Uporabnik: Geslo:
Znani stockholmski inštitut za raziskovanje miru (SIPRI) uporablja pri definiciji vojne naslednje, sicer v vojaški doktrini splošno sprejete kriterije.
Po teh kriterijih so “spopadi nizke intenzivnosti tisti, v katerih skupno število padlih vojakov in drugih, ki so padli v boju ... ni večje od 1000, pri čemer jih v letu opazovanja ni padlo več kot 25.”
SIPRI pozna tudi spopade srednje intenzivnosti. To so “tisti, v katerih je v letu opazovanja padlo več kot 25 vojakov in manj kot 1000 vojakov.”
Na koncu lestvice imamo vojne. Vojne so “tisti spopadi visoke intenzivnosti, v katerih je bilo v konkretnem letu opazovanja ubitih več kot 1000 vojakov.”
Poglejmo sedaj bolj natančno, kaj se je pred 24 leti pravzaprav dogajalo v Sloveniji.
Je bila to res – “vojna”?
Ker naj bi bilo v Sloveniji v času spopadov po razglasitvi neodvisnosti Slovenije ubirih 44 vojakov JLA, ranjenih pa je bilo 187 in ker naj bi na slovenski strani po podatkih Mednarodnega rdečega križa padlo osem teritorialcev in štirje policisti (ter okoli 15 civilistov, med njimi večinoma voznikov tujih tovornjakov) je mogoče spopade v Sloveniji opisati le kot “spopade nizke intenzivnosti ali kot spopade “srednje intenzivnosti.”
Vojne po mednarodnih vojaških standardih pa v Sloveniji preprosto ni bilo, saj je bilo več kot 10-krat premalo mrtvih. To seveda ne pomeni, da bi si Slovenija morala prizadevati za več žrtev, zato da bi lahko danes govorili o vojni. Nasprotno. Škoda je, da se Slovenija ni osamosvojila brez smrtnih žrtev. Do tega je prišlo zaradi spleta okoliščin. Toda na koncu tega procesa nikoli ni prišlo do vojne, pač pa do spopadov. Spopadov, prekinjenimi s pogajanji, ki so jim sledili novi spopadi, v katerih je JLA imela – med drugim – tudi jasna navodila, da ne sme kršiti mednarodnih konvencij. In se je teh pravil tudi držala, predvsem pa proti Sloveniji s tem, ko se je odpravila da “zavaruje meje” ni sprožila vsesplošne vojne.
Predsednik države torej ni govoril resnice. Izrekel je neresnico, ki pa jo hkrati ni mogoče izenačiti z zavestno lažjo. Gre za neresnico, ki je del splošno sprejetega slovenskega mita. Zmaga in osamosvojitev Slovenije morda zaradi neresnice o vojni tistim, ki pri njej vztrajajo izgledata večji in pomembnejši. Osamosvojitev, ki je bila kronana z vojaško zmago se očitno mnogim še zmeraj zdi lepša in pomembnejša, kot pa bi bila osamosvojitve brez vojne. V tem smislu je Slovenija morda bliže Balkanu, kot bi to marsikdo želel priznati, vsekakor pa vztrajanje pri “vojni” ki se ne more primerjati s pravimi vojnami, ki so se začele takoj po slovenski osamosvojitvi Slovenije južno od nas. Morda se v tem pretiravanju z “vojno” skriva tudi nekaj slabe vesti; ni potrebno pozabiti, da je zadnji ameriški veleposlanik v SFRJ Warren Zimmerman Sloveniji očital egoizem.
S trditvijo, da je tudi pri nas bila “vojna”, da smo torej tudi v Sloveniji doživeli vse tisto kar je prizadelo ostale žrtve “agresije” (razen Makedonije) pravzaprav vsi “isti.”
Druga običajna zmota, ki se redno pojavlja 25. junija je prepričanje, da je samostojna Slovenija nastala že zgolj z razglasitvijo neodvisnosti 25. junija leta 1991 ter da je JLA s tem datumom avtomatsko postala “tuja vojska.” Prav zaradi tega so slovenska sodišča po osamosvojitvi tudi preganjala številne pripadnike JLA, ki so jim tožilci neupravičeno očitali službovanje v “tuji vojski”, zaradi obtožbe o “agresiji” ki je mednarodni pojem in ne velja za mednarodno pravo pa so jim na podlagi odloka Peterletove vlade tudi odvzemali zaslužene pokojnine.
In kdaj smo se Slovenci in z nami Slovenija res osamosvojili? Ali je to res bilo ob razglasitvi odcepitve? Ali je to res bil 25. junij 1991? Če pogledamo malo bolj pozorno in se spustimo v samo ozadje, ugotovimo, da je to bilo šele 8. oktobra 1991.
V enajstem mnenju Badinterjeve komisije, ki je svoje mnenje podala 11. januarja 1992, je namreč zapisano, da gre v primeru SFRJ “na eni strani gre za razpad države… po drugi strani pa razpad SFRJ … ni posledica sporazuma med stranmi, temveč proces razkroja, ki se je podaljšal na določeno časovno obdobje in za katerega je Komisija ugotovila, da se je pričel 29. novembra 1991 …« Brionska deklaracija je osamosvojitev odločila do 5. oktobra leta 1991. Badinterjeva komisija je tedaj ocenila tako: “S tem datumom sta obe Republiki dokončno prekinili vse vezi z organi SFRJ in si s stališča mednarodnega prava pridobili status suverenih držav. Torej si velja zapomniti 8. oktober 1991 kot dan, ko sta ti državi prevzeli nasledstvo,« pri čemer je bila “Arbitražna komisija mnenja: - da so datumi, ko so države, ki so izšle iz nekdanje SFRJ, le-to nasledile, naslednji: - 8. oktober 1991 za Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo …«
Če vse to vzamemo v obzir, ugotovimo, da si danes Janša, Bavčar, Krković, ... lastijo nekaj česar ni bilo, oziroma je bilo rešeno za pogajalsko mizo na Brionih. Vsi pa vemo, kdo so bili ljudje, ki so na Brionih na osnovi Ustave SFRJ iz leta 1974, ki je Slovenijo kot državo opredelila in ji dala možnost odcepitve, Slovenijo rešili morije in ji začrtali pot k samostojnosti.
26. junij 2015 | Zaznamki: VIR: TM | Komentarji (24)
Odporniško gibanje je kljub stranpotem, na katere je danes zreducirana vsa zgodovina druge svetovne vojne na Slovenskem, temeljni kamen slovenske državnosti in narodnega obstoja 
 
Dr. Božo Repe

Je mogoče današnjim mladim generacijam, ki zgodovinsko »znanje« pobirajo iz izjav raznih »analitikov« in politikov v prepirljivih TV-oddajah ter iz zmerjanj po spletnih forumih, razložiti razsežnosti štiriletne partizanščine in pomen njene zmage za obstoj slovenstva in nastanek slovenske države? Danes slovensko nebo varujejo potomci tistih, ki so nekoč požigali slovenske vasi in streljali talce, plačani slovenski vojaki pa za boljšo eksistenco branijo slovensko ozemlje in demokracijo nekje v afganistanskih hribih. Druga svetovna vojna ni bila drugega kot komunistična revolucija, njen konec pa pogrom nad nedolžnimi. Partizani so bili zavedeni, zavedla jih je (zločinska) komunistična partija, sploh pa so po nekakšni kavbojski logiki pobili »samo« nekaj tisoč Nemcev, njihov cilj je bil predvsem pobijanje sonarodnjakov. Kot da bi šlo zgolj za pobijanje in kot da vsak malo razgledan človek ne ve, kakšna so razmerja med žrtvami agresorskih armad in okupacijskega aparata na eni strani in civilnimi žrtvami ter gverilskim odporom na drugi strani, pa naj gre za nacistično nemško armado v Sloveniji ali ameriške enote v Vietnamu in še kje. Pa je bilo, kot je izračunal dr. Marjan Linasi, samo na avstrijskem Koroškem, torej v uradno nacistični Nemčiji, brez vse druge dejavnosti Osvobodilne fronte, 747 evidentiranih bojev, akcij in spopadov med partizani in nacističnimi oboroženimi silami.
Kolaboracija je bila izsiljena, odpor proti okupatorju nelegalen, za Slovence bi bil najboljši »atentizem«, ponovno ponižno čakanje, da nas osvobodi kdo drug in nam znova določi, kje in kako bomo živeli, če bi vojno fizično sploh preživeli, seveda. Škof Rožman, ki je že od nastopa škofovske funkcije v začetku tridesetih let sistematično ustvarjal jurišne klerofašistične organizacije in indoktriniral mlade ter vse ravnanje podrejal ideološkemu boju po navodilih iz Vatikana (kot jih je pač pojmoval), jih postavljal pred zvestobo narodu in je tako na osebni ravni gotovo eden od najbolj odgovornih za razkol med Slovenci, je v novodobni interpretaciji postal neke vrste humanitarec tipa matere Tereze. Se je treba čuditi, da Grki, ki imajo popolnoma drugačen odnos do odporništva v drugi svetovni vojni (četudi so imeli veliko bolj krvav medsebojni spopad), danes vztrajno branijo svoje nacionalne, pa tudi socialne in druge pravice, če je treba, tedne in mesece, in če je treba, tudi na ulicah, medtem ko brezpravne Slovenke in Slovenci, ko jih mečejo iz tovarn, jokajo v kamere in iščejo pomoč psihoterapevtov? Geslo francoske revolucije Svoboda, enakost, bratstvo (beri solidarnost) je pri Slovencih zreducirano na (sicer hvalevredno) polnjenje skladišč dobrodelnih organizacij. Smo filozofijo odporništva, ki nas je med vojno ohranila, sedaj, ko imamo svojo državo in naj bi bili »na vrhuncu« zgodovine, znova konformistično zamenjali s filozofijo kolaboracije in servilnosti ali, kot so rekli včasih, hlapčevstva?
Saj ni treba velikih zgodovinskih razprav, vprašanja se lahko lotimo zelo sodobno. Danes v vsaki reviji berete analize drže in obrazne mimike tega ali onega, iz tega se delajo cele štorije, določajo značaji, razbirajo vzroki in ozadja odločitev, napovedujejo padci vlad. Kaj, ko bi kateri od teh strokovnjakov samo bežno pogledal slike škofa Rožmana na vseh številnih italijanskih in nemških proslavah in manifestacijah, na katerih je sodeloval. Ne samo ob domobranski prisegi, pač pa tudi pri mašah, ki jih je bral v čast fašističnih zmag, ob podelitvi visokega odlikovanja, ki so mu ga dali italijanski okupatorji in ga je slovesno sprejel (v srcu z odporom, seveda, kot domobranci prisego »brezimenemu« vodji nacistične Nemčije), ob nacističnih praznikih. Štiri leta se ni hotel srečati in pogovarjati z voditelji OF, čeprav so bili med njimi tudi krščanski socialisti, z Rösenerjem, ki je v smrt poslal na tisoče Slovencev, pa se na slikah prijazno rokuje in se mu smehlja! Močno dvomim, da bo še tako skrben opazovalec razen res izjemoma videl kakšno »izsiljenost« na Rožmanovem obrazu, prej uživanje v pozornosti, če ne kar samozadovoljstvo. In kaj bo videl na slikah borcev prvih partizanskih čet (po Rožmanu »brezbožnikov«, proti katerim je pomagal organizirati protikomunistične milice in domobranstvo in jim pošiljal kurate), npr. Brežiške čete, ki je skupaj z drugimi hotela preprečiti množično izseljevanje iz Obsotelja in Posavja? Še po smrti je na skoraj otroških obrazih videti brezmejen pogum in odločenost, na puški enega od padlih je vrezano: »Smrt fašizmu, svoboda narodu! No pasaran fašisti! KPS.« In peterokraka zvezda s srpom in kladivom.
Brez zgodovinskega znanja in tudi brez demagogije je jasno, kje sta bila tedaj slovenski obstoj in prihodnost in kdo ju je ustvarjal. Na katerih slikah bomo iskali vrednote, če jih sploh kdo še hoče?
Vsi trije okupatorji Slovenije so imeli enoten cilj - izničiti slovensko narodno eksistenco. Pri tem so stalno kršili mednarodno pravo: streljali so talce, pošiljali ljudi v koncentracijska taborišča, jih sistematično izseljevali, da bi izpraznili slovensko nacionalno ozemlje, izvajali prisilno mobilizacijo, požigali vasi, da bi preprečili povezavo prebivalstva s partizani. Slovenske razmere med drugo svetovno vojno so bile po vseh primerjavah med najtežjimi v okupirani Evropi. OF, ki je politično vodila slovensko odporniško gibanje, je bila tesen zaveznik svetovne protifašistične koalicije in je z njo zmagala v drugi svetovni vojni. Za nekaj dni ob koncu vojne je dosegla tudi star narodnopolitični cilj združitve vseh ozemelj, na katerih živijo Slovenci, torej tudi ozemelj v današnjih Avstriji, Italiji in Madžarski.
Izjemnost in posebnost slovenskega odpora zoper okupatorje se kaže prav v OF, ki ji je sredi okupacije uspelo ustvariti »državo v državi«. Delovala je izvoljena oblast z lastnim gospodarskim in denarnim sistemom, mrežo skritih bolnišnic, delavnic, tiskarn, kurirskih postojank ... Svojo vitalno moč je črpala zlasti iz kulture, ki je Slovencem skozi stoletja pomagala ohranjati nacionalno identiteto. Odporniško gibanje je bilo kljub zgrešenostim in stranpotem, na katere je danes zreducirana vsa zgodovina druge svetovne vojne na Slovenskem, temeljni kamen slovenske državnosti in narodnega obstoja.
Najbolj udarni del OF je bila partizanska vojska. Nobeno zgodovinsko mnenje ne more mimo dejstva, da so se na začetek vstaje najbolj pripravljali komunisti: zbirali so orožje, ustanavljali vojaške komisije in borbene skupine, urili člane v ravnanju z orožjem, pripravljali posvete z aktivisti. Usmeritev v odpor je očitna že v času med ustanovnim sestankom OF 26. aprila in napadom na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. V Sloveniji je CK KPS na ta dan ustanovil Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, odpor pa naj bi se bil začel (kot je bilo uradno določeno po vojni, ker je bil dan OF za jugoslovanske razmere »prezgoden«), mesec kasneje, 22. julija, ko je skupina ilegalcev pod Šmarno goro napadla slovenskega orožnika v nemški službi in ga ranila, nato pa ustanovila Rašiško četo. Kljub še veljavnemu paktu Hitler-Stalin, ki pa je v slovenskih razmerah imel bistveno manjši vpliv kot npr. na Poljskem ali v Franciji, so se posamične skupine komunistov na odpor pripravljale tudi samoiniciativno, brez povezave z vodstvom. To kaže sestanek gorenjskih komunistov (nekateri so bili španski borci) že 20. aprila 1941, torej teden dni pred nastankom OF, na Slamnikih nad Bohinjsko Belo. Glavna tema sestanka je bilo zbiranje orožja (veliko so ga že do tedaj potegnili iz Save, kamor ga je odvrgla jugoslovanska vojska), skupaj s pripravami na oboroženi odpor. Beseda je tekla tudi o taktiki odpora, ki naj bi bila glede na okoliščine partizanska. Okvirno strategijo oboroženega boja so sicer določili na partijski konferenci v Ljubljani 1. junija: ne zgolj diverzantske akcije in sabotaže, za kar se je zaradi sovražnih postojank in gostih komunikacij zavzemal del komunistov, temveč tudi partizanske enote, ne množična vstaja, pač pa ob dobri organizaciji več manjših žarišč, iz katerih se bo širilo narodnoosvobodilno gibanje. To strategijo so, razen Stare pravde, ki je iz OF izstopila, sprejele vse organizacije.
Načelna odločitev za oboroženi odpor je sicer povezana že z ustanovnim sestankom OF. Mimogrede, kot je dokazal dr. Bojan Godeša, se je OF že od vsega začetka imenovala tako, izraz Protiimperialistična fronta sta v nekaterih kasnejših poročilih iz partijskih razlogov uporabljala Edvard Kardeljin Boris Kidrič. Seveda je bila odločitev za odpor zelo tvegana. Leta 1941 je na Slovenskem nastalo 32 samostojnih partizanskih čet v sedmih bataljonih, skupaj kakšnih 2000 partizanov. Kar 15 čet je bilo razbitih. Prvo leto je bilo pobitih ali zajetih in ustreljenih 231 bork in borcev, konca vojne ni dočakalo 882 prvobork in prvoborcev, torej skoraj polovica. Dileme so bile v vodstvu OF velike. Josip Vidmar je v spominih na ustanovni sestanek OF zapisal: »Priznati moram, da me je misel o takojšnjem oboroženem odporu presenetila in tudi prestrašila. Pričakoval sem predlog za organiziran in smotrno voden pasivni odpor, za tih, toda viden protest zoper okupatorja, toda oborožen odpor? Kako in s čim? Spominjam se, da sta Jože Rus in Tone Fajfar drug za drugim takoj sprejela predlog KP v celoti. Mi trije kulturniki pa smo bili počasnejši. Hoteli smo vedeti, kako naj si konkretno predstavljamo oborožen odpor in njegovo organizacijo. Pojasnili so nam, da gre kajpada za partizanske akcije, ali z drugo besedo, za gverilsko vojno. Poslušal sem in gledal skozi okno. Zunaj je padal hladen pomladanski dež. Gverila? In zime? In prehrana? In strahotni vojaški in policijski stroj obeh okupatorjev? Ali ne bi bilo brezumno početje, ali smemo prevzeti odgovornost za vse žrtve in vse, kar bo temu sledilo? Bilo mi je tesno pri duši. Toda ali sploh obstaja drugačna častna pot? Ali tih pasiven odpor ne bi našel svojega konca v malodušni in poniglavi podložnosti? Ne, rajši vse prej kot to ...«
Niti Italija niti Nemčija nista priznavali partizanov kot vojskujoče se sile, ki bi jo varovalo mednarodno pravo, zato so okupatorji vojne ujetnike in ranjence pobijali ves čas vojne. Samo leta 1941 so na Slovenskem ustrelili vsaj 100 ujetih pripadnikov partizanskih enot. Šele septembra 1943 je nemški okupator za območja jugovzhodne fronte tudi partizansko vojsko priznal kot vojskujočo se silo in kot redno armado. Hitler je o tem izdal odredbo, a ta odredba za Slovenijo ni veljala do jeseni 1944, ko je general Erwin Rösener izdal odlok, naj se ujeti partizani obravnavajo kot vojni ujetniki. Odlok na terenu ni bistveno spremenil razmer, Nemci so še naprej ohranjali taktiko pobijanja partizanskih ujetnikov, tudi, ali še posebej, ranjencev. Prav tako so ustrelili precej zavezniških letalcev, če so jih dobili pred partizani ali so jim jih izročili domobranci. Partizanom je uspelo rešiti 303 ameriške in 30 britanskih pilotov ter nekaj tisoč vojnih ujetnikov iz različnih držav protifašistične koalicije.
Nekateri zgodovinarji v dokaz prenagljenosti in brezkompromisnosti odpora, ki se menda ni oziral na civilne žrtve, radi navajajo referat Lojzeta Udeta pred krščanskimi socialisti 8. januarja 1942. Ude je zapisal, da lahko nastane ogromna škoda, če bi z oboroženo akcijo prehitevali svetovni položaj, in naj se boj proti nacizmu in fašizmu ne razume tako, da morajo Slovenci žrtvovati sebe ali svoj obstoj, in da oborožena akcija ne more biti pomožna akcija za Sovjetsko zvezo. Vendar je odpor kot nujen silobran tudi podprl, še več, zapisal je, da se morajo Slovenci boriti, četudi niso neposredno ogroženi (kot je v tistem trenutku menil, da ni Ljubljanska pokrajina), saj imajo do drugih narodov tudi dolžnosti. Kritiziral je iskanje rešitve v podpiranju sil osi po hrvaškem zgledu. Ude je v svoji kritiki priznal, da je laže govoriti, kot se po teh besedah ravnati, in da »nastopanje okupatorjev, zlasti v onem delu Slovenije, ki je zaseden po Nemčiji, nas skoraj vsak dan postavlja v situacije, ki izzivajo upor,« in da je bolje, da slovenski kmet, ki je jedro naroda, če je že tako, leži v slovenski zemlji, ne pa v tuji. Udetov govor je bil v funkciji izboljšanja delovanja OF (skupaj s kritiko pobijanja denunciantov in kolaborantov, še posebej brez zanesljivih podatkov o krivdi) in ostre obsodbe kolaboracije, ne pa nasprotovanja odporu, saj je tudi sam šel v partizane.
Relativiziranju pomena začetka in razvoja organiziranega odpora so namenjene tudi teze o tem, da ga je začela skupina tigrovcev, ki so jih Italijani presenetili na Dolenjskem, ali da so brez povezave z OF nastale skupine katoliške provenience »s pravim odporniškim predznakom«, pa označevanje strankarskih milic za odporniške, poudarjanje obveščevalne dejavnosti liberalnih krogov še pred napadom na Jugoslavijo in nekaterih posameznikov, tudi iz domobranskih vrst, kasneje. Iz fragmentov naj bi tako za nazaj z nekakšno mešanico »odpora« in kolaboracije kolaboracijo relativizirali in ustvarili vtis o drugem, nekomunističnem odporniškem gibanju, ki je trezno in preudarno čakalo na »pravi« trenutek. Če bi vse skupaj dobronamerno sešteli, pa dodali še skupni partizansko-četniški napad na Ratež spomladi 1942 (kmalu zatem so četniki začeli napadati partizane in se nato zatekli pod italijansko varstvo) in četniški napad na Malečnik leta 1944 (tudi tam so takoj nato sklenili sporazum z Nemci), je to bolj ali manj celotna slika o odporu zunaj OF. V glavnem v smislu kalkulacij, ne pa osebnega tveganja in akcije. Več kot skromno celo za kakšen Luksemburg! Zato je treba v neskončnost ponavljati tezo, da komunisti niso »dopustili« odpora zunaj OF. Le kaj bi se (lahko) zgodilo četnikom ali komu drugemu, če bi se v resnici boril proti okupatorju in bi to zaznavala in podpirala tudi protifašistična koalicija, skupaj s Stalinom, ki je priznaval kraljevo begunsko vlado in svaril Tita pred ustvarjanjem nove, partizanske ob-lasti? Kaj pa so drugega pričakovali in zaman zahtevali, od Churchilla navzdol? Če že, bi se zadeve razpletale ob koncu vojne, tako kot v Grčiji, nastanka in razvoja alternativnega odporniškega gibanja, če bi ga kdo resnično želel, pa ne bi mogel preprečiti nihče.
Po skoraj štirih letih trdih bojev je imela spomladi 1945 partizanska vojska okrog 30.000 oboroženih borcev, sovražnih vojakov pa je bilo okrog 135.000. Poleg tega so bile sestavni del partizanske vojske tudi prekomorske brigade, ki so v Italiji in Severni Afriki nastale iz izgnancev, internirancev, vojnih ujetnikov, bivših italijanskih vojakov iz Slovenskega primorja in Istre. Od 35.000 prekomorcev jih je bilo 27.000 primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov. Niso popustili pritiskom Britancev, naj gredo pod kralja in po grškem zgledu sodelujejo v državljanski vojni, ampak so pomembno prispevali k osvoboditvi Dalmacije in Slovenije.
Januarja 1945 se je oboroženi boj z ustanovitvijo Prekmurske partizanske čete začel tudi v najvzhodnejšem delu slovenskega ozemlja, v Prekmurju in Porabju (do Beneške Slovenije so partizanske enote prišle že leta 1943). S predhodnico Rdeče armade je 3. aprila vkorakala v Mursko Soboto, po krvavih bojih, ko je Mura nosila nekaj sto trupel rdečearmejcev. Sovjetske čete so nadaljevale operacije proti Avstriji, prav tako bolgarske enote, ki niti niso vedele, kaj osvobajajo v Sloveniji (razen plenjenja in posiljevanja, seveda) .
Zaključne operacije so se začele po tem, ko je v aprilskih dneh 4. armada Jugoslovanske armade razbila nemško obrambo in prišla v Gorski kotar, nato pa med nemškima skupinama armad C, katere glavnina je bila v Italiji, in E, ki je obrambo osredotočila med Dravo in Savo, prodirala v Istro in proti Trstu. Drugi krak napada je šel proti Ilirski Bistrici in Št. Petru na Krasu (Pivki). To mu je omogočilo tudi osvobojeno ozemlje ob izviru Kolpe, na južnem Kočevskem in v Beli krajini, ki so ga uspešno branile enote 7. korpusa. Deveti korpus je imel nalogo, da izpelje ofenzivo v sovražnikovem zaledju in prodira po dolini Soče, osvobodi Gorico in Tržič ter prepreči prihod nemških okrepitev iz Italije. V Trstu se je slovensko-italijansko protifašistično gibanje, ki ga je vodila ilegalna slovenska komanda mesta Trst, začelo pripravljati na vstajo. Zavezniške sile so čez Pad prodrle do Piave. Osemindvajsetega aprila so se začeli uvodni boji za Trst, v samem mestu pa so doživeli vstajo in hude boje. Večina Trsta je bila osvobojena do 1. maja z usklajeno dejavnostjo vstajnikov, akcijami 9. korpusa v zaledju in frontalnim prodiranjem 4. armade. Ko je 2. maja prišla v Trst kolona 2. novozelandske divizije, je bil ta - razen nekaj točk odpora, ki so jih Nemci držali zaradi tega, da bi se vdali zaveznikom - že osvobojen. Tudi Gorico so osvobodili partizani, v njej pa sta se namestili obe vojski. Do tedaj je bilo osvobojeno že vse Slovensko primorje, razen dela okrog Ilirske Bistrice, kjer so se enote 4. armade hudo spopadale s četniki in z Nemci.
Posebni motorizirani odred je nato iz Trsta krenil na Koroško. Zavezniki ga niso spustili čez Predel, zato se je prebil čez zasneženi Vršič in se v Kranjski Gori spopadel z Nemci, ki jih je že prej napadal Jeseniško-bohinjski odred. Tudi ta je odšel na Koroško. Kokrški partizanski odred je 4. maja osvobodil ujetnike v Begunjah, nato pa odšel čez Karavanke do Bistrice v Rožu in Borovelj. Osmega maja je skoraj sočasno z zavezniki prišel v Celovec. Na cestah proti Ljubelju so se tiste dni gnetle nepregledne kolone nemških, domobranskih in drugih kvizlinških enot ter civilistov, ki so v strahu bežali na Koroško. Desetega maja, dva dni po nemški kapitulaciji, so nemške in domobranske enote napadle Bračičevo brigado in enote Koroškega partizanskega odreda pri Borovljah, zgolj zato, da bi se vdale britanski vojski. V boju je padlo 180 partizanov, ki so želeli Koroško osvoboditi za zedinjeno Slovenijo!
Naslednje dni so potekali boji za osvoboditev osrednje Slovenije. V Ljubljano so, navdušeno pozdravljene, enote 7. korpusa in 29. hercegovske divizije vkorakale 9. maja.
Tudi v severni Sloveniji, ki je bila glavna smer umika nemških in kvizlinških enot, so hudi boji potekali še po 8. maju, ko je že veljala splošna kapitulacija nemških oboroženih sil v Evropi. Na Koroško je odšla 14. divizija in je svoje enote razporedila po vsem narodnem ozemlju. Glavnina nemške skupine armad E je bila obkoljena v Celjski kotlini in na Koroškem, spremljala jo je množica raznih kvizlinških enot z Balkana. Njen poveljnik general Löhr je v Topolšici severno od Šoštanja podpisal vdajo. Šele 15. maja pa so se na Poljani na slovenskem Koroškem vdale poslednje enote, tako da so spopadi na Koroškem trajali še teden dni po nemški kapitulaciji in uradnem koncu vojne v Evropi.
Slovenski narodnoosvobodilni boj je trajal štiri leta, partizanska vojska pa je delovala na vsem slovenskem narodnem ozemlju in kljub težkim razmeram nikoli ni zapustila Slovenije. Kar 27.000 bork in borcev je dalo življenja za svobodo. Ob koncu vojne je bila slovenska vojska vključena v Jugoslovansko armado, čeprav je bil med vojno sklenjen dogovor s Titom, da bo ostala samostojna. Danes, ko se uspeh Slovenije meri po šolarskih pohvalah evropskih in natovskih veljakov, naj si politiki ogledajo tedanje ocene zahodnih zaveznikov. Churchillovo izjavo v britanskem parlamentu o tem, da bi tisto, kar so storili Tito in partizani, moralo biti za zgled vsem okupiranim deželam v Evropi, pa poročilo britanskega podpolkovnika P. A. Wilkinsona iz aprila 1944, v katerem je slovenske partizane opisal kot mojstre gverilskega vojskovanja, pa Trumanovo zahvalo za rešene pilote. Podobno velja za številne druge zavezniške dokumente, tudi o lokalnih razmerah. Častniki zavezniških vojaških misij so npr. zelo pozitivno ocenjevali koordinirane napade na komunikacije, reševanje zavezniških pilotov, zadrževanje okupatorskih sil, ki bi jih sicer uporabili drugje. To so bili časi, ko je o slovenskih partizanih izhajal strip v ameriški reviji Life!
Občutenje nekega časa lahko veliko bolj kot zgodovinar prikaže umetnik. Slovenski narodnoosvobodilni boj je v ljudeh sprostil enkratne in neponovljive potenciale na vseh področjih. O tem priča tudi 2300 objavljenih literarnih stvaritev, kar pa je zgolj petina vseh zbranih. Besedna analiza teh stvaritev, ki jo je s sodelavci opravil akademik dr. Boris Paternu, pokaže, da so ključne tri besede odpor, trpljenje, upanje. Partizan in pesnik Ivan Minatti, ki so ga nekdaj poznale vse generacije srednješolcev, je bistvo silnega čustvovanja partizank in partizanov ter prebivalstva v majskih dneh leta 1945 zase strnil takole:
»Razprl bom oči pa legel vznak
In vase srkal svobodno nebo
In petje ptičev, zarjo, dan in mrak
Pa stisnil k sebi puško -
Za slovo ...«
20. junij 2015 | Zaznamki: B. R. | Komentarji (16)






























DOMOBRANEC!!!!!!!!

Prijatelj mi je omenil, da se je v zadnjem času pojavilo pisanje o »pravih« vzrokih Balantičeve odločitve, da gre med vaške stražarje. Kot že nekajkrat prej spet poskušajo to usodno pesnikovo odločitev razlagati z njegovim »krhkim« značajem, s prijateljstvom s Francetom Kremžarjem pa s hudo lakoto, ki jo je moral prestajati v Ljubljani, in se je menda rešil na ta način. Takšne govorice se širijo po večini iz krogov rdeče kontinuitete, še posebej iz pričevanj njegovih kolegov na slavistiki, kjer je bil nekaj časa tudi sam član OF. Kar ne morejo preboleti nedvomnega dejstva, da se jim je izneveril in prestopil na stran »belega izdajstva« tako izjemen pesnik, ki se je za vedno zapisal v našo kulturno zgodovino, pa želijo zmanjševati moralno vrednost te njegove odločitve v nekakšen naključni značajski spodrsek, ki so mu bile vzrok posebne razmere, v katerih je takrat bil, pa mladostna značajska nezrelost.

Sam pa sem od blizu, tako rekoč iz prve roke, čisto drugače doživljal peripetije njegovega doslednega in stopenjskega dozorevanja za ta usodni korak. Predvsem lahko že vnaprej zavrnem opisano omalovaževanje Balantičevega »pohlevnega«, da, kar »slabičevskega značaja«. In pritrdili mi bojo tudi vsi tisti, ki so ga poznali bolj od blizu, rekel bi intimno: res je nasprotno, ta skromni, na prvi videz kar preveč »mehki« fant se nam je prijateljem iz Kremžarjevega krožka, pa tudi pozneje tistim iz širšega kulturnega Kroga, kateremu smo se pridružili, pokazal v docela drugačni luči – kot fant z utrjenimi lastnimi pogledi na aktualno problematiko, ki je svoja gledanja znal braniti domiselno in odločno in se dal prepričati edino močnejšim argumentom. Že v debatah v domačem krožku smo občudovali bistrost in pronicljivost njegovega razpravljanja; ne bom pa pozabil, kako je suvereno in pogumno nastopil proti nekaterim »personalistom« v Krogu, ko so se v duhu tedaj aktualnega francoskega katoliškega literarno-filozofskega gibanja zavzemali za nekakšne privilegije: teh naj bi bili deležni »poklicani in izvoljeni« ustvarjalci, ker da jim je Bog naklonil večjo duhovno občutljivost in ustvarjalni talent, pa naj bi jim zato toliko ne gledali »pod prste« v vsakdanjih človeških slabostih. Balantič se je spustil v izčrpno in ostro filipiko ter dokazoval prav nasprotno: ljudje z večjimi obdarjenostmi niso manj, ampak še bolj odgovorni Bogu za te prejete darove duha, ne pa, da bi jim ti bili v potuho. Tedaj so tudi krogovci ugledali »pravega« Balantiča, ki zna v svojih utrjenih prepričanjih vztrajati in jih neomajno braniti.

In tak je bil tudi v vsakdanjem življenju. Res je v svojem stanovanju v Mostah na Ciglerjevi tolkel lakoto, a bil je preponosen, da bi to kazal na zunaj in tožil prijateljem. Tudi naše ponudbe, da bi vsaj kdaj sprejel naša povabila na kosilo, je odklanjal. Prijatelji smo si izmislili zvijačo, kako ga kdaj pa kdaj le prepričati. Zmenili smo se, da bomo vsa naša praznovanja godov in rojstnih dni praznovali skupaj pri njem ali v krožku, tako se je vsaj tistikrat lahko nasitil brez ranjenega ponosa.

Sicer pa je najhujšo lakoto trpel v Gonarsu od poletja do jeseni 1942, ko je dobesedno životaril brez paketov ob skopuških lagerskih obrokih. In to brez vsake pomoči njegovih kolegov z univerze, ki so od blizu gledali izčrpavajoče stradanje tega fanta, čeravno so vedeli, da velja za nadarjenega pesnika. Lahko bi mu bili pomagali v »španoviji«, kakršne smo imeli študentje v našem lagerju Alfa, da bi ga, denimo, vključili in mu kot enakopravnemu dajali skrbno odrejeni delež iz svojih v španoviji prejetih paketov. Ker je bil Balantič tedaj bržčas še povezan z OF, se mi je zdelo toliko bolj čudno, da mu niso nudili te preživitvene možnosti, še bolj pa, da niso nikoli, tako mi je rekel, na večernih internih literarnih nastopih brali njegovih pesmi.

O njegovem vključenju v OF smo zvedeli od Kremžarja še pred internacijo v Gonarsu. Članom krožka je povedal, da se je Balantič po njegovi informaciji priključil OF na slavistiki. Potem pa nam je poudarjeno zabičal, da ga ne smemo niti z besedico pregovarjati ali »spreobračati«. Zakaj Balantič da je dovolj bister in pošten, da bo sam spoznal, kaj je prav – on sam da o tem niti malo ne dvomi.


Tudi v tem se razkriva nelogičnost govoric, da je Balantič podlegal Kremžarjevim prijateljskim prepričevanjem. Bilo je prav nasprotno, France ni bil samo njegov prijatelj, oboževal je Balantiča in mislil samo na to, kako bi mu koristil, mu pomagal. Spomnim se njegovega občudovanja, ko sem ju leto prej, kmalu po začetku okupacije, obiskal v Dobrepolju. Povedal mi je, da vsak večer pozno v noč debatirata, največ o umetnosti, in da vedno, ko pride domov – sam je stanoval pri občinskem tajniku Štihu, Balantič pa pri županu Drobniču (upam, da še prav pomnim imena) – zapiše v dnevnik vse, o čemer sta meditirala. Dosti preveč je občudoval Balantičev talent, da bi si upal siliti fanta v kakršno koli odločitev, kaj šele avanturo.

Sicer pa sem za obe odločilni Balantičevi spoznanji v njegovem gledanju na tedanje slovenske razmere zvedel od njega v času, ko je bil sam, daleč od prijatelja Kremžarja. Za prvo v Gonarsu, ko sva po več mesecih ločena v oddelkih Alfa in Gama končno le prišla skupaj; na jesen so nas namreč izpod šotorov selili v barake. Na skupnem pogradu mi je nekega večera zaupal svoje konvertitstvo: da je dosti razmišljal, pa mu je zdaj jasno: sveta ne more odrešiti nobena nasilna ideologija, ampak edino Kristusova ideologija ljubezni. Prejšnji »oefar« je brez Kremžarja ali mene prišel do tega zanj življenjsko prelomnega spoznanja.

Spomnim pa se tudi njegove končne odločitve. Bilo je na moj god – praznujem ga na Jožeta, čeravno mi je prvo ime Marijan – ko sva šla po Miklošičevi nasproti frančiškanom. Bil sem presenečen, ko mi je kar brez uvoda povedal, kako je zdaj prepričan, da se je proti zločinskemu komunizmu treba boriti. Zato da bo šel h Kremžarju – ta je bil tedaj že poveljnik vaške straže v Grahovem – a orožja ne bo vzel, ampak mu bo pomagal v pisarni. Ne spomnim pa se, čez koliko dni in kako je potem odšel na postojanko. Tudi ob tej njegovi odločitvi je bil Kremžar daleč stran, očitno pa je Balantič o vsem že prej dolgo razmišljal.

Zakaj je potem vseeno nosil orožje in hodil z drugimi stražarji na akcije, mi sam ni nikoli omenil, a tudi vprašal ga nisem. Sodim pa, da so ga v to potegnile strahote rdeče revolucije, ki so se dogajale tako rekoč pred njegovimi očmi po Dolenjskem in Notranjskem. O tem me prepričuje tudi njegovo ravnanje po kapitulaciji Italije, ko se je srečno rešil in se s Kremžarjem zatekel v Ljubljano. V razcefranem laškem vojaškem plašču je potem stražil na bloku na Lavrici, a je samo odmajeval z glavo, ko sem mu dopovedoval, da slovenskemu narodu lahko prav tako in še koristneje služi s svojo poezijo kot s puško. Odločno me je zavrnil in odšel s Kremžarjem nazaj v Grahovo, kjer je, kot vemo, končal v ognju.

Tudi po pripovedovanju našega krožkarja Staneta Tomažiča, ki se je po čudežu rešil iz goreče hiše, je bil do zadnjega trden in neupogljiv vojak, ki je bodril svoje sobojevnike. Zagotovo torej nič podoben mevži, kakršnega bi rada naslikala rdeča kontinuiteta. Očitno je v letu in pol svojega vojaškega staža, najprej kot vaški stražar in potem domobranec, videl in doživel toliko tragičnih usod pa grozodejstev revolucionarnega terorja nad tamkajšnjim kmetskim prebivalstvom, da tudi v bližini smrti ni podvomil o upravičenosti svojega upora proti komunizmu.

Večino teh drobnih spominov na Balantiča sem že večkrat opisal v krajših in daljših fragmentih, v nekaj intervjujih in v svoji knjigi Dotik smrti. Zdi pa se mi prav, da jih tako na kratko izluščene zdaj lahko preberejo tudi tisti, ki do knjige še niso prišli ali ne vedo zanjo.
5. junij 2015 | Zaznamki: M. Tršar | Komentarji (14)






























Ferko je bil prijateljski naziv za Franca Casarja, najpomembnejšega člana vodstva Straže po Ehrlichovi smrti.

Petek je bil, menda 10. septembra; v Ljubljani je bilo vse vznemirjeno po kapitulaciji Italije. Ob 10. dopoldne je prišel k meni v Akademski dom Stane Judnič in rekel: »Greva v Žužemberk kot kurirja. Opoldne stopiva še k Ferku, da nama da potrebna navodila!« »Dobro, pa greva,« sem odgovoril.

Kaj nama je naš pokojni Ferko naročil:

»Povejte fantom, naj takoj razorože Italijane, če jih še niso. Če pa hočejo Italijani ostati pri njih in se boriti proti partizanom, naj ostanejo. Takoj naj se vse mobilizira! Pospravijo naj z nevarnimi terenci. Manjše legije naj se združijo v večjem kraju. Takoj naj začno lov na partizane. Fantje ne smejo iti v gozdove kot je to včeraj objavila stranka. Ne smejo prepustiti partizanom večjih centrov. V primeru, da bi se s partizani pogajali, naj pristanejo le na to, da fantje ostanejo v Žužemberku oboroženi; tako bodo sami vzdrževali red in mir. Naj pa gredo partizani drugam. Če pa bi bil partizanski pritisk le premočan, naj imajo fantje pripravljene vozove za umik proti Ljubljani. Tudi naj fantje, če le morejo, gredo nad Trebnje in tam postavijo našega župana, ko bodo pregnali partizane. Italijanski napisi naj se zbrišejo, izobesi naj se slovenska zastava!«

Potem smo si segli v roke, dajal nama je poguma in sva šla. Ferka pa nisva nikdar več videla …

Šla sva. Iz Ljubljane je vse drlo med partizane. Redki so bili za legijo, morda številnejši za plave. Ljudje na vlaku so udrihali čez bele. Molčali smo. Nekoliko po tretji uri sva s Stanetom prišla v Stično. Za postajo je plapolala slovenska zastava, fantje so čudno zaskrbljeni hodili po cesti, na vratih gostilne Fačini pa je v jugoslovanski uniformi stal poročnik Zupanc. Takoj je prihitel k nama in naju vabil v gostilniško sobo. Pogledala sva noter. Za mizo je sedelo polno možakarjev, Zupanc jim je prepričevalno nekaj govoril. Hotel je tudi naju pridržati, toda mudilo se nama je in sva kar peš odhitela proti domu. Šele pozneje sem videl, kolika sreča je bila za naju, da nisva ostala v Stični, kajti šele pozneje se nam je jasno razvozlala spretna Zupančeva igra. O tem na drugem mestu.

Štiri ure hoda! Srečno sva prišla, nikjer nisva srečala partizanov. Prvi mrak je padel na dolino, ko sem se ustavil med našimi fanti. Stanko je namreč ostal v Praprečah in je potem v soboto zjutraj isto kot jaz takoj zvečer naročil komandantu Škrbetu. Tudi Strupija in Pipana sem poklical na stran in tako kot Ferko nama, sporočil. Trdo je bilo za fante to naročilo, kajti okoli Žužemberka so bili že partizani, zlasti so že prihajali od Toplic in Soteske. Že isto popoldne (torej v petek) so iz eno uro oddaljene vasi Gradenc namreč komandantu poslali pismo in ga pozvali na predajo. Že drugo jutro pa je komandant Škrbe sam z motornim kolesom odbrzel na Turjak, da bi mu tam svetovali, kaj naj ukrene. Že okrog enajstih se je vrnil, s kakšnim ukrepom, pa ne vem. To ga že lahko vprašamo.

Sobota. Odpeljali so Minčeta Kurbusa. Neoborožen je šel po cesti proti Sadinji vasi, pa sta ga prijela dva partizana in je moral z njima. Nam vsem je bilo hudo za njim. Takoj dopoldne so prišli trije partizani iz Gradenca na pogajanje v Žužemberk. En partizan in en član VS sta s kolesi hitela iskat Kurbusa. Z drugima dvema partizanoma smo se najprej pogovarjali v gostilni Smole (eden je bil Saje iz Bršljina, za drugega ne vem) in čakali, da pride komandant. Ko je Škrbe okrog enajstih res prišel s Turjaka, so vsi skupaj odšli v konzum in se pogajali. Strupi in Pipan sta bila navzoča, sklenili pa menda niso nič. Komandant Škrbe je dejal: »Kar pogajajmo se, saj nam gre samo za čas!« V resnici pa je šlo tudi partizanom samo za čas. In vse se jim je tudi lepo obneslo.

Okrog poldne se je član VS vrnil brez Kurbusa.

Nič ni zvedel o njem. Zelo nas je skrbelo. Vsa naša enota bi šla že okoli poldne proti Turjaku, pa smo samo Kurbusa čakali. To je bilo za nas usodno. Ob kakih dveh nas je komandant vse sklical v grad, da bi nam pojasnil položaj. Ravno začel je govoriti, ko prihiti ves razgret Kurbus in pove, da se je vse do ovinkov pripeljal s partizani, zdaj pa da so ga poslali naprej, naj fantom sporoči: če se hočete pogajati, naj pridejo trije do gostilne Jerše, če pa se nočete pogajati, dajte tri strele iz puške!« Komandant in še dva so res šli na pogajanje. Ko pa smo zvedeli, da so morali pometati proč revolverje, ko so prišli bliže partizanom, smo takoj vedeli, kaj nas čaka. Kar brez povelja smo jo mahnili iz Žužemberka po cesti proti Zagradcu. Partizani so namreč prišli iz dolnje strani ceste proti Zagradcu. Partizani so namreč prišli iz dolnje strani, z Dvora. Ko pa so žužemberški terenci videli, da posadka beži iz Žužemberka, je Mile Pirc takoj hitel k Jeršetu povedat partizanom, da so vsi fantje zbežali. Če je to bilo Škrbetu prav ali ne, ne vem. Vem samo, da ko je že s partizani prišel v trg in srečal tam še nekaj fantov, ki so zaostali, jim je pokazal, naj gredo ven in v smer proti Ljubljani. Brž pa ko so partizani zvedeli, da so fantje z municijo in orožjem odšli, so takoj poslali za nami avtoblindo, ki nas je res pod vasjo Vrhovo dohitela. Tudi s tankom so prišli. Naši fantje so ravno popravljali avtomobil, na katerem so peljali municijo, strojnice, bacače, puške in živež. Ko pa so zagledali partizane, si niso upali streljati – kajti »kdor prvi strelja, je izdajalec«. Pustili so vse skupaj na cesti in se razbežali. Tako so partizani spet dobili lep plen. Fantom je bilo hudo za strojnicami in bacači.
4. junij 2015 | Komentarji (9)
Junij 1944. leta. Prvi bataljon Istrskega odreda se je nahajal v bližini vasice Kozjane v Brkinih. Štab Istrskega odreda je v bataljon poslal ukaz, da morajo med borci izbrati 23 mladcev za posebej zahtevno akcijo, in sicer za miniranje mostu v Sečovljah.

S to vojno operacijo bi okupatorju onemogočili prodiranje v notranjost Istre.

Med mladimi borci sva bila izbrana tudi dva Istrana, ki sva poznala ozemlje in sva bila skupini za vodnika. To sva bila Silvo Lusa iz Dekanov in jaz, Valerij Benčič, iz Pomjana. Skupino sta vodila komandir Bruno Bizjak in vodja Karel Vene, komisar je bil Maks Zadnik.

Ko so me nekoč vprašali, ali nas je bilo pred zahtevno nalogo kaj strah, je bil moj odgovor takrat in je še danes – ne, nič se nismo bali! Bili smo veseli, da smo izbrani, z rokami smo skočili v zrak, kot bi bili povabljeni na ohcet! Čutili smo ponos, da gremo v akcijo, ki vodi v svobodo, čeprav o svobodi še nismo razmišljali, saj ni bilo nobenih znakov, da se ta bliža. Vojna vihra je še kar divjala po vsej Evropi.

Pohod smo začeli v Brkinih in se nato pomikali v Skadanščino, prek Slavnika, nato smo prečkali progo v Podgorju. Ta proga je bila močno zastražena, morali smo biti zelo previdni. Naprej nas je pot vodila proti Istri, torej Laborju, proti Šmarjam pri Kopru. V Šmarjah smo pustili tri borce, ki so imeli zelo zahtevno in pomembno nalogo: prebivalce Šmarij naj bi seznanili s potekom NOB in naj bi pridobili katerega od vaščanov za partizane. Ostali borci smo pot nadaljevali proti Sečovljam.

Naloga je bila zelo pomembna, vendar tudi zelo nevarna. Fašistična postojanka v Sečovljah je bila namreč samo 300 metrov oddaljena od mostu. Delati smo morali tiho in hitro. Naloge smo si že prej razdelili. Najprej je ena skupina prežagala telefonska droga, da je bila prekinjena telefonska zveza, medtem pa smo drugi namestili razstrelivo in iz primerne razdalje opazovali, ali se bo most zrušil. Akcija je uspela, še danes so ohranjene ruševine ob novozgrajenem mostu. Prepričali smo se, da je naloga dobro opravljena, nato smo se kar najhitreje umaknili. Ustavili smo se šele v vasici Padna, kar na pokopališču, in tam prespali noč. Proti jutru smo nič hudega sluteči, kolikor je bilo to v vojnem času sploh mogoče, nadaljevali pot proti Šmarjam.

Prikorakali smo pred vas, ko smo v nekem hlevu zagledali Nemca, ki sta mirno kadila, namesto da bi stražila. Najverjetneje sta si privoščila oddih. Pred seboj sta imela šarca s škatlo municije. Še vedno nismo vedeli, kaj se v vasi dogaja, le pogled na Nemca ni dal slutiti nič dobrega. Kmalu zatem smo z grozo spoznali, da so Nemci obkolili Šmarje z močno vojaško posadko.

Takrat smo tudi že slišali Nemce, kako so sredi vasi z gromkim glasom ustrahovali vaščane. Ocenili smo, da je za umik prepozno in zelo nevarno. Odločitev je bila hipna. Nekoliko smo raztegnili vrste, začeli streljati in na vse grlo kričati »ura!« ter se pomikati proti središču vasi.

Sredi vasi je že stala gruča ustrahovanih vaščanov. Kar 46 jih je bilo že postrojenih za streljanje, ostali vaščani pa so bili razporejeni po skupinah za izgon v taborišča. O naših treh tovariših ni bilo ne duha ne sluha, vendar smo upali, da so se sovražniku izmaknili, sicer bi bili med ostalimi vaščani na trgu.

Res so se naši trije soborci pred sovražnikom srečno umaknili v cerkev in čakali, da se Nemci umaknejo, saj so razumno ugotovili, da jim ne bi bili kos. Ko pa so slišali nas, da smo začeli napad, so se nam pridružili še oni. Za Nemce in fašiste je bilo to veliko presenečenje. Bitka se je vnela, trajala je celo uro. Najprej je strelom podlegel njihov komandir, nato še en fašist. Uspelo nam je zajeti sedem sovražnikovih vojakov, ostali so se razbežali. Mi smo imeli enega lažje ranjenega borca.

Kako da so Nemci ravno tistega dne prišli v Šmarje? Bilo je preprosto. Naši trije tovariši so se v vasi pogovarjali z ljudmi, ta čas pa je eden od vaščanov, stanoval je nekoliko zunaj vasi, šel sovražniku poročat, da so v vasi partizani.

Zgodilo se je izdajstvo.

Srečni, da smo s svojo nenačrtovano akcijo 46 vaščanov rešili gotove smrti, prenekateremu pa prestregli pot v taborišče smrti, smo odšli dalje. Seveda je v vasi vladalo veliko veselje, nekaj vaščanov je odšlo tudi z nami v partizane.

S seboj smo odpeljali tudi sedem ujetnikov. Pot nas je vodila prek Pomjana, Laborja, Podgorja, Slavnika, Skadanščine, Brkinov, nad predorom Kilovče, prek Pivke, Jurišča in čez Mašun v Stari trg. Bilo je poletje, vročina je bila huda, obutev ponošena in skromna. Žulji so pekli in skeleli, tudi za vodo in hrano smo morali sproti skrbeti na kmetijah ob poti. Vedno pa hrane tudi tam ni bilo.

Spominjam se, da sem med potjo spregovoril z enim od ujetnikov, ker me je sam ogovoril, sicer ni bilo v navadi, da bi se z ujetniki pogovarjali. Seveda smo bili natančno poučeni, kako ravnati, če bi hoteli zbežati ali pa bi se nam uprli. Ujetnik me je vprašal, kam jih peljemo. Dejal sem, da v Stari trg, v štab VII. korpusa. Dejal je, da ima dva otroka in bi rad živel. Rekel sem mu, da mu to tudi želim.

Za Šmarje pa se zgodba žal še ni končala. Dan po bitki so v vas prišli SS-vojaki. Pripeljali so se v blindiranih vozilih, bilo jih je veliko. Pregledali in preiskali so vso vas, saj so se hoteli maščevati. V vasi so našli le enega moškega in so ga ubili. Vaščane smo namreč prepričali, da lahko pride do maščevanja, zato so se umaknili, nekateri k sorodnikom v Puče ali v druge okoliške vasi, nekateri celo v gozd. Le tisti človek ni hotel zapustiti svoje hiše ...

Nemci so pokradli in odnesli vse, kar je bilo kaj vrednega, nato pa požgali vso vas, le cerkvi in kasarni karabinjerjev so prizanesli. Prelepa istrska vasica Šmarje nad Koprom je bila oropana in požgana do zadnje hiše.
26. maj 2015 | Zaznamki: Valerij Benčič | Komentarji (12)
Letopis Pilštajna iz časa 2. svetovne vojne omenja, da sta aretirana trgovca Ivan in Štefanija Regvat pobegnila iz Kozjega avgusta 1944, ne pove pa, kako sta se rešila iz okupatorjevih krempljev, saj sta bila zajeta. Prispevek pripoveduje o reševanju zakoncev Regvat, ki ga je zasnoval in izpeljal tedaj 13-letni Marjan Gabrič, znan kozjanski kurir, s skupino svojih vrstnikov. .

Marjan se je že zelo mlad, dobrih deset let je imel, zavedal pomena obveščanja v Osvobodilni fronti, kar sta mu privzgojila njegova mama, poštarica na pošti na Raki, in nato v begunstvu v Kozjem še njegov stric Anton Vahčič, aktivist iz leta 1941. Leta 1944 je bil Marjan s trinajstimi leti miselno zelo dozorel in razgledan mladostnik, veliko je vedel o vojnih razmerah ter je bil dober opazovalec dogodkov in ljudi, nadarjen pa je bil tudi za navezovanje stikov in tovarištva. Vedeli smo, da je poseben poštar, ki skrbi za pošto in pošiljke izgnancem. Prikrito pa nam je bilo, da je že spomladi 1943 vzdrževal kurirske zveze z medkrajevnimi javkami.

V Kozjem je bila nastanjena posadka policije v stari žandarmeriji (danes zdravstvena postaja) in enota 60 do 70 vermanov v utrjenem župnišču na trgu (pozneje postaja milice). Vermani so bili pretežno kočevski Nemci, njihov komandir je bil okrutni Kočevar Schafer, povratnik z vzhodne fronte, odlikovan za hrabrost, zagrizen nacist, ki je mnoge privedel v zapor in taborišče. Na trgu so vermani vadili vojaška pravila, od tukaj so odhajali na hajke, v prostem času pa so tukaj postavali, kadili, se družili in zavili v gostilno. Kozjanski trški pobi, stari do 15 let, smo vse to opazovali s pločnika nasproti njihove utrdbe. Vermani so bili navajeni na nas, ki smo tukaj okoli pasli radovednost.

Konec avgusta 1944 je bil Pilštajn z okolico že poldrugi mesec sredi osvobojenega Kozjanskega, kraj je bil ogrožen le z občasnimi vdori vermanov iz tri kilometre oddaljenih postojank v Kozjem. Zadnji popoldan v avgustu se nas je zbrala majhna skupina vaških pobov na trgu v Kozjem, Marjana tedaj ni bilo med nami. Zagledali smo vermane, ki so se v dolgi koloni vračali iz Pilštajna z robo iz izropane Regvatove trgovine in z aretiranima zakoncema Regvat. Schafer ju je namreč aretiral pod obtožbo, da je njun sin Branko Regvat pomemben aktivist in da je trgovina dobavljala hrano in drugo blago partizanom Kozjanskega odreda.

Enota vermanov na čelu kolone se je na trgu ustavila ob postojanki, sledila jim je volovska vprega s polnim lojtrskim vozom, zadaj sta Regvatova s stražarjem obstala med Podlinškovo gostilno in Pavkovo trgovino. Schafer je ukazal koloni postaviti se po vrsti. Marjan Gabrič je koloni sledil že na klancu ob hiši svojega strica Vahčiča. Ko je vod vermanov odkorakal v postojanko, je Marjan bliskovito ocenil ugoden trenutek in položaj ter možnosti za reševanje in skrivaj pritekel iz Podlinškovega dvorišča med nas, fante, ki smo postavali na trgu. Najstarejšemu med nami je v roke potisnil škatlo nenavadno dolgih cigaret in nam naročil, naj zamotimo stražarja. Nato je po isti poti stekel nazaj. Ko je volovska vprega zavila v smeri Bister grabna, smo na trgu ostali fantje na pločniku, kakšnih 30 metrov stran stražar in oba Regvatova, za njimi ob trgovini pa Marjan Gabrič med domačimi opazovalci. Kot nam je bilo naročeno, smo fantje stekli čez trg k stražarju in ga obstopili s pripravljenimi vprašanji o cigaretah, ki so bile na vozu. Stražar se je začel pogovarjati z nami in postal nepozoren na dogajanje okoli nas. Mi pa smo mu napeto zrli v oči in ga spraševali in nihče izmed nas se ni oziral naokoli, ko sta se Regvatova na znake iz ozadja izmuznila v najbližjo vežo in od tam v prostost ter se s pobegom rešila iz Kozjega.

Razgnal nas je Schaferjev kričavi prihod. Razbežali smo se na vse strani in izza vogalov opazovali njegovo ponorelo jezo, v kateri je pretepal stražarja in ga odgnal v zapor.

Sledili so negotovi dnevi, ko smo bili na smrt prestrašeni, kdaj nas bo Schafer odkril. Čez dvanajst dni je Bračičeva brigada po šestnajstih urah boja osvobodila Kozje in nas vse za nekaj časa rešila okupatorjevih sovražnosti.

25. maj 2015 | Komentarji (5)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ... 87 88 89
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201420152016
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
29 30 1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 29 30 31 1 2

Top 5 vpisov


Št. registriranih uporabnikov: 147700
Forum avtorjev: 15647 Forum teme: 33615 // Odgovorov: 1826215
Blog avtorjev: 3415 // Blogov: 73700 // Komentarjev: 1039770
Avtorji fotografij: 23161 // Slik: 194105 // Videov: 20297 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane