega obrobja.« To so države, ki niso kandidatke za vstop v Unijo in (še) nimajo načelne evropske obljube, da bodo nekoč postale članice. V nasprotju s tistimi, ki so se že postavili v vrsto pred evropska vrata (predvsem države zahodnega Balkana), imajo obilico omejitev pri izvozu v EU. Tako npr. Hrvaška ali Srbija izvažata brez omejitev, medtem ko Moldavija in Makedonija skorajda ne moreta izvažati v EU, kljub temu da imata vrhunski pridelek. Gre za različne necarinske ovire, predvsem standarde in certifikate, ki jih ima EU že implementirane in jih zahteva ob uvozu blaga. Tudi če bi jih Slovenija po izstopu dosegala, po mnenju gospodarstvenikov trg EU ne bi bil naklonjen bivši članici. Kaj bi to pomenilo za gospodarstvo, pa pove že podatek, da v EU vsako leto izvozimo od 70 do 75 odstotkov vsega izvoza, prav toliko pa iz EU tudi uvozimo. Da o tem, da Slovenija v evropsko blagajno letno vplačuje okoli 400 milijonov, iz nje pa bi lahko pobrala več kot 800 milijonov vsako leto, sploh ne govorimo. Črpamo sicer ne toliko, kot bi lahko, še vedno pa več, kot vplačujemo. A to je problem Slovenije, ne EU, in bil bi že čas, da se naučimo iz evropske sklede zajeti polno žlico. Članstvo v EU nam omogoča tudi ugodnejše najemanje državnih kreditov in ustvarja stabilno ter »varno« okolje za tuje investicije. »Izstop iz EU bi bil lep recept za zapiranje v slovenske grape in doline in seveda recept za osiromašenje gospodarstva, s tem pa tudi vseh njenih državljanov,« je zato opozoril prof. Mrak.

Še ena posledica izstopa Slovenije iz EU bi bilo slovo od evra. V tem primeru bi se mu namreč morali odpovedati in se vrniti na nacionalno valuto. Ohranitev evra ob izstopu namreč ni mogoča. »Nerealno je računati, da bi bili ob naši zahtevi za izstop iz EU evropski partnerji pripravljeni resno obravnavati naš predlog, da evro obdržimo,« je rekel prof. Mrak. »Evro kot svojo valuto sicer uporabljajo npr. Andora, Vatikan, Monako in San Marino, vendar so to države, ki so tudi pred uvedbo skupne valute uporabljale valuto ene od sosednjih držav. Njihova uvedba evra je bila usklajena z EU in Evropsko centralno banko. Če bi Slovenija izstopila iz EU, ne vidim nobenega razloga, da bi nam ta šla kakorkoli na roko na tem področju. Kvečjemu bi lahko pričakovali tiho ali celo bolj odkrito kaznovanje.« Zakaj pa ne spet tolar, bi verjetno pomislil marsikateri povprečen ekonomski analfabet. Saj nam z njim ni šlo prav nič slabo, večina si je s tolarsko plačo lahko privoščila več kot zdaj s to v evrih. »Ker bi to imelo izrazito negativne posledice tako za slovensko gospodarstvo kot za državljane,« je odgovoril prof. Mrak. »Razmišljanje o vrnitvi na nacionalne valute ima v kontekstu sedanje krize en poglaviten cilj – zmanjšanje vrednosti domače valute nasproti tuji. To je res učinkovito orodje za vsaj začasno povečevanje mednarodne konkurenčnosti države, vendar pa je to na drugi strani povezano tudi z ogromnimi stroški in tveganji. Samo en primer. Vsi krediti, ki jih imajo država, gospodarstvo in posamezniki do tujine, bi seveda ostali v evrih. In tu bi lahko prišlo do katastrofalnih posledic.« Verjetno si lahko dobro predstavljate, kaj bi za vaš osebni proračun pomenilo, da imate plačo v manj vrednih tolarjih, kredit za stanovanje pa plačujete v evrih. Ta bi vam požrl veliko večji del dohodka kot zdaj in postal za marsikoga kaj hitro nevzdržen. Z enako težavo in posledičnimi stečaji bi se srečevala tudi podjetja, kar bi še poslabšalo stanje v finančnem sektorju. Vse skupaj bi pomenilo zmanjšanje bruto domačega proizvoda in relativno večje dolgove države. »To bi brez vsakega dvoma vodilo v še eno krizo,« je razložil prof. Mrak, »ki pa bi bila bistveno hujša, kot je sedanja.«

Za konec pa še razlaga, zakaj nam je z evrom padel standard, če ni bil razlog sam prevzem te evropske valute. »S prevzemom evra se je Slovenija dejansko odločila, da se odpove svoji neodvisni monetarni in s tem tudi tečajni politiki. To pomeni, da smo izgubili mehanizem, ko smo z manjšanjem vrednosti domače valute omogočali boljše pogoje izvoznikom in krepili svojo mednarodno konkurenčnost. V pogojih monetarne unije postane vzdrževanje mednarodne konkurenčnosti države odvisno predvsem od nadzorovanja stroškov in, gledano širše, od fiskalne politike. Te pa v zadnjih petih letih nismo vodili tako, kot bi jo morali, in negativne posledice tega postajajo čedalje bolj jasne. V letih, ko nam je šlo dobro, smo zelo povečevali izdatke, naredili pa si nismo nobene zaloge. Zdaj, ko nam gre slabo, so nam ostali visoki letni izdatki, ni pa pripravljenosti, da bi jih uskladili z bistveno zmanjšanimi prihodki. Nobenega špeha nismo dali v shrambo,« je povedal prof. Mrak, ki je na slabosti te politike opozarjal že v obdobju Janševe vlade, ko je šlo Sloveniji najbolje. Kaj pa danes? Vidi izhod iz krize v poti, ki jo je zastavila druga, Pahorjeva, stran? »Žal se je ta vlada preveč ukvarjala sama s seboj in se v javnofinančnem smislu odziva na krizo preveč medlo. To zlasti velja za lansko in letošnje leto, v katerih se je javnofinančni položaj države močno poslabšal. Če to povežemo s tako rekoč popolno nepripravljenostjo države kot celote, da sprejme tiste sicer boleče reforme, ki so nujne, se ne smemo čuditi, da so nas tuji finančni krogi v zadnjem času že prestavili iz skupine stabilnih držav evroobmočja nekam proti njenemu obrobju. Dodaten problem je dejstvo, da se tudi v kriznem obdobju ne znamo poenotiti in delati za isti cilj. Za zdaj še ne vidim razvojnega koncepta, za katerega bi veljala dovolj visoka stopnja družbenega soglasja, in tudi ne politične sile, ki bi ga lahko učinkovito udejanjila. Nismo še iz najhujšega,« je bil odkrit prof. Mrak. In smo spet tam, kjer se krog zavrti.

Za naše stanje ni kriva Evropa, krivi smo sami, vsaj v tem smislu, da nas vodijo ljudje, ki smo jih izvolili po lastni volji in vesti. Na trenutek, ko se bodo ali levi ali desni začeli obnašati odgovorno in gospodarno, pa še kar čakamo in čakamo.
27. julij 2017 | Zaznamki: T N Snoj | Komentarji (21)



"V središču ideje o rdeči zvezdi so svobodna družba, svoboda misli, svoboda izražanja, svoboda tiska. Rdeča zvezda, ne pomeni simbola totalitarizma, temveč "simbol svobode, enotnosti, bratstva, upora proti zlu, fašizmu, sovraštvu, proti ščuvanju ljudstva proti vsemu drugačnemu, kot so trenutno begunci".
29. junij 2017 | Komentarji (8)
Predstave nacistov o narodu Sovjetske zveze, čigar državo so napadli 22. junija 1941, so bile plod ideologije, ki je Slovane uvrščala v nižjo vrsto ljudi. Vendar pa so že v času prvih bojev dobili priložnost, da ponovno razmislijo o svojih stališčih. Predstavljam vam dokumentirana pričanja in vtise vojakov, oficirjev in generalov nemškega Wehrmachta o sovjetskih vojakih, ki so mešanica šoka, groze, občudovanja in prezira.





"Moj komandant je bil dvakrat starejši od mene in se je kot poročnik že boril proti Rusom pri Narvi leta 1917. 'Tukaj bomo našli svojo smrt, na teh neskončnih prostranstvih, kot Napoleon,' je govoril z neprikritim pesimizmom. 'Zapomnite si ta trenutek, Mende, to je konec nekdanje Nemčije.'" (Erich Mende, nadporočnik 8. šlezijske pehotne divizije o pogovoru, ki ga je imel v zadnjih trenutkih miru pred začetkom vojne proti Sovjetski zvezi 22. junija 1941.)

Človek ne more verjeti svojim očem. Vojaki Rdeče armade so goreli v plamenih in nadaljevali s streljanjem iz žarečih hiš.

"Že v prvem boju se je obnašanje Rusov drastično razlikovalo od obnašanja Poljakov in zaveznikov, ki so utrpeli poraz na zahodni fronti. Rusi so se brez omahovanja branili tudi takrat, ko so bili obkoljeni." (General Günther Blumentritt, poveljnik štaba 4. armade.)

"Boj za trdnjavo je bil hud, bilo je veliko izgub … Tam, kjer smo uspeli potisniti Ruse nazaj ali pa jih z pregnati z dimom, so se hitro pojavile nove sile. Prihajali so iz kleti, hiš, kanalizacijskih cevi in drugih začasnih skrivališč in natančno ciljali, tako da so se naše izgube nenehno povečevale." (Iz bojnih poročil 45. pehotne divizije Wehrmachta, ki bi morala zavzeti trdnjavo v Brestu. Divizija je imela 17 tisoč vojakov in je napadla garnizon trdnjave z 8 tisoč vojaki. Samo v prvih 24 urah boja na ozemlju Rusije je divizija izgubila skoraj toliko vojakov in oficirjev, kot jih je izgubila tekom vseh 6 tednov bojevanja v Franciji.)

Pogum je drznost, navdahnjena z duhovnostjo. A upornost, s katero so se boljševiki branili v svojih bunkerjih v Sevastopolu, je neka vrsta živalskega instinkta in bilo bi skrajno narobe, da jo dojemamo kot rezultat boljševističnega pogleda na svet ali vzgoje. - Joseph Goebbels.
"Ti metri so se spreobrnili v neprestan oster boj, ki ni pojenjal od prvega dne. Vse naokrog je bilo že razrušeno skoraj do temeljev, od zgradb ni ostal niti kamen na kamnu. Minerji jurišne skupine so se zbrali na strehi zgradbe točno pred nami. Nosili so eksplozivna polnila na dolgih palicah in jih spuščali skozi okna zadnjega nadstropja in tako uničevali mitralješka gnezda, vendar brez uspeha - Rusi niso popuščali. Zasedli so kleti, tako da jih naš artilerijski ogenj ni mogel doseči. Vidiš eno eksplozijo, potem še eno, sledi dobra minuta tišine in oni spet začnejo streljati." (Poročnik Schneiderbauer, komandir voda 55 milimetrskih protitankovskih orožij 45. pehotne divizije o bojih na južnem otoku trdnjave pri Brestu.)

"Z gotovostjo lahko rečemo, da niti eden zahodni kulturnik nikoli ne bo dojel ruskega karakterja in ruske duše. Poznavanje ruskega karakterja lahko služi kot ključ za razumevanje borbenosti ruskega vojaka, njegove premoči in metod bojevanja na bojnem polju. Neomahljivost in duševno stanje borca sta vedno prvostopenjska dejavnika v vojni in sta pogosto pomembnejša od številčnosti in oboroženosti vojske … Nikoli ne moremo vnaprej napovedati, kaj bo Rus storil: praviloma gre iz ene skrajnosti v drugo. Njegov karakter je neobičajen in kompleksen, tako kot ta ogromna in nepojmljiva država. Včasih je v ruskih pehotnih bataljonih nastala zmeda po prvih strelih, ampak naslednji dan so se te iste enote borile s fanatično odločnostjo. Celotno gledano, so Rusi vsekakor odlični vojaki in ob dobrem poveljevanju so nevaren nasprotnik." (Friedrich-Wilhelm von Mellenthin, general-major tankovskih enot, poveljnik štaba 48. tankovskega korpusa, kasneje poveljnik štaba 4. tankovske armade.)

"Na vzhodni fronti sem srečal ljudi, za katere lahko rečem, da so posebna rasa. Že prvi napad je bil boj na življenje in smrt." (Hans Becker, tankist 12. tankovske divizije.)

"V času napada smo naleteli na lahki ruski tank T-26 in ga takoj zadeli s 37 mm topom. Ko smo prišli bližje, se je ruski vojak izvlekel iz kabine tanka in začel streljati na nas s pištolo. Hitro smo ugotovili, da mu je naša granata odtrgala noge, ampak on je tudi brez nog streljal na nas!" (Iz spominov artilerijca protitankovskega topa med prvimi urami vojne.)

Zvečer smo pokopali neznanega ruskega vojaka. Sam je stal ob topu in dolgo ciljal kolono tankov in pehote in tako umrl. Vsi so občudovali njegov pogum. Polkovnik je na grobu rekel, da bi osvojili cel svet, če bi se führerjevi vojaki borili tako kot ta Rus. […] Vendarle je Rus, ali je potrebno takšno občudovanje? - Iz dnevnika nadporočnika 4. tankovske divizije Henfelda.

"Kakovost sovjetskih pilotov je daleč nad pričakovanji … Srdit in masiven odpor ni v skladu z našimi prvotnimi predpostavkami." (Otto Hoffmann von Waldau, general-major, poveljnik komandnega štaba Luftwaffe, zapis v dnevniku 31. junija 1941.)

"Skorajda nismo imeli nobenih ujetnikov, ker se Rusi niso predajali in so se vedno borili do zadnjega vojaka. Naš borbeni duh se ne more primerjati z njihovim …" (Iz intervjuja vojnega dopisnika Curzia Malaparta z oficirjem tankovske enote vojaške skupine "Center".)

" … V tanku so ležala trupla hrabre posadke, ki smo jo prej zgolj ranili. Globoko nas je pretreslo njihovo junaštvo in pokopali smo jih z vsemi vojaškimi častmi. Borili so se do poslednjega diha in to je bila samo ena majhna drama velike vojne. En težki tank nam je cela dva dneva blokiral pot, ampak sedaj je spet prehodna …" (Erhard Raus, polkovnik, komandir bojne skupine "Raus" o tanku KV-1, ki je onesposobil nemško kolono tovornjakov, tankov in celotno artilerijsko baterijo. Posadka tanka, 4 sovjetski vojaki, so zadrževali prehod bojne skupine cela dva dneva, 24. in 25. junija.)

"Izgube so grozljive, neprimerno večje od tistih v Franciji … Danes je pot naša, jutri jo bodo zavzeli Rusi, potem spet mi in tako naprej. Nisem videl ničesar hujšega od teh Rusov. Pravi psi! Nikoli ne veš, kaj pričakovati od njih. In le od kod jim vsi ti tanki in vse ostalo?!" (Iz dnevnika vojaka vojaške skupine "Center", 20. avgust 1941. Po takšni izkušnji se je v nemški vojski hitro prijel rek: "Bolje je trikrat napasti Francijo, kot enkrat Rusijo".)
"Nisem pričakoval ničesar podobnega. Peterica je napadla cel bataljon. To je čisti samomor." (Besede majorja Neuhofa, komandirja 3. bataljona 18. pehotnega polka vojaške skupine "Center". Ko je bataljon z 800 vojaki uspešno prebil obmejno obrambo, ga je napadel odred s petimi sovjetskimi borci.)

"Mojbog, kaj nam bodo ti Rusi storili? Dobro bi bilo, le bi nas nekdo tam na vrhu poslušal, če ne bomo vsi pocrkali." (Fritz Ziegel, desetnik, iz pisma domov 6. decembra 1941.)

Iz dnevnika nemškega vojaka:

"1. oktober. Naš jurišni bataljon je dosegel Volgo. Natančneje, do Volge je ostalo le še kakih 500 metrov. Jutri bomo na drugi obali in vojna bo končana."

"3. oktober. Zelo močan odpor, ne moremo obvladati teh 500 metrov. Stojimo na meji nekakšnega silosa z žitom."

"6. oktober. Prekleti silos. Ne moremo se mu približati. Izgubili smo več kot 30% ljudi."

"10. oktober. Od kod se vzamejo ti Rusi? Silosa ni več, ampak vsakič ko se mu približamo, začnejo streljati na nas, kot da so pod zemljo."

"15. oktober. Hura, osvojili smo silos. Od našega bataljona je ostalo 100 ljudi. Izkazalo se je, da je silos branilo 18 Rusov, našli smo 18 trupel." (Nemški bataljon je štel okoli 800 ljudi.)


"Borili so se do zadnjega, niti ranjenci nam niso pustili blizu. En ruski vodnik brez orožja in s strašno rano na rami se je na naše vrgel z minersko lopato, ampak je takoj umrl. Norost, prava norost. Borili so se kot zveri in umrlo jih je na desetine." (Hubert Korala, desetnik bolničarske enote 17. tankovske divizije, o bitkah vzdolž linije Minsk-Moskva.)

Iz materinega pisma vojaku Wehrmachta: "Dragi moj sin! Morda pa le najdeš košček papirja, da se javiš domov. Včeraj je prišlo pismo od Josa. Pri njemu je vse v redu. Pravi: "Prej sem si strašno želel, da bi sodeloval v napadu na Moskvo, sedaj pa bi se rad izvlekel iz tega pekla'."
Američani in drugi zahodni Evropejci so prepričani, da je bil vstop ZDA v vojno proti silam osi prelomna točka za končni rezultat druge svetovne vojne. Predstavljamo vam analizo treh mitov, ki v resnici kažejo na manjšo vlogo ZDA v vojni, kot si to običajno predstavljajo na Zahodu.
Mnogi Američani so trdno prepričani, da je njihova država odločilno pripomogla k zmagi nad Nemčijo in Japonsko v drugi svetovni vojni in da bi Hitler brez ameriške pomoči zmlel Sovjetsko zvezo. Na internetu lahko pogosto preberemo izjave Američanov v stilu "mi smo rešili Ruse in cel svet pred Hitlerjem" in to celo v raznih različicah.

Danes tudi mnogi Evropejci trdijo podobno.
 
Seznam enot Wehrmachta kaže, da je bilo med celotno drugo svetovno vojno skupno na bojnem polju uničenih in s seznama izbrisanih 130 nemških kopenskih divizij. Od tega je 104 divizije (skoraj 80%) porazila prav sovjetska vojska.


 
Američani imajo seveda vso pravico, da so ponosni na dosežke svoje države v vojni. ZDA so v sodelovanju z državami Commonwealtha dosegle najpomembnejše zmage v boju proti pomorskim in zračnim silam Japonske ter povzročile resno škodo vojni in industrijski mašineriji nacistične Nemčije. Pomembno vlogo so ZDA odigrale tudi v oskrbi ZSSR z orožjem in prevoznimi sredstvi, dragocenimi industrijskimi materiali, zdravili in hrano v času vojne.

Združene države Amerike so iz svetovne vojne izšle kot velesila, ki dominirajo na večjem delu zemeljske krogle. Za vse te uspehe je Amerika plačala relativno majhno ceno, vsaj v primerjavi z ZSSR. Umrlo je 322.200 ameriških prebivalcev in to večinoma vojakov, medtem ko se vojno dogajanje skorajda ni dotaknilo ozemlja države. Ob vsem tem so se ZDA tudi izognile padcu življenjskega standarda lastnega prebivalstva. Prav nasprotno, njihovo gospodarstvo je v vojnem obdobju zabeležilo intenzivno rast. Vendar pa ni nikakršnih osnov, na podlagi katerih bi si lahko Amerika pripisovala tudi nekatere druge zasluge v vojni, razen teh, ki ji pripadajo.

Mit št. 1: "Arzenal demokracije"

Ameriški kongres je marca 1941 sprejel zakon o izdaji ugodnih namenskih kreditov za kupovanje orožja in drugih vojnih materialov od ZDA. Kredit so lahko dobile države, katerih "obramba deli interese ZDA", s tem da so odpisali dolg za orožje in materiale, ki so bili uporabljeni tekom vojne. Ta sistem je dobil naziv "Zakon o posojilu in najemu".
 
Če v obzir vzamemo celotno strateško sliko druge svetovne vojne, lahko trdimo, da je do izkrcanja angleško-ameriških čet v Normandiji leta 1944 prišlo zato, da ne bi dovolili sovjetskih četam, da same dosežejo zmago nad Wehrmachtom.


 
Velika Britanija je prva dobila takšno ameriško pomoč in jo uporabljala do konca druge svetovne vojne (31,4 mrd. dolarjev, medtem ko se je ZSSR zadolžila samo za 11,3 mrd. dolarjev).

Zakon o posojilu in najemu so šele 7. novembra 1941 razširili tudi na ZSSR, čeprav so z dobavo začeli že prej, ko sta posebni predstavnik ZDA in angleški minister za vojno industrijo, William Averell Harriman in William Beaverbrook, 30. septembra 1941 obiskala Moskvo in podpisala prvi dokument o dobavi materiala.

Ameriška pomoč Sovjetski zvezi je bila pomembna, ko govorimo o proizvodih, kot so npr. mesne konzerve (480% skupne sovjetske proizvodnje v tem obdobju), barvne kovine (76-223% za različne kovine), živalska maščoba (107%), volna (102%), avtomobilske gume (92%) in eksploziv (53%). V velikem številu so dobavljali tudi tovorna vozila (375.000), džipe (51.000), bodečo žico (45.000 ton), telefonske kable (1,2 mio km), telefonske naprave (189.000). Kar se tiče najpomembnejših vrst orožja, je bilo uvoženih 12% tankov (v primerjavi s številom tankov, ki jih je proizvedla ZSSR), 20% bombnikov, 16% lovcev, 22% bojnih ladij, posebej pa je potrebno izpostaviti dobavo 445 radarjev.
 
"Poslednji udarec meča", ki je prisilil Japonce, da kapitulirajo, niso bile jedrske bombe, ampak prav vstop ZSSR v vojno proti Japonski.


 
Dejstvo je, da tekom leta in septembra 1941, ko je bilo Sovjetski zvezi najtežje, še ni bilo dobave po prej omenjenem zakonu. Nemške čete, ki so se približevale Leningradu in Moskvi, so bile zaustavljene izključno s sovjetskim orožjem. Res je, da je ameriška pomoč sovjetskim silam v večjih količinah prišla šele v drugi polovici 1943 in je precej pospešila končni zlom nemških nacističnih čet na vzhodni fronti, napačno pa bi bilo zaključiti, da brez te pomoči zmage sploh ne bi mogli doseči.

Mit št. 2: "Bitka za Normandijo je določila izid vojne"

Vstop ameriških in britanskih čet v severno Francijo se je začel 6. junija 1944. Temu dogodku na Zahodu pripisujejo lastnosti prelomnega trenutka v drugi svetovni vojni, vendar pri tem ne upoštevajo dejstva, da je Wehrmacht od decembra 1941 že doživel številne odločilne poraze na vzhodni fronti.
 
V ŠTEVILKAH
74% izgub je doživela nemška vojska v boju proti ZSSR, kar je trikrat več v primerjavi z boji proti 25 državam skupaj
50% divizij nemške vojske se je borilo zgolj v bitki pri Kurski, dvakrat več kot na celotni zahodni fronti 1943
800.000 vojakov je Nemčija izgubila samo v bitki pri Stalingradu, sedemkrat več kot na celotni afriški fronti


 
Nemške čete so na vzhodu od novembra 1942 branile svoje strateške položaje, 1944 pa je sovjetska armada osvobodila večino ozemlja ZSSR, ki ga je Nemčija zavzela in je na mnogih mestih že dosegla državne meje Sovjetske zveze. Končni izid vojne je bil že znan in ta izid je bil določen prav na vzhodni fronti.

Boji v zahodni Evropi 1944-1945 po svojih razsežnostih niso bili niti blizu tega, kar se je dogajalo na vzhodni fronti in to ne samo v obdobju 1941-1943, ampak tudi v zadnjih dveh letih vojne. Sovjetsko-nemška fronta je bila vse do 9. maja 1945 glavna fronta v Evropi.
 
Januarja 1945, ko je Nemčija vložila maksimalen napor na zahodni fronti zaradi ofenzive v Ardenih, so enote Wehrmachta štele komaj 73 divizij, medtem ko se je istočasno na vzhodu nahajalo 179 divizij. Proti sovjetskim četam so angažirali 80% aktivne nemške vojske, 68% njene artilerije, 64% tankov in 48% letal Luftwaffe. Tudi v zadnjem letu vojne so se glavne sile nemške kopenske armade borile na vzhodu in ne na zahodu.
 
Mit št. 3: "ZDA so same razbile Nemčijo na zahodu in Japonsko na vzhodu"

Namen mita o odločilni vlogi ZDA v drugi svetovni vojni je zmanjšati vlogo ZSSR in tudi drugih članih protifašistične koalicije, tj. držav Commonwealtha in Kitajske. Ko teče beseda o območjih, kjer so se bojevale ameriške čete, moramo upoštevati, da so se vedno bojevale v okviru koalicije in niso vedno tvorile njihovo večino.

Nacistična vojska je samo v bitki za Stalingrad izgubila 7-krat več vojakov kot na celotni afriški fronti in 27-krat več kot v bitki pri El Alameinu, največji bitki afriške fronte. Vendar pa se v mnogih zahodnoevropskih učbenikih za zgodovino ti dve bitki enači.

ZDA so vzhodno od Atlantika vstopile v vojno šele z izkrcanjem v severni Afriki 8. novembra 1942, vendar takrat niso udarile po nemških silah, temveč po Italiji in vichyjevski Franciji. Sile Commonwealtha so v obdobju 1940-1942 v severni Afriki same odbile niz napadov sil osi. Angleška zmaga pri El Alameinu oktobra in novembra 1942, ki je bila prelomna za Sredozemlje, je bila izbojevana, še preden so prispele ameriške čete.
 
Kopenske sile britanskega imperija so bile na Zahodu in v Tihem oceanu do leta 1944 precej številčnejše od ameriških. To razmerje se je začelo spreminjati po izkrcanju v Normandiji. V bitki za Atlantik je bila odločila zmaga britanske vojne mornarice, ki je uničila 525 nemških podmornic, medtem ko jih je ameriška le 174. 

Američani so se v azijsko-tihooceanskem območju borili skupaj z Avstralci in britanskimi kolonialnimi četami Indije. Prav tako pa ne smemo zanemarjati Kitajske kot pasivnega, vendar stalno prisotnega dejavnika, na katerega je Japonska neprekinjeno usmerjala več kot polico svojih kopenskih sil in precejšnje število letal. Tako so zavezniki s skupnimi močni, in ne zgolj zaradi Američanov, dosegli zmago nad Japonsko.

Zaradi vseh teh podatkov vloge ZDA v koalicijskih silah ne moremo smatrati kot popolno dominantne, niti na tistih frontah druge svetovne vojne, kjer so zahodni zavezniki imeli odločilno vlogo.
24. junij 2017 | Zaznamki: JAROSLAV BUTAKOV, RBTH | Komentarji (12)





Je Stalin vedel za datum napada Hitlerjeve Nemčije na ZSSR? Kakšna poročila je dobival od organov državne varnosti? Odgovori na ta vprašanja že desetletja zanimajo strokovnjake, po odstranitvi pečata državne tajnosti pa se je pojavilo novo gradivo v zvezi s tem problemom.


Stalin je bil večkrat obveščen o gradnji utrjenih objektov na vzhodni meji Nemčije. Še 1. avgusta 1940 je narodni komisar za notranje zadeve ZSSR Lavrentij Berija sporočil Stalinu podatke tajnih agentov o tem, da Nemci na meji s Sovjetsko zvezo gradijo začasne in trajne utrjene objekte.

Druga sporočila so se nanašala neposredno na obveščevalne podatke o pripravah Nemčije na vojno s Sovjetsko zvezo.

Generalštab Rdeče armade je Stalina oktobra 1940 obvestil, da nemške čete prihajajo na Finsko. Tajni agentje so sporočali, da Nemčija in Italija v Romuniji uspešno organizirata močne formacije za ofenzivno na sprednje levo krilo ZSSR, v ta namen pa so se italijanske čete premeščale na nove pozicije. Po zaključku premeščanja bi bili obe krili sovjetske vojske v veliki nevarnosti že od samega začetka vojnih dejanj.

Iz Londona in Bukarešte

Sovjetski veleposlanik v Veliki Britaniji Ivan Majski je 26. februarja 1941 sporočil, da po informacijah iz čeških krogov Nemci intenzivno gradijo utrjene objekte na nemško-sovjetski meji.

V posameznih enotah na nemško-sovjetski meji so novembra 1940 delili majhne žepne nemško-ruske slovarje z enakim spiskom izrazov, kot so jih vsebovali nemško-češki slovarji, ki so jih delili v nemških enotah pred okupacijo Češkoslovaške.

Pooblaščeni diplomatski predstavnik ZSSR v Romuniji Anatolij Lavrentjev je 16. aprila Stalinu sporočil, da je svetovalec pri francoski misiji Spitzmüller v pogovoru s sekretarjem vlade ZSSR Mihajlovim povedal, da se nemške čete zbirajo v Moldaviji. Te informacije je potrdil tudi polkovnik Seven, francoski vojaški ataše, ki je prisostvoval temu pogovoru.

Nemci so na Finskem in Švedskem izvajali velike priprave na vojno. Seven je prihod švedskega vojnega atašeja v Bukarešto povezal neposredno s pripravami na vojno. Po njegovih dognanjih je skupina romunskih oficirjev, ki je na poziv nemškega generalštaba obiskala Nemčijo, opravila pogovore o prihajajoči vojni v ZSSR. Seven je na osnovi podatkov, pridobljenih iz drugih virov, menil, da je vojna neizbežna.

Datum ni bil znan

Vsi so vedeli, da je vojna neizbežna. Organi državne varnosti so prejeli in prenesli Stalinu informacijo, da je Hitler zasnoval načrt "Barbarossa" in izdal ukaz o neposredni pripravi na vojno, vendar ni bilo znano, kdaj naj bi bil načrt izvršen.

Organi državne varnosti so večkrat napovedali datum napada na ZSSR, vendar je bila napoved vsakič drugačna. Stalin je seveda po petem, šestem poročilu o novem datumu začetka vojne prenehal verjeti tem informacijam.

Za njega je bila po vsemu sodeč najverjetnejša možnost ta, da se bo Nemčija spustila v vojno z njimi po zmagi nad Anglijo. Drugačnega razvoja dogodkov niti ni pričakoval.


Stalin je razumel, da Hitler za vojno z Anglijo potrebuje žito in nafto, torej tiste proizvode, ki jih je dobival od ZSSR. Enostavnejše je bilo še naprej dobavljati te dobrine v imenu miru in ne začenjati vojnih dejanj. Pomirjujoče je delovalo tudi reguliranje odnosov z Japonsko, ki je bila nemška zaveznica. Kot je znano, sta sovjetski in japonski minister za zunanje zadeve 13. aprila 1941 v Moskvi podpisala petletni pakt o nevtralnosti.

Politično vodstvo Sovjetske zveze je poskušalo na vsak način prestaviti začetek vojne. Glavni razlog je bil ta, da se Rdeča armada na ozemlju evropskega dela ZSSR ni uspela dovolj modernizirati. Kasneje je Stalin premierju Velike Britanije, Winstonu Churchillu, rekel, da je Sovjetski zvezi ostalo le še pol leta miru.

***********

Operacija "Barbarossa" je bila natančno premišljena in Nemcem je prvih nekaj tednov veliko šlo na roko. Računali so, da bosta sovjetska vojska in narod izgubila vso voljo zaradi porazov, vlada pa bo kapitulirala. To je bilo bistvo ideje blitzkriega, Nemčija se ni pripravila нa dolgotrajno vojno, je pojasnil strokovnjak.

Napad na Sovjetsko zvezo na današnji dan pred 76 leti je pomenil strašno tragedijo, v kateri je umrlo 20 milijonov ljudi. V okviru operacije "Barbarossa" je nacistična Nemčija svoje najboljše čete skoncentrirala na vzhodni fronti. Po mnenju zgodovinarjev je bila agresija nad Sovjetsko zvezo neizbežna faza nemške ekspanzije v Evropi, je zapisano v prispevku Alekseja Zakvasina, ki ga je objavila ruska stran RT.

V svoji obsežni analizi vzrokov za Veliko domovinsko vojno in pripravo nacističnega blitzkriega se je avtor članka pogovarjal s predsednikom Znanstvenega sveta Ruskega vojaško-zgodovinskega društva, Mihailom Mjagkovim.

Spomnil je, da je bilo "zasužnjevanje sovjetskega naroda del ideološke doktrine Tretjega rajha."

Osvajanje ZSSR je Hitler doživljal kot eno od ključnih faz na poti do prevlade v Evropi in svetu, je prepričan sogovornik.

Princip "Drang nach Osten" je bil omenjen že v Hitlerjevi knjigi Mein Kampf (Moj boj) leta 1925. Sovjetska zveza je bila vir naravnih bogastev in tudi ideološki nasprotnik. Vse, kar je Hitler delal do junija 1941, je bila priprava za boj na vzhodu, je dejal Mjagkov.

Po njegovih besedah so nacisti menili, da bo ZSSR padla pod nenadnim napadom Wehrmachta. Nemci so cenili vztrajnost in pogum ruskega vojaka, vendar so bili prepričani, da se ni sposoben sam organizirati. Prav tako so menili, da se sovjetski prebivalci ne bodo poenotili okoli države in Stalinove osebnosti, je poudaril.

Mjagkov kategorično zavrača stališče, da je pred 76 leti šlo za spopad dveh totalitarnih režimov, nacionalsocialističnega in komunističnega. Po njegovih besedah se takšnih stališč v zvezi s tragedijo sovjetskega naroda oklepajo zahodni zgodovinarji in nekateri ruski politologi.

"Zdi se mi, da je Zahodu in nekaterim med nami težko priznati, da je Sovjetska zveza branila vrednote humanistične evropske civilizacije. Nacisti so vodili vojno do uničenja, ne samo komunizma ali demokracije, ampak tudi kulture in vsega, kar je vsakemu normalnemu človeku drago," je dejal Mjagkov.
23. junij 2017 | Zaznamki: Oleg Mozohin, RBTH | Komentarji (12)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ... 101 102 103
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
31 1 2 3 4 5 6
7 8 9 10 11 12 13
14 15 16 17 18 19 20
21 22 23 24 25 26 27
28 29 30 31 1 2 3

Top 5 vpisov


Št. registriranih uporabnikov: 162579
Forum avtorjev: 15822 Forum teme: 34217 // Odgovorov: 1861883
Blog avtorjev: 3556 // Blogov: 84028 // Komentarjev: 1204901
Avtorji fotografij: 25240 // Slik: 214971 // Videov: 19258 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "