Pastelno plava
tok reke,
kako hitro se menjava
obraz naravne estetike.
 
Azurno plapola
tok reke,
deroče nič več ne buta,
odplavljene so prepreke.
 
Ptički žvrgolijo,
osamljen jezdec harmonizira,
tulipani cvetijo.
 
Odprta pripira
v kaos, "privlačne" sile težijo,
Nadaljuje, svet ga ne ovira.
10. september 2017 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (3)
kruha in iger si želi narod,
ko veselo prepeva melodije
tisočerih zlomljnih src
naj ljubezen ne preneha obstajati,
naj nas odreši vseh muk,
še prej pa naj nas zavede v pozabo,
ker uživanje na koncertu
bo napravilo naše duše site.
kaj ti mar če si Jona želi sestre nazaj,
poj, Jona, poj!
"zdaj povzdigni srce svoje
jezik glasno naj zapoje"
Jona pojma nimaš, po čem ti srce hrepeni,
k čemu ti um teži.
S kruhom se nažiraj,
z igrami čas zabijaj.
Ker žur je največji sovražnik trpljenja,
ampak pazi,
sovraštva ne izgovarjaj glasno,
s protiukrepi si boš jamo kopala,
poj, Jona, poj!
kruha in iger si želi narod,
kaj vejo vsakdanjci,
kaj je za njih najboljše...
5. junij 2017 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (1)
Uterus, ti bolemična prasica.
ob rožnem slonu se zderaš na mojega sorojaka,
jaz se napijam, kot vlak
z zamudo, a še vedno dospem do cilja.
ti se nažiraš povsod. 
v gimnaziji se začne tvoje žrelo,
krvoločno, kot shizoidni kanibal, stradati.
si odpustila mašilom?
odpuščaš svoje delavce, ki te branijo,
opuščaš njihove množitelje,
spuščaš pregrado pregreha. 
naj bo vol tisti, ki poskrbi za produkt.
a pozabljaš, Uterus,
ti nisi roda morskih konjičkov.
tvoji hobiji segajo dlje od poznavanja,
rodnih vrst Ginkgo biloba in Hippocampus.
saj barvaš tudi pobarvanke,
na njej so želve,
žabe, ribe, lipe, raki,
laki bez l.
na njej so pobarvani vsi s Krvavo Črno.
Krvavo Črno kot bljuvaš Krvavo Črno,
bulemična prasica.
se zavedaš da je greh zavreči na pol prebavljeno hrano?
Greh.
naj sede ti globoko v dušo.
Greh.
bog ga bo našel.
bog vidi vse.
Le to da so te na silo pitali,
kot pitano gosko, vtiskovali svoje cevi v tvoje žrelo.
racal si kot so ti rekli,
Uterus, greh je biti bolemična nosečnica.
obdrži kar ti je bilo "Podarjeno".
31. maj 2017 | Komentarji (3)
Svaljka se bistrost,
po pegah našega sonca,
ob vsakem razpadu vodika,
se bistrost zaiskri.
 
Ko rojevajo se novi atomi,
bistrosti nihče ne potolaži,
bistrosti nihče ne uspe zaustaviti,
saj bistrost je svoj akter.
 
Danes se bistrost izraža,
na vidni strani sonca,
tam kjer razpada vodik,
 
Svaljka se bistrost,
ob spremljavi violin,
svaljka, da izpira saje.
20. maj 2017 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (0)
na mednarodni dan preprečevanja samomorov
se abigail zbudi v šoku
očetovo veselje ji teče po krvološkem omrežju
od srca v roke ki grabijo
te se ne ustavljajo
dokler ne držijo adamovega jabolka
želi si ugriza
kje je goljufiva kača
da jo zvabi na stran poti
ji pokaže drevorede cvetočih sadežev
rdečih kakor rumena reka
rdečih kakor Huang He ko naplavi polje tulipanov
rdečih kakor peta ahila
sem kot ahil
rdeč tulipan
boljši kot vrtnica
a s svojim telesom na ne pravem mestu
sem kot ahil
umrljiv kot polbog
človek
človeških lastnosti
živalskih nagonov
a z močjo polboga
upravljam s kronopisom lastnega življenja
bom morda kot ahil
zapisan pod trojo
iskano tisoč let
zmišljeno v enem desetletju
če se ubijem
ali premagam boga v njegovi lastni igri
abigail se tega nesme več spraševati
čeprav ji direktorrica narekuje obratno
zakon o nasprotjih ji dovoli
da vsakdan bolj grabi
hrepeni
živalsko hrepeni po prepovedanem adamovem jabolku
grize v žabje krake iskoč
okusa kačinega sadeža
v boginjo se bo spremenila
če le malce zaužije to nadnaravno poslastico
ji je kdo povedal da obstaja
alternativa ko se
riba levi
in kača psuje s polžem v žrelu
ima ona možnost sesti na olimp
brez zadušitvenega koščka
v grlu kjer
očetovo veselje ponikne
kot jezero v mesecu juliju
juliju z nožem v hrbtu
se ahil smeji
a abigail ju kljub svoji
novopečeni božanskosti
svežem premazu nektarja po telesu
ki se cedi iz ureznin
bulji
otrpela
trpi
abigail božanstvo iz proleteriata
bulji ahila v adamovo jabolko
8. maj 2017 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (1)
Včasih razmišljam, da bi odplul,
po Jadranskem morju. Tam bi začel.
Odplul bi proti svežemu zraku,
nekje je treba začeti reinkarnacijo.
Nekajkrat se dogodi,
da kdo ne pripluje nazaj.
Nekajkrat na vsake nekaj ploven.
Nekajkrat je bolj pogosto v zadnjem času.
Nekajkrat so utonili ljudje brez identitete,
nekajkrat so utonili ljudje brez dostojanstva,
nekajkrat so jim ga ukradli,
nekajkrat so jim vrnili odtrgano.
Nekajkrat so bili ti na boljšem, kot oni na cilju.
Na cilju, ki to ni.
Tam, kjer murke cveto,
in se druge blati.
Se zavedaš teže vseh oseb na dnu morja?
 
Včasih sanjarim, da odletim,
proti goram in nazaj v sotesko. Tam bi končal.
Jadral bi proti višjemu dobremu,
orel bi postal.
Še večkrat sanjarim,
da nisem jaz.
Ali pa si je tako le lažje lagati,
lažje potuhniti v komformacijo brezdelja,
kjer ni motivacije, kjer ni truda, kjer lebdiš.
A vendarle je tebi vse drugo kot komfortno.
Zakaj ne odletim, v deželo,
kjer trajanje ne omejuje uma bolj kot dejanja.
Saj ta dežela ni tako stran,
tam je, čez drn, reko in ocean.
Lahko pa pride slastna dežela,
medonosno življenje k tebi,
le zamisli si jo,
začni živeti v njej.
Ne reci si nikoli, ker veš, da tako ne prideš daleč.
Se zavedaš teže besede nikoli? Za vedno? Zadnjič?
Nikoli več ne vdihni,
nikoli več ne jej mastnega bureka, ko si pijan,
nikoli več ne pij,
nikoli več ne spi,
nikoli več se ne sprehajaj po parku,
nikoli več ne jokaj,
nikoli več se ne zvijaj od bolečin,
nikoli več se ne smej,
nikoli več ne nastopaj,
nikoli več ne delaj drame,
nikoli več ne kupi nove knjige,
nikoli več ne liži sladoleda,
nikoli več se ne odpravi na morje,
nikoli več ne ugotovi da si priviligiran,
nikoli več se ne napij,
nikoli več ne lulaj po dolgi vožnji,
nikoli več ne doživi orgazma,
nikoli več se ne razjezi,
nikoli več se ne ugrizni v ustnico,
nikoli več ne podaljšaj počitka po kosilu v 2 urni spanec,
nikoli več ne odpri piva,
nikoli več ne najdi odličnega novega komada, ki ga noben ne pozna,
nikoli več ne božaj psa,
nikoli več ne voli alternativne stranke,
nikoli več se ne udeleži marihuana marša,
nikoli več ne ljubi,
nikoli več se ne druži s prijatelji vse do jutra,
nikoli več ne občuduj raket,
nikoli več se ne zafrkavaj iz teorij zarot,
nikoli več ne prdni,
nikoli več se ne jokaj od smeha zaradi debilne komedije,
nikoli več ne ugotovi kako so nekateri ljudje striktno podcenjeni,
nikoli več ne ugotovi kako so drugi striktno precenjeni,
nikoli več ne najdi zadnjega parkirnega mesta,
nikoli več ne pleši,
nikoli več se ne potepaj v dežju,
nikoli več ne glej,
nikoli več ne objemi bližnjega,
nikoli več ne vdihni svežega zraka,
nikoli več se ne kepaj,
nikoli več ne zboli,
nikoli več me ne ogovori,
nikoli več ne živi.
 
 
 
 
 
Se zavedaš teže besedne zveze nikoli več?
Se zavedaš lepote pestrosti občasnih dejavnosti?
30. april 2017 | Komentarji (3)
1 2
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163583
Forum avtorjev: 15836 Forum teme: 34260 // Odgovorov: 1863646
Blog avtorjev: 3557 // Blogov: 84540 // Komentarjev: 1210256
Avtorji fotografij: 25363 // Slik: 216251 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "