LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROŽMANU O ZNAČAJU NOG IN PARTIZANSKE VOJSKE

Oddano: 02.01.2011 ob 04:15:06
Zaznamki:
11., 01., 1943, ARS, pred, tem, arhiv, CK, ZKS
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 
Oceni:

Ogledi 746 | Ocena 2.5 od 24 glasov

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
Očitno tole pretresljivo pismo ni bilo odobreno?
doba
pred 411 tedni
2.
Kapo dol temu Metodu.
Prosim, napiši kaj več o tem. Kateri Metod je to?
Reakcija škofa, če ti je poznana....
Pismo ogromno pove o Rožmanu.
andromaha
pred 411 tedni
3.
Metod Mikuž je bil za komuniste koristno budalo in njihova lutka. To pismo to tudi dokazuje. Če Kocbek ne bi hotel podpisati Dolomitske izjave, so imeli partijci v načrtu, da njega postavijo na čelo "krščanske skupine" v OF. Da je postal duhovnik se lahko zahvali izključno škofu Rožmanu, ki je preprečil njegovo izključitev iz teološke fakultete, kar so predlagali profesorji, ki so kmalu spoznali, da nima potrebnih potrebnih lastnosti za ta poklic.

andromaha,
Škof Rožman je ugodil Mikuževi prošnji in mu poslal stvari, da je lahko on opravljal duhovniško službo med partizani. Če kaj, ta njegova reakcija ogromno pove o Rožmanu, to pismo praktično nič.
Whale
pred 411 tedni
4.
5 partizanska
Rastko Plohl
pred 411 tedni
5.
Whale, sploh se ne opredeljujem, vsaj pouzkušam tako,
samo čitam, ker mi mnoge stvari niso poznane in seštevam in odštevam.

"Da je postal duhovnik se lahko zahvali izključno škofu Rožmanu,
ki je preprečil njegovo izključitev iz teološke fakultete,
kar so predlagali profesorji, ki so kmalu spoznali,
da nima potrebnih potrebnih lastnosti za ta poklic"
Whale, kakšno vezo pa ima ta komentar z zgoraj zapisanim ?

Dolomitsko izjavo pa si tako vsaka stran po svoje razlaga.
Jaz pa sem ji, po svojem premisleku, dodala plus točke.:-)
andromaha
pred 411 tedni
6.
andromaha, posredno zvezo ima. To pismo kaže na komunistično razmišljanje Metoda Mikuža in tako razmišljanje je očitno v zvezi s pomanjkanjem kvalitet, ki jih potrebuje dober duhovnik. Namreč, če bi Metod Mikuž take kvalitete imel potem bržkone ne bi napisal takega pisma. V tem pismu je tudi Mikuž prosil škofa Rožmana naj uvede verske referente v partizansko vojsko. To so tudi po vojni očitali Rožmanu, češ zakaj je imenoval kurate v domobransko vojsko, ne pa tudi v partizansko. Pa je odgovoril, da bi to storil, ampak se noben duhovnik ni javil. No, Metodu Mikužu, ki mu je izrazil tako željo, je to omogočil. Za še enega duhovnika, Lampreta, ki je to službo opravljal samovoljno, pa se ve, da je bil po nalogu partije poslan na bogoslovni študij, da je tam pridobival bodoče duhovnike za komunizem.
Whale
pred 411 tedni
7.
O liturgičnem posodju za partizane in suspenziji Metoda Mikuža je precej napisala tudi doktorica zgodovine Tamara Griesser Pečar. Pa si poglejmo samo majhen del njenih zapisov o škofu Rožmanu in Metodu Mikužu iz njenih številnih knjig:

Tamara Griesser Pečar v knjigi (ekspertizi) Rožmanov proces, Družina, 1996 na strani 96 (opombe so povsod dodane) o blagoru Mikuževe duše piše:

Vsekakor je 26. januarja Stane Mikuž šel po škofov odgovor, ki pa je bil drugačen, kot je upal. Škof ni bil pripravljen, da bi dal pisni odgovor. Metodu Mikužu je po bratu sporočil, da ga zelo skrbi blagor njegove duše in da često moli zanj. Poleg tega je Stanetu mikužu sporočil, kje bi lahko njegov brat dobil predmete za svojo duhovniško dejavnost, nekaj pa mu jih je poslal tudi sam. [78]

[78] Prav tam 402: AS (prej AINZ), Mikuž, str.15. Glede dušnopastirskega dela, tako Metod Mikuž, je škof rekel, da ga razume, ker partizani imajo tudi duše. V politiko pa se na noben način noče spuščati.


V knjigi Razdvojeni narod, Mladinska knjiga, 2004 Tamara Griesser Pečar piše na strani 185:

In čeprav je bil škof Rožman proti sodelovanju z OF, je vendarle pomagal Metodu Mikužu, verskemu referentu v NOB, ko ga je ta prosil za liturgično posodje. Pomagal mu je kljub temu, da je šel Mikuž v partizane brez njegovega dovoljenja. Mnenja je bil, da tudi partizani potrebujejo dušne pastirje. [338]

[338] Mikuža je sicer junija 1942 škof suspendiral, vendar ne zato, ker je bil v NOB. Po vsem, kar je znano, je bil vzrok suspenzije Mikuževo življenje, ki je bilo za duhovnika neprimerno.


V knjigi Cerkev na zatožni klopi, Družina, 2005, Tamara Griesser Pečar navaja na strani 53 pričevanje oziroma zaslišanje kurata postojanke v Semiču, Jakoba Mavca. Mavec je tako med drugim izjavil:

Vidim danes, da je odnos med duhovščino in OF drugačen, kot je bil do zadnjega časa. Pred 3 dnevi mi je namreč verski referent dr. Mikuž osebno povedal, da je škof dr. Rožman suspenzijo umaknil in je po mojem mnenju s tem tacite* priznal, da more duhovnik sodelovati z OF. [183]

[183] Prav tam. Mikuža je junuja 1942 škof suspendiral, vendar ne zato, ker je bil v NOB. Po vsem, kar je znano, je bil vzrok Mikuževo življenje, ki je bilo za duhovnika neprimerno.

Prav tam se nanaša na opombo št. 182 iz iste knjige - [AS III, 80 - 11, Kočevski proces, 89, 28.9.1943.]

Dalje v isti knjigi Cerkev na zatožni klopi v poglavju "Osvoboditev" navaja avtorica na strani 88:

Med prvimi partizani, ki so prišli v Ljubljano, je bil tudi dr. Metod Mikuž. Dne 12. maja je prinesel neki partizan generalnemu vikarju Nadrahu pismo, da bo v ponedeljek, 14. maja v stolnici slovesen Reqiuiem za padle osvoboditelje Ljubljane, ki ga bo daroval Mikuž. Prošt Nadrah je odgovoril, da je zadušnica lahko, vendar naj se Mikuž v nedeljo javi pri njem. Mikuž mu je nato sporočil, da vojaška oblast ne pusti, da bi se on oglašal, temveč da naj prošt pride k njemu v hotel Union. Nadrah se je toliko ponižal, da je res še k njemu v spremstvu tajnika Leniča, ker je bil mnenja, da je Mikuževa suspenzija še veljavna. Mikuž mu jeje povedal, da je razvezo poslal škof Rožman že pred leto dni po pleterskem priorju. Zato reda miru mu je Nadrah hotel dati še pismeni dekret, pa je odklonil. Maša je bila v nabito polni stolnici. [9]

[9] Nadškofijski arhiv v Ljubljani - Vovk, spomini. Pozneje je Mikuž mariborskemu škofu dejal, da mu ponižno vedenje ljubljanskega prošta ni ugajalo.


Kako je torej bilo z Metodom Mikužem, razlogih za njegovo suspenzijo in liturgičnimi predmeti za partizane? O tem izvemo na strani 143 knjige Cerkev na zatožni klopi:

Da pa Rožman kljub vsemu ni kaznoval duhovnikov ljubljanske škofije, ker so sodelovali v t.i. narodnoosvobodilnem boju, kaže primer Metoda Mikuža, ki je brez škofovega dovoljenja zapustil svoje službeno mesto. Nasprotno, izkoristil je 14-dnevni dopust z izgovorom, da se pri sorodnikih (na domu svoje matere) v Praprečah pri Sv. Gregorju, dekanija Ribnica, odpočije in se najé. V resnici pa se je prostovoljno javil pri partizanih in tam čakal na odgovor. Ribniški dekan Viktorijan Demšar je zaradi Mikuževih stikov s paizani prosil celo na na dekanat, da Mikuža odpokliče. Rožman je bil sicer nad Mikužem razočaran, vendar ga zaradi tega ni suspendiral - to je pozneje naredil iz drugih razlogov -, temveč mu je celo pomagal do liturgičnih predmetov. Nedvomno je bil mnenja, da tudi partizani potrebujejo dušne pastirje. [257]

[257] Bogdan Klinar, "Nekatere razsežnosti odnosa med dr. Metodom Mikužem in ljubljanskim škofom dr. Gregorijem Rožmanom", Mikužev zbornik, ed.Zdenko Čepič, Dušan Nećak in Miroslav Stiplovšek, Historia 4, Ljubljana 1999. str. 116 (= Kolar, Mikužev zbornik). Mikužev suspenz je bil objavljen v Ljubljanskem škofijskem listu 10.6.1943. Sicer je okolica škofa govorila. da je bil suspendiran zaradi pritiska na škofa, Rožman sam je utemeljil suspenzijo s sporočilom, ki ga je dobil od verodostojnih ljudi, da živi z dekletom.Kolar, Mikužev dnevnik, str. 126.


Pri ustvarjanju lastnega mnenja o tem vprašanju so nam na voljo seveda še druge knjige. Če pogledamo v knigo Ivana Jana Škof Rožman in kontinuiteta, samozaložba, 1999 o tem na strani 158 v podpoglavju Goreči kaplan Glavač je s škofom imel intervju, izvemo tudi to:

Vprašanje: Ali ste prejeli kakšno povabilo, o katerem komunistična propaganda zatrjuje, da Vam ga ni poslala?
Škof: Prišlo je v moje roke neko povabilo, po kateri poti, ne vem. Jasno je, da nisem dal nobenega odgovora. Ali je to povabilo ali past, ali iskreno mišljeno, kdo more to vedeti...
Vprašanje: Ali je res, kar namigujeta Kocbek in Mikuž, da imajo partizani med duhovniki še nekaj pristašev?
Škof: Jaz ne vem za nobenega. Če onadva poznata duhovščino bolj kakor škof....


Poglejmo končno še pričevanje Staneta Mikuža, brata Metoda Mikuža - ki je bil zaslišan kot priča na sojenju v procesu proti škofu Rožmanu in ostalim avgusta leta 1946. Priča Stane Mikuž je takrat [1] izjavil:

Škof dr. Gregorij Rožman je bil popolnoma točno obveščen o narodnoosvobodilnem gibanju in partizanskih edinicah.Na kratko bom povedal, kako je prišlo do sestanka, ki sem ga imel s škofom Rožmanom. V začetku leta 1943 je bil moj brat Metod Mikuž imenovan za verskega referenta pri Glavnem štabu NOV Slovenije. Kmalu potem sem dobil pismo, v katerem me prosi brat, naj priloženo pismo oddam škofu Rožmanu. Stopil sem v stik z Gregorijem Rožmanom in sem mu to pismo predal 21. januarja 1943. Škof Rožman me je razmeroma prijazn sprejel in je pričel z debato, še preden je pism prebral. Škof je pričel govoriti, da je naš narod majhen in da je nesmisel, da se bori proti velikim imperijem, akor sta nemški in italijanski. Rekel je, da je tudi on za obračun z nemškim in italijanskim okupatorjem, toda ne takoj, marveč ob koncu vojne. Odgovoril sem mu, da je to stališče napačno in da je šel naš narod že na pot brez kompromisne borbe proti okupatorju, ker je le na ta način možno priti do prave in srečne svobode. Škof je na to dejal, da se ne more strinjati z mojim stališčem, ki je tudi stališče OF, ker smo vendarle premajhen narod. Nato sem mu rekel, da je to napačno gledanje, da je Osvobodilna fronta osamljena, temveč da se v tem času borijo vsi narodi Jugoslavije proi okupatorju in da je OF del narodnoosvobodilnega gibanja Jugoslavije. Rekel sem, da šteje Titova vojska že lepo število divizij, ki vežejo v tem času kakih 30 okupatorskih divizij na ozemlju Jugoslavije. Potem je škof nekaj časa premišljeval in mi priznal, da je to pač že druga zadeva. Nato je prešel na drugo priljubljeno temo, na sodelovanje katoličanov s komunisti. Pri tem je mislil na Osvobodilno fronto. Rekel sem mu da je OF splošno narodno gibanje, v katerem lahko sodelujejovsi pošteni Slovenci, prav tako vse poštene stranke, ki se niso kompromitirale v stari Jugoslaviji ali po času okupacije. v Osvobodilni fronti so združeni Slovenci brez razlike na verske in politične ideje.

Nato je škof Rožman prebral pismo mojega brata, ki je bilo vsebinsko razdeljeno na dva dela. V prvem je moj brat natančno obveščal svojega škofa o stanju v partizanih, zlasti o moralnem stanju in zlasti o stanju z dušnopastirskega stališča. Dalje ga je rotil, naj ne verjame vestem iz fašističnih časopisov, na primer "Slovenca" in "Slovenskega doma", naj verjame njemu, kot očividcu, ki je toliko časa v partizanih, ki te stvari lahko dokaže. V drugem delu pisma brat prosi škofa, za nekatere cerkvene predmete, da bo mogel vršiti dušnopastirsko slubo. Nadalje prosi mj brat za škofa za pismen odgovor. Škof me je nato vprašal, če bo njegov odgovor prišel na pravo mesto. Zagotovil sem mu. Nato je škof dejal, da je stvar zanj preveč nova in da jo mora dobro premisliti. Po pismo pa naj pridem 26. januarja 1943.

Ko sem prišel na ta dan k njemu, mi je dejal, da pismenega odgovora ne da, pač pa, da ustmeno sporoča mojemu bratu sledeče misli: Rekel je, da se zelo boji njegovo usodo in da veliko moli zanj. Kar se tiče cerkvenih predmetov, mi je svetoval, kje naj jih dobi. Nekatere stvari je celo sam dobavil in mi jih je tudi dostavil. Po teh dveh razgovorh sem menil, da škof ni popolnoma odklonil našega predloga in sem odgovoril bratu pozitivno. Sporočil sem to na osvobojeno ozemlje in sem v začetku februarja 1943 dobil tri pisma. In sicer pismo mojega brata, pismo Glavnega štaba NOV Slovenije in pismo CK KPS. Pismo sem nato dal kmalu škofu v roke. Škof Rožman je bil še bolj zaprepaščen kot prvič in je zopet prosil odloga. Po odgovor sem prišel 16. febr. 1943. Pisma so bila sledeče vsebine: Brat je prosil škofa, da naj pride na osvobojeno ozemlje, kjer se bo mogel popolnoma v miru porazgovoriti z vodilnimi možmi narodnoosvobodilnega gibanja. Garantiran mu je prost dohod na osvobojeno ozemlje, popolnom prostrazgovor ter prost povratek, ako bi se za to odločil. Pismo Glavnega poveljstva je bilo približno iste vsebine in je prav tako garantiralo škofu popolnoma prost razgovor in prost povratek v Ljubljano. Pismo CK KPS pa je odgovarjalo na klevete provokatorskega pisma, ki mi ga je škof omenil pri prvem razgovoru. Obenem je KPS ponovno zavzela stališče do vere in zagarantirala svobodo vere.

Ko sem prišel po odgovore, me je škof sprejel neprijazno. Rekel je, da je njegov odgovor principielno negativen. Vprašal sem ga, ali je ta odgovor tehničnega ali načelnega značaja. Škof je odvrnil, da načelnega značaja.
Nato je najin razgovor tekel dalje. Razgovarjala sva se o komunizmu, o svobodi vere v Sovjetski zvezi, o Osvobodilni fronti itd. Ponovno sem ga prosil in rotil, da naj se vendarle odzove vabilu Osvobodilne fronte, da naj pride na teren, da se bo lahko razgovoril svobodno o vseh stvareh, ki ga danes mučijo. Odgovoril mi je, da bo počakal , kako se bodo stvari razvile.


[1] Proces proti vojnim zločincem in izdajalcem Rupniku, Rösenerju, Rožmanu, Kreku, Vizjaku in Hacinu, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1946

* tacite - tiho
Herta
pred 411 tedni
8.
Rekel je, da je tudi on za obračun z nemškim in italijanskim okupatorjem, toda ne takoj, marveč ob koncu vojne.
No, kdo pravi, da se je škof Rožman zavzemal za tujo okupacijo Slovenije.
Whale
pred 411 tedni
9.
Mimogrede, sestra Metoda in Staneta Mikuža, Marija, je bila učiteljica na osnovni šoli Vič v Ljubljani.
Mila, ljubeča ženska. Učila me je do četrtega razreda osnovne šole in takrat je po hudi bolezni umrla.
Če sta ji bila brata vsaj malo podobna, sta morala biti dobra človeka ...
sailor565
pred 411 tedni
10.
Kaj je svet majhen;)
doba
pred 411 tedni
11.
Rekel je, da je tudi on za obračun z nemškim in italijanskim okupatorjem, toda ne takoj, marveč ob koncu vojne.

Če z okupatorjem ne obračunavaš sproti, se njegova moč veča in do konca vojne ne pride nikoli.

Whale in njegova razlaga zgodovine!
emonec
pred 411 tedni
12.
In odgovoril je škof Rožman tudi, da bo počakal, kako se bodo stvari razvile. In je tudi počakal.

Italija je kapitulirala jeseni 1943, Nemčija pa je (vojaško že poražena) brezpogojno kapitulacijo podpisala 8. maja 1945.

Škof Rožman se je že 5. maja 1945 odpeljal na ono stran Ljubelja.
Herta
pred 411 tedni
13.
Me zanima zakaj se ni boril proti okupatorjem vsaj takrat, ko se je že videlo, da bodo izgubili vojno? Dokaz, da je dejansko bil za nacije in fašote.
emonec
pred 411 tedni
14.
Zakaj? Če priznavaš aneksijo in se uklanjaš sovražniku, potem se mu vendar ne boš šel po drugi strani upirati. To ne bi bilo načelno, še posebej ker je bilo imenovanje za nadškofa že na poti.
Herta
pred 411 tedni
15.
No, kitko si prebral?

Ali boš zopet podal svojo interpretacijo zgodovine?
emonec
pred 411 tedni
16.
Škof Rožman ni nič bolj priznal aneksije kot tisti, ki so zamenjali svoje jugoslovanske dokumente v italijanske in svoje dinarje v lire. Nihče jih ni silil, da to napravijo. S tem ko so se odpovedali dokumentom in valuti svoje zakonite države in se odločili sprejeti okupatorske dokumente in valuto so z dejanjem pokazali, da "priznavajo aneksijo in se uklanjajo sovražniku", prosto po Herti. In komunisti ter ostali njihovi ofarski sateliti so še največ uporabljali okupatorske potne dovolilnice, celo sami so jih izdelovali ponarejene, če je bilo treba, da ne govorimo o okupatorskih lirah in tako od vseh z dejanji še najbolj priznavali aneksijo Ljubljanske pokrajine k Italiji, kljub vsem praznemu penjenju na ustih proti njej. Razlika je ta, da so oni priznavali aneksijo zato, da bi nataknili slovenskemu narodu svoje totalitarne uzde po vojni in žrtvovali desettisoče slovenskih življenj narod za ta zavrženi cilj med vojno. Po drugi strani pa je bilo to, kar je pri škofu Rožmanu in legitimnih slovenskih voditeljih izgledalo kot "priznavanje aneksije in uklanjanje sovražniku" storjeno izključno iz nesebične ljubezni do tega naroda. Oni osebno niso imeli od teh dejanj, ki jih niso mogli razložiti ljudem, nič, le osramotili so se pri manj pametnih ljudeh, ki ne znajo ločiti videza od bistva. Tudi tisti, ki so jih zaradi tega obrekovali, so parazitsko izkoriščali blagore njihovega "izdajstva". Tudi oni so pošiljali otroke v slovenske šole in uporabljali slovenski jezik v uradih, katerih delovanje so omogočili ti "izdajalci", zaradi teh "izdajalcev" so še naprej lahko uporabljali slovensko univerzo kot poligon za svoje protinarodno izživljanje, samo zaradi Rožmanovega "priznanja aneksije" so tudi njihovi člani iz nemške cone dobili azil v italijanski coni in tam bolj ali manj nemoteno kovali revolucionarno zaroto. In še cel kup dobrin so uživali, ki so bile nedosegljive Slovencem v nemški okupacijski coni, ki niso imeli svojih "izdajalcev" Rožmana in Natlačena (ker so jih nacisti vnaprej odklanjali), ki bi bila pripravljena žrtvovati svoje dobro ime, da bi oni lahko imeli te dobrine in pravice. In namesto, da bi bili škofu hvaležni, da jim je tako šel na roko in olajšal izvedbo nasilnega prevzema oblasti nad slovenskim narodov, od katerega njihovi dediči še danes črpajo večino svoje politične moči, ga še danes nehvaležno lažnivo obrekujejo pred slovenskim narodom. Sicer pa za komuniste to ni nič čudnega. Ne bi bili to kar so, če tega ne bi počeli.
Whale
pred 411 tedni
17.
Ogromno Slovencev je, ki imajo Rožmana radi. Pa čeprav samo zato, ker je maja 1945 sedel v avto in izginil s slovenske zemlje.
Herta
pred 411 tedni
18.
Tisti, ki imamo škofa Rožmana radi, mu prav nič ne zamerimo, da se maja 1945 ni pustil biti linčan, ali v najboljšem primeru gniti v zaporu do konca življenja. Nihče ni utrpel zaradi tega njegovega dejanja nobene škode in ne drži, da je on s tem kogarkoli "pustil na cedilu", kot nam skušajo dopovedovati nekateri hinavski dušebrižniki. Njegovi sovražniki pa so imeli dober razlog, da so mu tudi to dejanje šteli v slabo, ker so mu zavidali, da uživa dobrine, v prvi vrsti svobodo, ki so bile njim nedosegljive.
Whale
pred 411 tedni
19.
Škoda je bila verjetno res minimalna. Škof Rožman se je namreč pred poletom v Ameriko oglasil še na banki v švicarskem Bernu. Grdo bi bilo, če bi zdaj napisala, da samo zaradi njegovih lastnih koristi. Bili so to veliko višji cilji.
Herta
pred 411 tedni
20.
Škof Rožman je v Bernu opravil plemenito nalogo sprostitve zamrznjenih denarnih sredstev NDH, ki so bila potrebna za preselitev v čezmorske države beguncev, katerim je grozila izročitev komunističnim rabljem v Jugoslaviji. Res je, da so bili med njimi verjetno tudi vojni zločinci, ki so zaslužili kazen, toda Titov režim, ki je bil tudi sam krvav do kolen ni bil kvalificiran, da jim sodi. Torej, če ni bilo sodišča, ki bi nepristransko in pravično sodilo njim, kot tudi partizanskim vojnim zločinem, potem je bilo edino pravično, da tudi oni ostanejo na svobodi in škof Rožman je storil dobro delo, ko jim je pri tem pomagal.
Kar pa se morebitnega Rožmanovega osebnega okoriščanja s tem denarjem tiče, pa lahko verjameš, da škof Rožman tega ni počel. Predlagami ti, da si prebereš tretji zvezek knjige Škof Rožman avtorja Jakoba Kolariča, kjer je na 800 straneh opisana njegova medvojna iterpovojna dejavnost in boš videla kako skromno je živel v Ameriki in kako je nenehno prosjačil vernike za darove za zadovoljitev raznih verskih in narodnih potreb Slovencev v izseljenstvu in zamejstvu. Sicer pa tudi Uki Goni v svoji knjigi Resnična Odesa ne omenja, da bi škof Rožman prilastil ta denar, kar itak tudi ne bi mogel storiti, saj je vse finančne transakcije lahko opravljal le s soglasjem tistih, ki so bili pooblaščeni za razpolaganje s tem denarjem.
Whale
pred 411 tedni
21.
Plemenito? Denar in zlato od žrtev, ki so jih v Jasenovcu pobili ustaši - to je lahko plemenita naloga samo zate.
Herta
pred 411 tedni
22.
Sem kar pričakoval te vrste komentar. Pa kako veš, da je bilo v Švici shranjen ravno tisti denar, ki so ga ustaši zaplenili svojim žrtvam? Kolikor je znano je NDH imela tudi davke kot vire javnih dohodkov in njen proračun ter drugo premoženje v javni lasti še zdaleč niso tvorila samo sredstva, ki so bila protipravno odvzeta žrtvam ustaških zločinov. Trditi kaj takega je podobno kot trditi, da je bilo vse državno premoženje povojne Jugoslavije denimo leta 1948 rezultat konfiskacij, nacionalizacij in drugih oblik nasilnih zaplemb, tudi po vojni pobitim desettisočim žrtvam, se pravi da je šlo izključno za "krvavi" denar, pa vendar vemo, da temu ni temu tako. Poleg tega je nekaj premoženja NDH prevzela, oz. nasledila tudi Jugoslavija, ne da bi ga uporabila za izplačilo odškodnin žrtvam ustaškega nasilja. A ta del premoženja NDH pa ni bil krvavega izvora? Torej je po tvoje le komunistični režim smel razpolagati s tem denarjem in to kakor ga je bila volja.
Jaz sem le napisal, da vkolikor je bil ta denar porabljen za evakuacijo beguncev, ki jim je grozila izročitev v Jugoslavijo, v čezmorske države, od koder jih niso izročali (npr. v Argentino), da je šlo za plemenito dejanje, ker je preprečilo, da bi se zgodila krivica. Prav tako sem napisal, da so bili verjetno med temi ljudmi tudi taki, ki so resnično storili zločine in bi zaslužili kazen. Toda ne pred Titovimi sodišči. Na žalost je bilo tako, da so se potem zaradi neobstoja nepristranskih sodišč skupaj z nedolžnimi ušli roki pravice tudi nekateri resnični krivci. A tudi to je bolje, kot pa da bi bili skupaj z nekaterimi zločinci obsojeni tudi po merilih demokratičnih držav nesporno nedolžni ljudje, kot se je zgodilo v Jugoslaviji v prvih tednih po "osvoboditvi". Kot je znano je Titov režim zahteval tudi izročitev Rožmana, poslužujoč se pri tem ponarejenih dokumentov, ki so škofu pripisovale izmišljene antisemitske besede, ki jih on ni izrekel. Približno poldrugo leto je bila njegova usoda negotova in predvsem intervencijam ameriške vlade se je lahko škof zahvalil, da ga Britanci niso vrnili v Jugoslavijo. Upoštevaje tudi to njegovo osebno izkušnjo, mu jaz definitivno štejem v zlo, če se je angažiral da pomaga tudi drugim beguncem, ki jih je zahteval jugoslovanski režim, da jih ne doleti krivica, katera je bila tudi njemu namenjena.
Whale
pred 411 tedni
Oddaj svoj komentar
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
29 30 31 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 1 2

Top 5 vpisov


Št. registriranih uporabnikov: 207953
Forum avtorjev: 15892 Forum teme: 34487 // Odgovorov: 1877626
Blog avtorjev: 3584 // Blogov: 87508 // Komentarjev: 1248904
Avtorji fotografij: 26331 // Slik: 223793 // Videov: 18350
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "