Po zmagi azzurrov nad Američani je milanska Gazzetta dello Sport, ki je poleg pariškega L'Equipa bržkone najboljši športni časnik na svetu, poročilo o tekmi objavila pod velikim naslovom »Bella Italia« (Lepa Italija).

Po včerajšnjem porazu z afriškimi prvaki iz Egipta v Gazzetti o lepoti ni več govora. V kakšnem slovenskem časopisu bi lahko napisali »Bela Italija«. Bela kot zid, bela zaradi bledice ob porazu, bela od strahu pred izpadom.

Obeta se poslastica med Brazilijo in Italijo
Po Rossijevski evforiji po tekmi z ZDA, ko so mladeniča iz New Jerseyja časopisi (z Gazzetto d. S. vred) že selili iz Villareala v Milan, je prišla (huda) ura nekoliko drugačne resnice. Italijani so zagotovo odlično turnirsko moštvo, ki pa od časa do časa zaniha. Na tako kratkem turnirju, kot je Pokal konfederacij, je to lahko tudi usodno. Brazilci bodo na zadnji tekmi morali igrati vsaj na remi, saj bil v primeru poraza z Italijo lahko celo izpadli, če bi Egipt seveda uspel premagati Američane. Tudi to ne bo lahko, a faraoni bodo zdaj vsem skušali dokazati, da zmaga nad svetovnimi prvaki ni bila le preblisk (sploh, če upoštevamo njihovo žalostno podobo na kvalifikacijskih tekmah za SP z Zambijo in Alžirijo).

Retro-look (z rahlim popravkom)
Skratka, Italijani imajo problem, in to takšnega, da pogovori z njihovim prvim navijačem S. Berlusconijem o odstopu koščka morja (prosto po I. Sanaderju) trenutno niso možni. Silvio je besen… Po razkritju packarij s Sardinije ne more niti več deklicam mirno plačevati honorarjev za zabavo. Zdaj pa še to – poraz z Egiptom. Ni hujšega, pa naj je gospodarska kriza na svetu še tako huda. A poraz Lippijeve četice je imel tudi pozitivno plat: vpitje zaradi rezultatske krize je nekoliko preglasilo vsaj modne kritike na račun dresov na Pokalu konfederacij. In Italija je dežela mode, Milano pa njeno glavno mesto na tem občutljivem področju. Za kaj gre? Samo za Pokal konfederacij so se namreč v Nogometni zvezi Italije in opremljevalcu Pumi odločili za poseben retro-look (z rahlim popravkom). Azurnomorde majice so nekoliko posvetlili, in sicer v toliko, da so ujeli barvo italijanske reprezentance iz let 1934 in 1938, ko so naši laški sosedje osvojili svoja prva naslova svetovnih prvakov. Tedaj je italijanska reprezentanca igrala v črnih hlačah. Nič čudnega, saj je bil takrat na oblasti fašizem z Ducejem na čelu. Nekaj črnega je pač moralo biti. Seveda bi Mussolini najraje videl, če bi tedaj azzurri igrali tudi v črnih srajcah, a ni šlo… V tistih časih je bila črna rezervirana le za sodnike. Nič hudega – hlače in nogavice so bile dovolj jasno (in temačno) znamenje, sodniki (tudi tuji) pa so tedaj tako in tako sodili, kot da bi bili fašisti. Za Italijo, pač.






























Avgusta dresi spet temnejši
No, in ker se celo v trenutni italijanski zmešnjavi ni dobro preveč odkrito bratiti z dediščino fašizma (kar bi si lahko za vzor vzeli celo nekateri v naši zmešnjavi), so namesto črne Pumini strokovnjaki izbrali modno rjavo. Seveda temno, saj so se s svetlo rjavo nekoč šopirili nemški nacisti. A zamenjava črne z rjavo ni pomagalo. Veliko Italijanov je ogorčenih: modra je presvetla, rjava pa od daleč preveč podobna črni… Mar smo Urugvaj, se sprašujejo. No ja, zdaj se morda sprašujejo, če bodo končali kot Urugvaj na zadnji tekmi z Brazilijo. Naj vas spomnim: bilo je 0:4. Medtem je italijanska zveza že sporočila, da bodo dresi od avgusta naprej spet temnejši. Azurni. In hlače bele. Bele kot sneg.

Fifa odstranila televizijske zaslone ob igrišču
Ko pa smo pri Egipčanih: Srečko Katanec, ki se bo v prihodnjih mesecih verjetno pospešeno učil arabščine, bi rekel – kapo dol. Afriški nogomet je, ko se ekipe razigrajo (ali jim to dopusti tekmec) prava paša za oči (Bella Africa!). Kar me moti, pa je predvsem nagnjenost k teatralnosti, ko gre za preprosto krajo časa ali prevaro sodnika. No, morda pa je bila neumnost branilca Al-Muhamadija na tekmi z Brazilijo dovolj velika šola: če se po igri z roko v 90. minuti ne bi zvijal po tleh in ne skušal sodnika Webba prepričati, da si je v žaru požrtvovalnosti ob vratnici razbil glavo, Anglež verjetno niti ne bi imel časa spremeniti svoje odločitve. Tako pa je prav v premoru, ki je četrtemu sodniku očitno omogočil kratek pogled posnetka na televizijski ekran, kot za Brazilijo spremenil v enajstmetrovko (Al-Muhamadija pa izključil). Protest Egipčanov, da so si sodniki na nedovoljen način pomagali s televizijskim posnetkom, je FIFA sicer zavrnila. A zakaj so potem sprejeli tudi odločitev, da na Pokalu konfederacij (od včeraj naprej) ne bo več nameščenih televizijskih zaslonov med obema klopema (in v neposredni bližini prostora za četrtega sodnika)?
23. junij 2009 | RTV Kategorija: Šport | Zaznamki: Dnevnik, Igorja, E., Berganta | Komentarji (0)
Španci so že »in«, torej v polfinalu, Južnoafričani še niso »out« (toda kaj, ko so Borovi Iračani »on«). In Novozelandci?

Kaj lahko povemo o »kivijih« (seveda ne gre za sadje, pač pa tamkajšnjega ptiča, ki ne more leteti, saj nima kril)? Ja, kaj pa hočemo. Ti so »down«, tako zemljepisno kot tudi nogometno. Kaj pa bi pričakovali od reprezentance, katere vzdevek je »All Whites«!? Bela je barva nedolžnosti in s tem tudi naivnosti. Tako pač igrajo. In kaj lahko pričakujemo od nogometašev iz države, katere nacionalni simbol je ptič brez kril?! Ko se srečajo z nacijo debeluhov s Tonge, so seveda okretnejši. Kaj pa, ko pridejo kaki Nigerijci (»Super Eagles«) ali Srbi (»Beli orlovi«)? To je flota drugačne vrste! Še naši planinski orliči (četudi kdaj tudi v vrabčji izvedbi) lahko letijo više.

Zakon, prvi na svetu
Ko gre za Špance, ne kaže izgubljati besed. So zakon, prvi na svetu. Nesporno in – vsaj upam – tudi za dolgo časa. Pri čemer jih v nogometu nikoli nisem preveč maral. Z njimi je bila vedno ena sama matrarija. Še v času bivše Jugoslavije. V redu, tisto dramatično dodatno kvalifikacijsko tekmo za nastop na SP 1974 v Frankfurtu (13. februarja tistega leta) so »plavi« (in z njimi tudi Brane Oblak) dobili z 1:0. Kakšna zmaga pred 63 tisoč gledalci na starem Waldstadionu?! Lepa, a težka. Če ne bi bili med gledalci večinoma jugoslovanski gastarbajterji, bi bili Španci pogumnejši.

Španske nočne more
Kakor koli že, kasneje so bili Španci nekajkrat razlog za nočne more. 30. november 1977! Marakana, Beograd! Odločilna tekma za odhod na SP v Argentino. Pa ti ga pritisne v 70. minuti Rubén Cano. Gol za Špance! Gol za Argentino! Gol Argentinca, ki je Španijo popeljal v Argentino … In to še ni vse – takoj po golu je španski selektor Ladislav Kubala (slovaško-poljsko-madžarskega rodu, ki je igral za reprezentance Češkoslovaške, Madžarske, Španije, Katalonije in Evrope) iz igre provokativno potegnil Juanita in na igrišče poslal njegovega klubskega kolega pri Realu Santillano. Provokacija! Zakaj že?! Kdo bi vedel!? V redu, Juanito je s palcem navzdol pozdravljal žvižgajoče navijače. No, končalo se je tako, da mu je nekdo s tribune – še preden je medtem žal že pokojni Juanito pritekel do klopi za rezerve – v glavo zabrisal steklenico. Katastrofa! Na srečo je Juanito preživel (imel je trdo glavo). Po legendi naj bi steklenica priletela iz dela na tribuni, kjer je bil transparent »Navijači iz Kopra«. Po še eni legendi je šlo za stekleničko »Radenske« (tedaj še s precej CO2). A verjetno gre za zlobna namigovanja iz časa Miloševićevske gonje proti Sloveniji. Morda pa je le bil Knjaz Miloš. Ali pa, če želimo vse skupaj naprtiti ZDA in CIA – Coca-Cola…

Sörensenova izmišljena enajstmetrovka
Kje sem že ostal? Aja, pri španskih bolečinah. Gremo naprej: SP 1982 – Valencia. Tekma med Španijo in Jugo, ki jo je menda odločil zlobni danski sodnik Lund Sörensen. Ki si je pri vodstvu »plavih« (ki so bili v resnici beli) z 1:0 izmislil penal za Špance po prekršku Velimirja Zajca izven kazenskega prostora (seveda – izvajal in uspešno izvedel ga je prav Juanito). Na koncu je Španija zmagala z 2:1, Jugoslovani pa so – razočarani in skregani (se spominjate zaradi česa?) že po prvem delu šli domov. Če ste pozabili razlog za kreg, naj vas spomnim – afera »kopačka«. Adidas ali Puma?

Slavili tudi v Ljubljani leta 1990
Španci so zmagali tudi v Ljubljani 26. maja 1990, ko so z Osimovo (mislim selektorja, ne Osimskih sporazumov) Jugoslavijo igrali prijateljsko pripravljalno tekmo za SP v Italiji. O tej tekmi sem imel čast poročati kot novinar in nikoli ne bom pozabil tedanjega ljubljanskega župana Jožeta Strgarja na sprejemu v čast španski reprezentanci na Magistratu. Ob vsakokratnem rokovanju se je tako globoko priklonil, da so Butragueño y compañeros mislili, da so na Japonskem (čisto zares, vam pravim). Ne rečem, da ni bilo nesimpatično … No, in potem je dobri stari Emilio dosegel še edini gol na tekmi … Pa naj potem še kdo reče, da nismo gostoljubni…

Festival Dragana "Piksija" Stojkovića
Je pa res, da se je potem Juga še pravi čas pred dokončnim razpadom v kri in pepel za španske bolečine mučiteljem bikov maščevala natančno en mesec kasneje v osmini finala SP v Veroni. Bil je festival Dragana »Piksija« Stojkovića, ki je zadel tako v rednem delu kot tudi v podaljšku. To je bila zagotovo ena najlepših zmag bivših naših v nogometu.

Zakaj ne moremo biti sočasno srečni in zlati?
Tudi ko gre za naše zdajšnje naše, je Španija lahko sopomenka slabovoljnosti. Amsterdam 2000 je bil sicer fenomenalen dogodek in tudi poraz z 1:2 je bil časten. A, primojduš, zakaj so naši naši takoj po izenačujočem golu (v skorajda komični koprodukciji ZZ in M. »J.« Osterca) pozabili na tistega presnetega Etxeberrio?! Remi bi bil pravičnejši. In Špance bi imeli rajši. In potem še usodni Gvangdžu 2002? 1:3. Pa kaj 1:3! Tam se je nad vse nas zgrnilo prekletstvo 63. minute… Urok Šmarne gore, ki še traja. Ko se je enotna Slovenija v trenutku razdelila na stranko Srečkov in stranko Zlatkov. Je Slovenija razklana zaradi rdečih in belo-črnih, Pahorja in Janše? Kje pa?! V politiki vlada prava idila. Vsi – vključno z vmesnimi - imajo najrajši oblast, zato jo v resnici tudi prav bratsko in sestrsko delijo. Prepiri ali interpelacije so samo teater absurda za naivno občinstvo. Naš globok prepad v resnici poteka med pripadniki nekdanjega selektorja in nekdanje številke 10. To je naša usoda! Zakaj ne moremo biti sočasno srečni in zlati?

Smo krivi mi? Ne. Ker je krivdo najtežje priznati samemu sebi in ker med slovenske nacionalne športe sodi tudi prelaganje krivde na druge, je odgovor v tem primeru jasen: krivi so Španci.

Sijajnejše reprezentance ta čas ni
A po dolgih mukah, ki jih je v nogometu imela »la furia roja« sama s seboj, so se odkupili za vse grehe. Spravili so se sami s seboj, zato se lahko spravimo z njimi tudi mi. Sijajnejše reprezentance ta čas ni. Boljših od Torresa in Ville v napadu v reprezentančnem nogometu trenutno ni. In zvezne vrste z baskovskim in katalonskim Xav(b)ijem, Fabregasom, Davidom Silvo … Capdevilo … Še obramba je čisto OK. In Iker Casillas je že dolgo odličen. Sploh pa, od 1. maja 2004 smo Evropska unija. Volitve v glomazni EU-parlament nas sicer ne zanimajo, toda s Španci smo eno in isto. Zmaga Španije je tudi naša zmaga! iVamos!

Priznam, da me je malo zaneslo, ko sem napisal, da ne kaže izgubljati besed. Pa sem jih našel preveč. A splet prenese marsikaj. Še več kot papir. Navsezadnje turnirja še ni konec. In bafantje upajo na špansko utrujenost ter osredotočenost na polfinale. Bora pa uri svoje… Kaj so že? Ja, Saladinovi orli (iz iraškega grba na zastavi). Ubogi kiviji.
Življenje piše zgodbe, ki si jih ne more izmisliti niti najbujnejša domišljija. Ena izmed takih, neverjetnih, je življenski tok očeta Darija Srne, zame trenutno najboljšega hrvaškega reprezentanta. Že mogoče, da je na sredini prijateljski tekmi v Mariboru, ki bo očividcem bržkone še dolgo ostala v spominu (kot prva domača tekma slovenske reprezentance sploh, ki je bila odigrana na pravem sodobnem nogometnem stadionu), blestel Ivan Rakitić. Toda Darijo Srna, kapetan Šahtjorja, je duša te ekipe.

Ljubitelje športa, ki jih načeloma moti vpletanje družinskih, takorekoč intimnih podatkov v poročanje, sicer razumem, a navsezadnje vsi v vsem iščemo zgodbe. Zanimive, presunljive, osupljive… Navsezadnje družinske zgodbe dodobra zaznamujejo posameznike. Da Srna igra tako, kot igra, je neločljivo povezano s tem, kar je. Njegov odnos do nogometa in življenja pa je zaznamovala neverjetna življenska zgodba njegovega očeta Uzeirja Srne, ki ga je vihra druge svetovne vojne med drugim odpihnila v sirotišnico v Murski Soboti, kjer ga je posvojila družina Kelenc. Uzeir Srna je tako postal Mirko Kelenc. A le za nekaj časa.

Zgodbo je v teh dneh uredil in objavil moj novinarski kolega Jonathan Wilson, prav tisti Jonathan Wilson, ki je avtor zanimive knjige o vzhodnoevropskem nogometu »Behind the Iron Curtain«, pred dnevi pa je izdal novo (»Inverting the Pyramid«), ki govori o zgodovini nogometne taktike. Drugi dan jo berem, res je dobra.

Skratka, Wilson zgodbo o Srni (v svojem blogu na www.guardian.co.uk, »prodal« pa jo je tudi Telegraphu) povzema takole.

Darijov oče Uzeir Srna se je leta 1940 rodil v vasi Gornji Stopići v vzhodni Bosni. To področje so aprila 1941 najprej pregazile nemške okupacijske sile, kmalu pa so se tu začeli brutalni spopadi med srbskimi četniki in hrvaškimi ustaši (večji del Bosne je pripadel marionetni hrvaški državi). Nekega dne so četniki vpadli v G. Stopiće in med krvoločnim divjanjem ubili mati Uzeira Srne: umrla je v goreči hiši, saj zaradi nosečnosti ni mogla zbežati. Uzeiru je življenje rešil oče, s katerim se je, skupaj s starejšim bratom Safetom, skril v gozdu. Naposled so se zatekli v Bosanski Šamac, kjer se je v popolni zmešnjavi malček Uzeir izgubil in se kot begunec znašel v Sarajevu. Po številnih naključjih je končal v sirotišnici v Murski Soboti, kjer ga je po nekaj mesecih posvojila družina policijskega uradnika Kelenca. Tako se je Uzeir Srna prelevil v Mirka Kelenca.

Uzeirov oče in starejši brat Safet sta ostala v Bosanskem Šamcu. Iskanje izgubljenega otroka med vojno je bilo preprosto nemogoče. Oče je dobil službo v neki kavarni, kjer pa ga je zadela usoda: ubil ga je zablodel naboj, medtem ko je stal pred hišo, v kateri je delal. Safet je ostal sam, pridružil se je partizanom in po vojni ostal v vojski. A iskanja mlajšega brata ni opustil. Nasprotno: postajal še bolj odločen. Po srečnem naključju je v Nišu, kamor je bil premeščen, srečal slovenskega častnika, ki je poznal zgodbo o malih bosanskih beguncih, ki so prišli v sirotišnico v Murski Soboti.

Mimogrede, in to nima zveze s Srno: v Nišu je zrasel Dragan Holcer (Holzer), kasnejši zvezdnik Hajduka, rojen ob koncu vojne v taborišču v Zwieslu na Bavarskem. Njegov slovenski oče je še pred njegovim rojstvom padel v partizanih, mati, sicer italijanskega rodu, pa je bila iz Niša, zato je po vojni Holcer živel tam.

Torej, ko je Safet Srna izvedel, da bi bil njegov brat lahko v Sloveniji, se je odpravil tja (k nam, torej), kjer ga je po nekajtedenskem iskanju uspel najti. Bil je odločen in navkljub prepričevanju Kelenčevih, da bo Uzeirju/Mirku v Sloveniji bolje, je brata vzel s seboj. Mirko Kelenc je tako spet postal Uzeir Srna.

Mladost je preživel v revščini v Bosanskem Šamcu, kjer je poslej živel. Prav zaradi lakote se je izučil za peka, a službe ni dobil. Preselil se je k sorodnikom v Sarajevo, opravljal vse mogoče službe, in začel igrat nogomet – kot vratar. Poskusil je pri NK Sarajevu, kasneje odšel v Beograd, se vrnil v Bosno, vstopil v vojsko in pristal v Busovači.

Da je naposled pristal v Metkoviću, kjer se je kasneje rodil Darijo, je prav tako splet naključij. Uzeir Srna je kot vratar Jedinstva iz Busovače navdušil skavte zeniškega Čelika. Bil je posojen različnim klubom, kot rezervni vratar pa je nekega dne s Čelikom odpotoval na prijateljsko tekmo v Metković z Neretvo. Ker se je (edini) vratar Neretve tik pred tekmo poškodoval, so Uzeirja Srno prosili, da zaigra za Neretvo. Branil je tako dobro, da so ga v Metkoviću želeli obdržali. Srna se je strinjal in ostal tam. V Metkoviću se je za nekaj ustalil, poročil, dobil prvega sina – Renata, in ponovno odšel – v Francijo, kjer je delal in igral štiri leta.

Po vnovični vrnitvi v Metković se je poročil drugič, dobil še dva sina – Igorja in Darija - ter delal kot voznik tovornjaka in na koncu postal trener mladincev Neretve, kjer se je začel prebijati mali Darijo.

Nadaljevanje je uresničena nogometna pravljica: nadarjenost Darija Srne so opazili v največjih hrvaških klubih, a oče Uzeir je bil previden. Mnogi klubi so želeli privabiti sina, a hkrati od družine pod mizo zahtevali denar. Darijo Srna je potem pristal v Hajduku, saj je bil tedanji trener Ivan Gudelj najbolj odločen in – pošten.

Darijo Srna zdaj blesti za hrvaško reprezentanco in Šahtjor, Uzeir pa še vedno živi v malem stanovanju v Metkoviću. Sin je očetu v zahvalo podaril avtomobila znamke BMW in Mercedes, a ju Uzeir ne mara. Rajši je sam na noge postavil pekarno. »Dariju svetujem, naj rajši varčuje,« pravi Uzeir, ki je bolj od vsega vesel, da je sin rodnemu mestu podaril igrišče iz umetne trave.

Dariju Srni oče in družina po lastnih besedah pomenita vse. Največje zadovoljstvo mu je prav to, da lahko oče vsaj na stara leta živi mirno življenje. Brezskrbno ni, saj mora skrbeti za sina Igorja, ki ima Downow sindrom. Tudi zato Darijo Srna vsak gol posveti svojemu bratu, katerega ime ima vtetovirano na prsih. To je veljalo tudi za mariborskega, pa četudi je bil dosežen z enajstmetrovko.

Niko Kranjčar, ki si v hrvaški reprezentanci s Srno navadno deli sobo, je svojega kolega označil za najbolj podcenjenega evropskega nogometaša. To morda drži. A ne poznam igralca, ki bi igral z večjim žarom in – zadovoljstvom. Predvsem pa: veljave človeka nikakor ni mogoče izraziti z denarjem.
22. avgust 2008 | Kategorije: Angleški.., Slovenski.., .. | Kategorije: Šport | Zaznamki: Nogomet | Komentarji (41)
V (že dopustniškem) pričakovanju velikega finala vsaj zame v mnogih pogledih navdušujočega evropskega prvenstva, sem pobrskal po svojem nogometnem spominu in predvsem občutkih, ki so povezani s špansko in nemško reprezentanco.

Kot sem že napisal, je ena mojih prvih tekem, ki se jih spomnim, »zgodovinska« v Frankfurtu leta 1974 med Jugoslavijo in Španijo. Kasnejše svetovno prvenstvo v Nemčiji istega leta je prvo veliko nogometno tekmovanje, ki ga pomnim. Tedanji nemški »Elf« mi ni bil simpatičen iz treh razlogov: prvič zato, ker je v prvem delu v Hamburgu izgubil s tedanjo Vzhodno Nemčijo (0:1), kar se mi je zdelo čudno. Šele kasneje sem razumel ozadje tekme v Hamburgu. »Zahodni« Nemci so na športnih srečanjih z brati iz »vzhodne cone« vselej igrali težko, ker je prevladoval nekakšen sentimentalni pristop. Na zahodu Nemčije so na takšne tekme vsaj navzven vedno praviloma gledali nepolitično. Zdelo se jim je nenaravno in nekako nehumano, da si nasproti stojita dve nemški reprezentanci. Povsem nasprotno je bilo na drugi strani: za t.i. Nemško demokratično republiko so bila neposredna srečanja z Zvezno republiko Nemčijo vedno metafora za razredni boj in spopad dveh sistemov, v katerem takorekoč mora zmagati predstavnik delavske in kmečke države (torej Vzhod). Prav zato so na tekmi prvega dela (vzhodni) Nemci igrali kot nori, (zahodni) Nemci pa se niso znašli. Seveda pa je imela zmaga »Vzhoda« (strelec edinega gola Jürgen Sparwasser je bil kasneje na vzhodu nekaj časa nacionalni junak, nato je padel v nemilost, nakar je še pred padcem zidu pobegnil na Zahod) tudi dodaten stranski učinek: z zmago so si vzhodni Nemci zagotovili napredovanje v drugi del, kar je že pred tem uspelo že zahodnim. Skratka, ni izključeno, da je šlo pri porazu dejansko za bratsko pomoč zahoda vzhodu.

Kakor koli že – v drugem delu je (Zahodna) Nemčija premagala Jugoslavijo (nisem pozabil gola Gerda Müllerja, ki je enega izmed obeh golov dosegel sedeč na tleh!), kar je bila druga zamera, največja pa se je zgodila v finalu, ko je domača reprezentanca (nezasluženo?) porazila favorite (tudi mojega) srca – Nizozemce. Res pa je, da mi je bil v nemški reprezentanci eden izmed nogometašev izrazito simpatičen – Paul Breitner, gostolasi in brkati Bavarec (kasneje si je omislil še brado), ki bi s svojo indivudialnostjo in nekonformistično igro ter ustreznim nastopanjem v javnosti bolj sodil v nizozemsko reprezentanco. Kasneje je, tako kot Günther Netzer, igral pri madridskem Realu. Po krajši prekinitvi reprezentančne kariere je Breitner, že kot veteran, še enkrat igral v finalu SP – leta 1982 v Madridu, ko so Nemce povozili Italijani. Tedaj sem z vsem srcem navijal za naše zahodne sosede, ne toliko zato, ker bi mi bili simpatični, pač pa zaradi sramotne tekme nemške reprezentance v prvem delu z Avstrijo (1:0) v Gijónu: ekipi sta se preprosto dogovorili o izidu, ki je ustrezal obema, in tako izločili simpatično alžirsko reprezentanco. Ta je pred tem na fantastični tekmi premagala nemško izbrano vrsto.

Za vse hudo gorje, ki so mi ga povzročili Nemci leta 1974, so se dve leti kasneje na evropskem prvenstvu v Jugoslaviji maščevali reprezentanti tedanje Češkoslovaške. Še prej sem moral doživeli evforično-travmatični polfinalni fiasko na tekmi med Jugoslavijo in Nemčijo. Evforija je bil prvi polčas (2:0 za YU), travma pa vse, kar je sledilo, predvsem goli Dieterja Müllerja in podaljšek, v katerem so Nemci poteptali uspe na uspeh ekipe, v kateri sta vidni vlogi igrala tudi Brane Oblak in Danilo Popivoda.

Kasneje je prišla Córdoba 1978 in evropsko prvenstvo v Italiji leta 1980, ki je bilo v mnogočem precej nespektakularno. Spomnim se bolj ali manj dolgočasnega finala med Nemčijo in Belgijo ter »match-winnerja« srečanja – robustnega igralca HSV Horsta Hrubescha, ki je bil bržkone inspiracija za Arnolda Schwarzeneggerja pri stvaritvi Terminatorja…

Skoraj natančno deset let kasneje sem z nemško reprezentanco na svetovnem prvenstvu v Italiji doživel bližnje srečanje druge vrste: kot mladi poročevalec s svojega prvega velikega nogometnega tekmovanja. Z legendarnim snemalcem Tinetom Golobom sva spremljala dogajanje v ozadju prve tekme SP v Milanu, na prenovljenem San Siru, med Jugoslavijo in Nemčijo. To je bilo eno mojih najlepših nogometnih doživetjem, predvsem ko sva ob bučanju polnega stadiona ob robu igrišča korakala za predvideno mesto za golom. Nemci okrog izjemnega Lotharja Matthäusa so tedaj zmagali s 4:1 in napovedali pohod na vrh (kar jim je na koncu tudi uspelo), a jugoslovanska reprezentanca, v kateri je nastopal tudi Srečko Katanec, ni igrala tako zelo slabo. Tudi »modri« so imeli na tem prvenstvu vidno vlogo, predvsem ob zmagi v osmini finala nad Španci, ki jih je »sesul« Dragan »Piksi« Stojković. Žal se je pot bržkone najboljše jugoslovanske nogometne reprezentance vseh časov končala v četrtfinalu in po enajstmetrovkah z Argentino. To je bilo tudi zadnje veliko prvenstvo reprezentance nekdanje skupne države.

Kot sem še napisal, Špance asociiram s Slovenijo, ne le zaradi dveh medsebojnih tekem na Evru 2000 in SP 2002. Tik pred začetkom svetovnega prvenstva leta 1990 je v Ljubljani na prijateljskem srečanju z Jugoslavijo gostovala španska reprezentanca. Glede na to, da sem se na Poljanski gimnaziji dve leti učil špansko, sem smel poročati o bivanju Špancev v Sloveniji. Vse je bilo zelo poučno, od organizacije ekipe do stikov s španskimi novinarskimi kolegi, ki so se zdeli kot z drugega planeta. Njihov temperament in delovna vnema sta me prevzela, še posebej, ker se je pri nas tedaj delalo in poročalo povsem drugače.

Ne glede na bistveno tesnejšo poklicno in sorodstveno povezanostjo z Nemčijo (zares, sorodstva pa v dnevniku Evra 2008 že dolgo nisem omenjal), iz navedenega jasno kaže, da do španske reprezentance gojim bistveno večje simpatije kot do nemške.

A tudi, če skušam možnosti obeh reprezentanc pred finalom ocenjevati kar se da objektivno, je Španija, vsaj v mojih očeh, pred Nemčijo. Os Iniesta-Xavi H.-Silva se mi zdi izjemna, ko se ji pridruži še Fabregas, ji ni para. Na tekmi z Rusi me je (dokončno) navdušil Sergio Ramos, upam, da se bo v finalu razigral še Torres. Če pa ne on, pa Güiza. Nemci imajo nekaj izjemnih posameznikov, zagotovo najmanj Ballacka in Lahma. Če na zadnjih dveh tekmah ne bil odlično igral tudi Schweinsteiger, jih v finalu ne bi bilo. Če se bo ponovil portugalski scenarij iz četrtfinala, imajo možnosti za naslov tudi Nemci.

A upam, da bom končno doživel tudi špansko zmagoslavje – leta 1964, ko so osvojili edino lovoriko, me še ni bilo na svetu, 20 let kasneje sem jih videl izgubiti finale Evra 1984, ko pa sem bil na strani Francije – zaradi krivice iz Sevilje leta 1982. In kdo jo je tedaj – na SP 1982 - zagodel Francozom? Nemci, seveda.

Zato upam na rezultat:

Španija-Nemčija 3:1.
28. junij 2008 | Kategorije: Euro 2008 | Kategorije: Šport | Zaznamki: Euro 2008 | Komentarji (4)
Gol Philippa Lahma ob izteku tekme je pomagal obuditi mit o Nemcih, ki grizejo do konca. V resnici gre le za mit, ki, vsaj po mojem, že dolgo ne velja več. Paradoksalno je, da je gol dosegel prav Lahm, po mnenju njegovega soigralca pri Bayernu Hamita Altıntopa, najinteligentnejšega nemškega nogometaša (njegov vzdevek je »Manager«). V redu, paradoksalno ni to, da je gol dosegel domnevno najinteligentnejši igralec na igrišču, pač pa tisti, ki je imel na tekmi nenavadno veliko težav. Lahm, po mojem mnenju celo najboljši nemški igralec na prvenstvu, je bil večji del tekme videti precej izgubljen, predvsem v obrambnih nalogah. Oba turška gola sta prišla po »njegovi« strani, tudi sicer sinoči ni blestel. Kar velja za večji del nemške ekipe. Zaslužijo si čestitke za prvi gol, ki je bil majhna mojstrovina Podolskega in meni (osebno) nič kaj mojstrsko učinkujočega Bastiana Schweinsteigerja, drugi gol Kloseja pa je bil predvsem posledica popolnega black-outa Rüştüja Recberja…

Nemci so z igro v bistvu hudo razočarali, Turki so bili predvsem v prvem polčasu boljše moštvo, pravzaprav bi si zaslužili najmanj podaljške. Toda kaj je v nogometu sploh zasluženo?

Verjetno nisem edini, ki se prepričan, da so zdesetkani Turki prav sinoči pripravili svojo najboljšo predstavo na tem prvenstvu. V prvem polčasu so sicer s pridom izkoriščali naravnost neverjetno statičnost Nemcev, ki so se izrazito premalo gibali, v tem pogledu so bili za razred slabši kot na tekmi s Hrvati. Pravzaprav kaže Turkom kar malo zameriti, da v prvem delu niso dosegli več kot le enega gola. Ne glede na nemško zmedenost so se pokazali kot ekipa, ki je bila vredna polfinalnega nastopa na evropskem prvenstvu, še posebej brez Nihata Kahvecija. In če pomislimo, da so imeli toliko kaznovanih in poškodovanih igralcev, z Emrejem Belözoğlujem vred, da se je vročekrvni Fatih Terim odpovedal tako »Nemcema« Yıldırayju Baştürku in tudi Halilu Altıntopu (Hakana Şükürja v nobenem pogledu nisem pogrešal), je sinočnji dosežek Turkov vreden vsega občudovanja. Če bi zadnji prosti strel izvajal izjemno motivirani Hamit Altıntop, ki je svoja zadnja dva reprezentančna gola (z Norveško lani marca) dosegel iz prostih strelov, bi bilo morda še drugače.

Toda Turki, ki so na tem evropskem prvenstvu vodili vsega skupaj 13 minut (in skoraj prišli v finale), so dosegli več, kot bi lahko v sanjah pričakovali. Bili so še boljši, kot ob tretjem mestu na svetovnem prvenstvu. Kapo dol, vsa čas, srečno pot domov.

S komer koli bodo zdaj igrali Nemci – njihov finalni nastop bo za končno zmago moral biti bistveno boljši. Predstavljam si, da bo njihov najbolj motiviran igralec Michael Ballack, mož, ki je tako ali drugače izgubil že toliko finalov: v Ligi prvakov dvakrat (z Bayerjem iz Leverkusna in letos s Chelseajem), z reprezentanco pa je (z Brazilijo izgubljeni) finale SP 2002 v Jokohami izgubil že v polfinalu – zaradi parnega rumenega kartona. Odveč je dodati, da se je pot Nemcev na svetovnem prvenstvu pred dvema letoma končala na tekmi za tretje mesto.


Kaj bi bilo bolje? Nemčija-Španija ali Nemčija-Rusija?

Oba para bi bila zanimiva. Če bi sodil po ekipah, bi v finalu rajši videl Špance. Prvenstvo so začeli zares furiozno (z Rusi!), sem velik navijač Fernanda Torresa in Cesca Fabregasa (škoda le, da ne igrata v pravem angleškem klubu). Ne morem si kaj, da ne bi čutil nekakšne bližine do Špancev tudi zato, ker so se ob obeh nastopih slovenske reprezentance na Evru 2000 in SP 2002 pomerili z našimi. Posebej prijeten je spomin na tekmo v Amsterdamu (ne glede na poraz), predvsem zaradi ozračja na tekmi. A tudi dejstvo, da je korejsko srečanje (oziroma dogodki po njem) pravzaprav končalo zlato obdobje slovenskega reprezentančnega nogometa, sem prebolel. Na obeh tekmah so naši igrali dobro, a Španci so bili boljši. Zdaj bi si, prvič po dolgih letih, zaslužili tudi finalni izziv.

Sploh pa, če se spomnim dramatičnih tekem s Španijo še iz časa stare Jugoslavije. Ena prvih tekem, ki se jih sploh spomnim v življenju, je tista dodatna kvalifikacijska za svetovno prvenstvo v Nemčiji leta 1974. Igrali so jo 13. februarja tistega leta na starem frankfurtskem Waldstadionu, Jugoslavija pa je z Branetom Oblakom v ekipi (in po zaslugi strelca Josipa Katalinskega), zmagala z 1:0. Tako si je na istem stadionu prislužila otvoritveno tekmo prvenstva pol leta kasneje z Brazilijo (0:0). Zelo sem si zapomnil tudi škandalozno srečanje v Beogradu 30. novembra 1977, ko sta se Jugoslavija in Španija v neposrednem dvoboju borili za nastop na svetovnem prvenstvu v Argentini. Ta tekma je sledila neverjetni zmagi »modrih« v Bukarešti (6:4), končala pa se je klavrno. V 70. minuti je Španec argentinskega rodu Rubén Cano najprej dosegel edini gol na tekmi, le nekaj sekund zatem pa je pri menjavi Juanito-Santillana nekdo iz občinstva s steklenico zadel v glavo odhajajočega španskega nogometaša. Urbani mit iz tistega časa, ki nikoli ni bil potrjen, pravi, da je steklenica priletela s tistega dela tribune »Marakane«, na kateri so bili gledalci s transparentom »Navijači iz Kopra!« Ne vem pa, če je to res? Lepo bi bilo, če bi nam naši bralci pomagali pri razkritju tega misterija.

Lahko bi rekli, pa čeprav tedaj nisem bili niti v Beogradu, še manj pa na tribuni, da sem imel zaradi tega do Špancev v nogometnem smislu vedno kanček slabe vesti. Morda tudi zato, ker je kasneje Juan Gómez González, imenovan Juanito, zvezdnik madridskega Reala, doživel še veliko hujši udarec usode (kot je bila beograjska steklenica): leta 1992 je, star komaj 37 let, umrl v prometni nesreči.
In ko sem že omeni Rubéna Andrésa Cana Martíneza: tedaj je igral za madridski Atlético, s katerim je v tisti sezoni (1977/78) postal španski prvak. Trener pa je bil: Luis Aragonés Suárez.

In s tem sem že pri trenerjih: če bi se moral opredeliti za Španca ali Guusa Hiddinka, potem je odgovor, vsaj zame, jasen: Hiddink (no kidding). Tip je zares neverjeten, službe v Rusiji se je, prepričan sem, da ne le zaradi bajne plače, lotil neverjetno sistematično. Z denarjem Romana Abramoviča so v Rusiji v zadnjih letih zgradili 82 pripravljalnih nogometnih centrov za mladino (cena: okroglo pol milijarde evrov), ki jih nadzira Nizozemec. Njun skupni cilj (Abramovič je tudi glavni vir Hiddinkove plače pri Nogometni zvezi Rusije) je naslov svetovnih prvakov leta 2010. Fascinantno pri Hiddinku ni le to, da je z vsako reprezentanco, ki jo je vodil, dosegal lepe uspehe, pač pa tudi dejstvo, da je tako različne nogometne kulture, kot so nizozemska, korejska, avstralska in ruska, pripravil do skupnega: vse njegove reprezentance so kot nore tekle do onemoglosti.

Kaj jim Hiddink pove, da tako tečejo. Kaj jim da jesti? Nizozemski časnik »De Telegraaf« je pred dnevi napisal, da naj bi Hiddink svoje moštvo po zmagi nad Švedsko povabil na nočno večerjo, na kateri so se morali najesti rdečega mesa. Kdo ve, če je to res? Res pa je, da so nekaj dni kasneje Rusi Nizozemce povozili z igro v podaljšku.
Pri Hiddinku občudujem tudi njegovo odprtost in odkritost: na nemških televizijah ARD in ZDF, ki jih v času prvenstva še največ spremljam, imajo z njim redne intervjuje. Govori obširno in v odlični nemščini.
A nekaj je tudi res: Hiddink je kot trener osvojil le en velik mednarodni naslov – zmagovalca Pokala prvakov s PSV Eindhovnom. To je bilo pred 20 leti. Z reprezentancami je bil uspešen, a dlje kot do četrtega mesta na svetovnih prvenstvih (z Nizozemsko 1998 in Južno Korejo 2002) ni prišel.
Seveda so tudi mene mladi Rusi, posebej ne več tako mladi Aršavin, navdušili. Toda vsaka tekma je drugačna, spomnite se Nizozemcev? Predvsem pa, Aršavina smo videli v najlepši luči, še nič pa v malo manj lepi. Občasno se hitro razhudi in tedaj je zrel za neumnosti, ki navadno prinesejo izključitev. V evropskih pokalih jih je že bilo nekaj takih, v reprezentanci pa na zadnji tekmi kvalifikacij z Andorro, zaradi katere ni smel igrati na prvih dveh tekma Evra 2008. Skratka, za Ruse bo tekma s Španci velika preizkušnja, kot je še niso doživeli. Mar ni prav Hiddink govoril o tem, da ima še vedno precej naivno moštvo.

Počakajmo, kako se bodo znašli v vlogi, ki je doslej še niso spoznali.

Predvsem pa se veselimo nove tekme Evra 2008. Veliko jih ne bo več.

Moja napoved:
Španija-Rusija 3:1.

PS:
Sinoči sem tekmo Nemčija-Turčija spremljal na ZDF. Prvi izpad slike je bil šokanten, nakar so Nemci prevzemali sliko švicarske televizije, ki je signal v centralo prevzemala neposredno s stadiona v Baslu po optičnem kablu. Verjamem pa, da je bila panika med televizijci po vsem svetu zelo velika. Kar je še razlog več za moje veliko olajšanje, da letošnje prvenstvo spremljal le kot gledalec.

PS II:
Himne…
Današnja primera sta zanimiva.
Ste se vprašali, zakaj španski nogometaši ne pojejo himne?
Odgovor je prepost: španska himna (Marcha Real/Kraljevski marš) nima uradnega besedila. Besedil, ki pa so vsa neuradna, je sicer več. Ob tem je zanimivo, da je po lanskem obisku nogometnega stadiona Anfield Road v Liverpoolu (kjer je slišal petje pesmi You'll Never Walk Alone) predsednik španskega olimpijskega komiteja Alejandro Blanco ponovno sprožil pobudo za iskanje za besedilo na obstoječo glasbo. Naposled so izbrali zmagovalca, a so zmagovalno besedilo po petih dnevih umaknili. Bilo je preveč nacionalistično in je v javnosti vzbudilo zgražanje predvsem Kataloncev, Baskov in Galicijcev.

Zato lahko danes vsi pojete špansko himno…
La, la, la, la, la,….

Mimogrede, v Evropi sta še dve državi z nacionalno himno brez besedila: Bosna in Hercegovina ter San Marino…

Kaj pa Rusija?
Ta ima od leta 2001 za himno spet melodijo stare himne nekdanje Sovjetske zveze, oziroma tisto, ki je veljala od leta 1944. Do tega leta je bila himna SZ namreč znamenita Internacionala. Sovjetsko himno 1944-1991 je uglasbil skladatelj Aleksander Aleksandrov, prvo besedilo (posvečeno okrutnemu diktatorju Stalinu) pa je zložil pesnik Sergej Mihalkov. Po razpadu SZ je imela Rusija za himno t.i. Domoljubno pesem, leta 2000 pa je tedanji predsednik Vladimir Putin ponovno vrnil staro (sovjetsko) himno, a sprva brez besedila. Šele kasneje so za novo besedilo prosili: Sergeja Mihalkova (letnik 1912), ki je po več kot pol stoletja po svojem prispevku za himno SZ dodal še besedilo za himno Rusije – na isto glasbo. Sergej Mihalkov je, čisto mimogrede, tudi oče slovitih režiserjev Andreja Mihalkova-Končalovskega in Nikite Mihalkova (ki ga bržkone poznate po režiji in glavni vlogi v filmu Sleparsko sonce).



Tu je rezultat (samo 1. kitica)

Россия — священная наша держава,
Россия — любимая наша страна.
Могучая воля, великая слава —
Твоё достоянье на все времена!

Славься, Отечество наше свободное,
Братских народов союз вековой,
Предками данная мудрость народная!
Славься, страна! Мы гордимся тобой!

Izgovorjava:
Rasija – svjaščenaja naša deržava
Rasija – ljubimaja naša strana
Magučaja volja velikaja slava
Tvajo dostojanje na vse vremena!

Slavsja atečestva, naše svabodnoje
Bratskih narodov sajus vjekovoi
Predkami danaja mudrost narodnaja
Slavsja strana mi gardimsja taboi!

Pomen:
Rusija, veličastna Rusija,
Rusija, naša ljuba dežela,
Mogočna volja in velika slava,
Naj bosta tvoji na vse veke

Slavna naša svobodna domovina,
Bratskih narodov stoletna zveza,
Ljudska modrost, predana od prednikov
Slavna dežela, ponosni smo nate.
26. junij 2008 | Kategorije: Euro 2008 | Kategorije: Šport | Zaznamki: Euro 2008 | Komentarji (5)
Polfinale evropskega prvenstva: Nemčija – Turčija.

To je sanjska tekma za vsakogar, ki je pred dvema letoma doživel poletno nogometno pravljico v Nemčiji. Pravzaprav gre za nekakšen nenadejan podaljšek svetovnega prvenstva.

Večji del prvenstva sem preživel v Berlinu, v katerem je bilo navijaško navdušenje največje, v mnogočem pa so ga začinili berlinski Turki, predvsem v četrti Kreuzberg, ki slovi kot najbolj »turška« v prestolnici. Prvič v novejši zgodovini Nemčije se je namreč zgodilo, da so se turški prebivalci Berlina množično in srčno opredelili za Nemčijo. Razlog je bil preprost: turška reprezentanca se na svetovno prvenstvo ni uvrstila (po dramatičnih dodatnih kvalifikacijah s Švico). V vsesplošnem navdušenju nad nogometom in predvsem sproščenim veseljačenjem v navijaških conah (največja je bila prav pred Brandenburškimi vrati v Berlinu) so se tudi nemški Turki želeli opredeliti. In najbliže so jim vendarle bili – Nemci.

Dogajanje tedaj je bilo zelo zanimivo. Na t.i. Fanmeile v Berlinu je bilo med obiskovalci nadpovprečno veliko turških mladenk in mladeničev, ki so si na obraze pobarvali nemške in turške zastave. Ne glede na vse težave integracije in socialno odrinjenost na obrobje, so nekateri prav v teh trenutkih Nemčijo prvič sprejeli kot svojo pravo domovino. Prav navijaške cone so bile kot ustvarjene za turško mladino – dostop je bil brezplačen, v veselju ob glasbi in skupinskem spremljanju nogometa so se zlili z mednarodno množico, otresli so se tudi spon tradicije, ki so jo iz Turčije s seboj prinesli očetje, matere ali celo dedki in babice. Po prvenstvu so nekateri nemški sociologi celo navdušeno ugotavljali, da je svetovno prvenstvo, v kombinaciji z nemškim tekmovalnim uspehom in uveljavitvijo navijaških con, v bistveni meri pripomoglo k hitrejši integraciji mladih prebivalcev Nemčije turškega rodu. Res pa je, da je napredek v integraciji mladih pri nekaterih povečal medgeneracijski prepad: na eni strani nemška prevladujoča kultura (»Leitkultur«), na drugi strani pa tradicija staršev in starih staršev, ki so v Nemčijo večinoma prišli iz revnejših delov Anatolije in ki še vedno skeptično gledajo na radikalno modernizacijo Turčije. Da ne bo pomote, njen utemeljitelj Mustafa Kemal, imenovan Atatürk, je umrl leta 1936… Tudi na Dunaju je podobno, tudi tam so priseljenci iz Turčije večinoma tradicionalisti, navezani na domače običaje in, v precej večji meri kot na primer carigrajska inteligenca, na vero: tekmo med Turčijo in Hrvaško so, denimo, spremljali ločeno – moški v svojih lokalih, ženske (večinoma v naglavnih rutah, ki so v Turčiji takorekoč osrednje politično vprašanje) in otroci v svojih… Šele po koncu tekme so bili skupaj, v plesu na ulicah Ottakringa…


Kakšna razlika v primerjavi s prizori, ki sem jih pred dvema letoma doživel v Berlinu. Po zmagi na tekmi za tretje mesto so mladi nemški Turki po Berlinu uprizorili pravi pravcati avtomobilski korzo, veselo mahali z nemškimi in turškimi zastavami in s svojim temperamentom okužili tudi »nemške« Nemce.

Nenadejan uspeh turške reprezentance na evropskem prvenstvu in tekma z Nemčijo je nemške Turke dvignil na noge. Prav za današnjo tekmo so pred Brandenburškimi vrati spet uredili navijaško cono za okroglo milijon ljudi. Dejstvo je, da bodo Turki navijali za Turčijo, Nemci pa za Nemčijo. A po svetovnem prvenstvu je izhodišče vendarle drugačno, zato ne pričakujem kakšnih posebnih izgredov. Nasprotno. Identifikacija z nemško reprezentanco med mladimi Turki je ostala, pa čeprav v obliki nezavednega refleksa… Dejstvo, da za nemško reprezentanco igrata dva nogometaša poljskega rodu (oba starša Podolskega sta Poljaka, kakor tudi Klosejeva mati, medtem ko je oče šlezijski Nemec), Mario Gómez, čigar oče je Španec (mati pa Nemka), pa tudi Kevin Dennis Kurányi, ki ima celo tri potne liste (poleg nemškega še brazilskega in panamskega), njegov oče pa je madžarskega rodu, kaže na to, da tudi nemški nogomet postaja vse bolj globaliziran.

Res je, da se večina, kakih 80 odstotkov v Nemčiji rojenih nogometašev turškega rodu (s Hrvati je podobno) odloča igrati za turško reprezentanco. Razlog ni le v tradicionalni navezanosti na domovino staršev, pač pa tudi na dejstvo, da imajo v turški reprezentanci večje možnosti za nastop. To velja tudi za Hamita Altıntopa, ki je na tem evropskem prvenstvu pripravil večino turških golov. Fant je rojen v Gelsenkrichnu, od koder je doma Schalke 04, zdaj pa je član münchenskega Bayerna. Skupaj z bratom Halilom, ki je še vedno član kraljevsko modrih, sta bila v sezoni 2006-2007 edina v Gelsenkrichnu rojena člana slovitega kluba… V včerajšnjem intervjuju za Spiegel Online je Hamit razložil svoje nenavadno dvojno življenje: doma, v krogu družine, je Turek, v siceršnjem življenju Nemec. Ko sliši igrati turško himno, ga še vedno prevzame domoljubje do Turčije, v kateri pa ni nikoli živel. Njegov brat dvojček, ki ga »car« Fatih Terim (to je vzdevek selektorja) ni uvrstil v reprezentanco za Evro 2008, je imel z vključitvijo v turško ekipo precej težav, saj je bržkone preveč nemški…
Seveda nam to kaj prida ne pomaga v napovedih pred današnjo tekmo. Morda le v toliko, da tipičnih nemških lastnosti že zdavnaj ni več, in da je tudi turške težko opredeliti. Razen ustvarjalnega kaosa, ki preveva ekipo, in o katerem sem z navdušenjem pisal že pred začetkom prvenstva. Zares: niti en relevanten nogometni pokazatelj ne govori v prid turški uvrstitvi v polfinale evropskega prvenstva. Nimajo zares vrhunskega vratarja (Rüştüjeva napaka na tekmi s Hrvaško ob golu Klasnića), imajo počasno in ne preveč zanesljivo obrambo, nimajo t.i. playmakerja, v napadu se Nihat dolgo ni razigral, enako pa velja tudi za Tuncaya). Nepopustljivost? Seveda! Toda to menda ne more biti odločilno.

Današnji uspeh Turkov bi bil, ne glede na vse, svetovna, da ne napišem, vesoljska senzacija. V vseh pogledih nepozabna, tudi če odločilnega gola ne bo dosegel tretji vratar Tolga Zengin, ki bi ga Terim v 119. minuti pri izidu 4:4 (polčas 3:0 za Nemčijo) poslal na igrišče.

Berlin bo v vsakem primeru doživel nepozaben večer.

Zato (v skladu s tem, da vedno povsem zgrešim) napovedujem: Nemčija-Turčija 4:0.

In še nekaj:

Že od otroštva me pri nogometu zelo navdušujejo himne, ki sem si jih vedno rad brundal. Za lažje spremljanje ceremonije pred tekmo vam predstavljam obe besedili današnjih himen s prevodom (prosto po meni).

Turčija

İstiklâl Marşı (Marš neodvisnosti)


Korkma, sönmez bu şafaklarda yüzen al sancak;
(Brezskrbno je zasijala jutranja zvezda)
Sönmeden yurdumun üstünde tüten en son ocak.
(V novi luči plapola naša zastava, plapolaj)
O benim milletimin yıldızıdır, parlayacak;
(Dokler stoji naš zadnji dom in se v naši domovini kadi zadnje ognjišče)
O benimdir, o benim milletimindir ancak.
(Naša zvezda, naš večni sijaj, ti si naša, tvoja so naša srca)






Nemčija

Das Deutschlandlied (Pesem Nemčije)


Einigkeit und Recht und Freiheit
(Enotnost in pravica in svoboda)
Für das deutsche Vaterland!
(za nemško očetnjavo)
Danach lasst uns alle streben
(Vsi stremimo k temu)
Brüderlich mit Herz und Hand!
(bratsko s srcem in rokami)
Einigkeit und Recht und Freiheit
(Enotnost in pravica in svoboda)
Sind des Glückes Unterpfand;
(so temelji sreče)
|: Blüh' im Glanze dieses Glückes,
(cvêti v blišču te sreče)
Blühe, deutsches Vaterland. :|
(cvêti, nemška očetnjava)



Če želite peti zraven, še nekaj osnovnih napotkov pri turški izgovorjavi:

c = dž
ı (i brez pike) = polglasnik (kot v slovenščini (z izjemo Štajercev) pes
ç = č
ş = š
y = j
ö = nemški ö
ü = nemški ü
25. junij 2008 | Kategorije: Euro 2008 | Kategorije: Šport | Zaznamki: Euro 2008 | Komentarji (2)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
Povezave
Zadnji komentarji
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 31 1 2 3 4

Kategorije


Št. registriranih uporabnikov: 202781
Forum avtorjev: 15891 Forum teme: 34470 // Odgovorov: 1876642
Blog avtorjev: 3584 // Blogov: 87232 // Komentarjev: 1246533
Avtorji fotografij: 26311 // Slik: 223238 // Videov: 18350
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "