Uporabnik: Geslo:
V dnevniku Antona Žaklja preberemo najprej, da je bil

- 1. maja 1945 torek. Alarmirajoča poročila so vsaj deloma resnična. Vinko Tavčar, ki je bil prej mlekar na Hotavljah, nazad­nje pa pri četnikih, je prišel v Kranj in povedal, da partizani, okrepljeni z indijskimi gurka in ruskimi tanki, prodirajo nezadržno proti Ljubljani. Nemci in domobranci jih ne morejo ustaviti; rešitev je samo v begu. Res so šli nemški avtomobili vso noč skozi Kranj proti Koroški. Red je še povsod. Banka mi ni hotela izplačati 10.000 RM za plače delavcem.

– 2. maja 1945, sreda. Govori se, da je Hitler umrl v Berlinu. Za Hitlerjem nihče ne žaluje.

– 3. maja 1945, četrtek. Popoldne v Loko po karte – zastonj. Videl veliko skupino Rusov, ki so marširali skozi Loko v Poljansko dolino in na Primorsko, proti partizanom. Ob 6.30 je odpeljal iz Kranja zadnji vlak na Gorenjsko. Govori se o miru, toda letala prihajajo še vsak dan. Ob osmih streljanje z vsemi flak kanoni. Nekaj bo nekje padlo na vlak.

– 4. maja 1945, petek. Zjutraj so 'titovci' spet napadli železniške transporte in baje zadeli deset lokomotiv, večino v Loki. Ob dvanajstih so vrgli bombe na sodišče in na sosednje hiše v Loki. 'Slovenec' poroča o ustanovitvi slovenske narodne vlade države, parlamenta in drugo z dr. Basajem na čelu. Ministri so: Franc Kremžar, dr. Voršič in drugi. Dobri možje! Ob pol dvanajstih ponoči je začelo zvoniti v Kranju in je zvonilo kot za največji praznik do pol dveh zjutraj.

– 5. maja 1945, sobota. Stotine avtomobilov in konjskih vpreg je šlo skozi mesto, vse na sever, v Avstrijo. Zjutraj so že povedali, da je vsa slovenska vlada aretirana, da je prišel kralj Peter v Trst ipd., vse mogoče in nemogoče novice. Popoldne sem šel k šmarnicam v Šmartno. Po molitvi smo se pogovarjali pred cerkvijo. Nenadoma je pripeljal mimo velik črn avto s številko 1A in v njem general Rupnik in več druge gospode. Veliki črni avto je tudi druge presenetil, ker takih avtov nismo videli med vojno. (Pozneje sem izvedel, da so bili v avtu general Rupnik, njegov voznik Luka Milharčič, dr. Kociper, Rupnikova in Kociprova žena in morda še kdo.) Bolj kot vsi transporti in kolone me je ta avto prepričal, da se res bliža konec. Zvečer so partizani osvobodili Begunje z vsemi še živimi talci. Nemci so bili pobiti. Zasedli so tudi Logatec; domobranci res beže iz Žirov, Rovt, Lučin, Gorenje vasi … Domobranci so postali zmedeni, prijatelji partizanov veseli. Danes sem videl in slišal toliko razburljivih novic, da so me malo zmedle.

– 6. maja 1945, nedelja. Ponoči nisem mogel spati; neki zunanji šum me je motil. Vstal sem in šel na balkon pogledat, kaj se godi. In sem videl: od vrha Gaštejskega pa do vrha Jelenovega klanca ena sama kolona nemške vojske, peš in na vozovih. Tiho, kot strahovi, se je kolona pomikala proti Gorenjski. Ob pol sedmih sem šel k maši. Vlak je pripeljal množico beguncev iz Dolenjske. Pripovedujejo, da armada mednarodnih partizanov zaseda deželo. Nemci beže ali mečejo orožje proč; domobranci sami ne morejo vzdržati navala. Begunci hočejo priti čim prej pod varstvo Angležev – peš, z avtomobili, kolesi ali živinsko vprego. Podnevi se je val beguncev zlil v tri kolone: Nemci in druge oborožene sile, begunci na vozovih in pešci. Opazujoč ves dan procesijo beguncev, sem postal – z množico – nekoliko živčen, zato sva šla s Cilko zvečer v Loko. Čete Rusov, ki so mirno ležale s konji v senci ob cesti, so me pomirile, toda ko sva se vrnila v Kranj in videla dve strnjeni koloni avtomobilov in vozov od Gašteja do Jelena do dese­tih zvečer, kljub policijski uri, ki je določena ob osmih, sem postal spet nemiren.

– 7. maja 1945, ponedeljek. Popoldne sem se šel v Loko poslovit od staršev in sester. Mama me je spodbujala, naj se umaknem; sama, ata in sestri bodo ostali v Loki, pa naj pride karkoli. Val beguncev je vsrkaval v svoje kolone tudi begunce, ki so prihajali iz stranskih vasi, in pritegnil tudi marsikoga, ki prej ni mislil iti od doma. Med bežečo armado sem videl nemškega častnika, ki se je peljal v lepo prebarvanem osebnem avtomobilu z ojesom in konjsko vprego. (Avtomobili z zadaj pritrjenim tankom za pogon na drva, podobni vodnemu grelcu, so bili že nekaj let v prometu, takih na konjsko vprego pa še nisem videl.)

– 8. maja 1945, torek. Iz Loke sta prišla Lovro Možina in Franc Stanovnik in hotela iti takoj naprej. Pregovoril sem ju, da sta ostala čez noč. Velikanske množice beguncev vedno bolj uporabljajo travnike ob cesti, ker na cesti ni več prostora.«

Druga svetovna vojna naj bi se v Evropi končala 9. maja 1945. Ob koncu prejšnjega dne je general Alfred Jodl v imenu nemške vojske podpisal brezpogojno kapitulacijo. V Moskvi je bil ob tisti uri že 9. maj in tako se je uveljavil ta datum. Pa poglejmo, kako je bilo istega dne pri nas. Konkretno: v Kranju.

- 9. maja 1945, sreda. Prve dni maja so odvažali vlasov­ci z lojtrskimi vozovi hrano iz skladišča Majdičevega mlina ob Savi proti Gorenjski, najbrž na Ljubelj. Vodil jih je star ruski polkovnik. Danes so ljudje opazili, da pred skladiščem ni več straže; menda ni bilo več niti zaklenjeno. Vdrli so v skladišče in odnašali moko, sladkor, makarone, riž v vrečah in zaboje mesnih in ribjih konzerv, surovega masla, prepečenca in druge hrane. Pri plenjenju je sodelovala množica civilistov in tudi vojakov. Neki vojak, ki je malo prej ponujal v Domu porcelanasto posodo, je prinesel v vežo Delavskega doma vrečo sladkorja in naročil enemu naših, naj pazi nanjo. Toda on je imel prav toliko pravice do nje in jo je nesel v skladišče. Nemec je pa šel po drugo. Ko se je vrnil in ni dobil vreče, je izdrl bajonet in z njim v roki tekal po hodnikih in sobah. Nezanesljivega varuha svoje vreče ni našel. Tudi mene so nagovarjali, naj si kaj pomagam, pa nisem za tako delo. Drugi so mi dali nekaj konzerv kislega zelja, ribjega in svinjskega mesa in prepečenca. Vse nama je prišlo zelo prav. Kranjčani, ki so pričakovali partizane kot osvoboditelje, so gledali procesije beguncev in zmajevali z glavami. Kmet Govekar s Primskovega me je vprašal: 'Le kaj mislijo ti ljudje? Da jih na Koroškem čakata med in mleko?' 'Vprašajte tegale!' sem odgovoril in pokazal na kmetiča iz Dolenjske, ki je peljal na malem voziču s kravjo vprego nekaj malih otrok. Res ga je vprašal: 'Za božjo voljo, zakaj bežite?' Odgovor: 'Pred tremi leti smo bežali iz Dolenjske v Ljubljano, zdaj bomo pa bežali na konec sveta, če treba.' Ni razumel. Zmajal je z glavo in mrmral: 'S praga svobode beže v neznano!' Gospa Zupanova je te dni pekla in cvrla, da bi na dan zmage sprejela osvoboditelje, med njimi tudi svojega brata, partizanskega heroja. Čudila se je, zakaj mi bežimo iz raja. (Pozneje sem izvedel, da je po našem odhodu navdušeno slavila zmago. Ko se je peljala v avtu s svojim bratom, so se zaleteli v neko drevo in gospa je bila mrtva. Tako je postala njena hčerka popolna sirota. Očeta so ji že leto prej ubili Nemci.) Kljub močni privlačnosti kolone beguncev sem z begom odlašal. Čakal sem na križišču pred Majdičem, če bi videl vsaj enega mojih bratov iz Ljubljane, spraševal ljudi, ki sem jih poznal, če so kaj videli katerega, pa nobeden ni nič vedel o njih. Neki Ribničan je na vprašanje, kako je z dekanom č. g. Demšarjem, odgovoril: 'Njega so križali.' Videli so se tudi žalostni prizori: Mimo je prijahala četa kozakov na konjih. Kot bi bili zraščeni s konji! V levici so držali uzde, s desnico pa metali ročne bombe v zrak, da so – visoko nad njimi – eksplodirale. Posledica takega ravnanja se je videla v kočiji, v kateri se je peljal en sam kozak. Obvezane štrclje obeh rok, ki mu jih je odtrgala granata, je držal visoko v zrak in presunljivo ječal. Po neuspešnem čakanju na katerega mojih bratov in ko je začela goreti kasarna gestapa na Gašteju, sem sklenil, da je čas, da grem. Tudi Cilka je rekla: 'Če misliš iti, pojdiva!' Nisem mislil, da je toliko navezana name, da bi šla z menoj v neznano. Tudi jaz sem jo imel rad, toda sem mislil bolj s pametjo kot s srcem in bi ji nikoli ne rekel, naj gre z menoj. Kakih deset drugih naših, ki so tudi hoteli iti, sem svaril, naj ne hodi, kdor se ne čuti v nevarnosti za življenje in kdor ni pripravljen ostati dve leti zdoma. Ne vem, ali se je kdo zaradi tega skesal. Ob propagandi, da se bomo vrnili čez 14 dni, sem se spomnil, da so tako govorili tudi pred 1. svetovno vojno. (Tistih 14 dni se je podaljšalo na štiri leta in tri mesece.) Ljub­ljanska policija je ponoči zapustila mesto. Ob devetih se odločimo, da gremo tudi mi. S Cilko sva naložila nekaj hrane in obleke v kovček, aktovko in mrežo, vse skupaj pa na bicikel, pa smo odšli. Komu sem oddal ključe od delavnice, skladišča in blagajne, niti ne vem. Šef Franc je nekam izginil. Ker sem bil čisto suh, sem si izposodil od družbene blagajne 500 RM za prvo silo. Potem bom že dobil kako delo, da bom kaj zaslužil. Moj cilj je bil Št. Vid ob Glini, kjer sem že imel ponud­bo za službo. Ob enaj­stih dopoldne je bilo pripravljenih za odhod 13 moških Žirovcev in Cilka, deloma peš, deloma s kolesi. Jaz sem nosil vrečo in porival kolo, Cilka pa vodila kolo in na njem kovček, dve aktovki in mrežo, vse natrpano z obleko in živili. Odšli smo s praga svobode v neznano. Šla sva hitro, vedno peš in se ustavila vsako uro ali dve, da sva se malo odpočila in pojedla malo kruha z marmelado in surovim maslom. Po okrepčilu sva nadaljevala pot. Vse od Kranja leže ob cesti avtomobili, orožje, municija. Pred Tržičem smo srečali žensko, ki je živela pred leti v Žireh. Svarila nas je, naj gremo domov, ker je ob Dravi toliko partizanov, da ne puste nikogar čez. Nobeden se ni dal prestrašiti. Nekateri so se v Pekovi tovarni založili s čevlji, usnjem in platnom in nas nagovarjali, naj se založimo tudi mi, toda jaz sem to zavrnil. Kradel še nikoli nisem in tudi zdaj ne bom! – Pod noč smo prišli – po hudih klancih – do barak pod Ljubeljem pod cerkvijo sv. Ane. Pred predorom je bila gneča še mnogo večja kot drugod. Nekaj naših je šlo vseeno naprej, preostali smo pa sklenili, da prenočimo v SS-barakah ob cesti. V njih so bile ambulantne sobe s pregrnjenimi posteljami in zraven čista kuhinja. (Na nekih vratih je bil napis zdravnika dr. Bauerja, o katerem sem pozneje mnogo bral v časopisih, ko je bil pred sodiščem, ker je 'zdravil' francoske vojne ujetnike, ki so bili zaposleni pri kopanju predora, z injekcijo bencina.) Na drugi strani ceste je bil avtobus, poln kave, čaja, makaronov in drugih živil, vse zmešano skupaj. Zunaj je ležal zaboj 50 kg surovega masla, v grobovih po bregu pa zakopanih več vagonov krompirja. Tu bi se kar dalo živeti nekaj časa.«

Prvi daljši postanek bežečih civilistov, med njimi tudi našega pričevalca Antona Žaklja in njegove zaročenke Cilke, je bil v Vetrinju. In tam so dočakali tudi 28. maj, dan, ko so izvedeli, da domobrance vračajo v domovino.

- 28. maja 1945, ponedeljek. Pred odhodom z domobranci nam je dal tudi naš župan nekaj kruha. Razen njega je odšlo z domobranci še pet drugih iz naše skupine, pet jih je pa na novo prišlo v taborišče. Med drugimi je bil fant Pavel Jesenko, ki je služil v tankovskem oddelku nemške vojske. Sprejeli smo ga, ko nam je zagotovil, da nima uši. Ko je odšel v mesto, je pa nekdo pogledal v njegovo suknjo in videl, da v njej vse mrgoli. Takoj smo jo vrgli v kotel, zalili z vodo in dolgo kuhali. Šele ko smo jo vzeli ven, smo našli v žepu zapestno uro, ki je še tiktakala. Dobre so bile nemške tankovske ure! Naši domobranci so že precej dobro vedeli, kam gredo, pa so šli z besedami: 'Kamor so šli drugi, gremo še mi.' Menda so bili prepričani, da zanje ni več na svetu varnega kotička, kamor bi se mogli skriti. Po taborišču se je že nekaj dni šušljalo, da Angleži ne vozijo vojakov v Beljak, ampak v Podrožco, kjer jih izroče jugoslovanskim partizanom. Iz Podrožce je ušel neki domobranec in pripovedoval, kaj se tam godi, pa ga je domobransko vodstvo preteplo, češ da širi laži, da bi naredil zmedo. Tudi fantom, ki jih je domobransko vodstvo poslalo v Podrožco, niso verjeli. Šele ko je prišel od tam dr. Janez Janež, so verjeli, pa je bilo že prepozno. Nekaj voditeljev se je poskrilo, vojakom so pa pustili, da so se dali odpeljati – v mučenje in smrt.«

21. maj 2015 | Zaznamki: A., Žakelj, -, Dnevnik | Komentarji (6)
... Dr. Osten iz Berlina, ki je v Rajhu postal minister, ju je med vojno večkrat obiskal. S tem sta pri gorenjskih okupatorskih oblastnikih zbudila še večjo pozornost, kot jo je že tako ali tako užival ugledni in bogati strmolski graščak. Zato med vojno na gradu ni manjkalo nepovabljenih gostov. Hribarjeva sta rešila veliko ljudi, ki so jih v begunjski kaznilnici obsodili na smrt, sebe pa sta pogubila. Kljub temu, da je Rado Hribar sodeloval z OF in na vse načine pomagal partizanom, je bil proti koncu vojne vedno bolj napoti revolucionarjem, ki so preganjali fevdalce, buržuje, kulake in še marsikoga drugega. Zato so ju 3. januarja 1944 aretirali vosovci iz Kokrškega odreda, se oskrbeli z njunim blagom in ju v naslednjih dneh zverinsko mučili in usmrtili....

Tako je zapisala Marija Cvetek prof. slov. jezika, prim, književnosti in etnologinja




V zadnjem času so s tragedijo Hribarjevih s Strmola v medijih nekateri pisci povezovali moje ime. Brez slehernega sramu in dokazov so navajali ali namigovali, da sem sodeloval pri uboju Hribarjevih, pri najbolj grozovitem uboju, kakor ga je po več prekopavanjih oziroma izkopavanju in po več kot sedemdesetih letih videl in prikazoval zasebni, že kar poklicni izvedenec za podobna izkopavanja. Odločno izjavljam, da pri uboju nisem sodeloval ali bil navzoč.

Neresnično je tudi pisanje, da je Hribar pomagal in sodeloval s partizani.

Komu so po toliko letih potrebne vse te izmišljotine in sprenevedanja?

Ni moj namen po več kot sedemdesetih letih razgrinjati in obujati medvojno delovanje Hribarja ali posameznika sploh. Zaradi resnice pa naj spomnim samo na en poznan primer Hribarjevega medvojnega sodelovanja, zapisanega v knjigi S. Šinkovca: Begunje 1941–1945, izdani leta 1995, in sicer: Nemci so 4. maja 1941 aretirali vplivnega predvojnega politika Jožka Zabreta iz Britofa pri Kranju in zaplenili njegovo tovarno olja in firneža. Po skoraj letu in pol so ga 4. septembra 1942 iz Begunj izpustili, brez obrazložitve. Kmalu za tem ga je pozval nacist dr. Gustav Skalka, deželni svetnik, ki je v kranjskem okrožju vodil urade okupacijske oblasti gaulaterja dr. Friedricha Rainerja, in že sta bila na gradu Strmol. Tam sta ga sprejela Rado Hribarin Lojze Mejač, veletrgovec in nemški komisar občine Komenda, in Zabretu govorila: Rešila sva vas zapora in ustrelitve, želiva, da nam napravite protiuslugo in se pridružite naši skupini za protipartizansko delovanje. Presenečen je zaprosil za nekajdnevni premislek, Skalka pa ga je še drugič in nato še tretjič pripeljal na grad, kjer sta ga Hribar in Megič ponovno nagovarjala za sodelovanje, mu obljubljala vrnitev premoženja, končno pa so ga prepričevali vsi trije, nazadnje celo s pretnjo, kaj bo v obratnem primeru z njim in njegovo družino.

Ker pa je Zabret vseskozi zavračal sodelovanje, so ga Nemci kmalu za tem ponovno aretirali, v begunjskem zaporu sta mu dva tamkajšnja gestapovca še enkrat prigovarjala, naj vendar premisli, nato pa so vklenjenega odvedli v taborišče Dachau, od tam pozneje v še hujši Flossenburg, kjer je dočakal svobodo. Istočasno so na Dunaj konfinirali njegovo ženo s štirimi otroki.

Prav to je Zabret po vojni pripovedoval tudi sovaščanu in nekdanjemu njegovemu delavcu in ko ga je vprašal, kako je zmogel kljub tolikim grožnjam in trpljenju vztrajati, je odgovoril: »Kot Slovenec nisem mogel sodelovati s tistimi, ki so preganjali in uničevali naš narod.«

In za kakšno sodelovanje z oboroževanjem je šlo? Hribarju so ob preiskavi gradu zasegli brzostrelko, nabito z naboji, vojaško pištolo in več lovskih pušk (lovskega orožja Gorenjci niso smeli posedovati). Brzostrelko je za varnost Hribarju izročil generalmajor Karel Brenner, na Bledu poveljnik redarstvene policije »Alpenland«, t. j. general, ki je 19. julija 1942 izdal ukaz o požigu vasi Kokra, Hrastnik in Sovodenj, postrelitvi moških ter ukazal njihova trupla zmetati v ogenj in izgon žena in otrok v nemška taborišča. Iz enega medvojnega zapisa je tudi razvidno, da je Hribar za večjo varnost pred partizani 16. decembra 1943 orožnike v Cerkljah prosil za minomet, to pa utemeljeval še s predlogom generala Brennerja, da bi nekaj bomb vseeno imel, da bi z njimi na nevarnost pred partizani opozoril bližnje nemške posadke.

Medvojni dogodki z območja Krvavca so opisani v več knjigah in poznani tudi iz drugih virov. Številke iz teh opisov oz. gradiv govore, da so domači nasprotniki partizanov v najtesnejšem sodelovanju z najvišjimi okupacijski političnimi in policijskimi voditelji še to leto partizanstvo na območju Krvavca razbili in uničili. Od 74 borcev Krvavške čete, pravkar ustanovljenega Kokrškega odreda, jih je ostalo šest. Nemci so ubili devet in zajeli dvanajst borcev čete, 47 pa so jih domači nasprotniki partizanov na razne načine in z različnim vplivanjem zvabili od partizanov. Od slednjih se jih je 35 zbralo na zbornem mestu pri Mejaču v Komendi.
20. maj 2015 | Zaznamki: Franc, Štefe, -, Miško, Ljubljana | Komentarji (21)

Zanemarjen skupni grob pobitih domobrancev, Križe



Od otroških, petdesetih let prejšnjega stoletja, se spominjam pritajenih pogovorov o poboju domobrancev v Križah, maja 1945.

Iz otroškega spomina mi je še vedno živa slika sledi krogel v južnem zidu skednja Benkove domačije v Križah. Že kar davni spomin spremlja pritajena pripoved, da je mlade domobrance pobil njihov oficir, ker niso hoteli »iti čez«, kot se je v kriškem vaškem žargonu nekoč reklo pobegom in prebegom v Avstrijo. Pobiti domobranci so pokopani za pokopališkim zidom farne cerkve v Križah, kjer se še tja do sedemdesetih let minulega stoletja dobro spominjam urejenega skupinskega groba. Na zidu nad grobom je nekoč stala kamnita plošča z napisom Franci Horjak, roj. 1928. Okoli dneva mrtvih se je ob grobu pojavljala skupina neznanih ljudi, s pogovornim narečjem, različnim od našega kriško-gorenjskega.


Med domačini Križani se o poboju domobrancev nikoli ni veliko, še manj pa na glas govorilo. V množici različnih vojaških in drugih formacij, ki so maja 1945 preko Karavank bežale v Avstrijo, naj bi bila tudi neka domobranska enota. Sestavljali naj bi jo zelo mladi domobranci, stari večinoma šestnajst, sedemnajst let. Domobranska enota naj bi z devetega na deseti maj 1945 prenočila v domačiji (gostilni) pri Benku v Križah. Mladi domobranci naj se ne bi strinjali z begom v Avstrijo, ker da pač niso nič slabega storili in naj bi to tudi povedali svojemu vojaškemu duhovniku. Slednji pa naj bi njihovo namero naznanil poveljstvu oz. poveljniku enote, ki naj bi jih za naklep dezerterstva obsodil na smrt. Ustreljeni naj bi bili desetega ali enajstega maja 1945, za Benkovim skednjem in pokopani istega dne za pokopališkim zidom v Križah. Po ustnih virih naj bi bilo ubitih med šest do osem mladih domobrancev.

Pisnih navedb o poboju domobrancev v Križah je vse do današnjih dni zelo malo. Zelo bežno je poboj omenil Ivan Jan v svojih knjigah Kokrški odred, III. del (1980) in Odstrte zavese (1992). Enako Zdravko Kaltnekar v zbirki črtic Kramljanja (2005). Doslej najbolj podrobno je poboj opisan v monografiji Ivana Križnarja Kranjsko okrožje v NOB 1941 – 1945 (2007), po zapisu Janka Tišlerja. Živijo pa še nekateri Križani, ki se spominjajo nekaj podrobnosti, zlasti po poboju in o pokopu pobitih. Različni drugi viri in primerjanja nas navajajo k nekaj več podrobnostim o točnem datumu poboja ter tudi o številu pobitih oz. pokopanih v skupnem grobu. Nekatere podrobnosti sem avtor tega članka opisal v svoji knjigi Kriške prigode (2009).

Danilo Kumnenović in Muharem Kreso sta v knjigi 29. divizija (1979) opisala bojno pot divizije maja 1945 na Gorenjskem. Po zavzetju Ljubljane je štab IV. armade JA ukazal 29. hercegovski diviziji pregon umikajočih nasprotnih nemških, domobranskih in drugih vojaških formacij, preko Kranja in Tržiča proti Ljubelju. 13. brigada 29. hercegovske divizije je 10. maja 1945 zavzela Kranj in nato nadaljevala proti Jesenicam. Proti Tržiču pa je po zavzetju Škofje Loke nadaljevala 14. brigada 29. divizije. Enajstega maja 1945 je 14. brigada naletela na močan odpor nasprotnika, ki se je v okolici Tržiča odločno branil, da bi pridobil na času zaradi zgoščenega prehoda skozi predor Ljubelj. Umikajoči nasprotnik je 14. brigado zaustavil pred Žiganjo vasjo, oziroma Kovorjem, levo in desno od Tržiške Bistrice. Šele s pomočjo 3. diviziona Artiljerijske brigade 29. divizije je bil odpor nasprotnika zlomljen, okoli 15. ure 11. maja 1945. Pri Sebenjah sta v bojih padla dva borca 14. brigade. Okoli 17. ure istega dne je 14. brigada zavzela Tržič. Navedene dogodke je opisal tudi Franc Štefe - Miško v reviji Svobodna misel (junij 2006).

Podrobnosti iz opisa bojev 29. divizije pred Tržičem so v primerjavi z navedbami enega od še živečih Križanov, očividca pokopa pobitih domobrancev, pomembne za točnejši datum poboja in pokopa domobrancev v Križah. Očividec pokopa se kot otrok spominja, da so 11. maja domobranci za pokopališki zid na konjskem vozu izza Benkovega skednja pripeljali pobite. Začeli so z izkopom jame za skupni grob in s pokopom. Domobranski častnik, ki naj bi svoje vojake pobil, naj bi bil manjše rasti, rdečeličen, s kratkimi črnimi brki. Po poboju svojih domobrancev naj bi razjarjen odšel v kriško šolo in tamkaj grozil še neznanemu stanujočemu zdravniku iz bolnišnice na Golniku in njegovi ženi, vendar naj bi se spor ne končal tragično. To se je dogajalo ravno v času, ko so enote JA začele obstreljevati položaje nasprotnika v okolici Križev. V obstreljevanju naj bi bil severno od pokopališča v Križah ubit tudi en pripadnik nemške vojske. Ker je postajalo artilerijsko obstreljevanje JA vse močnejše, so domobranci opustili pokop pobitih in se hitro umaknili proti Tržiču in Ljubelju. Očividec pokopa navaja, da so bili borci JA ob cerkvi v Križah okoli 16. ure 11. maja 1945. To se sklada z navedbami v knjigi o 29. diviziji in pisnimi navedbami enega od še živečih domobrancev iz okolice Kranja, ki se je takrat tudi umikal mimo Križev proti Ljubelju. Pokop domobrancev naj bi 12. maja dokončal takratni kriški grobar, ki naj bi v skupni grob z domobranci pokopal tudi omenjenega ubitega pripadnika nemške vojske. Najverjetneje gre torej za pokopanih osem domobrancev in enega Nemca.

Čeprav so pobiti pokopani na cerkvenem zemljišču v Križah, v mrliški knjigi župnije Križe poimensko niso navedeni. Za zaporedno številko 128 je pod datumom smrti 11. 5. 1945 navedeno 11 ustreljenih, brez podatkov, z navedenim datumom pokopa 12. 5. 1945.

Drug ustni vir je (še) nepreverjeno navedel, da so bili pobiti domobranci v Križah najverjetneje iz sestave gorenjskih domobranskih enot. Kot je navedel, naj bi bili mladi domobranci doma iz hribovskih zaselkov nad Poljansko dolino.

Poboj domobrancev v Križah maja 1945 prej ali slej mora dobiti svoj vsestranski epilog. Žalostnega dogodka ni mogoče prikrivati zato, ker gre za zgodbo o domobrancih, niti zato, ker je domobranski častnik pobil svoje vojake, kar je svojstven primer. Ker gre za dogodek, ki se je vsekakor zgodil že po uradnem koncu druge svetovne vojne, gre za izvršen poboj v nasprotju z nekdaj in sedaj veljavnimi vojaškimi predpisi in vojaškim pravom. Če drži, da so bili pobiti domobranci še mladoletni, poboj še bolj velja za zločin, tudi po vseh občih etičnih in moralnih načelih. Vsaj poskusiti bi bilo potrebno z identifikacijo pobitih. Naj si bo vloga Križev in Križanov ob poboju še tako nepovezljiva, pobiti v Križah, na kraju, kjer se je končala njihova življenjska pot, zaslužijo vsaj skromno obeležje. Predvsem zaradi sodobnikov morije in generacij, ki smo prišli potem, oziroma generacij, ki prihajajo.
19. maj 2015 | Zaznamki: pobiti domobranci, J. Kavar | Komentarji (15)
Besedici prvi in zadnji sta pri iskalcih slave zelo priljubljeni, pač glede na to, s katero se
je mogoče bolj postaviti. No, saj je res zanimivo, kdaj se je kaka vojna začela ali končala, katera enota se je spopadla prva ali se bojevala zadnja, kdo je ustrelil prvi in kdo je to storil zadnji, vendar pa so trditve o tem vedno zelo varljive in le redko resnične. To taki.sto velja za drugo svetovno vojno in za njen konec v Evropi, še zlasti pa za zadnji boj na Koroškem.
Popolnoma drži, da se je druga svetovna vojna v Evropi končala šele 15. maja 1945 pri
Pliberku z vdajo ustašev in črnogorskih četnikov, ki so predstavljali poslednjo večjo armadno
skupino zagrizenih sovražnikov svobode in enotnosti jugoslovanskih narodov.
Pri tej vdaji je 3. jugoslovanska armada vsekakor imela svoj delež, še zdaleč pa ne tolikšnega, ki bi ji glede na njeno številčnost in bojno moč pripadal. Mnogo šibkejša 14. udarna divizija jo je pri tem krepko prekosila, ob tem pa so slovenski borci in poveljniki izpričali bojevitost, odločnost in iznajdljivost, ki jim le redko najdemo primer.
Na Poljani pri Prevaljah stoji spomenik, ki označuje zadnjo bitko druge svetovne vojne
na tleh Jugoslavije, ne pa tudi zadnjega boja na slovenskih narodnostnih tleh. Napis na
spomeniku so že dvakrat popravili, vendar je od vsega, kar je tam vklesano, res samo to, da je ta bitka bila 14. maja 1945. O tem, da je težišče in vso ostrino te bitke morala izdržati skupina treh bataljonov iz 14. udarne divizije, tam kajpak ni nič napisanega. In tudi o tem ne, da so se ti bataljoni bojevali osamljeni z najmanj štiridesetkratno premočjo, ki so ji silovito kljubovali in se kljub hudim izgubam uspešno ubranili.
Bitka 14. maja 1945 je imela velike razsežnosti, saj so v nji sodelovale enote iz štirih
divizij Jugoslovanske armade in še bolgarske povrhu, besnela pa je na površini najmanj 24
kvadratnih kilometrov. Vendar so se glade na ostrino bojev že na začetku izoblikovali trije
ločeni bojni odseki.
Prvi bojni odsek je bil v vzhodnem delu Mislinjske doline, na črti od Doliča do Slovenj Gradca in Bukovske vasi. Ustaši so se tu naglo umikali in se branili le z zaščitnicami. Enote 17. udarne divizije »Vzhodno bosanske« so pritiskale nanje z naslonom na pohorska obrobja in jih komaj dohajale. Drugi bojni odsek je bil pri dravograjskem prometnem
vozlišču. Ustaši so tu le navidezno napadali in tako bolj s prevaro kot z izbranimi silami
preprečevali napadalni nastop osvobodilnih enot, ki so ustaške položaje obdelovale le s
topništvom. Šele ko se je ustaška glavnina že zelo oddaljila od sotočja Mislinje in Meže, so
enote 51. divizije, 2. bataljona Prekmurske brigade in enote Bolgarov prešle mostove na Dravi ter pritisnile za sovražniki po dolini Meže, pa tudi nazaj po dolini Mislinje.
Popolnoma jasno je, da je tako 14. maja 1945 na bojni črti proti enotam 3. jugoslovanske
armade prenehal vsakršen urejen odpor ustašev; za 3. jugoslovansko armado se je vojna končala.
Čisto drugačen položaj je bil na tretjem bojnem odseku pri Poljani, ki je imel vse značilnosti
zapore, postavljene na poglavitni smeri ustaških premikov proti zahodu. Tu so ustaši napadali, boji so bili silno zagrizeni in krvavi, o čemer pričajo ne le ustaške izgube, marveč tudi izgube obeh bataljonov Tomšičeve brigade, vrh tega pa so trajali še kasno v noč. S prebojem na Libučko gmajno so ustaši povsem prešli v operativni prostor 14. udarne divizije, s tem pa se je njena skrb za njihovo dokončno uničenje šele prav začela. Le posegu Britancev, ki so ponudili svoje usluge, da bi preprečili nadaljnje prelivanje krvi, se je zahvaliti, da se bitka 15. maja 1945 ni še siloviteje nadaljevala.
In vendar so tu mitraljezi 3. bataljona Tomšičeve brigade ter mitraljezi in minometi 3.
bataljona Zidanškove brigade 15. maja 1945 še zadnjič sejali smrt po ustaškem taboru, ker se do dogovorjene ure za vdajo niso dvignile bele zastave. Odpora pa ni bilo kaj prida in. bele zastave so hitro naznanile trenutek popolnega ustaškega poraza. Ta ognjeni poseg, ki je imel le še nekatere značilnosti boja, so enote 14. udarne divizije izvedle 15. maja 1945 nekako ob šestnajstih, to pa je bil tudi konec ustaške zločinske vladavine.
Seveda se niso vsi ustaši in ustaške enote pokorili podpisu brezpogojne vdaje na
pliberškem gradu. Orožju so se neradi odrekali tudi četniki. Začel se je lov za ubežniki in
ubežnimi skupinami, s tem pa so se oboroženi spopadi nadaljevali. In kdo bi mogel našteti vse ali celo opisati! Prav gotovo bodo mnogi ostali pozabljeni za vedno...
Med zadnje boje druge svetovne vojne sodi tudi napad na ustaše in četnike prek mostu
čez Dravo pri Galiciji, ki sta ga izvedli dve četi 2. bataljona Bračičeve brigade iz zasede na
levem bregu reke. Po dnevnih poročilih je moglo priti do tega napada edino 15. maja 1945,
vendar tam o tem ni nič zabeleženega. Petar S. Brajovič se je posebno trudil, da bi odkril zadnji spopad borcev 14. udarne divizije z nepokornimi premaganci. Marjan Jerin, takratni načelnik štaba Tomšičevo, Ludvik Boh Stane, komandant 2. bataljona, in Blaž Kralj-Vlado, komandir čete v tem bataljonu Tomšičeve, so povedali, da je prišlo do zadnjega spopada 16. maja 1945.
»V zgodnjih jutranjih urah (tega dne),« piše Brajovič, »ko so borci Tomšičeve brigade
razoroževali četnike, neka skupina ni hotela izročiti orožja. Prišlo je do spopada. Dva četnika sta padla, devet pa je bilo ujetih. En naš puško mitraljezec je bil ranjen...«
Res je bilo tako. Našteti viri so dogodek potrdili. Žal pa ni šlo za zadnji spopad. To je
mogoče trditi že na podlagi pripetljaja med spremljanjem zajetih Nemcev prek Jezerskega. Na poti proti Kananirju je 17. maja 1945 neki ustaš vrgel s pobočja ročno bombo, ki je Emerika Paulina-Rika, političnega komisarja 4. bataljona Tomšičeve, hudo ranila, njegovega konja pa popolnoma raztrgala.
Tudi 16. udarna divizija, ki je šla z dvema pehotnima in s topniško brigado preko prelaza
Jezersko 16. maja 1945, se spustila v Železno Kaplo in dalje proti Dobrli vasi in Globasnici, je polovila več zaostalih ustašev, ob tem pa je prihajalo do pogostih oboroženih spopadov, o
katerih ni v desetdnevnem operacijskem poročilu nič zabeleženega. O tem zelo nedoločeno
govorijo nekateri ustni viri.
Šestnajsta udarna divizija se je 16. maja 1945 razvrstila na zaporno črto od Podgore prek
Globasnice do Kršne vasi. Obveščevalci so brž sporočili, da se približuje neka ustaška kolona proti Goselni vasi z namero, vdati se Britancem. In res se je 17. maja 1945 ob pol šestnajstih uspelo neki ustaški koloni prebiti skozi razvrstitev njenih dveh pehotnih brigad. Menda se je ta kolona ustašev vdala Britancem. Še verjetneje je, da se je prebila proti Obirskemu, saj Britancem po njihovem posegu na strani enot Jugoslovanske armade pri Pliberku ni mogla zaupati. Da so se ustaši pojavili v Selah Fari, je dokazano po pričevanju Antona Ikovica, ni pa mogoče ugotoviti, katerega dne je to bilo in kako močna je bila ta ustaška kolona.
Te zelo močne ustaške tolpe so se potikale po gozdovih in hribih na Obirskem še celih
pet dni po vdaji svoje glavnine na Libučki gmajni. Računi ustašev, da se bodo mogli v večjem številu prebiti po severnih obrobjih Karavank proti Ziljski dolini, so se razblinili. Spet je prišel do besede motorizirani odred 4. jugoslovanske armade, ki je imel glavnino svojih sil razvrščeno na položajih od Medborovnic prek Kožentavre do Svetne vasi in še dalje do Bistrice v Rožu.
Drugi bataljon 11. dalmatinske udarne brigade se je zadrževal v Kožentavri, kjer bi mogel nastopiti proti morebitnim sovražnikom, ki bi hoteli preiti boroveljska mostova na Dravi ali pa nadaljevati pot proti Ziljski dolini. Enote so se urile. Toda 20. maja 1945 je morala ena četa odhiteti proti Borovljam, kjer se je razvrstila na položaje in se dobro pripravila za boj. V
Borovljah so se namreč pojavili ustaši in se začeli pogajati za prehod proti zahodu.
»Ker se ustaši niso hoteli vdati,« beremo v operacijskem dnevniku 2. bataljona 11.
dalmatinske udarne brigade, smo jih, ob enaindvajsetih napadli. Ob tej priložnosti smo ujeli 24 ustaških vojakov in enega oficirja..
Spopad 20. maja 1945 kasno zvečer je bil očitno samo uvod v dokončen obračun z ustaši,
ki .so si obetali priti na zahod skozi Borovlje. Ta obračun se je začel 21. maja 1945. O tem v že omenjeni listini beremo: »Bataljon bil na istih položajih. Čez dan se je vdalo 300 ustaških
vojakov«.
V operacijskem dnevniku 11. moto-streljaške brigade je za ta dan med drugim zapisano:
»Napad na skupino ustašev, ki se niso hoteli vdati...«
Menda je bilo razoroženo in ujeto 2000 ustašev. Tako piše v operativnem poročilu štaba
11. dalmatinske udarne brigade za 21. maj, ki je bilo napisano l. julija 1945 in je dokaj
natančno.

So mar podatki iz tega poročila pretirani?

Mogoče. Vsekakor je težko dokazati kaj drugega, kot je tam zapisano. Še teže je na
osnovi tako skopih podatkov ta boj pri Borovljah natančneje opisati. To bi bilo mogoče storiti le po pričevanju katerega od udeležencev, kako ga najti, pa je težko vprašanje z majhnim upanjem na odgovor.
Naj bo tako ali drugače, naj je bilo razoroženo in zajeto samo 325 ustašev, kot je razbrati
iz operacijskega dnevnika 2. bataljona 11. dalmatinske udarne brigade, ali dva tisoč, kot navaja štab le-te v operacijskem poročilu, do spopada in do boja je 20. maja 1945 pri Borovljah prišlo, operacija pa se je nadaljevala še tudi naslednjega dne, 21. maja 1945. Potemtakem je to doslej edini znani zadnji boj enot Jugoslovanske armade na Koroškem. Poslej zagotovo ni bilo nobenega več, zakaj vse enote JA, ki so se tedaj mudile na ozemlju današnje avstrijske Koroške, so dobile ukaz, da se umaknejo južno od Karavank ter od Pece in Dravograda.
S tem je rešena pravda o zadnjem boju druge svetovne vonje na evropskih tleh, ki so jo
razni pisci prisojevali ali v prid 3. jugoslovanske armade ali 14. udarne divizije. Pripadla ni niti enim niti drugim, pač pa je odločena v korist motoriziranega odreda 4. jugoslovanske armade oziroma njegovega jedra: 11. dalmatinska udarne brigade. Torej se je ta odred na Koroškem le bojeval...



------------------------------

***Popoldne so se juriši ustašev okrepili. Zmeraj več jih je gomazelo čez padle, od prvega
kritja dalje pa so se plazili po trebuhu z noži v zobeh in z bombami v rokah. Nenadoma so se sovražniki oglasili tudi za hrbtom. Pritisnili so z vrha Loma, kamor so se bili priplazili po
obhodnih poteh z libučke strani. Začel se je krvavi metež: Strahotna usoda boja na nož je
doletela 1. četo 1. bataljona Tomšičeve, ki ji je poveljeval Avgust Mithanz.* Hipoma je bila
razpolovljena in razbita. Padlo je 8 borcev, 11 je bilo pogrešanih in 6 ranjenih. Toda
pogrešane je šteti za mrtve, zakaj ljudje vedo povedati, da so ustaši ujete partizane klali na Poljani pod kozolcem. Živi so ostali le tisti ujetniki iz težke čete 2. bataljona Tomšičeve, ki so jih bili zjutraj tistega dne zajeli četniki na desnem bregu Meže, potem pa jih izročili ustašem.
Le-ti so jih privedli štirideset h kmetu Zdovcu (Janezu Apovniku) in jih prek noči na 15. maj
stlačili v kuhinjo, ker drugega prostora za zapor ni bilo pri hiši.

-----------------------------

Zločinski stroj NDH

Jasenovac velja za eno največjih in najgrozljivejših taborišč smrti, ki ga zgodovinarji imenujejo tudi srbski Auschwitz. V Srbiji oznamujejo dan spomina na žrtve genocida v Neodvisni državi Hrvaški (NDH) 22. aprila, ko se je od skupaj 1075 ujetnikov, ki so poskušali pobegniti iz Jasenovca, le 118 uspelo prebiti na prostost. NDH je bila razglašena aprila 1941 in je obsegala Hrvaško, BiH in Srem, kjer je živelo 6,3 milijona prebivalcev, od teh tretjina Srbov. Ustaški minister in hrvaški književnik Mile Budak je 11. junija 1941 predstavil program končne rešitve srbskega vprašanja, po kateri bi tretjino Srbov pobili, tretjino pregnali, tretjino pa prekrstili. S tem namenom so v NDH odprli taborišča, tudi posebna taborišča za srbske, romske in židovske otroke, kamor so zaprli 33.000 otrok; skoraj 20.000 jih je bilo umorjenih.

Ustaši so v Jasenovcu klali ujetnike s posebno oblikovanimi noži, ki so jih po žrtvah poimenovali »srbosek«, ali pa jih ubijali s sekirami, macolami in kladivi. Taboriščnike so tudi žive sežigali v pečeh za žganje opeke, ki so jih spremenili v krematorij. Natančno število žrtev v Jasenovcu ni bilo nikoli ugotovljeno. Preminuli hrvaški predsednik Franjo Tuđman jih ni priznal več kot 34.000. Po podatkih na podlagi prvih ekshumacij v 60. letih je v ustaških taboriščih smrti izgubilo življenje pol milijona Srbov, 80.000 Romov, 32.000 Židov in več deset tisoč protifašistov različnih narodnosti. Po oceni Centra Simona Wiesenthala je bilo v taboriščih umorjenih 600.000 ljudi, genocid v NDH pa je ostal nepriznan in nekaznovan.


... Pravi ognjeni metež je nastal tudi na položajih Koroškega odreda. Tu so se sijajno bojevali avstrijski protifašistični borci in dolgo zadrževali navale esesovcev. A tudi Nemškemu bataljonu Koroškega odreda so esesovci prišli za hrbet in ga razpolovili. Padlo je najmanj polovica borcev tega bataljona, med njimi tudi politični komisar čete Anton Leeb, Avstrijec iz Badgasteina.
Večina borcev 2. in 3. bataljona Koroškega odreda se je umaknilo čez oba mostova na levi breg Drave. To je storil tudi poročnik Jože Kisovec-Dušan z dvema četama iz 2. bataljona
Bračičeve brigade. Čez most na levi breg Drave ju je povedel, brž ko je postalo očitno, da
sovražnikov z desnega brega ne bo mogoče zadržati. Ta del Brašičeve in deli Koroškega odreda so okrepili eno četo 1. bataljona Koroškega odreda. Razvrstili so se še po preostalih betonskih bunkerjih,* ki so jih bili že mnogo pred tem zgradili Nemci za obrambo mostu pred partizani, pa tudi po zasilnih zaklonih, od koder so držali pod ognjem dohode na most.
Izgube esesovcev in domobrancev niso bile majhne. Mitralješka orožja, minometi in topovi so sekali po nagnetenih sovražnikih, ki se iz ozke doline niso mogli razviti v strelce. Nikoli dotlej ni prišlo do tako zagrizenega klanja, ki ni prizaneslo ne enim ne drugim. Esesovci
in domobranci so imeli to prednost, da so napadli zahrbtno in iznenada. Pri tem so jim postali lahek plen tisti borci, ki so se znašli sredi njihove razvrstitve, kjer so nadzirali
odlaganje orožja. Tudi silna premoč in nepovezana obramba sta prispevali svoje, razen tega so esesovci in domobranci vrgli v boj svoje najboljše čete, zato so imeli tudi partizani hude izgube.
Bračičeva brigada je poročala o petih mrtvih, desetih ranjenih in štiridesetih pogrešanih, vendar s pripombo, da izgube še niso povsem ugotovljene. Po izjavah Jožeta Kisovca-Dušana, Andreja Cetinskega-Leva in Ivana Božiča-Jova je v Borovljah padlo približno 180 borcev, med njimi celo komandant 1. bataljona, doma s Polskave. Po izjavi Ivana Janžekoviča je samo iz Koroškega odreda padlo 37 borcev, ne vštevši avstrijskih protifašistov.
Mnogo borcev Bračičeve brigade in Koroškega odreda je utonilo v Dravi, ker so bili kratko malo potisnjeni vanjo, ne da bi znali plavati, ali pa so kot plavalci postali lahek plen sovražnim strelcem, ki so lahko dobro merili . Ponovila se je torej tragedija, ki jo je bila Bračičeva brigada doživela že na Rinži v Kočevju 12. decembra 1943, ko so obleganci v kočevskem gradu iznanada dobili silno pomoč.
Največji uspeh so esesovci in domobranci dosegli s tem, da so Bračičevo onesposobili za
napadalni nastop, kar jim je omogočilo, da so se lahko zbrali v Borovljah in uredili svoje vrste. Kako se bodo prebili dalje, jim tačas še ni bilo jasno. Položaji onstran reke so bili vse drugačni od tistih, ki so jih bili obvladali pred Borovljami in - okoli njih: Omogočali so zelo dobro obrambo, kar so pokazali že prvi naleti pehote, ki so se zlomili še pred mostom.
Zlasti domobranci so upali, da bodo kako navezali stike z Britanci, ki se niso marali
vpletati v boj na strani partizanov
. Raje so čakali, da se bodo esesovci in domobranci unesli. Kazalo je, da se zavezniki spogledujejo z našimi domačimi fašisti in da jim je prav, če partizani množično krvavijo. S tem so sovražnikom dajali veliko potuho. To pa je bila huda pregreha zoper zavezništvo, ki so ga borci Jugoslovanske armade zvesto spoštovali.
Jože Kisovec-Dušan, ki je s svojimi borci in nekaterimi enotami Koroškega odreda držal
pod ognjem oba mostova, je bil prepričan, da bo prehode čez Dravo ubranil. Prve poskuse
sovražnikov, da bi jo prešli, ko obramba na levi strani ni bila vsestransko organizirana, je prekrižal. Pri tem je bil svojim borcem za zgled. Prek noči bi bilo mogoče zbrati v Celovcu in okoli njega še dodatne sile in jih poslati branilcem na pomoč.
Mislil je popolnoma pravilno in ne bi se bil zmotil, če bi sovražnikom ne bi bil pomagal
nesporazum, ki jim je omogočil novo zmago, komandantu 4. operativne cone Petru Stantetu - Skali pa vzel voljo, da bi še nadalje izpostavljal življenja svojih borcev .


















Da so se Britanci 12. maja 1945 vmešali v dogajanja pri Borovljah, ni nič spotakljivega, saj je med drugimi prosil za njihovo pomoč celo sam polkovnik Peter Stante-Skala, komandant
4. operativne cone. Toda to so storili šele potem, ko so borci Bračičeve brigade in Koroškega odreda že plačali svoj veliki krvni davek, in le zaradi tega, da bi prišli do ujetnikov. Ti bi morali po vseh pravilih pripasti partizanom, a so jih Britanci vzeli v svoje taborišče.
Ali je šlo pri tem za načrtno britansko politiko ali le za iskanje slave posameznih enot, ni mogoče razsoditi. Vsekakor so Britanci na obrobjih slovenskega narodnostnega ozemlja dobili v svoje roke prav malo ujetnikov, čeravno so se nadejali ravno obratno. V Trstu so na primer zajeli le 60 sovražnikov. Na Koroškem so imeli sicer več sreče, a za veliko večino Lohrove armade so se obrisali pod nosom. Zato je čisto možno, da je prihajalo do puljenja za ujetnike zgolj zaradi hlastanja po slavi.
Borci 14. udarne divizije so bili ogorčeni nad ravnanjem Britancev ne samo zaradi tega,
ker so si lastili pravico do teh ujetnikov, ampak tudi zategadelj, ker domobrancev in drugih
izdajalcev Britanci po stari navadi niso do konca razorožili in se je potlej dogajajo, da so naši
beli odpadniki vpričo njih obračunavali z osamljenimi partizani.*** In tudi še potem, ko so jih že spravili v ujetniško taborišče na Vetrinjsko polje (in v samostan), niso bili kaj prida zastraženi, pa so še kar naprej šarili vsepovsod. Prihajali so celo v Celovec. Kljub vsemu pa so se slovenski beli izdajalci bridko prevarali v pričakovanju, da bodo v Britancih našli svoje zaščitnike.

*** Vpričo britanskih vojakov je bil ubit Milan Batagelj, komandir čete v Kokrškem odredu; pokončali so ga ustaši. Več partizanov-stražarjev pa so zabodli tudi domobranci in jih z mostu potisnili v reko Glinico. Britanci so se pri tem obnašali, ko da bi bili popolnoma brez moči.
17. maj 2015 | Zaznamki: Borovlje, Poljana, domobranci, nemci, ustaši | Komentarji (5)


... Beg proti Karavankam je bil nadvse klavrn. Čez Jesenice se ni dalo več. Tudi umik proti Solčavije bil nemogoč, ker je 15. udarna divizija zavzela vse področje med Domžalami, Kamnikom in kamniškimi planinami. Obenem jih je od Ljubljane gonila 29. udarna divizija Hercegovska, ki je 10. maja 1945 osvobodila Škofjo Loko in Kranj, nato pa je začela tolči umikajočo se svojat pri Tržiču. Na obronkih Dobrče in Križke gore so skušali domobranci in esesovci 11. maja še zadržati Hercegovce, toda ti so jih do popoldne že potisnili k Sv. Ani pod Ljubeljem in jih začeli silovito obstreljevati.
Že pred tem je na Ljubelju nastala silna zmeda. Esesovci so prehod skozi tunel zastražili
ter uporabljali le za svoje ljudi in vozila. V zmedi je propadlo ali ostalo pod Ljubeljem več kot
700 vozil. Zavladala sta obup in kesanje.
Ta dan je bil usoden za Bračičevo brigado in za Koroški odred, ki je bil z dvema bataljonoma formalno že vključen v njeno sestavo, sicer pa v postopnem razpustu, da bi moštvo lahko uporabili za druge enote in zaupne naloge. Obe enoti sta dobili ukaz, da morata prehode čez Dravo ubraniti brezpogojno in zajeti vse sovražnike, ki so pritiskali proti Borovljam z Ljubelja. Med njimi so bili esesovci, domobranci, vlasovci in četniki raznih barv.
Najprej so trčili ob Koroški odred in Bračičevo brigado esesovski polki, znani iz bojev v Suhi krajini proti enotam 7. korpusa. Ti so prvi položili orožje.
To pa ni dišalo zlasti domobrancem, zato sta se zločinca Erwin Rosener in poveljnik domobrancev Franc Krener 10. maja 1945 pod Malim Ljubeljem dogovorila, da bosta s svojimi enotami skupno napadla položaje Bračičeve brigade in Koroškega odreda, da bi zavzela Borovlje in boroveljska mostova čez Dravo.
Do prvih bojev je prišlo še istega dne proti večeru. Trajali so tri ure, toda esesovcem in
domobrancem niso prinesli nobenega uspeha, ampak le mnoge žrtve. Najbrž je sovražnikom ta boj rabil tudi za nasilno ogledništvo. Čez noč so se boji polegli in nemške enote so se spet začele vdajati, a le po malem, hkrati so poraženci hoteli doseči prehod čez boroveljski most s pogajanji. Na sovražnikovi strani je bila sumljiva tišina, ki ni obetala nič dobrega. Jasno je bilo, da se sovražniki pripravljajo na boj...
--------------------
Esesovci in domobranci so pogajanja za vdajo izrabili za zasedanja prevladujočih
višinskih položajev, za zbiranje in razvrščanje težkega orožja po grebenih severozahodno od Žingarice in Ostrovca pa tudi za natančno ogledovanje partizanskih položajev. Pehota se je bila natepla od Podljubelja proti Podgori do Gorič, v ozadju so bili pripravljeni tanki.
Večina piscev spominov govori o dveh esesovskih divizijah, tako tudi poročilo štaba Bračičeve o bitki pri Borovljah z dne 12. maja 1945 (fasc. 339/IV - 3 v IZDG). Po pričevanju prof. dr. Bogomira Koželja-Boža in Alberta Konečnika-Modrasa so bili med sovražniki, ki so prišli čez Ljubelj, tudi močni deli 7. SS prostovoljske divizije Prinz Evgen (en polk), in prav ti so bili najbolj bojeviti. Kaže, da se je delu te divizije do 8. maja že uspelo prebiti iz Zagreba v
Ljubljansko kotlino, del pa se je zbral na Vetrinjskem polju pri Celovcu že precej prej. To
divizijo so sestavljali 13. in 14. pehotni polk, 7. topniški polk ter izvidniški, pionirski,
protitankovski in bataljon za zvezo (fasc. 52/III v IZDG). Poleg dela te divizije so mogli priti čez Ljubelj še 17., 19. in 25. SS policijski polk, posebni 1. SS polk Wariag, SS orožniški motorizirani bataljon, dve četi tankov in SS podoficirska šola iz Ljubljane, ki so se poprej bojevali v Suhi krajini.
Od domačih fašistov so bili tu 3. in 4. polk 1. srbskega prostovoljskega korpusa (SDK), 503 korpus ličke četniške divizije (kakih 400 mož), "slovenski domobranci«, skupno 8.400 mož, gorenjski domobranci, skupno 1.200 mož in 1. bataljon slov. varnostnega zbora (primorski domobranci), kakih 200 mož (fasc. 25JIII - 6 v IZDG).

----------------------
Malo pred enajsto so imeli Nemci že zasedeno vas Kapla ob Dravi in vso cesto od mosta
proti Strugu. Zasedli so tudi Svetno vas in tam postavili dva tanka. Tretji bataljon Koroškega
odreda se je moral s položajev pri Strugu umakniti proti zahodu, pri tem je bil mitralješki
pomočnik Jože Hari ranjen v koleno.
Borci Bračičeve brigade so imeli le zasilna kritja in zasilne ovire na dostopih k Borovljam in boroveljskima mostovoma. Razvrščeni so bili bočno od nemško-domobranske kolone in sicer na njeni vzhodni strani. Prvi od Podljubelja je bil 4. bataljon, okrepljen z mitralješko četo. Zasedal je položaje od Prindla pred Borovljami mimo železniške postaje do naselja v Dolih. Severno od njega je bil 1. bataljon, desno od njega dve četi 2. bataljona, ena četa pa je razoroževala sovražnike. Položaje pri Resniku in dalje proti Dravi je držal 3. bataljon Bračičeve. Od tod mimo železniškega mostu čez Dravo je bil razvrščen 2. bataljon Koroškega odreda, na položajih okoli cestnega mostu, na mostu in na njegovi drugi, severni strani je bil v betonskih bunkerjih 1. bataljon Koroškega odreda, na zahodu, od cestnega mostu ter mimo Svete vasi do Šentjanža pa sta bila na položajih 3. in nemški bataljon Koroškega odreda.
Sovražniki so se vdajali še 11. maja 1945 do desetih, a razoroževanje je potekalo počasi:
Kmalu po dvanajsti uri pa je večja kolona odklonila izročitev orožja in spor zaradi tega je
sovražnik izrabil za silovit napad z vrhov nad Borovljami, hkrati je v napad proti Borovljam
krenilo sedemnajst tankov in dva domobranska udarna bataljona. Topniška priprava je bila
strahotna. Zemlja je kar gorela od udarov granat, protiletalski izstrelki so prebijali stene hiš;
mnoge v Kapli ob Dravi, v Svetni vasi in v samih Borovljah so se vnele. Tako preluknjana je
bila v hipu tudi hiša, v kateri je bil štab Bračičeve brigade.251 Brž je postalo jasno, da hočejo
sovražniki zavzeti zlasti Borovlje; kajti mitralješki in minometni ogenj iz mesta in z okoliških
položajev jim je bil nevaren tudi za prehode proti mostu.
Najhuje se je godilo 1. bataljonu Bračičeve brigade in nemškemu bataljonu Koroškega
odreda ter tistim skupinam borcev, ki so razoroževale sovražnike ali bile na mostu brez
zaklonov. Ti borci so preprosto izginili, ne da bi kdo vedel, kaj se je z njimi zgodilo.253
Domobranci so se prav kmalu pojavili sredi Borovelj. Tu so nanje naleteli Andrej Cetinski Lev, Ivan Božič-Jovo in Lazo Božič.
O mraku so sovražniki 1. bataljon Bračičeve zaobšli in mu udarili v hrbet. Začel se je boj, ko poveljevanje ni bilo več mogoče, ampak se je vsak tolkel, kakor je vedel in mogel. Prvi bataljon Bračičeve je bil razbit in potisnjen ob Dravo. S tem sta bila odkrita boka 2. in 3. bataljona Bračičeve.
Tretji bataljon Bračičeve in ostanki drugih razbitih enot so se morali umakniti na položaj
pri Medborovnicah ali celo onstran Bajdiške Borovnice, da bi s teh položajev preprečili prodor proti Šmarjeti in Galiciji. V tej smeri so sovražniki poskušali zabiti klin še 12. maja dopoldne, a so bili odločno odbiti, potem pa niso več poizkušali. ...
16. maj 2015 | Zaznamki: domobranci, na, Koroškem, 09., maj, 1945, -, do, vrnitve, F., Strle | Komentarji (4)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ... 86 87 88
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201420152016
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 31

Top 5 vpisov


Št. registriranih uporabnikov: 146901
Forum avtorjev: 15639 Forum teme: 33577 // Odgovorov: 1824600
Blog avtorjev: 3397 // Blogov: 73137 // Komentarjev: 1028845
Avtorji fotografij: 23041 // Slik: 191965 // Videov: 20288 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane