Uporabnik: Geslo:


Vse poletje leta 1939 je skupaj z letino zorela tudi vojna. Ljudje so čutili, da se približuje vihar - vsi so vedeli odkod prihaja, toda kako strašen bo, nihče ni slutil. Nekateri so se utapljali v praznem upanju, da se bo »nori Hitler« vendarle moral ustaviti.

Vendar bi se nihče ne bil smel čuditi poti, ki jo je Hitler ubiral, saj si jo je začrtal v knjigi Mein Kampf. Toda kdo se je zmenil zanjo? Na svetu je bilo tedaj toliko ljudi, ki so hoteli imeti mir za vsako ceno - tudi za ceno žrtev, seveda ne svojih narodov.

Sramotni sporazum, ki sta ga dne 30. septembra 1938 v Münchnu (münchenski sporazum) podpisala Neville Chamberlain, predsednik angleške vlade, in Eduard Daladier, ministrski predsednik francoske vlade, s kanclerjem nemškega rajha Adolfom Hitlerjem in ministrskim predsednikom Italije Benitom Mussolinijem, kratkovidno misleč, da rešujeta evropski mir, je grozeče obvisel nad Češkoslovaško. Čeprav so hoteli Čehi braniti svoje meje, so jih zahodni »zavezniki« posvarili, da se bodo morali bojevati sami, če ne bodo privolili v sporazum na škodo svoje države. Še več! Odvračali so jih od tega, da bi sprejeli sovjetsko ponudbo o zavezništvu.

Oropana Sudetov - pokrajine, kjer je bila večina utrdb, rudnikov in industrije, je bila Češkoslovaška gospodarsko in vojaško ohromljena.

Hitler, ki ni spoštoval nikakršnih pogodb, je poteptal tudi münchenski sporazum, s katerim so bili žrtvovani Sudeti, in marca leta 1939 so nemške čete pregazile Češkoslovaško. Hitler je Češko razglasil za Češkomoravski protektorat, Slovaška je postala »samostojna država« - in tako zbrisal neodvisno republiko z zemljevida Evrope. Francija in Anglija pa nista storili ničesar, da bi izpolnili münchensko obljubo in zavarovali nedotakljivost Češkoslovaške republike. Začela se je drama najbolj okrutnega iztrebljanja slovanskih narodov, kateremu je bil majhen slovenski narod najbolj izpostavljen.

Bilo je očitno, da bo Poljska naslednja žrtev Hitlerjevega pohlepnega osvajanja »življenjskega prostora« (Lebens-rauma) za Nemce. V svoji protikomunistični zaslepljenosti je poljska vlada zanemarila življenjske interese svojega ljudstva in odklonila vsakršno sovjetsko pomoč proti naci-stični agresiji.

Ob zori 1. septembra 1939 se je zagnalo v Hitlerjevi bliskoviti vojni, t. i. »Blitzkriegu«, 56 nemških divizij, od teh devet oklepnih, proti Varšavi, Bjalistoku, Krakovu in Lvovu. Tisoč petsto letal Luftwaffe je rušilo baročna mesta, industrijo in letališča, podiralo lesene vaške hiše. Poljaki so se branili pogumno, toda zastarela pehota, kopjaniki in oklepne enote niso bile kos toliki tehnični in vojaški premoči. Presekane in medsebojno nepovezane enote poljske armade so Nemci uničevali drugo za drugo. Ko so Poljaki 16. septembra 1939 zavrnili zahtevo o predaji obkoljene Varšave, je Hitler v svojem besu ukazal mesto spremeniti v razvaline. Šele ko je branilcem zmanjkalo streliva, vode in hrane, so se 27. septembra vdali. V 35 dneh je bila Poljska poražena in opustošena. Zaman so pogumni branilci Varšave klicali zaveznike na pomoč.

Walter Schellenberg, poznejši načelnik Himmlerjeve vohunske službe, je Varšavo po vdaji opisal takole: »Pretreslo me je, ko sem videl kaj je nastalo iz lepega mesta, ki sem ga poznal - porušene in požgane hiše, sestradani in žalujoči ljudje. Noči so bile že neprijetno hladne in oblak, poln dima, je visel nad mestom, prevladoval je sladkoben vonj po sežganem mesu ... Varšava je bila mrtvo mesto.«

Poljska vlada je skupaj z vrhovnim poveljstvom poljske vojske 6. septembra zbežala iz Varšave v Lublin; 17. Septembra pa si je med tisoči beguncev utirala pot v Romunijo, od tam v Pariz in končno pristala v Londonu kot prva med pomilovanja vrednimi begunskimi vladami, ki so kmalu postale nekaj tako vsakdanjega v drugi svetovni vojni.

Istega dne je rdeča armada vpadla z vzhoda v Poljsko in zasedla območja zahodne Belorusije in zahodne Ukrajine, da bi zavarovala svoje manjšine in ne nazadnje svoje meje.

Po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo dne 22. junija 1941 so nemški nacisti zasedli celotno poljsko ozemlje. Del Poljske so priključili tretjemu rajhu, iz ostalega dela pa ustanovili tako imenovano Generalno gubernijo (General-gouvernement). V tej kratki, bliskoviti vojni je Poljska izgubila 620.000 vojakov, od teh 66.300 mrtvih, 133.700 ranjenih. Nemci so priznali 10.572 padlih, 30.222 ranjenih in 3.404 pogrešanih.

Poljski narod je bil vseh pet let nemške okupacije izpostavljen najhujšemu nacističnemu terorju in fizičnemu uničevanju. Po koncentracijskih taboriščih zasedene Evrope in na prisilnem delu je bilo ubitih ali je umrlo od izčrpanosti šest in pol milijona Poljakov, to je 22 odstotkov prebivalstva. Več kot pol milijona Poljakov je padlo v odporniškem gibanju, ki se je razširilo po vsej Poljski.

Zloglasni Heinrich Himmler, državni vodja SS in šef nemške policije je po vsej zasedeni Poljski, največ na vzhodnem delu, razpredel mrežo koncentracijskih - uničevalnih taborišč. Najbolj znana so uničevalna in koncentracijska taborišča: Belzec, Treblinka, Sobibor, Majdanek in Auschwitz-Birkenau s stotinami podružnic in podtaborišč.
2. december 2016 | Komentarji (15)
Med približno tisočimi nacističnimi taborišči različnih vrst, ki so deloma nastala že pred vojno, predvsem pa med vojno na območju tretjega rajha in v deželah, ki jih je zasedel Hitler, je bilo koncentracijsko taborišče v Oswiecimu, uradno imenovano Konzentrationslager Auschwitz, ne samo največje, tudi najbolj grozljivo po množičnem uniče-vanju ljudi, katerih število presega vsa ostala taborišča. S sistematičnim uničevanjem jetnikov in jetnic, otrok in starčev, invalidov in s surovim izkoriščanjem za suženjsko delo je predstavljalo sintezo sistemov nacističnih taborišč vseh vrst.4 Tu je bila »tovarna smrti« v pravem pomenu te besede.

Po ugotovitvah mednarodnega sodišča v Nürnbergu iz sodnega procesa proti nacističnim zločincem iz tega taborišča je bilo v njem neposredno ali posredno uničenih nad štiri milijone življenj. V taboriščno kartoteko je bilo v času od 20. aprila 1940 do 17. januarja 1945 vpisanih 402.222 jetnikov in jetnic 26 narodnosti. Od teh jih je preživela komaj tretjina - a milijoni so se izgubili v zaplinjevalnicah in mimo vseh taboriščnih kartotek.

Namen je bil jasen.

Zločinci so si na begu pred rdečo.armado sicer prizadevali uničiti sledove svojih zločinov v tem in v drugih taboriščih, vendar jim to ni povsem uspelo. Po daljši in temeljiti preiskavi, ki jo je izvedla centralna komisija za ugotavljanje nacističnih zločinov na Poljskem, je resnica prodrla v svet v vsej srhljivi podobi. Posebna skupina strokovnih izvedencev pod vodstvom dr. Jana Sena, člana te komisije, je neposredno po osvoboditvi taborišča raziskovala množična grobišča upepeljenih trupel, ruševine zaplinjevalnic in krematorijev, preučevala najdene dokumente, načrte objektov, zemljevide in drugo, kar je vse dokazovalo množične zločine v tem kombinatu smrti. To gradivo so na procesih proti zločincem iz taborišča Auschwitz in vodilnim iz Himmlerjeve centrale dopolnjevale preživele priče in zločinci sami. Posebej zanimivo je pričevanje prvega komandanta tega taborišča zloglasnega Rudolfa Hossa, ki v svoji izpovedi pred sodiščem in v spominih, napisanih v zaporu, niti ni poskušal ovreči ali zanikati dejstev.

Ni naključje, da je malo poljsko mestece Oswiecim z 12.000 prebivalci dobilo med vojno tako žalosten sloves.

Čeprav v soseščini gora - Beskidov - leži v nenavadnem ravninskem pasu brez vsakršnih odtokov. Od tod močvirja in vlaga. Odplake organskih odpadkov onesnažujejo vodo in zato je ozračje nasičeno z nezdravim izparevanjem. Take klimatske razmere so bile kar najbolj ugodne za pošastne načrte Hirnmlerjevega SS štaba. Za vlogo, kakršno je odigralo to taborišče, je bila pomenibna tudi lega, ker leži ob križišču prometnih poti, ki držijo od zahoda proti vzhodu.

Pobudo za postavitev koncentracijskega taborišča v Oswiecimu je dal SS-oberfiihrer Arpad Wigandt, inšpektor varnostne policije in varnostne službe pri uradu višjega vodje SS in policije za Šlezijo, že konec leta 1939. Svoj predlog je utemeljeval s tem, da se v Šleziji in v generalni guberniji stopnjuje odporniško gibanje in je zato treba iz varnostnih in zatiralnih razlogov zapreti veliko ljudi. Tak načrt je zahteval tudi ustrezne stavbe - za jetnike in jetnice ter administrativno in stražarsko posadko. Zato je predlagal, naj za to uporabijo nekdanje avstrijske vojašnice, ki so zunaj ožjega območja mesta Oswiecim - v rokavih Visle in Sole, in nekatera poslopja poljskega tobačnega monopola. Te stavbe bi po prvotnih načrtih zadoščale za koncentracijsko taborišče, predvideno za deset tisoč jetnikov in jetnic. V tem sklopu je bilo 28 zidanih stavb, ki pa že v prvih mesecih niso zadoščale za množični priliv poljskih rodoljubov.

Predvojna koncentracijska taborišča tretjega rajha so bila namenjena predvsem nemškim protifašistom, političnim nasprotnikom nacističnega režima - zlasti komuni­stom, socialnim demokratom in Židom. V vojnem času pa so rabila za brezobzirno uničevanje »manjvrednih« narodov in ras - slovanskih narodov, Židov in Romov ter za izkoriščanje jetnikov za suženjsko delo v oboroževalni industriji. Vsi poveljniki nemških koncentracijskih taborišč so morali prilagoditi taboriščni sistem temu namenu. Po Himmlerjevem ukazu je tako postalo koncentracijsko taborišče Auschwitz veliko jetniško oboroževalno središče in hkrati največje morišče Židov, Slovanov in protifašistov drugih zasedenih dežel v Evropi. Himmlerjevo naročilo poveljniku Auschwitza marca 1941, ko si je ogledal okolico mesta - naselje Brzezinke (brezov gaj) - naj tam zgradi taborišče za 100.000 vojnih ujetnikov, 10.000 jetnikov za tovarno Buna- Werke in za 30.000 jetnikov v matičnem taborišču, dovoJj zgovorno dokazuje zločinske nakane.

V začetku maja 1940 je začel prvi poveljnik taborišča Rudolf Franz Ferdinand Hoss, dotedanji višji SS funkcionar v koncentratijskem taborišču Sachsenhausen, priprave za sprejem prvih jetnikov in namestitev esesovske posadke v bivši vojašnici. Z dvesto poljskimi Židi, ki mu jih je dal na razpolago župan Oswiecima, je pričel v naselju Zasole ob vojašnici graditi prve taboriščne stavbe. Iz barakarskega naselja ob železniški progi v Zasolah so v ta namen izselili dva tisoč prebivalcev in tako razširili taboriščno območje. Iz koncentracijskega taborišča Sachsenhausen je Bernhard Palitsch, poznejši vodja raporta (Raportfiihrer), pripeljal trideset jetnikov - kriminalcev nemške narodnosti, in ti so prevzeli funkcije kapojev in blokovnih starešin (blockfiih-rerji). Z njimi je prišlo 15 esesovcev, ki jih je določil za stražo oddelek kojf jenice SS iz Krakowa. S prvim transportom, ki je prispel 14. junija 1940, so pripeljali 728 političnih jetnikov poljske narodnosti iz zaporov v Tarnowu. Dobili so številke od 31 do 758. Hkrati so okrepili taboriščno osebje s sto SS policisti in SS častniki, ki so prevzeli vodilna mesta v taboriščni upravi.

Prve jetnike so namestili v zgradbe bivših vojašnic na golem betonu in šele pozneje so jetniki izdelali lesene pograde. To je bilo jedro bodočega kombinata smrti, uradno imenovano »Stammlager« - matično taborišče, pozneje »Auschwitz I«. Taborišče je v treh pasovih, visokih štiri metre, obkrožala bodeča žica, nabita z električnim tokom visoke napetosti. Na zunanji strani ob žični ograji so bili visoki leseni stražarski stolpi, na katerih so esesovski stražarji, oboroženi s strojnicami, stražili noč in dan. Vzhodno stran in krilo ob cesti je skrival visok zid, vrh katerega je bila še žična ovira. Na vrhu stebrov med žično ograjo so bili žarometi, ki so ponoči osvetljevali notranjost taborišča. Nad vhodom v osrednje taborišče je visel napis »Delo osvobaja« (Arbeit macht frei). Med stražarskimi stolpi so bili bunkerji- zaklonišča za stražarje s strelnimi linami, obrnjeni v notranjost taborišča.

Pozneje so postopoma izselili še prebivalce obrobnih kmečkih naselij in vaši Babyce, Bydi, Rajsko, Brzezinke, Broszkowic, Plawy in Hermeze. Spraznjeni predmestni del Zasole so porušili, gradbeni material pa uporabili za nadzidavo dotlej enonadstropnih vojašnic.

Ves teren, ki se je raztezal med rokavi Visle in Sole, v mejah Broszkowic, ob Soli do rečnega otoka Bielany, od tod čez Lek, Skidzin, Wilckowice, Brzeszcz do Visle in s tokom Visle do ustja Sole pri Broszkowicah, je obsegalo štirideset kvadratnih kilometrov taboriščnega prostora z varnostnim pasom.

Po prvem uspelem pobegu jetnika poljske narodnosti 6. julija 1940 je Hoss v soglasju s SS-gruppenführerjem Erichom von dem Bach-Zelewskim, višjim vodjem SS in policije v osmem vojnem okrožju v Šleziji, kot povračilni ukrep izpeljal obsežno racijo med prebivalci v petkilometrskem pasu okrog taborišča. Aretirane, ki so jih osumili kot pomagače pobeglega, so kaznovali z bičanjem (po 25 udarcev) in jih odpeljali v koncentracijski taborišči Mauthausen in Flossenburg.

Po prvem Himmlerjevem ogledu taborišča in okolice 1. marca 1940 je pričel taboriščni gradbeni štab s pomočjo jetnikov po načrtih graditi največje taborišče na izseljenem območju Brzezinke, znano v svetovni javnosti kot Birkenau. Površina tega taborišča je obsegala 175 hektarov močvirnega zemljišča, oddaljenega tri kilometre od mesta. Kmetije domačinov so porušili, gradbeni material pa upora­bili za postavitev ženskega koncentracijskega taborišča (Frauenkonzentrationslager), označenega v gradbenem načrtu kot sektor B I v Brzezinki.

Po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo je Himmler ukazal v Brzezinki kar najhitreje pripraviti taborišče za dvesto tisoč sovjetskih vojnih ujetnikov. Zanje je veljal enak režim kot za druge jetnike koncentracijskega taborišča. Taboriščna sektorja B II in B III v Brzezinki sta bila predvidena za stoštirideset tisoč jetnikov, medtem ko je sektor B IV, predviden za šestdeset tisoč jetnikov, ostal le v načrtih.

Žensko koncentracijsko taborišče je bilo razdeljeno na odseka A in B, ločena z vmesnim pasom, z vmesno žično ograjo, nabito z električnim tokom. V tem vmesnem pasu je bila kuhinja za jetnice ženskega taborišča, savna s prho, v odseku A je bila sprejemna karantena, sanitarije, posebni blok (sonderblock) za bolne in oslabele jetnice, izločene za usmrtitev - imenovan blok smrti - bolniški oddelek z ambulanto za ženske in uprava ženskega taborišča. Na odseku B so bile ženske delovne enote za zunanja dela.

Moško taborišče v sektorju B II je bilo razdeljeno na odseke: a karantena, b družinsko taborišče z vzdevkom »Theresienstadt«, c madžarsko taborišče, d moško taborišče, e romsko taborišče, f jetniška bolnišnica (revir) in taborišče za sovjetske vojne ujetnike. Taboriščni sektor B III, imenovan »MEXIKO«, je bil dograjen maja 1944. V ta sektor so prehodno trpali jetnice iz židovskih transportov, največ iz Madžarske, neposredno po selekciji na železniškem privozu. Natrpane v lesenih barakah so ležale na golih tleh, napol gole, brez rednih taboriščnih obrokov hrane. Hranile so se s tem, kar so prinesle s seboj, če jim je kaj ostalo. Slabotne in bolne so odbirali in jih zaplinili, dela zmožne pa so premestili v stranska - podružnična taborišča ali s transportom odpravili v druga taborišča v notranjost tretjega rajha. Samo za delo izbrane jetnice so dobile taboriščno številko.

Poleg matičnega taborišča in taborišča v Brzezinki je bilo po vsej Šleziji in celo zunaj Šlezije v Brnu na Češkoslovaškem raztreseno še 39 podružničnih, stranskih, zunanjih delovnih taborišč, ki so spadala pod upravo koncentracij-skega taborišča Auschwitz-Birkenau.

V kraju Monowice je kemični koncern IG Farbenindu-strie v letu 1941 zgradi! tovarno za sintetični benzin in za druge kemične proizvode »B u n a - W e r k e«. Vsa fizična dela pri graditvi tovarne in kasne je v proizvodnji so delali jetniki iz taborišča Birkenau, ki so hodili na delo nekaj kilometrov peš. Maja leta 1942 pa je na željo koncerna bilo ob tovarni postavljeno taborišče - prva podružnica tabori­šča Auschwitz-Birkenau, uradno imenovano Konzentra-tionslager Monowitz. Vkasnejšipreureditvitaboriščne uprave se je preimenovalo v »Konzentrationslager Auschwitz III«.8

Vodstvo koncerna seveda ni predlagalo postavitve taborišča ob tovarni iz človekoljubnih nagibov, ampak predvsem zaradi delovnega učinka, saj so skrajno slabo hranjeni jetniki, slabo oblečeni in obuti bili po nekaj kilometrih peš hoje že popolnoma izčrpani.

Novembra 1943 je drugi komandant taborišča Arthur Liebehenschel po Himmlerjevem ukazu upravno preuredil celotno taboriščno področje v Auschwitz I (matično taborišče), Birkenau v Auschwitz II in podružnico Monowitz v Auschwitz III. Temu taborišču so bila podrejena vsa zunanja taborišča ob industriji in ob rudnikih, ekonomija pa taboriščni upravi Birkenau. Tako so hoteli prikriti sovjetske vojne ujetnike in žensko koncen­tracijsko taborišče, saj so kljub varnostnim ukrepom v svet prodirali glasovi o množičnih pomorih jetnikov in jetnic v tem taborišču.

Podobno, kakor matično taborišče je obdajala tudi veliko taborišče v Brzezinki - Birkenau - visoka žična ograja v dolžini 16.000 metrov, nabita z elektriko. Prav tako so ločile žične ograje posamezne taboriščne odseke. Ob zunanjem obroču žične ograje so bili postavljeni visoki, leseni stražarski stolpi, opremljeni z žarometi na katerih so stalno stražili esesovci s strojnicami. Ob bodeči žici je tekla mreža jarkov, dolga v celoti 13.000 metrov. Obe taborišči - matično in v Brzezinki - je obkrožal obroč stražarskih opazovalnic, oddaljene kilometer druga od druge med katerimi so patruljirali esesovci oddelka »pasja izvidnica«. Te patrulje so nadzorovale »zaprto ozemlje«, to je varnostni pas okrog taborišča.

S planiranjem in z gradbenimi deli se je ukvarjal poseben oddelek taboriščne uprave - »centralno gradbeno vodstvo oddelkov SS in policije Auschwitz OS«, - v katerem je bilo zaposlenih nekaj stotin gradbenih inženirjev iz vrst jetnikov, civilistov in pripadnikov varnostne službe (Sicherheitsdienst). Vsa telesna dela pri graditvi taborišča so noč in dan opravljali ročno jetniki in jetnice. Konec leta 1941 je bilo v matičnem taborišču prostora za 18.000 jetni­kov, leta 1943 pa že za 30.000. Istega leta je taborišče v Brzezinki lahko sprejelo 150.000 jetnikov in jetnic.

Na »zaprto ozemlje« - območje varnostnega pasu - je bil možen dostop le s posebno prepustnico, ob alarmu pa je bilo za nepoklicane osebe popolnma zaprto. V začetku leta 1942 je taboriščna uprava vpeljala tetoviranje taboriščnih številk na levem podlaktu in enotno taboriščno obleko s sivomodrimi črtami, v taboriščnem jeziku imenovano »cebra«, da bi onemogočili pobege. Vpeljali so tudi kolektiv­ne kazni za jetnike iz barake v kateri je bival begunec in za njegove svojce. Za pobeglega jetnika ali jetnico so ustrelili deset begunčevih sojetnikov, svojce pobeglega pa pripeljali v taborišče in jih izpostavili na zbornem prostoru z napisom, da bodo v taborišču kot talci, dokler begunca ne bodo izsledili. Jetnike vsega taborjščnega odseka, iz katerega je bil begunec, pa so kaznovali z »generalnim apelom«. Morali so stati na apelu tudi po ves dan in vso noč, ne glede na vremenske razmere, dokler pač niso ujeli pobeglega. Ujete begunce je obravnaval taboriščni gestapo, ki je z mučenjem izsiljeval imena morebitnih pomočnikov. Kdor je tako mučenje preživel, so ga pred zborom vseh jetnikov obesili, vsem v svarilo. Tako so ravnali tudi z domnevnimi sodelavci in organizator ji pobega.

1. december 2016 | Komentarji (6)
V vseh koncentracijskih taboriščih tretjega rajha je bila esesovska uprava organizirana enotno in podrejena Himmlerjevemu glavnemu državnemu varnostnemu uradu - reichssicherheitshauptamtu, na kratko RSHA. Upravno nadzorstvo je vodil inšpektorat za koncentracijska tabori­šča pri glavnem vodstvenem uradu SS, pri SS - führungs - hauptamtu, s sedežem v Oranienburgu. Vodja inšpektorata je bil tedaj od leta 1939 dalje SS - brigadefiihrer, tj. general - major SS Richard Gliicks. Toda glede na posebni namen koncentracijskega taborišča v Oswiecimu, je organizacijo tega taborišča nadzoroval Himmler osebno.

Za svoje tajne zločinske nakane je izbral ne samo šte-vilčno močan aparat, ampak tudi najbolj izkušeno, predano in zanesljivo vodstvo, ki ni omahovalo pri izpolnjevanju Himmlerjevih ukazov - množičnih pomorov. S pomočjo inšpektorja Glucksa jih je našel v koncentracijskih taboriščih, kjer so se skozi daljše službovanje izšolali v okrutnih metodah duševnega in telesnega trpinčenja jetnikov in jetnic. Te sposobnosti so bile merilo za napredovanje, zato so si mnogi med njimi posebej prizadevali, da bi se prerinili v ožje kroge esesovske kaste.

Najvišji oblastnik taborišča - jetnikov in jetnic kakor posadke SS - je bil poveljnik taborišča (lagerkomman-(iunt). Posadka SS je imela dvanajst stražarskih vodov. Za prvoga poveljnika taborišča Auschwitz je Himmler izbral NN-majorja (sturmbannfiihrerja) Rudolfa Franza Hossa, ki je do tedaj od 1. marca 1935 služboval v koncentracijskih taboriščih Dachau in Sachsenhausen.
V Dachauu je hitro napredoval od vodje bloka, SS narednika, višjega narednika, vodje raporta do SS podporočnika, v katerega je bil povišan na osebno priporočilo Himmlerja in Martina Bormana, za »posebne zasluge« v tem taborišču. Skratka, bil je po Himmlerjevi meri in se je v času poveljevanja v Auschwitzu »izkazal« v svoji krvoločnosti.

Novembra leta 1943 ga je zamenjal drugi poveljnik, SS polkovnik Arthur Liebehenschel, ki je ostal na tem položaju do maja 1944, ko je prevzel funkcijo komandanta koncentracijskega - uničevalnega taborišča Majdanek pri Lublinu. Ko so julija istega leta to taborišče evakuirali, je odšel na novo dolžnost v urad višjega vodje SS in policije v Trstu. Tretji in poslednji komandant je bil SS major (sturmban-führer) Richard Baer, ki je ostal na tem položaju do konca obstoja tega taborišča. Hoss, ki je bil iz Auschvvitza premeščen na inšpektorat taborišč v Oranienburg, se je s posebno Himmlerjevo nalogo še dvakrat vrnil v to taborišče. A o tem pozneje.

Vsak sektor taborišča je imel vodjo taborišča - (lager-führerja), vodje raportov (raportführer), vodje delovnih skupin (kommandoführer), vodje straže (postenführer) in stražarje (pošten). Taboriščno upravo so sestavljali oddelki delovnih področij, razvejani na odseke in referate - gospo­darski, sanitetni, politični in uprava stražarske posadke.

Politični oddelek je vodil gestapo - tajna državna policija, ki se je ukvarjala s političnimi prestopki tako jetnikov in jetnic kakor tudi posadke. Moštvo tega oddelka je zaradi strahotnih metod pri zasliševanju političnih osumljencev in nizkotnih vohunskih provokacij vzbujalo strah in prikrito rivalstvo med SS in gestapom.

Na vseh pomembnih delovnih mestih uprave so bili zaposleni esesovski častniki, med njimi tudi zdravniki, ki so vodili SS saniteto in nadzor nad jetniškimi bolniškimi odseki. Na nekaterih delovnih področjih uprave in administraci­je taborišč so delali tudi jetniki in jetnice, izbrani iz vrst strokovnjakov z znanjem nemškega jezika.

Jetniki in jetnice so prihajali v stik navadno le z vodjem raporta, vodjem bloka, vodjem delovne skupine in s stražarji. Le v posebnih primerih ali v posebnih akcijah so se v taborišču med jetniško množico pojavili tudi višji esesovski častniki.

Žensko taborišče so vodile in nadzorovale »red in disci­plino« esesovske paznice. Prva glavna paznica - vodja - je  bila Johanna Langefeld, ki je v to taborišče prispela 26. marca 1942 iz ženskega koncentracijskega taborišča Ravensbrück in z njo prvi transport jetnic. V Auschwitz so jo prestavili zato, ker se ni razumela s poveljnikom taborišča Ravensbrück, a že oktobra isto leto so jo vrnili. Z obtožbo, da je ponarejala številčne podatke jetnic in uničevala prija­ve o prestopkih jetnic, so jo gestapovci zaprli v bunker, vendar jo je esesovsko sodišče oprostilo krivde in avgusta 1943 so jo odpustili iz službe. Domnevalo se je, da zato, ker je veliko vedela o podkupovanjih in tatvinah esesovske posad­ke. Njen nacistični fanatizem se je izražal v odnosu do Židovk, do političnih jetnic - posebno nemške narodnosti - pa je bila strpna.



V ženskem taborišču Auschwitz-Birkenau je po njej prevzela mesto vodje - glavne paznice Marija Mandel, ki je pred tem to funkcijo opravljala v Ravensbrücku. Pod njenim vodstvom se je - med paznicami in nemškimi kriminalkami - razbohotilo nasilje nad jetnicami. Glavna pazni­ca je po podrejenih paznicah nadzorovala, kako se izvaja taboriščni red, odločala o kaznovanju in skupaj z esesovskimi zdravniki in tudi brez njih izbirala jetnice za usmrtitev. O tem dokazujejo številni seznami jetnic, izbranih za »posebni postopek« - (sonderbehandlung) z njenim podpisom. Paznice so izbirali največ iz vrst članic nacistične stranke (NSDAP), ki so bile povečini neizobražene fanatičarke. V babilonu Auschwitza so neomejeno vladale nad sužnjami in do kraja razgaljale svojo poniglavo in prostaško naravo. Njim enake nemške kriminalke - funkcionarke so pretkano izkoriščale njihovo lenobo in druge slabosti za osebne koristi in to na škodo jetnic, ki so bile prepuščene nemilosti to sodrge.

Vodstvo taboriščne uprave - še posebno esesovski častniki - je bilo vzvišeno nad temi paznicami in so se pritoževali komandantu zaradi njihove nezmožnosti, da bi uveljavile red in disciplino. Komandant Hoss je celo osebno posredoval pri Himmlerju, da bi žensko koncentracijsko taborišče podredil vodji pripornega taborišča Birkenau, a Himmler v to ni privolil.
 

Za neposredno oblast nad jetnicami in jetniki pa so vodje raporta, vodje blokov in delovnih skupin izbirali jetnike in jetnice. V prvih dveh letih so jih izbirali skoraj izključno iz vrst poklicnih zločincev - morilcev, roparjev, vlomilcev, detomorilk, prostitutk - ki so predtem v kaznilnicah in v drugih koncentracijskih taboriščih prestajali daljše zaporne kazni za svoje zločine. Najvišji funkcionar jetniške »samouprave« je bil ali bila starešina taborišča (lageralteste), za njimi pa so bili starešina bloka (blockal-teste), sobni starešina (zimmeralteste), starešine delovnih skupin (kapo), preddelavke in preddelavci. V Auschwitz so pošiljali za jetniške funkcionarje že v drugih taboriščih preizkušene in izurjene jetnike in jetnice, najslabše vrste kriminalcev. Imeli so posebna navodila, kako naj ravnajo s poljskimi in političnimi jetniki in jetnicami sploh, kako s sovjetskimi vojnimi ujetniki in kako z Židi. To se pravi popolnoma samostojno in čimbolj nečloveško. Tudi če so koga mimogrede ubili jih ni za to nihče klical na odgovor. Vse to ravnanje in odvisnost od ljudi najslabše vrste - naj bi bilo še dodatno poniževalo politične jetnike, ki so bili najrazličnejšega socialnega izvora in najrazličnejših poklicev, a predvsem protinemški, kar je bil seveda njih najhujši greh.

Prvo skupino izbranih kriminalcev za taboriščne funk­cije je SS hauptscharfiihrer Gerhard Palitsch pripeljal 20. maja 1940 iz koncentracijskega taborišča Sachsenhausen. Sam je postal prvi vodja raporta v matičnem taborišču Auschwitz. Bil je star nacist, v koncentracijskih taboriščih Lichtenburg, Buchenwald in Sachsenhausen je napredoval od stražarja do vodje raporta in se odlikoval po svojih sadističnih metodah mučenja in ubijanja jetnikov. Med jetnike je zasejal strah in trepet. Znan je bil po svojih tatinskih prstih, saj je jemal novim jetnikom iz židovskih transportov denar, zlatnino in druge dragocenosti osebno zase, dokler ga nišo postavili pred esesovsko sodišče in zato njegova nadaljna usoda ni znana. Rudolf Hoss navaja v svojih spominih, napisanih med preiskavo v zaporu v Krakovvu, o Palitschu med drugim naslednje: »Raportführer Palitsch je izbral v koncentracijskem taborišču Sachsenhausen trideset jetni­kov po svojem okusu, tako kakor si je sam zamišljal ravnanje z jetniki, kakor je bil vajen in kakor se je tega naučil. Pri svoji naravi niti ni mogel ravnati drugače.«

Z razširitvijo taboriščnega prostora in s prihodom množičnih transportov političnih jetnikov, Židov in Romov iz zasedenih ozemelj, zlasti iz Poljske, so za funkcije v jetniški samoupravi izbrali tudi jetnike in jetnice iz vrst Židov in arijskih skupin, največ med Poljaki. Glavne funkcije - starešine taborišča in njihovih pomočnikov so nemški kriminalci obdržali do konca. V bolniških revirjih moškega in ženskega taborišča so v jetniški samoupravi tudi sicer prevladovali izobraženci - zdravniki, študentje in drugi pokli­ci iz vrst židovskih in političnih jetnikov in jetnic.
30. november 2016 | Komentarji (5)
Prvi transport moških političnih jetnikov s 728 Poljaki je prispel v Auschwitz 14. julija 1940. Jetniki so dobili številke od 31 do 758. Strpali so jih v zidane barake v matičnem taborišču na gola betonska tla, dokler si niso sami izdelali lesenih pogradov. To so bili prvi sužnji, ki so gradili bodoči »kombinat smrti« Birkenau. Do junija 1941 so sledili trans­porti moških jetnikov izključno iz Poljske. S postopno graditvijo velikega taborišča Birkenau in podružničnih taborišč so začeli poleg Poljakov dovažati tudi jetnike in jetnice drugih dežel zasedene Evrope in celo neevropskih držav, ki so jih pri racijah zatekli v Evropi. Iz ohranjene taboriščne dokumentacije izhaja, da so bili v Auschwitzu Američani, Angleži, Belgijci, Bolgari, Čehi, en Egipčan, Litovci, Francozi, Grki, Holandci, Italijani, Jugoslovani, en Kitajec, Letonci, Madžari, Nemci, Norvežani, en Perzijec, Poljaki, Romuni, Rusi, Slovaki, Švicarji, Španci in Turki. Najštevilnejši narod so bili Poljaki, zatem Rusi, narodi Jugoslavije in Francozi. Največ Židov je bilo iz Poljske, Madžarske in Češkoslovaške, Nemčije, Grčije in Nizozemske. Rome so prignali iz Nemčije in iz zasedenih držav. Jetniki so bili iz vseh spcialnih skupin, vseh poklicev - od delavcev do znan­stvenikov, glasbenikov svetovnega slovesa, vseh starosti - od otrok do starčkov, vseh veroizpovedi.

Večina jetnikov do aretacije ni bila povezana z nikakršno politično dejavnostjo. V to uničevalno taborišče so jih prignali zato, ker so bili Židje, Romi, sovjetski vojni ujetniki - nevarni »boljševiki, - ker so bili Poljaki, obsojeni na suženjsko delo in na uničenje. Zajeli so jih v množičnih racijah v javnih lokalih, na ulicah, na vlakih in v celih mestnih okrajih, v izselitvenih akcijah celih delov pokrajine v generalni guberniji, na njihove domove pa so naselili nemške koloniste. Formalna podlaga za množične aretacije in odgon v koncentracijsko taborišče je bil nacističnim pokra­jinskim oblastem odlok o »varstvu ljudstva in države«, ki je bil objavljen 28. februarja 1933, dan po insceniranem požigu rajhstaga - nemškega parlamenta. S tem odlokom so bile razveljavljene »do preklica« vse tiste določbe nemške usta­ve, ki so nemškim državljanom zagotavljale demokratične pravice in svoboščine: osebno svobodo, pravico do izražanja svojega mnenja, svobodo tiska in združevanja, tajnost pisem, brzojavov in telefonskih pogovorov, nedotakljivost stanovanja in premoženja. Pot za uničenje vseh nasprotnikov nacizma je bila tako odprta na široko in nemški pravniki so brez sramu javno priznali in se celo hvalili s tem, da je postalo riemško pravosodje najpokornejši hlapec nacionalnega socializma.

Šef glavnega državnega varnostnega urada - Reichs-sicherheitshauptamta, RSHA - Reinhard Heydrich, ki je organiziral in razpredel to zloglasno obveščevalno vohunsko službo SS in z njo postavil temelje neomejene esesovske oblasti, je uvedel tako imenovane »schutzhaftbefehle«

- ukaze za varnostni pripor. Schutzhaft - varnostni pripor se je uveljavil že v cesarski Nemčiji, med prvo svetovno vojno pa so ta predpis zlorabili ali proti nasprotnikom vlade in vojske, katerim niso mogli dokazati krivde. (Rosa Luxemburg je bila ena izmed mnogih, ki je bila dolgo časa v priporu.)

Od tedaj dalje in vse do poraza nacističnega tretjega rajha je gestapo - tajna državna policija - odločal z neomejeno pravico o življenju in smrti, ne samo organiziranih političnih nasprotnikov, ampak celih rodov in narodov.

Četrti oddelek (gestapa) glavnega državnega varnost­nega urada je odločalo pošiljanju zapornikov v koncentra­cijska taborišča v tako imenovani »varnostni pripor« za nedoločen čas: politične zapornike, pripadnike verskih ločin, homoseksualce, osebe, ki so se izmikale državnim obveznostim, tuje državljane in nemške povratnike, ki so jih izročile nemške zaveznice, in Žide.

Peti oddelek (kriminalna policija) istega urada je bil pristojen za pošiljanje v taborišče: poklicnih zločincev po prestani kazni v zaporih, delomrznežev, potepuhov, prostitutk, zvodnikov in podobnih asocialnih prestopnikov.

Na pripornem povelju za politične jetnike je bila navadno napisana taka utemeljitev:» ... da po ugotovitvah držav­ne policije ogroža s svojim vedenjem obstoj in varnost ljud­stva in države in da bi na osnovi dosedanjega političnega delovanja - podpiranja banditov itd. - ... izrabil svobodo za državi sovražno dejavnost.« Obsojeni ni imel nikakršne možnosti za obrambo - kriv ali ne.

Za jetnike, ki so bili prijeti v množičnih aretacijah, pa posameznih pripornih povelj niso izdajali, temveč so jih odpravili v koncentracijsko taborišče s skupnim seznamom vsega transporta.

Posebna skupina so bili politični priporniki, ki jih je gestapo iz Katowic aretiral na svojem območju in jih obdeloval v bunkerju taboriščnega zapora. Večino teh je »tri-članski senat« gestapovcev, po hitrem postopku, obsodil na smrt in tamkaj so jih tudi ustrelili.



Od 20. maja 1940 do 18. januarja 1945 so v kartoteko taborišča Auschwitz vpisali v šestih številčnih serijah 269.373 jetnikov in 132.849 jetnic. To število pa zajema le tiste jetnike - odrasle in otroke, ki so bili ob sprejemu v tabori­šče zaznamovani z »osebno številko«, izkaznico sužnja z začasno pravico do življenja.

Na sodni obravnavi pred narodnim sodiščem v Krakowu je prvi komandant taborišča Rudolf Hoss izpovedal med drugim, da je bilo v tem uničevalnem taborišču pomorjenih v plinskih celicah, z ustrelitvijo ali kako drugače najmanj dva in pol milijona jetnikov. Najmanj pol milijona jih je umrlo za lakoto in zaradi raznih bolezni. Samo poleti leta 1944 so v plinskih celicah usmrtili 400.000 Židov - moških, žensk in otrok. Od vseh jetnikov in jetnic, kolikor so jih pripeljali v to taborišče, je bilo pokončanih 70 do 80 odstot kov. Tako Hoss.

Po nepopolnih podatkih, ki jih je doslej zbrala glavna komisija za raziskavo nacističnih zločinov na Poljskem, so samo v tem uničevalnem taborišču pokončali okrog štiri milijone ljudi. Če k temu številu prištejemo 66.020 taborišč-nikov, kolikor so jih našteli na zadnjem apelu 17. januarja 1945 pred evakuacijo in na desetine tisočev, ki so jih v poslednjih dveh letih evakuirali v druga taborišča v Nemčiji, je šlo skozi to taborišče precej več kot štiri milijone ljudi. Veliko večino moških, žensk in otrok iz transportov »dokončne rešitve židovskega vprašanja« so takoj po prihodu transporta odgnali v plinske celice in z njimi so zgoreli tudi spiski ter osebne listine. Zato ob vsem tem pač ne bo mogoče nikoli ugotoviti natančnega števila žrtev, niti njihove iden­titete, ker so bili sežgani celi rodovi.

Ko je Himmler leta 1942 naročil Hossu pripraviti Auschwitz tako rekoč za morijo na tekočem traku, mu je hkrati ukazal: »Ta ukaz morate izvesti v največji tajnosti, celo do svojih predstojnikov .. .«

Poljaki so bili ne samo prvi jetniki tega taborišča, ampak tudi najštevilnejši. Iz vse zasedene Poljske je prispelo, posebno po varšavskem uporu samo Židov okrog 250 trans­portov z 1,263.000 jetniki in jetnicami. Ker je bilo med temi največ Židov, so esesovci že ob pristanku transporta odbrali 1,200.000 jetnikov in jetnic ter jih takoj zaplinili, ostalih 45.000 moških in 18.000 žensk, sposobnih za suženjsko delo, so vpisali v kartoteko.

Med nežidi je bilo veliko Poljakov, ki so jih pripeljali v taborišče zgolj zaradi narodne pripadnosti, saj jim je bilo kakor slovanskim narodom sploh po nacistični miselnosti namenjeno suženjsko delo in iztrebljanje. Seveda pa so iz faznih zaporov prignali v taborišče tudi pripadnike in pri­padnice odporniškega gibanja, ki je na Poljskem teklo po dveh tirih: pod vodstvom emigrantske vlade v Londonu je delovala Domača armada (Armia krajowa), Ljudsko armado (Armia ludowa) pa je vodila poljska Delavska partija. Mnogo pripadnikov in pripadnic odporniškega gibanja je gestapo v Krakowu izročil političnemu oddelku esesovskega poveljstva v taborišču, ki jih je mučil in moril z vsemi svojimi zločinskimi metodami, da bi se zlomili in kaj priznali. Mnogi so umrli za posledicami mučenja, druge so med zasliševanjem ubili. Od vseh šest in pol milijona Poljakov in poljskih Židov, kolikor so jih ubili v koncentracijskih taboriščih, jih je bilo največ v koncentracijskem taborišču Auschwitz.

Iz Češkoslovaške je od 6. junija 1941 dalje prispelo okrog 110 do 120 transportov s 173.000 jetniki in jetnicami.Tudi od tamkaj večina Židov. Za suženjsko delo so odbrali 36.000 moških in 17.000 žensk, druge so zaplinili.

Od septembra 1941 dalje so iz Nemčije pripeljali 36.000 jetnikov in jetnic. Ker je bilo med njimi večina Židov, ki so do tedaj hirali po getih in drugih koncentracijskih taboriščih, so že ob prihodu transportov odbrali okrog 30.000 jetni­kov ter jih pokončali, le šesttisoč jetnikov je bilo sposobnih za suženjsko delo.

Dne 28. septembra 1941 so z zbirnim transportom - to je s transportom, ki je bil sestavljen z jetniki različnih narod­nosti - čez Avstrijo in Češkoslovaško pripeljali prvo skupi­no moških političnih jetnikov iz Slovenije.

Iz Avstrije so od 15. novembra 1941 dalje pripeljali okrog 20 transportov s 24.000 jetniki in jetnicami. Večinoma so bili Židje, zato so vpisali v kartoteko le dvatisoč jetnikov in tisoč jetnic, druge so zaplinili.



Dne 7. oktobra 1941 so pripeljali iz vojnoujetniškega taborišča v Lambinowicach (Lamsdorf) prvi transport z 2014 sovjetskimi vojnimi ujetniki. Do avgusta leta 1944 so v to taborišče pripeljali okrog 16.000 sovjetskih vojnih ujetnikov. V posebni številčni seriji » R Kg« pa je vpisanih samo 11.780 sovjetskih vojnih ujetnikov, ostale so ubili v plinskih celicah, ustrelili v posebnih akcijah in na delu brez vpisa v kartoteko ali jih kratko malo izbrisali iz dokumentacije 14a. V to taborišče so jih premestili - že izčrpane - zato, da so gradili veliko taborišče Birkenau in podružnična taborišča. Neposredno iz koncentracijskega taborišča Ravensbriick je 26. marca 1942 prišel prvi transport z 999 jetnicami različnih narodnosti, največ Poljakinj in Židinj. Med njimi je bilo veliko nemških kriminalk in asocialk, ki so jih izbrali za starešine jetniške oblasti. S tem transportom so uvedli v taboriščni kartoteki osnovno številčno serijo za jetnice, v kateri so vpisane od 1 do 999. Namestili so jih v delu matičnega taborišča, ki je bil ograjen z visokim zidom. Od tega dne se piše zgodovina ženskih suženj v tem taborišču. Še istega dne - samo dve uri kasne je - so pripeljali 999 Židovk iz Slovaške, ki so jih vpisali pod zaporednimi številkami 1000 do 1998. Vse jetnice iz tega transporta so pokončali, iz nepojasnjenih vzrokov, preoblečene v uniforme sovjetskih voj­nih ujetnikov. To je bil prvi židovski transport, ki je bil označen z znamenjem »RSHA - IV B 4« (Reichssicherheits-hauptampt) - IV gestapo - 4. referat za židovska vpraša-nja), s kakršnim so bili odslej označeni prihodni seznami jetnikov židovskih transportov, obsojenih na »dokončno rošitev židovskega vprašanja« v katerem koli uničevalnem taborišču. Opomba »na posebno namestitev« jepomenila, da so jetnikov, ki so bili izločeni za takojšnjo usmrtitev, ne vpisuje v številčno evidenco taborišča.

Prvi transport iz Francije je pripeljal 30. marca in od (.odaj dalje je prišlo okrog 80 do 90 transportov. V kartoteko je vpisanih 23.000 moških in 12.000 žensk; okrog 100.0Q0 ljudi je bilo ubitih neposredno po prihodu v taborišče. Prvi trans­port iz Nizozemske je pripeljal 17. julija. Vseh nizozemskih transportov je bilo okrog 50 do 60, v kartoteko so vpisali okrog 11.000 moških in 5000 žensk, medtem ko so okrog 50.000 ljudi pokončali takoj.

Iz Belgije je prišlo od 5. avgusta dalje okrog 25 transpor­tov. Okrog 30.000 ljudi je bilo zaplinjenih takoj, a vpisali so le 5000 moških in 3000 žensk. V istem mesecu je prišlo iz Jugoslavije šest transportov z židovskimi in političnimi jetniki.

Iz prehodnega taborišča v Bialvstoku so 14. novembra pripeljali prvi transport jetnikov in jetnic iz zasedenega dela Sovjetske zveze, od koder so odtlej pripeljali okrog 150 do 160 transportov. Vpisali so samo 32.000 moških in 15.000 žensk, okrog milijon teh ljudi so takoj zaplinili. Iz Norveške je pripeljalo samo pet transportov. Okrog 600 moških in 200 žensk so vpisali v kartoteko, okrog 4000 ljudi so takoj pokon­čali.

Do zadnjega dne v letu 1942 je bilo vpisanih v kartoteko 115.264 jetnikov, 27.905 jetnic in 10.140 sovjetskih vojnih ujetnikov. Istega dne so prešteli na večernem apelu 22.321 jetni­kov, 8.232 jetnic in samo 163 sovjetskih vojnih ujetnikov. Iz mrliške knjige je razvidno, da je samo od 7. oktobra 1941 do 28. februarja 1942 »umrlo« 8.320 sovjetskih vojnih ujetnikov.

Samo toliko jih je na ta dan ostalo še pri življenju.

Rome so pripeljali najprej iz Nemčije, nato so jih lovili se po zasedeni Evropi, tudi v Sloveniji in drugih delih Jugolavije. V taborišču Birkenau so družine Romov namestili v posebni - ograjen - odsek, imenovan »cigansko taborišče«. V posebni številčni Seriji »Z« (Zigeuner -. cigan) je bilo vpisanih 10.094 moških, 10.849 žensk in otrok. Prvi transport Romov so pripeljali 26. februarja 1943.

Iz Grčije je prišel prvi transport 7. marca 1943. Vseh Grkov je vpisanih 19.000 moških in žensk - okrog 70.000 ljudi so takoj pokončali. Iz Italije so pripeljali 22. oktobra 1943 prvi transport. Vpisanih je le okrog 2000 moških in tisoč žensk, približno 33.000 žensk in moških so takoj pokončali (30 transportov). Dne 23. oktobra 1943 so pripeljali iz koncentra-cijskega taborišča Bergen-Belsen 1700 Židinj iz več zasede-nih držav. Te so na transport odpravili s pretvezo, da bodo odpotovale v Švico. Židovske organizacije v Evropi in v ZDA so sicer poskušale po mednarodnem Rdečem križu v Švici reševati svoje rojake tudi proti visoki odkupnini, kakršno so zahtevali nacisti, vendar se je le neznaten del teh Židov rešil.

Dne 16. maja 1944 je prišel prvi od 130 do 140 židovskih transportov iz Madžarske, vštevši tisti del Jugoslavije, ki ga je zasedla Madžarska, tako tudi iz Prekmurja in Medmurja. Ker je bil ves transport - z okrog 4000 starci, ženami in otroki - odpravljen brez zdravniške selekcije v plinske celice, so esesovci v taborišču Birkenau razglasili »lager-sperre« - taboriščno zaporo. Dokler je zapora trajala, so morali ostati vsi jetniki v barakah in na vsakogar, kdor se je pojavil zunaj barake, so esesovski stražarji streljali. S pri­hodom madžarskih židovskih transportov so uvedli novi »A« in »B« številčni seriji. Okrog 400.000 ljudi so takoj po prihodu transportov izločili in zaplinili. V kartoteko so vpisali le 15.000 moških in 14.000 žensk. V dveh taboriščnih odsekih v Birkenauu so namestili za delo sposobne jetnike in jetnice iz madžarskih židovskih transportov - t. i. prehodna taborišča. »Meksiko« so imenovali ženski oddelek, »madžarsko taborišče« pa moški oddelek. Teh niso vpisali v kartoteko in so jih nekaj odpeljali v druga taborišča; veliko jih je umrlo, ker jih niso oskrbovali s hrano. Ležali so na golih tleh in životarili v skrajnem pomanjkanju vode. Poslednji iz vrste židovskih transportov je prišel 30. oktobra 1944 iz geta v Terezinu z 2038 Židi obeh spolov, od teh so jih 1689 takoj pokončali. Do tega dne so po načrtu »dokončne rešitve židovskega vprašanja« usmrtili okrog 3,600.000 Židov. Zadnji vpisani jetnik - kriminalec nemške narodnosti - je vpisan 17. januar ja 1945 pod moško osnovno številčno serijo 202.499.

Od maja 1940 do 17. januarja 1945 so vpisali v taboriščne listine: 202.499 jetnikov in 90.000 jetnic osnovne številčne serije; 20.000 jetnikov in 30.000 jetnic A serije; 15.000 jetnikov B serije; - 10.000 jetnikov in 2000 jetnic serije EH (erziehung shaftling - jetnik na prevzgoji za določen čas); 10.094 jet­nikov in 10.849 jetnic - vštevši z otroki serije Z (Zigeuner) Romov in 11.780 sovjetskih vojnih ujetnikov v seriji RKG (russische kriegsgefangene - ruski vojni ujetnik). Do zad­njega dne, ko so evakuirali upravo taborišča in preostale jetnike in jetnice, je bilo torej vpisanih v kartoteko tabori­šča 402.222 jetnikov in jetnic.
29. november 2016 | Zaznamki: M., K., -, Z., L., K, J. | Komentarji (6)
Kazni, ki so bile sestavni del sistema gestapa in SS v koncentracijskih taboriščih, so bile sredstvo prisile k popolni pokorščini taboriščnega reda. Rabile so ustrahovanju jetnikov in jetnic, poniževanju človeškega dostojanstva in maličenju človekove osebnosti. Bile so sredstvo telesnega in duševnega ubijanja množic »manjvrednih« ras. Oblikovale so se z nastajanjem taborišč v starem rajhu, od tod pa so jih izkušeni esesovski »kadri« prenašali in »izpopolnjevali« v nastajajočih novih taboriščih. Tako je prvi komandant taborišča Hoss prinesel izkušnje iz svojega službovanja v koncentracijskih taboriščih Dachau in Sachsenhausen.

Hoss se je v celoti zavedal naloge, za katero ga je izbral Himmler, da uresniči temeljni smoter postavitve tega tabo­rišča, to je pomenilo čimvečje izkoriščanje jetnikov za delo v oboroževalni industriji in »dokončno rešitev židovskega vprašanja«. Izdelal je svoj sistem vladanja nad milijonsko množico sužnjev in suženj in v ta sistem vtisnil svoj grozljivi pečat. Njemu podrejeni esesovci, kot so bili Palitsch, Maier, Seidler, Fritsch in drugi, ki mu jih je dodelil inšpek­tor koncentracijskih taborišč Gliicks, so prinesli s seboj metode, ki so jim v dolgoletnem službovanju v koncentra­cijskih taboriščih prešle v kri in meso. Tako so se od vsega začetka uveljavila v Auschwitzu njihova načela »taborišč­nega reda«, ki so presegala vse dotedanje meje okrutnosti. »Zlorabljali« so Hossove ukaze ali jih prevračali po svoje. O tem je pisal Hoss v svojih spominih, v katerih je ocenil svoje podrejene kot zanikrna bitja, obremenjena z nizkotnimi nagoni, sebe pa skušal prikazati kot discipliniranega naci­sta, ki je izpolnjeval le svoje dolžnosti kot esesovski častnik. Tako pravi:« ... Komandant sicer daje svoj pečat zunanjega oblikovanja jetniškega življenja ... bolj ali manj očitno. Komandant daje smernice in odloča, je za vse odgovoren. Toda pravi vladar nad življenjem in smrtjo jetnikov je vodja pripornega taborišča. - schutzhaftlagerführer - in vod ja raporta ...«
Hoss tudi trdi, »da mu ugled esesovcev ni dovoljeval, da bi jetnike vprašal, kako ravnajo z njimi«, a tudi jetniki in jetnice se v strahu pred še hujšim niso usojali pritoževati nad njihovim ravnanjem.

Taboriščni red ni bil nikjer javno razglašen. Jetniki so se z njim seznanili na primerih kaznovanja in na svoji koži.



Prepoved pošiljanja ali sprejemanja pisem od svojcev za določen čas - postspere - je bila edina »netelesna« kazen, ki pa je jetnike hudo prizadela. Kajti pisma so bila edi­na vez z zunanjim svetom, s svojci, čeprav samo enkrat v mesecu. Mnogi so živeli samo od svetlih utrinkov, ki so jih prinašala pisma, ob zavesti, da je za tem strašnim svetom drug svet, vreden pričakovanja. Toda nacistični arhitekti uničevanja in nasilja so znali tudi s tako metodo ubijati človeško voljo. To vrsto kazni so uporabljali samostojno le v izjemnih primerih, sicer pa skupaj s kakšno drugo kaznijo. S to kaznijo so jetnike kaznovali zaradi nedovoljenih sporočil v pismih ali na dopisnicah, ki so bile posebne oblike, ali zaradi tihotapljenja pišem med jetniki in jetnicami.

Druga vrsta kaznovanja so bila mučenja s telovadnimi vajami - »strafexerzieren«. Kazen so uporabljali kot skupinsko kazen za jetnike ali jetnice enega bloka v primerih, kadar vodja delovne skupine ali vodja raporta ni odkril »krivca« ali »krivke« v skupini. »Greh« je bil, če kdo med jetniki ni pel nemških koračnic ali poniževalnih popevk, če ob pregledu borna ležišča niso bila urejena, če niso strumno korakali skozi vhodna vrata taborišča in podobni primeri. Vaditi so morali po večernem apelu ali v prostih nedeljah pod poveljstvom vodje skupine ali kapoja in to v vsakem vremenu. Tak »šport« je pomenil tekanje v krogu, počepe, plazenje po kolenih in trebuhu, valjanje po blatu z obrazom, »ples« okrog svoje osi in podobno. Od dela izmučeni jetniki niso bili dovolj spretni, niso vaj dovolj natančno izvajali, zato sta jih esesovec in kapo spodbujala z bičem in s psovkami. Mnogi so obležali v blatu, kjer so jih pretepli do onemoglosti in tudi do smrti. Pri izvajanju te kazni je bil SS-oberscharfiihrer Plagge pravi sadistični strokovnjak. Kazen so morali ponavljati več nedelj zaporedoma.

Kazensko delo - strafarbeit - je bilo določeno v prostem času po večernem apelu do znaka z gongom za spanje in ob prostih nedeljah. Jetniki ali jetnice so ga morali pona­vljati večkrat zaporedoma in je bilo povezano z zaporom v stoječi celici. Za to kazen je esesovec jetniku ali jetnici določil težko telesno delo - na primer: s samokolnico prevažati cement, kamenje, krompir - v teku. Če ni bil dovolj hiter ali če mu je tovor padel čez rob samokolnice, je padel po njem še bič. To kazen so si jetniki »prislužili«, če so jih zalotili pri kajenju med delom, če so zaspali med delom, če so bili brez čepič ali drugega kosa obvezne taboriščne vrhnje obleke.

Kazen odvzema obrokov hrane - kostentzug - je bila vselej povezana z zaporom, da bi tako onemogočili pomoč sojetnikov in sojetnic, razen če so s tem kaznovali celo delovno skupino. Odvzem vseh treh dnevnih obrokov hrane za več dni je ob tako pičli in tako slabi prehrani jetnika povsem onesposobil za življenje. Tako kaznovani so se v nekaj dneh spremenili v »muslimane« in postali plen plinskih celic. Preživeli so le tisti, ki so jim odvzeli le po en dnevni obrok za krajši čas. Vodja enega od taborišč v Auschwitzu Karl Fritzsch je jetnike, ki so jih ujeli na begu ali osumili, da kanijo pobegniti, največkrat kaznoval z »bunkerjem lakote«, kjer je prihajalo tudi do primerov ljudožerstva.

Bičali do petindvajset udarcev na golo zadnjo plat so na posebnem kozlu med večernim apelom. Pod udarci debele palice je koža največkrat počila in nastajale so hude poškodbe (flegmona). Jetnika ali jetnico, ki je pod udarci omedlela, so z vedrom vode prebudili iz nezavesti in bičanje nadaljevali do poslednjega odmerjenega udarca. Tudi ta kazen je bila največkrat združena z zaporom ali z drugo vrsto kazni.

Kaznovali so tudi s privezovanjem h kolu ali z obešanjem na tram, tako da je jetnik visel na rokah zvezanih na hrbtu. Le s konicami prstov se je dotikal tal. Kot povod za takšno kazen navajajo dokumenti »izmikanje delu«.

Kazenski apel je bil skupinska kazen. Že obvezni apel, na katerem so morali jetniki in jetnice stati v peteroredih pred blokom zjutraj pred odhodom na delo in po vrnitvi z dela, je trajal dve do tri ure, preden sta vodja raporta ali esesovka preštela jetnike in jetnice. Do prevzema jutranjega raporta je moral biti blok urejen, ležišča poravnana, tla počiščena. Zato so sobni starešine in starešinke jetnike nagnali z ležišča že dve uri pred apelom. Po večernem apelu je bil velikokrat še kazenski apel, ki je trajal do znaka z gongom za mirovanje v taborišču. Dogajalo se je tudi, da so jetniki stali nepretrgoma od 18. ure zvečer do 14. ure naslednjega dne. V hudi zimi leta 1940 so jetniki v matičnem tabo­rišču stali za kazen celih šest ur po napornem celodnevnem delu na gradbišču. Brez taboriščnih čepic, v slabem oblačilu in obuvalu so stali »mirno«. Če se je kdo prestopil ali naslonil na tovariša - en sam gib - je zadostovalo, da so ga pretepli z bičem. Po tem apelu so odšteli osemdeset jetnikov, ki so se za zmeraj zgrudili med apelom ali po njem še isto noč ali umrli v naslednjih dneh.

Jeseni leta 1943 so stale za kazen več ur vse jetnice ženskega taborišča Birkenau, ker je manjkala le ena »številka«. Le bolnikom, ki so ležali v bolniškem revirju, ni bilo treba na števni apel. Vendar pa je moral nekoč stati za kazen ves blok bolnikov moškega revirja in le malo jih je ta apel preživelo. To skupinsko kazen so uporabljali največkrat tedaj, če je kdo zmanjkal, se zavlekel v kot, v zavetje, kjer je od utrujenosti in izčrpanosti zaspal, pogosto za zmeraj. Naj­večkrat je sirena oznanjala, da je kdo pobegnil, ali da jih je pobegnilo več. Na beg so se navadno dolgo pripravljali in si utrli pot v začasno ali trajno prostost. Tovariši iz delovne skupine ali taboriščnega odseka, od koder je kdo pobegnil, so bili najhuje izpostavljeni povračilnim ukrepom. Vendar si ni nihče želei ubežnikove vrnitve s posmehljivim napisom na tablici »Ich bin wieder da!« - spet sem tukaj. Vsega izmaličenega od mučenja so potem v svarilo javno obesili.

Za kazen so ljudi s »kazenskim transportom« premeščali tudi v druga koncentracijska taborišča, in to v Mauthausen, Dachau, Buchenwald, seveda s spremnim pisanjem, ki jih je določalo na najtežja dela. Pred transportom so jih navadno še prebičali in jih postili v temnici. Takšna kazen je doletela marsikoga, ki so ga osumili, da je sodeloval pri urbaniziranju bega, da je imel zveze s civilisti za tihotapljenje hrane in pisem.

»Taboriščni zapor« je v zgodovini trpinčenja jetnikov in jetnic v Auschwitzu posebno poglavje. Za to je bil od vsega začetka določen v matičnem taborišču blok enajst, ograjen z visokim zidom. Celice v prvem nadstropju so bile deloma namenjene kaznovanim esesovcem zaradi kršitve disciplini . Pritlični in kletni prostori so bili posebej urejeni za taboriščnike in taboriščnice. Hodniki so bili zavarovani z železmini mrežastimi vrati in vrata celic ter bunkerjev so bila sklenjena s posebnimi zapahi. Temnice in »stoječe celice« stchzellen - so bile brez dnevne svetlobe, drugi bunkerji v kleteh so imeli le toliko odprtine, da je skoznjo prihajal . Tla so bila betonska in le v »lažjih« celicah so bile gole lesene prične in pocinkana vedra za opravljanje telesne potrebe. Temnice v bunkerjih pa so bile brez kakršnegakoli inventarja. Stoječa celica je bila komaj tolikšna kakor tele­fonska celica (90 x 90 cm) in vanjo so navadno strpali štiri jetnike, ki so morali tako vso kazen prestati. V takšno celico je bilo mogoče priti le skozi odprtino pri tleh, veliko komaj za psa volčjaka. Te celice so bile nepredušno zaprte in je vanjo prihajal zrak po zamreženem zračniku v premeru pet kvadratnih centimetrov. Jetniki, kaznovani z bivanjem v takšni celici, so morali podnevi delati v kazenski komandi, noč so prebili v celici, zjutraj so morali spet na delo in tako ves čas, dokler jim ni kazen potekla. Jetnikom in jetnicam, kaznovanim s femnico zaradi »organiziranja«, to je kraje hrane, so običajno odvzemali tudi hrano.

Jetnike, ki so jih ovaduhi političnega oddelka ovadili zaradi suma sodelovanja pri organiziranju pobegov, in ujete begunce, pa tiste, ki so jih osumili sodelovanja z odporniškim gibanjem ali jih zalotili pri sabotaži v industriji, je »obdeloval« politični oddelek taboriščne uprave. Vodja tega oddelka je bil od začetka taborišča do decembra 1943 esesovski poročnik Maximillian Grabner. Nobeden od jetnikov ali jetnic, ki so preživeli »zaslišanja« esesovcev tega oddelka, ne more pozabiti zločincev Wilhelma Bogerja, Dylewskega, Lachmana in drugih. Posebno esesovsko sodišče je po »hitrem postopku« obsodilo na smrt z ustrelitvijo tudi po dvesto in več jetnikov in jetnic na dan. Enkrat na mesec je v dveh do treh urah obšlo vse prostore v zaporu in napravilo »čistko«. Tja so tudi pripeljali na ustrelitev polj­ske politične zapornike in zapornice iz zaporov v Katowicah. Tako so 19. marca 1942 ustrelili 144 Poljakinj, ki jih je obsodil dr. Rudolf Mildner, šef gestapa v Katowicah. Na smrt obsojene so ustrelili na dvorišču tega bloka pred »zidom smrti«, a veliko so jih ustrelili kar v bunkerjih zapora. Pred usmrtitvijo so se morali v celici sleči do golega. Streljali so jih posamezno, največkrat pa v velikih skupinah, kar je opravil posebni esesovski usmrtitveni odred. Jetnicam so naklonili to »milost«, da so jih ustrelili prve. Žrtve pa so streljali tudi v bunkerju zapora in to v tilnik. Esesovski zdravniki - mrliški ogledniki - so umirajočim dajali še milostni strel, tudi v tilnik. Po podatkih državnega muzeja v Oswiecimu je bilo pred zidom smrti ustreljenih okrog 20.000 žensk in moških.

Za obsojene na smrt z obešenjem so postavili posebne - skupinske vislice in za posameznike na vidnem kraju - na prostoru za apel. Pri obešanju so namreč morali biti navzoči vsi jetniki in jetnice taboriščnega odseka in esesovski vodja taborišča, ki je prebral smrtno obsodbo, je vsem zbranim jetnikom zapretil, da se bo enako zgodilo vsakomur, kdor se bo upiral taboriščnemu redu ali poskušal zbežati.

Največjo skupino obsojenih na smrt - dvanajst politič­nih Poljakov, ki so pripravljali skupinski pobeg - so obesili 19. julija 1943 v matičnem taborišču na skupnih vislicah - »sammelgalgen« - ki so ohranjene še danes na istem mestu. Zadnjo usmrtitev na vislicah, so uprizorili 6. januarja 1945, ko so pred zborom jetnic v matičnem taborišču obesili štiri Poljakinje, ki so bile soudeležene v pripravah na upor.

Med ustreljenimi in obešenimi žrtvami so bili tudi poli­tični zaporniki, ki jih je obsodil na smrt šef gestapa v Katowicah dr. Rudolf Mildner zaradi sodelovanja v poljskem odporniškem gibanju.

V kletnih bunkerjih »bloka smrti« (blok 11), so 3. sep­tembra 1941 esesovci Palitsch, Fritzsch in Meyer tudi prvič preizkusili delovanje plina ciklona B ali pruske kisline. Za ta preizkus so izbrali 250 bolnih jetnikov iz bolniškega revirja in šeststo ruskih vojnih ujetnikov - častnikov in političnih komisarjev.

Blok 11 so jetniki pač upravičeno imenovali blok smrti. Neprecenljiv dokument, ki priča o ravnanju z jetniki v bloku smrti, je tako imenovana »bunker knjiga«. To so dragoceni zapiski poljskih političnih zapornikov »pisarjev«, ki jih je za to funkcijo - tako tudi starešino jetniškega zapora in starešine oddelkov - izbral gestapo v Katowicah. To funkcijo so opravljali toliko časa, dokler esesovsko sodišče ni odločilo tudi o njihovi usodi. Bunker knjiga je izvirna kronika dogajanj v bloku smrti od 9. januarja 1941 do 1. februar ja 1944.

Jetnice in jetniki - udeleženci poljskega odporniškega gibanja - so namreč od vsega začetka zbirali in zapisovali podatke, zavedajoč se pomena takega gradiva za povojni čas. Prvi je zapisoval podatke poljski politični zapornik - pisar v zaporu Franciszek Brol, ki so ga premestili v ta zapor junija 1940. Njegovo delo so nadaljevali jetniški pisarji - politični jetniki Poljaki, ki so se zvrstili za prvim. Podatki v »bunker knjigi« se ujemajo z uradnimi podatki in doku­menti, ki jih nacisti pred umikom niso utegnili sežgati. V knjigi, ki jo sestavljata dva zvezka, so zajeti podatki za 2157 jetnikov, od teh 1241 političnih, ki so bili priprti v tem zaporu. Politične jetnike so zaprli največ zaradi sodelovanja v taboriščni organizaciji odpora, 372 jetnikov je bilo iz vrst poklicnih zločincev in asocialnih, ki so jih pripeljali v zapor zaradi kraje in prekupčevanja, 286 pa je bilo Židov. Največ je število jetnikov je vpisanih v letu 1943, in to 1283. Od teh je 628 političnih, kar kaže na povečano dejavnost taboriščne odporniške organizacije v tem času. Zapiski v knjigi vsebujejo poleg taboriščne številke jetnika tudi njegove rojstne podatke, narodnost, vrsto jetništva (politični, kriminalni itd.), čas ki so ga prebili v zaporu, vrsto kazni in razlog pripora. V »bunker knjigo« pa niso vpisali jetnikov, ki so pre­stajali kazen za določeno število noči ali čakali na obsodbo ali usmrtitev, Ukrajincev iz posebne komande »Zeppelin«, sovjetskih vojnih ujetnikov, jetnic ženskega taborišča, civilnih delavcev in delavk, osumljenih sodelovanja z jetni­ki in jetnicami v zunanjih delovnih komandah. Med zaporniki osemnajstih narodnosti so bili tudi štirje Jugoslovani, od teh dva Hrvata.

Najmlajšega zapornika starega komaj trinajst let - Poljaka - so ustrelili dne 25. maja 1943. In tudi sicer je bilo priprtih v zaporu ter vpisanih v knjigo največ Poljakov. Med jetniki nemške narodnosti so všteti jetniki iz priključe­ne Avstrije. Med temi so bili nemški in avstrijski komunisti, ki so skupaj s političnimi jetniki drugih narodnosti sestavljali jedro taboriščnega odporniškega gibanja, pač glede na dolgoletne izkušnje v raznih nacističnih zaporih in taboriščih, nastalih takoj potem, ko je leta 1933 Hitler prevzel oblast.

Največ jetnikov, vpisanih v »bunker knjigi«, je poslal v zapor politični oddelek taboriščne uprave (823) in največ-krat so zaprte kaznovali s smrtjo (45 %). K temu pa je treba prišteti še 38,5 odstotka jetnikov, ki so umrli v zaporu zaradi mučenja in samomorov, ter 6,5 % tistih, ki so jih poslali vkazenske komande in jih potem tam ubili pri delu ali pa so umrli zaradi prehudih naporov.

A koliko je še neznanih jetnikov in jetnic, ki so bili v bloku smrti usmrčeni, umrli ali s samomorom dotrpeli! Koliko tistih, ki so jih iz te ječe odpeljali v nasilno smrt, koliko jih je umrlo za posledicami mučenja še potem, ko so prišli iz te ječe v ječi?!

Kazni so bile seveda določene glede na težo prestopka in kršitve taboriščnega reda, in to malone enako za vsa nemška koncentracijska taborišča. Vendar je vsakdo od najvišjih do najnižjih esesovskih oblastnikov dodajal še svoje. Tako tudi prvi komandant.

Prestopke je komandantu in vodji taborišča na predpisanem obrazcu - »strafmeldung« - prijavljal vodja delovne komande ali vodja raporta. Komandant ali vodja tabo­rišča je vpisal samo stopnjo kazni in določil njeno višino.
28. november 2016 | Zaznamki: M., K., -, Z., L., K, J. | Komentarji (3)
Zgodovina medicine do tedaj, ko so začeli nemški okupatorji zganjati moške in ženske v svoja koncentracijska taborišča, ni še nikoli zapisala takšnega in tolikšnega zlo­rabilanja medicinske znanosti. Cilj posvečuje sredstva - to je bilo vodilo nacistične vladavine in nacističnih zdravnikov, ko so opravljali svoje tako imenovane »znanstvene« medicinske poskuse na živih in zdravih jetnikih in jetnicah. Vsako taborišče, ki je tako »znanstveno« delovalo, je imelo ali si vzelo določeno »področje medicine - glede na potrebe vojske in industrije, a tudi glede na zanimanje posameznih zdravnikov.

Vloga in dejavnost esesovskih zdravnikov v koncentracijskem taborišču Auschwitz je bila še posebno zločinska, saj so s svojimi poskusi hoteli doseči čim ustreznejši in čim hitrejši način za uničevanje »manjvrednih ras«. Pri tem jih ni podpirala samo vrhovna nacistična zdravstvena služba z najvišjimi medicinskimi zavodi in mnogimi profesorji in univerzami vred, ampak najbolj sam Himmler, ki je organiziral »strogo zaupne konference«, na katerih si noben nem­ški zdravnik, tudi če ni soglašal s takšno medicino, ni upal ugovarjati Himmlerjevi rasni obsedenosti in drugim zahtevam njegove »medicinske« domišljije.

Esesovski generalmajor dr. Karl Clauberg, profesor na medicinski fakulteti v Konigsbergu, strokovnjak za zdravljenje neplodnih žensk, se je še posebej trudil, da bi ustregel Himmlerju z uspešno sterilizacijsko metodo - z nači­nom, kako zdrave, rodne ženske spreminjati v jalovke.

Komandant taborišča Hoss mu je po Himmlerjevem ukazu pripravil v ta nemen blok deset v matičnem taborišču in aprila 1943 je Clauberg pričel svoje poskuse. Izbral je jetnice raznih narodnosti, vendar večina Židinje, stare od dvajset do trideset let, ki so predtem že rodile in v taborišču še niso izgubile mesečnega perila. Pri odbiranju žrtev je dr. Clauberg s pomočju drugih zdravnikov in pomožnega medicinskega osebja, jetnicam tvezel, da bodo premeščene v poseben bolniški blok in tam zdravniško oskrbovane. Iz podatkov dnevnega števila jetnic tega bloka od 30. aprila do 31. oktobra 1943 izhaja, da jih je bilo tam od 200 do 395. V taboriščni evidenci so te poskusne osebe prikazovali v rubriki »jetniki za poskusne namene«.

Po Claubergovi metodi sterilizacije so ženskam pod rentgensko kontrolo vbrizgali v jajcevod formalinsko raztopino, ki jo je pripravljal skupaj z dr. Johannom Goebellom, vrhunskim strokovnjakom kemične tovarne Schering-Werke. Da je bil v tej tekočini formalin, dokazujejo arhiv­ski podatki higienskega instituta SS na Rajskem. Ta institut je opravijal biokemične preiskave na »materialih«, ki so jih pošiljali esesovski zdravniki tega taborišča. Pri vseh ženskah, ki so jim vbrizgali to tekočino, so po šestih tednih ugotovili zalepljena jajcevoda in prenehanje mesečnega perila. Vse poskusne jetnice je dr. Clauberg zadržal na tem »eksperimentalnem« bloku, da bi čez eno leto po spolnem občevanju z določenimi jetniki lahko ugotovil, ali je njegov »izum« dovolj učinkovit. Že 7. junija 1943 je poročal Himm­lerju, da bo lahko v doglednem času poslal izčrpno poročilo o uspehih svojih poskusov. V poročilu tudi navaja, da bo pri­učen zdravnik s pomočjo desetih pomožnih zdravstvenih delavcev s to metodo lahko na dan steriliziral več stotin, tudi tisoč jetnikov. Neposredno pred ukinitvijo taborišča so te jetnice umaknili v koncentracijsko taborišče Ravensbriick in jih tam nemestili v poseben bolniški blok, kjer je dr. Clauberg nameraval nadaljevati preiskave.

Jetniškega zdravnika dr. Samuela, nekdanjega gineko­loga iz Kolna, ki je moral Claubergu asistirati pri poskusih, so usmrtili v plinski celici, da bi svetu prikrili te zločinske posege v zdrava človeška telesa. Toda kljub temu in drugim ukrepom, ki naj bi ohranili skrivnost teh posegov in njihov namen, se jim to ni povsem posrečilo.
Hoss je o tem v svoji izpovedi pred najvišjim poljskim sodiščem izpovedal, da tako Clauberg kakor dva visoka funkcionarja rajhovskega varnostnega urada Thomson in Dr. Jan Sehn, KL Oswiecim-Brzezinka, stran 95-96
Adolf Eichmann niso prikrivali, da je hotel Himmler s Claubergovo metodo biološko uničiti ne le židovski, temveč tudi poljski in češki narod, ker so jih hoteli nacisti zbrisati z »nemškega življenjskega prostora«. Nekdaj sloviti gineko­log iz Konigsberga se je po padcu velikega rajha neslavno znašel v ujetniškem taborišču v Sovjetski zvezi, od koder so ga leta 1956 izpustili. Kmalu po prihodu v Kiel so ga zaprli kot vojnega zločinca in 9. avgusta 1957 je v preiskovalnem zaporu umri.

Sterilizacijo z rentgenskimi žarki je opravljal esesovski major dr. Horst Schumann, medicinski nadsvetnik v Berli­nu. Že kot nacist in član SA - nacistični napadalni odredi - je končal medicino leta 1933 in leta 1939 pričel zločinsko dejavnost v zavodu za lažno evtanazijo Grafeneck na Wirttemberškem, kjer so z monoksidom morili duševne bolnike in telesno onemogle ljudi. Ko so ta zavod ukinili, je postal vodja podobne ustanove v Sbnnesteinu na Saškem. Tako »podkovan« je prišel v koncentracijsko taborišče Auschwitz julija 1941 in si odbral 575 invalidnih, slabotnih in kronično bolnih jetnikov ter jih dal premestiti v zavod Sonnenstein, kjer so jih prav tako usmrtili z monoksidom.

Ponovno je prišel v Auschwitz novembra 1942 in začel tedaj poskuse za sterilizacijo z žarki X. Za te eksperimente je izbiral mlade in zdrave Žide in Židinje - povečini so bili iz Grčije. Ženska rodila je izpostavil rentgenskemu žarčenju, po treh mesecih pa je vsem žrtvam rodila odstranil in jih poslal v higienski institut v preiskavo. Dekleta so se - verjetno zaradi hormonalnih sprememb - naglo postarala, mnogo pa jih je umrlo. Pri jetnikih je ožarčil le eno modo in po takem postopku so morali delati. Mnogo jih je umrlo, preživelim pa so odvzeli ožarčeno modo in Schumann jih je jemal s seboj v Berlin na kliniko, da so jih tam histološko preiskali. Žrtve, ki niso po posegu umrle, so zaplinili. Sredi leta 1944 se je Schumann preselil v koncentracijsko tabori­šče Ravensbriick in tam steriliziral in kastriral mlade Rome in Rominje. Po vojni je - do leta 1951 - živel v Zvezni republiki Nemčiji, nato pa pred aretacijo pobegnil na Japonsko, plul kot ladijski zdravnik, bežal v Sudan, Libijo in v Gano. Tam so ga prijeli in ga izročili Zvezni republiki Nemčiji, kjer so ga sicer postavili v Frankfurtu pred sodišče, toda sodna obravnava je bila prava komedija.
 


Esesovski major dr. Capesius, vodja taboriščne lekarne, je na zdravih jetnikih in jetnicah preizkušal neko tekočino brez vonja in okusa, ki jo je zvaril sam in z njo izzval pri poskusnih osebeh hudo duševno vznemirjenost. S tem narkotičnim sredstvom »meskalin« so izsilili vojnim ujetni-kom vojaške tajnosti. Že prvo noč po poskusu sta umrla dva jetnika, usoda drugih pa ni znana.

V prvi polovici leta 1944 je narednik nemške vojske dr. Kaschub s Himmlerjevim pooblastilom pričel na povsem zdravih Židih, mladih in srednjih let, poizkuse in to tako, da jim je v lahti in v stegna vtrl neko strupeno snov. Ta je izzvala boleče gnojne tvorbe, ki so se težko pozdravile. Ese­sovski zdravnik dr. Ernst Robert von Grawitz je zase in za svojega poklicnega tovariša profesorja dr. Rudolf a Brandta izposloval pri Himmlerju dovoljenje, da lahko v Auschwitzu s poskusi na jetnikih odkrivata vzroke vnetja jcter. Vsi poskusni osebe so za posledicami poskusa umrli, kar sta oba zdravnika vedela vnaprej.

Vsi ti zdravniki in še drugi so tesno sodelovali s kemofarmacevtsko industrijo - največ z IG Farbenindustrie in s firmo Bayer, saj so njihove izdelke preizkušali na jetnikih in jetnicah. Epidemije pegavca in črevesnega tifusa, ki so pustošile med jetniki, so dajale dovolj možnosti za takšne poskuse, vendar so izbrali tudi zdrave jetnike in jim vcepili ustrezne viruse, nato pa jih zdravili s preparati teh podjetij. Kukor drugi tudi ti poskusi nišo bili uspešni. Poljska jetnica Wegierska - Paradecka je izpovedala, kako je esesovski zdravnik Rhode izbral okrog deset do dvajset jetnic, ki so že okrevale po tifusu, in jim vbrizgnil neznan preparat ter jih nulo iz bloka okrevancev premestil v bolniški blok med liujfto tifusarke na »opazovanje«. Jetniškim zdravnicam, med katerimi je bilo nekaj Poljakinj, so strogo prepovedali oskrbovati te »vzorčne bolnice«. Že po nekaj dneh so dobile i nulo vročino, nato jim je isti zdravnik ponovno vbrizgnil neznan« preparat in so morale zaužiti večjo količino tablet. Tudi ta postopek je pri bolnicah sprožil niz bolezenskih znakov- slabost, glavobol, kožne izpuščaje, splošno oslabelost, otekline jeter, porumenelo polt. Ta preparat so tri tedne preizkušali na 60 do 70 jetnicah.
Mnogo jetnikov in jetnic, na katerih so delali poskuse, je umrlo ali so postali trajni invalidi. Jetniški zdravniki in zdravnice, ki so po opravljenih poskusih pomagali žrtvam, pričajo da so esesovski zdravniki s svojimi žrtvami ravnali kakor mrhovinarji.
 
Esesovski nadporočnik Johann Paul Kremer, doktor medicine in filozofije, izredni profesor anatomije na univerzi v Munstru, je v taborišču Auschwitz raziskoval rjavo atrofijo (zastoj v rasti) jeter. Da bi izločil posmrtne spremembe, si je izbral jetnike, ki so kazali znake obolenj na jetrih. Usmrtil jih je z injekcijo fenola, nato pa jim odvzel jetra, vranico in trebušno slinavko in to utrdil v »živo svež material« in poslal v higienski institut na Rajsko. V svojem dnevniku, ki so ga našli po vojni pri njem opisuje svoje posege takole: »Danes smo fiksirali živo svež mate­rial ... Odvzel živo svež material po injekciji polikarpina ... Vzeli živo svež material močno atropičnemu j etniku, staremu 18 let, ki smo ga poprej fotografirali...«. Isti dan, ko je sodeloval v »posebni akciji« - zaplinjevanju - jemal »živo svež material«, se je zvečer na zabavi esesovskih častnikov zalagal s ščuko in jo zalival z bolgarskim vinom in s hrvaško slivovko. V tej luči se v tem dnevniku predstavlja »odličen znanstvenik« medicine.
Jetnike in jetnice pa so uporabljali tudi za zbirke človeških skeletov, ki jih je pripravljal esesovski zdravnik profe­sor dr. August Hirt, ravnatelj instituta za anatomijo v Strassburgu. Za to so leta 1943 izbrali v Auschwitzu 30 Židinj in 79 Židov, dva Poljaka in štiri jetnike iz srednje Azije ter jih poslali kot »posebne vzorce« v podružnico koncentracijskega taborišča Mauthausen - v Natzweiler.

Višek zločinske dejavnosti esesovskih zdravnikov v Auschwitzu in v drugih uničevalnih taboriščih na Poljskem je bil pomor židovskega rodu iz Nemčije in vseh zasedenih držav Evrope ter drugih bolnih in za delo nesposobnih jetni­kov in jetnic.

Pri vseh židovskih transportih so esesovski zdravniki že na železniškem privozu prosto »na oko« izločevali otroke, ženske, starce in starke ter slabotne ljudi, ki so jih takoj usmrtili v plinskih celicah ali ustrelili. A to še ni bilo njiho­vo edino »lovišče«. Lov na žrtve so prirejali ponoči v prihodnih karantenah in v jetniških bolniških revirjih, še posebno v času epidemij tifusa in drugih nalezljivih bolezni ali ka­dar so bile barake v karantenah že prenapolnjene z jetniki in jetnicami, pred vrati taborišča pa je čakala že nova množica. Te nočne akcije so imenovali »selekcije« ali »preven­tivno čiščenje taborišča«. Tako so na primer od 29. avgusta 1943 do 29. oktobra 1944 iz karantene v Birkenauu izločili 7616 jetnikov in jetnic in jih zaplinili. Jeseni 1942 so uničili vse tifusarje. Kadar so esesovski zdravniki z vodstvom taboriščnih odsekov organizirali take »selekcije«, so z žvižgom piščalke oznanili taboriščno zaporo - »lagersperre« - kar je pomenilo, da nobeden jetnik ne srne iz blokov. Jetniki in jetnice v karanteni so se morali postaviti v vrste in stati toliko časa, dokler ništa prišla zdravnik in vodja raporta ali esesovka. Žrtve so izbrali kar v mimohodu pred vrsto in jih takoj odgnali v posebni blok, ki so ga jetniki imenovali »blok smrti« esesovci pa »sonderblock«. V teh blokih so zbirali po več dni, tudi en teden, žrtve, ki so jih pustili brez hrane in vode, na golih tleh in brez stranišča, toliko časa, dokler jih nišo s pokritimi kamioni odpel jali v plinske celice. V ženskem taborišču je bil tak blok - »blok 25« - ograjen z visokim zidom in z zamreženimi okni. Nihče se ni smel pri-bližati temu bloku, da bi pomagal žejnim in sestradanim jetnicam, ki so v smrtni grozi klicale na pomoč. Kadar pa so v eni noči nabrali dovolj žrtev, so jih na kamionih odpeljali gole naravnost v zaplinjevalnice. Bili so tudi primeri, da so žrtve odvažali med apelom. Ohranjeni seznami teh posebnih akcij imajo v opombi zaznambo »SB«, kar pomeni »sonder-behandlung« - posebno obravnavo. Tak seznam žrtev sta podpisala zdravnik in vodja taborišča.

Jetniki, ki so se zavedali pomena takih akcij pa tudi nevarnosti v bolniškem revirju, so se izmikali, da bi šli v bolniški revir, se skrivali po zakotjih blokov in si prizadevali, da pred zdravniki ne bi bili videti bolni ali oslabeli.
27. november 2016 | Zaznamki: M., K., -, Z., L., K, J. | Komentarji (5)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ... 94 95 96
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201520162017
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
28 29 30 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 31 1

Top 5 vpisov


Št. registriranih uporabnikov: 157938
Forum avtorjev: 15772 Forum teme: 34065 // Odgovorov: 1849512
Blog avtorjev: 3509 // Blogov: 80917 // Komentarjev: 1166836
Avtorji fotografij: 24696 // Slik: 210418 // Videov: 19727 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "