Predstave nacistov o narodu Sovjetske zveze, čigar državo so napadli 22. junija 1941, so bile plod ideologije, ki je Slovane uvrščala v nižjo vrsto ljudi. Vendar pa so že v času prvih bojev dobili priložnost, da ponovno razmislijo o svojih stališčih. Predstavljam vam dokumentirana pričanja in vtise vojakov, oficirjev in generalov nemškega Wehrmachta o sovjetskih vojakih, ki so mešanica šoka, groze, občudovanja in prezira.





"Moj komandant je bil dvakrat starejši od mene in se je kot poročnik že boril proti Rusom pri Narvi leta 1917. 'Tukaj bomo našli svojo smrt, na teh neskončnih prostranstvih, kot Napoleon,' je govoril z neprikritim pesimizmom. 'Zapomnite si ta trenutek, Mende, to je konec nekdanje Nemčije.'" (Erich Mende, nadporočnik 8. šlezijske pehotne divizije o pogovoru, ki ga je imel v zadnjih trenutkih miru pred začetkom vojne proti Sovjetski zvezi 22. junija 1941.)

Človek ne more verjeti svojim očem. Vojaki Rdeče armade so goreli v plamenih in nadaljevali s streljanjem iz žarečih hiš.

"Že v prvem boju se je obnašanje Rusov drastično razlikovalo od obnašanja Poljakov in zaveznikov, ki so utrpeli poraz na zahodni fronti. Rusi so se brez omahovanja branili tudi takrat, ko so bili obkoljeni." (General Günther Blumentritt, poveljnik štaba 4. armade.)

"Boj za trdnjavo je bil hud, bilo je veliko izgub … Tam, kjer smo uspeli potisniti Ruse nazaj ali pa jih z pregnati z dimom, so se hitro pojavile nove sile. Prihajali so iz kleti, hiš, kanalizacijskih cevi in drugih začasnih skrivališč in natančno ciljali, tako da so se naše izgube nenehno povečevale." (Iz bojnih poročil 45. pehotne divizije Wehrmachta, ki bi morala zavzeti trdnjavo v Brestu. Divizija je imela 17 tisoč vojakov in je napadla garnizon trdnjave z 8 tisoč vojaki. Samo v prvih 24 urah boja na ozemlju Rusije je divizija izgubila skoraj toliko vojakov in oficirjev, kot jih je izgubila tekom vseh 6 tednov bojevanja v Franciji.)

Pogum je drznost, navdahnjena z duhovnostjo. A upornost, s katero so se boljševiki branili v svojih bunkerjih v Sevastopolu, je neka vrsta živalskega instinkta in bilo bi skrajno narobe, da jo dojemamo kot rezultat boljševističnega pogleda na svet ali vzgoje. - Joseph Goebbels.
"Ti metri so se spreobrnili v neprestan oster boj, ki ni pojenjal od prvega dne. Vse naokrog je bilo že razrušeno skoraj do temeljev, od zgradb ni ostal niti kamen na kamnu. Minerji jurišne skupine so se zbrali na strehi zgradbe točno pred nami. Nosili so eksplozivna polnila na dolgih palicah in jih spuščali skozi okna zadnjega nadstropja in tako uničevali mitralješka gnezda, vendar brez uspeha - Rusi niso popuščali. Zasedli so kleti, tako da jih naš artilerijski ogenj ni mogel doseči. Vidiš eno eksplozijo, potem še eno, sledi dobra minuta tišine in oni spet začnejo streljati." (Poročnik Schneiderbauer, komandir voda 55 milimetrskih protitankovskih orožij 45. pehotne divizije o bojih na južnem otoku trdnjave pri Brestu.)

"Z gotovostjo lahko rečemo, da niti eden zahodni kulturnik nikoli ne bo dojel ruskega karakterja in ruske duše. Poznavanje ruskega karakterja lahko služi kot ključ za razumevanje borbenosti ruskega vojaka, njegove premoči in metod bojevanja na bojnem polju. Neomahljivost in duševno stanje borca sta vedno prvostopenjska dejavnika v vojni in sta pogosto pomembnejša od številčnosti in oboroženosti vojske … Nikoli ne moremo vnaprej napovedati, kaj bo Rus storil: praviloma gre iz ene skrajnosti v drugo. Njegov karakter je neobičajen in kompleksen, tako kot ta ogromna in nepojmljiva država. Včasih je v ruskih pehotnih bataljonih nastala zmeda po prvih strelih, ampak naslednji dan so se te iste enote borile s fanatično odločnostjo. Celotno gledano, so Rusi vsekakor odlični vojaki in ob dobrem poveljevanju so nevaren nasprotnik." (Friedrich-Wilhelm von Mellenthin, general-major tankovskih enot, poveljnik štaba 48. tankovskega korpusa, kasneje poveljnik štaba 4. tankovske armade.)

"Na vzhodni fronti sem srečal ljudi, za katere lahko rečem, da so posebna rasa. Že prvi napad je bil boj na življenje in smrt." (Hans Becker, tankist 12. tankovske divizije.)

"V času napada smo naleteli na lahki ruski tank T-26 in ga takoj zadeli s 37 mm topom. Ko smo prišli bližje, se je ruski vojak izvlekel iz kabine tanka in začel streljati na nas s pištolo. Hitro smo ugotovili, da mu je naša granata odtrgala noge, ampak on je tudi brez nog streljal na nas!" (Iz spominov artilerijca protitankovskega topa med prvimi urami vojne.)

Zvečer smo pokopali neznanega ruskega vojaka. Sam je stal ob topu in dolgo ciljal kolono tankov in pehote in tako umrl. Vsi so občudovali njegov pogum. Polkovnik je na grobu rekel, da bi osvojili cel svet, če bi se führerjevi vojaki borili tako kot ta Rus. […] Vendarle je Rus, ali je potrebno takšno občudovanje? - Iz dnevnika nadporočnika 4. tankovske divizije Henfelda.

"Kakovost sovjetskih pilotov je daleč nad pričakovanji … Srdit in masiven odpor ni v skladu z našimi prvotnimi predpostavkami." (Otto Hoffmann von Waldau, general-major, poveljnik komandnega štaba Luftwaffe, zapis v dnevniku 31. junija 1941.)

"Skorajda nismo imeli nobenih ujetnikov, ker se Rusi niso predajali in so se vedno borili do zadnjega vojaka. Naš borbeni duh se ne more primerjati z njihovim …" (Iz intervjuja vojnega dopisnika Curzia Malaparta z oficirjem tankovske enote vojaške skupine "Center".)

" … V tanku so ležala trupla hrabre posadke, ki smo jo prej zgolj ranili. Globoko nas je pretreslo njihovo junaštvo in pokopali smo jih z vsemi vojaškimi častmi. Borili so se do poslednjega diha in to je bila samo ena majhna drama velike vojne. En težki tank nam je cela dva dneva blokiral pot, ampak sedaj je spet prehodna …" (Erhard Raus, polkovnik, komandir bojne skupine "Raus" o tanku KV-1, ki je onesposobil nemško kolono tovornjakov, tankov in celotno artilerijsko baterijo. Posadka tanka, 4 sovjetski vojaki, so zadrževali prehod bojne skupine cela dva dneva, 24. in 25. junija.)

"Izgube so grozljive, neprimerno večje od tistih v Franciji … Danes je pot naša, jutri jo bodo zavzeli Rusi, potem spet mi in tako naprej. Nisem videl ničesar hujšega od teh Rusov. Pravi psi! Nikoli ne veš, kaj pričakovati od njih. In le od kod jim vsi ti tanki in vse ostalo?!" (Iz dnevnika vojaka vojaške skupine "Center", 20. avgust 1941. Po takšni izkušnji se je v nemški vojski hitro prijel rek: "Bolje je trikrat napasti Francijo, kot enkrat Rusijo".)
"Nisem pričakoval ničesar podobnega. Peterica je napadla cel bataljon. To je čisti samomor." (Besede majorja Neuhofa, komandirja 3. bataljona 18. pehotnega polka vojaške skupine "Center". Ko je bataljon z 800 vojaki uspešno prebil obmejno obrambo, ga je napadel odred s petimi sovjetskimi borci.)

"Mojbog, kaj nam bodo ti Rusi storili? Dobro bi bilo, le bi nas nekdo tam na vrhu poslušal, če ne bomo vsi pocrkali." (Fritz Ziegel, desetnik, iz pisma domov 6. decembra 1941.)

Iz dnevnika nemškega vojaka:

"1. oktober. Naš jurišni bataljon je dosegel Volgo. Natančneje, do Volge je ostalo le še kakih 500 metrov. Jutri bomo na drugi obali in vojna bo končana."

"3. oktober. Zelo močan odpor, ne moremo obvladati teh 500 metrov. Stojimo na meji nekakšnega silosa z žitom."

"6. oktober. Prekleti silos. Ne moremo se mu približati. Izgubili smo več kot 30% ljudi."

"10. oktober. Od kod se vzamejo ti Rusi? Silosa ni več, ampak vsakič ko se mu približamo, začnejo streljati na nas, kot da so pod zemljo."

"15. oktober. Hura, osvojili smo silos. Od našega bataljona je ostalo 100 ljudi. Izkazalo se je, da je silos branilo 18 Rusov, našli smo 18 trupel." (Nemški bataljon je štel okoli 800 ljudi.)


"Borili so se do zadnjega, niti ranjenci nam niso pustili blizu. En ruski vodnik brez orožja in s strašno rano na rami se je na naše vrgel z minersko lopato, ampak je takoj umrl. Norost, prava norost. Borili so se kot zveri in umrlo jih je na desetine." (Hubert Korala, desetnik bolničarske enote 17. tankovske divizije, o bitkah vzdolž linije Minsk-Moskva.)

Iz materinega pisma vojaku Wehrmachta: "Dragi moj sin! Morda pa le najdeš košček papirja, da se javiš domov. Včeraj je prišlo pismo od Josa. Pri njemu je vse v redu. Pravi: "Prej sem si strašno želel, da bi sodeloval v napadu na Moskvo, sedaj pa bi se rad izvlekel iz tega pekla'."
Američani in drugi zahodni Evropejci so prepričani, da je bil vstop ZDA v vojno proti silam osi prelomna točka za končni rezultat druge svetovne vojne. Predstavljamo vam analizo treh mitov, ki v resnici kažejo na manjšo vlogo ZDA v vojni, kot si to običajno predstavljajo na Zahodu.
Mnogi Američani so trdno prepričani, da je njihova država odločilno pripomogla k zmagi nad Nemčijo in Japonsko v drugi svetovni vojni in da bi Hitler brez ameriške pomoči zmlel Sovjetsko zvezo. Na internetu lahko pogosto preberemo izjave Američanov v stilu "mi smo rešili Ruse in cel svet pred Hitlerjem" in to celo v raznih različicah.

Danes tudi mnogi Evropejci trdijo podobno.
 
Seznam enot Wehrmachta kaže, da je bilo med celotno drugo svetovno vojno skupno na bojnem polju uničenih in s seznama izbrisanih 130 nemških kopenskih divizij. Od tega je 104 divizije (skoraj 80%) porazila prav sovjetska vojska.


 
Američani imajo seveda vso pravico, da so ponosni na dosežke svoje države v vojni. ZDA so v sodelovanju z državami Commonwealtha dosegle najpomembnejše zmage v boju proti pomorskim in zračnim silam Japonske ter povzročile resno škodo vojni in industrijski mašineriji nacistične Nemčije. Pomembno vlogo so ZDA odigrale tudi v oskrbi ZSSR z orožjem in prevoznimi sredstvi, dragocenimi industrijskimi materiali, zdravili in hrano v času vojne.

Združene države Amerike so iz svetovne vojne izšle kot velesila, ki dominirajo na večjem delu zemeljske krogle. Za vse te uspehe je Amerika plačala relativno majhno ceno, vsaj v primerjavi z ZSSR. Umrlo je 322.200 ameriških prebivalcev in to večinoma vojakov, medtem ko se vojno dogajanje skorajda ni dotaknilo ozemlja države. Ob vsem tem so se ZDA tudi izognile padcu življenjskega standarda lastnega prebivalstva. Prav nasprotno, njihovo gospodarstvo je v vojnem obdobju zabeležilo intenzivno rast. Vendar pa ni nikakršnih osnov, na podlagi katerih bi si lahko Amerika pripisovala tudi nekatere druge zasluge v vojni, razen teh, ki ji pripadajo.

Mit št. 1: "Arzenal demokracije"

Ameriški kongres je marca 1941 sprejel zakon o izdaji ugodnih namenskih kreditov za kupovanje orožja in drugih vojnih materialov od ZDA. Kredit so lahko dobile države, katerih "obramba deli interese ZDA", s tem da so odpisali dolg za orožje in materiale, ki so bili uporabljeni tekom vojne. Ta sistem je dobil naziv "Zakon o posojilu in najemu".
 
Če v obzir vzamemo celotno strateško sliko druge svetovne vojne, lahko trdimo, da je do izkrcanja angleško-ameriških čet v Normandiji leta 1944 prišlo zato, da ne bi dovolili sovjetskih četam, da same dosežejo zmago nad Wehrmachtom.


 
Velika Britanija je prva dobila takšno ameriško pomoč in jo uporabljala do konca druge svetovne vojne (31,4 mrd. dolarjev, medtem ko se je ZSSR zadolžila samo za 11,3 mrd. dolarjev).

Zakon o posojilu in najemu so šele 7. novembra 1941 razširili tudi na ZSSR, čeprav so z dobavo začeli že prej, ko sta posebni predstavnik ZDA in angleški minister za vojno industrijo, William Averell Harriman in William Beaverbrook, 30. septembra 1941 obiskala Moskvo in podpisala prvi dokument o dobavi materiala.

Ameriška pomoč Sovjetski zvezi je bila pomembna, ko govorimo o proizvodih, kot so npr. mesne konzerve (480% skupne sovjetske proizvodnje v tem obdobju), barvne kovine (76-223% za različne kovine), živalska maščoba (107%), volna (102%), avtomobilske gume (92%) in eksploziv (53%). V velikem številu so dobavljali tudi tovorna vozila (375.000), džipe (51.000), bodečo žico (45.000 ton), telefonske kable (1,2 mio km), telefonske naprave (189.000). Kar se tiče najpomembnejših vrst orožja, je bilo uvoženih 12% tankov (v primerjavi s številom tankov, ki jih je proizvedla ZSSR), 20% bombnikov, 16% lovcev, 22% bojnih ladij, posebej pa je potrebno izpostaviti dobavo 445 radarjev.
 
"Poslednji udarec meča", ki je prisilil Japonce, da kapitulirajo, niso bile jedrske bombe, ampak prav vstop ZSSR v vojno proti Japonski.


 
Dejstvo je, da tekom leta in septembra 1941, ko je bilo Sovjetski zvezi najtežje, še ni bilo dobave po prej omenjenem zakonu. Nemške čete, ki so se približevale Leningradu in Moskvi, so bile zaustavljene izključno s sovjetskim orožjem. Res je, da je ameriška pomoč sovjetskim silam v večjih količinah prišla šele v drugi polovici 1943 in je precej pospešila končni zlom nemških nacističnih čet na vzhodni fronti, napačno pa bi bilo zaključiti, da brez te pomoči zmage sploh ne bi mogli doseči.

Mit št. 2: "Bitka za Normandijo je določila izid vojne"

Vstop ameriških in britanskih čet v severno Francijo se je začel 6. junija 1944. Temu dogodku na Zahodu pripisujejo lastnosti prelomnega trenutka v drugi svetovni vojni, vendar pri tem ne upoštevajo dejstva, da je Wehrmacht od decembra 1941 že doživel številne odločilne poraze na vzhodni fronti.
 
V ŠTEVILKAH
74% izgub je doživela nemška vojska v boju proti ZSSR, kar je trikrat več v primerjavi z boji proti 25 državam skupaj
50% divizij nemške vojske se je borilo zgolj v bitki pri Kurski, dvakrat več kot na celotni zahodni fronti 1943
800.000 vojakov je Nemčija izgubila samo v bitki pri Stalingradu, sedemkrat več kot na celotni afriški fronti


 
Nemške čete so na vzhodu od novembra 1942 branile svoje strateške položaje, 1944 pa je sovjetska armada osvobodila večino ozemlja ZSSR, ki ga je Nemčija zavzela in je na mnogih mestih že dosegla državne meje Sovjetske zveze. Končni izid vojne je bil že znan in ta izid je bil določen prav na vzhodni fronti.

Boji v zahodni Evropi 1944-1945 po svojih razsežnostih niso bili niti blizu tega, kar se je dogajalo na vzhodni fronti in to ne samo v obdobju 1941-1943, ampak tudi v zadnjih dveh letih vojne. Sovjetsko-nemška fronta je bila vse do 9. maja 1945 glavna fronta v Evropi.
 
Januarja 1945, ko je Nemčija vložila maksimalen napor na zahodni fronti zaradi ofenzive v Ardenih, so enote Wehrmachta štele komaj 73 divizij, medtem ko se je istočasno na vzhodu nahajalo 179 divizij. Proti sovjetskim četam so angažirali 80% aktivne nemške vojske, 68% njene artilerije, 64% tankov in 48% letal Luftwaffe. Tudi v zadnjem letu vojne so se glavne sile nemške kopenske armade borile na vzhodu in ne na zahodu.
 
Mit št. 3: "ZDA so same razbile Nemčijo na zahodu in Japonsko na vzhodu"

Namen mita o odločilni vlogi ZDA v drugi svetovni vojni je zmanjšati vlogo ZSSR in tudi drugih članih protifašistične koalicije, tj. držav Commonwealtha in Kitajske. Ko teče beseda o območjih, kjer so se bojevale ameriške čete, moramo upoštevati, da so se vedno bojevale v okviru koalicije in niso vedno tvorile njihovo večino.

Nacistična vojska je samo v bitki za Stalingrad izgubila 7-krat več vojakov kot na celotni afriški fronti in 27-krat več kot v bitki pri El Alameinu, največji bitki afriške fronte. Vendar pa se v mnogih zahodnoevropskih učbenikih za zgodovino ti dve bitki enači.

ZDA so vzhodno od Atlantika vstopile v vojno šele z izkrcanjem v severni Afriki 8. novembra 1942, vendar takrat niso udarile po nemških silah, temveč po Italiji in vichyjevski Franciji. Sile Commonwealtha so v obdobju 1940-1942 v severni Afriki same odbile niz napadov sil osi. Angleška zmaga pri El Alameinu oktobra in novembra 1942, ki je bila prelomna za Sredozemlje, je bila izbojevana, še preden so prispele ameriške čete.
 
Kopenske sile britanskega imperija so bile na Zahodu in v Tihem oceanu do leta 1944 precej številčnejše od ameriških. To razmerje se je začelo spreminjati po izkrcanju v Normandiji. V bitki za Atlantik je bila odločila zmaga britanske vojne mornarice, ki je uničila 525 nemških podmornic, medtem ko jih je ameriška le 174. 

Američani so se v azijsko-tihooceanskem območju borili skupaj z Avstralci in britanskimi kolonialnimi četami Indije. Prav tako pa ne smemo zanemarjati Kitajske kot pasivnega, vendar stalno prisotnega dejavnika, na katerega je Japonska neprekinjeno usmerjala več kot polico svojih kopenskih sil in precejšnje število letal. Tako so zavezniki s skupnimi močni, in ne zgolj zaradi Američanov, dosegli zmago nad Japonsko.

Zaradi vseh teh podatkov vloge ZDA v koalicijskih silah ne moremo smatrati kot popolno dominantne, niti na tistih frontah druge svetovne vojne, kjer so zahodni zavezniki imeli odločilno vlogo.
24. junij 2017 | Zaznamki: JAROSLAV BUTAKOV, RBTH | Komentarji (14)





Je Stalin vedel za datum napada Hitlerjeve Nemčije na ZSSR? Kakšna poročila je dobival od organov državne varnosti? Odgovori na ta vprašanja že desetletja zanimajo strokovnjake, po odstranitvi pečata državne tajnosti pa se je pojavilo novo gradivo v zvezi s tem problemom.


Stalin je bil večkrat obveščen o gradnji utrjenih objektov na vzhodni meji Nemčije. Še 1. avgusta 1940 je narodni komisar za notranje zadeve ZSSR Lavrentij Berija sporočil Stalinu podatke tajnih agentov o tem, da Nemci na meji s Sovjetsko zvezo gradijo začasne in trajne utrjene objekte.

Druga sporočila so se nanašala neposredno na obveščevalne podatke o pripravah Nemčije na vojno s Sovjetsko zvezo.

Generalštab Rdeče armade je Stalina oktobra 1940 obvestil, da nemške čete prihajajo na Finsko. Tajni agentje so sporočali, da Nemčija in Italija v Romuniji uspešno organizirata močne formacije za ofenzivno na sprednje levo krilo ZSSR, v ta namen pa so se italijanske čete premeščale na nove pozicije. Po zaključku premeščanja bi bili obe krili sovjetske vojske v veliki nevarnosti že od samega začetka vojnih dejanj.

Iz Londona in Bukarešte

Sovjetski veleposlanik v Veliki Britaniji Ivan Majski je 26. februarja 1941 sporočil, da po informacijah iz čeških krogov Nemci intenzivno gradijo utrjene objekte na nemško-sovjetski meji.

V posameznih enotah na nemško-sovjetski meji so novembra 1940 delili majhne žepne nemško-ruske slovarje z enakim spiskom izrazov, kot so jih vsebovali nemško-češki slovarji, ki so jih delili v nemških enotah pred okupacijo Češkoslovaške.

Pooblaščeni diplomatski predstavnik ZSSR v Romuniji Anatolij Lavrentjev je 16. aprila Stalinu sporočil, da je svetovalec pri francoski misiji Spitzmüller v pogovoru s sekretarjem vlade ZSSR Mihajlovim povedal, da se nemške čete zbirajo v Moldaviji. Te informacije je potrdil tudi polkovnik Seven, francoski vojaški ataše, ki je prisostvoval temu pogovoru.

Nemci so na Finskem in Švedskem izvajali velike priprave na vojno. Seven je prihod švedskega vojnega atašeja v Bukarešto povezal neposredno s pripravami na vojno. Po njegovih dognanjih je skupina romunskih oficirjev, ki je na poziv nemškega generalštaba obiskala Nemčijo, opravila pogovore o prihajajoči vojni v ZSSR. Seven je na osnovi podatkov, pridobljenih iz drugih virov, menil, da je vojna neizbežna.

Datum ni bil znan

Vsi so vedeli, da je vojna neizbežna. Organi državne varnosti so prejeli in prenesli Stalinu informacijo, da je Hitler zasnoval načrt "Barbarossa" in izdal ukaz o neposredni pripravi na vojno, vendar ni bilo znano, kdaj naj bi bil načrt izvršen.

Organi državne varnosti so večkrat napovedali datum napada na ZSSR, vendar je bila napoved vsakič drugačna. Stalin je seveda po petem, šestem poročilu o novem datumu začetka vojne prenehal verjeti tem informacijam.

Za njega je bila po vsemu sodeč najverjetnejša možnost ta, da se bo Nemčija spustila v vojno z njimi po zmagi nad Anglijo. Drugačnega razvoja dogodkov niti ni pričakoval.


Stalin je razumel, da Hitler za vojno z Anglijo potrebuje žito in nafto, torej tiste proizvode, ki jih je dobival od ZSSR. Enostavnejše je bilo še naprej dobavljati te dobrine v imenu miru in ne začenjati vojnih dejanj. Pomirjujoče je delovalo tudi reguliranje odnosov z Japonsko, ki je bila nemška zaveznica. Kot je znano, sta sovjetski in japonski minister za zunanje zadeve 13. aprila 1941 v Moskvi podpisala petletni pakt o nevtralnosti.

Politično vodstvo Sovjetske zveze je poskušalo na vsak način prestaviti začetek vojne. Glavni razlog je bil ta, da se Rdeča armada na ozemlju evropskega dela ZSSR ni uspela dovolj modernizirati. Kasneje je Stalin premierju Velike Britanije, Winstonu Churchillu, rekel, da je Sovjetski zvezi ostalo le še pol leta miru.

***********

Operacija "Barbarossa" je bila natančno premišljena in Nemcem je prvih nekaj tednov veliko šlo na roko. Računali so, da bosta sovjetska vojska in narod izgubila vso voljo zaradi porazov, vlada pa bo kapitulirala. To je bilo bistvo ideje blitzkriega, Nemčija se ni pripravila нa dolgotrajno vojno, je pojasnil strokovnjak.

Napad na Sovjetsko zvezo na današnji dan pred 76 leti je pomenil strašno tragedijo, v kateri je umrlo 20 milijonov ljudi. V okviru operacije "Barbarossa" je nacistična Nemčija svoje najboljše čete skoncentrirala na vzhodni fronti. Po mnenju zgodovinarjev je bila agresija nad Sovjetsko zvezo neizbežna faza nemške ekspanzije v Evropi, je zapisano v prispevku Alekseja Zakvasina, ki ga je objavila ruska stran RT.

V svoji obsežni analizi vzrokov za Veliko domovinsko vojno in pripravo nacističnega blitzkriega se je avtor članka pogovarjal s predsednikom Znanstvenega sveta Ruskega vojaško-zgodovinskega društva, Mihailom Mjagkovim.

Spomnil je, da je bilo "zasužnjevanje sovjetskega naroda del ideološke doktrine Tretjega rajha."

Osvajanje ZSSR je Hitler doživljal kot eno od ključnih faz na poti do prevlade v Evropi in svetu, je prepričan sogovornik.

Princip "Drang nach Osten" je bil omenjen že v Hitlerjevi knjigi Mein Kampf (Moj boj) leta 1925. Sovjetska zveza je bila vir naravnih bogastev in tudi ideološki nasprotnik. Vse, kar je Hitler delal do junija 1941, je bila priprava za boj na vzhodu, je dejal Mjagkov.

Po njegovih besedah so nacisti menili, da bo ZSSR padla pod nenadnim napadom Wehrmachta. Nemci so cenili vztrajnost in pogum ruskega vojaka, vendar so bili prepričani, da se ni sposoben sam organizirati. Prav tako so menili, da se sovjetski prebivalci ne bodo poenotili okoli države in Stalinove osebnosti, je poudaril.

Mjagkov kategorično zavrača stališče, da je pred 76 leti šlo za spopad dveh totalitarnih režimov, nacionalsocialističnega in komunističnega. Po njegovih besedah se takšnih stališč v zvezi s tragedijo sovjetskega naroda oklepajo zahodni zgodovinarji in nekateri ruski politologi.

"Zdi se mi, da je Zahodu in nekaterim med nami težko priznati, da je Sovjetska zveza branila vrednote humanistične evropske civilizacije. Nacisti so vodili vojno do uničenja, ne samo komunizma ali demokracije, ampak tudi kulture in vsega, kar je vsakemu normalnemu človeku drago," je dejal Mjagkov.
23. junij 2017 | Zaznamki: Oleg Mozohin, RBTH | Komentarji (12)
http://ciklon.si/stran/?p=21623

Chemtraili ali kemične sledi ne obstajajo oziroma so to le “navadne kondenzacijske sledi iz reaktivnih motorjev letal.” V članku vam bomo poskušali pojasniti vremenske pojave, v katere je zadnje čase začelo vse več ljudi dvomiti. 
 


V članku vam bomo predstavili …

… kaj so v resnici zloglasni “chemtrails”
… zakaj je v začetku februarja 2014 prišlo do ledenega dežja in žleda
… kakšna je resnica o “kemičnem snegu” in zakaj se letošnji sneg ne topi.

Chemtrails – Resnica ali laž?

Če ste doslej verjeli vremenoslovcem, da je ledeni dež in žled, ki je na začetku meseca večji del Slovenije vkoval v negibni oklep, povzročila toplotna inverzija, se motite. Povzročil ga je kemični napad Natovih letal, ki ga je na obisku v Sloveniji posredno napovedal generalni sekretar zveze Nato Anders Fogh Rasmussen.

To vsaj trdi pisec članka Vojaški kemični napad na Slovenijo, Božan Žabjek, pritrjujejo pa mu številni drugi, ki verjamejo v obstoj chemtrailov oziroma kemičnih sledi, ki naj bi jih nad prebivalstvo po vsem svetu pršila ameriška in druga vojaška in potniška letala. Meteorologe, klimatologe, druge strokovnjake in tiste, ki se z njimi ne strinjajo, označujejo za plačance ali ovce. Njihove fotografske in pisne beležke kemičnega zastrupljanja z zraka med drugim najdemo na facebookovem naslovu civilne iniciative Modro nebo.

Chemtrail je skovanka iz besed chemical in trail, ki jo nekateri uporabljajo analogno skovanki contrail. Ta pomeni kondenzacijsko sled, belo progo, ki jo iz svojih motorjev spuščajo potniška letala. Gre za razmeroma mlado teorijo zarote, ki je nastala sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se pojavila namigovanja, da ameriško letalstvo nad ameriško prebivalstvo iz letal spušča neznane snovi z neznanimi nameni, ki so v zraku puščale nenavadne kondenzacijske sledi.

Sprožile so jih navedbe iz dokumenta univerze ameriškega vojaškega letalstva, objavljene kot odziv na vojaško uredbo, ki je predlagala vzpostavitev sistema za spreminjanje vremena, s katerim bi ZDA ohranile vodilno vojaško vlogo v svetu. V ameriškem vojnem letalstvu so pojasnili, da uredba ne izraža »dejanske vojaške doktrine, prakse ali sposobnosti«, da ne opravljajo poskusov s spreminjanjem vremena in jih ne načrtujejo niti v prihodnosti. Toda seme strahu pri k teorijam zarote naklonjenim posameznikom je bilo zasejano.

Za kaj torej gre?

V meteorološki srenji vlada prepričanje, ki je podkrepljeno z dokazi in splošnih fizikalnim sklepanjem, da so kondenzacijske sledi letal, na katere opozarjajo nekatera gibanja, običajne kondenzacijske sledi, ki smo jim priča že odkar obstaja reaktivni letalski promet.
Reaktivna potniška letala letijo na višinah med 10 in 14 km. Fizikalno ozadje pojava kondenzacijskih sledi letal, pogoji v katerih nastanejo in kako se razkrojijo, so poznani in jih je mogoče pojasniti z znanjem osnov fizike. Vroč izpuh, ki vključuje tudi drobne delce in vodno paro, se pomeša med hladnejši okoliški zrak. Ko se z dodatno vlago in delci obogatena mešanica zraka ohladi dovolj, nastanejo kondenzacijske sledi letal. Za to ni potrebna dodatna kemija. Če je vlage v zraku več, sledi letal vztrajajo dlje časa, se širijo in počasneje razkrojijo. Skratka, zgolj od relativne vlažnosti zraka na višini letal je odvisno, kako izrazite in kako dolgotrajne kondenzacijske sledi (contrail-e) letala puščajo na nebu.
Glede zloglasnih cemtrail-sov zaenkrat ni dokazov, da obstajajo, kaj šele, da z njimi zastrupljajo ljudi in spreminjajo vreme.

Nasvet glede chemtrail-sov za vse vas …

Ko spremljajte dogajanje na nebu in opazite sledi za letali se najprej vprašate kaj je to, potem pa spremljate kako dolgo ta sled za letalom vztraja. Ob takem pojdite na splet poiskat kakšna je relativna vlažnost v zraku. To naredite večkrat na leto, zraven pa bodite pozorni tudi na vremensko dogajanje. Po našem mnenju boste med vlago in sledmi našli prepričljive povezave, prav tako pa boste lahko tiste sledi, ki dlje ostajajo na nebu povezali z vremenskimi pojavi. Pred frontami in drugim poslabšanjem je običajno, da je relativna vlažnost višja in takrat bodo sledi letal vztrajale nekoliko dlje kot ob stabilnem, suhem vremenu ob visokem zračnem pritisku.

Rezultate in opažanja si zapisujte in se na lastne oči prepričajte o resnici, ker marsikdo, ki že verjame ljudem, ki si to izmišljujejo, ne bo verjel teorijam v tem članku.

Zakaj prihaja do ledenega dežja in posledično žleda?

Žled se pojavi, kadar se pri tleh zadržuje hladen zrak (temperature pod lediščem), v višinah pa veter prižene topel zrak. Če je zraven še možnost padavin (nimbostratusi), iz teh oblakov pada sneg DO tople plasti kjer se zaradi pozitivnih temperatur spremeni v tekočo obliko. Ko pa dež doseže prizemno plast hladnega zraka pa se spet shladi in zamrzne (predvsem ob stiku s podlago). Drobne kapljice se ohladijo na temperaturo pod lediščem, zato zamrznejo.
Žled je vremenski pojav, ki lahko pozimi povzroči največ škode predvsem v gozdovih in na električni napeljavi. Led oblije veje, debla, telefonske in električne žice, drogove ter tudi druge objekte ali predmete. Teža ledu je lahko tolikšna, da se lomijo veje in debla, zvijajo ali tudi podirajo se železni stebri, žice pa se ob zadostni količini žleda trgajo. Žled je izjemno nevaren v letalskem prometu, saj v primeru, da letalo nima samodejnega odstranjevanja ledu, lahko ima letalo resne težave.

Kaj se je dogajalo ob zadnjem, zelo hudem žledu?


Slika oz. graf  prikazuje vertikalno sondažo oz. temperaturni presek nad Ljubljano. Presek od Ljubljane pa do okrog 3000 m n.v. ..
Rdeča barva na sondaži zgoraj prikazuje območje kritične plasti zaradi katere je 1. 2. pod okrog 2200 m sneg prehajal v dež. Do tega je prišlo zaradi dotoka toplega zraka iz jugozahoda, v tem območju so zapihali razmeroma močni južni do jugozahodni vetrovi, ki so ogreli to plast ozračja.
V prizemnih plasteh (pod 1100 m) se je 1. 2. zadrževal hladen zrak, ki je v naše kraje prispel že nekaj dni prej. Posledično so dežne kaplje, ko so vstopile v plast hladnejšega zraka, nazaj zmrzovale in tako se je debelil žled. Debelina žledu je bila odvisna od količine padavin in tega, kako nizka je bila temperatura. Spomnimo … Občasno je v nižinah padal leden dež tudi pri temperaturah okrog -3 °C.

“Kemični” ali naravni sneg?

Našel se je jezen Primorec, ki hoče ljudem odpreti oči. Na spodnjem posnetku avtor obrazloži in prikaže, zakaj se sneg ob stiku z visoko vročino takoj ne stopi in zakaj na kepi ledu ali snega nastane črna sled.
Avtor posnetka je za primer uporavil led iz zmrzovalnika in ga poskusil topiti s plinskim gorilnikom oz. vžigalnikom. Poglejte kaj se je zgodilo …

Če ste še vedno v dvomih poskusite izvesti poskus sami …
 
Zakaj torej na snegu ob stiku z ognjem iz vžigalnika nastane črn madež?
Gre za nepopolno izgorevanje iz vžigalnika. Črno sled lahko naredimo na vsakem predmetu, ne samo na snegu. Črna sled oz. saje predstavljajo CO2, ki natane zaradi že omenjenega nepopolnega izgorevanja. Spodnje animacijske fotografije prikazujejo nepopolno izgorevanje goriva iz vžigalnika, ki pušča črno sled na steklu in na kosu ledu. Enako se zgodi s kepo snega. Če še vedno ne verjamete temu, poskusite izvesti poskus doma v kuhinji.
 
Kako naredim poskus?

Potrebujete kos kateregakoli materiala in navaden vžigalnik. Z vžigalnikom pričnite segrevati predmet in opazili boste črn madež. Opažanja in rezultate si zapišite.
Vir animacijskih fotografij: www.metabunk.org
Zakaj se sneg ob stiku z vžigalnikom ne stali takoj?
Razmerje med vodo in prostornino ima pri tem največji pomen. Količina vode v snegu je odvisna od zbitosti snega. Primer: Sneg pri zelo nizkih temperaturah je ponavadi zelo suh in lahek – pomeni, da je v njem izjemno malo vode (cca. 85% zraka in cca. 15% vode). Ko naredimo snežno kepo smo sneg zbili in zmanjšali prostornino, smo posledično povečali njegovo težo in gostoto vode v njem. Še vedno pa je v zbiti kepi snega okrog 50 % zraka in le polovica vode. Ob stiku z nenadno vročino iz vžigalnika se bo prostornina snežne kepe skrčila, v preostali prostornini kepe bo gostota vode še nekoliko večja. Po kratkem času se bo sneg končno tudi na ta način pričel taliti. Enako se zgodi pri ledu iz zmrzovalnika, le da je gostota vode tam večja, zato voda iz ledu prične prej odtekati.
 
Če ne verjamete trditvam poskusite izvesti poskus doma … Kako?

Potrebujete navaden vžigalnik, kepo snega iz narave ter kos ledu iz zmrzovalnika. Z vžigalnikom pričnite ogrevati najprej kepo snega. Opazujte kaj se dogaja in si opažanja zapomnite ali zapišite. Nato poskusite enako narediti še s kosom ledu iz zmrzovalnika. Primerjajte kaj se dogaja in pomislite s svojo glavo kakšna je resnica.

Chemtrailov NI!

»Chemtrailov ni. Tisto, kar vidimo, so kondenzacijske sledi. Nihče namerno ne prši kemikalij,« je prepričan tudi dr. Griša Močnik. Res pa je, da noben letalski izpuh ni čist. Z vidika segrevanja ozračja so problematične predvsem črne saje oziroma črni ogljik, ki predstavlja velik del izpuhov iz reaktivnih motorjev. Črni ogljik je drugi največji povzročitelj podnebnih sprememb, ker absorbira sončno svetlobo in segreva atmosfero, hkrati pa znižuje temperaturo pri tleh, ker do njih pride manj sončne svetlobe.
»Po terorističnih napadih 11. septembra, ko so zaprli zračni prostor nad ZDA, so izmerili razliko v temperaturi na tleh. Bila je sicer majhna, a statistično pomembna, saj se zaradi odsotnosti kondenzacijskih sledi sončna svetloba ni več odbijala v vesolje, ampak se je usmerila proti tlom.« Res pa je, da prispevek letalstva k segrevanju ozračja zaradi izpustov črnega ogljika ni velik, največ petodstoten, dodaja. Glavna vira črnega ogljika sta cestni promet in izgorevanje biomase.
Podobno poguben žled je Notranjsko, predvsem Pivko prizadel že leta 1899, ko slovenskega neba še niso preletavale ne Natove ne katere druge jeklene ptice. O katastrofi, ki je pokončala 95 odstotkov dreves, slikovito piše revija Dom in svet.
»Žled, ki je Slovenijo prizadel pred kratkim, je po obsegu tak, da ima glede na zgodovinske podatke daljšo povratno dobo od človeškega življenja, a upoštevati moramo, da se podnebje spreminja, izredni dogodki pa se dogajajo vsake toliko. Tudi vremenski vzorci se zaradi naravnih oscilacij velikega obsega, kar je povezano predvsem z oceani in tudi zaradi vse toplejšega ozračja nekoliko spreminjajo,« pravi klimatologinja Tanja Cegnar.
Vir: Delo
18. junij 2017 | Zaznamki: Aleš Rozman (ciklon.si) | Komentarji (33)

















ROGOŠKI GOZD, na sliki označen z zeleno, in z rdečo označeno, kaj bi predstavljalo 4 ha poseka v državnem gozdu. Ali je res mogoče trditi, da izguba tega majhnega deleža gozda res pomeni poslabšanje protivetrne zaščite in bivalnega okolja? Spodaj ponovno kopiram pojasnilo v zvezi s kmetijak8mi zemljišči in gozdom, ki sem ga pripravila tudi za časnik Večer in lokalni časopis občine Hoče-Slivnica:

INVESTICIJA MAGNA: DEJSTVA O KMETIJSKIH ZEMLJIŠČIH IN GOZDU (v 9 točkah):

1) Za investicijo Magna je načrtovano, da se poseže na 78 ha izredno kakovostnih kmetijskih zemljišč. Analiza, ki so jo decembra 2016 opravili pedologi Biotehniške fakultete v LJ, je pokazala, da je povprečna boniteta tal na tem območju 61 (boniteta tal se ocenjuje v razponu od 0 do 100, v Sloveniji pa je povprečna boniteta vseh kmetijskih zemljišč 41,5). Zemljišča za investicijo so torej uvrščena v zgornjih 6 % kmetijskih zemljišč v Sloveniji. Analize so tudi pokazale, da so tla popolnoma neonesnažena. Gre za idealna kmetijska tla neprecenljive vrednosti, ki jih je narava ustvarila skozi več deset tisoč let (za nastanek 1 cm tal je potrebnih okoli 500 let).

2) Pri iskanju rešitev je MKGP izhajalo iz dejstva, da je bila ta lokacija investicije določena zaradi specifičnih zahtev investicije, ki jim druge preučevane lokacije niso zadoščale, in da je investicija strateškega pomena za regijo, ki se sooča z izredno visoko brezposelnostjo. Pozitivno mnenje k predlogu OPN Hoče – Slivnica pa MKGP kljub temu ne bi moglo podati, če OPN za izgubo 78 ha kmetijskih zemljišč ne bi predvidel ustreznih omilitvenih ukrepov, s katerimi se z rodovitno prstjo, ki se bo pridobila na mestu investicije, za kmetijsko rabo usposobijo nova kmetijska zemljišča, saj bi bilo tako ravnanje v nasprotju s predpisi. K varovanju najboljših kmetijskih zemljišč nas namreč zavezuje 71. člen ustave, pa tudi kmetijska in prostorska zakonodaja.

3) Občina je vzpostavitev nadomestnih kmetijskih zemljišč predvidela na gozdnih zemljiščih v izmeri 63,5 ha in na degradiranih zemljiščih. Sprememba gozdnih v kmetijska zemljišča je bila za gozdarsko stroko sprejemljiva, saj kljub temu, da ima tamkajšnji gozd ekološko funkcijo, pa v veljavnih gozdarskih dokumentih nobena od gozdnih funkcij ni poudarjena na prvi stopnji, kar bi bila sicer ovira za izdajo pozitivnega mnenja z njihove strani. Posek gozda je bil sprejemljiv tudi z vidika bilance gozdnih površin, saj je Slovenija tretja najbolj gozdnata država v EU z 58,4% gozdnatostjo oz. skoraj 1,2 milijona hektari gozdov (gozdov imamo 6,6-krat več kot njiv), medtem ko imamo le 1/3 potrebnih obdelovalnih kmetijskih površin, potrebnih za normalno samooskrbo prebivalstva. V sprejetem OPN-ju je predviden tudi način ravnanja z zemljo, zlasti z njeno vrhnjo, najbolj rodovitno plastjo (živico), ki se mora takoj po odvzemu napeljati na nadomestno zemljišče, in nadzor del s strani pedologa, tako da bi se zagotovilo, da se s primerno pripravo tal pred navozom in manipulacijo prsti ohrani njena kakovost in da bu bila na nadomestnih kmetijskih zemljiščih čim hitreje možna njivska raba. Strokovne službe MKGP so ocenile, da je pod takimi pogoji poseg na najboljša kmetijska zemljišča dopusten, zato je MKGP dalo pozitivno mnenje k OPN, ki ga je kasneje sprejel Občinski svet Hoče – Slivnica. Postopek in sprejem OPN je namreč v pristojnosti občine, posamezna ministrstva in strokovne inštitucije pa k OPN podajajo soglasje oz. mnenja.

4) Na MKGP smo 16.5.2017 prejeli pobudo Civilne iniciative Rešimo Rogoški gozd in Občine Hoče - Slivnica, da se ne posega v Rogoški gozd, pač pa se izvedba prve faze investicije zagotovi z vzpostavitvijo kmetijskih zemljišč z rekultivacijo degradiranih zemljišč deponije DARS-a. MKGP je 22.5. sklicalo sestanek z županom Občine Hoče Slivnica, predstavniki Civilne iniciative Rešimo Rogoški gozd ter predstavniki MGRT ter MOP. Na sestanku smo ugotovili, da se s sanacijo DARS-ove deponije, ki je v sprejetem OPN-ju predvidena v tretji fazi gradnje, pridobi 4,6 ha nadomestnih kmetijskih zemljišč, ker pa je za pridobitev gradbenega dovoljenja za I. fazo, v skladu s sprejetim OPN, potrebno zagotoviti 8,6 ha nadomestnih kmetijskih zemljišč, se je občini predlagalo, da se pravočasna izvedba prve faze investicije Magna zagotovi na način, da se preostalih 4 ha nadomestnih kmetijskih zemljišč zagotovi s posekom gozda. Za prvo fazo namreč sprejeti OPN, ki je veljaven predpis, predvideva vzpostavitev novih kmetijskih zemljišč (njiv) v obsegu 8,6 ha znotraj 38 ha gozdnega kompleksa državnih gozdov. Taka sprememba OPN, ki bi se nanašala samo na časovno zamenjavo in kombinacijo I. in III: faze, bi bila namreč lahko izvedena po skrajšanem postopku, saj ne gre za vsebinske spremembe. Hkrati je bila na tem sestanku dana zaveza župana Občine Hoče Slivnica, da bo za naslednje faze gradnje poiskal druge možnosti za vzpostavitev kmetijskih zemljišč v svoji in drugih občinah, tako da kasneje ne bi več posegali v Rogoški gozd, MOP, MKGP in MGRT pa smo se zavezali, da bomo vse alternativne predloge oz. spremembe OPN-jev obravnavali prioritetno.

5) Na sestanku 22. maja 2017 in kasneje po prejemu pisnih pobud s strani župana Občine Hoče – Slivnica in Civilne iniciative Rešimo Rogoški gozd, ter na sestanku s krajani Rogoze 2. junija 2017 so bile obravnavane tudi druge pobude Civilne iniciative in Občine Hoče - Slivnica, na primer vzpostavitev kmetijskih zemljišč na drugih degradiranih zemljiščih, gramoznicah itd. ali usposobitev kmetijskih zemljišč na degradiranih zemljiščih v Občini Rače. Za te pobude je MOP ocenil, da bi zahtevale spremembo OPN zadevnih občin po rednem postopku in z vključitvijo vseh mnenjedajalcev, kar bi tudi ob prioritetni obravnavi trajalo okrog 6 mesecev. Tako dolg postopek bi po mnenju MGRT ogrozil začetek investicije.

6) Civilna iniciativa je 31. maja 2017 predlagala tudi deponiranje živice, dokler se ne najdejo primerna degradirana zemljišča in izpeljejo vsi potrebni postopki spremembe OPN-jev, največ do enega leta. Med deponiranjem se zelo poslabšajo lastnosti rodovitnega sloja tal zaradi odmiranja koristnih živih organizmov v nižjih slojih deponirane zemlje, izpiranja in erozije, pri kasnejši rekultivaciji pa prihaja do močnega zbijanja tal, uniči se struktura tal ter s tem nosilnost in infiltracijska sposobnost. Strokovnjaki Biotehniške fakultete nadalje opozarjajo, da je vzpostavitev nadomestnih kmetijskih zemljišč v deponijah lahko upravičeno le takrat, kadar je nerodovitni prostor (deponije, opuščene gramoznice, itd.) neonesnažen in so zemeljske oz. geološke plasti dovolj debele, da ustrezno zaščitijo podzemne vode. Pri tem naj spomnim, da je osnutek spremembe OPN Hoče – Slivnica predvideval tudi sanacijo gramoznice v hoško-slivniški občini, vendar je bil v končni različici ta poseg umaknjen zaradi nasprotovanja vodarjev. Zato takih alternativnih rešitev ni mogoče uporabiti brez celovite strokovne presoje.

7) Na koncu želim izpostaviti, da se MKGP zaveda pomena investicije Magna za razvoj Občine Hoče – Slivnica in celotno SV Slovenijo, zato si ves čas prizadeva iskati rešitve, ki bi omogočile izvedbo investicije, hkrati pa zagotovile ohranitev najbolj rodovitnega zgornjega dela tal in vzpostavitev nadomestnih zemljišč kot omilitvenega ukrepa, saj je samo pod takimi pogoji poseg na najboljša kmetijska zemljišča sploh dopusten.

8) Glede na to, da je celotno območje nižinskega gozda med Hočami in Rogozo veliko okoli 300 ha in da je od prvotno predvidenih 63,5 ha za posek gozda, po kompromisnem predlogu za posek predvidenih samo 4 ha (da si predstavljamo: to je površina 3 in pol zelenic znotraj 400 m atletske steze), lahko ocenimo, da posek gozda ne bo pomenil bistvenega vpliva na okolje in ne bo pomembno poslabšal kvalitete bivalnega okolja okoliških prebivalcev. Družba Slovenski državni gozdovi, ki gospodari z državnimi gozdovi, je tudi izrazila pripravljenost, da se lokacija sečnje dogovori z občino, prav tako so se pripravljeni z občani dogovoriti o režimu sečnje in spravila lesa, tako da bi bil posek za občane kar najmanj moteč.

9) Vsak razvoj zahteva večji ali manjši človekov poseg v okolje. Pri tem smo kot družba v največji možni meri dolžni varovati vse naravne vire, tako gozd, ki dejansko predstavlja naša pljuča, kot navaja Civilna iniciativa Rešimo Rogoški gozd, kot tudi najbolj rodovitno kmetijsko zemljo, ki je v Sloveniji ogrožen naravni vir (hoško-slivniška občina pa je bogato obdarjena tudi z njim), saj predstavlja nenadomestljiv vir narodove samooskrbe s hrano.
13. junij 2017 | Zaznamki: Tanja Strniša | Komentarji (15)
6. junij 2017 | Komentarji (4)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ... 100 101 102
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
29 30 31 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 1 2

Top 5 vpisov


Št. registriranih uporabnikov: 160995
Forum avtorjev: 15815 Forum teme: 34193 // Odgovorov: 1859767
Blog avtorjev: 3549 // Blogov: 83540 // Komentarjev: 1199286
Avtorji fotografij: 25093 // Slik: 213843 // Videov: 19246 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "