Opis dogodkov pri Dobu, kjer naj bi partizani ujeli člane družine Mavsar.

Za obvladovanje mirenske doline in obrambo železniške proge so imeli Italijani v Trebnjem poveljstvo 98. Legije črnih srajc in del enot te legije, vsaj 350 do 400 mož. V Mokronogu je bilo poveljstvo 117. bataljona črnih srajc. Stari grad Dob, ki je obvladoval ravninski del reke Mirne, tako imenovano Puščavo, je bil zgrajen na majhnem, golem gričku. Sem so Italijani poslali vod črnih srajc iz mokronoškega 117. bataljona, ki ga je sestavljalo 17 vojakov, podoficir in podporočnik Antonio Vitti. Oboroženi so bili s puškami in z bombami, dvema puškomitraljezoma in težkim mitraljezom breda. V Dobu je lastnik grof Logotetti z ženo in dvajsetletnim sinom v praznikih gostil poleg italijanskih varuhov, še družino znanega organizatorja bele garde in župana občine Šentrupert, Mavserja z njegovo ženo in štirimi otroci. V gradu so bili še grofovi služabniki.

Vojaki so dobro obvladovali okolico gradu. Spodnja okna so namreč zazidali in pustili le strelne line. Grajska posadka je lahko hitro priskočila na pomoč železnici, če bi bila napadena. V Dobu so se upravičeno zanašali na debele grajske zidove in na pomoč mokronoške postojanke. Topništvo v Trebnjem je imelo dovolj velik domet, da je podpiralo obrambo Doba. Posadka je imela tudi veliko oporo v zaupanju, da bodo v sili priskočile na pomoč tudi čete iz Trebnjega in Novega mesta. Zato je načrt obrambe Doba imel kot poglavitno zamisel: brezpogojno vztrajati.

Dolenjska operativna cona je razdelila naloge med tri brigade tako, da je Cankarjeva brigada morala likvidirati postojanki v Krmelju in Tržišču. Progo naj bi razrušili med Bistrico in Tržiščem. Tomšičeva je kot poglavitno nalogo dobila varovanje trebanjske smeri in rušenje proge med Trebnjem in Mirno. Gubčevi so ukazali porušiti progo med Mirno in Bistrico, likvidirati postojanko Dob ter zavarovati mokronoško smer.

Napad se je začel 26. decembra 1942 zvečer. Na progi od Gomile pri Trebnjem do Tržišča so kot na povelje zaplapolali kresovi. Čete so namreč zakurile ognje, ob katerih so se med delom ogrevali borci in mnogoštevilni civilisti, ki so brigadam priskočili na pomoč. Delo jim je šlo zelo hitro izpod rok. Progo so namreč rušili tako, da so tračnice s pragovi vred kar prevračali. Posebni oddelki pa so požigali in rušili postaje ter prometne naprave. Čez noč je bila proga razrušena na dolžini okoli pet kilometrov. Uničene so bile postajne naprave v Krmelju, Tržišču, Rakovniku in Mirni. S proge je bilo slišati petje in smeh, posebno veselje pa je prevzelo borce na progi, ko so slišali močne detonacije bomb in regljanje mitraljezov v napadenih postojankah. Ko pa je kot velikanska bakla izbruhnil požar v Dobu, kar je oznanjalo novo veliko zmago, je veselje vzkipelo do viška.

Poveljstvo Gubčeve brigade je porazdelilo naloge med bataljone. Tretji bataljon, ki se je izkazal pri Ajdovcu, je dobil lažjo nalogo: rušiti odsek na progi. Drugi bataljon so poslali proti Mokronogu, da bi ga obkolil in onemogočil posadki, da bi prišla na pomoč Dobu. Najtežjo nalogo: uničenje posadke v Dobu pa so zaupali prvemu bataljonu, ki so mu dodelili nekaj mitraljezov in bombašev iz drugega in tretjega bataljona. Izkušnje iz Ajdovca so pokazale, da bo grad trd oreh. Njegova posadka je bila sicer manjša kot na Ajdovcu, toda dobra oborožitev in trden grad prvemu bataljonu ništa nič kaj dobrega obetala. Na dlani je bilo, da je treba neopaženo vdreti v grad, če hočejo imeti uspeh. Od zunaj bi bilo skoraj nemogoče obvladati posadko, če bi pravočasno zavzela položaje, kajti oborožitev bataljona je bila zelo borna: nič težkega orožja in le malo razstreliva.

V prvem bataljonu je bilo mnogo partizanov doma iz mirenske doline, med njimi tudi bataljonov komandant. Poznali so razmere v okolišu Doba; razen tega so dobili ustrezne podatke o italijanski posadki. Odločili so se za drzen načrt. Posebna bojna skupina bo neopaženo vdrla v prvo nadstropje in tako ustvarila podlago za uničenje posadke. To bodo lahko storili zato, ker so vedeli, da okna v prvem nadstropju niso zazidana in da nimajo rešetk. Poročila obveščevalcev so tudi trdila, da Italijani zunaj gradu ponoči nimajo straže. Računati je treba s tem, da je božični čas in da bo zato budnost posadke in domačinov nekoliko manjša.

Prvi bataljon se je 26. decembra zvečer v največji tišini vil skozi gozdove. »To niso bili kmetje, oboroženi z vilami, rovnicami in s cepci, ki so pred več stoletji naskakovali gradove,« piše v Spominih Stane Škrlj, »temveč so bili njihovi nasledniki — borci brigade, imenovane po velikem voditelju kmečkih puntov Matiji Gubcu. Korakali so proti gradu z zavestjo, da nadaljujejo borbo, ki je predniki niso dokončali.« S seboj je bataljon nosil lestve in zažigalne pripomočke, tako kot tretji, ko je šel napadat Ajdovec. Izvidniške patrulje so sporočile, da je okoli gradu tiho in mirno ter, da posadka v eni izmed zgomjih razkošnih sob očitno praznuje Štefanovo. Bataljon se je razdelil v skupine in začel obkoljevati grad. Bojna skupina se je približala zidovju in prislonila lestev. Po njej se je vzpel prvi borec z nalogo, da brez hrupa odpre okno. Delo pa mu ni šlo dobro od rok. Nikakor ni mogel odpreti okna. Odpoklicali so ga, nakar je drugi splezal po lestvi. Ta je bil bolj odločen, da je okno s silo vrgel s tečajev. Bojna skupina je neovirano vdrla v sobo sina Logotettija. Skupina, ki je bila iz druge čete, se je kmalu pomnožila na kakih petnajst borcev, ki so imeli s seboj tri puškomitraljeze. Ključ do zmage je tako bil v partizanskih rokah. Naglo so vdrli v naslednjo sobo. V njej je bila gostija. Tu so bili vsi domači, gostje in Italijani. Slednji so pobegnili v druge prostore, da bi se oborožili in se začeli braniti. Italijani so partizansko bojno skupino napadli z manjšo skupino vojakov, da bi rešili gospodarja in njegove goste. Drugi Italijani so zasedli strelne line v pritličju, nekateri pa so skozi okna gornjega nadstropja metali na napadalce okoli gradu bombe. Bojni skupini v gradu je bilo treba olajšati položaj. Zato je tretja četa z druge strani začela napadati grad, druga četa iz rezerve pa je začela graditi bunkerje in utrdbe, da bi bila pripravljena sprejeti italijanski izpad iz gradu V gradu se je zaradi italijanskega protinapada zelo zamotalo. Partizani so se sicer obdržali v prvem nadstropju, toda zveza z bataljonom je bila prekinjena in zato bojna skupina ni mogla dobivati pomoči od zunaj. Za nekaj časa je bila navezana sama nase, pa so se Felko, Hrastar, Vidmar in drugi še bolj odločno vrgli v boj. Italijanski protinapad je imel še en uspeh.

Grof Logotetti in dva Mavserjeva sinova (duhovnik in petnajstletni fant) so namreč izkoristili ugoden trenutek in ušli nadzorstvu partizanov ter se priključili Italijanom. To je bila korist za branilce, ki so tako dobili v osebi grofa Logotettija odličnega vodnika po gradu. Mladega Mavserjevega sina so Italijani proti jutru, ko niso mogli vzpostaviti radijske zveze s svojim poveljstvom, spustili po preprogi iz gradu. Med tem so se Italijani zabarikadirali tudi v drugem nadstropju. Dotlej so bili ranjeni že trije partizani in pomoćnik puškomitraljezca Herman Ivan. Ta je kmalu potem umri v bataljonskem previjališču v sosednji vasi. Tudi fašisti so imeli prve žrtve. Italijani trdijo, da je padel črnosrajčnik Leon (Hrastarjev iz Stare gore), Alojz Simončič-Fonzi, Tone Zgonc-Vasja, Rajko Miiler-Zeko, Milan Butala-Felko, Friderik Viđmar-Fridl in da so to bili prostovoljci bombaši. Usoda nekaterih teh hrabrih mladeničev nam priča o njihovem junaškem značaju. Tako se je npr. Milan Hudnik kmalu po vojni smrtno ponesrečil kot tekmovalec na jadralnem letalu v1 Cerkljah pri Krškem, isto usodo je doživel Milan Butala, ki se je kot letalec 16. junija 1949 ubil v Vršcu.

Barbieri (njegovega trupla Italijani niso našli), pet mož pa je bilo ranjenih; med njimi je poveljujoči oficir umrl.

Partizani so poskušali prodreti v drugo nadstropje, kajti od zgoraj so padale bombe in zato se je bilo težko gibati. To se jim ni posrećilo, in ker se je čas hitro odmikal, so zažgali grad, da bi do dne lahko končali akcijo. Požar je kmalu zajel drugo nadstropje in ostrešje. Partizani so se umaknili v pritličje in se utrdili na ‘stopnišču. Visoki plameni so vsem partizanom, ki so se na široki fronti v Mirenski dolini borili proti Italijanom, vzbujali veliko upanje na zmago. Požar je seveda pregnal bramilce iz drugega nadstropja. Nastal je čuden položaj: partizani in Italijani v gradu so sredi požara nadaljevali boj. Upanje, da bi z ognjem ukrotili posadko, se je izkazalo jalovo. Grof je namreč spretno vodil Italijane od sobe do sobe in jih varoval pred uničenjem. (op.p. Ali obstoja možnost, da so bili Mavsarji z njim in se spretno izmikali partizanom?)

Proti jutru so ukazali še komandirju tretje čete Radetu Borštnarju, naj z vodom vdre skozi glavna vrata v grad, s seboj pa naj vzame težko letalsko bombo. Pod zaščito težkega mitraljeza je bil vod kmalu v gradu; pri tem je padel, zadet v glavo, vodnik Franc Šepic-Leon. Z vdorom nove bojne skupine v grad se je položaj branilcev poslabšal. Ker je gorelo drugo nadstropje, so se skozi luknjo v podu spustili v prvo nadstropje, nato pa še v pritličje. Le hodnik je ločil partizane od Italijanov. Razvil se je srdit boj z bombami. Drobci so zadeli mitraljezca Jožeta Kadunca-Ibra v roko in obraz. Kljub prigovarjanju tovarišev ni hotel zapustiti bojišča. Smejal se je in streljal naprej. Ogenj je požiral italijansko strelivo in dragocenosti. Mavserjev petnajstletni sin se je v zgodnjih jutranjih urah izmuznil partizanskemu stražarju. Imel je važno nalogo.

Hitro jo je ubral proti Mokronogu. Ker so bili tam partizani, se je tako dolgo plazil okoli mesta, da je — prebrisanec — naposled našel pot do italijanske posadke. Tu je komandantu razložil, v kakšnih težavah je njihov vod v Dobu. Sporočil je obupno zahtevo branilcev, naj jim pošlje pomoč.
Toda mokronoški Italijani niso mogli poslati pomoči. Po italijanskih poročilih je garnizija sama potrebovala svoje neznatne moči za boj proti drugemu bataljonu Gubčeve brigade, ki je držal Mokronog v šahu. Upoštevati je treba, da so se zjutraj razmere na bojiščih precej izpremenile. Predvsem sta postala po en bataljon Gubčeve in Tomšičeve brigade prosta, ker so rušenje proge končali. Tretji bataljon Tomšičeve brigade so poslali proti Mokronogu, tretji bataljon Gubčeve brigade pa v Dob, prvemu na pomoč. Tudi Cankarjeva brigada je z delnim uspehom končala boj pri Krmelju in Tržišču. Tako so se sprostile nekatere njene enote in bile pripravljene, da jih Dolenjska operativna cona porabi, kjerkoli bi bilo potrebno. Mokronoški komandant je vendarle obvestil polkovnika Pelazzija, komandanta 98. legije črnih srajc v Trebnjem, o stiski svojih enot v Dobu. Pelazzi je sprejel poročilo v prvih popoldanskih urah. To je bilo tedaj, ko so gubčevci preganjali v gorečem gradu Italijane iz sobe v sobo, ne da bi jim mogli priti do živega. Pelazzi pa je bil vse svoje moči, kakih 300 mož, uporabil že dopoldne, ko so šle na pomoč vlaku, ki so ga tomšičevci iztirili pri vasi Gomila ne daleč od Mirne. Tam so se njegovi vojaki zapletli v boj z Tomšičevo brigado in se dolgo zadržali. Italijanska kolona se je popoldne z Gomile umaknila v Trebnje, namesto da bi bila odkorakala proti Dobu, kar so ji Italijani očitali. Pelazzi je bil namreč obveščen, da so v mirenski dolini tri brigade, zato se je čutil preslabotnega za napad. Ker se je že bližala noč, je zahteval od divizije »Isonzo« okrepitve, česar pa ponoči niso mogli izvesti. Tako so propadli vsi poizkusi, da bi poslali pomoč Dobu, in posadka je obupana nadaljevala boj. Partizani so v ognju in dimu nadalje napadali. Slutili so, da se bliža konec sovražnikovega odpora. Zunaj so okoli gradu treskale granate topov iz Trebnjega ter mine iz Mokronoga.

Ker je ogenj v gradu pojenjal, so partizani — sedaj že okrepljeni z izkušenimi borci iz tretjega bataljona — zakurili grmado lesa pod stolpoma, kjer so tičali fašisti. Italijani so se zopet zatekli na stopnice in tedaj je nastal preobrat. Izkušeni brigadni minerec Andrej Žagar-Maj je namreč navezal na drog tri kg trotila in ga podtaknil visoko pod stopnice. Eksplozija sicer ni razrušila stopnic, pač pa jih je razrahljala, da so se pokazale razpoke. Za rabo niso bile več. Nato so pod njimi še podkurili. Italijani so se znašli v izgubljenem položaju in so sporočili, da so se pripravljeni vdati. Pogovore je v njihovem imenu vodil s partizanskim komandantom grof Logoteti.

Partizani so obleganim obljubili, da jim bodo podarili življenje, če bodo izročili vse orožje nepoškodovano, sicer pa ta dogovor ne bo veljaven. Italijani so najprej začeli spuščati po vrveh za partizane tako dragoceno orožje, nato pa soi splezali še sami v pritličje, kjer so jih partizani obkolili. Ko so pregledovali orožje, so ugotovili, da so oddali pokvarjene mitraljeze, misleč, da italijanskega orožja nevajeni partizani tega ne bodo opazili. Ker so tako Italijani dano besedo prelomili, so bili ustreljeni, z njimi pa tudi vsi tisti, ki so jim v boju kakorkoli pomagali ali se hkrati z njimi borili. Po triindvajseturnem boju so borci odnesli z bojišča en puškomitraljez, en težki mitraljez breda in 17 pušk. Plen je bil zelo velik. Mnogo je bilo živine in živeža, tako da je še Tomšičeva brigada pomagala odvažati reči. Zaplenjene mitraljeze so borci hitro spravili v red in jih uvrstili med najbolj potrebne in zaslužne enote.

Polkovnik Pelazzi je ponoči na 28. december 1942 sestavil svojo reševalno grupacijo. Razpolagal je z enim pehotnim bataljonom, enim mešanim bataljonom črnih srajc, inženirskim vodom, od težkega orožja je imel vod minometov 81 mm in vod topov 75 mm. Ena četa MVAC se je strumno priključila Italijanom. Vse skupaj je to bila kar spoštovanja vredna moč. Skupina se je ob zori 28. decembra podala iz Trebnjega na bojno pot proti Dobu in Mokronogu in se kmalu spopadla z deli Tomšičeve brigade med Brezovico, Trebincem in Mirno, nato pa še z gubčevci okoli Mirne in Stare gore.

Šele v prvih popoldanskih urah je Pelazzi prišel v Dob. Našel je goreče ruševine gradu, od katerega so ostali le glavni zidovi. Podi so se bili vsi zrušili. V pritličju so se nagomilile ruševine čez dva metra visoko. Skupina je našla trupla oficirja, 17 vojakov in grofa Logotetija. Na truplih vojakov so bili vidni sledovi opeklin in poškodb; nekemu vojaku je popolnoma zgorela roka. Ruševin niso izkopavali, pač pa so kmalu odšli naprej in ob 19. Uri prispeli v Mokronog. Skupina je imela tisti dan v bojih enega ranjenca.

O dobski tragediji je poveljstvo divizije »Isonzo« poslalo XI. armadnemu korpusu izčrpno poročilo. V njem trdijo, da je Dob napadlo 500 partizanov, da je gamizija, pripravljena na boj, pričakala napad in se začela energično braniti. Kmalu po napadu, da se je skupini kakih 30 partizanov posrečilo vdreti v prostore v prvem nadstropju, ker je nedvomno kak grofov služabnik izdajniško odprl okno. Po hudem boju da se je posadki približal konec. »Dne 28. decembra 1942 ob 2.00 uri sta se čula zadnja dva rafala iz strojnice breda in nato dve eksploziji. Eksplodirale so mine; strop se je zrušil branilcem na glavo. Vojaki, ki so ostali živi, ranjeni in izčrpani od dolgega boja, polmrtvi zaradi dima in ruševin, so padli komunističnim banditom v roke .. .«.

V samem opisu ni nikjer navedeno ujetje, mučenje članov družine Mavsar v hlevu, saj so boji potekali celih 23 ur.

Opis dogodka ni omenjen v “PISMO ČLANA POLITBIROJA CKKPJ EDVARDA KARDELJA IZ DOLOMITOV DNE 5. JANUARJA 1943 ČLANICI POVERJENISTVA CK KPS ZA LJUBLJANO LIDIJI ŠENTJURC Z NAVODILI ZA DELO”


… Na drugi strani so zavzeli naši izredno utrjen Dob, likvidirali posadko 25 fašistov in nekaj belogardistov, zaplenili orožje. Napravili so celo vrsto rušenj na železnici. Zdaj so zavzeli belogardistično postojanko Mišji dol in prodirajo proti Polici. Partizani se drže neverjetno hrabro in belogardistične postojanke padajo druga za drugo. Pokazalo se je, da naši lahko zavzamejo utrjene postojanke s svojimi! Lastnimi silami. Vse te borbe je v glavnem vodila Gubčeva brigada, z dvema bataljonoma Tomšičeve brigade. …

Mirko Praprotnik s svojimi sodelavci, ki so avtorji propagandne knjige “Črne bukve” je 6. Januarja 1943 napisal izmišljeno zgodbo o poboju družine Mavsar, ki je verjetno končala pod ruševinami gorečega gradu na Dobu.

Pokolj Mavsarjeve družine

Dne 26. decembra so komunisti v Prapročah pri Št. Rupcrtu zajeli znano Mavsarjevo družino iz Praproč. Že minulo jesen so tej družini izropali premoženje. Na prigovarjanje prijateljev je Mavsar zapustil svoj dom in se zatekel pred partizanskim krvološtvorn v Dob. Z njim je šla žena Terezija in štirje otroci. Tu so jih potem zajeli komunisti in po enodnevnem mučenju na grozovit način umorili očeta Mavsarja, bivšega župana, mater. sina Darka Mavsarja, znanega športnika in balkanskega prvaka v metanju kopja, sedemnajstletno hčerko Marijo ter še sinova štirinajstletnega Petra in devet letnega Stanka.
Nečloveško dejanje nad slovensko družino vpije do neha. In take zločine naj bi zakrivali in netili z neko čudno krščansko ljubeznijo, ki je vedno na ustih takih, ki bi po svoji funkciji morali nositi zastavo borbe proti zločinstvu, medtem ko so si privzeli žalostno vlogo komunističnih pomagačev!

Ista novica je bila v razširjeni obliki objavljena 13. Januarja 1943 v glasilu Domoljub v sledeči obliki. V tej novici so člani najprej živi zgoreli v gradu, nato pa pisec doda opis dogodka povzetega po avtorju “Črnih bukev” iz časopisa Slovenec.

Mavsarjeva hiša v Praprečah pri šent Rupertu je slovela kol ugledna in poštena hiša, kjer je živela mnogoštevilna družina, kjer pa je vsakdo, ki je bil siromak, dobil ob vsakem času odprta vrata in odprte roke. Gospodar Mavsar, ki mu je ob strani stala zvesta krščanska žena in mati Terezija, sta svojo številno družino lepo vzgojila. Mavsar je bil dober gospodar, ki je užival v soseščini zaradi tega velik ugled. Zato je bil tudi izvoljen za župana te velike dolenjske občine.
Ko se je od strani najbolj propadlih ljudi kar jih je med slovenskim narodom, začelo lani širiti komunistično gibanje, ki mu je spočetka nasedel celo marsikak poštenjak, je bistri Mavsar takoj spoznal, da tako gibanje ne more roditi blagoslova za slovenski narod. Zato jo pri vsaki priliki ljudem odpiral oči ter jih svaril, dasi sicer nikomur izmed komunistov ni skrivil lasu na glavi.
Vendar je bilo to dovolj huda pregreha, da je mož s svojo družino po svoje mislil ter ni zaupal raznim potepuškim ljudem, ki so si ogrnili plašč osvoboditeljev, da bi narod tem lažje izžemali.
Te baže ljudje so zdaj začeli Mavsarjevim streči po življenju in jeseni so mu rokovnjači dvakrat izropali domačijo, nakar so začeli grozili tudi njemu in njegovim. Na odločno prigovarjanje prijateljev se je Mavsar slednjič odločil, da zapusti svojo domačijo, ki je že itak bila vsa oplenjena, ter se preseli na gradič Dob, kjer mu je tamkajšnji graščak dal zasilno stanovanje. Tako so so Mavsarjevi preselili v Dob.
Toda komunistični rablji so prav za božične praznike napadli tudi Dob, da bi zajeli vso Mavsarjevo družino. Vodil jih je Tominčev Milan iz Šentruperta. Partizani so grad napadli z bombami, ga nazadnje zažgali.
V njem so živi zgoreli: graščak grof Logotetti, njegova žena grofica in 17 letni grofič. Poleg teh treh so zgoreli tudi Mavsarjevi: oče, mati Terezija, 20 let stari sin Darko Mavsar, znani slovenski športnik ter balkanski prvak v metanju kopja, 17 letna hči Marija, 14 letni Peter in 9 letni Stanko. Mavsarjev sin Jože in njegov 11 let stari bratec Vilko sta srečno ušla morilcem. Ni pa znano, kaj se je zgodlo z Mavsarjevim 18 let slarim sinom Cirilom, ki ga pogrešajo.
Ko so komunistični rablji zavzeli grad Dob in zajeli Mavsarjevo družino, so jo najprej en dan strahotno mučili. Nato pa so vse skupaj žive pometali v ogenj, kjer so živi zgoreli. Ljudje v okolici so slišali pretresljivo vpitje na pomoč, toda rablji so s strojnicami zastražili vse dohode, da nihče niti blizu ni mogel. Šele, ko je požar ponehal so ljudje mogli iz pogorišča izkopati zgorele nesrečne družine.
Kdor ob vsem tem in takem še sočustvuje s temi zverinskimi morilci, tak pač ni več pošten človek. Tak ne zasluži drugega, kakor tisto kar čaka tiste, kateri so take grozovitosti uganjali na slovenski zemlji.

Glede na to, da živih Italijanov, belogardistov, članov družine Logotetti in družine Mavsar po boju, ki se je vlekel v pozne ure 27. Decembra ni bilo, se postavlja vprašanje odkod Mirku Praprotniku in ekipi podatek o mučenju družine v hlevu?

Sam zapis istega avtorja, se v “Črnih bukvah” glasi takole

Dne 26. decembra, na Božič, so komunisti v Dobu zajeli Mavsarjevo družino iz Praproč pri Št. Rupertu. Zvezali so jo v hlevu, jo ves dan mučili, nato pa pometali na ogenj, da je živa zgorela. Zgoreli so: oče Jože, mati Terezija, sin Darko Mavsar, znani športnik I balkanski prvak v metanju kopja, 17-letni Ciril, 16-letna Marija, 14-letni Peter in 9-letni Stanko.
Za sedmimi krstami je šel 12-letni sin Vilko Mavsar sam. 23. marca 1943 je komunist prišel ustrelit še njega, maja pa je bil ubit še Dolfi Mavsar, tako da so komunisti poklali devet članov te slovenske družine (leta 1945 na Rogu še desetega).

Sporen je sam datum, saj vemo, da je Božič 25.12. in ne 26.12. - Štefanovo. Praprotnik je leta 1944, šestim umrlim dodal pogrešanega Cirila, hčerko Marijo pa pomladil za eno leto.

Če je bila taka površnost in nestrokovnost uporabljena pri pisanju “verodostojnih” “Črnih bukev” jih lahko proglasimo za čisto navadno propagando, ter poboj družine Mavsar, kot plod le-te.

Kako je dogodek opisala Vanja Kržan za NSZ, po pričevanju "očividke" lahko preberete v nadaljevanju. V njeni zgodbi se 12 letni Vilko spremeni v Vinka, Dolfi pa je padel v boju, tako, da tega ne moremo šteti za zločin.

»Višek partizanskega divjanja leta 1942 je bil poboj Mavsarjeve družine iz Doba pri Šentrupertu. Starši so se s šestimi od osmih otrok na begu pred partizanskim nasiljem zatekli v bližnjo graščino Dob. Ponoči med 26. in 27. decembrom 1942 so partizani graščino obkolili in nato zažgali. V grozi in v molitvi je družina preživljala noč. Vztrajali so do popoldneva 27. decembra, ko so partizani navalili v grad, jih potolkli in na pol žive pometali v ogenj. Zgorela sta starša in štirje otroci: dvajsetletni Darko, šestnajstletna Marija, trinajstletni Peter in devetletni Stanko. Vinku, dvanajstletnemu fantiču je iz gorečega gradu uspelo zbežati. Živel je pri sorodnikih, toda krvniki so ves čas prežali nanj. Marca 1943 sta ga na cesti proti Šentrupertu v begu ustrelila terenec Nace Jerovšek in njegov tovariš. Vinko ni bil takoj mrtev. Klical je na pomoč, toda nikogar ni priklical. Tako globoko je tičal ljudem strah v kosteh. Sedemnajstletnega Cirila so med požigom prignali iz gradu živega, da jim je s konjem peljal naropano blago v Blatni klanec, kjer je bilo partizansko leglo. Ko ni mogel več naprej, se je naslonil na voz in milo prosil svoje mučitelje: »Pustite me živega! Nič vam nisem storil!« Izginil je brez sledu. Daljni sorodnik je še pred nekaj leti poizvedoval v Dolenjskem listu, če bi morda kdo vedel, kam so zagrebli njegovo truplo. Odgovora ni bilo.

Najstarejši Mavsarjev sin Jože je bil v tem času v Ljubljani v semenišču in po vojni duhovnik v Montani v ZDA. Drugi sin Dolfi je bil vaški stražar v Klečah. Konec aprila 1943 je za nekaj dni prišel domov.Partizani so ves čas vohunili za njim in ga zasledovali. 2. maja 1943 je nekdanji sošolec in rojak Milan Tominc prežal nanj iz cerkvenega zvonika. Dolfi se je z nekaterimi stražarji skrival v bunkerju na trgu pred cerkvijo, kjer so imeli domobranci svojo postojanko. Ko ga je Tominc poklical po imenu, je Dolfi pogledal skozi lino in Tominc ga je ustrelil naravnost v oko.«

Tako mi je povedala o smrti kar sedmih Mavsarjevih otrok gospa Malči Kostevc

Poraja se ogromno število vprašanj, na katere ne bo odogovorov. Jaz sem jih navedel samo nekaj in z opisom 23 urnih bojev na gradu Dob poskušal osvetliti ozadje "poboja" družine Mavsar, ki je "umrla" pod ruševinami gorečega gradu.

PS.: Tudi v poročilu divizije Isonzo mučenje družine Mavsar ni omenjeno. Zakaj ne?
Prva laž Likarjevega včerajšnjega bloga je, da je Tito Mesića odlikoval. Ni ga. Življenjepis Marka Mesića lahko vsak prebere na hrvaški Wikipediji, ker se mi zdi, da bi administrator tekst oz blog zbrisal.

https://hr.wikipedia.org/wiki/Marko_Mesi
ć_(vojnik)

Ko tvoj "zaveznik" ščiti tvojega sovražnika, je to več kot dovolj velik razlog za njegovo aretacijo.In to se je dogajalo v Dubrovniku.






Draga mi, ljuba ženkica

Ležim pod skalo in premišljujem o tem, da se vojna nikakor noče končati in in kako vsi težko in predolgo čakamo na njen zaključek, ki nam pomeni odrešitev!

Premišljujem tudi o svojem življenju. Zavedam se, da sem v prizadevanju, da bi sledil svojim svetlim idealom, velikokrat zanemaril tebe.

Kakorkoli že: danes, po devetih mesecih, nimam izhoda. Še naprej moram usmerjati svoje življenje tako, da se prilagajam razmeram v času, ki ga sedaj živimo.

Želim pa, da veš, kako o stvareh razmišljam jaz in da veliko mislim na tebe.

Na dan , ko so te odgnali v izgnanstvo, ti, žal, nisem mogel pomagati.

Z dvema tovarišema sem bil visoko v planinah nad vašo domačijo in noč me je dohitela na strmi skali, od koder v temi nisem mogel nikamor. Moral sem počakati do jutra, da sem našel pot do Plesnikove planine. Na svoje veliko začudenje sem v koči naletel na velik nered , majericini čevlji so ležali pod posteljo, majerice Ivanke pa nikjer! Še posebej sumljivo se mi je zdelo to, da so svinje lačne krulile okoli koče in krave, ki jih je tiščalo mleko, predirljivo mukale!

Zaskrbelo me je in spustil sem se v dolino proti vašemu domu, da bi ugotovil, kaj se dogaja.

Videl sem, da Vermanšaft ravno goni skupaj živino in nalaga vaše imetje na vozove!

In priznam, čeprav sem trden, sem se ob tem in ob svoji nemoči razjokal kot otrok, ki ga v zibki zvijajo krči. Prav tako kot tebi, ki si morala doživeti to nesramno početje poživinjenih ljudi, je bilo hudo tudi meni!

Ko sem izvedel, da so te Nemci odpeljali s seboj, sem se namenil, da bom šel za teboj, ne glede na to, kaj se bo zgodilo z mano! Rad bi ti olajšal trpljenje in krivice, ki so te doletele.

Na srečo me je takrat našel France in me s svojo prisotnostjo pomiril in mi spet vlil poguma.

Najhuje, kar lahko doleti človeka, je pač izguba dveh najbližjih – žene in otroka. Ob misli, da so mi ugrabili oba, sem skoraj zblaznel in v želji po maščevanju sem taval okoli kot brezumen! Očital sem si, da sem s tem, ko sem šel branit domovino, zapustil vaju.

Vendar sem se na to pot moral podati!

V mislih si predstavljam, da bo vojne morda le kmalu konec! Da bom že kmalu v tvojem toplem objemu in da bom s svojim ljubim sinčkom živel mirno življenje, v krogu svojih dragih!

Vendar, ko človek preobrača usodo, jo Bog preobrne, ti pa moraš delati tako, da je prav za oba!

Draga mi, s tem pismom te prosim za odpuščanje! Če Bog da, da preživimo in se spet združimo, si bom prizadeval, da bomo živeli srečno in uživali v dneh, ki so nam morda še namenjeni.

Čeprav nisem vedno živel tako kot sva načrtovala, sem vendarle vedno živel le za tebe in za malega. Želim si, da bi moj duh lahko zaplaval visoko v zrak, da bi dosegel tebe z mojim malim srčecem. Ne mine ura, da ne bi mislil nate in tudi v spanju sem združen z vama.

Če mi ni usojeno preživeti, vedi, da bom šel tudi v smrt z upanjem, da bosta vidva nekoč živela lepše, če že nam vsem skupaj to ni bilo namenjeno.

Zdi se mi, da mi dnevi brez tebe minevajo zelo počasi, vendar mlada leta minevajo hitro in čutim, da sem zaradi ločitve od tebe prikrajšan za najboljše.

Odkar ne moreva biti skupaj, mi življenje mineva monotono, skoraj puščobno. Čas sem si krajšal z branjem ali čim podobnim. Tudi kraj sam in ljudje so ugodno vplivali name in ohranil jih bom v lepem spominu. Posebno nekateri so mi bili naklonjeni in očetovsko dobri do mene, da se mi zdi kot da sem med svojimi: Govc, Knez, Roban.

Ko sem v času jesenske hajke moral zapustiti ljubo mi Savinjsko dolino, mi je bilo zelo hudo. Prišli smo na Kranjsko, v dokaj neprijazne kraje, kjer so nas smatrali za svoje sovražnike, da, tam se mi je pokazal svet poln hudobije in grdobe! Tam niso znali ločiti, kdo je njihov prijatelj in kdo sovražnik. Tam smo jim bili mi – bratje po krvi in narodu – tujci, celo manjvredni !. Tega ne bom pozabil, pa če bi živel 1000 let! Tam je razpasena Bela garda, ki dobiva navodila od visokega dostojanstvenika – škofa in po njegovih direktivah se potem ravnajo. Slovenci smo tudi narod nesramnežev, to že lahko zatrdim. Nekaterim so tujci ljubši od krvnih bratov! Vendar vem, da greh ne bo ostal nekaznovan!

Ob Božiču sem še taval po Kranjskem, za Novo leto pa sem po mnogih nevarnostih spet prispel v lepo mi domačo dolinico.

Ko sem se vrnil, se mi je ta dolina zdela lepša kot kdajkoli prej! Zdelo se mi je, da me vsak grm in vsako drevo pozna in mi izreka dobrodošlico. Pozdravljena, ljuba mi Dolinica! Ti si mi kot mati, ljudje tukaj so mi kot bratje in hiša mi je resnično kamrica, v kateri ni laži in sovraštva! Med bivanjem tukaj vseeno nisem mogel biti čisto brezskrben, kajti moral sem se ogibati sumljivih tujcev. Spoznal pa sem Nemčevega Tonija in z njim cele tri mesece delil usodo življenja v gozdu – dokler ga ni domovina poklicala nazaj v službo. Na Tonija sem se navezal kot na brata in ko sem ostal sam, sta se me lotila žalost in obup.

Zdaj sem v bližini tvojega nekdanjega doma – pod skalo, ki mi nudi streho nad glavo.

Danes je tako, da pošten človek ne sme bivati pod domačo streho, pač pa edinole po streho, ki jo je Bog naredil, da bi nudila zaščito gozdnim živalim. Samo tam smemo tudi mi iskati skromen kotiček, da smo varni pred vremenskimi neprilikami in pred tujimi zasledovalci.

Takšen dom imam danes, ko ti pišem te vrstice!

Čeprav je takšno življenje žalostno in težko, sem vendarle tudi ponosen, da ga zmorem. Veliko jih je hodilo po tej poti, a malo jih je ostalo živih, saj sta trpljenje in napor prehuda za človeka, ki nima dovolj energije. Meni daje moč in energijo, da kljubujem vsem naporom, volja do življenja in misel na tebe in malo srčece, ki bi ga že tako rad objel in pritisnil na svoje prsi. Rad bi videl ta sad tvojega in mojega telesa in se prepričal, da pluje v njem prav tako kljubovalna kri, kot je kri očeta.

Ljuba moja, ne misli, da sem brezbrižen in ne misli na morje hudega, ki si ga morala prebroditi, saj jadra čolnička plapolajo na visokem jamboru časti. Kar si morala prestati, položi na oltar domovine – za svetle cilje, za boljše čase. Za cilje, o katerih so sanjali naši predniki, na nas pa je, da jih uresničimo. Zato naj naš čolnič življenja plava naravnost proti cilju, zasidrati pa ga moraš na najbolj globokem – to je na zavedanju da si Slovenka, da si hči naroda, ki bo enkrat…

Ko bomo dogradili stavbo, ki so jo začeli postavljati naši veliki možje kot so Gregorčič, Cankar, Stritar, Lenin, Stalin in Luter, bomo naše delo zaključili in šli z mirnim srcem na počivališče, ki mu pravimo »božja njiva«. Do takrat pa se ne smemo ustrašiti nobene, še tako hude žrtve, ampak moramo pogumno slediti našim praporom!

Na koncu te želim še enkrat vzpodbuditi: ne smeš misliti, da se tvoj mož ne briga zate. S tem bi mi delala krivico, saj v resnici stalno mislim na tebe in malo srčece!

Skala mi daje streho, šumenje vodopada mi daje godbo – varljivi občutek pravljične noči…



Zapisal : Jožko, dne 29. 3. 1945 na Veliki četrtek
12. februar 2018 | Komentarji (3)
Enainštiridesetega so prišli k nam Nemci. Naši ljudje takrat pred njimi niso bežali. Nemci so
takrat na vsa usta trobili, da prinašajo kulturo in da se borijo proti boljševikom, ki si pečejo otroke za zajutrk, kakor so se lagali.
Da, to je trobila našim ljudem nemška propaganda — kaj pa so delali Nemci z našimi otroci? Oni si niso pekli naših otrok za zajtrk, kakor so se lagali Nemci, da bi jih oklevetali. Pač — pa
poslušajte kaj mi je pripovedovala neka druga ženska iz Dragatuša.

To se je zgodilo pozimi enoinštiridesetega.

Takrat je bila zima, ki je davila Nemce na vzhodni fronti. Iz štajerske pa so Nemci izseljevali vse, kar ni hotelo po nemško misliti, cele naselbine in družine z otroci vred. Ko je prišla ženska na postajo v Ljubljano, niso nikogar pustili iz čekalnice.Ženska se je pomešala s železničarji, pa je prišla na peron na postajo. Takrat je prihitel preko tirov neki železničar, rekoč: "Jezus, ženska!" je jadikoval. Tam sta bila na tirih dva tovorna vagona, okrog njih je hodilo italijansko
uradništvo, bila je nekaka komisija. Železničarji so odprli najprej en vagon, potem še drugi.
Človek je zakričal, srce mu je moralo zastati. Pod v vagonu je bil prikrit z otroci, z mrtvimi otroškimi trupelci. Nemci so nekje v Celju iztrgali materam deco iz rok, jih slekli do srajčk — bili so to sami od enega do osem, do šest let stari otroci — ter jih polili z vodo. Vlak je drvel, da se ni slišalo kričanje, lil mraz in otroci so do Ljubljane zmrznili. Otroška trupelca so ležala drug preko drugega. Tako je bilo v prvem vagonu, tako je bilo v drugem vagonu. Komisija je prijemala otroke za zmrzle ročice, a ročice so se lomile od telesc, nekaj trupelc je bilo brez glav: vlak je drvel, vagoni so treskali med sabo, pa so se glave lomile od trupelc . . . Tako so odpeljali vagone v ozadje, da bi zakrili zločin. Pravili so, da so prikopčili k vagonom lokomotivi
od spredaj in zdaj, da so vagona segreli, da so se zmrzla trupelca otajala. Potem so trupelca naložili na črne avtomobile ter jih nekje zakopali.

Tako so Nemci vozili enoinštiridesetga naše otroke skozi Ljubljano in preko Gorenjske v nemška vzgojevališča.

Poznam avstrijskega gestapovca.

Ta gestapovec je pripovedoval doma svoji družini: ženi in otrokom, da je nervozen, da je pri
kraju s svojemi živci. Tega kar je delal pozimi enoinštiridesetega in poleti dvainštiridesetega v Celju, pravi, da ne bi nikoli več doživel: takrat je trgal v Celju otroke našim materam iz rok. Poznam tega gestapovca, njegove oči so sive, nemiren, ali hladan ko led. Tudi žena in otroci vedo, zakaj je nervozen, zakaj je na kraju s svojim živci: žena in otroci vedo, kaj je delal oče.
Zato mi vemo, zakaj je Nemce strah, zakaj bežijo, zakaj bežijo njihove žene in otroci. Ženske vedo, kaj so delali njihovi možje, otroci vedo, kaj so delali njihovi očetje. Ženske so takrat mislile, da je tako prav in še ljubile te svoje može, nemški otroci so mislili, da je tako prav ter so pljuvali po slovenskih sužnjih po Nemčiji.
Da, bliža se ura plačila, dolgo smo čakali namjo. Ta ura je težka, tako težka kot so še samo
poslednja sodba — bog že ve, zakaj bo imel takrat kamen v prsih, ko bo sodil. Greh bi bil, ako bi bil kdo usmiljen z Nemci. Tudi mi bomo še imeli kamen v prsih, tudi naše matere ga bodo imele. Prav bi bilo, da bi ga imele nekatere naše ženske v Dragatušu, tudi vse one matere. . ."

Ta članek je napisal Janez Potrč.

Ta članek tako temeljito odgovarja tako sodobnim kakor tudi bodočim pokolenjem. Da, res
je — na vse to se ne sme nikdar pozabiti.

SOVRAŽNI ZRAKOPLOVI NAD DRAGATUŠEM

Koncem meseca maja so začeli nekega dne krožiti nad Dragatušem sovražni zrakoplovi. Ni mi
znano, so bili naši opozorjeni da jim preti nevarnost. Ob koncu maja se je ves štab in vojaške misije izselile drugam. Pet dni potem, dne 5 maja 1943, so se pojavile nemške črne pošasti, šest po številu. Bilo je okrog 3.30 popoldne. Začeli so metat bombe na Dragatuš. Ko je bil prvi napad končan ki je trajal okrog 20 minut, smo šli iz mrzle radovednosti pogledat kakšna je škoda povzročena. Nismo ostali tam kakih 10 minut, ko se je pojavil drugi val črnih pošasti. Razkropili smo se na vse strani. Jaz sem utegnil le toliko, da sem ostal ob steblu hruške, kakih 20 m stran, kjer ste padli dve bombi na Baričevo hiša. Potem se je spustilo še tretje krdelo z dokončnim zločinskim poslom. Vse te boljše stavbe so bile porušene in to: cerkev, šola, Štefaničeva gostilna in trgovina, občinska hiša in pošta. Ves napad je trajal dve uri. Skupno število bomb, ki so jih vrgli je bilo 113, štiri smo pa našli neeksplodirane. Metali so bombe tudi izven Dragatuša po njivah, škoda je bila strašno velika. Smrtnih žrtev je bila samo ena starejša g. mati učiteljice Hauftman iz Ljubljane, in dve lahko ranjeni.
Drugi dan je poročal ustaški radio iz Zagreba naslednje: "Včeraj je bombardiran Dragatuš. . .
300 mrtvih. . . partizanski glavni stan uničen".
Za to izdajalstvo se sumi eno osebo iz Dragatuša, a dokazati se ji ne more. Izdajalec je mislil, da bodo partizanske "bandite" obkolili in žive ujeli, pa se je uračunal. Radi tega pa ves Dragatuš trpi, krivi in nekrivi. Ako hočemo reči po pravici, Dragatušci niso bili naklonjeni in ne prijatelji partizanov. Zato tudi niso imeli dosti simpatij od ljudi ob svoji nesreči (Bog že zna kaj dela!).

NAPAD NA BELOKRAJINO

Leta 1944 so Nemci in švabobranci skušali iz Ozlja in Karlovca vpad v Belokrajino, kar se
jim pa ni posrečilo. Naša hrabra partizanska vojska, je to preprečila. Po hudih in težkih bojih se jim je posrečilo prodreti do Metlike in to samo dve uri. Tam so zažgali 31 hiš in 62 gospodarskih
poslopij. Ob času borb pri Metliki, so podivjani hitlerjevci počenjali grozdejstva, ki jih ljudje ne pomnijo. Klali, morili, posiljevali in požigali so vsevprek. Napadali so stare in mlade žene, če se je branila, je lahko svojo zoperstavnost plačala s smrtjo, kot n. pr. učiteljica Hozjan v Metliki, ki so jo ubili z otrokom vred v njenem naročju.
V Drašičih so ubili posestnika Bajuka, ki je reševal gorečo zidanico in to kljub temu, da se je pri njemu zadrževal nemški štab.
V Svržakih so ubili starega moža, ki so ga prisilili da jim je kazal pot. V Krmačini so ubili posestnika Žuglja.
V Božakovem so ubili 70 let starega Kocjana. Kradli in ropali so vse, kaj jim je prišlo pod roke, zlasti hrano, obleko in denar.

Toda to so samo najbolj kričeči primeri, kako so se podivjane fašistične drhali znašale nad vsem ljudstvom. Od kraja nikogar niso vprašali kakšnega prepričanja je, ali sodeluje z O. F., ali ne. Pri teh grozodejstvih so se odlikovali tudi nemški hlapci, bratje naših švabobrancev, donski kozaki belogardisti. Nemci so jih namenoma uporabljali za teroriziranje civilnega prebivalstva, ker so računali na lahkovernost našega ljudstva, da bi v njegovih očeh ruski narod spravili v slabo luč. To se jim ni posrečilo, ker naše ljudstvo zna, da so ti ljudje, ki so bili pri nas le skrajni zagrizenci švabobranci in izdajalci.

Italijani so imeli postojanko tudi v Starem trgu ob Kolpi. Tudi tam so nadaljevali svoje gnusno
delo. Požigali so kjer so znali da je kdo pri partizanih ali jih pa podpira. Zažgali so 1942 leta v
Predgradu 7 hiš in kasarno; Jalenjevi vasi 3 hiše; Zagozdacu 5 hiš; v čeplju šolo in dve hiši. Ko
so Italijani požigali hiše in gospodarska poslopja, so ljudje živeli stalno v strahu in pričakovali, da pridejo tudi v njihovo vas požigat. Tako so kmetje, v Predgradu 17. maja 1942 leta videli Italijane kako gredo proti vasi. Iz strahu so si zbrali obleko in druge najpotrebnejše stvari, povezali v cule in kovčeke. Italijani so res prišli. Začeli so odpirati kovčeke in razvezovati cule. Tu na licu mesta so ustrelili pet oseb in to: PeterRauh, str. in njegovega sina, Marko Kralj-a in njegovega sina in Alojzija Fortuna. Vsi iz vasi Predgrada.
Dne 9 aprila 1945 leta, so vdrli ustaši in Nemci iz Ozlja v Adlešičko župnijo, vedoč da ni naše vojske tam. Kakor drugod so tudi tu začeli požigat in ropat, a vendar ne za dolgo časa. Zadržali so se en popoldan ter pobrali vozove, živino in hrano, pač vse do česar so prišli. Požgali so v Velikih selih 17 hiš, med tem požgali vso vsa Mala sela. Pretepali so žene in otroke, ko so se te borile z ognjem, da bi si kaj rešili. V Gribljah je zgorelo 22 poslopij. Ostalo ni ničesar kakor le golo življenje. Živina, obleka in hrana, vse to je zgorelo, ker si vaščani niso mogli rešiti vsled velikega streljanja. Tako da je v Gribljah zgorelo skupaj 34 hiš. Ubili so tri moške in dva ranili. V Adlešičih, Gorencih, Dolencih, Vel. sela, Mala sela, je zgorelo 80 hiš. Ob času ko so bili švabobranci še v Črnomlju, so dobili v Doblički gori politkomisarja Bregarja, Pezdirca iz Ješevnika, Cimermana iz Črnomlja in občinskega tajnika Alojzija Štetina iz Črnomlja. Vse štiri so v Vojni vasi ustrelili kot podpornike partizanov.

Že v začetku leta 1943 je bila Belokrajina mesto, kjer se je ustanovila slovenska oblast kljub
temu, da smo bili od vseh strani obkoljeni od sovražnika. Kulturno življenje je teklo glado naprej, kakor da ni vojne. Vršile so se igre, predavanja in politični govori. Za našo vojsko so se vzgajali novi kadri kot oficirski in drugi tečaji, šola za vzgojo novih učiteljev in učiteljic, šola za nove sodnike, šola za godbo in splošno kulturno - politična izobrazba. Posebno nas je nešteto krat razveselila godba našega gl. štaba. Ta godba je nam prirejala vsako nedeljo dopoldne na mestnem trgu koncert. Imeli smo tudi invalidsko pevsko društvo katero je sodelovalo in izvajalo operne nastope.

V Kanižarici smo imeli splošno bolnico za vso Belokrajino, kakor tudi bližnje hrvatske vasi ob Kolpi Ta bolnica je bila za lažje in težje bolezni, kakor tudi operacije. Najbolj občutno pomanjkanje je bil sanitetni materijal. Manjkalo je povojev za obveze. Zato so naši ljudje dajali kar domače platno, da so z njim zdravniki bolnikom obvezovali rane.

Večkrat smo imeli v Črnomlju velika zborovanja. Ta zborovanja na katerih so govorili naši narodni predstavniki, so se vršila radi varnosti le ponoči in to na mestnemu trgu. Na zborovanja smo prišli v paradah skozi od Vinice in bližnje okolice. Povsod in vsepovsod med ljudstvom so se slišali klici ob takih zborovanjih: "Živel maršal Tito! živel maršal Stalin! Živela Rdeča Armada! Živela naša hrabra partizanska vojska!"
Na zborovanja so prišli ljudje iz vse Belokrajine, včasih od 5 do 6000. Vsaka skupina iz raznih
vasi je imela harmonikarja. Bilo je res vse veselo in razpoloženo. Posebno mladina je vedno
prepevala borbene partizanske pesmi. Navdušenost vseh, je stopnjema rastla v prepričanju da bomo zmagali. Od bolj starejših ljudi, so se malo udeleževali zborovanj. Največje število je vedno predstavljala mladina, šolski otroci, možje in žene.

MLADINA JE NAŠA BODOČNOST

Naša prva in glavna naloga je, da se mladina vzgoji v demokratičnem duhu in šele potem nam je zagotovljena srečna in cvetoča bodočnost. Imeli smo dosti nasprotnikov v času osvobodilne borbe. Dosti jih je bilo ki so nasprotovali samo iz nevednosti. Večina teh so učenci stare šole, in teh ljudi ni mogoče strezniti na. nekaj boljšega, nekaj bolj koristnega za naše bodoče življenje, boljše in srečnejše kakor je bilo v stari Jugoslaviji.
Prišli so večkrat dobri govorniki, kateri so nam prikazovali v tako popularni razlagi staro in novo Jugoslavijo. To je bilo vse zastonj. Zato nič čudnega ni, da učenci stare šole niso mogli zavzeti
svoje mesto v vrstah nove narodne vzgoje in družbe. Leta in leta so jim v stari Jugoslaviji razni
duhovni pastirji s prižnice in tudi spovedovalci pretili s strahom in kaznijo, če bi začeli z lastnim
umom misliti. Jakob Omahne in dekan Bitner iz Črnomlja, so vsako nedeljo pri vsaki pridigi
govorili samo o komunistih, sramotili Rusijo in vse tiste, kateri njihovega nauka ne odobravajo.
Vse to so zabijali ljudem v glavo, nekaj kar sploh ne drži resnice — nekaj kar je sploh v
nasprotju s resničnim življenjem ljudstva v splošnem.
Sedaj pri volitvah 11 novembra, so skoro vsi prišli na volišče in glasovali narobe. Samo v
enem okrožju NOO (Narodno osvobodilni odbor) Dragovanja vas, je glasovalo 70 volilcev v skrinjico brez liste odnosno za reakcijo. In vse to jim ni nič pomagalo. Tukaj v Belokrajini smo imeli volitve za naše krajevne, okrajne in okrožne odbore že junija 1944 leta in smo vzpostavili novi red. Sicer tak red, za katerega smo se borili, krvaveli in trpeli štiri leta. Izven mesta so samo krajevni odbori, to je najnižja in prva oblast (bivše občine), katera je odgovorna Okrajnemu Izvršnemu Odboru (Okraj Črnomelj), med tem ko je Okrajni odbor odgovoren Okrožnemu odboru v Novem Mestu. Skupno Okrožje sestavlja: Črnomelj, Trebnje in Novo mesto. Okrožni odbori so odgovorni Vrhovni oblasti Slovenije, to je Slovenski Narodni Osvobodilni Svet (SNOS) v Ljubljani. Sodnike voli okrajna skupščina, kateri so njej odgovorni za svoje delo. In glavno je to, da v novi Jugoslaviji je zabranjeno izkoriščanje človeka po človeku, kakor raznovrstni mešetarji, prekupčevalci, črna borza itd- Vse to je zabranjeno. Advokati in notarji, kateri so prej odirali ljudi in živeli na stroške kmeta in delavca, kakor paraziti, jih ni več. Izgubili so službe in take posle prevzame sodnija, ki jih bo vršila po zelo
nizki in mininalni ceni. Ko prideš na sodnijo ali kateri drugi urad, človek je povsod uljudno
in prijazno postrežen. Nikjer ni opaziti stare nadute ošabnosti, kakor se je moglo jo opaziti pri
starih uradnikih bivših režimov. Vsak človek mora delati. Naše gleslo je: "Kdor ne dela naj tudi
ne je"!
V sodniji sodimo v senateh po tri, en sodnik (strokovnjak) in dva prisednika sodnika laika, brez
advokata. Noben ne bo obsojen ako ni kriv, kakor so bili slučaju v preteklosti, da so vedno bili sojeni tisti, ki so bili najmanj krivi.
Kakor gospodarsko ekonomski in politični sistem se je temeljil na izkoriščanju in zapostavljanju,
je enako vžival neomejeno podporo na sodiščih. Kdor je bolj "mazal" kolesje korupcije, seveda
tak se je vedno bolj zmazaval pri vsaki tožbi, če tudi ne bi zaenkrat omenjali reda in zakona pri političnem procesu, kjer je vladala trhla korupcija bivših protiljudskih režimov. Vse to je naša nova narodna in prava ljudska oblast očistila iz bivših uradov in namestila zakone — pravične
zakone, kateri branijo posameznika in narod skupno.

Hitler in Musolini sta nam hotela vsiliti svoj "novi red" — namreč red, kjer bi bili mi Slovenci,
Hrvati, Srbi in vsi Slovani z Rusi vred, nemški sužnji. Hlapčevati bi morali nemškimm "izvoljencem", kakor nam zgodovina pove, ko se je trgovalo s sužnji na trgu. Tak "novi red" sta hotela postaviti Hitler in Musolini. Toda mi smo se dobro zavedali kaj pomeni fašistični "novi red". Zato smo ga z vso srditostjo zavrgli, prijeli za orožje in si z orožjem vzpostavili ljudski red, kateri edino more jamčiti narodu srečno in cevtočo bodočnost brez raznih in različnih ljudskih izrodkov. Mi smo se zavedali, da bi morali trdo garati, prav tako kot smo nekdaj v bakrenih rudnikih v Calumet, Mich. od 1918 leta, ko je tamkajšna reakcija v cerkvi sv. Jožefa, skoraj hotela linčati tedanjega urednika "Glasnika", Ivana Moleka (Tisti čas je bil Molek, še dober fant).

Mi v skupni borbi Slovenci, Hrvati, Srbi, Macedonci, narodi Bosne in Hercegovine in Črne gore
z našem tov. maršalom Titom, smo si postavili boljši in pravičnejši novi red, kakor nam ga je
hotel dati Hitler in vsa zbrana reakcionarna družba. Naš novi red, za katerega so se narodi borili in krvaveli zadnjih štirih letih, se imenuje Federativne Ljudska Republika Jugoslavija. Že
samo ime glasno kakor nikdar prej pove, da tu ni mesta tako za izkoriščanje kakor tudi zapostavljanje. Jasno izločuje preteklost in napoveduje novo srečno in cvetočo dobo za vse narode nove Jugoslavije, ter z tem obenem močno oporo za trajen in pravičen mir v svetu posebno na Balkanu.
Dosti smo trpeli — dovolj je bilo poniževanja, ekonomske in socijalne krivice. Na svoji zemlji hočemo biti gospodarji in vladarji. Na to pa imamo popolno pravico, kakor vsak drugi narod.

Tovariši in tovarišice ter ostali čitatelji! Opisal sem dogodke iz časa osvobodilne borbe v Belikrajini. Opisal sem jih kolikor so mi ostali v spominu z namenom, da ustrežem po moji skromni moči vašemu interesiranju za tukajšne stvari. Dogodke sem opisal tako kot so se dogajali in nisem pretiraval v nobenem oziru. Vse kar sem pisal je resnica, za kar sem pripraven odgovarjati kjerkoli. Ako bi hotel vse še bolj obširno pisati o dogodkih, bi moral napisati velike knjige. Ker divjanja in grozodejstva, ki so jih počenjale fašistične zveri in njihovi hlapci, ni mogoče v marsikaterem oziru opisati z enostavnimi besedami. Naš nov besednik bo zbral vse to v eno zbirko kalvarije našega naroda, kateri si je golorok izbojeval svobodo in enakopravnost vred z vsemi drugimi narodi nove Federativne Ljudske Republike Jugoslavije, katere na čelu stoji naš priljubljen voditelj in rešitelj — maršal Tito!

Smrt — fašizmu — svoboda narodu!

Štefan Z. Hrast
11. februar 2018 | Zaznamki: Štefan Z. Hrast | Komentarji (1)
IZKUŠNJE O BELI GARDI

Tudi pisec tega dopisa je imel izkušnje kaj pomeni belagarda. Dne 10 aprila 1948 leta, sem se
napotil v Črnomelj. Na poti me dohiti mlada tovarišica in me opozori: "Vi tov. N. se čuvajte. Vas
imajo beli v Črnomlju slabo zapisanega. Nekdo vas je izdal." Od tistega časa naprej sem se varoval in pazil, kdaj in odkod bodo prišli beli. In res. Dva dni potem, opazim eno jutro, ko so šli
15 po številu ob cesti v bojni črti proti vasi. Nisem dolgo pomišljal komu želijo nazdraviti dobro
jutro. Hitro sem pospravil svoje najbolj važne stvari, skočil čez ograjo in jo umaknil v gozd. Od
tam sem opazoval, kdaj bodo spet odšli. Čez dobri dve uri se povrnem nazaj in žena mi pove, da so vzeli moj motor, denar, benzin, dve šunki, dva litra žganja in seveda tudi partizanski dnevnik, kakor sem navedel v začetku tega dopisa. Žena se je seveda jezila nad njimi, ko so začeli pobirati vse, medtem tudi hrano. Eden od njih se je surovo zadri z besedami: "Tiho bodi ti partizanska — kurba. Ako ne, bom vrgel bombo v hišo, da jo vso raznese".
Potem so mi pošiljali glase naj pridem v Črnomelj, da mi bodo vrnili motor nazaj. In ko me ni bilo po njega, so zopet izmislili, češ da imam paket iz Amerike in naj pridem ponj. V resnici vsega tega je bil namen, da me izvabijo in uničijo moje življenje. To pa se jim ni posrečilo. Jaz sem se rajši skrival z zavestjo, da se skrivam kakor njihov smrtni sovražnik. Potniki so mi pozneje povedali, da je moje ime zapisano na mitnici v Loki, pri karabinerih.

Tudi mene je izdal domači izdajalec.

Ko je bil nekoč precej "okajen" se je bahavo izdal, češ jaz sem uredil da so N. motor vzeli. Za to svoje izdajalsko delo je dobil plačilo. Naj "počiva v miru".

OSVOBOJENO OZEMLJE

Leta 1943 je postala Belokrajina osvobojeno ozemlje. To je zahtevalo hkrati veliko vojaštva za
njeno obrambo proti okupatorski vojski, belogardistov, švabobrancev itd. Zato je bila napovedana splošna mobilizacija. Vsak sposoben moški do 35 leta, je moral k vojakom. Toda kot nalašč nastala je huda zima. Manjkalo je obleke in obutve. Partizani so bili slabo oblečeni. Imeli so samo to, kar so v borbi odvzeli sovražniku. Mnogi so si zavijali noge v prav navadne cunje, ali so vseeno vzdržali neprestano borbo. Poletni čas so jim nekatere naše tovarišice nosile hrano v gozd, ko jim samim ni bilo mogoče brez da bi ne izdali svoje položaje. Po noči so se v večjih skupinah podali v vas ob hudi zimi. Proti koncu italijanske kapitulacije, so že bili tako močni, da se Italijani niso upali iz svojih postojank. Večkrat so Italijani dobro vedeli, da se v vasi nahajajo partizani. Toda zmanjkalo jim je poguma celo ob pomisli, da bi se podali tja.

V svoji veliki ofenzivi so zbrali okrog 100.000 mož in so z to silo napadali na vse strani. Seveda partizani se niso mogli upreti tako veliki premoči po vojaštvu in še bolj orožju. Večina njih se je razbežala po gozdih in mnogi tudi povrnili na svoje domove. Ko je ofenziva bila končana, so se zopet organizirali v vojaške oddelke. še pred kapitulacijo Italije, smo imeli tu pri nas na Meverlinu velika zborovanja, na katerih so nam naši voditelji dajali splošna navodila in smernice o našem bodočem delu ter vseh važnih dogodkov. Takrat je bila že vstanovljena naša tedanja in sedanja vlada.

Dne 8 septembra 1943 leta, en dan pred kapitulacijo Italije, smo imeli splošno glasovanje za vse pristaše OF iz Belekrajine, v gozdu nad Maverlinom. Govorili so nam ob tej priliki naši voditelji, tov. Kidrič, Vidmar, Kocbek, Lubej in drugi. Bilo je skupaj nad tisoč ljudi. In ko smo bili v najboljšem navdušenju, so kar iz nenadoma Italijani začeli streljat s topi iz Črnomlja. Med nami ni bilo nobenega razburjanja kakor tudi strahu ne. Saj je bilo ljudstvo že navajeno vsemu. Tudi za ta slučaj so imeli svoje prste vmes domači izdajalci. Ni se jim pa posrečilo doseči
nameravanega cilja. Po opravljenem govoru smo se prav lepo zabavali. Naši aktivisti so nas za
ta velepomemben dan oskrbeli s portugalsko pijačo. Kako je bilo res lepo na tem sestanku. Mladi partizani, partizanke, so se tako lepo vrteli in veselili na prostem, kakor v najlepši razsvetljeni dvorani ob svitu lune.

KAPITULACIJA ITALIJE

Dne 9 septembra 1943 leta, na dan kapitulacije Italije — Italijani so bili blazni od veselja ker
so smislili, da bo za nje konec vojne. Ko so šli od nas, so metali vstran: puške, strojnice, municijo, gas maske, ročne bombe, odejo itd. Topi in težje orožje je ostalo kar na cestah. Z njimi so odšli tudi naši izdajalci, dekan Bitner, Tlek, Skubic, Drenovšek, Kapš in Cigan iz Kanižarice pri Črnomlju.

Mesec dni po kapitulaciji je imel svoje prvo zborovanje v Kočevju, prvi slovenski parlament,
katerega član sem bil tudi jaz. Tam smo odobrili splošno mobilizacijo kakor tudi druge ukrepe za nadaljevanje borbe do konca. Tam sem se spoznal z članom angleške vojne misije v Sloveniji, pri naši vladi, z majorjem Williams Jones-om iz Toronta, Kanada, kateri je bil naš prijatelj in podpornik osvobodilnega pokreta. Od tistega časa sva bila prijatelja in me je večkrat obiskal na mojem domu.

Nismo pa dolgo vživali svobode odkar so odšli Italijani. Že 28 oktobra istega leta, so Nemci začeli z svojo veliko ofenzivo proti Belokrajini in Sloveniji. Partizani so jim pri Vinci porušil most čez Kolpo. Niso jim pa mogli popolnoma preprečiti prehod, ker Nemci so imeli težko topništvo, težke minomete in so si pot z silo prebili. Dva nova skednja so raztrgali kmetom in napravili nov
most. Ko so streljali čez Kolpo, so zažgali Seče selo, katerega je polovico zgorelo od zažigalnih bomb. Vdrli so tudi pri Metliki. Tudi tam so imeli svojo peto kolono. Neki izdajalec je že prej vse telegrafične žice prerezal, ter so tako nenadoma prišli celo v Črnomelj. Ko so pridrveli v Črnomelj so začeli streljati iz strojnic vse križem. Tako sta bila na ulici ustreljena gostilničar Julius Skubic in učitelj Štrubelj in en partizan. Drugih žrtev topot ni bilo.



NEMŠKE POSTOJANKE

Kakor Italijani so tudi Nemci postavili svoje postojanke v Črnomlju, Kočevju in Novem mestu.
V Črnomlju so bili samo 10 dni, ker se niso čutili varnih, bili so sama belagarda. Od tistega časa je bila Belokrajina osvobojeno ozemlje, katero je naša hrabra vojska dobro čuvala. Od tistega časa smo imeli v Črnomlju našo vrhovno oblast, glavni štab in vrhovno poveljstvo partizanske vojske.

Naša vrhovna oblast in vrhovna komanda, nista mogli ostali dolgo časa na enem mestu. Seveda, da nihče tako kakor belegarda in narodni izdajalci so želeli zaslediti glavni stan. V aprilu mesecu 1943 leta, je bil v Dragatušu glavni stan partizanske vojske, kakor tudi za Angleško in Ameriško vojno misijo, kateri sta bili pri glavni komandi naše vojske in vrhovni narodni oblasti.

NA KAJ SO V DRAGATUŠU POZABILI

Ponatis iz lista "Novice" pove naslednje:

Naši ljudje so dobri, naši ljudje imajo mehko srce, nimajo kamna v prsih, kakor imajo Nemci. Naši ljudje imajo dober in topel pogled, nimajo leda v očeh, kakor ga imajo Nemci. Takšni ljudje so tudi v Dragatušu. Nergajo - in res je, da se včasih bolj slabega pokažejo, kakor so. Ali to danes razume vsak pameten človek.

Kmet si, kajžar si — vse, kar je okrog tebe, ti je prirastlo k srcu: od njiv, živine in do otrok, ki so
se odšli tepst, da bi nam bilo kedaj boljše. Ni lahko biti kmet ali kajžar ter dati še enajstič, ko si
dal že desetkrat, ni lahko biti kmet ali kajžar, če veš, da moraš dati za svojo vojsko, če tudi hočeš in rad daš za njo — in če veš, da boš moral spomladi orati in posejati polje. Da, to se teško reši, še težje kot so težki časi; kmetje in kajžarji vedo, da ne bo nič zraslo, če ne boš oral in sejal. Vzdržati pa je treba in vzdržali bomo.

Ali — na nekaj so v Dragatušu pozabili. Pozabili so, ker so dobrega srca. človek si tega drugače misliti ne more. Neka ženska je zvedela, tako je povedal radio iz Londona, da beži iz krajev, kamor so prodrli Rusi, več milijonov Nemcev, žena in otrok. Sneg je, mraz je, takšne
zime že dolgo ni bilo. V severni Nemčiji je zima še hujša, kakor pri nas — in res ni prijetno bežati; bežati brez vsega, s punkeljčkom, če si ga utegnil vzeti s sabo — in bežati kar naprej, do samega Berlina. A Berlin bombardirajo Angleži: po noči in podnevi.

To je torej zvedela ženska v Dragatušu in nemški reveži so se ji smilili. Mogoče je tudi tisti, ki
je pripovedoval to novico v Dragatušu, pripovedoval tako, da se morajo smiliti Nemci ženskam v Dragatušu. Ženska je potem začela jadikovati svojim sosedama. Da, res je tako, uboge nemške reve. Zima je, in prav po zimi so morali začeti Rusi ofenzivo, da
morajo nemške reve bežati.
Ali — zakaj bežijo, zakaj morajo bežati te nemške reve pred Rusi ? Ali bomo mi bežali, če bi
prišli Rusi? Ali smo bežali, ko so prišli Nemci in Italijani? Ne, mi nismo nikoli bežali! Zakaj pa zdaj Nemci bežijo ? Zakaj Nemci bežijo pred Rusi, mi pa komaj čakamo, da bodo prišli k
nam da, — ali se je vprašala to ona ženska v Dragatušu, ali so se to vprašale ženske v Dragatušu, ko so se jim zamislilile uboge nemške reve?
10. februar 2018 | Zaznamki: Štefan Z. Hrast | Komentarji (1)
BITKA PRI TANČI GORI

V Belokrajini je bila takrat udarna brigada iz Korduna (Ličani) in je za napad na Italijane
zasedla vse višine in strateške položaje ob cesti Tančagora, Golek, Breznik, Obrh, Črešnjevec in zvonik v Dragatušu, da se tako spreči pomoč sovražniku iz Črnomlja, Vinice in Sinjega vrha. Vse strateške položaje so imeli naši in vojaštvo je bilo jako dobro razpodeljeno. Bil je lep jesenski dan. Solnce je lepo sijalo kakor nalašč za tisti dan. Tako prijazno kakor nikdar prej je obsevalo čez polja, obdana z cesto in vaškimi poti med manjšimi in večjimi griči, na katerih so čakali naši borci v zasedi na sovražnika. Navidezno bi bilo težko pomisliti, da se bo za nekaj časa razvil tako ognjeviti boj, kateri bo spravil v ogorčeno mržnjo ne samo junaške borce,
ampak ljudstvo v splošnem proti fašističnega škornja, kateri je prišel uničevat, morit in požigat
v te naše — odnekdaj naše kraje. Bilo je okrog 8 uri zjutraj. Šel sem pomagat tovarišu, sosedu na njivi travo kosit, ko opazimo italijansko stražo okrog 15 mož, na potu po cesti proti Vinici. Naši so jih navidezno pustili nemoteno naprej. Nekoliko minut za njimi, se pripelje na motorju ital. kapitan. Iz Obrha se je oglasil rafal strojnice, kapitan je na mestu obležan na cesti. Jaz in moj sosed sva si naložila kose na ramo, delo je bilo za tisti dan končano.

Reglanje strojnic na Tančigori in Goleku, se je slišalo daleč naokrog. To je bil napad naših na
glavno italijansko silo. Italijani so bili sedaj na sredi dvema ognjema. In res posadka iz Vinice,
je skušala priti jim na pomoč, a so ji naši iz zvonika v Dragatušu in od Črešnjevca sprečili pot
s strojnicami. Kot posledice tega so bile, med Dragatušom in Nerajcem je obležalo 18, Tančigori in Kvasici 180 mrtvih Italijanov. Naši borci, ki so jih poslali na oni svet, so zajeli velik plen hrane, orožja, obleke in denarja. Zajeli so 7 tovornih trokov, uničili jih na mestu, ker sami jih niso mogli izkoristiti. Bitka je trajala od 8 ure zjutraj do 2 ure popoldne. Naši hrabri bojevniki in naši junaški Kordunaši, so to pot tako temeljito nabili Italijane, da od tistega časa jim ni prišlo na misel pojti po cesti na Vinico. Plen je znašal poleg tega 180 parov čevljev, 180 oblek, 180
pušk in veliko municije. Drugi dan po tej bitki, so Italijani nagi bežali po njivah in travnikih, ko
so kmetje pobirali njihove mrtve vsiljevalce Musolinijevega fašizma, ker sami se niso upali iz
Črnomlja po nje.

USTANOVITEV BELE GARDE

Ob začetku leta 1942, se je začela organizirati belagarda. Njihove postojanke so bile v Metliki,
Črnomlju in Semiču, pozneje tudi v Dragatušu. Do ustanovitve belegarde je duhovščina kolikor toliko bila z nami ali pa navidez nevtralna. Naprej od ustanovitve bele garde, so bili župniki njeni organizatorji. Nekoliko časa pred njeno vstanovitvijo, je sklical škof Rožman, vse duhovnike Slovenije na konferenco v Ljubljano, na kateri so bili položeni ne samo načrti izdajstva, ampak tudi smernice odnošajev duhovščine do Osvobodilnega gibanja in partizanov. To je bil začetek do skrajnosti podle in lažnjive propagande zoper Osvobodilno gibanje — začetek borbe reakcije — začetek največjega izdajstva v povesti slovenskega naroda. In nič ne more biti čudnega, da so partizani in naša narodna oblast tako strogo obračunavali z izdajalci
lastnega naroda. Kaj drugega je mogel Kristus storiti ob zadnji večerji, kakor ukazati sredi 13 apostolov — izdajalca Judeža.

V Metliki je bil pater Norbert, kateri se je hlinil partizanom toliko časa, da je izvabil od njih
kakšne tajnosti, potem pa ves srečen pohitel k beli gardi v Suhor pri Metliki. Dokaz temu je ob času bitke za Suhor, kjer so bili beli vsi potolčeni in ujeti, med ujetniki dobimo tudi patra Norberta. Nekoliko dni potem je ustreljen.

V Dragatušu je bil organizator belegarde in izdajalec župnik Jakob Omahne. Tudi njega je zadela pravična kazen.

Zatem kaplan iz Vinice, je tudi prejel plačilo za svoje izdajstvo. Našli so ga mrtvega pri Žežlju. Naj v "miru počiva."

Leta 1942 so postavili italijansko postojanko v Dragatušu, za tem tudi belegarde. Že čez nekoliko tednovi so Italijani ponoči zažgali 5 gospodarskih poslopij. Podali so izjavo, češ da so jih zažgali partizani. Vsak dan so hodili okrog po vaseh iskali partizane in aktiviste O.P. Gorje si ga njemu, če ga je kdo izdal. Ni bil varen več za svoje življenje. Pri nas smo imeli izdajalce, za katere še danes ne vemo, ker tu jih je bilo več.

Belogardistom je bila izdana Frančiška Gašperič iz Belčega vrha, stara 18 let, navdušena naša
aktivistka. Prišli so k njej na dom. In ko je videla kaj nameravajo z njo, je pokleknila na kolena
in jih prosila naj ji ne vzemejo življenja. Vse njene prošnje so bile zastonj. Ustrelil jo je na mestu
belogardist Jože Štepec (Joco), kateri je tudi plačal za svoj zločinski posel. Šabalj (partizan) iz Damlja, katerega so dobili beli v Stari. Lipi, so ga na mestu ubili. Ivan Tekavc, partizan iz Tuševega dola, kateri ko je nakladal seno z svojo materjo na njivi, je prišel k njemu domačin beli Štrbenc iz Snečega vrha, ga tam na mestu ustrelil. Istega leta je bil izdan Janez Kuzma iz Belčega vrha. Beli so ga odpeljali v Črnomelj, in ga ustreli v Vojni vasi


BELI SE OBNAŠAJO KOT HIJENE

Tako se je glasila naslovna stran "buletina", ki ga je izdai Odkrožni Odbor O. F. Belokrajine,
ki pravi:
"Belogardistične tolpe se poslužujejo vedno gnusnejših načinov, da bi strahovale belokranjsko
ljudstvo in ubile v njemu vero v narodno osvobodilno borbo. Pričujoča dva slučaja odkrivata vso
njihovo zločinsko pokvarjenost in hinavsko prepredenost znkatero si zastonj prizadevajo
odvrniti poštene Slovence od njihovenjasno začrtane poti v svobodo. V nedeljo 21 marca popoldne so belogardisti držali zasedo pri vaseh Hrib in Cerovec. Ob 5 popoldne se je glavnina umaknila, ostala je še samo majhna skupina, ki se je tu zadržala do večera. Tov. Plut Franc iz Krovškega vrha se je v mraku vračal iz Črešnjevca proti domu. V klancu pred Župnico so belogardistični razbojniki tov. Francu za hrbtom sprožili več strelov in ga zadeli v nogo da je obležal brez moči. Potem so se krvoločne hijene približale, mu z nožem razmesarile obraz ter mu zadale več ran po telesu, od katerih je tov. Plut izdihnil. Mrhovinarji so mu sezuli čevlje, truplo oropali in si prisvojili denar, ki ga je tov. Plut imel pri sebi. To pa je samo krvavo prvo poglavje ostudne zgodbe, ki so jo fašistični podrepniki zamislili.
Krumpčev Franc s Krvoškega vrha je bil pošten kmečki fant, ki je podpiral Osvobodilno Fronto in si zato nakopal sovraštvo belogardijskih morilcev. Par dni po tem dogodku pa je fašistično trobilo "Domoljub" priobčilo članek, kjer s hinavskim zavijanjem oči pripisuje zločin "neznanim bratomorilcem", ki naj bi bili partizani. Kdo so ti "neznani bratomorilci", to belokranjsko ljudstvo
dobro ve, in to so potrdile tudi priče, ki so z grozo in studom v srcu opazovale zločinsko početje
belogardističnih hijen. Svetohlinska belogardistična morilska tolpa se ni zadovoljila samo s to žrtvijo, temveč je na sličen način uprizorila novo krvavo komedijo.

ZLOČIN NA KRUPI

V ponedeljek dne 5 aprila 1943 leta ob 21 uri so prišli trije belogardisti v vas Kropo v Lavrinovo
hišo. Imeli so partizanke (čepice partizanov) sicer pa so bili oblečeni v belogardistične uniforme z dolgimi francoskimi puškami na ramah. Gospodar jim je ponudil pijače, a so jo odklonili. Ponašali so se tako, da je oče Lavrin z lahkoto spoznal, da so v njegovi hiši beli. Zahtevali so, da se sin Žan, ki je bil že v postelji, obleče, da mu pa ni treba suknje, ker gre samočetrt ure od hiše na komando. Sin je rekel pred odhodom materi: "Mama, kaj pa če me bodo ustrelili?" Nato so beli odveli tov. Žana v gozd, ga sezuli in ustrelili. Oče je čul dva strela. Padel mu je sin, zadet od belogardističnih zločinov z enim strelom v srce, z drugim v glavo. Drugo jutro je oče našel svojega sina v svojem stelniku mrtvega. Sosedje so ga pripeljali domov. V domači hiši so položili tov. Žana na mrtvaški oder.

V sredo ob 8ih zjutraj so se pojavili pred Lavrinovo hišo belogardisti. Vstopili so v hišo, kjer
je ležal tov. Žan. Drug za drugim so pristopili k mrtvaškemu odru in ga kropili ter zraven molili.
Ko so to opravili, so odšli nazaj proti Semiču. Bilo jih je približno osemdeset.

Ne čudimo se svetohlinskemu postopanju belih. Saj oni drugače ne znajo. Žal nam je starišev, ki so še pri truplu ljubljenega sina morali doživeti tako oskrumbo, in to od ljudi, ki so se in se še danes sklicujejo ob vsaki priliki na svojo poštenost in krščansko življenje.

Pokojni tov. Žan, je bil tih, miren in zvest naš pristaš. Pomagal je partizanom na vsakem koraku, kolikor je pač mogel. Stopil je bil že zdavnaj v partizanske vrste, a radi neozdravljive bolezni ni mogel ostati. Da ga bodo ubili, je tov. Žanu že preje obljubljal njegov sosed Ruda iz Malnarjeve hiše v Krupi, ki je bil pri belih v Semiču. Še dan pred svojo smrtjo je tov. Žan izjavil svojim tovarišem: "Ubili me bodo ali odpeljali v internacijo". In beli so izvršili svojo obljubo na način, ki je dostojen izdajalcev slovenskega naroda.

Kaj hočejo belogardisti s takimi postopki? Hočejo preplašiti ljudstvo in ga odvrniti od njegovih borcev za svobodo — partizanov.
Kaj pa bodo dosegli? Dosegli bodo neskončno sovraštvo svojega naroda, ki jih bo v svojem veličastnem srdu iztrebil iz svoje sredine, da ne bo niti sledu za njimi več

Smrt fašizmu — svoboda narodu!

Okrožni Odbor OF Belokrajine.

Tako se je glasil "buletin" Okrožnega odbora OF Belokrajine, kateri je te podatke zbral in opisal
spričo zločinskih dogodkov in svetohlinstvao belogardistov. Ti prvi izdajalci so bili: Peter Mihelič iz Sudorac pri Starem trgu; Alojz Šutej iz Brezovice; Količeva žena iz Vel. Lahine; Butala iz Butoraja; Puhek Štefan (Kramar) iz Obrha; Alojz Musen, Tančagora; občinski tajnik Janez Fink iz Goleka, kateri je imel sina pri fašistih v Črnomlju, Jože Fink, posestnik iz Goleka.

Vsi omenjeni so bili likvidirani zaradi izdajstva 1942-43 leta.

CIGANI IZDAJALCI

Eden od največjih izdajalcev št. 1, je bil Jure Hudorovec, ciganski župan iz Kanižarice, pri Črnomlju. Vsako pot, ko so Italijani šli kam ven, je šel on z njimi, jim kazal hiše v katerih so bili tisti, ki so imeli sine pri partizanih in jih podpirali.

Tako se je odpravila večja italijanska kolona na svoj zločinski posel na sv. Ane nedeljo. Bil jeto lep poletni dan. Zjutraj okrog 9 ure opazimo visoko oblake dima, ki se je valovili v zraku iz
Jerneje vasi. Tam so zažgali 3 hiše in potem v Dobličih, tri. Tako so požigali ves dopoldan po
Griču, Vidošeh. Mavrlinu, Stražnjem vrhu, Tušev dol in Rodinah. Kako strašno je bilo gledati ta
prizor, ko so Italijani uničevali hiše in gospodarska poslopja nedolžnih ljudi.
Vsi Cigani, kateri so živeli v naselbini v Kanižarici, so bili izdajalci. Oni so poznali skoraj vse
ljudi, ko so kot navadno stalno hodili okrog in beračili. Zaradi tega so jim partizani kakor drugim
dali le pošteno plačilo od koder ni več povrnitve. Tudi ta njihova vas je popolnoma uničena.

V Malem Narajcu so Italijani zažgali Martinu Panijanu (Babiču) nov skedenj in hleve. Vas
Bušterc nad Maverlinom je vsa požgana. In kako bodo zdaj ti revni ljudi, ko jim je vse uničeno in to samo radi tega, ker so se borili za svobodo svoje domovine.

KOČEVARIJI SO REKLI: MI GREMO V VEL. RAJH

Mogoče je znano čitaljem, da so se vsi Kočevarji izselili v "Vel. Rajh". Sami so rekli: "Mi gremo nazaj v svojo domovino". Vse vasi od Maverlina so skoro popolnoma izseljene in to: Maverlin, Stražnji vrh, Toplivrh, Brezovica, Dolga vas in mesto Kočevje. Koprivnik lepo prijazno malo mestece, ostala je samo ena sama družina. Livold pri Kočevju, kjer so lepo urejene kmetije, električna centrala, vodovod, hiše z opeko krite in zidane (Jaklič, Kožar iz Črnomlja, kateri je imel veliko lepo urejeno hišo in eno v Kočevju) je vse pustil in z drugimi odšel v Nemčijo. Mnogi so zapustili tu lepa premoženja, za katera pa danes bridko obžalujejo. Radi bi se vrnili, pa je prepozno.
V stari bivši Jugoslaviji so vživali vse ugodnosti in celo imeli več svobode kakor Slovenci. Pa
še jim ni bilo dovolj. Okrog 30.000 Kočevarjev se je izselilo iz prej omenjenih vasi in iz mesta
Kočevja samega. Tako so te izpraznjene vasi nudile dobra zavetišča partizanom.
Ob italijanski ofenzivi 1942-43 leta, so Italijani vse te vasi požgali izvzemivši, Koprivnik, Livold,
Dolga vas in Kočevje, Požgali so tudi cerkvico sv. Frančiška, ter izletniški dom, kjer so imeli
partizani svoje skrivališče. Ko gre človek od Maverlina proti Kočevju, vidi, poprej vse lepo urejene domove, danes pa samo gola ožgana in zapuščena zidovja.

In kdo je tega kriv?
V prvi vrsti Hitler in Musolini, ki sta prejela že plačilo za svoje zločine. In v drugi vrsti strupena fašistična ideologija z katero so se enako duševno in moralno zastrupili mnogi Kočevarji, kateri so res mislili, da je napočil zelo dober čas, ko bodo lahko vred z peščico slovenskih izrodkov strahovali in vladali nad Slovenci. Zato so tako slastno posegli po strupeni fašistični idelogiji, katera se jim zdaj tako nerodno maščuje.

Kaj je belagarda, kakšna zlodejstva je uprizarjala za časa okupacije in v kakšno svrho, so naši
narodni voditelji neoporekljivo razkrili v pravem pomenu; da je to skupina pravih ljudskih izrodkov, katera se je v svoji kriminalni pohotnosti vrgla kakor hijene proti svojega naroda. Njen
pomen dobimo enako za časa Velike oktobrske revolucije v Rusiji, ko so njene skupine, bivši carski generali, razni uradniki, duhovniki poleg navadnih zaslepljencev, izvrševali nezaslišana zločinstva nad nedolžnimi ljudmi, kateri so se borili za svobodo. Ta svoja ogabna sredstva so enako razni izrodki jugoslovanskih narodov uporabljali z istim namenom in isto svrho.

----------------------------------------
-----------

Anton Pezdirc, 09. 01. 1946, Drašiči

Sprejel sem Tvoje pismo, za katero Ti se prav lepo zahvalim. Razumel sem ga prav dobro. Pišeš, da Ti naj opišem kako je bilo in kako je zdaj pri nas.

Dragi Ivan!

Če ti bi vse popisal, bi moral osem dni pisati pa še ne bi mogel vsega popisati, kaj se je godilo v tej strašni vojni. Rad bi tudi vedel, koliko jih je pobitih v naši vasi. V naši vasi jih je pobitih 31, osem jih je umrlo na Rabu od glada. Bajuka in njegovega zeta Matijaša Štefaničevega iz Vidošič, Zugla iz Krmačina in Lohona iz Železnikov, so ubili naši belogardisti, drugi so pa umrli oziroma ubiti v borbi.
Uprašaš me, če je bilo pri nas kaj izdajalcev. Žali bog v naši vasi jih je bilo dosti. Ta prvi je bil
Martin Jandreječ. On je organiziral po naši vasi in tudi puntal po vasi. Potem so bili Plutovi tri,
Vivodinski Jože, Guštinov Tone, Margetin Ivan, Kostelci dva, Dolski Miha in Blažev, a Klopčar je bil ta prvi in najhujši. Njega so prijeli partizani ob pravem času in ustrelili, dočim so ti drugi pobegnili vred z Italijani v Metliko, in potem so delali skupne ofenzive proti nas z Italijani in Nemci.
Hodili so okrog, ropali vse do česar so prišli, ljudje strašili in pobijali, stanovanja požigali itd.
To je bilo strašno kaj so delali. Drugič Ti bom o tem pisal več.

Vprašaš me za našega župnika (Gjoljatu ?) in praviš, da si dosti čital o belogardistih o tistih,
ki so se za vero in cerkev borili, uporabila kelih za reziranje v Drašički cerkvi. To je vse res.
Gjolija je kaplan, in on je bil res dober in pošten duhovnik. On je videl kaj se dela in je z nami
skupaj bežal, kadar so delali Italijani, Nemci in belogardisti ofenzivo, a kar je bilo drugih, so bili
vsi lopovi posebno pa naš Prošt iz Metlike, po imenu Klemenčič. On je nas vse izdal Italijanom v roko in slednje nahujskal, da so nas odpeljali na Rab v Italijo. Pomisli koliko ljudi je tam umrlo, koliko otročičev ostalo brez očetov in koliko mater brez svojih sinov. Tako so delali naši duhovniki, pa še pravijo, da so "božji namestniki".
Pozneje je bil nekam ubežal ali zdaj so ga dobili v roke in je sojen na 20 let prisilnega dela.
Tudi Rupnika so pripeljali nazaj v Ljubljano in še štiri druge velike zločince, ki so bili pobegnili
k Angležem. Slednji so jih izročili naši oblasti in tako se nahajajo sedaj v naših rokah. Prišli bodo tudi vsi drugi in narod jim bo sodil.
Vprašaš kje da je Stanko? On je v Ljubljani v službi, ker vsak kateri se je boril v partizanih in drugače bo lahko dobil službo, seveda po svoji sposobnosti. Stanko se je šolal na Grmu in bo kmalu dovršil šolo.

Sedaj prejmi od nas vseh najlepše pozdrave,

Tvoj brat, Anton

To je še enkrat dokaz, kaj so delali posamezni duhovniki in drugi izdajalci za časa strašne vojne. Ne odlašajmo in ne ugibljimo več, kje je naše mesto. Dovolj je zavijanja, laži in hinavstva — vnaprej se oklenimo resnice, kakor nam jo opisujejo naši bratje in sestre iz starega kraja.

J. Pezdirc.
9. februar 2018 | Zaznamki: Štefan Z. Hrast | Komentarji (3)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
29 30 31 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 1 2 3 4

Top 5 vpisov


Št. registriranih uporabnikov: 166060
Forum avtorjev: 15857 Forum teme: 34335 // Odgovorov: 1867393
Blog avtorjev: 3571 // Blogov: 85201 // Komentarjev: 1225153
Avtorji fotografij: 25602 // Slik: 217924 // Videov: 18653 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "