Fašistično – domobranski terror v Ljubljani pa se nadaljuje. Dr. Rainer je razpisal mobilizacijo za letnike 1923, 1924, 1925, ne meneč se za statut še vedno “italijanske pokrajine”, da prebivalci te pokrajine niso vojno obvezni. Zagrozil je celo z represalijami družinam, če bi se svojci odtegnili vojaški službi. Bedake in lahkomiselneže, zapeljance in prisiljence pa je ujelo to nasilje v svoje mreže, ko so dne 20.4.1944 prisegli zvestobo Adolfu Hitlerju, največjemu krvniku slovenskega naroda in človeštva.



Kmalu po končani veliki jesenski ofenzivi so začeli domobranci sami ali pod vodstvom Nemcev iz utrjenih postojank vdirati na posamezne dele osvobojenega ozemlja.

Ob razpadu Italije so Nemci v Planini obesili tri vračajoče se internirance, pozneje je bilo tam ustreljenih 13 talcev, ki so bili privedeni iz Notranjske. Požgali so hišo Rudolfa Rusa, ki sta jo Nemcem pokazala IVAN SELAK in JOŽE TEGELJ.

Prve dni Novembra 1943 je prišel domobranski poročnik 37 letni Franc Debevc iz Borovnice, bivši uradnik pri Vzajemni Zavarovalnici in eden izmed glavnih voditeljev Bele garde v Borovnici, k materi železničarskega čuvaja, 28 letnega Toneta Majarona v čuvajnico blizu borovniškega mostu in vprašal za sina.

Ko mu je odgovorila, da je v službi je potegnil revolver in ga naperil v njeno čelo. : »To bo njegova služba!«

11.11. je to grožnjo izpolnil. Ponoči so prišli 4 domobranci, poročnik FRANC DEBEVC, FRANC ORH iz Borovnice, IVAN KOVAČ po domače PRISTAVČEV z Brega. Odvedli so fanta kakih 50 m daleč po progi in ga tam ustrelili. Truplo so položili na železniške tire, da bi umor prikazali kot železniško nesrečo. Strojevodja prihajajočega vlaka pa je truplo opazil, pravočasno zavrl, ugotovil, da je ustreljeno in ga potegnil s tira. Domači župnik CIRIL JERINA, ni dovolil žalostinke na njegovem grobu.

Domobranci iz Rakeka so odgnali drugega čuvaja in ga pri Verdu ustrelili. To je bil Strmšek, ki so ga s silo odtrgali od žene in obupano jokajočih otrok. Isti zločinci so ustrelili 70 letno ženo iz Zale in pustili truplo nepokopano v gozdu.

10.12. so domobranci iz Kostanjevice aretirali Lojzeta Vegela iz vasi Brezovica nad Sv. Križem. Odpeljali so ga v Kostanjevico in ga z debelim trtnim kolom do smrti pretepli.

11.12. 1943 so v Hrastini nad Ostercem na Laptah isti lopovi pobili do smrti dva mlada fanta, Jožeta Kukiča in Jožeta Sintiča oba iz Št. Ruperta, ki ga bomo še večkrat srečali.

10.12. sta v Breški vasi, okraj Št. Jurij, Miha Kostrevec in Bruno Hercog kuhala žganje. Domobranska patrola pretvarjajoč se, da so partizani ju je poprosila za okrepčilo. Čim pa sta tako podprla partizane so planili nad njiju, ju zvezali, tolkli, odpeljali v dolino, tam ubili in ju pustili v mlaki krvi, gola na cesti.
Zaklal ju je lastnoročno NACE PENCA, ki mu je ljudstvo dalo ime »MORILCA ŠENTJERNEJSKEGA OKRAJA«.

Vse ljudstvo je obsojalo ta zločin. Domobranci so se morali oprati in najti krivca. Zato so kmalu zatem vdrli v vas Pristava pri Sv. Križu v hišo Ivana Žnideršiča. Vodil jih je Nace Penca, spet preoblečene v partizane. Pozdravili so z našim pozdravom »Smrt fašizmu - Svoboda narodu!« in obtožili Žnidaršiča umora Kostrevca in Hercoga. Pred hišo so uprizorili sodišče. Žrtev se je zagovarjala, da je somišljenik OF in da je vedno podpiral partizane, pa da zato vendar ne bo ubijal drugih somišljenikov OF. S peklenskim zadovoljstvom je potem Nace Penca zasadil nož v njegova prsa. : »Vidiš, partizanski pes, tako znamo zasliševati!« Dvajsetkrat ga ja zabodel do smrti. Nato so ga oplenili, si denar razdelili, vola pa odgnali k svoji posadki v Kostanjevico, govoreč ljudem, da so krivca umora Hercoga in Kostrevca kaznovali, vola pa zaplenili partizanom. Po Žnideršiču so postali žena in otroci brez sredstev.

V začetku leta 1944 so domačini pri Črnem vrhu pri Logatcu ujeli učiteljico Ljubo iz Zadloga. V Hotedrščici so jo javno zasramovali, v Logatcu pa tako pretepli, da ji je viselo meso iz telesa. Odvlekli so jo dva km iz vasi, jo tam ustrelili, zvlekli v grmovje in pokrili s snegom.

10.1.1944 so Nemci in domobranci pri Rakitnici napadali Cankarjevo brigado. Ker pa niso imeli uspeha in so sami utrpeli velike izgube, so z minometi in z zažigalnimi kroglami zažgali poslopja kmetom, Francu Kaplanu, Antoniji Beligoj, Karlu Goršetu in Antonu Trdanu, v vrednosti predvojnih 410.000 din. Po ponovnem neuspelem napadu pa so prišli v hiše in z vžigalicami zažgali vsa gospodarska poslopja z gospodarskim orodjem in senom vred, dasi v bližini ni bilo nikake vojne akcije.

Oškodovanci so: Jože Henigman, Franc Trdan, Neža Trdan, Franc Lovšin, Janez in Anton Henigman, Franc Beligoj, Franc Klun, Janez Vidervol, Franc Gorše, Janez Trdan, Jože Oražen, Janez Hočevar, franc Levstik, Franc Henigman, Franc Debeljak, Franc Mrhar, Marija Černe. Tem ljudem so zgoreli skednji, seno in gospodarsko orodje v vrednosti 645.00 din.

13.7.1943 so domobranci iz Borovnice ubili Ivana Demšarja. Nalog za ta umor je dal domobranski major Ludvik Kolman, 42 letni odvetniški pripravnik iz Štajerske. Med morilci so bili domobranski narednik FRANC URH, CIRIL KRŽIČ, IVAN KOVAČIČ ter IVAN in ANTON KOVAČ.

23.7. 1943 so domobranci odgnali 70 letno mater padlega partizana, Marijo Gradišar iz Zale pri Rakitni in jo 10 minut od Rakitne ustrelili. Drugi dan so truplo našli ljudje, ki so grabili listje. Sum pada na bivšega jug. por. MAKSA KUNSTLJA.

29.1.1944 ponoči sta Jože Horvat, sodni uradnik iz Kostanjevice in njegova žena zaslišala ropot po vratih. Na vprašanje kdo je so zunaj odgovorili, da so partizani. Ker pa nista odprla, so nočni obiskovalci vdrli skozi okno. Žena se jim je postavila naproti, a eden od zlikovcev jo je udaril s pištolo po glavi. Zbežala je ven in videla da so domobranci obkolili hišo. Jože Horvat se je med tem skril na podstrešje. Domobranci pa so ga našli. Dobil je strel v stegno in čeljust, ter udarec s kopitom po glavi. Onesvestil se je. Zvlekli so ga iz hiše ga zunaj davili, končno pa so mu razbili glavo, da je brizgala kri in možgani na vse strani. Žena je spoznala IGNACA PENCO in domobranca BECA iz Sevnice. Umor je bil izvršen po nalogu komandanta Benedičiča, bivšega odvetniškega koncipijenta iz Celja, domobranca v Kostanjevici.

Januarja so Nemci ubili pri Rašici Toneta Škerla, tajnika okrajnega odbora na Velikih Laščah in ga pokopali kar ob cesti. 27.5. pa so truplo spet odkopali in ga zagrebli na pokopališču na Turjaku.


Domobranci imajo svoje zaupnike tudi v našem zaledju. Ne meneč se za ljudske žrtve in imovino, ti ljudje vohunijo in sporočajo Nemcem svoja dogajanja. Zato so Nemci 25.1. iz letal vrgli mnogo bomb na Sodražico, da sta bila ubita dva prebivalca in dve hiši popolnoma porušeni, 13 pa zelo poškodovanih. Isti bombniki so vrgli bombe tudi na Ribnico in poškodovali več hiš, eno pa popolnoma porušili. Ruševine so tudi v Novi vasi. Naša vojska ni imela škode, pač pa nedolžni mirni prebivalci.


12.2. so domobranci pod nemškim vodstvom napadli Višnjo goro. Bilo je 200 domobrancev in 20 Nemcev. Med poveljniki domobrancev so bili: CVETKOVIČ iz Grosuplja, AHLIN, KASTELIC in ŽIČKOV iz Krške vasi. Alojza Zavodnika so ubili na njegovem domu na Kodeljevi pristavi. 2 domobranca sta ga z bajonetom zaklala, tolkla po glavi s kopitom puške in streljala v truplo. Oropala sta ga za 15.000 lir denarja, za žepno uro in listnico z dokumenti. Ljudje trde da je ta rop izvršil bratranec žrtve, KASTELIC. Ubili so ujetega partizana, ki mu je kmet ALOJZ ZUPANČIČ stanujoč hišna št. 170, odklonil zavetišče.

Po Višnji gori so ropali blago, ure, denar, živila, 16 koles, pisalni stroj, radijske aparate itd. Omenjeni kmet Alojz Zupančič je moral to naropano blago odpeljati v Grosuplje, kjer so mu za voznino in nagrado, da je odklonil rešitev partizana vzeli konja in voz.

Iz Višnje gore so bili ob tej priliki odgnani sledeči:

Rudolf Pajk, krojaški mojster, Alojz Zupančič, gostilničar Jože Vouk, čevljar Ciril Vouk,dr. Vinko Hudelist, zdravnik Franc Groznik, sodni uradnik Anton Ahlin, Marija Aubreht, Ivan Juš, Ljubec, davčni uradnik Mihael Omahen, Kristina Meliher, Ljudvik Gams, postajenačelnik…

Umor, rop, ječa, odgnani v Nemčijo je bil plod tega fašistično-domobranskega terorja na Višnji gori.


V noči od 17. Na 18. 2. So domobranci z mučenjem prisilili brata znanega terenca, da je izdal skrivališče svojega brata, ki so ga poiskali in na mestu umorili. Tega dne so Nemci v Tomišlju, zaradi tega , ker je v boju padel nemški vojak, ustrelili 19 žensk, večji del mladih deklet in po hišah zaplenili vsa živila.

19.2. so se otroci iz Zdinje vasi sankali na Trški gori. Domobranci so začeli mednje metati mine in ubili enega otroka, 5 pa ranili.

21.2. zjutraj ob 7 uri so udrli domobranci v Jurko vas v hišo št. 19, kjer je dve uri poprej porodila Jožefa Cimermančič, rojena Kobe. Nemec, ki je bil med domobranci jo je hotel ustreliti, žena pa je dvignila otroka, da se je divjak vendarle obrnil proč. Dasi je žena, kakor tudi njena mater prosila naj ji puste živila zavoljo otroka in pa ker je šele komaj porodila, so ji odnesli liter masla, 2kg sladkorja, okoli 5 litrov vina, 50 jajc, ter dve ogrinjali. Med divjaki so bili : MARTIN ŠTANGELJ iz Jame, JANEZ JENIČ iz Stranske vasi in FRANC ŠUŠTARŠIČ iz Jame. Mož porodnice JANEZ CIMERMANČIČ je sam domobranec v Novem Mestu.

20.2. se je izvedelo da so domobranci v Novem mestu ustrelili sina financerja Sermana, Kokalja, Vindotovo, Virtovo in še eno osebo.

Cirila Škrbe in Danica Erbida sta 20.2. v Novem mestu izdali domobrancu VIKTORJU HENIGMANU nekatere objekte naše vojske v Žužemberku. Te podatki so bili tako važni, da so Nemci potem Žužemberk bombardirali brez škode za našo vojsko. Cirila Škrbe pa je medtem prišla v naše roke in za svoje izdajstvo že prejela zasluženo kazen.

Po izdaji domobranskih špijonov je vrgel nemški letalec 22.2. bombo na nezasedeno vas pri Novem mestu, ubil kmetico in kmeta ranil, na vas Lakence, ki ni bila zasedena, pa vrgel 4 bombe in poškodoval več hiš.

Enako se je zgodilo 25.2., ko so nemški bombniki bombardirali vas Kozaršče. Zgoreli sta dve gospodarski poslopji, Babnem polju je letalec z mitraljezom ubil otroka in nekaj hiš porušil, na dvorišče gradu je padla 100kg bomba.

Tako domobransko ovaduštvo povzroča škodo in nesrečo, le nedolžnemu prebivalstvu.
12. december 2017 | Zaznamki: M. Šnuderl | Komentarji (2)



Nasilnost in nadutost domobranskih šarž že presega vse meje. V noči od 15. Na 16. Maja transport domobrancev na postaji Zalog ni dovolil pregleda vlaka in zahteval, da mora vlak takoj naprej. Bivša železničarska uradnika Bitenc iz Črnomlja in Derganc iz Metlike sta s kopiti pretepla svojega bivšega tovariša prometnika Rabiča in poslovodjo Ivančiča, prvega do nezavesti, in kričala, da bosta dala vse uslužbence postreliti.

Na kolodvoru v Ljubljani je neki narednik Janez, komandant straže, znan po svojem nasilju, do krvi pretepel vlakovodjo.

Na policiji se mučenje jetnikov nadaljuje. Neki dijak Janez Gostinčar, brat žene industrijalca Karla Čeča, je znan pretepač na policiji. Drugi tak zlikovec je Jože Prnišek s Tyriševe ceste, ki se je sam pohvalil:”Komuniste temeljito pretepam!”

Policijski referent Razberger, sadist, je nečloveško mučil Marico iz Matenje vasi pri Postojni. Policijski referent Tumpelj se je izrazil, ko so ga Nemci zaprli, naj ga ne pošljejo v Dachau, da se tam ne bi srečal z ljudmi, ki jim je on lomil kosti. Komisar policije Uranič si je opremil 5-sobno stanovanje z opremo, zaplenjeno pripadnikom OF. Vedno namreč izhajajo v Službenem listu odloki o zaplembah premoženja tistih Slovencev, ki sodelujejo z OF. Izhajajo tudi odloki o izključitvi iz državne službe, iz odvetniške, zdravniške in drugih zbornic itd. Zaplenjeno premoženje teh si dele domobranski postopači. Šef odseka za likvidacijo na policiji je bil bivši uradnik Alfred Kralj iz Maribora in njegov pomočnik neki Trojar.

7.5. so pobrali inkasanta Mestne elektrarne v Ljubljani. Čez par dni so ga našli v Grubarjevem kanalu.

16.5. so našli v Dravljah na njivi dve trupli. Ženska je imela rdečo ruto. Poleg njih je bil izkopan grob. Pozneje je bil ta grob zasut.

17.5. ponoči so domobranci ustrelili za bežigrajskim blokom 4 moške. To so bili vpoklicani invalid, poročnik Rebolj, mornariški narednik Kovič, ki ni hotel vstopiti v domobranstvo in neki študent. Na 4 hišah je bila naslikana “Črna roka”.



“Črna roka” je znamenje bližajoče se groze. Ta cvetka je zrasla iz gnoja, ki ga pljuskajo domobranske gnide po slovenski zemlji. Morilci si pomažejo obraz s sajami ali nosijo krinke. Vedno nastopajo ponoči. A vsaka skrita stvar postane očitna. Danes vemo, kdo vleče za žico teh lutk. V glavnem je ta tolpa sestavljena iz nekaterih dezertrejev in skrivačev, velik del pa je iz domobrancev. Nastopajo kot samostojne skupine. “Črna roka” je izrazito gestapovska organizacija, ima pa tesne zveze tudi z domobranci in mihailovičevci. Love terence, napadajo patrole in kurirje in ako jih ne pobijejo takoj, jih izročajo Nemcem.

Prvič se je pojavila meseca marca. Zanimivo je, da se je to zgodilo neposredno po znanem sestanku v hotelu “Continental” v Trstu pod vodstvom ministra gestapa Himmlerja, ki se ga je udeležil tudi Mihailovičev zastopnik Jevdjevič. Tri dni nato je bil sestanek v Ljubljani, ki so se ga udeležili mihailovičevski major Karel Novak, znani Rudolf Žitnik, bivši podban dr. Pirkmajer, dr. Ante Kožar in prosluli italijanski izdajalec dr. Marjan Zajc.

V Ljubljani so člani “Črne roke” Leopold Srebrnjak iz Grosuplja, k je hotel izkoriščati ženo partizana, Justino Guserjevo. Ko mu to ni uspelo je njo in njeno prijateljico ustrelil za letališčem v Ljubljani, dalje Jože Biželj s Studenca pri Ljubljani, Nace Jeriha s Slap, znan pijanec in ovaduh, Jože Smrdu s Studenca, poročnik Pikelj in dr. Ciril Žebot, znani fašistični plačanec in organizator bele garde, ki je imel in izvrševal naloge širšega obsega. Najbolj viden pa je znani denunciate s sodnije, sedaj policijski komisar Loh, eden izmed voditeljev božičnih racij v Ljubljani l.1942, ko so vrgli belogardisti s pomočjo Italijanov v ječo okoli 1000 Ljubljančanov. Jedro tvorijo Erlichovi “stražarji”, ki so ultraklerikalni, versko fanatični in nestrpni elementi, ki so pripravljeni za sleherno dozdevno prednost cerkve prodati najvišji narodni interes in ki so pod Erlichom stremeli, da bi bila Slovenija pod italijanskim ali papeževim protektoratom. (Dokument divizije Isonzo 1. Nr. 3576)

Zelo naklonjen je “Črni roki” policijski šef dr. Hacin, med vodji v Ljubljani se imenuje Miha Jenko, župan v Mostah, dalje domobranski kurat Križaj v činu nadporočnika, ki igra vlogo nekakega sodnika, izvršitelji obsodb Tumpej, Kobi, Koritnik in njegov sin Močnik, ki pretepava pri zaslišanju, Tome in njegov sin, bivši jugoslovanski kapetaan, sedaj stotnik domobrancev. Nemci so očito, da bi potolažili razburjeno javnost, zaradi preočitnih zločinov, nekatere člane te “Črne roke” zaprli. Takoj so začeli trditi v klerikalnih krogih, da je “Črna roka” sokolska in mihailovičevska, ni pa klerikalna. V resnici pa delujejo v njej vsi, kakor dokazujejo imena.

“Črna roka” v Ljubljani je ustrelila jugoslovanskega poročnika Rudolfa Ravnika, ki je bil bolan na revmatizmu. Trije mladiči so se pripeljali z avtomobilom ponoči in izvršili umor. V zvezi s “Črno roko” je 7 utopljencev, ki so jih potegnili iz Ljubljanice. Izsiljujejo tudi denar. Neka ženska je dobila poziv od “Črne roke”, naj izroči po perteku par dni 2000 lir na tisto mesto, kjer je dobila pismo, pri tem pa so ji grozili s smrtjo. Po Ljubljani je splošno znano, da je “Črna roka” odpeljala vseučiliškega profesorja dr. Franca Šturma, za katerim je izginila vsaka sled.

Zaradi pretenj “Črne roke” se je več ljudi, ki so nam poimensko znani, preselilo v Neemčijo.

Neka mladenka je bila zaprta v prisilni delavnici, v kateri neki nemški narednik posebn zversko postopa z jetniki. Ta mladenka je bila določena za transport v Nemčijo, a so na predvečer prišli ponjo fantiči s policije. Čez par dni pa so jo našli ubito v Gramozni jami skupaj z več moškimi.

Akcije “Črne roke” izvajajo samo mladi ljudje. Policija jim daje na razpolago avtomobil in imajo tudi pristop v policijske zapore. Teror “Črne roke” nam je v zadnjem času javljen tudi z okolice Postojne in Logatca. Pri tem so udeleženi vidnejši predstavniki domobrancev.

Tudi v okrožju Litije se pojavlja “Črna roka”, ki prihaja z Dolenjske in terorizira prebivalstvo. Zakrivila je preselitev mnogih družin. Ko je v Ljubljani v teku maja dobilo 11 oseb od “Črne roke” grozilna pisma, je neka ženska nesla posmo na nemško poveljstvo. Nemec ji je dejal:”Vi ste enajsta, ki je določena za umor. Pripravite se na smrt ali na odhod v nemčijo!” Še isti večer je bilo vseh 11 odpeljanih v Nemčijo.

“Črna roka” ima svoje odbore in likvidatorske skupine po vsej deželi.

V zadnjem času je “Čra roka” zaradi odpora vse javnosti spremenila svojo morilsko taktiko. Žrtve zločinci zvlečejo v gozdove, ki jih deloma kontrolirajo tudi partizani in nato vržejo krivdo nanje. Na Rudnikuu so napadli nekega kmeta, oblečeni kot partizani. Kmet pa se jih je z orožjem branil in enega od njih ustrelil. V Podlipoglavu so ponoču nekemu kmetu izsilili 15 000 lir. Javilo pa se je to s pripombo, da so storilci pustili za seboj sled v gozdu, da so torej bili partizani. Terezija Przek iz Osredka pri Cerknici je bila ustreljena ponoči iz 13. Na 14. 3. V čelo, lice in prsa. V aktu je označeno, da je prišla iz gozda, da je torej partizanka. Pod Ježico je bila najdena pri Savi krsta, ki je bila pri vzglavju okrvavljena. Na vseh hišah, od katerih je osumljen kak družinski član, da je pri partizanih, je bila na Ježici nalepljena “Črna roka”. Dne 20.3. v Mostah odpeljanega delavca Alojzija Tavčarja so našli v Savi pri Lazah 20.5. s prerezanim vratom, delavca Omahna iz Most, odpeljanega isti dan, ravno tako.

Domobranec Bogdan je s sadističnim veseljem pripovedoval, kako so na Dolenjskem prijeli neko dekle iz Ljubljane, jo ustrelili v obe nogi, prijeli pod pazduho in vrgli v ogenj. Frane Smrekar iz Češnjic je pripovedoval, kako je streljal na ljudi, ki so jih ponoči pobirali iz njihovih domov. V eni noči so jih pobili 42; med njimi tri noseče ženske. Streljali so jih v tilnik in jih zmetali v jame na hribu. 8 jih je streljalo, sami mladiči od 17 do 20. leta. To pa se je zgodilo pri Sv. Urhu.

Katehet na trgovski akademiji, kjer je vsak mesec politična debata in se lahko oddajajo anonimna vprašanja, je imel dosti gradiva za odgovore na vprašanje: ”Kaj je Črna roka?” Rekel je:”To je od zakonite oblasti dovoljena organizacija, ki ji je poverjena naloga delati red.”

Na vprašanje, če smatra za pravično, da brez sodbe more ljudi, je dejal: ”Kdor dela to, kar mu je po zakonu dovoljeno, ne dela ničesar protizakonitega in se ne sme obsojati. Preden se je oblast odločila za takšno odredbo, je stvar gotovo vsestransko preštudirala. Ne smemo gledati na posameznike, temveč na stvar kot celoto, na nauk duševno najvišjih modrijanov, ki streme res samo za tem, da človeštvo rešijo pogube!”

K takemu “verouku” ni treba pojasnila. V Hrušici se je primerilo, da je celo pater Fidelic iz Stepanje vasi poslal pismo z mrtvaško glavo, v katerem z grožnjo od naslovljenca zahteva spisek oseb, ki delajo za OF.

Na strani 22 omenjeni invalid, poročnik Rebolj je bil ustreljen od dveh lopovov, od katerih je imel eden črna očala. Eden ga je vprašal, kje je izgubil nogo. Ko je odgovoril, da pri preobratu Jugoslavije sta pahnila ženo proč in z več streli invalida ustrelila, odnesla pa razne drobnarije. Na vrata sta po odhodu natisnila pečat črne roke.

V noči od 24. Na 25. Aprila so popolnoma izropali rodbino Alojzija Kosarja v Novih Jaršah in odpeljali njegovo ženo proti tomačevem. Za njo ni sledu.

Ponoči so odpeljali mater petih otrok Poldo, ki so jo našli čez 14 dni v mivki ob Savi s polomljenimi udi in tako razmesarjeno, da jo je mož spoznal le po obleki. Zlato zobovje ji je bilo izruano.

Na ljubljanskem letališču so našli tri trupla deklet brez glav.

18..5. je bil ustreljen Martin Jordan na Verdu, ko je pasel kozo.

500m od dolenjskega bloka so kmetje orali in pri tem našli tri trupla.

2. junija so spet našlli na aerodromu v opuščenih jarkih dve trupli mladih deklet z razbitimi lobanjami. Ena od teh je bila oblečena samo v perilo. Očividec je zatrdil, da sta bili trupli v jarkih kakih 4-5 tednov.

Ena izmed likvidatorskih skupin ima svoje gnezdo v 15. Domobranski četi na Škofljici. Eden od domobrancev se je pohvalil, da je eden od “Črne roke” 18. junija na Dolenjski cesti ubil dve, druga skupina na Škofljici pa tudi dve osebi. Na blok prihajajo črnorokci maskiani in domobranska straža jih pusti skozi, če ni nemške patrole v bližini. Pri svojih zverstvih trosijo letake s pozivom, da se naj vsi Slovenci strnejo v borbi za poštene ideale!

V taki borbi, v katero so se strnili vsi mračni elementi na Slovenskem, so v noči od 9.junija v Dravljah maskirani morilci pobili profesorja Tehnične srednje šole Šturna in njegovo 18-letno hčerko. Vse področje je bilo od te borbe okrvavljeno. Ubijalci so izropali vso zlatnino.

Na bloku pa so se razburuli domobranci: ”Kaj se razburjte! Kaj mislite, da smo ga mi?! “ Toda morilci so bili oblečeni v domobranske uniforme, preko njih so potegnili nekake cunje, obraze in roke pa so si namazali s sajami. Po umoru so pustili na zidu znak Črne

Isto noč od 8. Na 9. Julija so verjetno isti zločinci ubili sestro profesorja Franca in Antona Vodnika.

Vsa poročila, ki z velikim težavami prihajajo iz Ljubljane stalno navajajo ista imena. Za voditelja “Črne roke” označujejo dr. Marjana Zajca, Rudolfa Žitnika, trgovca Frenka Odona, Franca Juvana, čevljarja Krupeja, Božidarja Leskovca, jurista za Bežigradom. Na primorskem imenujejo med vodilnimi člani majorja Bitenca in domobranskega oficirja Emila Savellija, uradnika čekovnega urada, ki nosi nemško odlikovanje. V Dornberku sodelujejo Dušan Brce, Sinigoj, saksida in Pavlica. Zvezo s “Črno roko” vzdržuje Rudolf Guštin. Janko Debeljak z Dolenjske ceste je izjavil, da bodo vsakogar likvidirali po najkrajši poti, ki je zadostno osumljen. Ko so ustrelili mežnarja Presetnika in njegovo sestro, je izjavil domobranski kapetan na Ježici Marjan Urbas:”Sava je dovolj globoka za take ljudi:” Na Ježici sodeluje pri “Črni roki” policijski agent Jože Pernišek.

Imenuje se izvršni odbor “Črne roke”: Kreiper, Jeločnik, Rupnikov osebni čuvaj Džin, t.j. Slavko Krek, Kociper in inž. Sodja. Kot glavne člane “Črne roke” označujejo poročila Franca Šaleharja, ki deluje na Lipoglavu. V okolici Šentruperta spade k taki bandi Oton Podlesnik. Skupino vodita Marko Jakoš in Jože Deželan.

Radi se predstavljajo z novo “ilegalo”, ki je zelo priljubljena pri Nemcih. Vodja take ilegale je bil neki Grum, ki je zbral 80 fantov, med njimi so bili tudi voditelji “Črne roke”: Janez Marn, Rado Prijatelj, Rado Šalehar, dr. Šmajd, major Bitenc, Smrsu in Križman.

Ta motna godlja krvi, solza in trupel je motna tudi v vsem drugem. Domobranci, “Črna roka”, ilegala, vera. Dr. Marjan Zajc trdi, da je “Črna roka” nacionalna, dr. Juvan, da je klerikalna. Je pa – zločinska.

Na vrhniki se je 27. Aprila 1944 sestal odbor v katerem sta advokata Marjan Marolt in Stanko Zupan, bivši občinski tajnik Jerina in lekarnar Hočevar Stanko. Odbor ima za svoje delo 4 agente z nemškimi legitimacijami in po 6000 lir mesečne plače. Naloga the agentov je odkrivati terensko mrežo in zbirati material za “likvidacijo” simpatizerjem OF.

Na Dolenjskem je vodja te tolpe Janez Marn, jurist iz Hudega pri Trebnjem, s prevzetim imenom Črtomir, zato se imenujejo njegovi banditi večkrat tudi “Črtomirovci”. Mož je partizanski dezerter in je imel celo vidno mesto v naši vojski. Je pa brez prave narodne zavednosti, brez občutka za tovarištvo in požrtvovalnost, ljubitelj lagodnega življenja in nezdravo ambiciozen. Pozabil je, da so mu Italijani ubili očeta in požgali hišo. Sam izgubljenec je šel sedaj med izgubljence in se postavil na čelo bandi, ki mori nedolžne ljudi. Njegov namestnik Drago Prijatelj iz Ponikev, intendant Janez Saje, brat Jožeta. Pri sebi imajo tudi duhovnika. Ta odred se pomika po vsej pokrajini, sestavljen je iz dveh čet, ki imata 17 mitraljezov in več brzostrelk. Banda se je pojavila v različnih krajih, pri Šentrupertu, Sv. Križžu, Čatežu in Primskovem, v Dolomitih in na Notranjskem. Njena nasilja in zverstva bomo opisali pozneje.

V Logatcu se je sestal odbor “Črne roke” 16.aprila 1944 v župnišču. Navzoči so bili neki Leskovšek iz D. Logatca, Cankar iz Nove vasi, Arher, Anton Maček in nam že znani Viktor Berlot ter sklepali o umori 7 ljudi, ki so jih tudi tisto noč umorili. O tem pozneje.

V Grosupljem se je krila “Črna roka” pod nazivom “informacijski štab”, ki so mu pripradali Kužnik, župan okoliških vasi Alojz Mehle, Nace Ahlin, cene Mehle, Zavrl itd., ki so naravnost strahotno morili vse, kar je prišlo na njihovo listo. O njihovih zverstvih bomo govorili pozneje.

“Črna roka” deluje tudi v trstu, kjer ima na vesti umor dr. Stanka Vuka in njegove žene. Belogardist Jazbec je sporočil žrtvi smrtno obsodbo

Pojavila se je tudi na gorenjskem in Primorskem. V postojanki Velikih Lašč je 7 članov “Črne roke”, med njimi brata Ivan in Jože Peček, iz Medvedjeka pri Velikih Laščah, oba partizanska dezerterja in bivša belogardista. Zlikovca se preoblačita po štirikrat dnevno, stikata med ljudmii, včasih v civilu, včasih v raznih vojaških oblekah.



Vodja “Črne roke” v Kočevju je Havelka Danilo, bivši uradnik OUZD. Člani se shajajo v dveh bunkerjih na levem bregu Rinže proti Črni hosti. Havelikov izvrševalec je Alojz Vodušek. Vseh članov je v Kočevju 82. Sestavili so spisek oseb, ki jih je treba internirati in po tem spisku je bilo 19.8. odpeljanih iz Kočevja 75 ljudi.

Proti nepoučnemu ljudstvu se krije “Črna roka” z nevideno ilegalnostjo, je pa v zvezi z Nemci, od katerih dobiva denar, orožje in opremo. Njen agitator na Notranskem, kaplan Ivan laurih, je priznal, da deluje Črna roka pod krinko ilegalnosti. V vasi Podlipa so se srečali “Črtomirovci” in Nemci, kjer sta se komandata tolpe pozdravila. Imajo celo nekak program, namreč samostojno Slovenijo (brez Koroške) v federativni kraljevini Jugoslaviji pod kraljem Petrom II. Program je dalje “protikomunističen”, smatra se – po besedah dr. Branka Vrčona – za sestavni del redne jugoslovanske vojske. Glede na zveze z Nemci, ki so gori omenjene in v zvezi s časom nastanka, pa je upravičen sklep, da je ta program le pesek v oči, da pa je “Črna roka” v resnici nekakšen domobranski gestapo, ki ga uporabljajo Nemci spričo svoje stistke na fronti.

In tako lahko trosijo listke s svarili, podpisanimi po naslikani črni roki, njena slika na zidu bodi napoved bodočih ali sled že storjenih zločinov neposlušnim ljudem. Ljudje v Ljubljani skrivnostno izginjajo. Le nov grob, ki se pokaže ob kakem samotnem gozdu, truplo, ki ga naplavi Sava ali ga potegnejo iz Ljubljanice, krik smrtnega strahu v samotni ulici ali strel – to so sledovi “Črne roke”. Iz objema žena, od otročičev trgajo očete in može, od skrbnih staršev fante in dekleta, brez izbire, brez izjeme, brez milosti. Vse mora pasti, kar se ne ukloni, kar ne veruje, da je zveza z nemškim okupatorjem rešilna za Slovence.

Ali bodo ljudje spregledali? Se bodo zavedli, da jim sedi na tilniku vodomec, ki jim pije kri? Kdaj, če ne sedaj, bodo zvrgli s sebe ta jarem?
11. december 2017 | Zaznamki: M. Šnuderl | Komentarji (8)

















Za nešteto strahotnih primerov ve le noč in morilci. Okoli 20.4. so pri D.M. v Polju in na Ježici pobrali 14 ljudi, jih postrelili in zmetali v Savo. Ta ali oni teh strahotnih primerov pride na dan in z vso jasnostjo obžari zločinsko, morilsko divjanje slovenskih branilcev vere! Eden takih primerov je umor enega moža in 10 deklet iz Vrbljenja. Dne 27.1.1944. Ta pokolj je izvedel že omenjeni Franc Frakelj s svojo likvidatorsko sodrgo, ki je sestavljena takole: Njegova najožja pomagača in telesna stražnika sta Jakob Anželjc in Alojz Benko oba iz Vrbljenj. Dočim je Martin Oblak iz Vrbljenj vodja morilske podskupine, znan kot najbolj krvoločen tip v barjanski dolini. Med njimi so tudi Franc Požar iz Strahomerja, Jože Grum, domobranski narednik iz vasi Podkraj pri Tomišlju, Pepek Švigelj iz Bresta, po poklicu konjski mešetar in njegov brat Franc Švigelj, šofer, ter Franc in Ludvik Stojc iz Iga. Slednji je vodil Decembra napad na Gospodarsko komisijo na Barju, ko so umorili Franca Sivca z Golega in Janeza Belaja, ravno tako iz Golega, ki je bil 14 dni mučen potem pa ustreljen v Kozlarjevi gošči.

27.1.1944 ponoči je ta morilska »likvidatorska skupina« prišla v Vrbljenje. Zbudili so takoj kmeta Martina Furlana, ki je bil zaradi svoje poštenosti in odločnosti splošno priljubljen, njegovo sestro Pavlo, Lojzko, Micko Kocjanovo, dalje mater 8 otrok franco Strumbljevo, ki ji je mož umrl v internaciji na Rabu. Ivano Lesicovo, hčer pobožne rodbine, Minko Tekavčevo, mater 6 letnega otroka in Angelo Kumšetovo, ki je pozneje svoj strašni doživljaj izpovedala v zapisniku. Vsi so se morali takoj obleči in oditi z njimi. Dobro zastražene so gnali proti šoli na Barju. Govorili so jim da bodo poslani v Nemčijo, ker simpatizirajo z OF. Kumetova je med zlikavci dobro spoznala Požarja iz Strahomerja, ki jim je med potjo grozil s kopitom in jih potem zmerjal s prekletimi kurbami, ter Oblaka in Anželjca iz Vrbljenja. V šoli jih je sprejel Franc Frakelj in jih začel zasliševati. Štrubljeva je prosila Požarjevega, naj se usmili njenih osmih otrok in naj jo spusti. Ta pa se je nanjo zadrl: » MARŠ, PREKLETA KURBA STARA!«

Med tem so iz Mokarjeve trgovine pripeljali še Pavlo Jankovičevo in ženo Toneta Škrabovega, katerega so zlikovci že poprej ubili v Kozlarjevi gošči, mater 10 mesečnega otroka in 6 letnega otroka in njeno sestro Mimo, vse tri iz Tomišlja.

Vseh deset žensk in Furlana so peljali na Pruzzijevo cesto, kjer jim je Frakelj sam zavezal roke na hrbtu in nato zavezal po tri osebe skupaj. Pri tem pa se jim je rogal: » Zdaj je enkrat za vselej konec vaših norčij! Meni tako nimajo koga ubiti, pa če sam padem, nič zato.« In eni od njih, ki je bila nevesta: » Sta mislila, da vaju bo zvezal duhovnik, pa vaju bom kar jaz.«

Po tem ciničnem zasmehovanju so odgnali žrtve proti Rudniku. Na Iškem mostu se je stari Furlan odtrgal in začel bežati, a dosegli so ga streli morilcev. Oblakov ga je kar prerešetal z mitraljezom, drugi pa so ga še mrtvega tolkli s kopiti pušk.

Pod tem groznim vtisom so gnali žrtve dalje skozi Rudnik, Lavrico in Škofljico na grad Lisičje. Ves čas pa se zabavali z žaljivkami, češ da so preklete kurbe in jim napovedovali, da gredo v smrt, ker jih bodo postrelili. Ženske so jokale, prosile in stokale. Na gradu Lisičje so si privoščili še poslednji posmeh.

Odpeljali so jih v kapelo, kjer jih je duhovnik izpovedal, Obhajilo pa so jim odklonili.

Božji namestnik se je dal zlorabiti, da je prišel v temni noči na poziv morilcev v to kapelo dajat poslednjo tolažbo žrtvam, za katere je vedel da padajo pod morilčevo roko brez povoda in pristojne sodbe. Nedolžne in poštene, pomorjene le zato ker so drugače mislile kot ta morilska drhal.

Ta duhovnik ni zakričal na ves glas: » Stojte morilci, ne tako!« in ni kril s svojim telesom matere osmero otrok, kdorkoli je, osem nedolžnih otrok, takih ki jim je Kristus velel, da naj jih puste k njemu, ga preklinja in ga obtožuje pred Bogom. Pred ljudstvom pa ga bomo z morilci vred poiskali mi!

Le enemu od tolpe se je zganilo srce. Mlad domobranec je tiho dejal: » Ne morem vam pomagati, Domači so vas pripeljali in obsodili.«

Po spovedi so žrtve spet zvezali, jih gnali ven in postavili v vrsto pred grajski zid. Angeli Kuštenovi se je izvil krik: »Danes streljate vi nas, ni pa več daleč dan ko bodo drugi vas!«

Požar je poskočil kot bi ga pičil gad in se zakadil vanjo jo začel tepsti in rjovel: » TIHO PREKLETA KURBA! ZAKAJ PA PARTIZANI NAS MORIJO? JAZ SE BORIM ZA VERO IN ZA KRISTUSA!«

Ena je vzhlipela: » mar nas boste kar tukaj?«

Vodili so jih še 20 metrov niže. Med tem pa si je Kumšetova Angela osvobodila roke iz vezi. Ko je zaslišala krike štirih domobrancev z mitraljezi, ki so stopali za njimi : » Pazite spredaj! Hitro, hitro!« jo je nekaj vrglo naprej, skočila je v noč, ni vedela kako in kam le vedela je da mora čim prej proč od tega kraja smrti. Slišala je drdrati mitraljeze za seboj, nekaj ji je škrtnilo v ramenih a bežala je čez drn in strn, padala, se kotalila navzdol, se pobirala in spet bežala. Še dolgo so doneli za njo presunljivi kriki žrtev in mitraljezov rafali. Ko se je ustavila in prisluhnila krikov ni bilo več. Pomirila se je in sezula čevlje, splezala na drevo in zagledala luči v Ljubljani. Tako se je znašla in drugi dan popoldan prišla do ljudi, ki so ranjeno rešili.

Aprila smo že prejeli poročilo da so domobranci pobili vso rodbino Kumšetovo, očeta, mater in hči. Takrat so njih trupla še vedno ležala med Iško vasjo in Igom.

Tudi iz Žalimelj so izginile 4 ženske, ljudje so ugotovili da so ubite. Hkrati so iz Iga odpeljali 30 ljudi, o teh trde poročila da so pobiti.

V začetku Maja so aretirali 140 uradnikov bančnih zavodov. Vse na Policiji mučene in izstradane ljudi izroča potem komisar dr. Maks Loh Nemcem in jim sestavlja transporte, ki gredo v Nemčijo. Moške pošiljajo v koncentracijsko taborišče v Dachau, ženske pa v mecklemburško pokrajino. Vsak mesec odhajata po dva takšna transport



Premnogo žrtev, ki so bile ubite, mučene, odpeljane v uničevalne nemške internacije ali na prisilna dela tukaj ne omenjamo. Ženske pošiljajo v Festanburg, Raxenbruck, moške in ženske v Dachau ali Mauthausen, sezname sestavlja ovaduh Loh. Jetnišnica je polna jetnikov, glavni rabelj je upravnik Hlebec. Mnogo transportov gre v nemške internacije, aretacije so včasih množične. Vzroki so različni. Nekaterih vesti še ni mogoče preveriti, mnogo poročil se je izgubilo, marsičesa pa sedaj razumljivo še ne smemo poročati. Toda ni daleč čas ko bomo lahko objavili vse. Naj narod izve iz kakega razbojniškega gnezda so izleteli morilci. Kje so položili svoja morilska legla, kdo so bili in kaj so storili, da bo vsem na vse strani očitno, kako pokvarjeni drhali je nasedel naš slovenski človek.

Moštvo političnega oddelka ljubljanske Policije, ki je odgovorno za vsa zverstva ki se počenjajo tam je sestavljeno takole: MARKO BAJUK, IVAN BERGANT, OSKAR BORIN, JANKO BORŠTNIK, MARJAN BORŠTNIK, IGOR BRUSNIKIN, GABRIJEL CENČIČ, IVO ČESNIK, NACE ČRETNIK, FRANC ČRUNGOLJ, MAKS DIMNIK, JOŽE DOLINAR, ŠTEFAN DRENŠEK, BOJAN DUBROVIČ, BOŽO EILETZ, FRANC FAŠUN, FRANC GABER, FRANC GODEC, JANEZ GOSTINČAR, FRANC JANTSCH, AVGUŠTIN JELOČNIK, ANTON JENKO, ALOJZ JORDAN, MARJAN KAIZER, PETER KLOBOVS, DRAGO KOBI, MARLO KOBI, FRANC KOCUTER, FRANC KOLARIČ, BORIS KORUN, MARJAN KORITNIK, DANILO KOŽUH, MIHA KREGAR, JANEZ KREPFL, MIRKO KREK, MILO KRUŠIČ, KVEDER JOŠE, MATIJA LAZAR, ANTON MASTNAK, FRANC MIHELIČ, CIRIL MILAČ, BOGO PESTOTNIK, LOJZE PIRC, GABRIJEL POTOČNIK, BLAŽ POTOČNIK, FRANC PEPEVNIK, STANISLAV PEVEC, BOGOMIL PUST, FRANC PAJK, LJUBO PETEK, ANTON POLAK, IVAN RANT, RADO ŠKOFIC, JOŽE SEME, CIRIL SEGA, MARJAN ŠUŠTERŠIČ, ZLATKO TOMŠIČ, VINKO TRŠKAN, FRANC LAHOVIČ, ZVONIMIR VUGA, JANEZ VIZINTIN, STANE ULČAR, STANE ZIHERL, HERMAN ŽUPAN, JURIJ ZAKRAJŠEK, BENJAMIN ŽVAN.

V Trnovem je prišla v stanovanje bivšega jugoslovanskega oficirja Ravnika Rudolfa domobranska patrulja, ki se je izdala za ČRNO ROKO in oficirja vpričo žene, ki je bila v sedmem mesecu nosečnosti v postelji ustrelila.

4.5. je šel finančni preglednik Simon Rekar čez rudniški blok proti svojemu čebelnjaku. Ko je dospel do čebelnjaka, ga je domobranec ustrelil. Ženi so rekli da zato ker je bil partizanski kurir, čeprav pri preiskavi pri njem niso našli ničesar kar bi nakazovalo na njihove trditve.

V tistih dneh je bil odpeljan v Nemčijo jugoslovanski general Janeš in več oficirjev, ker niso hoteli stopiti k domobrancem. Ko niso dobili doma nekega dekleta ki so ga iskali so odpeljali njeno 60 letno bolno mater in sestro, ki je imela doma otroka. Izjavili so da bodo obe poslali kot talki v Begunje, če se iskana ne bo sama javila. Na ljubljanski Policiji pretepajo ženske s sto, dvesto ali tristo udarci. Med prste jim devajo svinčnike in stiskajo roke. Neko 50 letno gospo so obdolžili da je zbirala denar za podporo OF in jo tako pretepli da je imela na nogah počeno kožo od kolena naprej.



V hišo 27 letnega Ivana Škodlerja, ki se je bil vrnil iz internacije je ponoči 26.3. udrla domobranska drhal, med njimi podnar. Polde Arhar, brata Benčina iz Dvora in brata Kovač iz Stranske vasi, vsi znani domobranci, a tokrat s partizansko kapo na glavi. Niso prikrivali kaj nameravajo z njim : ubiti ga ker je s srcem pri OF. Moral je z njimi. Vodili so ga v neko grapo ob vznožju Toškega čela pri Ljubljani. Pri neki hiši so vzeli kramp in lopato. Tedaj se je Ivan ustavil: » Kar brž opravite kar mislite!« Toda tu bi bilo še preočitno. S kopiti so ga prisilili da je stopil nižje, globje v grapo. Postavili so ga na določen kraj. Ko so odstopili par korakov, da bi ga ustrelili je Ivan odskočil in izginil v grmičevju in temi. Kot besni so streljali za njim. Toda Škodler je pobegnil in svoj grozni nočni doživljaj dal na zapisnik.

Ponoči lovijo ljudi po stanovanjih. Vozijo jih na kvesturo ali umobolnico. Ob sviranju gramofona jim naštejejo do 300 udarcev. Ob omedlevici jih polijejo z vodo in pretepajo dalje. Aretiranci dobivajo udarce za »Grčarice« in za »Turjak«. Za te aretirance sta samo dva izhoda. Dachau ali Begunje, kjer čakajo da bodo ustreljeni kot talci.

Pod Toškim čelom ležijo še 4 strohnena trupla in če bi Škofov Jožek iz Dobrave, ki leži med temi mogel govoriti bi ponovil zgodbo, ki jo je opisal Škodler in enako ostali trije mrliči ki so do danes še neznani. Kovačev iz Stranske vasi, ki je že poprej omenjen se je sam pohvalil, kako je podrl Lojzeta Erbežnika iz Kozarij.

Iz Belega so 3.5. odpeljali Janeza Brodnika in ga drugi dan v Dravljah ustrelili. Nad 50 mirnih prebivalcev so samo Januarja iz nekaterih vasi pri Ljubljani odpeljali v Nemčijo.



V Ipki vasi in na Igu nasilje ne odneha. 7.4. so domobranci v Iški vasi prisilili Antona Japlja, da je moral odpeljati naropano blago na Ig. Toda škoda bi bilo pustiti lepega konja in voz. A lastnik bo obtoževal. Ah, to je preprosto. Saj Kozlarjeva gošča ni daleč. Tam je že grobov in celo nepokopanih trupel. Zato so Japlja odpeljali tja in ga tam ubili. Aprila je njegovo truplo še ležalo tam ob dveh truplih neznancev, moškega in ženskega.

V Črni vasi so domobranci več družin popolnoma izropali in mnogo ljudi zaprli. Prav tako v Kotu pri Igu , kjer so kradli živino, živila in kokoši. Požrešnost teh »kristusovih borcev« je nepopisna. Teden dni stare zajčke in brejo zajklo so na mestu skuhali in pojedli. Prijeli so Alojza Anžela. Zasliševal ga je kaplan Štefan Kraljič, ki je sedaj domobranski oficir in kurat.

»Vse terence bomo pobili« so govorila usta tega služabnika božjega Janželu.

»Navsezadnje bomo dobili v roke vse partizane«

S Kraljičem je tudi turjaški grof, skupaj hodita na pohode in fevdalec upravlja minomet. V krvi mu je še da bi uničeval slovenskega kmeta. Ko je Janželj slišal da bo ustreljen je izrabil ugoden trenutek in pobegnil, ter povedal kako se mu je godilo.

V Šmarjeti so kradli domobranci pod vodstvom komandanta Cvetkoviča. Preoblekli so se v partizane in plenili predvsem živino in živila. 16.4. so od tu odpeljali 40 ljudi, stare ženice, ki so težko hodile so zmerjali s kurbami in jih suvali s kopiti.

Franc Frakelj je nadaljeval svoje grozotno delo neprestano. Postal je nekakšen inspekcijski oficir in zasliševal žrtve. Sredi Aprila so domobranci na Barju spet odpeljali 13 oseb. 6 od teh je zaslišal Frakelj osebno in jim namenil usodo ki jih je zadela.

18.4. so domobranci pobrali v Ljubljani 10 simpatizerjev OF, jih odpeljali v Ljubljanico, kjer so jih postavili z obrazi proti reki in ustrelili. Trupla so pometali v vodo.

Konec Aprila so imeli domobranci na Igu zaprtih 40 ljudi. Od teh vemo da so ubili Alojza Viranta iz Klade, ki se je poprej skrival pred njimi. Ustrelili so tudi kmeta Janeza Zakrajška iz Podstrmca. Krivdo so zvalili na partizane.

Maja so domobranci iz Iga in sosednjih postojank ustrelili kmeta Pirca iz Matene in Miho Pirmana, odpeljali so iz Matene Janeza Požarja, Franca Tavžlja, Maksa Juha in Franca Petrinčka. Z Iga so odpeljali gostilničarja Ivana Strumblja. Ustrelili so tudi neko kuharico ker pri sebi ni imela osebne izkaznice. V Kozlarjevi gošči pa je bilo nato 9 novih grobov.

Na Rudniku je bil odkrit grob s 30 žrtvami z Rudnika. Ni še odkopan. Imena še niso znana. Vemo pa da so domobranci okoli 8.5. ubili Uršičevo družino na Igu, mater in dve hčeri. Micka je bila ubita z dvemi streli. Našli so truplo, krilo je bilo dvignjeno, v trebuh in spolovila pa je bila suvana z nožem.

24.4. ponoči sta prišla h kmetu Šublju na glince dva moža in zahtevala sina. Stari Šubelj je takoj prepoznal enega od domobrancev, ki je imel v rokah revolver in mu rekel: »Vidiš koliko dobrega sem storil tvojemu očetu, ti pa mi boš umoril edinega sina?«

Vsa družina je na kolenih prosila, naj jim prizanesejo. Lopova sta vse izgnala na dvorišče in sina ustrelila. Očetu pa zagrozila da ga bo doletela ista usoda če bo izdal. Domobranci drugi dan niso nikogar pustili k pogrebu, ŠIRILI PA SO GOVORICE DA SO MORILCI PARTIZANI, kar bi morda kdo celo verjel, če ne bi stari Šubelj domobrancev spoznal in ovadil.

Še vedno nosi Ljubljanica ubite žrtve. Še Junija so opazili ljudje truplo mladega dekleta, ki je priplavalo po vodi. Zahtevali so od domobrancev naj truplo potegnejo ven iz vode in ga pokopljejo. Oni pa: » Kaj nam mar, še stroške bomo imeli s tem.«

V gozdu pri Dravljah so Junija opazili 4 nove grobove. Ropajo pa tudi tu. V gručah po 10 domobrancev pridejo in prosijo hrane, hkrati pa kradejo prašičke in teleta, kokoši, svinjino, mast.
10. december 2017 | Zaznamki: M. Šnuderl | Komentarji (8)
Že prileten mož, doma na Dolenjskem, se je vračal iz internacije. Na dolenjskem bloku so ga domobranci prijeli, odvlekli v gozd, ga med potjo suvali in tolkli in še preden je mož razumel ali je blazen on ali podivjanci, še preden je spoznal kaj sploh hočejo od njega je bil ubit, dasi ni vedel ne on ne drugi, kaj je zakrivil.

Tik pred novim letom so se po opravkih iz Iga odpeljali v Ljubljano kmet in gostilničar Javornik in kmet Jesih Simon. Dospevši do šole na Barju, kjer je bil sedeš domobranske posadke, so jih domobranci ustavili. Vzeli so jim konje in voz. Plen je bil sicer lep a bali so se da oškodovanci ne bodo molčali. Zato so sicer Jasiha drugi dan izpustili za sinom pa ni sledu. Za Javornika pa se ve, da so ga ustrelili.

Res v tistem času je izdal Rupnik organizacijskemu štabu domobrancev, katerega šef je bil podpolkovnik Krener, navodilo:«Terence izven bloka pobiti! A iz zdravstvenih razlogov naj se trupla pokopljejo. V bloku pa naj se terenci izroče oblastem. Zato so odslej domobranci pobijali ljudi pod pretvezo, da so terenci, pa če so to bili ali ne.



Na policiji se prične strahotno mučenje in pretepanje. Tam so zdaj najeli nove moči, odkar so odšli kvesturini: golobrade mladiče, dijačke, razvajene gospodke, smrkavce, ki se jih drži še materino mleko. Jetnika bijejo s kopiti pušk in z obteženimi jermeni ob sviranju gramofona. Sto do tristo udarcev po telesu, dokler se žrtev ne onesvesti. Naslajajo se ob mladih dekletih, ki jih slačijo in žalijo v njihovi ženski časti. Nekateri od teh zločinskih malopridnežev so znani. : dr. Loh, sodni pripravnik, sedaj policijski komisar, znan ovaduh, Srečko Rus, sin ravnatelja zavarovalnice »Dunav«, neki Menart, Anton Por, Strubelj, brataAdamiča iz Št. Petrske ceste, jurist Franc Robič z Mlade Gorejurista Drago in Marijo Kobi iz Maribora, Pajk in Koritnik, osmošolca, tajni policijski agent šestošolec Žitnik rafael Kumar, Zupančič, Urančič, Lukšič, Frummar, Veler, Eder, Kolka, Alfred Kralj itd…

Ženske so bile tako mučene in tepene od te sodrge, da so morale v bolnišnico: Sonja Gomzijeva, sestri Permetovi, 15 letna Vida Ostrčeva, Nada Ropičeva, Angela Smoličeva in Cita Potokarjeva, vse v starosti od 21 do 26 let. Dalje Milena Žigonova, Bojana Velikonjeva, Milena Kosirnikova, Jožica Zadnikarjeva, Julija Resnikova in še sto in sto drugih ŽRTEV.

Beaz sledu so izginili od 9. Do 12. 1. 1944 aretirani Tone Turk, Dana Škrabova, oba iz Rudnika, Miha Kunej z ženo in Hvala iz Galjevice. Izginili so magistratni uradnik Stane Klemenc, jurist Rudolf Škrabelj in drugi.



Do zadnjih dni, ko to pišem, segajo poročila o zverstvih na ljubljanski Policiji. V noči iz 24. Na 25. Maja 1944 so agenti aretirali ing Kotlovška, uradnika Hidrotehničnega oddelka Pokrajinske uprave, stanujočega na Staretovi ulici. Še isto noč so ga na Policiji s pretepanjem ubili in odpeljali v mrtvašnico na Žalah, ne da bi to javili njegovi ženi. Zabranjeno je bilo dajati žalne oglese v časopise(zakaj že???) Nenapovedan pogreb pa je bil tiha demonstracija proti zverskim ubijalcem. Na mrliču so ljudje opazili temne lise na temenu. Dr. Hacin, ki nosi odgovornost za ta zverstva, je izjavil, da je Kotlovška zadela kap.

Točno je torej, kar je izjavil agent Saša Gjud, sin frizerja s Kongresnega trga:« Partizane je treba vse pobiti, kar mi tudi naredimo. Vse, ki jih ujamemo, enostavno ustrelimo, ne pa kot Nemci, ki jih odpeljejo na delo.«

To se tudi sklada z izjavo lopova Lada Škofiča, ki je bil prej domobranec na Primorskem in je sedaj agent – izzivač.

Hvali se da zvabi partizane na nek samoten kraj, kjer jih potem pobijejo. Množe se pritožbe zoper Razbregarja, štajerskega begunca Ajleca, olaka in Bizovičarja. Razbregar je neko jetnico v zaporu posilil, medtem ko je drugi detektiv stal na straži. Zato so pa jetnice lopova tako preteple, da se je komaj rešil in je moral v bolnico. Zlasti od 1.5. dalje se je mučenje v zaporih stopnjevalo. Iz šole v Dravljah so ljudje po množičnih aretacijah slišali stokanje nečloveško mučenih in tudi strele. Na Policiji pretepajo in mučijo z električno strujo. 30.6. je bilo poslanih 300 ljudi, med njimi 120 žensk v 6 vagonih v Dachau. Tam je ob pričetku invazije na zapadu zavladalo med interniranci veliko veselje in mnogi interniranci so hoteli vdreti iz taborišča. Hitlerjevske zverine so po poročilu nekega železničarja iz Koroške, Slovence zdesetkovali in jih 113 ubili.

Ker je smert ing. Kotlovška zbudila veliko ogorčenje, postopajo lopovi na Policiji bolj previdno. Vendar pa se še vedno sliši iz zasliševalnice igranje radia, ko pretepajo ljudi, ki morajo ležati na podu na trebuhu na otomani, da jih z bikovkami in obteženimi jermeni pretepajo po zadnji plati. 16 letno dekle Omharjevo so tako pretepli, da je imela zbite vse podplate in se ji je na tilniku zbrala kepa strnjene krvi. Morala je biti operirana. Jetično učiteljico so tako pretepli, da je nevarnost za njeno življenje. Neka ženska je znorela in je v umobolnici.Neko ženo sta zasliševala Maks Rant in še neki drugi Policijski lopov tri dni zaporedoma. Pretepla sta jo tako da je dobila podplutbe po celem telesu. Zaprta v temnici je morala ležati na tleh brez hrane in vode. Grozila sta ji s smrtjo, če ne bo izdala komunistov.

Neko nad 60 let staro žensko so tako stepli in zmrcvarili da je padla v nezavest. Poklicni zdravnik pa je izjavil:«Kaj to videl sem še hujše primere, saj to bandita ne boli. Bandita nima smisla obvezovati, ženske so še hujše kot moški. Če ji daš 100 do 200 na zadnjico, pa si ti smeji.«

V istem času je bilo ustreljenih pri Sv. Urhu 31 ljudi, v znani gramozni jami pa 8 ljudi. Gotovo so med njimi mnogi izmed progrešancev in še marsikatera druga žrtev. Med njimi so tudi ljudje iz Štepanje vasi:Ignac Nagrašek, Miha Jakopin, Anton Jereb, Franc Anžič… Med njimi so tudi sledeči pogrešanci:

Marjeta Hočevarjeva, mati 5 otrok, Kmetica iz Velikih Lašč, 30 letni Anton Jelenc, ki se je vrnil iz internacije, 34 letna učiteljica Anica Gale iz Grosupljega, Tanko iz Vinic pri Sodražici, Andrej Škrabelj, 48 leten, ki je izginil že ob božiču, Franc Dolanc, 42 letni delavec z Viča, Škerjanc z grosuplja, Stane in Ivan Velovec iz Žužemberka, Erjavec s Plešivca.

V Ljubljani sta 12.12. izginili kmetici Mrharjeva iz Dolenje vasi pri Ribnici in njena hči. 20.12. je izginil Alojz Prijatelj, kmet iz Vinic pri Sodražici in Mira Lenardičeva z Ježice. Našli so truplo ustreljene 21 letne Mare Zupančičeve.

Izginil je sluga tiskovnega urada, dalje učitelj Vili Zupan iz Vodmata, njegov brat iz Most in 22 letna Zorka Dolničar.

9.2. naslednje leto so našli truplo ubite Polonce Kocjančičeve.



Sava je medtem naplavila več trupel, med njimi moško in žensko truplo, ženska je imela iztaknjene oči, moški pa prerezan trebuh.

Okoli 5.2. so našli pri D.M. v Polju dve neznani ženski trupli.

Tudi iz Ljubljanice na Kodeljevem so potegnili možko truplo s strelom v tilnik in zevajočimi ranami na glavi.

18.1. So potegnili iz Ljubljanice truplo 40 letnega mizarja Čekona nekje od Hotedrščice, ki sta ga par dni poprej vsega pretepenega peljala dva domobranca proti Karlovškemu mostu, od koder je bilo slišati strel.

Na Ježici je bil ubit neznanec, ki je bil aretiran Novembra v Tavčarjevi ulici.

V Mostah so domobranci v Vodmatski ulici prijeli nekega Medveda in ga še isti dan ustrelili.

V Dravljah je bilo najdeno žensko truplo, v spodnji obleki.

Ženska je bila ubita z več streli v pljuča. Že poprej je bila ranjena od domobrancev a se je v bolnici pozdravila. Domobranci so ponjo prišli v bolnico jo odvlekli v Dravlje in tam ustrelili.

Medicinec Danilo Gomišček, aretiran v Levstikovi lekarni, bi mogel razkriti strahoten, tajanstveni molk teh naplavljenih utopljencev. Ponoči so ga domobranci peljali k Savi na breg, da bi ga mučili in ubili, vendar se je z drznim sunkom iztrgal in skočil v Savo. Streljali so za njim in mislili da se je utopil. Fant pa je dva dni moker in premražen čepel na nekem kozolcu in nato težko zbolel za pljučnico.

Brezimne žrtve domobranskega nasilja tako izginjajo in le valovi Save in Ljubljanice in samotni gozdovi bi mogli odkriti vso tajnost strahotnih zločinov.




29.12. 1943 so domobranci na poti iz iške vasi pretepli 72 letno Malnarjevo mater, jo odvlekli v zvonik, pretepli kakor živino in sramotili. Domači so jo našli ustreljeno v grmovju za cerkvijo.

27.1.1944 zopet Ig. Ponoči so odpeljali Južeta Šušteršiča, p.d. Šalovega, iz iške vasi, Marijo in Lojzeta Ponikvarja iz Staj, Janeza Ruperta in Urško Japljevo iz iške vasi, Franca Čebularja, Marijo in 14 letnega Jožeta Čebularja z Iga, Ivana Furlana in Martina Pirca iz Matene. Zvezane so pripeljali z močno domobransko stražo na travnik. 25 minut od Črne vasi. Kriki žrtev so se slišali v Črno vas. Pobili so jih s topim orodjem. Glave so jim bile tako razbite, da svojcem niso dovolili, da bi jih pred pogrebom še enkrat videli. Zlasti Martin Pirc je moral biti zelo razmesarjen, ker nihče ni smel blizu. Urška Japljeva, šivilja iz Iške vasi je bila umorjena dne 1.5. 1944 na matenskih travnikih pri Kozlarjevi gošči.



Tako teko zimski meseci. Prebivalstvo drhti v smrtni grozi in strahu, v nenehnem pričakovanju domobranskega nasilja. Kakor hitro se ponoči pred hišo ustavi avto ali če kaj poropoče po vratih jim zastane srce. Kmalu dobi nasilje novo področje. D.M. v Polju in cerkvica sv. Urha pri Dobrunjah sta imeni ob katerih zastane človeku kri v žilah.

Tam uganja domobranstvo svojo krvoločnost, ki se stopnjuje do blaznosti.

Posadka domobrancev pri sv. Urhu pri Dobrunjah je štela 60 mož. Med krvoloki so partizanski dezerterji Franc Židan iz Bizovika, ki so ga videli kako si je po klanju umival krvave roke. Drugi je Franc Janežič iz Javorja, ki strelja žrtve z mitralijezom. V odboru ki sodi med življenjem in smrtjo so : Alojz Peterca in Anton Prepeluh iz Dobrunj, Jože Miklavc iz Bizovika, Franc Zrinšek iz Zg. Hrušice, Franc Jakoš, Anton Ložar iz Bizovika, ki ga ljudje imenujejo največjega bizoviškega krvnika. Leta 1942 je sestavljal Italijanom sezname, ki naj jih usmrte in tistih, ki naj jih pošljejo v internacije.

Žrtve streljajo pri cerkvici Sv. Urha. Iz okraja Dobrunje so tam ustrelili trgovca Miho Jančarja iz Zadvora in uradnico Justino Trtnik.

Tam so bili ubiti ljudje, ki jih je posadka iz Sv. Urha pri Dobrunjah odpeljala : Strah iz Sostrega, Polonca Kocijančič in Žagar. Prvega je aretiral Jerančič, drugega Kukovica, oba iz domobranske posadke pri D.M. v Polju. 20 ljudi iz te okolice je izginilo. Ljudje si ne upajo več iz vasi v vas in se drže doma. Nasilneži pa izganjajo ljudi ki imajo svojce pri partizanih ponoči iz hiš in jih mučijo ter pobijajo.


Od Novembra 1943 do srede Februarja 1944 so postrelili pri Sv. Urhu 200 ljudi. Tako se je pohvalil eden izmed krvnikov. V zaporu jih imajo stalno 10-20. Preden jih ustrelijo jih strahotno mučijo. 31.12. 1943 je bilo ustreljenih 16, 6.1.1944 pa 13 žrtev.

Škrabo so vlačili za lase po tleh in mu izruvali cele šope las. Nek domobranec ki mu pravijo »Štajerc Pepe« mu je metal goreče vžigalice na roke in ga s cigaretnim ogorkom žgal po obrazu. 4 ure so ga pretepali, eden mu je sedel na vratu, drugi na nogah, bili so ga po nosu, po ušesih, obraz pa je bil ena sama rana. Ko so se prvi utrudili so jih zamenjali drugi. Na dvorišči so mu streljali mimo glave in ga tepli s pleteno vrvjo po podplatih. Dvakrat je padel v nezavest.Končno so ga vrgli na beton pod stopnice in ga tam pustili tri dni brez vsega tudi brez vode. Mad mučilci je bil tudi 16 letni brat kmeta iz Ježice Cikota in neki Dolenc.

27.12. je bil iz Hrušice odpeljan k sv. Urhu čevljar Alojz Dimnik in je tam izginil. V kleti župnišča v Dobravi so 4 grobovi in tam je izginil. V to klet zapirajo žrtve in jih tam mučijo in trpinčijo. Pri D.M. v Polju je postojanka domobrancev, ki se posebno odlikuje po svojih nasiljih. Daleč naokrog širi stalno grozo in trepet. Nihče ni varen pred njo, še od drugod vodijo žrtve sem na pokolj. Komandant posadke je bil sprva neki Cefin, pozneje pa bivši Jugoslovanski podporočnik Pikelj iz Ljubljane. Dalje so v tej posadki: Ernest Pikelj, nadporočnik Blinov iz Sneberja, por. Dolčič iz Zadobrove, Mlinar, por. Milan Holežan(Haložan?) iz vevč, Janez Dimnik iz Studenca, znan predkaznovani tat. Z njimi sodelujejo še omenjeni Jakob Kukovica, Ivan in stane Kukovica (slednjega imenujejo glavnega krvnika pri Sv. Urhu in je uradnik papirnice v Vevčah). Brata Matej in Stane Resman, Habič, Petkovšek, Hiršeger, Martin Kraner. Ljudje dolže ŽUPNIKA JANEZA KETTEJA IN LOMOVŠKA, da podpirata to tolpo.

Slednji je v Kašlju streljal neko noč skozi okno v hišo neke vdove, ki ima 4 otroke, da so žena in otroci trepetali od strahu. Zavedna dekleta v Polju morajo snažiti vojašnico. Pri tem jih pretepajo groze s smrtjo, jih ponižujejo z italijanskimi vlačugami itd. Reševa iz Polja, Janez Dimnik iz Studenca in Blinov iz Sneberja so preoblečeni v partizane vdrli v hišo gostilničarja v Sneberjah in vse izropali. Zahtevali so denar in telico. Grozili so s smrtjo vsakomur ki bi izdal.

Streljajo prašiče, zavijajo vratove kokošim, naropano blago pa ponoči tihotapijo na nemško stran.

Prav tako preoblečeni v partizane so domobranci pri D.M. v Polju Aprila 1944 odpeljali in pobili bivšega partizana, ki je bil obsojen od italijanov na dosmrtno ječo, Pavla Omahna, ki ga je izdal Anton Židan, dalje delavca Antona Tavčarja, Andreja Snoja, Ivana Jurco in njegovo ženo Pepco, vse iz Slap, Jožeta Kočmana iz Ponove vasi pri grosupljem, Antona Kokalja iz Zadobrove, ki ga je izdal Milan Hepš iz Zadobrove. Ostale je ovadil Nace Jeriha iz Slap. V pijanosti je sam povedal da je bil zraven ko so jih ustrelili domobranci. Prvo so ustrelili Jurčevo ženo, nato vse ostale s strelom v tilnik, trupla so pometali v Savo, ki jih je pozneje naplavila. TU SE JE PRVIČ POJAVIL NAZIV ČRNA ROKA o kateri bomo pozneje še večkrat govorili.

Ti zlikovci so vabili partizane naj se vrnejo domov in jim obljubljali da se jim ne bo nič zgodilo. Toda bilo je kot v Jesenski Ofenzivi ko so nemška letala trosila nekakšne letake »legitimacije« s katerimi naj se partizanski dezerterji javijo pri Nemcih ali domobrancih, a so potem vse pobili. Tako sta tudi takrat nasedla dva partizana. Gerjol in Intihar. Ubili so ju z dvema drugima vred na Lavrici. Do 17.4.1944 je Sava naplavila nadaljnih 21 umorjenih trupel.

9. december 2017 | Zaznamki: M. Šnuderl | Komentarji (34)























Jesenski ofenzivi ni uspelo uničiti naše vojske, zato so postavili Nemci in domobranci močne, s tanki podprte in z letali zavarovane posadke v Novem Mestu, Kočevju, ter postopno še v nekaterih drugih večjih krajih, kakor na Grosupljem v Ribnici v Velikih Laščah itd.

Tu so tvorili jedro posadk domobranci pod nemškim poveljstvom. Iz Ljubljane in iz novih postojank so začeli domobranciudirati ob robovih osvobojenega ozemlja v notranjost, loviti ljudi, ki so jih sumili pripadnosti OF, jih ubijati, mučiti, odpeljevati v Nemčijo, ropati njih imovino in požigati domove. Predvsem pa se je začelo fašistično domobransko nasilje v Ljubljani in okolici. Že pred veliko nemško ofenzivo, ko je bilo organiziranje domobranstva v polnem teku, so začeli zapirati naše ljudi, vmes pa tudi že orelivati kri.

Za nemškega prezidenta »Ljubljanske pokrajine« je bil postavljen bivši italijanski župan Ljubljane, Jugoslovanski kraljevi general Leon Rupnik, pod neposrednim vodstvom dr. Rainerja. Glavna naloga Rupnikova je bila, vzpostaviti »slovensko« vojsko. Ustanovil je organizacijski štab in postavil za poveljnika slovenskih domobrancev polkovnika Krenerja. Načelnik štaba je podpolkovnik Peterlin, njegov pomočnik pa podpolkovnik VIZJAK. ( Zelo verjetno sorodnik Vizjaka ki ga poznamo danes)

Neposredna zveza med dr. Rainerjem in rupnikom je Hauptberichstleiter dr. Lapper, med domobranci in nemško vojsko podpolkovnik Balke, šef nemške oborožene sile, šef varnostne službe pa je stotnik Schluifer. Glavni nemški komandant je SS skupinski vodja general Rosener. Le ti so glavni krivci za domobransko fašistično nasilje nad Slovenci.


12.10.1943 so domobranci ustavili na bloku, ko se je vračal s šentviške meje s svojo družino, železničarja Jožeta Stermeckega, ga pretepli, pobili na tla, davili, da je drugi dan umrl. Imeli so ga na svoji listi in trdili da je hotel pobegniti. Toda ta od Italijanov prevzeti izgovor (Italijano so sploh o vsaki usmrtitvi morali poročati civilnim oblasten tako, da žrtev ni bila usmrčena, ampak je padla na begu ali v borbi, dokument imamo v rokah.) bomo našli še v mnogo sličnih primerih. Žrtev je zapustila ženo in dva nepreskrbljena otroka.

Nekako v istem času so domobranci ponoči aretirali dijaka Mačka iz Zadobrove in Puharjevo, ženo upokojenega orožnika iz Dev. M. v Polju. Oba sta izginila brez sledu.

Na dolenjskem bloku so domobranci potegnili z voza priletno kmetico, doma nekje z Dolenjske, mater šestih otrok, jo odpeljali proti Orlam in jo za cerkvijo v Rudniku ubili. Žrtev so popolnoma izropali.



Kmalu se je razširil doslej neznan naziv : KOZLARJEVA GOŠČA!

Poleg cerkvice sv. Urha na Dobrunjah in gramozne jame pri sv. Križu pri Ljubljani bo ta gozd ohranil svoje ime kot najstrahotnejše morišče podivjanih domobrancev.

Dne 25.11.1943 so domobranci planili v Črno vas na Barju in odurno zahtevali od prebivalcev, ki so že spali da naj se oblečejo in gredo z njimi. Zasilno oblečene so zvezali in jih z vso naglico, suvajoč jih s kopiti pušk gnali v temo. Zamanj je bilo vprašanje, kam in zakaj jih peljejo, jok in prošnje. Poveljnik domobrancev v barjanski šoli, 30 letni Franc Frakelj, ki si je nadel ime Petra Skalarja (da bi morda kot bivši bogoslovec tudi na zunaj spominjal na svoje veroboriteljsko poslanstvo) je vodil ta pošastni sprevod. Med njimi je bil tudi Viktor Berlot iz Galjevice. V tem sprevodu so bile sledeče žrtve:

Vsa rodbina Melikova, gospodarja 50 letni Ivan in 58 letni Franc, 56 letna Marija, 14 letni Bojan in 15 letni Slavko, 14 letna Vera Škraba in 44 letni Anton Škraba. Angela Modičeva in 19 letna Stefka Vidmarjeva. Vaščani so od daleč z očmi in ušesi spremljali to nočno grozoto. Kmalu so slišali obupno vpitje in krike smrtne groze, nato tri rafala iz mitralijeza, posamične strele iz pušk in končno eksplozijo ročne bombe. 16 ljudi je padlo. Med njimi otroci.

Na morišče je prišla sodna komisija, ki se je ustavila na posestvu Marije Škafarjeve iz Črne vasi. Št. 177. Domobranski poročnik Franc frakelj pa jo je odgnal in komisiji zagrozil. Ljudje so načli ob jarku ob gošči pozneje 11 trupel, za vasjo pri gošči pa dva grobova. Še dolgo so ljudje kazali okrvavljeni kol in zobovje 14 letne Vere Škraba, ki je ležalo raztreseno po morišču. Ugotovilo se je, da so bili na istem mestu umorjeni od domobrancev še sledeči: Lojzka in Ivana Leneršičeva, Antonija Golobova, Milko Kaizer, Vinko, Jera,Tilka ter Roman Ukmar, Jože,Marija in oba Franca Brancelj, Jože Javornik, Alojzija Benetova, Helena Modičeva, Jože Vidmar, Marija Aličeva, Marija Verbičeva, Martin in Pavla Furlanova, Pavla Jankovičeva, Franca Škrabova, Minka grumanova, Janez,Marija,Lojzka Grebenčeva, Francka Strumbljeva, Ivana Lesičeva, Marija Podržajeva, Franca Tanckova, Alojz in Albina Škafarjeva, Ivana Bolhova, Anton Jesih in še mnogo drugih, ki jih pogrešajo.

Umor Marije in Lojzke Grebenčeve je tako razburil prebivalstvo, da je poveljstvo domobrancev v Velikih Laščah pisalo hčerki pokojne 1.6.1944 pismo v katerem so opravičuje, da ta umor ni v zvezi s kakim poveljem domobrancev. Opozarja jo, da naj napiše partizanom, da je v nevarnosti njeno življenje in življenje mnogih drugih ljudi za katere vedo, da živijo s partizani v dobrih odnosih. Grozi pa da bodo domobranci izvajali posledice, če se odpeljane osebe v treh dneh ne vrnejo. (Glej stran 37 pismo Podlesnika).

Domobranci se izgovarjajo da so imenovani odpeljani na prisilno delo v Nemčijo. Toda dočim so trupla ubite Marije Aličeve, Ivane Škrabove in Jakoba Modica ležala še nezakopana v gošči, so sporočili iz Nemčije, da so tam umrli. Očitno je da igrajo Nemci z domačimi krvoloki pod istim klobukom.

Toda narod pozna krivce in ljudski glas je božji glas, ki ne utihne! Nedvomno je odgovoren poveljnik domobranske posadke Podpeči Leopold Pristavec, veletrgovec iz vasi Jezero, ki je kriv smrti Marije Verbičeve z Jezera in Antona Modica iz Vrbljanj.

Po njegovem nalogu so morili domobranci :« FRANC TELBAN IZ PRESERJA, TONE URŠIČ IN JANEZ CIMPERMAN IZ JEZERA JOŽE MODIC, JANEZ JURČEJ IN JANEZ ZALAR IZ PODPEČI.

Ivana Bolha je bila ustreljena za zidom ižanskega pokopališča. 14 dni so jo imeli zaprto v barjanski šoli. Usmrtili so jo 10.11.1944, ko je okoli 25 domobrancev pod vodstvom komandanta Fraklja in Oblaka obkolilo Iško vas in odpeljalo 10 žrtev, od katerih pa so partizani z nepričakovanim napadom rešili 8, domobranci so umorili le staro ženico, ki jim ni mogla ubežati.


V noči 2.7.1943 se je ponovilo podobno zverstvo. Tudi med temi morilci je bil Viktor Berlot iz Galjevice. Domobranci so pobrali kmeta Franca Pečana in sina Franca, ki se je šele vrnil iz internacije,

Ivano Vidmarjevo, Franca Škrabo, kmeta Krašnerja in magistratnega slugo Franca Jevca. Zvezane so zmetali v kamion. Ko se je ta ustavil, bilo je ponoči, so žrtve slišale šumenje reke. Navezali so jih na vrv in odpeljali bliže na breg. Domobranci oboroženi z revolverji so jim pobrali dokumente:«Obudite kes! Bliža se vam zadnja ura!« je bil ukaz. Sneli so jih z vrvi in jih povezali dva po dva. Nekdo je posvetil z električno svetilko. Spoznali so da stoje ob lastnih odprtih grobovih. Tedaj je Jevec napel vse sile, da je vrv počila in se pognal v beg. Streli so pokali za njim, vendar mu je uspelo pobegniti. Vsi ostali so popadali pod morilskimi streli.

Tudi tokrat je prišla komisija, a ostal je le zločin, krivci in komedija. Nad 110 Barjanov je bilo pomorjenih.



Komedija je bila tudi z umorom Blažiča (ali Babiča) iz Bruhanje vasi. Dne 25.11.1943 ga je aretiral podnarednik 1. Domobranskega bataljona iz tehnične srednje šole Anton Štrubelj iz Zdenske vasi v dobrepoljski občini, ga z dvema pajdašema odpeljal v gozd za Rakovnikom, ga ustrelil v glavo in v hrbet ter ga oropal za 7000 lir, ki jih je žrtev imela pri sebi. Prišla je komisija, Štrubelj pa je prost hodil po Ljubljani. Isti Štrubelj pa je v istem času aretiral mater treh otrok Marijo Pirman po domače Padarjevo iz Podgorice v okraju Videm-Dobrepolje. Njen mož je bil takrat še v internaciji, Štrubelj jo je peljal v gozd za pokopališčem, jo prisilil, da je slekla plašč, sezula čevlje, snela prstan in mu vse to izročila, dala mu je vse svoj denar. Upala je da se s tem reši. Toda zverina jo je nato ustrelil. Tudi to je Policijska komisija čez nekaj dni pometla pod prag, Štrubelj pa je prost hodil po Ljubljani.

Enako je storil z Ivo Strandovo iz Zdenske vasi.

V noči od 12. Na 13.12.1943 so vdrli domobranci k učitelju Luliku na Rudniku. Ker so ga poznali kot somišlenjaka OF so se izdajali za partizane. Njegovo staro, bolehno ženo so zmerjali z vlačugo in ji grozili. Med tolpo je bil Milan Kadunc, domobranski narednik, pozneje komandant na Škofljici. Lulik je brez sledu izginil. Ker se pa je Lulikova hčer obrnila do njih. Toda za manj. Lulika je dobil v rokebataljonski komandant domobrancev pri sv. Urhu, kjer so ga ubili. Ko je Kadunc srečal Lulikovo hčer na ulici je začel vpiti:« Partizanka! Partizanka!« Hotel se je znebiti te nerodne obtoževalke njegovega ega zločina in jo odpeljati. Ker pa se mu to ni posrečilo, a je bilo treba udušiti ljudski glas, so domobranci raztrosili govorico, da se je Lulik v zaporu sam usmrtil.

Tako sta bila zadnja dva meseca 1943. Leta polna nočnih aretacij. Tajanstvenih izginotij ljudi in plašnih govoric ljudi o strahotah zverstev domobrancev.

V Grosupljem so aretirali in pripeljali v Ljubljano v Tehnično srednjo šolo ing. Martina Zupančiča iz tovarne motvoza, urednika Martina Puciharja, orožnika Mihaela Dovžana in Janeza Štruklja. Samo slednji je bil izročen policiji. Druge so pokončali domobranci.


14.7. zvečer so domobranci odpeljali z njenega doma ženo Ivana Janežiča iz Orlove ulice, dom pa docela izropali. Zamanj so jih iskali svojci po vseh zaporih. Poročilo pravi da so gospo Janežičevo mater treh otrok našli ubito v nekem jarku na Barju.

Domobranci iz posadke v šoli na Barju, kjer je poveljeval že imenovani Frakelj, so 15.7.1943 ubili Janeza Mavca, tesarja na Gornjem Golem, konec Decembra ali v začetku Januarja 1944 pa Frančiško Tancek. Mavca je aretiral domobranec Franc Stojc, zidar na igu.

V tistem času so domobranci umorili Anico in Kacjana Zatlerja, delavca iz Savelj pri Ježici. Izropali so njuno stanovanje in stvari njegove sestre Urške Velušček, članice Pokrajinskega Komiteta Komunistične Partije za Primorsko. Krivec tega umora je mitničar Jože Dovč iz Stožic, ki je med vodji domobrancev na Ježici.
8. december 2017 | Zaznamki: M. Šnuderl | Komentarji (14)
Po zlomu Italije je naša vojska zasedla razen Ljubljane skoro vso »Ljubljansko pokrajino«. Z odločnim in spretnim nastopom naše vojske in političnih organov smo se polastili italijanskega orožja in prehiteli belo gardo, ki je bila še bolj zbegana kot italijanska vojska. Z odločnim udarom je naša vojska likvidirala poslednje belogardistične postojanke, po Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju od 1. Do 3. 10. 1943 postavila nekaj glavnih morilcev pred vojno sodišče.

Ko so Nemci splašene, v začetku celo od njih samih razoroževane« prostovoljne protikomunistične miličnike« spet uredili in jih s preostalimi mihailovičevskimi-Novakovimi »plavogardisti«, oblekli v nemške uniforme in z nemškim orožjem orpemljene vključili v »slovensko domobranstvo«, so skušali z veliko ofenzivo 21.10.1943 in v naslednjih dveh tednih uničiti slovensko sovobodilno vojsko.

Čeprav, so nemci preplavili vse do tedaj osvobojeno ozemlje s pomočjo petih divizij, so jo dobro skupili od naše vojske pri Jevnici, Čatežu, Mirni, Mokronogu, Kostanjevici, Podgorjancih pri Metliki, Leskovi dolini, Mašunu, Cerknici, Rakeku, Krški vasi, Žužemberku, Muljavi in Dobrniču, se je zato ofenziva spremenila v roparski pohod. Koderkoli so hodili hitlerjevci, so požigali, ropali in morili. Samo v okraju Mokronog so 248 kmetom, delavcem in drugim prebivalcem požgali 57 zgradb in povzročili škode za 20.570.000 lir.

Požgali so hiše in cele vasi. V požganih vaseh so zgoreli vsi pridelki in ves gospodarski inventar. V okraju Žalna-Račna so zgorele 26 kmetom stvari v vrednosti 6,000.000 lir. Poleg uničenja so nemški roparji plenili in odvažali s seboj vse, kar jim je prišlo pod roke. Ne samo konje, prašiče, govedo, ovce, perutnino,žito,moko,mast,krompir, vino, žganje in ostala živila, temveč tudi vozove, vprege, brane, čebelje panje itd. V okrožju Grosuplje-Stična, brez okrajev v Suhi Krajini so Nemci naropali 2286 kokoši, 194 svinj, 186 konj, 78 govedi, 77 vozov, 85.000 kg žitaric, 70.600 kg krompirja, 435000 kg sena, 880 kg masti, poljedelskih strojev in gospodarskega orodja pa v vrednosti 27.874.000 lir.

Iz okrajev Bele Krajine so odpeljali 62 konj, 88 svinj, 25 govedi, 432 kokoši, 21 vozov, 12.000 kg krompirja, 24.000 kg ostalih živil. 17.000 L vina, 310 L žganja itd. Vse skupaj v vrednosti 6.000.000 lir.

Iz okraja Šmarje-Škofljica so odpeljali blaga za 800.5000 lir, v okraju Višnja Gora so napravili škode za 1.730.500 lir, v okraju Veliki Gaber pa za 1.102.300 lir.

Iz vseh okrajev podatki še niso predlagani, iz drugih jih začasno še ni mogoče dobiti. Tu so samo posamezni primeri. Poročila iz vseh teh okrajev pa so soglasna v tem da so pri tem uničevanju slovenskega gospodarstva, pri ropanju, pustošenju in najbolj okrutnih zločinih sodelovali tudi slovenski domobranci. Njihova propaganda sedaj trdi, da je ta ofenziva vzela samo naši vojski tiste zaloge, ki jih je vzela Italijanom ob kapitulaciji. Toda kmetje iz navedenih krajev jim bodo že povedali resnico. Nekdaj tako slavna nemška vojska je po cigansko kradla vse, kar ji je prišlo pod roke, od vilic, nožev, žlic in kozarcev do denarja, zlatnine in civilnih oblek.

Povsod so padale desetine mirnih prebivalcev pod puško nemških in domobranskih zveri. Samo v šentjernejskem okraju na primer so pobili 39 mirnih prebivalcev, ki niso ušli, ampak so v zaupanju v zagotovila naj ljudje ne beže v gozdove, mirno počakali doma.

V vasi Gomile pri Mirni so odpeljali vse moške ki so bili doma, Krmove, Anžičkove in Kranjčkove.

Dasi je prednica iz gradu Lanšprez prosila za te ljudi, so domobranci pod nekim kozolcem vse pobili. V Ponikvah in Dobravi so 7 ljudi ubili in enega obesili. V čateški fari so se ljudje med bombardiranjem zatekli v Šentjurjevo klet. Nato so prišli tanki in Nemci so z brzostreljkami streljali v klet in pobili 11 moških ter 10 žensk in otrok. Od Andrejčkove rodbine so vsi pobiti, mati, dva fanta in hči. Pri Videlu žalujejo za očetom, staro materjo in tremi dekleti. Mlakarjevega očeta so pobili na cesti, Strmoletovo mater v hlevu ko je reševala živino. Kotarjevim so ubili očeta. Iz čateškega župnišča so nagnali tri duhovnike, da so jim morali nositi municijo. 77 let starega župnika, ki je obnemogel, so poslali nazaj.

Ostala dva so vlekli naprej. Ko so dospeli na kraj kjer so zaboje odložili, so jima veleli naj se vrneta nazaj, a so za njima v hrbet streljali in oba ubili.

Domobranski zločinec je s kopitom puške pobil slaboumnega Mirka, mu polomil roke ter zarezal ušesa in lica. Domačini so našli le še brezoblično gmoto kosti in mesa.

Na Razborah so pobili 10 gospodarjev, požgali vsa gospodarska poslopja in kozolce, da so zgoreli vsi pridelki in živina, kar je roparji niso odpeljali s seboj. V Gomilah pri Mirni so Nemci ubili nekega moža, ker so opazili njegovo belo srajco, ko je delal na njivi. Štiri dezerterje, ki so se na nemško vabo hoteli predati in prišli z letaki v rokah pred Nemce, so pobili pred nemško komando v Veliki Loki.

Pri Sv. Križu blizu Litije so Nemci polovili vse moške in jih zaprli v ledenico, v katero so nato metali bombe. Nenadoma so dobili povelje za odhod in to je končalo njihovo početje. Ko so prebivalci nato odprli ledenico so našli 4 moške mrtve in 10 težko ranjenih, od katerih so 3 umrli.

V Krmelju so Nemci pobijali moške in jih 14 zmetali v vodnjak. Nekateri od teh še niso bili mrtvi, vsa trupla pa so kazala sledove težkega mučenja. Enemu so odtrgali kos mesa, drugemu razbili glavo. Iz okolice so odpeljali ženske in otroke v Sevnico, njih domove pa izropali do zadnjega.

V Trebnjem so imeli Nemci namen odpeljati skrivače in jih predati domobranski vojski. Ti skrivači so pred odhodom ubili enega moškega in dve dekleti. Neki domobranec se je pohvalil v neki hiši:«Specite mi jajca! Ubil sem že dve ženski in enega moškega. Baba me je lepo prosila naj jo pustim pa sem jo kar pritisnil.«

Pobili so skoraj vse jetnike naše vojske in veliko večino dezerterjev. Posebno zverstvo domobranskih krvnikov pa kaže uničevanje naših vojaških bolnišnic. Ranjenec ali bolnik ni več sovražnik in po mednarodnem vojnem pravu ter po vseh zakonih človeške vesti je treba z njim ravnati človeško. V teku jesenske ofenzive so Nemci uničili bolnico v Starem Bregu, požgali bolnico na Štalah in v Novem Taboru. Ranjenci so bili pravočasno rešeni. Požgali so eno opuščeno gozdno bolnico in dve uporabljeni bolnici v gozdu. V eni od teh so pobili in zažgali 21 nepokretnih ranjencev iz druge pa so se bolniki rešili. Na Mokrcu so zasačili kolono ranjencev in jih 17 pobili. Oktobra 1943 so Nemci bombardirali novomeško žensko bolnico, ubitih je bilo 17 bolnic in zdravnica dr. Štolfova.

Februarja 1944 so Nemci napadli bolnico na Mokrcu, pobili dva nepokretna ranjenca, 7 pa so jih odpeljali s seboj. Marca 1944 je bila Nemcem izdana bolnica na desnem bregu Soče. Trije ranjenci so bili ubiti, 27 pa se jih je rešilo. Pozneje bomo opisali zverstva nad bolniki neke bolnice, vendar brez človeških izgub.S tem uničevanjem bolnic in pobijanjem bolnikov so Nemci pokazali kako brezdušno in brutalno si prizadevajo iztrebiti nasprotnika. Enako je postopal tudi italijanski okupator, ki je poleti leta 1942 v Jelenovem žlebu po izdajstvu našel nekaj bolnikov in jih na mestu pobil. Zažgal je tudi bolnico pri Smuki in 2 ranjenca ubil.

UMOR IN POŽIG!

To je načelo, ki so si ga prisvojili tudi slovenski domobranci. Kajti s temi vandali je hodila, morila, plenila v domobranstvo se spreminjajoča bela garda. Eden najhujših zločinov je umor preko 70 letnega kmeta Beceleta in njegove žene v Zagradu pri Novem Mestu. Že med italijansko ofenzivo sta se oba morala 6 tednov skrivati globoko v vodnjaku. Belogardisti so jima že tedaj ubili sina in hčerko. Prve dni Novembra so prišli slovenski izdajalci naravnost k njima domov.

Počakali so ju, ko sta se vračala iz polja. Moža so odgnali v gozd in ustrelili. Ko je žena to slišala je planila med morilce:

«PREKLETI, TISOČKRAT PREKLETI MORILCI, KI SLOVENSKIM MATERAM POBIJATE MOŽE IN SINOVE ZA JUDEŽEVE GROŠE!«


Neusmiljeni udarci so ji pretrgali besedo. A s poslednjimi močmi je bruhnila iz sebe:«Ubijte me, vzeli ste mi vse, hčerko, sina, moža!!! Ubijte še mene! Da vam bo dovolj! PREKLETI!!!«

Počil je strel. Nekdo ki ga je pod srcem nosila slovenska mati, je umoril to nesrečno slovensko mater. Prekletstvo Beceletove matere pa visi nad njim in njegovimi.
7. december 2017 | Zaznamki: M. Šnuderl | Komentarji (28)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 31

Top 5 vpisov


Št. registriranih uporabnikov: 164442
Forum avtorjev: 15847 Forum teme: 34293 // Odgovorov: 1865002
Blog avtorjev: 3566 // Blogov: 85123 // Komentarjev: 1217150
Avtorji fotografij: 25455 // Slik: 217526 // Videov: 19270 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "