Obhajam kot slovo,
odhajam kot slovo,
kot slava slavljencu brez torte.
Jem prazne pogače,
zrno na zrno,
utopična plača,
zrno na zrno,
anksiozna palača.
Moje telo je že dolgo tuj tempelj,
nisem tu,
a stojim si ob strani.
Nisem tu, ne danes,
ne ko nastopijo urice škržatov.
Črn pesek sipljem iz svojih ušes,
med tem predem kot sfinga.
Črn pesek sipljem iz svojih oči,
svetlobo prelivam kot nanocevke,
od svojih oči, k tvoji globini.
Ne znam se nagledati te tople črne bojazljivosti,
ne boj se ko prodiram v tvojo črnino,
najprej z enim prstom,
izvam smeh, radost orošenih lic.
Ne boj se antilopa,
sem afriški princ,
ki sanja slovo,
hodim takrat v svojem templju,
po vsem pesku ki sem si ga izsipal,
črn pesek, zlate ljubezni.
Črn pesek, se usuje, ko prodrem,
s svojo ebovino  v tvojo medonosno toplino.
Med se preliva med peskom,
med, ki kliče mleku v slovo.
Jutri sem tvoj tempelj,
jutri, ko nastopi zarja na moja stopala,
bom vstal. Prerojen. Nov.
Svoj tempelj ebovine,
bom zamenjal za črno palačo,
zrno na zrno, kamen na kamen,
globina,
zrno na zrno, kamen na kamen,
toplina,
zrno na zrno, kamen na kamen,
črnina. 
Vrzi kamen, če si brez greha,
oplodi filozofijo krščanstva s svojimi kamenimi modi.

Jajca potrebuješ, da se daš kastrirati!
25. maj 2018 | Komentarji (3)
Sipljem modrosti izrečene,
morje sprosti valove uročene,
zibam most mladosti nepotešene,
prodiram v smrt norosti - mene.
Berem požirke in pregrehe,
koder sega njihovo breme,
sledim jim v brezno apatije,
kličem jih po imenu melanholije.
V znak padem od bolečine zlega ugriza,
jabolku sem grešni kozel,
zebri konec mavričnega niza.
Sedečega puščavnika čaka tnala,
urbani cvet na lasi vozel,
in beseda pesek je postala.
30. april 2018 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (2)
Nekje tam je kraj, kjer sem srečen,
ob bistrem ozračju in toplini duha,
poplesavam kakor varuhi okoli ognja pokorščine
v ritmu lastnega tleskanja,
v ritmu  petja osamele matere,
žalujoče za svojim sinom.
 
Nekje tam je kraj, kjer sem srečen,
prikimavam svojemu domu,
naravnemu okolju rdečega blata
in prevelikih dreves,
da bi jih posekal za proizvodnjo,
prevelikih za moje lastništvo.
 
Nekje tam je kraj, kjer sem srečen,
spim na deblih in sprehajam koze,
iščem v družbi mojih sorodnikov
včasih hrano, drugič boga,
da smo zvečer v vetru in ob sončnem zahodu,
skupaj zbrani na sredini tabora.
 
Nekje tam je kraj, kjer sem srečen,
med nami besede in obljube ne veljajo,
po nasmehu se zmenimo
vse, kar je potrebno za preživetje,
tamburin je presežek,
petje pa nuja, ki nas spremlja vsepovsod.
 
Nekje tam je kraj, kjer sem srečen,
želim si zgolj toliko kot potrebujem,
dam ti, kar imam, in vzamem manj kot nudiš,
na skupnem ležišču si nudiva ljubezen,
ko je noč črna bolj kot najini zenici,
ki odsevata žarke veselje v srcih.
 
Nekje tam je kraj, kjer sem srečen,
jezik in misli so mi odveč,
srce me vodi, vse do tvojega pogleda.
Ko me najdeš tam, 
me zapusti  v miru in s pokorjenim umom,
saj ni pametno zbujati mesečnika.
12. marec 2018 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (5)
Kot bi solze tekle po mojem obrazu, 
sem čutil božanskost tvojega dotika,
praviš, da te ne brigam, po angelskemu izrazu
sodeč, si želiš le še popolnega hipnotika.
 
Pogledaš me v dušo, v izogib mrazu,
ki se dere iz notranjega nevrotika,
v objemu tanke veje, segaš po dokazu,
da morda v meni najdeš vročega erotika.
 
A jaz, o tem le sanjam,
prihaja črni potok joka,
prijetnosti izganjam,
 
deklica temnooka,
žalost oznanjam,
beži v smeri mojega toka.
25. februar 2018 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (1)
Nekoč bom povsod,
morda me boš takrat vdihnila
in začutila moj rezek priokus, rod
gostih misičnih vlaken nikoli pozabila.
 
Kdo ve, kdaj se vrne občutek,
se ti bo obrnil želodec
v trenutku asociacije na zmečkani osnutek,
ali ko boš spoznala, da bil sem rojen vrvohodec.
 
Nekoč bil bom kot novo srce povsod,
bil bom kot jezero, smog, gora in znoj,
obdajal bom le najboljše vido kot sod,
 
sedel bom v tvojih rokah, pripravljal se na (u)boj,
zmanjkalo me bo tu, ali bil bom povsod,
ljudje bodo zame strmeli v kamen nad menoj.
19. februar 2018 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (6)
Danes duša boli.
Danes me duši.
Danes žalost v meni ne spi.
 
Korak za korakom,
v temi, kjer se obrazne poteze
mojih praznih oči ne zatipajo,
koder pogled pustih lic ne sega več v daljavo,
skrunjeno bulji v tla.
Dante, Dante Alighieri, odpri vrata,
naj vstopam vse dokler,
ne stopim pred nebo.
Ob travniških bilkah,
mukah in neprestanim petjem krokodiljev,
da tečejo solze v potokih,
čistijo ledeniška tla našega pekla,
čistijo ledeniška tla našega pekla.
 
Danes trkam na vrata,
boli, ko trkam,
a želim vstopiti,
saj tu ni več mesta zame.
14. februar 2018 | Zaznamki: Poezija | Komentarji (0)
1 2 3
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 31 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30



Št. registriranih uporabnikov: 198142
Forum avtorjev: 15886 Forum teme: 34459 // Odgovorov: 1875702
Blog avtorjev: 3584 // Blogov: 87059 // Komentarjev: 1244402
Avtorji fotografij: 26291 // Slik: 222963 // Videov: 18361
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "