30. septembra 1938 je britanski premier Neville Chamberlain prispel na aerodrom Heston, po konferenci z Adolfom Hitlerjem in drugimi evropskimi voditelji v Münchnu. Chamberlain je izjavil, da je z nedavno podpisano anglo-nemško deklaracijo, zagotovil "mir za naš čas". Sestanek je pripeljali do münchenskega sporazuma, ki je omogočil in legitimiziral nedavno pripravo nacistične Nemčije do aneksije delov Čehoslovaške; Chamberlain se je s svojim nemškim kolegom dogovoril tudi o paktu za neagresijo.

Seveda, Hitlerjeve teritorialne ambicije ni bilo mogoče zakriti in manj kot leto kasneje se je začela druga svetovna vojna. Neuspešna politika umiritve Chamberlaina je v letih po njegovi smrti prevladala nad njegovo zapuščino, vendar ni bil edini voditelj, ki se je vdinjal pri sprejemanju zahtev nacistične Nemčije.

Štiri mesece pred zloglasno izjavo o miru, ki jo je podal Chamberlain, 14. maja 1938, je angleška nogometna reprezentanca igrala z Nemčijo pred 110.000 gledalci na Olympia Stadionu v Berlinu. To je bila otvoritvena igra njihovega potovanja po Evropi in začela se je z močno politično izjavo.

Največji nacisti, kot so Hermann Goering, Rudolf Hess in Joseph Goebbels, so bili prisotni na tekmi, čeprav samega Hitlerja ni bilo. Ko so pred tekmo igrali nemško nacionalno himno, so igralci Anglije dvignili roke, da so pozdravili nacistični "Heil Hitler".

Ne spominjam s, da bi nogometna repreznatanca Sovjetske Zveze, kljub podpisu istega pakta storila kaj podobnega. Se vi? Vem, da je nizozemska reprezentanca leta1935 v tekmi z Nemčijo, pozdrav ignorirala.
25. marec 2018 | Komentarji (6)
cinik, Velenjčan, Dajana Babič, ...

Dajana Babič, daj tole Žabjeku pod nos.

Najnovejša inštalacija chemtrailsov, ki hkrati hladi ozračje, da se zemljica ne segreje preveč. Skrbi tudi zato, da se naša ravna zemlja vrti. Glede na to, da je statična, so letala postala preteklost. Ker pa nekateri verjemajo, da je zemlja ravna, pa pomagajo tudi pri približevanju in oddaljevanju od sonca in lune. Zato so sončni vzhodi in zahodi tako čudoviti.

cinik, Dane Wigington, ma te rad

9. marec 2018 | Komentarji (6)
Opis dogodkov pri Dobu, kjer naj bi partizani ujeli člane družine Mavsar.

Za obvladovanje mirenske doline in obrambo železniške proge so imeli Italijani v Trebnjem poveljstvo 98. Legije črnih srajc in del enot te legije, vsaj 350 do 400 mož. V Mokronogu je bilo poveljstvo 117. bataljona črnih srajc. Stari grad Dob, ki je obvladoval ravninski del reke Mirne, tako imenovano Puščavo, je bil zgrajen na majhnem, golem gričku. Sem so Italijani poslali vod črnih srajc iz mokronoškega 117. bataljona, ki ga je sestavljalo 17 vojakov, podoficir in podporočnik Antonio Vitti. Oboroženi so bili s puškami in z bombami, dvema puškomitraljezoma in težkim mitraljezom breda. V Dobu je lastnik grof Logotetti z ženo in dvajsetletnim sinom v praznikih gostil poleg italijanskih varuhov, še družino znanega organizatorja bele garde in župana občine Šentrupert, Mavserja z njegovo ženo in štirimi otroci. V gradu so bili še grofovi služabniki.

Vojaki so dobro obvladovali okolico gradu. Spodnja okna so namreč zazidali in pustili le strelne line. Grajska posadka je lahko hitro priskočila na pomoč železnici, če bi bila napadena. V Dobu so se upravičeno zanašali na debele grajske zidove in na pomoč mokronoške postojanke. Topništvo v Trebnjem je imelo dovolj velik domet, da je podpiralo obrambo Doba. Posadka je imela tudi veliko oporo v zaupanju, da bodo v sili priskočile na pomoč tudi čete iz Trebnjega in Novega mesta. Zato je načrt obrambe Doba imel kot poglavitno zamisel: brezpogojno vztrajati.

Dolenjska operativna cona je razdelila naloge med tri brigade tako, da je Cankarjeva brigada morala likvidirati postojanki v Krmelju in Tržišču. Progo naj bi razrušili med Bistrico in Tržiščem. Tomšičeva je kot poglavitno nalogo dobila varovanje trebanjske smeri in rušenje proge med Trebnjem in Mirno. Gubčevi so ukazali porušiti progo med Mirno in Bistrico, likvidirati postojanko Dob ter zavarovati mokronoško smer.

Napad se je začel 26. decembra 1942 zvečer. Na progi od Gomile pri Trebnjem do Tržišča so kot na povelje zaplapolali kresovi. Čete so namreč zakurile ognje, ob katerih so se med delom ogrevali borci in mnogoštevilni civilisti, ki so brigadam priskočili na pomoč. Delo jim je šlo zelo hitro izpod rok. Progo so namreč rušili tako, da so tračnice s pragovi vred kar prevračali. Posebni oddelki pa so požigali in rušili postaje ter prometne naprave. Čez noč je bila proga razrušena na dolžini okoli pet kilometrov. Uničene so bile postajne naprave v Krmelju, Tržišču, Rakovniku in Mirni. S proge je bilo slišati petje in smeh, posebno veselje pa je prevzelo borce na progi, ko so slišali močne detonacije bomb in regljanje mitraljezov v napadenih postojankah. Ko pa je kot velikanska bakla izbruhnil požar v Dobu, kar je oznanjalo novo veliko zmago, je veselje vzkipelo do viška.

Poveljstvo Gubčeve brigade je porazdelilo naloge med bataljone. Tretji bataljon, ki se je izkazal pri Ajdovcu, je dobil lažjo nalogo: rušiti odsek na progi. Drugi bataljon so poslali proti Mokronogu, da bi ga obkolil in onemogočil posadki, da bi prišla na pomoč Dobu. Najtežjo nalogo: uničenje posadke v Dobu pa so zaupali prvemu bataljonu, ki so mu dodelili nekaj mitraljezov in bombašev iz drugega in tretjega bataljona. Izkušnje iz Ajdovca so pokazale, da bo grad trd oreh. Njegova posadka je bila sicer manjša kot na Ajdovcu, toda dobra oborožitev in trden grad prvemu bataljonu ništa nič kaj dobrega obetala. Na dlani je bilo, da je treba neopaženo vdreti v grad, če hočejo imeti uspeh. Od zunaj bi bilo skoraj nemogoče obvladati posadko, če bi pravočasno zavzela položaje, kajti oborožitev bataljona je bila zelo borna: nič težkega orožja in le malo razstreliva.

V prvem bataljonu je bilo mnogo partizanov doma iz mirenske doline, med njimi tudi bataljonov komandant. Poznali so razmere v okolišu Doba; razen tega so dobili ustrezne podatke o italijanski posadki. Odločili so se za drzen načrt. Posebna bojna skupina bo neopaženo vdrla v prvo nadstropje in tako ustvarila podlago za uničenje posadke. To bodo lahko storili zato, ker so vedeli, da okna v prvem nadstropju niso zazidana in da nimajo rešetk. Poročila obveščevalcev so tudi trdila, da Italijani zunaj gradu ponoči nimajo straže. Računati je treba s tem, da je božični čas in da bo zato budnost posadke in domačinov nekoliko manjša.

Prvi bataljon se je 26. decembra zvečer v največji tišini vil skozi gozdove. »To niso bili kmetje, oboroženi z vilami, rovnicami in s cepci, ki so pred več stoletji naskakovali gradove,« piše v Spominih Stane Škrlj, »temveč so bili njihovi nasledniki — borci brigade, imenovane po velikem voditelju kmečkih puntov Matiji Gubcu. Korakali so proti gradu z zavestjo, da nadaljujejo borbo, ki je predniki niso dokončali.« S seboj je bataljon nosil lestve in zažigalne pripomočke, tako kot tretji, ko je šel napadat Ajdovec. Izvidniške patrulje so sporočile, da je okoli gradu tiho in mirno ter, da posadka v eni izmed zgomjih razkošnih sob očitno praznuje Štefanovo. Bataljon se je razdelil v skupine in začel obkoljevati grad. Bojna skupina se je približala zidovju in prislonila lestev. Po njej se je vzpel prvi borec z nalogo, da brez hrupa odpre okno. Delo pa mu ni šlo dobro od rok. Nikakor ni mogel odpreti okna. Odpoklicali so ga, nakar je drugi splezal po lestvi. Ta je bil bolj odločen, da je okno s silo vrgel s tečajev. Bojna skupina je neovirano vdrla v sobo sina Logotettija. Skupina, ki je bila iz druge čete, se je kmalu pomnožila na kakih petnajst borcev, ki so imeli s seboj tri puškomitraljeze. Ključ do zmage je tako bil v partizanskih rokah. Naglo so vdrli v naslednjo sobo. V njej je bila gostija. Tu so bili vsi domači, gostje in Italijani. Slednji so pobegnili v druge prostore, da bi se oborožili in se začeli braniti. Italijani so partizansko bojno skupino napadli z manjšo skupino vojakov, da bi rešili gospodarja in njegove goste. Drugi Italijani so zasedli strelne line v pritličju, nekateri pa so skozi okna gornjega nadstropja metali na napadalce okoli gradu bombe. Bojni skupini v gradu je bilo treba olajšati položaj. Zato je tretja četa z druge strani začela napadati grad, druga četa iz rezerve pa je začela graditi bunkerje in utrdbe, da bi bila pripravljena sprejeti italijanski izpad iz gradu V gradu se je zaradi italijanskega protinapada zelo zamotalo. Partizani so se sicer obdržali v prvem nadstropju, toda zveza z bataljonom je bila prekinjena in zato bojna skupina ni mogla dobivati pomoči od zunaj. Za nekaj časa je bila navezana sama nase, pa so se Felko, Hrastar, Vidmar in drugi še bolj odločno vrgli v boj. Italijanski protinapad je imel še en uspeh.

Grof Logotetti in dva Mavserjeva sinova (duhovnik in petnajstletni fant) so namreč izkoristili ugoden trenutek in ušli nadzorstvu partizanov ter se priključili Italijanom. To je bila korist za branilce, ki so tako dobili v osebi grofa Logotettija odličnega vodnika po gradu. Mladega Mavserjevega sina so Italijani proti jutru, ko niso mogli vzpostaviti radijske zveze s svojim poveljstvom, spustili po preprogi iz gradu. Med tem so se Italijani zabarikadirali tudi v drugem nadstropju. Dotlej so bili ranjeni že trije partizani in pomoćnik puškomitraljezca Herman Ivan. Ta je kmalu potem umri v bataljonskem previjališču v sosednji vasi. Tudi fašisti so imeli prve žrtve. Italijani trdijo, da je padel črnosrajčnik Leon (Hrastarjev iz Stare gore), Alojz Simončič-Fonzi, Tone Zgonc-Vasja, Rajko Miiler-Zeko, Milan Butala-Felko, Friderik Viđmar-Fridl in da so to bili prostovoljci bombaši. Usoda nekaterih teh hrabrih mladeničev nam priča o njihovem junaškem značaju. Tako se je npr. Milan Hudnik kmalu po vojni smrtno ponesrečil kot tekmovalec na jadralnem letalu v1 Cerkljah pri Krškem, isto usodo je doživel Milan Butala, ki se je kot letalec 16. junija 1949 ubil v Vršcu.

Barbieri (njegovega trupla Italijani niso našli), pet mož pa je bilo ranjenih; med njimi je poveljujoči oficir umrl.

Partizani so poskušali prodreti v drugo nadstropje, kajti od zgoraj so padale bombe in zato se je bilo težko gibati. To se jim ni posrećilo, in ker se je čas hitro odmikal, so zažgali grad, da bi do dne lahko končali akcijo. Požar je kmalu zajel drugo nadstropje in ostrešje. Partizani so se umaknili v pritličje in se utrdili na ‘stopnišču. Visoki plameni so vsem partizanom, ki so se na široki fronti v Mirenski dolini borili proti Italijanom, vzbujali veliko upanje na zmago. Požar je seveda pregnal bramilce iz drugega nadstropja. Nastal je čuden položaj: partizani in Italijani v gradu so sredi požara nadaljevali boj. Upanje, da bi z ognjem ukrotili posadko, se je izkazalo jalovo. Grof je namreč spretno vodil Italijane od sobe do sobe in jih varoval pred uničenjem. (op.p. Ali obstoja možnost, da so bili Mavsarji z njim in se spretno izmikali partizanom?)

Proti jutru so ukazali še komandirju tretje čete Radetu Borštnarju, naj z vodom vdre skozi glavna vrata v grad, s seboj pa naj vzame težko letalsko bombo. Pod zaščito težkega mitraljeza je bil vod kmalu v gradu; pri tem je padel, zadet v glavo, vodnik Franc Šepic-Leon. Z vdorom nove bojne skupine v grad se je položaj branilcev poslabšal. Ker je gorelo drugo nadstropje, so se skozi luknjo v podu spustili v prvo nadstropje, nato pa še v pritličje. Le hodnik je ločil partizane od Italijanov. Razvil se je srdit boj z bombami. Drobci so zadeli mitraljezca Jožeta Kadunca-Ibra v roko in obraz. Kljub prigovarjanju tovarišev ni hotel zapustiti bojišča. Smejal se je in streljal naprej. Ogenj je požiral italijansko strelivo in dragocenosti. Mavserjev petnajstletni sin se je v zgodnjih jutranjih urah izmuznil partizanskemu stražarju. Imel je važno nalogo.

Hitro jo je ubral proti Mokronogu. Ker so bili tam partizani, se je tako dolgo plazil okoli mesta, da je — prebrisanec — naposled našel pot do italijanske posadke. Tu je komandantu razložil, v kakšnih težavah je njihov vod v Dobu. Sporočil je obupno zahtevo branilcev, naj jim pošlje pomoč.
Toda mokronoški Italijani niso mogli poslati pomoči. Po italijanskih poročilih je garnizija sama potrebovala svoje neznatne moči za boj proti drugemu bataljonu Gubčeve brigade, ki je držal Mokronog v šahu. Upoštevati je treba, da so se zjutraj razmere na bojiščih precej izpremenile. Predvsem sta postala po en bataljon Gubčeve in Tomšičeve brigade prosta, ker so rušenje proge končali. Tretji bataljon Tomšičeve brigade so poslali proti Mokronogu, tretji bataljon Gubčeve brigade pa v Dob, prvemu na pomoč. Tudi Cankarjeva brigada je z delnim uspehom končala boj pri Krmelju in Tržišču. Tako so se sprostile nekatere njene enote in bile pripravljene, da jih Dolenjska operativna cona porabi, kjerkoli bi bilo potrebno. Mokronoški komandant je vendarle obvestil polkovnika Pelazzija, komandanta 98. legije črnih srajc v Trebnjem, o stiski svojih enot v Dobu. Pelazzi je sprejel poročilo v prvih popoldanskih urah. To je bilo tedaj, ko so gubčevci preganjali v gorečem gradu Italijane iz sobe v sobo, ne da bi jim mogli priti do živega. Pelazzi pa je bil vse svoje moči, kakih 300 mož, uporabil že dopoldne, ko so šle na pomoč vlaku, ki so ga tomšičevci iztirili pri vasi Gomila ne daleč od Mirne. Tam so se njegovi vojaki zapletli v boj z Tomšičevo brigado in se dolgo zadržali. Italijanska kolona se je popoldne z Gomile umaknila v Trebnje, namesto da bi bila odkorakala proti Dobu, kar so ji Italijani očitali. Pelazzi je bil namreč obveščen, da so v mirenski dolini tri brigade, zato se je čutil preslabotnega za napad. Ker se je že bližala noč, je zahteval od divizije »Isonzo« okrepitve, česar pa ponoči niso mogli izvesti. Tako so propadli vsi poizkusi, da bi poslali pomoč Dobu, in posadka je obupana nadaljevala boj. Partizani so v ognju in dimu nadalje napadali. Slutili so, da se bliža konec sovražnikovega odpora. Zunaj so okoli gradu treskale granate topov iz Trebnjega ter mine iz Mokronoga.

Ker je ogenj v gradu pojenjal, so partizani — sedaj že okrepljeni z izkušenimi borci iz tretjega bataljona — zakurili grmado lesa pod stolpoma, kjer so tičali fašisti. Italijani so se zopet zatekli na stopnice in tedaj je nastal preobrat. Izkušeni brigadni minerec Andrej Žagar-Maj je namreč navezal na drog tri kg trotila in ga podtaknil visoko pod stopnice. Eksplozija sicer ni razrušila stopnic, pač pa jih je razrahljala, da so se pokazale razpoke. Za rabo niso bile več. Nato so pod njimi še podkurili. Italijani so se znašli v izgubljenem položaju in so sporočili, da so se pripravljeni vdati. Pogovore je v njihovem imenu vodil s partizanskim komandantom grof Logoteti.

Partizani so obleganim obljubili, da jim bodo podarili življenje, če bodo izročili vse orožje nepoškodovano, sicer pa ta dogovor ne bo veljaven. Italijani so najprej začeli spuščati po vrveh za partizane tako dragoceno orožje, nato pa soi splezali še sami v pritličje, kjer so jih partizani obkolili. Ko so pregledovali orožje, so ugotovili, da so oddali pokvarjene mitraljeze, misleč, da italijanskega orožja nevajeni partizani tega ne bodo opazili. Ker so tako Italijani dano besedo prelomili, so bili ustreljeni, z njimi pa tudi vsi tisti, ki so jim v boju kakorkoli pomagali ali se hkrati z njimi borili. Po triindvajseturnem boju so borci odnesli z bojišča en puškomitraljez, en težki mitraljez breda in 17 pušk. Plen je bil zelo velik. Mnogo je bilo živine in živeža, tako da je še Tomšičeva brigada pomagala odvažati reči. Zaplenjene mitraljeze so borci hitro spravili v red in jih uvrstili med najbolj potrebne in zaslužne enote.

Polkovnik Pelazzi je ponoči na 28. december 1942 sestavil svojo reševalno grupacijo. Razpolagal je z enim pehotnim bataljonom, enim mešanim bataljonom črnih srajc, inženirskim vodom, od težkega orožja je imel vod minometov 81 mm in vod topov 75 mm. Ena četa MVAC se je strumno priključila Italijanom. Vse skupaj je to bila kar spoštovanja vredna moč. Skupina se je ob zori 28. decembra podala iz Trebnjega na bojno pot proti Dobu in Mokronogu in se kmalu spopadla z deli Tomšičeve brigade med Brezovico, Trebincem in Mirno, nato pa še z gubčevci okoli Mirne in Stare gore.

Šele v prvih popoldanskih urah je Pelazzi prišel v Dob. Našel je goreče ruševine gradu, od katerega so ostali le glavni zidovi. Podi so se bili vsi zrušili. V pritličju so se nagomilile ruševine čez dva metra visoko. Skupina je našla trupla oficirja, 17 vojakov in grofa Logotetija. Na truplih vojakov so bili vidni sledovi opeklin in poškodb; nekemu vojaku je popolnoma zgorela roka. Ruševin niso izkopavali, pač pa so kmalu odšli naprej in ob 19. Uri prispeli v Mokronog. Skupina je imela tisti dan v bojih enega ranjenca.

O dobski tragediji je poveljstvo divizije »Isonzo« poslalo XI. armadnemu korpusu izčrpno poročilo. V njem trdijo, da je Dob napadlo 500 partizanov, da je gamizija, pripravljena na boj, pričakala napad in se začela energično braniti. Kmalu po napadu, da se je skupini kakih 30 partizanov posrečilo vdreti v prostore v prvem nadstropju, ker je nedvomno kak grofov služabnik izdajniško odprl okno. Po hudem boju da se je posadki približal konec. »Dne 28. decembra 1942 ob 2.00 uri sta se čula zadnja dva rafala iz strojnice breda in nato dve eksploziji. Eksplodirale so mine; strop se je zrušil branilcem na glavo. Vojaki, ki so ostali živi, ranjeni in izčrpani od dolgega boja, polmrtvi zaradi dima in ruševin, so padli komunističnim banditom v roke .. .«.

V samem opisu ni nikjer navedeno ujetje, mučenje članov družine Mavsar v hlevu, saj so boji potekali celih 23 ur.

Opis dogodka ni omenjen v “PISMO ČLANA POLITBIROJA CKKPJ EDVARDA KARDELJA IZ DOLOMITOV DNE 5. JANUARJA 1943 ČLANICI POVERJENISTVA CK KPS ZA LJUBLJANO LIDIJI ŠENTJURC Z NAVODILI ZA DELO”


… Na drugi strani so zavzeli naši izredno utrjen Dob, likvidirali posadko 25 fašistov in nekaj belogardistov, zaplenili orožje. Napravili so celo vrsto rušenj na železnici. Zdaj so zavzeli belogardistično postojanko Mišji dol in prodirajo proti Polici. Partizani se drže neverjetno hrabro in belogardistične postojanke padajo druga za drugo. Pokazalo se je, da naši lahko zavzamejo utrjene postojanke s svojimi! Lastnimi silami. Vse te borbe je v glavnem vodila Gubčeva brigada, z dvema bataljonoma Tomšičeve brigade. …

Mirko Praprotnik s svojimi sodelavci, ki so avtorji propagandne knjige “Črne bukve” je 6. Januarja 1943 napisal izmišljeno zgodbo o poboju družine Mavsar, ki je verjetno končala pod ruševinami gorečega gradu na Dobu.

Pokolj Mavsarjeve družine

Dne 26. decembra so komunisti v Prapročah pri Št. Rupcrtu zajeli znano Mavsarjevo družino iz Praproč. Že minulo jesen so tej družini izropali premoženje. Na prigovarjanje prijateljev je Mavsar zapustil svoj dom in se zatekel pred partizanskim krvološtvorn v Dob. Z njim je šla žena Terezija in štirje otroci. Tu so jih potem zajeli komunisti in po enodnevnem mučenju na grozovit način umorili očeta Mavsarja, bivšega župana, mater. sina Darka Mavsarja, znanega športnika in balkanskega prvaka v metanju kopja, sedemnajstletno hčerko Marijo ter še sinova štirinajstletnega Petra in devet letnega Stanka.
Nečloveško dejanje nad slovensko družino vpije do neha. In take zločine naj bi zakrivali in netili z neko čudno krščansko ljubeznijo, ki je vedno na ustih takih, ki bi po svoji funkciji morali nositi zastavo borbe proti zločinstvu, medtem ko so si privzeli žalostno vlogo komunističnih pomagačev!

Ista novica je bila v razširjeni obliki objavljena 13. Januarja 1943 v glasilu Domoljub v sledeči obliki. V tej novici so člani najprej živi zgoreli v gradu, nato pa pisec doda opis dogodka povzetega po avtorju “Črnih bukev” iz časopisa Slovenec.

Mavsarjeva hiša v Praprečah pri šent Rupertu je slovela kol ugledna in poštena hiša, kjer je živela mnogoštevilna družina, kjer pa je vsakdo, ki je bil siromak, dobil ob vsakem času odprta vrata in odprte roke. Gospodar Mavsar, ki mu je ob strani stala zvesta krščanska žena in mati Terezija, sta svojo številno družino lepo vzgojila. Mavsar je bil dober gospodar, ki je užival v soseščini zaradi tega velik ugled. Zato je bil tudi izvoljen za župana te velike dolenjske občine.
Ko se je od strani najbolj propadlih ljudi kar jih je med slovenskim narodom, začelo lani širiti komunistično gibanje, ki mu je spočetka nasedel celo marsikak poštenjak, je bistri Mavsar takoj spoznal, da tako gibanje ne more roditi blagoslova za slovenski narod. Zato jo pri vsaki priliki ljudem odpiral oči ter jih svaril, dasi sicer nikomur izmed komunistov ni skrivil lasu na glavi.
Vendar je bilo to dovolj huda pregreha, da je mož s svojo družino po svoje mislil ter ni zaupal raznim potepuškim ljudem, ki so si ogrnili plašč osvoboditeljev, da bi narod tem lažje izžemali.
Te baže ljudje so zdaj začeli Mavsarjevim streči po življenju in jeseni so mu rokovnjači dvakrat izropali domačijo, nakar so začeli grozili tudi njemu in njegovim. Na odločno prigovarjanje prijateljev se je Mavsar slednjič odločil, da zapusti svojo domačijo, ki je že itak bila vsa oplenjena, ter se preseli na gradič Dob, kjer mu je tamkajšnji graščak dal zasilno stanovanje. Tako so so Mavsarjevi preselili v Dob.
Toda komunistični rablji so prav za božične praznike napadli tudi Dob, da bi zajeli vso Mavsarjevo družino. Vodil jih je Tominčev Milan iz Šentruperta. Partizani so grad napadli z bombami, ga nazadnje zažgali.
V njem so živi zgoreli: graščak grof Logotetti, njegova žena grofica in 17 letni grofič. Poleg teh treh so zgoreli tudi Mavsarjevi: oče, mati Terezija, 20 let stari sin Darko Mavsar, znani slovenski športnik ter balkanski prvak v metanju kopja, 17 letna hči Marija, 14 letni Peter in 9 letni Stanko. Mavsarjev sin Jože in njegov 11 let stari bratec Vilko sta srečno ušla morilcem. Ni pa znano, kaj se je zgodlo z Mavsarjevim 18 let slarim sinom Cirilom, ki ga pogrešajo.
Ko so komunistični rablji zavzeli grad Dob in zajeli Mavsarjevo družino, so jo najprej en dan strahotno mučili. Nato pa so vse skupaj žive pometali v ogenj, kjer so živi zgoreli. Ljudje v okolici so slišali pretresljivo vpitje na pomoč, toda rablji so s strojnicami zastražili vse dohode, da nihče niti blizu ni mogel. Šele, ko je požar ponehal so ljudje mogli iz pogorišča izkopati zgorele nesrečne družine.
Kdor ob vsem tem in takem še sočustvuje s temi zverinskimi morilci, tak pač ni več pošten človek. Tak ne zasluži drugega, kakor tisto kar čaka tiste, kateri so take grozovitosti uganjali na slovenski zemlji.

Glede na to, da živih Italijanov, belogardistov, članov družine Logotetti in družine Mavsar po boju, ki se je vlekel v pozne ure 27. Decembra ni bilo, se postavlja vprašanje odkod Mirku Praprotniku in ekipi podatek o mučenju družine v hlevu?

Sam zapis istega avtorja, se v “Črnih bukvah” glasi takole

Dne 26. decembra, na Božič, so komunisti v Dobu zajeli Mavsarjevo družino iz Praproč pri Št. Rupertu. Zvezali so jo v hlevu, jo ves dan mučili, nato pa pometali na ogenj, da je živa zgorela. Zgoreli so: oče Jože, mati Terezija, sin Darko Mavsar, znani športnik I balkanski prvak v metanju kopja, 17-letni Ciril, 16-letna Marija, 14-letni Peter in 9-letni Stanko.
Za sedmimi krstami je šel 12-letni sin Vilko Mavsar sam. 23. marca 1943 je komunist prišel ustrelit še njega, maja pa je bil ubit še Dolfi Mavsar, tako da so komunisti poklali devet članov te slovenske družine (leta 1945 na Rogu še desetega).

Sporen je sam datum, saj vemo, da je Božič 25.12. in ne 26.12. - Štefanovo. Praprotnik je leta 1944, šestim umrlim dodal pogrešanega Cirila, hčerko Marijo pa pomladil za eno leto.

Če je bila taka površnost in nestrokovnost uporabljena pri pisanju “verodostojnih” “Črnih bukev” jih lahko proglasimo za čisto navadno propagando, ter poboj družine Mavsar, kot plod le-te.

Kako je dogodek opisala Vanja Kržan za NSZ, po pričevanju "očividke" lahko preberete v nadaljevanju. V njeni zgodbi se 12 letni Vilko spremeni v Vinka, Dolfi pa je padel v boju, tako, da tega ne moremo šteti za zločin.

»Višek partizanskega divjanja leta 1942 je bil poboj Mavsarjeve družine iz Doba pri Šentrupertu. Starši so se s šestimi od osmih otrok na begu pred partizanskim nasiljem zatekli v bližnjo graščino Dob. Ponoči med 26. in 27. decembrom 1942 so partizani graščino obkolili in nato zažgali. V grozi in v molitvi je družina preživljala noč. Vztrajali so do popoldneva 27. decembra, ko so partizani navalili v grad, jih potolkli in na pol žive pometali v ogenj. Zgorela sta starša in štirje otroci: dvajsetletni Darko, šestnajstletna Marija, trinajstletni Peter in devetletni Stanko. Vinku, dvanajstletnemu fantiču je iz gorečega gradu uspelo zbežati. Živel je pri sorodnikih, toda krvniki so ves čas prežali nanj. Marca 1943 sta ga na cesti proti Šentrupertu v begu ustrelila terenec Nace Jerovšek in njegov tovariš. Vinko ni bil takoj mrtev. Klical je na pomoč, toda nikogar ni priklical. Tako globoko je tičal ljudem strah v kosteh. Sedemnajstletnega Cirila so med požigom prignali iz gradu živega, da jim je s konjem peljal naropano blago v Blatni klanec, kjer je bilo partizansko leglo. Ko ni mogel več naprej, se je naslonil na voz in milo prosil svoje mučitelje: »Pustite me živega! Nič vam nisem storil!« Izginil je brez sledu. Daljni sorodnik je še pred nekaj leti poizvedoval v Dolenjskem listu, če bi morda kdo vedel, kam so zagrebli njegovo truplo. Odgovora ni bilo.

Najstarejši Mavsarjev sin Jože je bil v tem času v Ljubljani v semenišču in po vojni duhovnik v Montani v ZDA. Drugi sin Dolfi je bil vaški stražar v Klečah. Konec aprila 1943 je za nekaj dni prišel domov.Partizani so ves čas vohunili za njim in ga zasledovali. 2. maja 1943 je nekdanji sošolec in rojak Milan Tominc prežal nanj iz cerkvenega zvonika. Dolfi se je z nekaterimi stražarji skrival v bunkerju na trgu pred cerkvijo, kjer so imeli domobranci svojo postojanko. Ko ga je Tominc poklical po imenu, je Dolfi pogledal skozi lino in Tominc ga je ustrelil naravnost v oko.«

Tako mi je povedala o smrti kar sedmih Mavsarjevih otrok gospa Malči Kostevc

Poraja se ogromno število vprašanj, na katere ne bo odogovorov. Jaz sem jih navedel samo nekaj in z opisom 23 urnih bojev na gradu Dob poskušal osvetliti ozadje "poboja" družine Mavsar, ki je "umrla" pod ruševinami gorečega gradu.

PS.: Tudi v poročilu divizije Isonzo mučenje družine Mavsar ni omenjeno. Zakaj ne?
Prva laž Likarjevega včerajšnjega bloga je, da je Tito Mesića odlikoval. Ni ga. Življenjepis Marka Mesića lahko vsak prebere na hrvaški Wikipediji, ker se mi zdi, da bi administrator tekst oz blog zbrisal.

https://hr.wikipedia.org/wiki/Marko_Mesi
ć_(vojnik)

Ko tvoj "zaveznik" ščiti tvojega sovražnika, je to več kot dovolj velik razlog za njegovo aretacijo.In to se je dogajalo v Dubrovniku.






Draga mi, ljuba ženkica

Ležim pod skalo in premišljujem o tem, da se vojna nikakor noče končati in in kako vsi težko in predolgo čakamo na njen zaključek, ki nam pomeni odrešitev!

Premišljujem tudi o svojem življenju. Zavedam se, da sem v prizadevanju, da bi sledil svojim svetlim idealom, velikokrat zanemaril tebe.

Kakorkoli že: danes, po devetih mesecih, nimam izhoda. Še naprej moram usmerjati svoje življenje tako, da se prilagajam razmeram v času, ki ga sedaj živimo.

Želim pa, da veš, kako o stvareh razmišljam jaz in da veliko mislim na tebe.

Na dan , ko so te odgnali v izgnanstvo, ti, žal, nisem mogel pomagati.

Z dvema tovarišema sem bil visoko v planinah nad vašo domačijo in noč me je dohitela na strmi skali, od koder v temi nisem mogel nikamor. Moral sem počakati do jutra, da sem našel pot do Plesnikove planine. Na svoje veliko začudenje sem v koči naletel na velik nered , majericini čevlji so ležali pod posteljo, majerice Ivanke pa nikjer! Še posebej sumljivo se mi je zdelo to, da so svinje lačne krulile okoli koče in krave, ki jih je tiščalo mleko, predirljivo mukale!

Zaskrbelo me je in spustil sem se v dolino proti vašemu domu, da bi ugotovil, kaj se dogaja.

Videl sem, da Vermanšaft ravno goni skupaj živino in nalaga vaše imetje na vozove!

In priznam, čeprav sem trden, sem se ob tem in ob svoji nemoči razjokal kot otrok, ki ga v zibki zvijajo krči. Prav tako kot tebi, ki si morala doživeti to nesramno početje poživinjenih ljudi, je bilo hudo tudi meni!

Ko sem izvedel, da so te Nemci odpeljali s seboj, sem se namenil, da bom šel za teboj, ne glede na to, kaj se bo zgodilo z mano! Rad bi ti olajšal trpljenje in krivice, ki so te doletele.

Na srečo me je takrat našel France in me s svojo prisotnostjo pomiril in mi spet vlil poguma.

Najhuje, kar lahko doleti človeka, je pač izguba dveh najbližjih – žene in otroka. Ob misli, da so mi ugrabili oba, sem skoraj zblaznel in v želji po maščevanju sem taval okoli kot brezumen! Očital sem si, da sem s tem, ko sem šel branit domovino, zapustil vaju.

Vendar sem se na to pot moral podati!

V mislih si predstavljam, da bo vojne morda le kmalu konec! Da bom že kmalu v tvojem toplem objemu in da bom s svojim ljubim sinčkom živel mirno življenje, v krogu svojih dragih!

Vendar, ko človek preobrača usodo, jo Bog preobrne, ti pa moraš delati tako, da je prav za oba!

Draga mi, s tem pismom te prosim za odpuščanje! Če Bog da, da preživimo in se spet združimo, si bom prizadeval, da bomo živeli srečno in uživali v dneh, ki so nam morda še namenjeni.

Čeprav nisem vedno živel tako kot sva načrtovala, sem vendarle vedno živel le za tebe in za malega. Želim si, da bi moj duh lahko zaplaval visoko v zrak, da bi dosegel tebe z mojim malim srčecem. Ne mine ura, da ne bi mislil nate in tudi v spanju sem združen z vama.

Če mi ni usojeno preživeti, vedi, da bom šel tudi v smrt z upanjem, da bosta vidva nekoč živela lepše, če že nam vsem skupaj to ni bilo namenjeno.

Zdi se mi, da mi dnevi brez tebe minevajo zelo počasi, vendar mlada leta minevajo hitro in čutim, da sem zaradi ločitve od tebe prikrajšan za najboljše.

Odkar ne moreva biti skupaj, mi življenje mineva monotono, skoraj puščobno. Čas sem si krajšal z branjem ali čim podobnim. Tudi kraj sam in ljudje so ugodno vplivali name in ohranil jih bom v lepem spominu. Posebno nekateri so mi bili naklonjeni in očetovsko dobri do mene, da se mi zdi kot da sem med svojimi: Govc, Knez, Roban.

Ko sem v času jesenske hajke moral zapustiti ljubo mi Savinjsko dolino, mi je bilo zelo hudo. Prišli smo na Kranjsko, v dokaj neprijazne kraje, kjer so nas smatrali za svoje sovražnike, da, tam se mi je pokazal svet poln hudobije in grdobe! Tam niso znali ločiti, kdo je njihov prijatelj in kdo sovražnik. Tam smo jim bili mi – bratje po krvi in narodu – tujci, celo manjvredni !. Tega ne bom pozabil, pa če bi živel 1000 let! Tam je razpasena Bela garda, ki dobiva navodila od visokega dostojanstvenika – škofa in po njegovih direktivah se potem ravnajo. Slovenci smo tudi narod nesramnežev, to že lahko zatrdim. Nekaterim so tujci ljubši od krvnih bratov! Vendar vem, da greh ne bo ostal nekaznovan!

Ob Božiču sem še taval po Kranjskem, za Novo leto pa sem po mnogih nevarnostih spet prispel v lepo mi domačo dolinico.

Ko sem se vrnil, se mi je ta dolina zdela lepša kot kdajkoli prej! Zdelo se mi je, da me vsak grm in vsako drevo pozna in mi izreka dobrodošlico. Pozdravljena, ljuba mi Dolinica! Ti si mi kot mati, ljudje tukaj so mi kot bratje in hiša mi je resnično kamrica, v kateri ni laži in sovraštva! Med bivanjem tukaj vseeno nisem mogel biti čisto brezskrben, kajti moral sem se ogibati sumljivih tujcev. Spoznal pa sem Nemčevega Tonija in z njim cele tri mesece delil usodo življenja v gozdu – dokler ga ni domovina poklicala nazaj v službo. Na Tonija sem se navezal kot na brata in ko sem ostal sam, sta se me lotila žalost in obup.

Zdaj sem v bližini tvojega nekdanjega doma – pod skalo, ki mi nudi streho nad glavo.

Danes je tako, da pošten človek ne sme bivati pod domačo streho, pač pa edinole po streho, ki jo je Bog naredil, da bi nudila zaščito gozdnim živalim. Samo tam smemo tudi mi iskati skromen kotiček, da smo varni pred vremenskimi neprilikami in pred tujimi zasledovalci.

Takšen dom imam danes, ko ti pišem te vrstice!

Čeprav je takšno življenje žalostno in težko, sem vendarle tudi ponosen, da ga zmorem. Veliko jih je hodilo po tej poti, a malo jih je ostalo živih, saj sta trpljenje in napor prehuda za človeka, ki nima dovolj energije. Meni daje moč in energijo, da kljubujem vsem naporom, volja do življenja in misel na tebe in malo srčece, ki bi ga že tako rad objel in pritisnil na svoje prsi. Rad bi videl ta sad tvojega in mojega telesa in se prepričal, da pluje v njem prav tako kljubovalna kri, kot je kri očeta.

Ljuba moja, ne misli, da sem brezbrižen in ne misli na morje hudega, ki si ga morala prebroditi, saj jadra čolnička plapolajo na visokem jamboru časti. Kar si morala prestati, položi na oltar domovine – za svetle cilje, za boljše čase. Za cilje, o katerih so sanjali naši predniki, na nas pa je, da jih uresničimo. Zato naj naš čolnič življenja plava naravnost proti cilju, zasidrati pa ga moraš na najbolj globokem – to je na zavedanju da si Slovenka, da si hči naroda, ki bo enkrat…

Ko bomo dogradili stavbo, ki so jo začeli postavljati naši veliki možje kot so Gregorčič, Cankar, Stritar, Lenin, Stalin in Luter, bomo naše delo zaključili in šli z mirnim srcem na počivališče, ki mu pravimo »božja njiva«. Do takrat pa se ne smemo ustrašiti nobene, še tako hude žrtve, ampak moramo pogumno slediti našim praporom!

Na koncu te želim še enkrat vzpodbuditi: ne smeš misliti, da se tvoj mož ne briga zate. S tem bi mi delala krivico, saj v resnici stalno mislim na tebe in malo srčece!

Skala mi daje streho, šumenje vodopada mi daje godbo – varljivi občutek pravljične noči…



Zapisal : Jožko, dne 29. 3. 1945 na Veliki četrtek
12. februar 2018 | Komentarji (3)
Enainštiridesetega so prišli k nam Nemci. Naši ljudje takrat pred njimi niso bežali. Nemci so
takrat na vsa usta trobili, da prinašajo kulturo in da se borijo proti boljševikom, ki si pečejo otroke za zajutrk, kakor so se lagali.
Da, to je trobila našim ljudem nemška propaganda — kaj pa so delali Nemci z našimi otroci? Oni si niso pekli naših otrok za zajtrk, kakor so se lagali Nemci, da bi jih oklevetali. Pač — pa
poslušajte kaj mi je pripovedovala neka druga ženska iz Dragatuša.

To se je zgodilo pozimi enoinštiridesetega.

Takrat je bila zima, ki je davila Nemce na vzhodni fronti. Iz štajerske pa so Nemci izseljevali vse, kar ni hotelo po nemško misliti, cele naselbine in družine z otroci vred. Ko je prišla ženska na postajo v Ljubljano, niso nikogar pustili iz čekalnice.Ženska se je pomešala s železničarji, pa je prišla na peron na postajo. Takrat je prihitel preko tirov neki železničar, rekoč: "Jezus, ženska!" je jadikoval. Tam sta bila na tirih dva tovorna vagona, okrog njih je hodilo italijansko
uradništvo, bila je nekaka komisija. Železničarji so odprli najprej en vagon, potem še drugi.
Človek je zakričal, srce mu je moralo zastati. Pod v vagonu je bil prikrit z otroci, z mrtvimi otroškimi trupelci. Nemci so nekje v Celju iztrgali materam deco iz rok, jih slekli do srajčk — bili so to sami od enega do osem, do šest let stari otroci — ter jih polili z vodo. Vlak je drvel, da se ni slišalo kričanje, lil mraz in otroci so do Ljubljane zmrznili. Otroška trupelca so ležala drug preko drugega. Tako je bilo v prvem vagonu, tako je bilo v drugem vagonu. Komisija je prijemala otroke za zmrzle ročice, a ročice so se lomile od telesc, nekaj trupelc je bilo brez glav: vlak je drvel, vagoni so treskali med sabo, pa so se glave lomile od trupelc . . . Tako so odpeljali vagone v ozadje, da bi zakrili zločin. Pravili so, da so prikopčili k vagonom lokomotivi
od spredaj in zdaj, da so vagona segreli, da so se zmrzla trupelca otajala. Potem so trupelca naložili na črne avtomobile ter jih nekje zakopali.

Tako so Nemci vozili enoinštiridesetga naše otroke skozi Ljubljano in preko Gorenjske v nemška vzgojevališča.

Poznam avstrijskega gestapovca.

Ta gestapovec je pripovedoval doma svoji družini: ženi in otrokom, da je nervozen, da je pri
kraju s svojemi živci. Tega kar je delal pozimi enoinštiridesetega in poleti dvainštiridesetega v Celju, pravi, da ne bi nikoli več doživel: takrat je trgal v Celju otroke našim materam iz rok. Poznam tega gestapovca, njegove oči so sive, nemiren, ali hladan ko led. Tudi žena in otroci vedo, zakaj je nervozen, zakaj je na kraju s svojim živci: žena in otroci vedo, kaj je delal oče.
Zato mi vemo, zakaj je Nemce strah, zakaj bežijo, zakaj bežijo njihove žene in otroci. Ženske vedo, kaj so delali njihovi možje, otroci vedo, kaj so delali njihovi očetje. Ženske so takrat mislile, da je tako prav in še ljubile te svoje može, nemški otroci so mislili, da je tako prav ter so pljuvali po slovenskih sužnjih po Nemčiji.
Da, bliža se ura plačila, dolgo smo čakali namjo. Ta ura je težka, tako težka kot so še samo
poslednja sodba — bog že ve, zakaj bo imel takrat kamen v prsih, ko bo sodil. Greh bi bil, ako bi bil kdo usmiljen z Nemci. Tudi mi bomo še imeli kamen v prsih, tudi naše matere ga bodo imele. Prav bi bilo, da bi ga imele nekatere naše ženske v Dragatušu, tudi vse one matere. . ."

Ta članek je napisal Janez Potrč.

Ta članek tako temeljito odgovarja tako sodobnim kakor tudi bodočim pokolenjem. Da, res
je — na vse to se ne sme nikdar pozabiti.

SOVRAŽNI ZRAKOPLOVI NAD DRAGATUŠEM

Koncem meseca maja so začeli nekega dne krožiti nad Dragatušem sovražni zrakoplovi. Ni mi
znano, so bili naši opozorjeni da jim preti nevarnost. Ob koncu maja se je ves štab in vojaške misije izselile drugam. Pet dni potem, dne 5 maja 1943, so se pojavile nemške črne pošasti, šest po številu. Bilo je okrog 3.30 popoldne. Začeli so metat bombe na Dragatuš. Ko je bil prvi napad končan ki je trajal okrog 20 minut, smo šli iz mrzle radovednosti pogledat kakšna je škoda povzročena. Nismo ostali tam kakih 10 minut, ko se je pojavil drugi val črnih pošasti. Razkropili smo se na vse strani. Jaz sem utegnil le toliko, da sem ostal ob steblu hruške, kakih 20 m stran, kjer ste padli dve bombi na Baričevo hiša. Potem se je spustilo še tretje krdelo z dokončnim zločinskim poslom. Vse te boljše stavbe so bile porušene in to: cerkev, šola, Štefaničeva gostilna in trgovina, občinska hiša in pošta. Ves napad je trajal dve uri. Skupno število bomb, ki so jih vrgli je bilo 113, štiri smo pa našli neeksplodirane. Metali so bombe tudi izven Dragatuša po njivah, škoda je bila strašno velika. Smrtnih žrtev je bila samo ena starejša g. mati učiteljice Hauftman iz Ljubljane, in dve lahko ranjeni.
Drugi dan je poročal ustaški radio iz Zagreba naslednje: "Včeraj je bombardiran Dragatuš. . .
300 mrtvih. . . partizanski glavni stan uničen".
Za to izdajalstvo se sumi eno osebo iz Dragatuša, a dokazati se ji ne more. Izdajalec je mislil, da bodo partizanske "bandite" obkolili in žive ujeli, pa se je uračunal. Radi tega pa ves Dragatuš trpi, krivi in nekrivi. Ako hočemo reči po pravici, Dragatušci niso bili naklonjeni in ne prijatelji partizanov. Zato tudi niso imeli dosti simpatij od ljudi ob svoji nesreči (Bog že zna kaj dela!).

NAPAD NA BELOKRAJINO

Leta 1944 so Nemci in švabobranci skušali iz Ozlja in Karlovca vpad v Belokrajino, kar se
jim pa ni posrečilo. Naša hrabra partizanska vojska, je to preprečila. Po hudih in težkih bojih se jim je posrečilo prodreti do Metlike in to samo dve uri. Tam so zažgali 31 hiš in 62 gospodarskih
poslopij. Ob času borb pri Metliki, so podivjani hitlerjevci počenjali grozdejstva, ki jih ljudje ne pomnijo. Klali, morili, posiljevali in požigali so vsevprek. Napadali so stare in mlade žene, če se je branila, je lahko svojo zoperstavnost plačala s smrtjo, kot n. pr. učiteljica Hozjan v Metliki, ki so jo ubili z otrokom vred v njenem naročju.
V Drašičih so ubili posestnika Bajuka, ki je reševal gorečo zidanico in to kljub temu, da se je pri njemu zadrževal nemški štab.
V Svržakih so ubili starega moža, ki so ga prisilili da jim je kazal pot. V Krmačini so ubili posestnika Žuglja.
V Božakovem so ubili 70 let starega Kocjana. Kradli in ropali so vse, kaj jim je prišlo pod roke, zlasti hrano, obleko in denar.

Toda to so samo najbolj kričeči primeri, kako so se podivjane fašistične drhali znašale nad vsem ljudstvom. Od kraja nikogar niso vprašali kakšnega prepričanja je, ali sodeluje z O. F., ali ne. Pri teh grozodejstvih so se odlikovali tudi nemški hlapci, bratje naših švabobrancev, donski kozaki belogardisti. Nemci so jih namenoma uporabljali za teroriziranje civilnega prebivalstva, ker so računali na lahkovernost našega ljudstva, da bi v njegovih očeh ruski narod spravili v slabo luč. To se jim ni posrečilo, ker naše ljudstvo zna, da so ti ljudje, ki so bili pri nas le skrajni zagrizenci švabobranci in izdajalci.

Italijani so imeli postojanko tudi v Starem trgu ob Kolpi. Tudi tam so nadaljevali svoje gnusno
delo. Požigali so kjer so znali da je kdo pri partizanih ali jih pa podpira. Zažgali so 1942 leta v
Predgradu 7 hiš in kasarno; Jalenjevi vasi 3 hiše; Zagozdacu 5 hiš; v čeplju šolo in dve hiši. Ko
so Italijani požigali hiše in gospodarska poslopja, so ljudje živeli stalno v strahu in pričakovali, da pridejo tudi v njihovo vas požigat. Tako so kmetje, v Predgradu 17. maja 1942 leta videli Italijane kako gredo proti vasi. Iz strahu so si zbrali obleko in druge najpotrebnejše stvari, povezali v cule in kovčeke. Italijani so res prišli. Začeli so odpirati kovčeke in razvezovati cule. Tu na licu mesta so ustrelili pet oseb in to: PeterRauh, str. in njegovega sina, Marko Kralj-a in njegovega sina in Alojzija Fortuna. Vsi iz vasi Predgrada.
Dne 9 aprila 1945 leta, so vdrli ustaši in Nemci iz Ozlja v Adlešičko župnijo, vedoč da ni naše vojske tam. Kakor drugod so tudi tu začeli požigat in ropat, a vendar ne za dolgo časa. Zadržali so se en popoldan ter pobrali vozove, živino in hrano, pač vse do česar so prišli. Požgali so v Velikih selih 17 hiš, med tem požgali vso vsa Mala sela. Pretepali so žene in otroke, ko so se te borile z ognjem, da bi si kaj rešili. V Gribljah je zgorelo 22 poslopij. Ostalo ni ničesar kakor le golo življenje. Živina, obleka in hrana, vse to je zgorelo, ker si vaščani niso mogli rešiti vsled velikega streljanja. Tako da je v Gribljah zgorelo skupaj 34 hiš. Ubili so tri moške in dva ranili. V Adlešičih, Gorencih, Dolencih, Vel. sela, Mala sela, je zgorelo 80 hiš. Ob času ko so bili švabobranci še v Črnomlju, so dobili v Doblički gori politkomisarja Bregarja, Pezdirca iz Ješevnika, Cimermana iz Črnomlja in občinskega tajnika Alojzija Štetina iz Črnomlja. Vse štiri so v Vojni vasi ustrelili kot podpornike partizanov.

Že v začetku leta 1943 je bila Belokrajina mesto, kjer se je ustanovila slovenska oblast kljub
temu, da smo bili od vseh strani obkoljeni od sovražnika. Kulturno življenje je teklo glado naprej, kakor da ni vojne. Vršile so se igre, predavanja in politični govori. Za našo vojsko so se vzgajali novi kadri kot oficirski in drugi tečaji, šola za vzgojo novih učiteljev in učiteljic, šola za nove sodnike, šola za godbo in splošno kulturno - politična izobrazba. Posebno nas je nešteto krat razveselila godba našega gl. štaba. Ta godba je nam prirejala vsako nedeljo dopoldne na mestnem trgu koncert. Imeli smo tudi invalidsko pevsko društvo katero je sodelovalo in izvajalo operne nastope.

V Kanižarici smo imeli splošno bolnico za vso Belokrajino, kakor tudi bližnje hrvatske vasi ob Kolpi Ta bolnica je bila za lažje in težje bolezni, kakor tudi operacije. Najbolj občutno pomanjkanje je bil sanitetni materijal. Manjkalo je povojev za obveze. Zato so naši ljudje dajali kar domače platno, da so z njim zdravniki bolnikom obvezovali rane.

Večkrat smo imeli v Črnomlju velika zborovanja. Ta zborovanja na katerih so govorili naši narodni predstavniki, so se vršila radi varnosti le ponoči in to na mestnemu trgu. Na zborovanja smo prišli v paradah skozi od Vinice in bližnje okolice. Povsod in vsepovsod med ljudstvom so se slišali klici ob takih zborovanjih: "Živel maršal Tito! živel maršal Stalin! Živela Rdeča Armada! Živela naša hrabra partizanska vojska!"
Na zborovanja so prišli ljudje iz vse Belokrajine, včasih od 5 do 6000. Vsaka skupina iz raznih
vasi je imela harmonikarja. Bilo je res vse veselo in razpoloženo. Posebno mladina je vedno
prepevala borbene partizanske pesmi. Navdušenost vseh, je stopnjema rastla v prepričanju da bomo zmagali. Od bolj starejših ljudi, so se malo udeleževali zborovanj. Največje število je vedno predstavljala mladina, šolski otroci, možje in žene.

MLADINA JE NAŠA BODOČNOST

Naša prva in glavna naloga je, da se mladina vzgoji v demokratičnem duhu in šele potem nam je zagotovljena srečna in cvetoča bodočnost. Imeli smo dosti nasprotnikov v času osvobodilne borbe. Dosti jih je bilo ki so nasprotovali samo iz nevednosti. Večina teh so učenci stare šole, in teh ljudi ni mogoče strezniti na. nekaj boljšega, nekaj bolj koristnega za naše bodoče življenje, boljše in srečnejše kakor je bilo v stari Jugoslaviji.
Prišli so večkrat dobri govorniki, kateri so nam prikazovali v tako popularni razlagi staro in novo Jugoslavijo. To je bilo vse zastonj. Zato nič čudnega ni, da učenci stare šole niso mogli zavzeti
svoje mesto v vrstah nove narodne vzgoje in družbe. Leta in leta so jim v stari Jugoslaviji razni
duhovni pastirji s prižnice in tudi spovedovalci pretili s strahom in kaznijo, če bi začeli z lastnim
umom misliti. Jakob Omahne in dekan Bitner iz Črnomlja, so vsako nedeljo pri vsaki pridigi
govorili samo o komunistih, sramotili Rusijo in vse tiste, kateri njihovega nauka ne odobravajo.
Vse to so zabijali ljudem v glavo, nekaj kar sploh ne drži resnice — nekaj kar je sploh v
nasprotju s resničnim življenjem ljudstva v splošnem.
Sedaj pri volitvah 11 novembra, so skoro vsi prišli na volišče in glasovali narobe. Samo v
enem okrožju NOO (Narodno osvobodilni odbor) Dragovanja vas, je glasovalo 70 volilcev v skrinjico brez liste odnosno za reakcijo. In vse to jim ni nič pomagalo. Tukaj v Belokrajini smo imeli volitve za naše krajevne, okrajne in okrožne odbore že junija 1944 leta in smo vzpostavili novi red. Sicer tak red, za katerega smo se borili, krvaveli in trpeli štiri leta. Izven mesta so samo krajevni odbori, to je najnižja in prva oblast (bivše občine), katera je odgovorna Okrajnemu Izvršnemu Odboru (Okraj Črnomelj), med tem ko je Okrajni odbor odgovoren Okrožnemu odboru v Novem Mestu. Skupno Okrožje sestavlja: Črnomelj, Trebnje in Novo mesto. Okrožni odbori so odgovorni Vrhovni oblasti Slovenije, to je Slovenski Narodni Osvobodilni Svet (SNOS) v Ljubljani. Sodnike voli okrajna skupščina, kateri so njej odgovorni za svoje delo. In glavno je to, da v novi Jugoslaviji je zabranjeno izkoriščanje človeka po človeku, kakor raznovrstni mešetarji, prekupčevalci, črna borza itd- Vse to je zabranjeno. Advokati in notarji, kateri so prej odirali ljudi in živeli na stroške kmeta in delavca, kakor paraziti, jih ni več. Izgubili so službe in take posle prevzame sodnija, ki jih bo vršila po zelo
nizki in mininalni ceni. Ko prideš na sodnijo ali kateri drugi urad, človek je povsod uljudno
in prijazno postrežen. Nikjer ni opaziti stare nadute ošabnosti, kakor se je moglo jo opaziti pri
starih uradnikih bivših režimov. Vsak človek mora delati. Naše gleslo je: "Kdor ne dela naj tudi
ne je"!
V sodniji sodimo v senateh po tri, en sodnik (strokovnjak) in dva prisednika sodnika laika, brez
advokata. Noben ne bo obsojen ako ni kriv, kakor so bili slučaju v preteklosti, da so vedno bili sojeni tisti, ki so bili najmanj krivi.
Kakor gospodarsko ekonomski in politični sistem se je temeljil na izkoriščanju in zapostavljanju,
je enako vžival neomejeno podporo na sodiščih. Kdor je bolj "mazal" kolesje korupcije, seveda
tak se je vedno bolj zmazaval pri vsaki tožbi, če tudi ne bi zaenkrat omenjali reda in zakona pri političnem procesu, kjer je vladala trhla korupcija bivših protiljudskih režimov. Vse to je naša nova narodna in prava ljudska oblast očistila iz bivših uradov in namestila zakone — pravične
zakone, kateri branijo posameznika in narod skupno.

Hitler in Musolini sta nam hotela vsiliti svoj "novi red" — namreč red, kjer bi bili mi Slovenci,
Hrvati, Srbi in vsi Slovani z Rusi vred, nemški sužnji. Hlapčevati bi morali nemškimm "izvoljencem", kakor nam zgodovina pove, ko se je trgovalo s sužnji na trgu. Tak "novi red" sta hotela postaviti Hitler in Musolini. Toda mi smo se dobro zavedali kaj pomeni fašistični "novi red". Zato smo ga z vso srditostjo zavrgli, prijeli za orožje in si z orožjem vzpostavili ljudski red, kateri edino more jamčiti narodu srečno in cevtočo bodočnost brez raznih in različnih ljudskih izrodkov. Mi smo se zavedali, da bi morali trdo garati, prav tako kot smo nekdaj v bakrenih rudnikih v Calumet, Mich. od 1918 leta, ko je tamkajšna reakcija v cerkvi sv. Jožefa, skoraj hotela linčati tedanjega urednika "Glasnika", Ivana Moleka (Tisti čas je bil Molek, še dober fant).

Mi v skupni borbi Slovenci, Hrvati, Srbi, Macedonci, narodi Bosne in Hercegovine in Črne gore
z našem tov. maršalom Titom, smo si postavili boljši in pravičnejši novi red, kakor nam ga je
hotel dati Hitler in vsa zbrana reakcionarna družba. Naš novi red, za katerega so se narodi borili in krvaveli zadnjih štirih letih, se imenuje Federativne Ljudska Republika Jugoslavija. Že
samo ime glasno kakor nikdar prej pove, da tu ni mesta tako za izkoriščanje kakor tudi zapostavljanje. Jasno izločuje preteklost in napoveduje novo srečno in cvetočo dobo za vse narode nove Jugoslavije, ter z tem obenem močno oporo za trajen in pravičen mir v svetu posebno na Balkanu.
Dosti smo trpeli — dovolj je bilo poniževanja, ekonomske in socijalne krivice. Na svoji zemlji hočemo biti gospodarji in vladarji. Na to pa imamo popolno pravico, kakor vsak drugi narod.

Tovariši in tovarišice ter ostali čitatelji! Opisal sem dogodke iz časa osvobodilne borbe v Belikrajini. Opisal sem jih kolikor so mi ostali v spominu z namenom, da ustrežem po moji skromni moči vašemu interesiranju za tukajšne stvari. Dogodke sem opisal tako kot so se dogajali in nisem pretiraval v nobenem oziru. Vse kar sem pisal je resnica, za kar sem pripraven odgovarjati kjerkoli. Ako bi hotel vse še bolj obširno pisati o dogodkih, bi moral napisati velike knjige. Ker divjanja in grozodejstva, ki so jih počenjale fašistične zveri in njihovi hlapci, ni mogoče v marsikaterem oziru opisati z enostavnimi besedami. Naš nov besednik bo zbral vse to v eno zbirko kalvarije našega naroda, kateri si je golorok izbojeval svobodo in enakopravnost vred z vsemi drugimi narodi nove Federativne Ljudske Republike Jugoslavije, katere na čelu stoji naš priljubljen voditelj in rešitelj — maršal Tito!

Smrt — fašizmu — svoboda narodu!

Štefan Z. Hrast
11. februar 2018 | Zaznamki: Štefan Z. Hrast | Komentarji (1)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 31 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 1 2 3 4 5 6

Top 5 vpisov


Št. registriranih uporabnikov: 171667
Forum avtorjev: 15866 Forum teme: 34376 // Odgovorov: 1869811
Blog avtorjev: 3581 // Blogov: 85738 // Komentarjev: 1233016
Avtorji fotografij: 25805 // Slik: 219630 // Videov: 18660 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "