V 80. in 90. letih prejšnjega stoletja je v Rusiji veljalo prepričanje, da se s pravimi razsežnostmi stalinskih čistk (1936 – 1938) ne more primerjati nič drugega. Velikokrat je bilo slišati, da je zaradi Stalina umrlo veliko več ljudi, kot je prikazano v uradnih podatkih. Od represij, ki so Sovjetski zvezi zadale veliko škodo, je minilo 80 let. Kako se je ruska družba na koncu 20. stoletja soočala s surovo resnico o svoji preteklosti?

»V začetku 90. let sem pogosto prihajal v stik s statistiko sovjetskega terorja. Po mojih ocenah so v času celotnega sovjetskega režima varnostne službe zajele 7,1 milijona ljudi. Ruska javnost je bila medtem prepričana, da je bilo zgolj v obdobju 1937 – 1939 zaprtih okoli 12 milijonov ljudi. Zaradi tega sem dvignil roke od svojih ocen in se dolgo nisem več s tem ukvarjal.«
To so besede Arsenija Roginskega, direktorja nevladne organizacije Memorial, ki se ukvarja z zgodovino in človekovimi pravicami ter poskuša doprinesti k odkrivanju zgodovinske resnice in ovekovečiti spomin na žrtve politične represije.
Kot eden od ustanoviteljev Memoriala je Roginski veliko doprinesel k zbiranju in posredovanju informacij o žrtvah političnih pregonov v ZSSR.
Po drugi strani njegove ocene kažejo, da je splošno prepričanje o številu »Stalinovih žrtev«, ki je bilo razširjeno koncem 80-ih in v začetku 90-ih pod vprašajem. Družbena atmosfera je bila takrat zelo razgreta, zato niti najbolj ugledni zgodovinarji niso želeli objaviti »neugodnih« rezultatov svojih raziskovanj, tudi če so bili ti rezultati dobro preverjeni in zasnovani na dejstvih. Če pogledamo številke žrtev stalinskih pregonov, ki so takrat krožile v javnosti, je jasno zakaj Roginski ni hitel z objavo svojih podatkov.

Neresnična števila

Aleksander Solženicin, znani disident, katerega knjiga Arhipelag GULAG je bila priljubljena v času Gorbačovove perestrojke, je eden tistih, ki so imeli na takšna prepričanja največji vpliv. V svoji knjigi je število žrtev sovjetskega režima med leti 1917 in 1959 postavil na 66,7 milijonov.
Največji sovjetski časopis Komsomolskaja pravda je leta 1991 objavil intervju, ki ga je Solženicin dal za špansko televizijo, kjer je prej omenjeni številki dodal še 44 milijonov žrtev. To so bili sovjetski državljani, ki so izgubili življenje v drugi svetovni vojni. Tako je število Stalinovih žrtev naraslo na 110 milijonov. Sovjetska zveza je pred vojno imela skupno 170 milijonov prebivalcev, o čemer priča popis iz leta 1939. Jasno je, da so te številke protislovne.
Sovjetsko javnost so s temi številkami hranili tako disidenti kot člani Komunistične partije. Zgodovinar Roj Medvedjev je leta 1990 postal član Centralnega komiteja Komunistične partije Sovjetske zveze. Trdil je, da je v Sovjetski zvezi od leta 1927 do 1953 v političnih represijah izgubilo življenje 40 milijonov ljudi.
Poleg disidentov in uradnikov Komunistične partije so se s preštevanjem Stalinovih žrtev ukvarjali tudi zgodovinarji na zahodu. Robert Conquest je uvedel termin »veliki teror«. Trdi, da je bilo v ZSSR proti koncu leta 1939 zaprtih okoli 9 milijonov ljudi.
Ta številka je manjša od predhodnih, vendar je še vedno petkrat višja od dejanskega stanja. Zgodovinar Viktor Zemskov, ki velja za enega vodilnih strokovnjakov na tem področju, je preučil statistične podatke sovjetskega zaporniškega sistema (Roginski pravi, da so sovjetske oblasti skrbno dokumentirale vse aretacije) in izračunal, da je bilo leta 1940 v sovjetskih zaporih in delovnih taboriščih za vojne ujetnike okoli 1,9 milijona ljudi.

Nekdanje politične represije danes prinašajo politične točke

Nekdanji šef KGB-ja Vladimir Krjučkov je leta 1990 izjavil, da je bilo med 1930 in 1953 zaprtih skoraj 3,8 milijona ljudi, 786.000 pa jih je bilo obsojenih na smrt. Zgodovinarji točnosti navedb niso postavljali pod vprašaj.
Zemskov pravi, da takratna javnost enostavno ni hotelaverjeti Krjučkovu, saj je bila mnenja, da so številke neresnične. Raje se je naslanjala na navedbe v Solženicinovem Arhipelagu Gulag s fantastičnimi desetinami milijoni žrtev.
Z obzirom na dejstvo, da so sovjetske oblasti v letih 1937 – 1939 podpisale preko 600.000 smrtnih obsodb, številke, ki jih je navedel KGB-jev šef delujejo sprejemljivo in verodostojno. To pa javnosti ni bilo dovolj in postavlja se vprašanje, kako je to mogoče. Zakaj so bili ljudje nagnjeni k temu, da verjamejo potenciranim ocenam in zavračajo dejstva?
Sergej Kara-Murza, sociolog sovjetske zgodovine meni, da ima odgovor na to vprašanje. Strinja se, da so čistke v 30. letih boleče obdobje v ruski zgodovini, obenem pa pravi, da mora biti glede teh vprašanj opravljena objektivna analiza.
»Bolečina, ki jo je povzročila izguba tolikih življenj je še zmeraj velika, tako da vsak poskus nepristranske analize deluje kot nekaj nemoralnega. Sorodniki ali otroci politikov, ki so bili ubiti v 30. letih prejšnjega stoletja, so igrali pomembno politično vlogo v času perestrojke,« piše Kara-Murza. »Že sama predstava o represijah je tako močan politični instrument, da se sredstva za njegovo formiranje skrbno hranijo in ščitijo s cenzuro.«
Kara-Murzova misel o represijah kot političnem instrumentu danes neposredno tekmuje s tem, kar je politologinja Marija Lipman napisala v reviji Foreign Affairs o vplivu kampanje, usmerjene v destalinizacijo v času perestrojke, kjer je osrednje mesto zavzemala tema Stalinovega terorja.
Destalinizacija je »radikalno delegitimizirala komunistični režim. Po padcu sovjetskega komunizma leta 1991 je razpadla tudi Sovjetska zveza."
Sliši se nekoliko paradoksalno, vendar proces destalinizacije, ki je zatresel ZSSR in na koncu prispeval k njenemu razpadu, ni bil vselej zasnovan na resnici in dejstvih.
18. oktober 2017 | Zaznamki: ALEXEI T. | Komentarji (6)

























Moj prvi spomin na Črno roko sega v leto 1945, ko sem desetleten izvedel, da je Črna roka na Gorenjskem ubila hčer in zeta šivilje ge. Pajer s Poljanske ceste, pri kateri smo med vojno nekaj časa stanovali v podnajemu. Toda odurno ni morila samo Črna roka; iz družinske kronike mi prihajata v spomin dva transporta iz začetka maja 1945, ko je okupatorska Organizacija Todt razpustila delovišča prisilnega dela in so nemški vojaki spremljali mobilizirance za prisilno delo domov. V enem transportu je bil moj dedek A. J. (letnik 1890), v drugem pa moj kasnejši tast V. K. (letnik 1902). Oba transporta so prestregli domobranci; pri prvem, v katerem je bil moj dedek, so domobranci prevzeli komando, odbrali nekaj prisilnih delavcev in jih likvidirali. Vojaki, ki so spremljali drugi transport, v katerem je bil moj tast, pa so bili koroški brambovci in so z naperjenimi puškami odgnali krvi željne „domoljube“ iz „druge slovenske vojske“, kot jih nekateri želijo imenovati. To nista bila edina transporta prisilnih delavcev, zato je bilo takih prestrezanj najbrž več, in tudi niso bili ubiti tik pred nemško kapitulacijo samo tisti prisilni delavci, ki so bili v transportu skupaj z mojim dedkom.

Iz zgodovine je znano, da so približno v istem času umorili na Turjaku več vodilnih slovenskih intelektualcev, ki so jih tja pripeljali iz ljubljanskih zaporov. Toda tudi izkušnji moje družine potrjujeta, da niti zadnje dni vojne ni opešala morilska sla „domoljubov“.

P.S.: Prosim bralce, naj gornjega zapisa ne postavljajo v kontekst povojnih zunajsodnih pobojev.

Božidar Debenjak, Ljubljana


Črno roko sem kot devetletnik spomladi 1944 doživel kot travmo, ki je močno zaznamovala moje življenje.

Na poti s Sv. Neže, takrat se je vas oziroma naselje imenovalo St. Agnes, danes Brezje nad Tržičem, v nemško šolo v Tržiču, takrat Neumarktel, sem na gozdni jasi, nedaleč od Žegnanega studenca, naletel na ležečega človeka. Radoveden in nič hudega sluteč sem se mu približal in z grozo opazil njegov obraz v krvi, na čelu pa z nožem urezano petokrako zvezdo. Na obleki pa pripet list papirja s črno roko.

Neznansko prestrašen sem stekel proti Bistrici in naprej v Tržič. V šoli sem bil popolnoma zmeden in nazaj grede iz šole v velikem loku obšel mesto groze.

Truplo je tam ležalo več dni. In še dolgo sem ta prizor sanjal.

Kadar koli sem pozneje hodil tam mimo, nemški okupator je to cesto imenoval »banditstrase«, tudi danes ko se z avtomobilom vozim mimo tistega kraja, doživljam grozo in stisko v prsih in pomisel: NE sovraštvu brata proti bratu, in NE sovraštvu Človeka proti človeku!

Ciril Zabret


Dr. Božo Repe navaja, da je dr.Tamara Griesser Pečar v knjigi Razdvojeni narod Črno roko definirala kot teroristično organizacijo kot so to bile komunistične organizacije; vsekakor pa je ne opredeljuje kot nekaj, kar naj bi pripadalo domobranstvu oz. katoliški cerkvi. Torej povedano z drugimi besedami, Črno roko je ogradila od domobranstva in stališč katoliške cerkve med drugo svetovno vojno. Lahko je danes, več kot 70 let po teh dogodkih, postavljati neke teze, všečne svojemu ideološkemu prepričanju, ki jih zagovorniki iz drugega ideološkega pola zaradi pomanjkanja zgodovinskih dejstev, zaradi njihovega zatajevanja in uničevanja, bolj težko relativizirajo ali celo ovržejo.

Zato je verjetno težko ovreči teze dr. Tamare Griesser Pečar in njene somišljenike prepričati o nasprotnem, ker pač ni neizpodbitnih dokazov o povezanosti Črne roke na eni in domobranstva ter katoliške cekve na drugi strani.

Lahko pa se to naredi s preprostim vprašanjem dr. Tamari Griesser Pečar: Ali obstaja kakršenkoli verodostojen podatek, da je katoliška cerkev kadarkoli v času zločinskega delovanja (poznejše izjave ne morejo šteti) Črne roke, le to obsodila in se od nje jasno ogradila. Le to šteje!

Poznejše in današnje opravičevanje in postavljanje tez šteje le toliko, kakršno je bilo javno stališče cerkve v času očitno usodnih in za slovenski narod žal razdvajajočih dogodkov. V kolikor pa teh izjav, dejstev in dokazov ni, bo težko prepričati ideološko neopredeljene posameznike, kljub vsestranskemu naprezanju nekaterih zgodovinarjev , da domobranstvo in katoliška cerkev nista bila povezana s Črno roko.

Marijan Lačen, Črna na Koroškem
3. oktober 2017 | Komentarji (19)
V zadnjih letih smo lahko v nekaterih medijih z desnega političnega pola prebrali tezo, da naj bi v Trbovljah – tam je bila 26. aprila osrednja državna proslava dneva boja proti okupatorju – leta 1941 na prvomajskem praznovanju »skupaj ’žurali’ nacisti in komunisti«.

Avtor članka na portalu Nova24 piše, da v prvih dveh mesecih po nemški okupaciji Slovenije (6. aprila 1941) »slovenski komunisti niso na noben način nasprotovali nacističnemu okupacijskemu režimu, temveč so ga marsikdaj celo podpirali«. Vse to naj bi se spremenilo šele z napadom Hitlerja na Sovjetsko zvezo, 22. junija 1941. Podobno »tezo« je v Demokraciji zapisal tudi Miran Černec, in sicer da so komunisti »vkorakanje Nemcev v duhu pakta Hitler-Stalin videli kot prihod zaveznikov in kot priložnost, da se enkrat za vselej znebijo osovraženih domačih ’farjev’, podjetnikov in kmečkih veleposestnikov«. Avtorja svoje zapise še podkrepita s trditvijo, da so komunisti navdušeno pozdravljali nemško okupacijo tudi zato, ker je z njo 1. maj postal uradno praznik dela. Rudarji iz »rdečih« revirjev, zlasti v Trbovljah, naj bi zato navdušeno vzklikali Hitlerjevemu zastopniku, ko jih je obiskal na zborovanju. »Po vojni se je proslavljanje praznika dela v Sloveniji seveda ohranilo, vključno s postavljanjem mlajev, simbole enega totalitarizma so le zamenjali simboli drugega,« zapiše Černec.


ALI JE TO RES?

Zgodovina je seveda bolj kompleksna. Dr. Nevenka Troha z Inštituta za novejšo zgodovino zanika, da bi nacisti in komunisti leta 1941 v Trbovljah »na ta način skupaj praznovali 1. maj«. Res pa je, da »so ga rudarji praznovali javno, saj je bil v primerjavi s ’staro’ Jugoslavijo razglašen za praznik. Prej so ga praznovali pollegalno«. Sicer pa je iz njenega prispevka na nekem simpoziju, ki nam ga je poslala, vidno, da je bilo predvojno dogajanje v »rdečih revirjih« (Trbovlje, Zagorje, Hrastnik) zapleteno.
















Aprila 1941, ob nemški okupaciji, je v njem delovala močna ilegalna komunistična partija, ki ji je uspelo v času množičnega odpuščanja rudarjev, padca mezd in vse večje revščine organizirati več stavk, vendar revirji (sprva) niso bili eno izmed žarišč upora, ki ga je zasnovala komunistična partija v okviru OF. Nemške okupacijske oblasti, ki so se zavedale pomena rudnikov za svoje gospodarstvo, so po zgradbah izobesile svoje (rdeče) zastave, razglasile 1. maj za praznik dela in 24. aprila zaposlile za polni delovni čas vse brezposelne rudarje, Himmler pa je teden prej izdal navodilo, da za časa vojne rudarji in njihove družine ne bodo izgnani. »Pri velikem delu revirskih rudarjev je tako, kljub poskusom komunistov, da jih prepričajo o dejanskih namenih okupatorja, prevladal socialni moment. Prva dva meseca so okupatorske oblasti poročale, da jim je prebivalstvo naklonjeno,« piše dr. Nevenka Troha. Že v drugi polovici leta 1941, ko se je OF razširila tudi v rudarskih središčih, so se rudarji začeli množično vključevati v partizanske enote, zaradi svoje delavskosocialne opredelitve pa so bili tudi vse bolj naklonjeni »socialni revoluciji«, ki jo je obljubljala nova oblast.

Tudi širša zgodovinska slika tedanjega dogajanja v Evropi ne potrjuje teze o »zgodnjem« sodelovanju komunistov in nacistov. Res je sicer, pravi zgodovinar Božo Repe s Filozofske fakultete, da so maja 1941 komunisti še zagovarjali tezo o imperialističnemu značaju vojne, »a so bili hkrati dvomi in konflikti pri nacionalnih komunističnih partijah zaradi te teze, ki je bila posledica pakta Hitler-Stalin«. Dr. Repe namreč pravi, da so se že tedaj številni komunisti skrivali pred nacisti, prvi sestanki o odporu so bili pred ustanovitvijo OF 27. aprila 1941, prve partizanske enote pa so zares nastale pred napadom Hitlerja na Sovjetsko zvezo. Po njegovem je mogoče, da je po okupaciji kje obstajalo kratko sodelovanje med nacisti in komunisti, o čemer imamo nekaj posrednih pričevanj (denimo zapisi Janka Mačkovška), ne pa dokumentov. »Oboji so slavili prvi maj (nacionalsocializem je seveda poudarjal delavstvo) in nemška socialna demagogija je bila močna, vendar v celotnem zgodovinskem kontekstu to ni primerljivo s kolaboracijo in priznavanjem debelacije (stališče, da Jugoslavija ne obstaja in je ni mogoče obnoviti) še preden je prišlo do kakršnegakoli odpora«.

Po njegovem pa ta zgodnja »kolaboracija« med nacisti in komunisti ni primerljiva z dogovarjanjem takratnih vodilnih slovenskih politikov o statusu Slovenije v obliki protektorata po slovaškem vzoru, kar je z NDH dobila tudi Hrvaška. Tudi ne z ravnanjem tedanjih slovenskih političnih strank, ki so z vzhičenjem sprejele odločitev o vključitvi dela slovenskega ozemlja v Italijo in pozno poleti, ko so ugotovile, da Jugoslavija ostaja mednarodna priznana država, začele igrati na trojno karto: kolaboracije, atentizma (čakanja na osvoboditev od zunaj) in protipartizanskega boja. »Okupacija, kolaboracija, odpor in revolucija – to je pač temeljni redosled takratnega dogajanja,« poudarja dr. Božo Repe.

















Možno je, da je leta 1941 na prvomajsko praznovanje v Trbovljah »zašel« tudi kakšen komunist, vendar je bila »linija« tedanje KPS jasno opredeljena že jeseni 1940: neizprosen boj proti okupatorju.

Tudi dr. Bojan Godeša, zgodovinar mlajše generacije, raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino in avtor odmevne študije medvojnega dogajanja z naslovom Čas odločitev, zavrača tezo, da naj bi leta 1941 v Trbovljah nacisti in komunisti skupaj praznovali praznik dela. Poudarja, da besedila v uvodoma navedenih časnikih »ne ponujajo nobenega dokaza, da so pri tem sodelovali tudi komunisti! … Poleg tega pa enačenje delavcev s komunisti nima nobene historično avtentične podlage,« pravi dr. Godeša. Po njegovem so takšna namigovanja o »kolaboraciji« komunistov z nacisti zasnovana na podlagi pogodbe o prijateljstvu in nenapadanju med Nemčijo in Sovjetsko zvezo (Ribbentrop-Molotov), podpisane 23. avgusta 1939, ki je bila v prvih mesecih po okupaciji Slovenije, torej do Hitlerjevega napada na Sovjetsko zvezo, še veljavna. Ta pogodba, nastala je na podlagi geopolitičnega merjenja moči med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, je danes za nekatere »dokaz«, da sta komunizem in nacizem v osnovi podobni (totalitarni) ideologiji, skupen pa naj bi jima bil boj proti imperializmu in etabliranemu političnemu redu.

Res je, da je na podlagi te pogodbe Moskva komunističnim partijam v Evropi naročila prekinitev ljudskofrontnega povezovanja in čez noč so izginili protifašistični poudarki. Zamenjala so jih razredno in idejno obarvana gesla, v katerih je vojna označena kot spopad enakovrednih imperialističnih blokov, ki se borita za svetovno prevlado. »Tega časa se komunisti nikjer po Evropi po 2. svetovni vojni niso prav radi spominjali,« piše dr. Godeša. Toda iz njegovih analiz, ki nam jih je poslal, je vidno, da so nacionalne komunistične partije, zlasti jugoslovanska, že tedaj z dvomom in skepso gledale na to pogodbo. Vodstvo KPJ se je že jeseni 1940 oddaljilo od takšnega vzorca delovanja komunističnih strank in svojo dejavnost usmerilo tudi v boj proti fašističnim silam, kar je aprila naslednje leto vodilo do ustanovitve Osvobodilne fronte (OF). Začetek tega procesa, piše dr. Godeša, je treba iskati v sklepih, sprejetih na peti državni konferenci Komunistične partije Jugoslavije, ki je potekala od 1. do 3. oktobra 1940 v zagrebškem predmestju Dubrova. Mednje so jugoslovanski komunisti posredno vključili tudi protifašistično stališče, vendar so ga zaradi sovjetsko-nemške pogodbe zavili v bolj nedoločen izraz o »nevarnosti totalitarnih držav«. Kljub tej previdnosti, piše Godeša, so tako stališče KPJ v nemškem veleposlaništvu v Beogradu razumeli kot »napoved boja proti politiki sil osi«.

Po konferenci v Zagrebu so jugoslovanski komunisti, v nasprotju z dotedanjim ravnanjem, začeli navezovati stike z opozicijskimi skupinami meščanskih strank; seveda tistimi, ki niso tako ali drugače »napovedovale« kolaboracije z okupatorji. KPS je stopila v stik s Tonetom Fajfarjem iz krščanskosocialističnega sindikata JSZ, nato še s tedanjim formalnim predstavnikom Sokola Josipom Rusom, z obema skupinama pa so komunisti sklenili akcijske sporazume in ju vključili v dejavnost Društva prijateljev Sovjetske zveze, ustanovljenim 24. junija 1940. Komunistom, katoliški skupini in slovensko usmerjenemu delu Sokola, torej jedru nastajajoče OF, so se pridružili še kulturni delavci in okoli deset plenumskih skupin. Te skupine so 26. aprila v Ljubljani ustanovile »Osvobodilno fronto« kot krovni organ za boj proti tujim agresorjem.

Nekateri navajajo kot »dokaz«, da je bil osvobodilni boj Slovencev že od vsega začetka tudi ideološki boj za revolucijo, poimenovanje tega boja s »Protiimperialistično fronto«. Podrobne raziskave, ki jih je opravil dr. Godeša, pa v nasprotju s temi trditvami jasno kažejo, da se »Osvobodilna fronta« omenja pred »Protiimperialistično«. Tudi udeleženci ustanovnega sestanka, denimo sokol Josip Rus, so vedno trdili, da je bilo na njem govor le o »Osvobodilni fronti«. Šele kasneje, sklepa Godeša, naj bi na pobudo Edvarda Kardelja, ki ga na ustanovnem sestanku ni bilo, Osvobodilno fronto preimenovali v Protiimperialistično. Takšno poimenovanje se je kasneje ustalilo, vendar je OF bila – vsaj do Dolomitske izjave o enotnosti OF, podpisane februarja 1943 – v osnovi odprto gibanje, ki je v boju proti okupatorju združevalo različne struje.

Sočasno narodnoosvobodilnemu vrenju pod okriljem OF pa so tedaj najmočnejše politične stranke na Slovenskem iz liberalnega in klerikalnega tabora kar tekmovale med seboj v udinjanju okupatorjem. Dr. Godeša ugotavlja, da je bila v Sloveniji dejansko kolaboracija že pred okupacijo. Tedanji vodji SLS dr. Fran Kukovec in dr. Miha Krek sta – sledeč politični usmeritvi, ki jo je določil dolgoletni karizmatični vodja SLS Anton Korošec – že 5. aprila 1941, torej dan pred nacistično okupacijo Slovenije, poslala v Berlin sporočilo in v njem predlagala ustanovitev samostojne Slovenije ali pa iz Slovenije in Hrvaške oblikovano skupno državo. Zavzela sta se za podobno rešitev, kakršno so dobili Hrvati z ustaško tvorbo NDH, ki jo je legendarni ljubljanski župan Ivan Hribar takoj označil za »črno izdajstvo Hrvatov«. Tedanje SLS ni skrbel dokončni zaton parlamentarne demokracije in tržnega gospodarstva, temveč so v teh procesih videli priložnost za »uveljavitev korporativnega družbenega modela, ki bi temeljil na papeških okrožnicah ter na cerkvenem nauku«, piše Godeša. »S poudarjanjem korporativizma, antiliberalizma, antikomunizma, nasprotovanja prostozidarstvu, predvsem pa z izpostavljanjem agresivnega antisemitizma, ki je pomenil na simbolni ravni najpomembnejšo ’vstopnico’ v svet totalitarnega in rasističnega ’novega reda’, je Korošec pošiljal Berlinu sporočila, da so se takšni ureditvi pripravljeni brez predsodkov in prostovoljno prilagoditi, če bo pri tem ostal neokrnjen vpliv Cerkve.« Protikomunizem (OF se je enačila s komunisti) pa je bil kljub okupacijskim razmeram in kritikam zaradi kolaboracije »osrednja točka meščanske politike in politike škofa Rožmana, pomembnejši kot etnocidna okupacijska politika«, dodaja dr. Repe. Nastajanje protipartizanskih enot, najprej MVAC in že spomladi 1942 vaških straž, ki so jih opremili Italijani, je bila po Repetu »načrtovana akcija, spodbujena iz Ljubljane in organizirana s pomočjo raznih ’emisarjev’«. MVAC, kakor so Italijani poimenovali te enote, sestavljene iz Slovencev, so bile kolaboracionistična vojska fašističnih okupatorjev. »Subjektivno so njeni pripadniki najbrž verjeli, da se borijo za domovino in vero… v resnici pa so se – pred vojno podobno revni izkoriščani kot partizani – v bratomorni vojni na strani okupatorjev borili proti osvobodilni vojski, za ohranitev predvojnih elit in položaja katoliške cerkve. In to je največja tragika tedanjega dogajanja! Domobranci, še zlasti Rupnikov krog, so bili zgolj nadgraditev politike SLS, slovenska inačica nacifašizma,« piše Repe.

Takšna kolaboracija z okupatorjem, ki jo je celotno vojno zaradi sebičnih interesov podpihovala tedanja ljubljanska škofija in očitno za stoletje (ali več) sprla slovenski narod, pa je seveda neprimerljiva z veseljem trboveljskih knapov, ki so si leta 1941 zaradi težkih gmotnih razmer, zanje so bile z zagovarjanjem trde kapitalistične ureditve krive tudi tedanje etablirane stranke, vzeli dan oddiha, da bi praznovali svoj praznik. Možno je, da je na prvomajsko praznovanje v Trbovljah »zašel« tudi kakšen komunist, vendar je bila »linija« tedanje KPS jasno opredeljena že jeseni 1940: neizprosen boj proti okupatorju.
2. oktober 2017 | Zaznamki: M.H. | Komentarji (3)
Iz zgodovinskega spomina izbrisana morilska organizacija slovenskega domobranstva


























Zastopniki Cerkve, ki so pri nas dopustili, da so si borci za stari red nadeli videz borcev za krščanstvo, niso storili samo taktične napake, ampak so se težko pregrešili proti osnovnemu krščanskemu načelu. Njihovo ravnanje bi bilo škodljivo za religijo tudi tedaj, če bi bili z orožjem zmagali. Kdor širi ali brani krščanstvo z nasiljem, ta ga notranje razkraja« (teolog dr. Janez Janžekovič, Nova pot, št. 1-2, 1952, str. 16, citirano po Franček Saje, Belogardizem).

Do danes se nobeden od neposredno iz proračuna plačanih raziskovalcev totalitarizmov ni lotil domobranske organizacije Črna roka. Desetine strani so napisane o »zločinskih komunistih« in še več o »zločinski« partizanski VOS, ki je dejansko v manjšem delu svoje dejavnosti izvajala tudi usmrtitve, njene glavne dejavnosti so bile obramba narodnoosvobodilnega gibanja, njegovega vodstva, obveščevalna in protiobveščevalna dejavnost – tudi za zaveznike – ter izvajanje najbolj tveganih akcij. Celo zgodovinarji, ki so tako rekoč vse življenje posvetili preučevanju domobranstva, Črno roko zgolj omenjajo. Seveda je mogoče reči, da ni dovolj gradiva. V knjigi dr. Borisa Mlakarja Slovensko domobranstvo iz leta 2003, ki šteje nekako za osrednje delo o tej temi, o Črni roki ne boste izvedeli veliko, vsaj neposredno ne. Posredno je omenjena v delu, kjer govori o obveščevalnem odseku Slovenskega domobranstva in početju vodje, stotnika Alberta Ilovarja, ki se sicer v različnih drugih navedbah pojavlja kot član Črne roke. Ilovar je ujetnike pogosto sam zasliševal in tudi »več kot 120 samovoljno obsojenih ujetnikov poslal posadki pri Sv. Urhu, kjer so večinoma izginili,« piše. Drugi naj bi bili napoteni k politični policiji pod vodstvom Lovra Hacina (prav tako verjetno člana Črne roke ali vsaj najtesneje povezanega z njo) ali v skrajni varianti k Nemcem, kjer pa jih je prav tako čakala puška ali v »milostni izvedbi« koncentracijsko taborišče. V zborniku Žrtve vojne in revolucije iz leta 2004, ki ga nekateri zgodovinarji štejejo za nekakšen »konsenz« stroke glede dogajanja med vojno, Mlakar v prispevku Krogi nasilja med Slovenci v vojnih letih 1941– 1945 Črno roko omenja v stavku ali dveh (pripisuje ji približno 70 smrtnih žrtev). Je pa ključen kontekst, v katerega jo postavi. Za partizansko gibanje pravi, da sta »VOS in zatem Ozna še v letu 1944 izvajali celo skupinske usmrtitve, pa je vendarle znotraj partizanskega tabora težišče represije nad domačim nasprotnikom prehajalo na sodni sistem«. To pripiše večji disciplini partizanskega tabora oziroma močni avtoriteti komunistične partije.

Domobranstvo naj ne bi bilo tako enotno in organizirano in s tako močno avtoriteto, zato naj bi bilo v njem kljub splošnemu navodilu o strogem in energičnem, a ne surovem nastopu veliko več anarhije. To naj bi »omogočalo precej prostora za nedisciplino, za nelegalne in samovoljne postopke, vključno z likvidacijami ujetih partizanov ali t. i. terencev,« piše v knjigi Slovensko domobranstvo. Vendar avtor hkrati pravi, da je Rupnik »povsem samoumevno« odobril uničenje terencev zunaj ljubljanskega bloka in da domobrancem tudi »ni šlo v račun«, da so bile njihove enote dolžne vse ujetnike in vse aretirane po zaslišanju izročati Nemcem, saj je to po mnenju domobranskega vodstva povečevalo njihove možnosti, da se izognejo »zasluženi kazni«. Tako se po Mlakarju pojavijo »posamezni domobranski subjekti« (Sv. Urh, pobijanje sodelavcev OF, ki ga je izvajala enota Franca Fraklja (po drugih navedbah tudi člana Črne roke, op. p.)) in se začne »delovanje Črne roke, pri kateri sicer domobransko ozadje lahko samo predvidevamo«, ter še nekateri drugi »ekscesni dogodki«. Podobno beremo v knjigi Slovenska novejša zgodovina istega avtorja.

Seveda so Gregorij Rožman in drugi iz katoliškega vrha kakršnokoli povezavo s Črno roko zanikali. Večini pripadnikov Črne roke je ob koncu vojne, tako kot Rožmanu, uspelo pobegniti.

Rupnik in domobransko vodstvo torej nista želela izročati aretiranih in partizanskih ujetnikov Nemcem, ker bi jih to »rešilo« – podobno so ravnali ustaši na Hrvaškem, kjer se je celo nacistom zdel njihov režim »prekrut«, seveda ne iz človekoljubnih, pač pa iz praktičnih razlogov. Domobranski ujetniki so zato »izginjali«. Enako se je godilo tistim, za katere so domnevali, da jim sodelovanja z OF ne bo mogoče dokazati. Recimo Francu Šturmu (tudi Sturm), uglednemu, mednarodno uveljavljenemu profesorju, ustanovitelju romanistike na ljubljanski Filozofski fakulteti, udeležencu ustanovnega sestanka OF (bil je predstavnik kulturnih delavcev), organizatorju OF na Filozofski fakulteti in dekanu te fakultete, članu prvega Izvršnega odbora OF. V noči z 11. na 12. marec 1944 sta ga odpeljala neznanca – seveda zgolj »domnevno« pripadnika Črne roke – in je izginil brez sledu. Bil je edini član vodstva OF, ki ga je kolaboracionistom uspelo doseči. Saj, kaj pa bi z njim javno? Le kako bi jim ga uspelo obsoditi, pa še v navzočnosti »zaščitniških« Nemcev. Že pred tem je bil nekaj tednov zaprt in obtoževali so ga, da je »slabo vzgojil« svoje otroke, ker so bili pripadniki OF. Na enak način je izginil tajnik univerze, profesor Karel Sketelj.

Dr. Tamara Griesser Pečar v knjigi Razdvojeni narod Črno roko definira kot organizacijo, za katero so se »skrivale majhne, tajne teroristične skupine, ki so nasprotnike ogrožale, mučile in ubijale na podoben način kot komunistične organizacije«, in nato našteje nekaj političnih in vojaških skupin, iz katerih naj bi bili izhajali njeni pripadniki. Vsekakor pa je ne opisuje kot nekaj, kar naj bi pripadalo domobranstvu oziroma »tradicionalnemu taboru«.

V povojnih letih je bilo nekaj pripadnikov Črne roke obsojenih na različnih sodnih procesih in nato usmrčenih (poimenska preglednica je objavljena v zborniku Nasilje vojnih in povojnih dni, ur. Nevenka Troha, prispevek Tadeje Tominšek Čehulič). Vendar je treba dodati, da se v različnih virih pojavljajo tudi imena drugih obsojencev, ki jim raziskava o smrtnih žrtvah ne pripisuje članstva v Črni roki ali pa so »skriti« v drugih procesih. Na t. i. božičnem procesu (gre dejansko za dva procesa, na prvem so bile sodbe izrečene 23. decembra 1945, na drugem avgusta 1946), ki danes šteje za »politični« proces, ker so bili na njem obsojeni tudi ljudje, kot sta dr. Miha Krek in dr. Gregorij Rožman, je bilo na primer obsojenih nekaj duhovnikov, med njimi – v skupini podpolkovnika Ernesta Peterlina in nekaj drugih organizatorjev slovenskega domobranstva – Peter Križaj, kurat pri sv. Urhu, znani belogardistični mučilnici. Na tem procesu je bil obsojen Jože Rozman, član posebne morilske skupine Črne roke, ki je izvajal najokrutnejša mučenja partizanov, tudi žensk in otrok, ali sodeloval pri številnih od njih. Da ne bo kakšnih dvomov o ideološkem izvoru: Peter Križaj je na sojenju dejal, da je delal zgolj to, kar sta mu ukazala prevzvišeni škof Gregorij Rožman in sveti oče papež. Seveda so Rožman in drugi iz katoliškega vrha kakršnokoli povezavo s Črno roko zanikali. Večini pripadnikov Črne roke je ob koncu vojne, tako kot Rožmanu, uspelo pobegniti.

Med vojno je partizanskemu gibanju po istem zborniku – prispevek Vide Deželak Barić – uspelo usmrtiti le 13 pripadnikov Črne roke, pa še to v skupni kategoriji z »neugotovljeno protipartizansko enoto«. Črna roka je po istem viru pomorila 129 ljudi.

V glavnem je to bolj ali manj večina tistega, kar o njej najdete v novejšem slovenskem zgodovinopisju. Obstaja še diplomska naloga, ki jo je na koprski Fakulteti za humanistične študije pod mentorstvom dr. Gorazda Bajca leta 2011 napisala študentka Sanja Lovšin. Brez zadržkov je dokazovala dve tezi. Prvo, da so si pripadniki organizacije Črna roka za glavni cilj postavili uničenje komunizma in njegovih zagovornikov – kar sicer najdemo tudi v zgodovinopisju, le da je »komunizem« treba brati kot OF in partizanstvo. In drugo, da so bili pripadniki organizacije Črna roka povezani s cerkvijo in so svoje početje zagovarjali, da je v luči obrambe vere. To pa si je v poosamosvojitveni strokovni literaturi upal zapisati le redko kdo, saj, kot navajamo, pogojno pišejo celo o njeni povezavi z domobranstvom. V wikipediji je sicer zapisano, da je bila Črna roka »prokatoliška organizacija, ki je med 2. svetovno vojno izvrševala atentate oziroma umore političnih nasprotnikov«; pripisuje se ji približno tisoč žrtev. Uradna razlaga SSKJ pa je znova ne povezuje ne z domobranstvom in ne s katoliško cerkvijo: »Črna roka, teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte.«

Črna roka ni bila nikakršen »eksces« zaradi prešibkega domobranskega nadzora. Bila je zaželen, večidel tudi po tihem načrtovan in organiziran skrajni domet slovenskega klerofašizma.

V času Jugoslavije so bili zapisi precej manj zadržani. Arhivskih virov sicer ni veliko. Nekaj hrani ARS (Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev pri Predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, 1944–1946 in Zbirka sodnih spisov o Črni roki, 1944–1945). France Škerl je pod imenom France Kos že leta 1944 napisal brošuro »Črna roka. Slovenski gestapovci«, ki jo je izdal Odsek za informacijo in propagando pri predsedstvu SNOS (hrani jo knjižnica v Novi Gorici). O Črni roki je pisala Štefanija Ravnikar Podbevšek v knjigi Sveti Urh (1972). Obsežno publicistično- literarno delo je napisal partizanski pisec Jože Vidic (Po sledovih Črne roke, 1975), nekaj dobimo še v zgodovinskih pregledih. Zgodovina Slovencev iz leta 1979 pravi, da so bili »izvrševalci njenih smrtnih obsodb … vsekakor mladi klerikalni in liberalni pokvarjenci, tako imenovano sodišče Črne roke pa so po vsej verjetnosti sestavljali nič manj pokvarjeni bivši jugoslovanski oficirji, slovenski odtenek mihailovićevstva«.

A nekaj dejstev je nespornih. Organizacija Črna roka je začela delovati jeseni 1943, njeni prvi zločini so zaznani na Jesenicah in v okolici Bleda, v Ljubljanski pokrajini je začela delovati marca 1944, pozneje tudi v drugih pokrajinah – na Štajerskem pa so, sicer neupravičeno, pogosto kar četnike poimenovali Črna roka. O nastanku obstajajo tudi drugačni podatki, tisti komisije za ugotavljanje zločinov in v omenjeni Škerlovi brošuri. V tem gradivu se, tudi kar zadeva program črnorokcev, zadeve pogosto mešajo s tedanjimi cilji četnikov, ostankov meščanskih strank, katoliške cerkve, domobranstva in t. i. sredine, osrednja točka je vsekakor boj proti komunizmu oziroma OF. Črna roka naj bi bila nastala februarja 1944, potem ko so se v Trstu sestali različni voditelji nasprotnikov partizanov (četniški in belogardistični) ter nemški častnik Himmler, Rupnikov predstavnik in še nekateri. Ta podatek izhaja iz gradiva Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev. V publikaciji Mučeniška pot v svobodo iz leta 1946 (hrani jo Inštitut za novejšo zgodovino) sta obširno popisana dejavnost Črne roke in način izvajanja zločinov, v njej je tudi kakšnih pet ali šest pretresljivih fotografij umorjenih. Publikacija je seveda čustvena, izraz tedanjega časa, in Črno roko neposredno povezuje z gestapom kot »hlapčevsko družbo narodnih izvržkov«, ki je »opravljala morilske posle namesto gestapa«. To naj bi bila likvidatorska skupina, ki jo je plačeval gestapo. Na Primorskem so likvidacije Črne roke podtikali Italijanom, da bi se prikazali kot zaščitnike Slovencev. Hkrati publikacija navaja, da je nemška policija občasno zapirala črnorokce zaradi umorov in opravljala natančne preiskave teh.

V hiše so vdirali ponoči in morili tudi v navzočnosti sorodnikov. Pogosto so ljudi ubijali kar v posteljah ali pa so žrtev odvedli, češ da jo peljejo na zaslišanje.

Največ umorov je Črna roka zagrešila leta 1944 in v mesecih do konca vojne 1945. Verjetneje je sicer, da Nemci s Črno roko niso imeli nič, saj jim je njena nenadzorovana dejavnost šla na živce in so večkrat zahtevali poročila o umorih in izginotjih. Nekaj povezave je na začetku aktivnosti zaznati na Gorenjskem, vendar jo je gestapo tam pozneje prepovedal in tudi na procesu po vojni je glavni nacistični funkcionar, gauleiter dr. Friedrich Rainer, dejal, da z njeno dejavnostjo ni bil seznanjen. V hiše so črnorokci vdirali ponoči in morili tudi v navzočnosti sorodnikov.

Pogosto so ljudi ubijali kar v posteljah ali pa so žrtev odvedli, češ da jo peljejo na zaslišanje. Žrtve so večkrat iznakazili do neprepoznavnosti ali vrgli v Ljubljanico ali Savo. Po nekaterih pričevanjih so pri svojem početju uporabljali tudi policijske avtomobile. Oblečeni so bili v črne obleke, obraze so si namazali s sajami ali prekrili z rutami. Za lažji vstop v hiše ali zato, da bi umor naprtili partizanom, so občasno uporabljali partizanske uniforme. Za sabo so pustili letak z odtisnjeno črno roko ali pa so jo odtisnili na steno hiše. Puščali so tudi napise, v katerih je bilo kot vzrok za smrt žrtve navedeno, da je sodelovala s komunizmom, sklicevali so se na »čistost slovenskega naroda« in na boga:

»Smrt komunističnim terencem – živel čist, pošten slovenski narod« ali »Smrt komunizmu. Z vero v Boga za narod in domovino« ipd.

To je sicer bistvo domobranske in katoliške propagande. »Mati, domovina, bog, to so naši ideali …« kot pravi ena od domobranskih pesmi. Že Vidic pa je v zvezi s sestavo zapisal bistveno: »Pri ocenjevanju črnorokcev ne moremo mimo dejstva, da so to bili pretežno mladi in pobožni kmečki fantje, ki so jih zapeljali ognjeviti kaplani ali verski starši. Skoraj v vsaki skupini najdemo semeniščnika ali vsaj sorodnika kakega duhovnika. Sicer pa je težko razumeti, kakšno sozvočje je med verskim fanatizmom in morilskimi akcijami, saj se ena od desetih božjih zapovedi glasi: Ne ubijaj!« (iz knjige Po sledovih Črne roke).

Črna roka gotovo ni bila nekakšna posebna enota domobranstva, pač pa so jo sestavljali ljudje (tudi zelo pomembni) iz domobranskih, katoliških (njeni člani so bili tudi kurati ali duhovniki, nekatere cerkve pa prostor zasliševanja in mučenja) in četniških vrst.
Njen pripadnik naj bi bil tudi zloglasni šef policije v Ljubljani dr. Lovro Hacin. Glede na izbiro žrtev lahko domnevamo, da je imela Črna roka dobre policijske in domobranske obveščevalne podatke.

Bila je najsurovejši in najbolj sadističen izraz katoliške in domobranske ideologije. Utelešenje tistega, kar se je »teoretično« razvijalo od Mahniča in njegove delitve duhov konec 19. stoletja prek Mladcev in Stražarjev med obema vojnama in med vojno do domobranstva. Duhovnik dr. Anton Korošec na primer še v mirnem času ni imel nobenih zadržkov biti notranji minister in v tej funkciji obračunavati z nasprotniki (ne samo komunističnimi). Ali v avdienco sprejeti Punišo Račića in se pogovarjati z njim na predvečer dne, ko je ta v jugoslovanskem parlamentu postrelil predstavnike vrha Hrvaške kmečke stranke. Ali sodelovati v diktaturi – dokler so njemu in SLS na dvoru to dovolili. Ali še nekaj mesecev pred napadom na Jugoslavijo državo izdati, za Slovenijo od nacistov izposlovati nemški protektorat in sprejeti nacistični red. Če bodo le katoliško cerkev pustili pri miru in njemu in njegovi stranki pustili omejeno in nadzorovano oblast.

Zato je morda čas, da predsednik republike Borut Pahor prihodnjo slovesnost, namenjeno totalitarizmom in spravi, pripravi na Sv. Urhu.

Črna roka ni bila nikakršen »eksces« zaradi prešibkega domobranskega nadzora, kot se danes pogosto prikazuje. Bila je zaželen, večidel tudi po tihem načrtovan in organiziran skrajni domet slovenskega klerofašizma. Toliko pač, kot so t. i. tradicionalnemu taboru (v tem primeru res več kot primeren izraz) organizacijo in uporabo takšne skupine dopuščali nacisti. Če bi ti dovolili nekakšno kvizlinško okrnjeno Kranjsko, kot so megleno obljubljali in si jo je »tradicionalni tabor« srčno želel, bi Črna roka postala nekakšen legalni lokalni Gestapo. Ali pač njegov del, saj je podobne stvari večinoma opravljala že Hacinova policija.

Komunizem, v socialističnih izvedbah, kakršne smo poznali v Evropi, s specifičnim slovenskim vred, je mrtev. Že dolgo. Je strašilo, ki ga uporabljajo desne stranke.

Zato je morda čas, da predsednik republike Borut Pahor prihodnjo slovesnost, namenjeno totalitarizmom in spravi, pripravi ali na Sv. Urhu ali v Kozlerjevi gošči. Ki jo je Franc Frakelj – Peter Skalar spremenil v družinsko grobišče. Kriki mučenih so se slišali do Črne vasi. Izbrane pomočnike, »dvanajst apostolov«, kot jih je poimenoval, pa je podučil, da je bog sicer res zapovedal »Ne ubijaj!«, ampak da to za brezbožce ne velja.
15. september 2017 | Zaznamki: B. R. | Komentarji (8)
Visoki oficir JLA, generalpolkovnik Andrija Rašeta, je pred leti v enem izmed intervjujev na televiziji na vprašanje novinarja, komu se lahko zahvalimo, da letalstvo JLA ni bombardiralo Slovenije tistega nedeljskega dopoldneva, kratko in jedrnato odgovoril: Milanu Kučanu. Prav zato sem se začudil in bil presenečen nad nedavnimi ovadbami združenja VSO proti Milanu Kučanu in tudi posameznim članom takratnega predsedstva RS. TVS ima zagotovo v arhivu ta posnetek in ga je možno poiskati ter seveda preveriti moje trditve.




Resnica je namreč zame nad vsem. Bil sem pripadnik TO in aktivni udeleženec osamosvojitvene vojne za Slovenijo. S puško sem branil to domovino. Ne pripisujem si prav nobenih zaslug. Samo pošteno sem opravil državljansko dolžnost, nič drugega. Sicer dokaj dobro poznam potek dogodkov iz takratnega obdobja, zato me danes boli srce, ko poslušam nekatere, kako blatijo in ovajajo vse po vrsti, predvsem pa tiste, ki niso pri srcu stranki SDS. Pozorno sem pred dnevi poslušal tudi predsednika odbora za obrambo v DZ na tiskovni konferenci, češ da bo moral nekdanji predsednik Milan Kučan marsikaj pojasniti, in če bo treba, ga bodo tudi prisilno privedli pred odbor. Koliko brezobraznosti, samohvalnosti, domišljavosti in poniževalnosti je bilo zaznati v tem tonu do nekdanjega predsednika RS Milana Kučana! To je sramota vseh sramot. Komu naj še pojasnjuje?
Vem, da vam marsikaj ni jasno iz tistega obdobja. Bili ste še v plenicah, ko je Milan Kučan po svojih močeh reševal slovensko državo. Zato si zasluži nekoliko več obzirnosti in spoštovanja. 

SDS tudi predlaga, da bi ustanovili nekakšno preiskovalno komisijo o odgovornosti Milana Kučana in drugih pri razoroževanju TO v letu 1990. Jaz pa dajem pobudo kakšni politični stranki ali pa kakšnemu združenju, da bi ustanovili komisijo, ki bi ugotovila, kam je poniknilo več kot 140 milijonov takratnih nemških mark od prodaje našega orožja v času 1990–1991.

To pa vas in odbora, ki ga vodite, žal ne zanima. Bog ne daj, da mi bo kdo govoril o zastaranju primera. Je pa sicer res, da v tej državi nekaterim vse zastara, za druge teh meril ni. Kam je odteklo toliko denarja, zanima nas na tisoče poštenih Slovencev. Seveda mi bodo po tem mojem članku in vprašanju tako kot po navadi pisali anonimna pisma in dopisnice ter me zmerjali, da sem komunistični...

Da takim »herojem« olajšam delo, naj povem, da s komunizmom nimam popolnoma nič. Mi je pa vsekakor bližji kot stranke, iz katere prihajajo ti pisci, ki nimajo hrbtenice, saj se ne upajo podpisati, zato se z njimi ne bom ukvarjal. Vsi skupaj ne sežete nekdanjemu predsedniku Milanu Kučanu niti do stopal.

Srečko Križanec, Štore
3. avgust 2017 | Komentarji (9)


V času krize in negotovosti ljudska politika izza šanka razširi krila in tiktak najde rešitve za vse črne oblake, ki se zgrinjajo nad državo ter njen najšibkejši člen – malega človeka. Misel, da sta vse to povzročila Evropska unija in evro, ni nova. Je pa zadnje čase dobila precej zagovornikov, saj so tako našli zunanjega sovražnika, ki mu lahko pljuvajo v obraz. O možnosti izstopa iz EU in dejanskih posledicah smo se pogovarjali s prof. dr. Mojmirjem Mrakom z Ekonomske fakultete v Ljubljani, ki pravi, da smo za težko situacijo v veliki meri krivi sami oziroma naša politika. Ne le leva in ne le desna, ampak vseh barv, nazivov in usmeritev. In kar je še huje, pot iz krize po njegovem še niti začrtana ni.

Lizbonska pogodba je decembra 2009 med drugimi novostmi prvič predvidela izstop iz Evropske unije. Tako se lahko vsaka država članica EU v skladu s 50. členom Pogodbe o Evropski uniji odloči za izstop v skladu s svojimi ustavnimi pravili, pri čemer mora svojo namero uradno sporočiti Evropskemu svetu. Unija se nato pogaja z državo, ki želi izstopiti, in sklene z njo sporazum o podrobnostih izstopa. Po izstopu vse obveznosti, ki so jih evropski partnerji imeli do države članice, nehajo veljati. Če se želi država kadarkoli pozneje spet včlaniti v EU, mora spet skozi celoten proces vključevanja. Tudi pred Lizbonsko pogodbo seveda izstop ni bil nemogoč, samo mehanizmov in postopkov zanj ni bilo. Preprosto zato ne, ker je bila evropska povezava dolgo le gospodarska povezava, ki je skrbela za čim večjo blaginjo in ekonomske koristi svojih članic. Povezava je tako predstavljala mednarodno organizacijo, v kateri so se združevale suverene države. Z Lizbonsko pogodbo je EU postala nadnacionalna tvorba, neke vrste superdržava, na katero so članice prenesle že kar pomemben del suverenosti. Tako ima EU skupno ali vsaj delno skupno na primer zunanjo in varnostno politiko, kmetijsko in ribiško politiko, okoljsko politiko itn. Prav zato, ker bo EU o nas odločala še širše kot doslej, nas zadnje čase toliko pitajo s skupno evropsko identiteto in skupnimi vrednotami. Voditi kakršnokoli skupnost je pač veliko lažje, če to preveva občutek pripadnosti. Nekako tako kot v bivši Jugoslaviji.

Prof. Mrak o izstopu Slovenije iz EU ne razmišlja kot resni možnosti, posledica bi namreč bila zapiranje Slovenije sredi čedalje tesneje povezane Evrope. »Na Schengen bi lahko takoj pozabili,« je razlagal, »spet bi imeli ovire pri prehajanju čez državne meje, morda tudi vizume, spet bi imeli carine in druge omejitve, ki otežujejo gibanje ljudi, blaga in storitev čez evropske meje.« Naj vmes samo spomnimo, kaj Schengenska pogodba vzpostavlja in zagotavlja: ne le prostega gibanja ljudi brez mejnega nadzora, temveč vrsto podrobnih tehničnih rešitev in enotnih pravil za zagotavljanje varnosti, med drugim enotna pravila za nadzor skupnih zunanjih meja, skupni vizumski režim, krepi sodelovanje v boju proti terorizmu in organiziranemu kriminalu ter uvaja sodelovanje med policijami, carinskimi in pravosodnimi organi. Tudi slovensko gospodarstvo bi ob izstopu iz EU doživelo hud udarec. »Zdaj je del skupnega evropskega prostora in lahko nemoteno proizvaja ter prodaja na tem območju. Če bi se z izstopom temu odpovedali, bi seveda spet postali tretja država in EU bi do nas zelo verjetno vodila enako ekonomsko politiko, kot jo zdaj do držav z evropskega obrobja.« To so države, ki niso kandidatke za vstop v Unijo in (še) nimajo načelne evropske obljube, da bodo nekoč postale članice. V nasprotju s tistimi, ki so se že postavili v vrsto pred evropska vrata (predvsem države zahodnega Balkana), imajo obilico omejitev pri izvozu v EU. Tako npr. Hrvaška ali Srbija izvažata brez omejitev, medtem ko Moldavija in Makedonija skorajda ne moreta izvažati v EU, kljub temu da imata vrhunski pridelek. Gre za različne necarinske ovire, predvsem standarde in certifikate, ki jih ima EU že implementirane in jih zahteva ob uvozu blaga. Tudi če bi jih Slovenija po izstopu dosegala, po mnenju gospodarstvenikov trg EU ne bi bil naklonjen bivši članici. Kaj bi to pomenilo za gospodarstvo, pa pove že podatek, da v EU vsako leto izvozimo od 70 do 75 odstotkov vsega izvoza, prav toliko pa iz EU tudi uvozimo. Da o tem, da Slovenija v evropsko blagajno letno vplačuje okoli 400 milijonov, iz nje pa bi lahko pobrala več kot 800 milijonov vsako leto, sploh ne govorimo. Črpamo sicer ne toliko, kot bi lahko, še vedno pa več, kot vplačujemo. A to je problem Slovenije, ne EU, in bil bi že čas, da se naučimo iz evropske sklede zajeti polno žlico. Članstvo v EU nam omogoča tudi ugodnejše najemanje državnih kreditov in ustvarja stabilno ter »varno« okolje za tuje investicije. »Izstop iz EU bi bil lep recept za zapiranje v slovenske grape in doline in seveda recept za osiromašenje gospodarstva, s tem pa tudi vseh njenih državljanov,« je zato opozoril prof. Mrak.

Še ena posledica izstopa Slovenije iz EU bi bilo slovo od evra. V tem primeru bi se mu namreč morali odpovedati in se vrniti na nacionalno valuto. Ohranitev evra ob izstopu namreč ni mogoča. »Nerealno je računati, da bi bili ob naši zahtevi za izstop iz EU evropski partnerji pripravljeni resno obravnavati naš predlog, da evro obdržimo,« je rekel prof. Mrak. »Evro kot svojo valuto sicer uporabljajo npr. Andora, Vatikan, Monako in San Marino, vendar so to države, ki so tudi pred uvedbo skupne valute uporabljale valuto ene od sosednjih držav. Njihova uvedba evra je bila usklajena z EU in Evropsko centralno banko. Če bi Slovenija izstopila iz EU, ne vidim nobenega razloga, da bi nam ta šla kakorkoli na roko na tem področju. Kvečjemu bi lahko pričakovali tiho ali celo bolj odkrito kaznovanje.« Zakaj pa ne spet tolar, bi verjetno pomislil marsikateri povprečen ekonomski analfabet. Saj nam z njim ni šlo prav nič slabo, večina si je s tolarsko plačo lahko privoščila več kot zdaj s to v evrih. »Ker bi to imelo izrazito negativne posledice tako za slovensko gospodarstvo kot za državljane,« je odgovoril prof. Mrak. »Razmišljanje o vrnitvi na nacionalne valute ima v kontekstu sedanje krize en poglaviten cilj – zmanjšanje vrednosti domače valute nasproti tuji. To je res učinkovito orodje za vsaj začasno povečevanje mednarodne konkurenčnosti države, vendar pa je to na drugi strani povezano tudi z ogromnimi stroški in tveganji. Samo en primer. Vsi krediti, ki jih imajo država, gospodarstvo in posamezniki do tujine, bi seveda ostali v evrih. In tu bi lahko prišlo do katastrofalnih posledic.« Verjetno si lahko dobro predstavljate, kaj bi za vaš osebni proračun pomenilo, da imate plačo v manj vrednih tolarjih, kredit za stanovanje pa plačujete v evrih. Ta bi vam požrl veliko večji del dohodka kot zdaj in postal za marsikoga kaj hitro nevzdržen. Z enako težavo in posledičnimi stečaji bi se srečevala tudi podjetja, kar bi še poslabšalo stanje v finančnem sektorju. Vse skupaj bi pomenilo zmanjšanje bruto domačega proizvoda in relativno večje dolgove države. »To bi brez vsakega dvoma vodilo v še eno krizo,« je razložil prof. Mrak, »ki pa bi bila bistveno hujša, kot je sedanja.«

Za konec pa še razlaga, zakaj nam je z evrom padel standard, če ni bil razlog sam prevzem te evropske valute. »S prevzemom evra se je Slovenija dejansko odločila, da se odpove svoji neodvisni monetarni in s tem tudi tečajni politiki. To pomeni, da smo izgubili mehanizem, ko smo z manjšanjem vrednosti domače valute omogočali boljše pogoje izvoznikom in krepili svojo mednarodno konkurenčnost. V pogojih monetarne unije postane vzdrževanje mednarodne konkurenčnosti države odvisno predvsem od nadzorovanja stroškov in, gledano širše, od fiskalne politike. Te pa v zadnjih petih letih nismo vodili tako, kot bi jo morali, in negativne posledice tega postajajo čedalje bolj jasne. V letih, ko nam je šlo dobro, smo zelo povečevali izdatke, naredili pa si nismo nobene zaloge. Zdaj, ko nam gre slabo, so nam ostali visoki letni izdatki, ni pa pripravljenosti, da bi jih uskladili z bistveno zmanjšanimi prihodki. Nobenega špeha nismo dali v shrambo,« je povedal prof. Mrak, ki je na slabosti te politike opozarjal že v obdobju Janševe vlade, ko je šlo Sloveniji najbolje. Kaj pa danes? Vidi izhod iz krize v poti, ki jo je zastavila druga, Pahorjeva, stran? »Žal se je ta vlada preveč ukvarjala sama s seboj in se v javnofinančnem smislu odziva na krizo preveč medlo. To zlasti velja za lansko in letošnje leto, v katerih se je javnofinančni položaj države močno poslabšal. Če to povežemo s tako rekoč popolno nepripravljenostjo države kot celote, da sprejme tiste sicer boleče reforme, ki so nujne, se ne smemo čuditi, da so nas tuji finančni krogi v zadnjem času že prestavili iz skupine stabilnih držav evroobmočja nekam proti njenemu obrobju. Dodaten problem je dejstvo, da se tudi v kriznem obdobju ne znamo poenotiti in delati za isti cilj. Za zdaj še ne vidim razvojnega koncepta, za katerega bi veljala dovolj visoka stopnja družbenega soglasja, in tudi ne politične sile, ki bi ga lahko učinkovito udejanjila. Nismo še iz najhujšega,« je bil odkrit prof. Mrak. In smo spet tam, kjer se krog zavrti.

Za naše stanje ni kriva Evropa, krivi smo sami, vsaj v tem smislu, da nas vodijo ljudje, ki smo jih izvolili po lastni volji in vesti. Na trenutek, ko se bodo ali levi ali desni začeli obnašati odgovorno in gospodarno, pa še kar čakamo in čakamo.
27. julij 2017 | Zaznamki: T N Snoj | Komentarji (21)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5

Top 5 vpisov


Št. registriranih uporabnikov: 163633
Forum avtorjev: 15837 Forum teme: 34267 // Odgovorov: 1863767
Blog avtorjev: 3557 // Blogov: 84592 // Komentarjev: 1210597
Avtorji fotografij: 25371 // Slik: 216412 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "