Uporabnik: Geslo:
Kdaj smo se začeli Slovenci sovražno ločevati med seboj?

Politični in družbeni spor, ki je med drugo svetovno vojno kulminiral do državljanskega razkola, seveda ni nastal čez noč niti ne spontano, nehote.
Nasprotno, začel se je vsaj pol stoletja prej in bil je namerno injiciran. Tako z leve kot z desne.

Vprašanje je, kdo je ločevanje duhov prvi začel in s kakšnimi metodami.

In čemu?

Razkol je pri nas začela Rimskokatoliška cerkev, ideološko utemeljil pa ga je, dr. Anton Mahnič





Med obema vojnama je Cerkev (najbolj) v reviji Katoliška akcija utrjevala svojo ideologijo, ki jo je v temeljih postavil dr. Mahnič s sodelavci Rimskega katolika. Sicer pa se je pripravljala na »odločivno uro« (RK VI, 22.) spopada na življenje in smrt. In to po organizacijski plati in z vzgojo vernikov, ljudstva.

Katoliška akcija predstavlja Cerkvi »pomožne vojščake«, to je »neka napadalna četa vojskujoče se Cerkve«. (KA 19) Organiziranost Katoliške akcije je bila vojaška, njen ustanovitelj papež Pij XI. naj bi dajal ukaze »o organiziranju in taktiziranju kot jih izdaja vojskovodja«. (KA, 11.)

Komunistična partija je govorila o »avantgardi«, Cerkev o Katoliški akciji kot o »apostolski četi«. (Morilci pod poveljstvom Petra Skalarja -Fraklja v tomišeljski šoli so se imeli za apostole in so se sami tudi tako poimenovali.) Cerkev je subjekt tega vojskovanja, rabi pa seveda posebne ljudi: »Seveda mora za laiški apostolat rabiti le tiste, ki so ji zvesti, da jo v vsem poslušajo, ki ne išče sebe in svojega, ampak utrjujejo in širijo božje kraljestvo, so ji pokorni in jo ljubijo tudi v njeni zemeljski nepopolnosti in zanjo in skupno z njo delajo tako, da se tudi osebno žrtvujejo.« (KA, 482.) Ni dovolj ubogati, ni dovolj »telo«, tudi »duša« mora biti zraven. In tudi žrtev. Zanjo, za Cerkev, ki predstavlja Boga, ki je Bog, se je treba tudi žrtvovati.

Katoliška akcija je prednja četa boja. To je, navsezadnje, tudi nujno in Bog ne daj napadati Katoliške akcije: »Kdor udari Katoliško akcijo, ta udari cerkev. To je resnično.

Zato vam papeš pravi: »Dobro premislite! V vaš lastni prid vas prosim, ne napadajte
Katoliške akcije, kajti kdor udari Katoliško akcijo, ta udari papeža in kdor udari papeža, umrje.« (KA, 59.) Tako naj bi julija 1938. govoril papež Pij XI. Grožnja s smrtjo tistim, ki bi napadali Katoliško akcijo in s tem papeža samega, bi morala biti za vernike dovolj zgovorna. (Dr. France Bučar, ki je bil ob začetku vojne dijak v škofijskih zavodih, je dejal: »Zamisli si, kako težko se je bilo odločiti za partizane, saj je bila proti njim takratna politična, cerkvena in šolska oblast!« In seveda okupatorska!)

Kot simbol priprav na »odločivno uro« omenimo organizacijo II. Evharističnega
kongresa za Jugoslavijo v Ljubljani, v dneh od 28. do 30. junija 1935. V kongresnih pripravah, ki so bile pravo množično gibanje, je »ves narod  delal 6 mesecev«. (EK, 670.)
Posebna značilnost gibanja še pred samim kongresom so bila posamezna zborovanja po stanovih ali poklicih. Ločeno so morali prisegati svojo zvestobo škofu, tj., Cerkvi: fantje, delavci, srednješolci, izobraženci, učitelji, ljudje akademskih poklicev, matere, dekleta, trgovske in obrtne nastavljenke, srednješolke, visokošolke, uradnice, učiteljice in služkinje, itd.

Samo v besedilih kmečkih mož in fantov ter mater ni omenjen marksizem.

Vse ostale prisege pa vsebujejo izrecno zaobljubo, da zaobljubljenci ne bodo »nič popuščali zmotam marksizma ali kakšnegakoli materializma.«

Bilo je leto 1935, v Nemčiji je nacizem že krepko dvigal glavo, fašizem tudi, vendar
fašizem in nacizem v prisegah nista bila omenjena.

Sicer pa je Cerkev Mahničeve postavke še poglabljala, recimo z izjavo: »Cerkev ni le Kristusovo delo, ni le njegov čoln in njegova čreda, ampak je Kristus sam.« (EK, 336; poudarjeno v originalu!) Diference med Cerkvijo in Bogom ni več: boj za Cerkev je neposredno boj za Boga. Boj za Boga je neposredno in izključno boj za Cerkev. Tako je prihodnji boj tudi postavljen: »Ali za Boga ali proti njemu«. (EK, 385.) Ali za Cerkev- Kristusa ali proti njej/Njemu. Zato pa mora biti pravi kristjan »vojščak Kristusov«. (EK, 298.) 

***Predvojni volilni politik SLS dr. Anton Korošec je v novoletni poslanici v časopisu Slovenec za leto 1940 izjavil, da ga skrbijo 3 stvari: begunci, prostozidarji in komunisti.

Nič pa o nacistih na Karavankah, Pragi, Waršavi, še manj pa o fašistih 35 km ven iz Ljubljane.
25. februar 2017 | Zaznamki: S. H. | Komentarji (8)
Kdaj smo se začeli Slovenci sovražno ločevati med seboj?

Politični in družbeni spor, ki je med drugo svetovno vojno kulminiral do državljanskega razkola, seveda ni nastal čez noč niti ne spontano, nehote.
Nasprotno, začel se je vsaj pol stoletja prej in bil je namerno injiciran. Tako z leve kot z desne.

Vprašanje je, kdo je ločevanje duhov prvi začel in s kakšnimi metodami.

In čemu?

Razkol je pri nas začela Rimskokatoliška cerkev, ideološko utemeljil pa ga je, dr. Anton Mahnič























Dr. Anton Mahnič je bil za dolga desetletja učitelj in vzor vsem katoliškim ekskluzivistom; bil je simbol »katoliške renesanse« (KA, 84), še desetletja po svoji smrti.
Vsakič, ko je Cerkev nameravala »korak naprej« v smeri svojega cilja, se je »spomnila« nanj. Tako se ga je spomnil tudi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman v uvodnem predavanju na tečaju, ki ga je organiziral Narodni odbor Katoliške akcije 19. avgusta 1940 v Kranju.

Poročevalec, Franc Glavač je takole opisal njegov nastop:

»Če so besede mariborskega škofa šle kot opomin ljubečega očeta sleherniku v srce, vešče analizirale naše razmere ter dobrohotno pokazale izhod iz težav, pa je bil govor ljubljanskega vladike program kranjskega tečaja. Njegove besede so obsegale misel in hotenje vsega tečaja, v njihovi luči smo poslušali vse druge govornike.«

Glavač poroča, da je škof govoril o upravičenosti katoliške kulture, ki naj bi jo mnogi že zatajili, zaradi česar je na tem področju »zavladala taka idejna nejasnost«, da je škof moral zaklicati zbrani katoliški inteligenci: »Treba nam je novega Mahniča, četudi bi šel kje predaleč!« (KA, 369.)

Dejstvo je, da so med vojno »šli predaleč« ne le »navadni« katoliki, laiki, temveč tudi in še posebej nekateri duhovniki, kaplani.

Tako tudi poročevalec s kranjskega tečaja Franc Glavač! To dejstvo, ki se je seveda dogodilo in dogajalo kasneje, med vojno, je bilo že implicitno in simbolno »pokrito«, utemeljeno, upraviočno in opravičeno citiranimi Rožmanovimi besedami leta 1940, torej z besedami človeka, ki je bil tedaj prvi človek Cerkve, katoliški »vladika« na Slovenskem.
Vendar ni šlo zgolj za sklicevanje na Mahniča in priklicevanje njegovega duha, šlo je za formo mentis, za sam način mišljenja, ki je postal Cerkvi lasten in prevladujoč – kakor je razvidno tudi iz nadaljevanja Glavačevega poročila: »Prodorne in odločne besede ljubljanskega škofa so zaradi svoje jasnosti in nedvomljivosti tečajnikom vlile veliko ognja. To tudi takrat, ko se je škof dotaknil vprašanja edinosti in pojasnil, da ni zadostna edinost v dogmah, biti mora tudi v disciplini, metodi in taktiki.« (Prav tam.) To je že povsem vojaški jezik.

Seveda, že kdaj je bil izrekel dr. Alojzij Kuhar: »Križarska vojna je torej napovedana«, kar je pomenilo: »Cilji so postavljeni in pred vami se blešče v vsej svoji nadnaravni lepoti. Sredstva so vam dana v roke, vodje so izdali svoja povelja. V boj torej (…).«. (EK, 264.) »Križarska vojska« se bo – podobno kot pred stoletji zoper brezbožnike na Jutrovem – zdaj vojskovala (samo) z liberalizmom/komunizmom. Proti komunistom. To pa so vsi, ki niso z Nami. Čeprav se je Cerkev zavedala, da je na eni strani »brezbožni komunizem«, na drugi pa »poganski nacionalizem«, je vendarle svojo križarsko ost pred vojno usmerila samo v boj proti komunizmu – med vojno pa sploh!

Prej ko slej je želeni cilj katolištva pokatoličenje vsega življenja. To je »svojevrsten
totalitarizem katolicizma« (KA, 290.), ki »zahteva zase vsega človeka«. To pa ne pomeni le to, da mora biti kristjan povsod in vedno pravi, globoko verni človek, kristjan, temveč da mora »priznavati vrhovno Kristusovo oblast«. (EK, 290–291.) Kristusova oblast na zemlji je cerkvena oblast.

Ko je bila sintagma »totalitarizem katolicizma« izrečena, še ni imela slabšalnega pomena, kakor ga ima danes, po kritikah in propadu fašizma, nacizma in komunizma, zato je ta izjava povsem samoumevno izrekla bistvo stvari: šlo je za totalitarizem katolicizma. Totalitarizem in sprava se seveda izključujeta. Desetletno prizadevanje in urjenje Cerkve je bilo uperjeno proti spravi. Sprava »na podlagi enotnih, krščanskih načel« (RK IV, 279) ni možna, ker ta kriterij sam deli ljudi. Spravo z ljudmi drugih načel pa je Cerkev odločno odklanjala, bolje: izklicevala boj na življenje in smrt z njimi.

Do vojne so bile domišljene vse ideološke postavke boja za vero/Cerkev, boja proti komunizmu, ki naj bi Cerkev (kler) najbolj ogrožal:

1. enačenje vere in Cerkve ter Cerkve s kleriki; boj za vero je boj za koristi Cerkve/klera;
2. narod je »dediščina« Cerkve (njena lastnina, nad katero ima Cerkev patronat.);
3. v »narod« spadajo le pravi katoličani;
4. nasprotnik nima (naše) domovine;
5. nasprotnik je sovražnik (Boga);
6. sprava ni mogoča v in je načelno ne sme biti – ker s sovražniki ne moremo skupaj delovati za domovino (ker oni tako in tako nimajo »naše domovine«);
7. krščanska ljubezen do bližnjika zahteva, da sovražnika sovražimo in se bojujemo proti njemu;
8. vernik mora brezpogojno poslušati duhovne, od domačega župnika do škofa in papeža;
9. v precepu med lastno vestjo, ki je lahko zmotna, in cerkvenim uoeenjem mora vernik poslušati Cerkev;
10. v boju proti sovražnikom so potrebne tudi žrtve in samožrtvovanje.

To, kar je še manjkalo, je bila posvetitev delitvenega procesa in vsega boja proti sovražnikom (Cerkve). Tedaj, po komunističnih likvidacijah izdajalcev (ovaduhov) in »izdajalcev« je bil »ločitveni proces« dejansko poškropljen s krvjo. S strani Komunistioene partije. Cerkev pa je dobila »priložnost«, da svoj več desetletni boj utemelji/posveti.

To se je zgodilo na pogrebu Jaroslava Kiklja, mladega fanta, študenta, predsednika Katoliške akcije na ljubljanski univerzi, ki ga je VOS likvidirala 18. marca 1942. Njegovega pogreba se je udeležila več tisoč glava množica. Na pogrebu je govoril škof Roæman in med drugim dejal: »Zahvaljen bodi, Gospod, za prvega mučenca, ki si ga blagovolil dati naši katoliški akciji, ker si nam s tem dal poroštvo blagoslovljenega uspeha. (…) To bodi prvi sad mučeniške krvi. – Še enkrat, Gospod, bodi tisočkrat zahvaljen za svojega zvestega služabnika, Jaroslava Kiklja, ki v Tebi živi na veke. Amen.«

Rožmanov izklic Kikljeve mučeniške smrti ni imel namena predstaviti in poimenovati smrt mladega Kiklja za tragedijo, ker je umrl neponovljivi človek, ampak poudariti, kako je Kikelj še vedno živ in kako bo odslej večno živel v naših delih po Nas in za Nas. Kako je njegova smrt smiselna za boj. Njegova smrt je posvetila naš boj – po logiki: »kri mučeniška je seme kristjanov«. (RK IV, 259.) Zdaj se vidi, zdaj se ve: Naš boj proti komunistom je sveti boj, ker ga je posvetila kri mučenca Kiklja. Zdaj vemo, da imamo Prav! Hvala Bogu, da je bil ubit Jaroslav Kikelj! On, mrtvi Kikelj bo živel večno – v nasprotju s komunisti, s katerimi se bojujemo; s Kikljevo smrtjo imamo »poroštvo blagoslovljenega uspeha«. Naš boj je metafizično (v Božji volji in z njo) utemeljen – s krvjo blagoslovljen.

Blagoslovitev/posvetitev Kikljeve smrti pomeni metafizično (v Božji volji) utemeljitev upravičenosti celotnega delitvenega procesa od Mahničevega začetka do »blagoslovljenega konca«, ki bo nujno prišel. Vse to je po božji volji.

Preprost človek je najbrž razmišljal takole: »Pa so res imeli škof prav, ko so govorili o zločinskem komunizmu! Res komunisti, neverniki pobijajo mlade, nedolžne ljudi. Torej so komunisti resnično sovražniki vere in naroda. In če ima Cerkev prav v tem primeru, ima tudi v vsem drugem!«

Vsak totalitarizem principialno začne svoje samo-utemeljevanje z manipuliranjem,
z instrumentaliziranjem smrti. Smrt kot smrt (drugega) je že »preskočena« in vračunana v našo Resnico: več ko bo smrti, več potrditev bo za naš Prav in Res. »Osmislitev smrti« je temelj vsake radikalne akcije, za revolucijo, protirevolucijo … Krvava, nasilna smrt ni povod za zgrozitev nad človeško tragedijo, temveč je podlaga za Naše zmagoslavje, saj je seme prihodnjih zmag in Zmage same. Zmage Dobrega (Boga) nad Zlim (Satanom).

Šele s posvetitvijo svojega boja proti komunizmu je katoliška ideologija proti-komunizma postala kompletna, samo-utemeljena v lastnem smislu: boj proti komunizmu. Je torej metafizično »zaokrožena«. In pripravljena na dejanski boj, v katerega je desnica sicer vstopila s časovnim zamikom, zato pa nič manj strašno, neizprosno in krvavo: izdajanje ljudi okupatorju zato, da jih bodo pobili ali poslali v koncentracijska taborišča, konkretno sodelovanje v bojih in pobojih partizanskih ljudi ali celo samostojno nastopanje proti njim je nekaj, česar še nismo dovolj premislili in vzeli nase. Še posebej tega ne, da je Cerkev z indoktriniranjem svojega nauka o vesti kot poslušnosti – oziroma reduciranjem vesti na poslušnost Cerkvi - »uspela« prepričati svoje pripadnike, tudi tiste s krvavimi rokami, da je vse bilo prav in da jih nima za kaj peči vest. In jih najbrž tudi danes res ne!

Potem pa je toliko bolj upravičeno pričakovati jasno besedo, obsodbo kolaboracije in opravičlo s strani Cerkve - najprej katolikom samim, ki jih je v svojem desetletja gojenem sovraštvu do so-rojakov potegnila za sabo in blagoslavljala ne le mrtvega Kiklja in druge žrtve komunizma, ampak je tudi krvavo posegla (kleriki) v državljanski spor med vernimi ljudmi. V tem duhu so nekateri duhovniki tudi blagoslavljali orožje, ki se je potem uporabilo za boj proti »domačemu sovrašniku«. Škof Rožman pa je s svojo prisotnostjo in daritvijo maše blagoslovil zaprisego »velikemu vodji«, s čimer je bila simbolno ukinjena znotraj-istovetnostna diferenca med domobranstvom in okupatorsko vojsko. 

Potem pa bi se spodobilo, da bi se Cerkev opravičila tudi žrtvam oziroma naslednikom žrtev svoje lastne, cerkvene vpletenosti v državljanski spopad med vojno.

Krvavi državljanski spor med drugo svetovno vojno je bil posledica razkola med slovenskimi katoličani, ki se je začel z radikalno, sovražno politiko Cerkve do drugače mislečih. Pač po ideologiji, da krščanska ljubezen prav zapoveduje, da sovražiš (politične) sovražnike, ki so bili v začetku »delitvenega procesa« zgolj drugače, bolj svobodoljubno misleči – a verni – ljudje.

Zgodba, ki jo je pri nas začel dr. Anton Mahnič, se je dogodila, iztekla do konca - do roških in drugih brezen. Zgodba ima dva toka, ki sta se združila v eno tragedijo; tukaj smo obravnavali le enega.

Vendar je zelo verjetno, da bi ostalo zgolj pri besedah in grožnjah … če ne bi bilo vojne. Isto velja tudi za komunistične revolucionarje, ki so grozili z revolucijo in smrtjo kapitalistom … .

Vojna je odprla »prostor« za radikalno »reševanje« ideoloških in političnih vprašanj. Oboji so v vojni videli »priložnost« za radikalno, »dokončno ureditev« medsebojnih računov in sveta sploh.

25. februar 2017 | Zaznamki: S. H. | Komentarji (4)
Kdaj smo se začeli Slovenci sovražno ločevati med seboj?

Politični in družbeni spor, ki je med drugo svetovno vojno kulminiral do državljanskega razkola, seveda ni nastal čez noč niti ne spontano, nehote.
Nasprotno, začel se je vsaj pol stoletja prej in bil je namerno injiciran. Tako z leve kot z desne.

Vprašanje je, kdo je ločevanje duhov prvi začel in s kakšnimi metodami.

In čemu?

Razkol je pri nas začela Rimskokatoliška cerkev, ideološko utemeljil pa ga je, dr. Anton Mahnič






























Vprašanje svobode vesti

Ideološke predpostavke, ki so utemeljevale nujnost boja »na življenje in smrt« proti sovražnikom (Boga) so postavljene. Ostaja pa še en element, ki ga je treba pripraviti na boj, to so bojevniki. Predvsem strah jim je treba ubiti, strah pred lastno vestjo. Se pravi, utišati jim je treba njihovo vest. Svoboda vesti je namreč tista, ki more bojevnika odvračati od tega, da bi se z vso močjo in srčno bojeval za Boga!

Še Mahnič je naslavljal enega svojih temeljnih očitkov liberalizmu, da se je pod njegovim vodstvom »uvedla ‘svoboda vesti’.« (RK I, 105.) Kdor pa naj bi imel absolutno resnico v zakupu, ne more dopustiti svobode vesti. Absolutno resnico je treba samo brezpogojno poslušati: »Vernikom je zapovedano poslušati, vbogati, kratko in ponižno kaker ovcam, a ne soditi, ne zapovedati.« (RK III, 309.)

Kaj sme sploh storiti vernik v odnosu do cerkvenih dostojanstvenikov?

Mahnič odgovarja: »Zdi se potem takem, da prav nič nego k vsemu, kar činijo - molčati in radovoljno trpeti.« (RK III, 312.)

Vprašanje (ne)svobode vesti je revija Katoliška akcija razvijala še naprej.

Dostop do vesti ima »samo Bog po veri in nravnosti«22 (KA, 279), kar pomeni: samo Cerkev ima dostop do vesti – prek vere in nravnosti – katere nosilka je spet ona sama. Tako je logično reči: »Nauk Cerkve je treba brezpogojno sprejeti, ne le po zunanje, ne samo s spoštljivim molkom, marveč tudi po notranje. Tudi glede na to ni nobenega kompromisa. Zato je nasprotno katoliškemu stališču, če bi kdo dejal, da bo učenje Cerkve proučil in ’zavzel svoje stališče do njega’.« (KA, 466) Ne, cerkvene zapovedi moraš notranje sprejeti, moraš verjeti vanje. Poslušnost odvzame breme dvoma: »Kjer govori Cerkev, tam katoličan posluša in uboga.« Ni se mu treba opredeljevati. Še več, ne sme se! Saj »javno kritiziranje – po škofovi besedi – ni dovoljeno. Svoboda tukaj ni na mestu.

Vsak dvom je izključenn.« (KA, 112; poudarjeno v originalu!) Cerkev pri tem nastopa kot oblast: »Za katoličane dvomno preneha, če je govorila Cerkev – oblast.« (KA, 105.)

Cerkev = Oblast.

Pokorščina ima načelno prednost pred kakršno koli svobodno izbiro, kakor sledi iz naslednje razlage: »Če si torej stojita nasproti pokorščina in osebno svobodno podrejevanje (odločevanje po lastnem boljšem spoznanju) obe enako oblečeni, moramo dati pokornosti prednost.« (KA, 230.) Se pravi: četudietudi bi se lahko za nekaj odločil po svojem lastnem boljšem spoznanju, se moraš odločiti – iz pokorščine Cerkvi. Svoboda je greh. To ni zunanje, to je notranje discipliniranje. Ne za vrednote, ampak za pokorščino.

Toda vsak človek vest ima! Kako to razložiti?

»Res je vest norma, vodilo, po katerem se je človek vedno dolžan ravnati – a tu se pravo mišljenje o vesti ne konča. Prav v isti svoji vesti je tudi dolžan skrbeti za pravo vest, to je za vest, ki odgovarja resnici, objektivnemu dejanskemu stanju. Vest je subjektivna norma, ki pa mora biti le glasilo objektivnega zakona in objektivne resnice, če hoče biti dokončno pravilna. Človek mora zato skrbeti, da bo vest orientiral po objektivnih normah. Vest more biti zmotna, zato ni logioeno zakljuoeiti: vest mi pravi, da je to pravilno. Prav iz te zavesti oeloveške zmotljivosti me vest uči in nagiba, da moram iskati pomoči tudi pri avtoriteti, posebno oni, ki me v vesti veže in ki mi s svojo v Bogu osnovano nezmotljivost jamči za pravo oblikovanje vesti. V konfliktu med svojo sodbo in sodbo Cerkve bo oni, ki prizna avtoriteto Cerkve, ravno v imenu svoje vesti odstopil od svojega mnenja ali celo prepričanja, če ne bo hotel grešiti proti lastni vesti. V tem smislu je torej svoboda vesti omejena po zunanji stvarnosti.« (KA, 532–533)
Vse vsebine tega stališča na tem mestu ne moremo obravnavati, le bistveno: ne gre za vest kot tako, temveč za to, kakšna je vest; gre za pravo vest. Prava vest pa je tista, ki se orientira po objektivni resnici – le ta pa je tista, ki jo zagovarja, zapoveduje Cerkev. Vest more biti zmotna, med tem ko se Cerkev nikoli ne moti. Obe postavki gresta z roko v roki: če je vest zmotna, je razumljivo, da mora katoličan imeti nekoga, ki ga bo poslušal in to je pač tisti, ki se ne moti. Še več: cerkvena avtoriteta katoličana v vesti prav veže. Se pravi: omejuje ga na »pravo resnico«. Če se v konfliktu med vestjo in avtoriteto Cerkve moraš odločiti za avtoriteto, svobode vesti ni več. S tem pa tudi ne njene teže, dvoma, odločanja … In tudi ne odgovornosti za lastna dejanja.

Takšno stališče do vesti je temeljno, ne le za katoliško pojmovanje »svobode« ustvarjanja, ki brez svobode vesti ni možna, temveč tudi za dogajanje med vojno pri nas: Cerkev je prevzela nase odgovornost za krvavo sodelovanje protikomunistične strani z okupatorjem in s tem odgovornost za svojo lastno in za vpletenost katoličanov v državljanski spopad. Ne le s svojimi stališči o brezpogojni nujnosti boja proti komunizmu v času okupacije in vojne, temveč primarno, zaradi zanikanja svobode vesti, zaradi česar je a priori, vnaprej odvezala
krivde ljudi, ki so ravnali iz poslušnosti Cerkvi in morda celo proti svojemu prepričanju in v nasprotju s svojo vestjo.


Zanikanje svobode vesti pa ima za posledico tudi nesposobnost Cerkve na spravo: če človeku ne priznaš svobode vesti, tudi ne moreš stopiti z njim v spravljiv, spravni odnos. Zanikanje vesti je temelj cerkvene posesivnosti, njene ekspanzije duš in temelj njenega nihilizma. Hkrati je iz citirane misli razviden ne le obrat od vesti k dolžnosti, temveč tudi cinizem demagogije: prav v imenu vesti boš ubogal avtoriteto! V imenu vesti se boš svoji vesti odpovedal.

Ali drugače: užival bož v svoji podrejenosti in poniž(a)nosti!

Prav pri vprašanju vesti in (katoliške) absolutne resnice manjka še nekaj, namreč posvetitev boja a za vero – proti komunizmu.

Manjka žrtev za vero (Cerkev).

Mučenik.

Prva delitev duhov je obrodila svoj sad: slovenski ljudje so se ločevali in ločili na »levico« in »desnico«. Neposredna posledica prvega (Mahničeve) ločevanja duhov je bila – po petdesetih letih truda z »ločitvenim procesom« - druga ločitev duhov, ki je nastopila s Kocbekovim Premišljevanjem o Španiji.

Liberalni, bolje rečeno: svobodomiselni katoličani so se vse bolj odvračali od politike svoje Cerkve – ne pa od vere! Ločevalni proces je »zmagal«, med vojno so si stali nasproti »bratje po veri«.

Slika globine in intenzitete celotnega narodnega spora bi bila seveda še veliko bolj razvidna – in še strašnejša – če bi upoštevali tudi drugo, komunistično stran, ki je svojo politiko utemeljevala na »razrednem sovraštvu«, vendar nam je šlo za to, da predstavimo prvega, ki je ločitveni proces pri nas začel, proces, ki je pripeljal slovenski narod do katastrofe, kakršno smo doživeli med vojno in tik po njej.
24. februar 2017 | Zaznamki: S. H. | Komentarji (8)
Kdaj smo se začeli Slovenci sovražno ločevati med seboj?

Politični in družbeni spor, ki je med drugo svetovno vojno kulminiral do državljanskega razkola, seveda ni nastal čez noč niti ne spontano, nehote.
Nasprotno, začel se je vsaj pol stoletja prej in bil je namerno injiciran. Tako z leve kot z desne.

Vprašanje je, kdo je ločevanje duhov prvi začel in s kakšnimi metodami.

In čemu?

Razkol je pri nas začela Rimskokatoliška cerkev, ideološko utemeljil pa ga je dr. Anton Mahnič




Kjer je nekaj »najsvetejše«, je vse drugo drugotno, nekaj manj-vrednega ali celo mrtvega, kakor je bilo rečeno za slovensko govorico, za slovenski jezik kot sicer temeljno narodnostno določilo. Zakaj »mrtva govorica«? Živa govorica je govorica najsvetejšega, govorica vere – ne glede na to, v kakšnem (naravnem) oziroma v katerem jeziku dejansko teče beseda. Kjer je vera bistvo, je jezik lahko samo (njena) »senca«. (RK VIII, 294.)
Boj za verske koristi, namreč »zatreti liberalizem ter katoliškim idejam pripomoči do zmage v vseh strokah javnega življenja«, je sveta stvar: »Posvetiti moramo sveti stvari svoje moči ter organizovati se v najširšem pomenu besede.« (RK III,4–5; poudarjeno v originalu!) Naš cilj sam, naš smoter je vzvišen, »je svet«. (RK III, 6.)

Mahniču gredo najbolj na živce »spravljivci«, »tisti zmerni, spravljivi Slovenci« – kakor jih posmehljivo imenuje – ki jim nikoli ni dovolj previdnosti, da ne bi kršili zapovedi krščanske ljubezni. Tem »apostolom miru in sprave« ni jasno, da se »načelnostna različnost« po lastni logiki vedno bolj »zaostruje in širi se vedno bolj v prepad, ki nespravljivo ločuje« obe strani. Oboje kristjane. Ta ločitev pelje v katastrofo. In to brez obžalovanja! »V tem boji gre tedaj za življenje in smrt mej katoličani in liberalci.« (RK II, 1–2.)

Za življenje in smrt! Bolje rečeno: Za življenje ali smrt.

Zato je vsak časopis in vsakdo, ki bi hotel razpeti »čez brezdno, ki loči liberalce in katoličane slovenske noči, most, most sprave« že vnaprej obsojen na neuspeh, pa četudi si še tako prizadeva, da »ako leti katera puščica s te strani na ono stran, jo skušajo že v zraku vloviti, nič ne de, če se jim zarije v lastno meso«. (RK III, 219–220.) »Mostograditelji« požanjejo največ strelic z obeh strani in največ posmeha. So kot Don Kihot »slovenske noči«, kajti kdor »v imenu sprave ostane v sredi mej obema bojiščema, napada sveto ime Božje; kdor omahuje v imenu ljubezni, zasramuje, onečašča svojo domovino«. (RK IV, 260) Kdor se zavzema za spravo, je zoper Boga: »Aut – aut!« Kdor v imenu ljubezni do bližnjega
omahuje in torej ne udari sovraga z vso silo, ta onečašča domovino, seveda katoliško, »našo« domovino, ki ni njihova …

»Aut – aut«, ki na podlagi verske ali interesne pripadnosti ločuje ljudi, ni mogoče utemeljiti drugače kakor ideološko. In prav zato, ker je ni mogoče utemeljiti kot naravne delitve ljudi, se ločitveni proces prej ali slej ustavi, »utemelji« rasistično: zadnji »dokaz«, da je s kom kaj narobe, da so njegove misli, prepričanja napačna, je pač njegova neustrezna kri.
Antisemitizem logično izhaja iz ekskluzivizma katoliške ideologije: na Judu, na sovražniku se utemeljuje celotna zgradba te ideologije. Tako Mahnič samoumevno pove: »Antisemitizem nam je neobhodno potreben; in tu mi vsi, ki krščansko in avstrijsko mislimo, podajamo antisemitom roko v prijateljsko zvezo: naj vstrajno, naj krepko nadaljujejo vojsko proti židovstvu.« (RK VIII, 340; poudarjeno v originalu!)
Vsaka radikalna izključljivost mora nujno, v imenu lastnega samoutemeljevanja imeti svojega »žida«. »Žid« bistveno spada h katolištvu, kakor tudi k Mahničevem sektaštvu na verski podlagi. Tako Mahniča veseli »končena zmaga antisemitov na Dunaji«. (RK VIII, 295.) Z zadoščenjem gleda na »antisemitsko, socijalno-politiško gibanje« v »konservativnih protestantskih krogih« (RK VIII, 297.) – čeprav so seveda protestanti sami razkolniki, »Židje« pa le niso!

V boju zoper Jude je vsakdo primeren za zaveznika: »Z veseljem pozdravljamo prve napore krščanskih bratov na Nemškem. Kedorkoli se z nami zaveže na boj proti židovskemu socijalizmu, mu radi sežemo v roko, s tako stranko bo tudi nemškim katoličanom mogoče složno nastopati proti socijalni demokraciji.« (RK VIII, 298.)14 Tudi tu se je Mahniču zapisala prihodnost, ki je nastopila čez petdeset let. Vse predpostavke državljanskega spopada med vojno pa so bile postavljene konec 19. stoletja, v Rimskem katoliku.

Vse Mahničevo prizadevanje je bilo pravzaprav prizadevanje proti spravi.
Kot najvišja vrednota medsebojnega občevanja sonarodnjakov in sovernikov je bila postavljena ekskluzivna logika: »Kdor ni s cerkvijo, je zoper njo.« (RK VI, Priloga, 31.) Nasprotnik Cerkve ni le nasprotnik, temveč sovražnik in to ne le sovražnik Cerkve, temveč »sovražnik Božji«. (RK VI, 443.) Boj zoper božjega sovračnika torej ni le legitimen, temveč je nadnaravno, metafizično utemeljen. Cerkev pa ni več glasnica ljubezni do bližnjega, »Cerkev Kristusova je cerkev vojskujoča.« (RK VI, 440.)
Za dogajanje med vojno samo pa je pomembno vzeti v obravnavo še Mahničevo pojmovanje naroda. Mahnič je narod pojmoval kot cerkveno dedno pravico, kar sledi iz naslednje izjave: »Ti pa nevesta Kristusova! Stopaj neomahljivo po poti zmage, dokler si popolnoma ne vpokoriš narodov, katere ti je Bog dal v dediščino!« (RK VII, 03.) »Dediščina«, to je lastnina, ki jo dobiš, ki ti je dana zastonj. Seveda načelno je tako, dejansko si jo moraš, nevesto Kristusovo, šele pokoriti, jo iztrgati sovragu.

Temeljna Mahničeva opredelitev slovenskega naroda se glasi: »Katoličani smo, to je naše ime, potem smo Slovenci, to je naš priimek.« (RK III, 2; poudarjeno v originalu!) Ime, osebno ime, se pravi tisto ime, ki nas individualizira, da smo, kdor smo – je »katoličani«, priimek pa »Slovenci«.

Toda katoličani so tudi drugi narodi … Dejansko je za katoliško ideologijo narod nekaj
akcidentalnega, naključnega, bistvo pa je vera, katolištvo. Tej zastavitvi bistva naroda primerno je Cerkev med vojno vztrajala na tem, da je treba narodu ohraniti vero, torej je bil zanjo primaren boj zoper komunizem, ki je vero ogrožal – narod sam se bo pa že ohranil … Naj le opozorimo, da ni šlo za vero kot tako, ampak za vero po cerkvenih kriterijih/koristih; namen Cerkve je prej ko slej: »čisto ohraniti Slovencem katoliško vero«. (RK III, 2.) Čisto – to pomeni očiščeno vsakega liberalizma, vsake neposlušnosti s strani vernikov in nevernikov.

Kdor nima »čiste vere«, ni Slovenec. - Rodetova izjava (op. emonec)

Glede na enačenje vere in Cerkve oziroma Cerkve in klera je šlo vedno, tudi med vojno – v skrajni konsekvenci – v političnem smislu za ohranitev moči in koristi Cerkve kot institucije.
Kakor je Cerkev trda, brezkompromisna pri cilju svoje akcije (moč Cerkve), pa je pri uveljavljanju svojega Prav izrazito pragmatioena: »Cerkvi je vse na svetu le sredstvo, ne namen.« (RK VI, 437.) Vse – tudi narod!

Tej logiki je samoumevna cinična izjava, da se bo Cerkev bojevala za »pravo srečo naroda, četudi jih nekaj odpade«. (RK VIII, 82.) Tistih »nekaj«, ki bodo odpadli, je samoumevno in brez obžalovanja – odpisanih! Tisti že (načelno!) niso »narod«, niso sestavni del svojega naroda.

Mahničevo pojmovanje naroda izhaja direktno iz njegovega pojmovanja razkola: »Globok prepad nas loči. Ne tvori ga razlika jezika, razlika prostosti, razlika državnih mej. Ta prepad sega tudi v narod, ki govori en jezik, v pokrajine, ki imajo isto zgodovino, v državo, ki jo obdajajo iste meje.« (Prav tam.) Prepad se širi in ločuje sosede, sorodnike, člane družin … Ta ločitev se Mahniču vidi kot vesoljna in večna: »Ločitev obsega človeštvo. Bila je pred
nami in ostane za nami.« In ta ločitev »je ločitev po verskem naoelu«. Ves svet tako razpade na narode luči in narode teme. – Tudi prava teža teh besed je bila »izmerjena« med drugo svetovno vojno.

Cerkveni pragmatizem, že kar cinizem se kaže tudi v naslednjih izjavah: »Sveta cerkev odobruje vse mogoče vladne oblike, tudi najbolj demokratične in najradikalniše«. (RK VI, 191; poudarjeno v originalu!) Cerkev prenese – po načelu: Bogu kar je božjega, cesarju, kar je cesarjevega – celo demokratične vladavine, pa tudi najradikalneše, da le niso okrnjene njene pravice in koristi. Pri čemer tisto, »kar je božjega«, pripada seveda Cerkvi. Dr. Mahnič je to svojo izjavo še preciziral: »Dobra je oblast tudi tiranova, akoravno ni nič slabšega od tiranstva samega.« (RK VI, 260; poudarjeno v originalu!) Dobra je vsaka oblast, ki gre na roke Cerkvi.

Razlika med katoliškim ekskluzivizmom, kakor ga je utemeljil dr. Mahnič, in »križarji«, ki so v dvajsetih letih prejšnjega stoetja utemeljili svoj svetovni nazor, je razvidna še posebej prav pri pojmovanju odnosa vera - narod; za »križarje« je bil narod posoda duše. Kar je pomenilo: če bo obstal narod, se bo ohranila tudi njegova vera. Tisti, ki so bistvo naroda videli kot »posodo duše«, so bili »človeški rezervoar« bojevnikov proti okupatorjem, ki je narod kot tak ogrožal, tisti, ki so bistvo naroda videli v veri, ki da jo je treba ohraniti
ne glede na »posodo«, v kateri je (saj krščanstvo je lahko tudi brez – slovenskega naroda!), so bili bolj sprejemljivi za obrambo vere proti komunizmu, ki naj bi jo najbolj ogrožal.

Čeprav, seveda, do krščanske vere oziroma katolištva nacizem ni imel veočje naklonjenosti kot do komunizma (prvi logoraši v koncentracijskih taboriščih so bili komunisti, katoliški duhovniki in drugi oporečniki). Šele kasneje, iz pragmatičnih razlogov seveda, je nacizem pri nas sodeloval s Cerkvijo.
23. februar 2017 | Zaznamki: S. H. | Komentarji (11)
Kdaj smo se začeli Slovenci sovražno ločevati med seboj?

Politični in družbeni spor, ki je med drugo svetovno vojno kulminiral do državljanskega razkola, seveda ni nastal čez noč niti ne spontano, nehote.
Nasprotno, začel se je vsaj pol stoletja prej in bil je namerno injiciran. Tako z leve kot z desne.

Vprašanje je, kdo je ločevanje duhov prvi začel in s kakšnimi metodami.

In čemu?

Razkol je pri nas začela Rimskokatoliška cerkev, ideološko utemeljil pa ga je dr. Anton Mahnič





























Narod in domovina

Razkol je totalen: »mej katoliško resnico in liberalizmom ni sprave, ni miru! Non possumus!« (RK I, 30; poudarjeno v originalu!) Med »pravimi katoliki« in liberalci ali liberalnimi katoliki ni sprave, ni miru!
To je samoumevno že na ravni naslovov člankov v Rimskem katoliku, npr.:
»Kako je tudi vernim Slovencem nemogoče skupno za narod delovati z brezverci
– tudi slovenskimi!« (RK II, 145; poudarjeno v originalu!) Kdaj pa se je kdo znašel na strani brezvercev, ni odločil sam, temveč Cerkev – saj je tudi liberalne katoličane, se pravi verne ljudi, izganjala kot brezverce in hudiče iz občestva vernikov.
Odnos med vero in ljubeznijo ter narodom, se v tej optiki glasi takole: »Zatorej je pa po vsem nemogoče, da bi združeno ljubili narod in mu služili tisti, katerih nazori o Bogu, o človeku, katerih verska načela si nasprotujejo ali celo izključujejo. Nemogoče, da bi verni katoličani z liberalci sveto služili sveti domovini.« (RK II, 149.)11 Povedano pomeni: tako razbiti smo, katoličani in liberalci – in po logiki ločitve duhov moramo biti – da niti za lastno
domovino ne moremo delati skupaj! Nimamo vsi ene domovine; nismo vsi tukaj, na tej zemlji, v tej kulturi doma. – Zakaj? Ker naša prava domovina ni tukaj, na Zemlji, temveč v nebesih; nebesa pa niso za vsakogar. Zato liberalci nimajo – tudi ne smejo imeti – (naše) zemske domovine! »Sveta« domovina je liberalcev očiščena »domovina«. »Domovina« so samo slovenski (Cerkvi poslušni) katoliki.

Sektaška vsebina »domovine« je razvidna tudi iz naslednjega zapisa:

»Slovenci, ako smo res katoliški, ako smo pravi rodoljubi, ne smemo mirovati, dokler ne priženemo naših liberalcev do te alternative: ali naj se brezpogojno podvržejo katoliški ideji ali pa naj javno prestopijo v tabor liberalnih Nemcev in Židov, kamor se vže zatekajo njih bratje po duhu – Mladočehi. Katoliško Slovenijo pa naj pustijo nam: naša je!« (RK I, 466; podčrtano v originalu!)

Če je domovina naša, ni »njihova«. Nimamo skupne domovine, ker je »oni« sploh nimajo. Liberalcem se tako odreka izvirna pravica vsakogar do domovine, se pravi pravica do tega, da bi legitimno, kot ljudje s svojimi prepričanji bivali v lastni domovini. »Oni« so Ne-slovenci, slabši kot Nemci, enaki Židom, ki so tudi brez domovine. In to ne le v empiričnem smislu,
temveč principialno: oni so sovražniki (Boga).

Kakšna je torej katoliška ljubezen?

»Kaj tedaj ostane katoličanom? Ločiti se od liberalcev. In to iz ljubezni do tiste domovine, kateri ne morejo v zvezi z liberalci služiti.« Tista domovina so katoliki minus liberalci minus katoliški liberalci, »tista« domovina je torej katolištvo, Cerkev. »Cerkev« pa je kler kot
tak, ki obvladuje - ki ga brezpogojno posluša – »narod«.

Iz ljubezni do domovine se loči od so-narodnjakov!

Kakšna sreča, da smo se končno začeli ločevati! »Srečni Slovenci, da ste se začeli ločiti in odcepljati od liberalcev! Le odcepite se popolnoma, da liberalni hlod odpade od slovenskega drevesa; naj se posuši, potem vrzite ga v ogenj!« (RK I 589.) Živo, slovensko drevo je katolištvo, liberalstvo je suhi hlod, ki ga je treba brez obžalovanja odžagati in sežgati.

In kako je potem s spravo?

Stvar je preprosta: »Komur ljubo, naj se še dalje ziblje v sladkih sanjah, da mu bo mir in sprava z liberalci prinesla zlato Slovenijo … Nam pa naj ne zameri, ako nočemo z njim deliti takih sanj …«. (RK II, 4.) S tistimi, ki sanjajo, da bi liberalci in »pravi katoličani« lahko kaj skupaj naredili za svojo domovino, ni mogooee skupaj niti sanjati, deliti svojih sanj, kaj šele delovati!
»Ne, mi bomo nad vse visoko držali zastavo katoliškega načela. Kdor hoče v to priseči, mu
podajamo roke v spravo, v skupno delovanje. Na podlagi katoliškega načela se hočemo objeti, ljubiti. Kdor tega načela ne priznava, ne išči zveze z nami, on je naš nasprotnik.« (Prav tam.)

»Sprava« je v tem kontekstu sprava - pod določenimi pogoji. Ta pogoj je pristajanje na nerazporno istovetnost krščanstvo = katolištvo = slovenstvo, kar je ideološka podlaga (želene) cerkvene nadoblasti. Preprosto rečeno: pristati moraš na naše zahteve, potem se bomo »spravili« s teboj! Sprava tako ni voljno sožitje vseh ne glede na vse razlike oziroma
kljub vsej medsebojni ideološki in vsakršni razlikovanosti ljudi, ampak je razločevalni princip. To je principialno sektaštvo, načelnostno; katolištvo ne more brez načelnega razkola: »Toda brez naoeelnostnega razkola ne more biti.« (RK IV, 210.)

Torej sprave ne more biti.

(Načelnostni) razkol in sprava se načelno in praktično izkljuoeujeta. Temeljna naj bi bila razlika med ljudmi, razkol, ne pa so-pripadnost slovenstvu, se pravi identiteta različnosti.
Lahko bi prišlo do sprave, če bi bili vsi »kaker nekdaj, edini tudi v načelnem naziranji, ako bi bili vsi enega duha v veri«. (Prav tam.)

Sprava je tukaj razumljena kot poenotenje na nekem brezpogojnem načelu, recimo, če bi se vsi strinjali s cerkveno nadoblastjo. Takšna »sprava« pa nima s spravo kot spravo
nobene zveze, ji je prav nasprotna; postavlja ji pogoje, umerja jo po neki ideji sprave – enako, kakor je bilo z idejo domovine, kar sledi iz naslednje misli: »Mi hočemo sveto, nesebično služiti sveti domovini. Zatorej ji hočemo v prvi vrsti braniti, kar ima najsvetejšega – katoliško vero.! (RK III, 1) Domovina je sicer »sveta«, toda najsvetejše, tabernakelj je katoliška vera, katere poosebljenje je Cerkev. Tisti služi (naši!) domovini, ki brani katoliško vero, ki je bistvo naroda. Ni bistvo naroda so-pripadnost vseh njegovih ljudi s skupnim
jezikom, kulturo, s skupno zgodovino, ampak krščanska vera. (Ki je sicer značilna za vrsto narodov!) In to ne vera kot čisto, »golo« verovanje, temveč poslušnost predstavnikom vere, Cerkvi.

Zato se postavlja vprašanje, kaj je dejansko najsvetejše? »Najvišje, najsvetejše koristi – verske«. (RK VI, 21; podčrtano v originalu!) Verske koristi pa artikulira in določa Cerkev, gre torej za cerkvene koristi. Le-te so prve, najsvetejše, čemur je treba podrediti vse drugo. Bistvo naroda se potem takem meri po koristih Cerkve

Kriterij človeške bližine je tukaj ideološki, politična pripadnost je temeljnejša od narodnostne ali sočloveške. To naj bi veljalo enako za liberalce kot za klerikalce, kakor je povedal dr. Mahnič: »Seveda ravno tako – ni nas sram izpovedati – so tudi nam sorodniši in ljubši katoliški Nemci nego liberalni Slovenci.« (RK VIII, 4-5; poudarjeno v originalu!) »Sorodnost« ni več vezana na – rod ali narod, »preskočila« je v ideološko »sorodnost«: ljubši so nam Nemci, kakor ljudje našega rodu, a drugačnega prepričanja.

Počasi se izrisuje logika medvojnega spopada med Slovenci.

Namesto narodnostnega ali krvnega sorodstva vpelje dr. Mahnič ideološko sintagmo, verski bratje. (RK VI, 23.) In pravi, če bi med avstrijskimi narodi prenehala »narodnostna nezaupnost«, bi bilo mogpče ustanoviti »enoten katoliški centrum« – ne glede na narodnostno pripadnost – za boj proti liberalizmu, za kar si je Mahnič izrecno prizadeval. In pravi, da bi bilo zato dobro, da bi naši »verski bratje« dali v svoj program »narodno enakopravnost«. Ker če se to ne zgodi, »bo še dalje trajala mej nami mržnja in nezaupnost, naši liberalci pa bodo imeli povod očitati nam, da izdajamo v imenu vere Nemcem slovensko narodnost«. Če pa bi naši verski bratje dali narodno enakopravnost v svoj program? »Ako se pa to zgodi, ako se nam v obrambo narodne individualnosti obljubi pomoč, potem, bratje, Nemci ali kateri koli ste, dobite v nas odločne, navdušene zaveznike, ki pojdejo z vami v ogenj za najsvetejša načela naše svete vere, potem ste nam bližji, ste nam ljubši, nego slovenski liberalci, ki z nami nimajo nič skupnega, nego mrtvo govorico,
ker z vami nas bo vezalo načelo, z vami edinil duh Kristusov!« (RK VI, 23–24; poudarjeno v originalu!.)

Razdor, ki ga je izkliceval in udejanjal dr. Mahnič, je šele čez petdeset let postal meso in kri. Krvavo sodelovanje desnice z okupatorjem med vojno torej ni bilo nekaj naključnega, vzrok zanj tudi ni bilo revolucionarno nasilje – zraslo je iz lastnih korenin (slovenskega) katolištva in njegovega ekskluzivizma. - Le da okupator v svojem programu ni imel »narodne enakopravnosti«.
22. februar 2017 | Zaznamki: S. H. | Komentarji (7)
Kdaj smo se začeli Slovenci sovražno ločevati med seboj?

Politični in družbeni spor, ki je med drugo svetovno vojno kulminiral do državljanskega razkola, seveda ni nastal čez noč niti ne spontano, nehote.
Nasprotno, začel se je vsaj pol stoletja prej in bil je namerno injiciran. Tako z leve kot z desne.

Vprašanje je, kdo je ločevanje duhov prvi začel in s kakšnimi metodami.

In čemu?

Razkol je pri nas začela Rimskokatoliška cerkev, ideološko utemeljil pa ga je dr. Anton Mahnič.





Za utemeljitev takega boja zoper sonarodnjake, še več, zoper brate-po-veri, je bilo potrebno prevrednotiti temeljne postavke kristjanstva, predvsem pojmovanje krščanske ljubezni, ljubezni do bližnjega, v povezavi z ljubeznijo pa je šlo za prevrednotenje pojmovanja naroda, sprave, domovine in vesti.

a) Krščanska ljubezen

S kakšnim orožjem nastopa katoliški liberalizem, da je tako uspešen?

Odgovor: »Katoliški liberalizem sploh ima le eno orožje, s katerim se bojuje, s katerim zmaga vse – to je krščanska ljubezen. S to vse posladkori, s to puščice leteče odvrača, s to polomlja najtrše rogove. Zato je veri neizmerno škodljiv, poguben vsem odločnim zagovornikom katoliškega načela.« (RK 4, 259; poudarjeno v originalu!) Cerkvi celo krvavo preganjanje v preteklosti ne škodi tako kot liberalci, kajti »kri mučeniška je seme kristjanov«. (Prav tam.) Ne, to kar Cerkvi bolj škodi, »je skazovanje tiste bedaste krščanske ljubezni, katere nič krščanskega nima nego ime«. (Prav tam.) Krščanska ljubezen do bližnjega je po prevrednotenju »bedasta krščanska ljubezen«.

Kakšna je potemtakem prava krščanska ljubezen?

»Ljubezen izhaja iz volje, in se po volji dejstvuje.« (RK II, 4.) Po svoji volji se odločimo za popolno poslušnost Cerkvi in s tem izkazujemo svojo pravo vero. To pomeni, da je »vera podlaga in početni pogoj krščanske ljubezni«. Seveda moramo vero razumeti primerno tej ideologiji; ne gre namreč za verovanje kot tako – saj so bili liberalci, še posebej pa liberalni katoliki - tudi verni. Da je nekdo »veren«, mu Cerkev prizna, če ji je povsem poslušen, kakor sledi iz naslednje izjave.
»Vera katoliška je cela ali je pa sploh ni, kaker resnica in Bog; ona izključuje nevero tako popolnoma, da ni absolutno ničesar, kar bi obe edinilo, posrejevalo. « (RK II, 5–6.) Vera nevero res izključuje, to je logično, – ali pa to pomeni, da med vernim in nevernim človekom ne sme biti nobene zveze, nobenega odnosa, sobivanja? Ali je kriterij vere, vernosti res absolutna poslušnost Cerkvi? Zunaj vere, ki je izenačena s Cerkvijo kot institucijo, naj ne bi bilo absolutno ničesar – razen hudiča. Problem je seveda v tem, da ne gre zgolj za »ideje«, ampak za žive ljudi, ko se nekega dne ta obrazec dotakne njihovega čela. Kajti, »ideje, tudi katoliš e, se ne bojujejo same, ampak le po osebah«. (RK IV, 263.) Vse to govorjenje o idejah in načelih je govorjenje o ljudeh in o tem, kako ravnati z njimi, če nimajo pravih idej!
Ljubezen, ki izhaja iz volje in se po volji udejstvuje, pomeni, da ni sama temelj in smisel, ampak ju ima zunaj sebe, v veri. To pomeni: »Vera sicer lahko stoji brez krščanske ljubezni, a ta se brez vere ne da niti misliti, kaker ne bi bila brez temelja.« (RK II, 5–6.) Lahko veruješ, ne da bi ljubil bližnjika, ne mores pa ljubiti bližnjika, ne da bi veroval, se pravi, ne da bi bil pravi katoličan, tj. povsem Cerkvi poslušen. Če ne veruješ v tem smislu, preprosto nimaš v sebi ljubezni, ne ljubiš.
Iz zadnjih citiranih misli je razvidno, da je pojmovanje resnice kot absolutne ideje tisto, kar ipso facto postavi temelj za principialno sektaštvo med ljudmi.
Po tej temeljni postavitvi se sovraštvo lahko samo še širi in poglablja, saj v »framasonski rog ljubezni, strpnosti itd. trobijo dandanes vsi liberalci po svetu«, trdi Mahnič. (RK II, 142.) Sklicevanje na krščansko ljubezen in prakticiranje strpnosti do sočloveka, sodržavljana, je framasonstvo.
Tako postavljena ljubezen pripelje do absurda: Liberalci, ki se v svojem spravljivem obnašanju do drugačen mislečih sklicujejo na krščansko ljubezen, so Antikristi! »Antikristi ste tedaj tudi liberalci, kateri nam oznanjujete ljubezen brez vere!« (RK III, 221) Pri tem naj opozorimo, da ni šlo za oznanjanje ljubezni brez vere ali proti veri, ampak za vprašanje primata ljubezni (tolerance) v tem smislu, da ljudi različnih nazorov ni treba sovražiti in izključevati iz družbe. Zato so bili liberalni katoliki cerkvenemu ekskluzivizmu, ki je hotel
ločitev duhov, res nevarni ali vsaj sila neprijetni: »Kaderkoli se resnica pokaže na obzorju, razgrnejo pred nami širok plašč svoje ljubezni, da ni moč nikdar videti čiste, neskaljene resnice.« (RK IV, 195.) »Neskaljene resnice«, tj. »resnice katoliške«, tj. absolutne resnice, ki je pogoj oblasti Cerkve same. Tako se katoliška resnica in krščanska (morda bi bilo bolje reči kristjanska) ljubezen razhajata.

»Boj z liberalci bil nam je igrača - poudari dr. Mahnič – a naši pravi sovragi (…), s katerimi se nam bo s trikrat veočo vstrajnostjo, previdnostjo in požrtvovalnostjo bojevati, so naši gospodje katoliški liberalci.« Pravi, največji nasprotniki, sovražniki, sovragi, »zarjaveli grešniki« (RK IV, 264) so naši bratje- po-veri. Ker niso povsem z nami, smo proti njim, ker niso povsem z nami, so proti nam. Katoliški liberalci so »polmiš-poltič«, so »katoliško-liberalni polovičarji« (RK IV, 265), katerim se more posrečiti, česar niso zmogli liberalci
sami: »vstaviti prost razvoj katoliške ideje na Slovenskem«. (Prav tam.) Prišli smo do pravega sovražnika, do pravega mesta, kjer se mora začeti delovanje po logiki »ločitve duhov«.

To, kar se nam zdi tako usodno za nadaljnje bivanje slovenskega naroda, ponovimo še enkrat: Ko gre za ločevanje duhov, gre – vsaj v začetku – za ločevanje med samimi kristjani, celo katoliki, saj so se vsi imeli za kristjane, za pripadnike katoliške cerkve. Vendar pa niso vsi – v skladu s sekularizacijo – mogli pristati na absolutno oblast Cerkve in
na njen ekskluzivizem, ki se je izključeval z njihovo težnjo po večji prostosti duha.

Krščanska ljubezen, kakor so jo oznanjali in živeli liberalni katoliki, je ekskluzivizem Cerkve res zadevala v srčiko: »Liberalni katoličani delajo brezploden vsak trud, vsako zmago. Komaj so katoliški borilci dosegli kaj vspeha, komaj so se sovražne čete osramočene jele vmikati, kar jim oni zastopijo pot zarotuje jih v imenu Kristusovih ran, v imenu ljubezni, naj pač nesrečnežev dalje ne preganjajo, naj jih ne ponižujejo, saj dobri stvari je vže tako zmaga zagotovljena od Boga! Ko bi se imel narediti zadnji korak, ko bi se zmagi dobre stvari
imela postaviti krona – glejte hudiča v angeljevi podobi! – on je vedno pripravljen v imenu svojega lažnjivega krščanstva podati rečivno roko sovragu Božjemu!« (RK VI, 157-158)7 Kdor se sklicuje na krščansko ljubezen in usmiljenje, zganja lažno krščanstvo. Kdor iz krščanske ljubezni ne pristane na popolno ponižanje nasprotnika ali celo na njegovo uničenje, ta je sovražnik krščanstva=Cerkve. Kajti nasprotniki niso le nasprotniki Cerkve, so »sovragi Božji«. Njihova očloveška manjvrednost naj bi bila tako metafizično utemeljena.
»Krščanska ljubezen je le ena iz rastlin, ki poganjajo iz krščanske vere; kdor poslednje ne izpoznava, je njegova krščanska ljubezen navidezna, ničeva«. (RK VI, 158; poudarjeno v originalu!) Krščanska ljubezen ni nekaj brezpogojnega, ki naj bi je bili deležni vsi ljudje, ali vsaj vsi verniki, kristjani. Krščanska ljubezen kot veselo oznanilo je le ena rastlina, veliko večja, tj. temeljnejša je vera oziroma njeno poosebljenje, Cerkev. Za tako ljubezen je prej ali slej nujno vprašanje: »kdo je ta, na katerem se mora dejansko skazovati naša ljubezen«. (RK II, 149; poudarjeno v originalu!)
Sektaštvo je že implicirano v tako zastavljenem vprašanju samem, ob tako zastavljeni ljubezni: ni (prava) ljubezen tista, ki zajema vse ljudi, ampak je prava taka/tista, ki izbira in zametuje, izbere ene, druge zavrže. Katoliška ljubezen mahničevskega tipa je sektaška iz principa. Princip, kriterij, načelo pa je pristajanje na Cerkev in njene zahteve. Vprašanje, kdo je tisti … namreč ni zgolj praktično, temveč načelno, »je načelnostno«. Če je načelnostno, je od odgovora nanj odvisno naše ravnanje: »In le po tem, kaker odgovorimo nanje, se določuje naša ljubezen, da jo izvržimo. Po načelih se spreminja ljubezen!«
(Prav tam; poudarjeno v originalu!) To pomeni: ne ljubiš, ker pač ljubiš, bližnjika ne ljubiš, ker je tak, kakršen pač je, temveč ga ljubiš glede na njegova (lahko spremenljiva) načela. Ljubiš ga, ker ti (Cerkvi) koristi. Dokler je z Nami, ga ljubimo, če spremeni svoje stališča, ga ne ljubimo več. Ga zavržemo. Ga sovražimo. Ljubezen tako ni ljubezen, ampak utilitarni kriterij ločevanja.

Kakšna pa naj bi bila krščanska ljubezen, da bi bila za katolištvo prava?

»Krščanska ljubezen ne le, da ne prepoveduje, ampak vkazuje, da se odločno vstavimo onemu, ki trdovratno sam neče priznati vere za največje dobro, ki jo drzno hoče vkrasti svojemu bližnjemu, ki vpor oznanjuje proti Bogu.« (RK IV, 386; poudarjeno v originalu!)
Se pravi: krščanska ljubezen ti ne narekuje, da živiš v miru z drugimi, ampak nasprotno, ukazuje ti, da se bojuješ s tistimi, ki trdovratno noče priznati, da je entiteta vera=Cerkev največje dobro. Ni torej primarna ljubezen do bliænika,8 temveoe vera, se pravi poosebljenje vere – Cerkev. Liberalci naj bi menili, da mora krđčanska ljubezen »obsegati vse in sicer z jednako gorečnostjo«. Toda kdor bi rekel »ljubiti vse«, bi pozabil, da Bog ni vse: »Poleg njega je tudi – hudioč.« (RK IV, 386; poudarjeno v originalu!) »Hudič« ni le metafizično zlo, temveoe poosebljeno zlo v človeka=sovražnika. Potemtakem ljubiti
sovražnikov ni dovoljeno!
Še več: »največja katoliška odločnost, nestrpnost je največja katoliška ljubezen«. Trdimo, da »dandanes je zaradi tega tako malo odločnih, nestrpnih, ker jih je malo, koji bi v resnici ljubili«.

In tako smo prišli do rezultata »ločitvenega procesa«, do nujne nestrpnosti do sovražnika, ki je sovrag. Pravilno ljubijo tisti, ki so odločni in nestrpni do drugače mislečih. To je principialno tako! Ne ljubiti »kakerkoli, ampak ljubiti, kaker Bog hoče«. (RK IV, 386) Take »ljubezni« naj ne bi zahtevala Cerkev, ampak sam Bog! Spet je Bog »kriv« za početje človeka (klera), za njegovo človeško nesposobnost in nepripravljenost na strpnost in ljubezen do sočloveka.
Kdor bi učil vero, da je treba vse ljubiti, naj bi zameglil razliko med Bogom in hudičem. Tako razumevanje se morda zdi čudno, vendar je logično znotraj te ideologije: katoliški liberalci in vsi, ki niso z nami, s Cerkvijo, so - hudiči. Hudiča ne smeš ljubiti.

Katoliška ljubezen torej - paradoksalno - ukazuje, da svoje sovražnike sovražimo. Tisto o nastavitvi drugega lica, če si jo že dobil po prvem, se je že pozabilo ….
21. februar 2017 | Zaznamki: S. H. | Komentarji (5)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ... 96 97 98
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
30 31 1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 1 2 3 4 5

Top 5 vpisov


Št. registriranih uporabnikov: 159528
Forum avtorjev: 15787 Forum teme: 34120 // Odgovorov: 1853796
Blog avtorjev: 3529 // Blogov: 82063 // Komentarjev: 1183592
Avtorji fotografij: 24930 // Slik: 212468 // Videov: 19505 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "