Enako kot v Zvezni republiki Nemčiji, kjer policija nadzira vse ki se javno proglašajo za naciste, bi morala v Republiki Sloveniji policija nadzirati vse, ki se proglašajo za komuniste.

V teh dneh sem zasledil že vsaj 7534 takšnih veleumovanj, tale konkretno je izpod peresa Borisa Šuligoja ( beri Delo 18.11.):

»Tudi za arbitražni sporazum so potrebni sporazum, precejšnja mera modrosti pa tudi zaupanja. Če Janez Janša ve, kako bi bolje izpeljal arbitražni sporazum, ostaja vprašanje, zakaj tega že ni storil. …itd. itd.«


Klišejsko, zakaj ni Janša dosegel arbitražnega sporazuma - zakaj ni Janša klecnil pred Amerikanci!

Ja sveta pomagalka, takle »Pahorjev sporazum« bi bilo brez problemov možno doseči kateremu koli slovenskemu mandatarju, to je sporazum, ki ga Hrvati hočejo vseh 18 let. In kakšna mera modrosti (po Šuligoju) mora odlikovati Pahorja, da dobi gol?

Pahor deluje kot zelo shizoidna, konfuzna osebnost. Ne pozabimo, je predsednik neke čudne stranke, naslednice zloglasne Komunistične partije, ki je med vojno in petdeset let po vojni mučila Slovence z diktaturo proletariata.

Ta naš sluzasti Pahor je letos jeseni naenkrat prekinil blokado Hrvaške, odigral špasteater na Tromostovju s Kosorico in razglasil, da ukinja blokado Hrvaške, ter z največjo možno modrostjo ter prijateljstvom razglaša arbitražni sporazum kot fantastično, enkratno rešitev, drugače bo v Sloveniji izbruhnila nova balkanska vojna, krucefiks – Slovenci smo mu lahko hvaležni, da nas je genijalno otel vojne tik pred izbruhom.

Ne morem se znebiti vtisa, da se je Pahor sam od sebe vrgel na kolena in prosil Amerikance ter Bruselj za podporo, za win-win. Bolj servilno ne bi mogel pokazati Amerikancem, kako »very good boy« je, amerikanofil na prvo žogo, tako velik amerikanofil da si je pripravljen dati avtogol, samo da vesoljnemu svetu pokaže kako razsvetljen social - demokrat je, ki prezira komunizem in nima nič z tem prekletim režimom, fuj in fej, saj v njegovi pisarni visi slika JFK (John Fitzerald Kennedy).

Barbika je lahko tudi zelooooo odločna!!!

Evropa nas ima še vedno za »svinjak Evrope«, Amerika pa še vedno za neke vrste »banana – hruška republiko«. Zares zelo vzpodbudno:
 
»Zelo zanimivo pa je pisanje ameriškega New York Timesa. Časnik ocenjuje, da se je
preobrat v odnosih med državama zgodil po zdravstvenih težavah slovenskega
ministra za zdravje Boruta Miklavčiča med počitnikovanjem na
hrvaškem morju avgusta letos. Pacienta je v bolnišnici obiskal njegov hrvaški
kolega. Miklavčič ob vrnitvi v domovino po pisanju ameriškega časnika ni
skoparil s pohvalami na račun hrvaškega zdravstva.«


op.: "svinjak Evrope" - star izraz Francozov za Balkan.

ZUBLJI NAD PREPADOM

.
Zaprezi, ljubica, razkošja vrance,
da v najin dom ljubezen se pripelje,
nocoj naj nama vrela strast postelje,
naj tvoja kri me vrže med pijance.


Da ti z zobmi razparam oblačila,
me pusti in ne brani se s poljubi,
naj sončne grudi moje čelo snubi,
saj veš, da boš kot greh ga v njih nosila.



Glej, zublje ust imava v bežni lasti,
samo ta hip brsteči sta telesi
pripravljeni na divji smeh propasti,

le to življenju moreva ukrasti.
Ne išči, kaj potem sla v naju vmesi,
ko padeva pod njenimi kolesi!




GONARSKI SONET 1942

Zavlekel sem se za barako v hlad,
oči mi širi luč ko rdeča rana,
od žeje tiha usta so sežgana,
kdaj pljunek bo krvav postal zapad?

Brezmejna je sinjina kot moj glad,
Nekje so moja polja, moja hrana,
nekje mladost mladosti je pijana –
pa kaj bi s tem, že davno nisem mlad!

Umazan črv, ki zdaj zdaj izgine,
ni v meni domačega neba,
le lačen pes sem, ki zdaj zdaj pogine.

O kaj ostalo je še od vsega,
Od hrepenenja duše v visočine:
Za hlebček kruha dal bi kos srca . . .











France Balantič (1921-1943) je pesnik, katerega besede so imele največji vpliv v drugi polovice slovenskega dvajsetega stoletja. Po letu 1945 so njegove poezije umaknili iz vseh knjižnic, ko ga je konec petdesetih literarni zgodovinar Anton Slodnjak omenil v svojem pregledu slovenske literature, so ga vrgli z univerze, leta 1966 je DZS natiskala izbor njegovih pesmi v knjigi Muževna steblika, naokrog je poslala že prve obvezne izvode, potem pa se je vrh komunistične partije drugače odločil in knjigo so poslali v uničenje v papirnico Vevče.
Zakaj? - Pesnik je l. 1943 ob partizanskem napadu zgorel v postojanki na Grahovem. Umrl je kot domobranski častnik. In postal ikona kulturnega odpora proti komunistični revoluciji, leto po smrti mu je Tine Debeljak izdal knjigo pesmi, v njegovo čast so med vojno prirejali recitale, pesniške večere in po njem imenovali literarne nagrade.
Ko bi se zgodovina obrnila drugače in bi denimo l. 1945 vkorakali v Ljubljano Angleži, ki bi povrnili sistem parlamentarne demokracije, bi bil Balantič predstavljen kot dragulj slovenske lirike.
Mladenič krhkega zdravja, ki je bil l. 1942 interniran v italijanskem Gonarsu, lirična duša brez bojevitosti, je po izpustitvi iz italijanskega taborišča, odšel med vaške stražarje in potem domobrance, kjer je deloval kot uradnik na postojanki. Svojih stihov ni le živel, po njih je tudi umrl: pod partizanskem ognjem je dobesedno zgorel v obstreljevani stavbi.

Povzeto po Dr. Bernardu Nežmahu