Sicer nevede,(in bognedaj) a vsi smo korak pred tem, da se v življenju sesuje vse ali zelo veliko. Naj bo to smrt bližnjega svojca,na primer otroka, terminalna ali kronična  bolezen, dolgotrajna hospitalizacija, celo izguba službe. Celo! A je lahko kaj hujšega kot da v Sloveniji izgubiš službo? Ja, če par oz. družina izgubi dve službi.Konec/ende/finito!
Namreč ta sočasnost se je zgodila v zadnji Cvitkovičevi socialni drami, ki je seveda možna in realna tu in drugje. Dve službi, ki vzdržujeta kredite in dostojno življenje zadovoljnega kao srednjega razreda se razblinita zaradi sicer banalnih vzrokov, a film dopušča vse interpretacije. Koliko banalno realne so bile prav te izgube služb niti ni pomembno. Bolj pomembno je, da je tu jasno razviden uvid v mizerno stanje socialnih služb, zakonodaje na tem podrčju, ki preprečuje pomoč. " Mi potrebujemo pomoč zdaj, ne čez dve leti!" pravi prvi protagonist filma,oče in  filozof, socalni delavki, ki z brutalnostjo skoraj užitka pozicije moči zagovarja zakon in njeno nemoč. Niti pomoči v hrani ni bilo moč dobiti.Vrag je vzel šalo.
To, da je to, kar smo bili videli v filmu dejstvo in dejansko stanje prenekaterega slehernika v naši družbi nam lahko potrdita tako gospod Krabonja ali gospa Ogulin, oba znana podpornika zatiranih, razžaljenih, predvsem pa obubožanih posameznikov in otrok. Ja, zgodba otrok, ki so ponižani v vrsti za šolska kosila, ker le-ta niso plačana, so samo začetek vrste ponižanj, ki jih otrok doživi na poti razgrajevanja Družinice. Prizor, ko upniki oz. njihovi biriči odnašajo iz stanovanja osebne predmete, oz. postelje, mize in omare (knjige niso vredne nič) in da otrok, ki zares ne zmore dojeti pložaja, sprašuje kdo so ti ljudje in ti kot starš lahko le molčiš, je najmanj in milo rečeno, poguben. 
Soočenje s svojo nemočjo, da otroku ne zmoreš zagotoviti eksistence, de mu ne moreš dati hrane ne poznam osebno, a vem, da je mogoč in še kako realen za veliko ljudi, ki jih ne poznam. Nemoč sina, ki se je samopoškodoval, je v nebo upijoča in zaboli vse. Nemoč deklice oz. prizor, ko se pogovarja s svojo lutko, o hrani in pridnosti, me je raztrgal. Prizadel. Dotolkel. 
Zakaj me je nekaj prizorov globoko ganilo je očitno vprašanje identifikacije, vprašanje možnosti in bolečine, ki jo ne želiš, da bi se zgodila tvojemu otroku, tebi, meni, nekomu drugemu.
V tem primeru gre Janu Cvitkoviču, znancu iz študentskih let, ki ga zvedavo spremljam, res dobro. Namreč igranje na čustva so tu zelo dobro  premišljena. Ampak zato, da nas streznijo, da se zavemo kako nepravična družba se nam je zgodila oz. smo si jo naredili.Mojstrstvo cele ekipe je navdušujoče.
Ne, seveda to niso občutki, ki sem jih doživel ob gledanju filma  Inferno, slovenskem filmu po romanu Vinka Modrndorferja, kjer prav tako izjemna ekipa pripoveduje bistveno bolj brutalno prikazano post socialistično neoliberalno propadanje posameznika, družine, skupnosti. Zakaj je tista zgodba čisto drugačna, a ista, ne vem. Pri tisti nisem mogel dihati, tu pa sem si nekako oddahnil. 
Seveda zgodbe ne bi bilo, če bi se protagonista znašla in dobila nove, vsaj  začasne službe. Seveda je to v stanju, ko si prizadet, ko se ti zgodi krivica, skoraj nemogoče.Je mogoče, a včasih preprosto nemogoče. 
Kako hitro pa ti ljudje obrnejo hrbet, ko si v stiski, pa ve vsak sam zase. Če imaš še žive starše, ki so količkaj premožni in ko zaradi otrok zlomiš ponos, to storiš.Vzameš ponujeno.  A ne vedno in ne za dolgo. Potrebe družine pa so velike.
Seveda bi rad, da ta film vidi čim več ljudi. Ne toliko zaradi ustvarjalcev, bolj zaradi sporočilnosti in da bi se zavedli v kakšno brezbrižno, togo in apatično družbo smo se razvili.To vsekakor nismo imeli v mislih v času osamosvajanja. Ali pač?
Vseeno film meni ne da odgovora z zadnjim kadrom. Morda ga da s predzadnjim, ki je nekakšna katarza, da se je potrebno boriti in ostati človek kjub vsemu. To dokažeta in pokažeta nič kriva otroka. Ampak ta grozljiva podobnost z vojno in opustošenjem mi ne da miru. Je mogoče, da je v miru, brez pušk in posiljevanja in mučenja, možno takšno opustošenje družine le zaradi odsotnosti denarja? Nekje smo totalno zasrali. To bi enostavno ne smelo biti tako. Ampak je. Ekonomska vojna je tako izjemno pogubna, da kakšne druge sploh ne rabimo.  In kam so izginili protagonisti filma? V šolo, službe, na počitnice? Ali v kakšno drugo dimenzijo? Za premalo srečnih koncev vem, da bi rekel, da je bil konec filma Družinice res pozitiven.

Ker sem na mojem profilu na FB delil zapis g. Zlobca in dopisal nekaj opazk o Art Expo Ljubljana, ki so bile sprejete z jezo in prezirom, imam čas in veselje, da združim še nekaj misli o tem, kar se dogaja na sploh v trženju umetnin in ustvarjalnosti. Z zanimanjem sem prebral tudi članek g. Vojka Urbančiča v sobotnem  Delu(23.9.17), ki je potrdil, da nisem edini, ki razmišlja, da predstavljanje umetnosti in "umetnosti" pač ni lahek posel. In da so postregli s kopico "presežkov", ki to niso. Da pa  vsaka generacija mladih odkriva toplo vodo nesprememb pa tako dobro vemo. Zakaj bi bila ta kaj boljša?
Ampak pustimo nas, stare prdce, ki jih je potrebno preseči, neupoštevati, ki nimajo nič za pokazati in ne znajo skuhati niti kosila za tri. Mladi, na katerih stoji svet in so začutili moč denarja(in kapitalističnih odnosov), vplivnih ljudi, ki jim lahko pokažejo pravo vrednost njihovega truda(z denarjerm seveda) je potrebno malikovati, maziliti in jim laskati. Ker so premožni, ker imajo vpliv. In denar.So meceni, bi lahko rekli.
Mogoče ne razumem več generacije, ki je zrasla v Sloveniji in je stara do 25 let. Ampak jih srečujem in vem, da jih je večina s pozitivnimi vrednotami, da so prepričani, da delo, pošteno, pripelje do uspeha. Seveda je "razvoj" ustvaril možnosti, ki zelo mladim omogoča neslutene uspehe in sredstva. Zasluženo? Veliko takih zgodb je tragičnih. Celo zreli ljudje spodrsnejo ob doseženi oblasti in moči, ki ga lahko prinese denar. Ampak tema in poanta je seveda drugje. Želim poudariti, da so se časi spremenili, a tako zelo pač ne.
Bojim se, da je  "moč ideje" Art Expo Ljubljana bistveno bolj banalen kot ustvarjati boljše pogoje za trženje umetnosti. Je kot izhod v sili, a brez poglobjene ideje narediti res nekaj, kar je presežek, je težko.  Morda je postavitev takšne vasi šotorov na travniku ob mestu nakupov, izdelava kataloga in usklajevanje 130 razstavljalcev (sponzorjev in donatorjev)res tisti presežek za mlado ekipo, ki šteje. Dobili so nedvomno super iskušnje. Ampak to zna marsikdo in to vidimo po festivalih po vsej državi.  Okvir neprofitne organizacije (verjetno zavod) je zelo dober in prikladen  za pridobivanje donacij, sponzorstev in "menda" nizkih razstavnin. In v tem času moraš biti prepričljiv, malce podprt z znanjem iz trženja (kot prodajalci sesalcev na domu) in hop, že imaš naivno stranko(na primer "vanabe" umetnika), ki potrebuje slišati, da je perspektiven, zanimiv, da ga čaka cel svet kot na dlani in da bo del nečesa velikega.(katalog, teve, reklama) Ne le to - če bo sodeloval bo vizionar, bo nekaj več. To so ti tržni triki, da na koncu v bistvu prodaš prostor (hladen, majhen, neobiskan, v šotoru) in nisi selektiven ter poudarjaš, da je vsaka umetnost  umetnost. Cilj je nabrati kakofonijo ustvarjalcev, kakršnih koli,(morajo pa plačati) ki nimajo skupaj prav dosti. No, vsi pa bi se radi tržili, kaj prodali. To zapakiraš v produkt in imaš kaj tržiti. Superlativi, kot so prvi, edini, najboljši, izjemni pa so postprodukt marketinškega onaniranja.
 
Seveda v izjemno zaspanem, da ne rečem skoraj ničnem slovenskem tržno umetniškem okolju, kjer naj bi veliko in preveč "pravih" umetnikov  paratiziralo na proračunskem denarju preko galerij in javnih ustanov(društev in združenj), ki jih obvladujejo "stari" kadri, takšni pristopi morajo cveteti. Seveda v teh društvih vlada apatija in so brez pravega pogonskega denarja. Prepričan sem. So seveda izjeme. Tisti denar, ki je, je razdeljen v naprej. Vsi, ki kaj poskusijo spremeniti, pa dobijo po prstih. 
In te apatije se mladi jasno zavedajo.Hočejo spremembe. Hočejo uspeti. Mladi rabijo karizmatične vodje in zdi se, da je vodstvo Art expa Ljubljana takšno. Praktično karizmatično, malo izobraženo, a spretno. V bistvu prepričljivo. In prav je tako. Tokrat so morda brcnili mimo in to je v naši mali Sloveniji zoprno. Zaupanje zna biti  porušeno.   
Apropo zgodbi o Art Expo  na primer pa je super zanimiv projekt revija Outsider, pri  kateri so v zadnjih dveh letih in pol izdali 10 izjemnih številk. Jasna vizija, zrelost ustanoviteljev, usmerjenost in povezovalnost z mnogimi dejavniki, ki vrhunske ustvarjalce (in tudi kakega manj vrhunskega) predstavlja in  promovira na način, ki ima težo.In ne le to. Enostavno je v teh revijah veliko znanja, vizij in kreativnosti. Ta preprosto očara. In brez proračunske pomoči, kar Art Expo tako izrazito poudarja in se hvali. Res?
Pričakujem, da se Art Expovci ne bodo zlomili ob zoprnih kritikah starih "prdcev" in imajo jasno vizijo v Pragi, v Hong Kongu in drugih žariščih umetnosti(in trženja). Slovenija je premajhna za velike ideje, Slovenija je zamerljiva šentflorjanska vas, ki rada vidi, da kdo in kaj crkne, še preden uspe. Še posebej na področju vsakršnih umetnosti.
Res bom vesel, če bomo o teh nekaj prodornih, ekonomsko tržnih(in upam drznih) mladeničev še kaj slišali. Naj prodajo slovensko kreativo oni, če jo drugi ne znajo.
Vseeno na nek način ne skrivam nekakšnega navdušenja, da hoče, (čeprav neposrečeno) naliti Art Expo Ljubljana čistega vina vsej kulturni skupnosti, da se nič ne da premakniti. Da se! Oni morda celo na svoj račun( ne vidim jim v denarnice), ampak zagotovo na račun vloženega dela in časa, premikajo razmišlanja o novih povezavah, novih možnostih in da je umetnost(tudi nekomercialno) potrebno ustoličiti v prodajnih centrih, kjer bo morda koga kdaj ustavila in navdušila. Prazne prostore v propadlih trgovinah je potrebno ad - hoc napolniti z vsebino. Zakaj ne z razstavo neznanega avtorja? Četudi kramarski sejem, ki ni na nivoju etablirane, galerijske umtnosti , a se trudi (katalog, PR, dogodki) in ima razvojni potencial in so ga kljub neugodnim okoliščinam(dež, sprejem košarkašev na dan otvoritve), nezrelim odločitvam (travnik,šotori) speljali. So odgovorni in kredibilni! Res, koliko že prejšnjih Art predstavitev na tej ravni pa je ponudilo katalog? Po moje nobena! Če bodo na dan dali tudi transparenten obračun kot neprofitna organizacija(zavod), pa toliko bolje. Da nam zaprejo usta. No, če pa so pridelali  izgubo (v kar dvomim), pa bodo morali svoje drage sponzorje še malce osušiti.
Torej, preden kritiziramo, zajemimo zrak. Tudi jaz. Čeprav je lahko nekoga označiti za fičfiriča in razvajenega, ni nujno tako. Naj živi romantični idealizem. Četudi ima močno konotacijo banalnega kozumerizma. Ampak v to se je spremenil svet.Ali res?
Res. Neverjetno. Nihče se ne bo pritožil. Nihče. Počakajte, dramoletno opozarja minister, lahko pride po pošti. Butalska vas pa v luft.
Ne, to ni prigoda iz zgodbe o Butalah, to je resnična vsakdanjost Slovenije.
Drama o Magni je prav smešno - resna žaloigra države, okoljevarstvenikov, interesov in lobijev. Ter kmetov, potencialnih zaposlenih, razlaščenih. (če sploh bodo).  Odvija se predvsem v medijih, (in za tesno zaprtimi vrati lobistov, deležnikov in birokratskemu aparatu)ki jih spremljam le z enim očesom, a o vsem pišejo tolikokrat, da nisem nič zamudil. Razjezila me je aroganca oblasti in nemoč, ker se zdi, da logično razmišljujočemu in povprečnemu kmetu ali pa delavcu ali pa obrtniku je hitro  jasno, da veliko ne štima. Politikom pa sploh nič ni jasno. No, nekaterim seveda je jasno, a so tiho.
Ja, osebno imam veliko proti umazani industriji, ker sem vesel, da imamo še kolikor toliko čisto okolje.Imam otroke. In vi tudi! Kaj jim zapuščamo?  Kar poglejte kaj je ostalo za na primer cinkarno v Celju. Devastirano območje. Aha, drugi časi, standardi so bili mili. Malo morgen. Časi so isti.
Trdo avtokratični. Ampak sanacija poteka. Ja, ja. A mogoče živite kje tam blizu? Naj nam oni povejo kako poteka.
Rad se sprehajam po gozdovih, ob rekah in lepih vaseh. To sicer ni moderno, a namesto, da postanemo eko tržnica Evrope (na primer), pride mulitnacionalka in ji skupnost (država pravzaprav) servilno da obilno subvencijo, v naprej izbran prostor na dobri zemlji  za  slabo plačana delovna mesta in umazan obrat, ki ga nihče ne mara. Servilnost lobijev in politike je tako očitna, da tega niti ne skrivajo, grožnje, podkupovanje, provizije pa so očitno tako ai tako folklora poslovanja. To vse, ta postopek in sprenevedanja bi morala zanimati vsaj  preiskovalne novinarje (na začetku) in kriminaliste. Domačijska Slovenija pa vse pomete pod preprogo in tebi nič meni nič(nekaterim pa veliko) naprej servilno krši prav vse naravovarstvene zapovedi, ki jih v isti sapi podpisuje. Komu v čast, zakaj? Gospodarskega voza pa Magna v Sloveniji s svojo investicijo zagotovo ne bo potegnila. Potopila jo bo prej. V miljone litrov čiste, pitne  vode. Ta je sama po sebi vredna več kot vsa investicija države in Magne. Ja, tudi sam rad pišem populistično. In zakaj ne gremo na ulico? Ker smo riti, ki švicajo za kapitaliste in nimamo časa, da bi branili svoje. Zato, ker je večini vseeno. Zoprno spoznanje, a to je način vladanja. Slovenca zjebaš tako, da mu daš slabo plačano službo. In bo imel za jest, časa pa nič več. 
Ampak drama se nadaljuje. Mogoče pa se Magna vseeno ne bo zgodila, ker si bodo veliki igralci premislili. Ali pa bo po pošti le prišlo presenečenje, ki ga niso odkupili. In provizije bodo šle po vodi. In za to pri vsej stvari gre. Za provizije posameznikom. Ne vem zakaj in nimam dokazov, a prepričan sem, da tako kot pri TEŠ 6, kot pri drugem tiru to igra bistveno vlogo. Drugih motivov za razvoj ni. 
Gospodarsko ministrstvo pa naj raje očitno brez problema obljubljeno  subvencijo da že obstoječim in razvitim(razvijajočim) panogam ali naj katero od njih začne razvijati država (večja samooskrba z zelenjavo je v nebo vpijoča in kvalitetnejša ideja).
Ideje so. Ljudje so. Denar tudi. Kako je mogoče, da se pol spomnejo lakirnico? Ja, če nimaš idej sam, jo imajo pa drugi.
Ampak naša pravljica o demokraciji, o državi brez vojske, o eko tržnici, o silicijevi dolini, o čistih rekah, o Švici, o pravici, o sociani Sloveniji, o politikih, ki vedo kaj hočejo in drugih mokrih sanjah (zaposlitev za vse minus 3 %) se sanja naprej. Kje je že TEŠ 6. Tam je bila tudi v igri mulinacionalka. In stara tehnologija, ki se je morala prodati. Spet ista zgodba? Do kdaj še? Tudi če Andrej Rozman postane predsednik države bo isto.
Tisto malo kar smo izvedeli v medijih o tragediji ob umoru otroka in samomoru približno toliko starega moškega, kot sem sam, ne pove dosti. Dejstva so bila do neke mere predstavljena in takoj mi je bilo jasno, da je ta človek, ta moški, ostal sam s prizadetim trinajst let starim sinom. In to je težka situacija. Že sama po sebi.  To, da je bil umor in samomor premeditiran in ni bil narejen v afektu, govori  svoje. To sklepam(jo) po pismu, ki ga je ta oseba pustila za sabo, o poslovilnem pismu.
Seveda je neprimerno kazati s prstom na okolico, a zdi se, da si lahko vsak nariše približno sliko stanja, ki jo je ta človek živel. Izgleda, da se je moral izmakniti le kamenček, da se je zgodba sesula in da je ta oseba storila kar pač je. Natolcevanje je, da se je neka uradna oseba na kakšnem socilanem centru spravila pikolovsko v razmere te osebe in zaradi neke napake(na primer dodatnega dohodka na primer zaradi oddajanja stanovanja) odvzela tej družini nek socialen transfer, ki sta ga gotovo potrebovala za preživetje. Govorimo o nezaposlenem moškem brez partnerice in prizadetem otroku, ki ima neodtuljive potrebe. In kako malo je potrebno, da se zadeva razsuje, vemo vsi. Ste kdaj skrbeli za koga, ki je prizadet? Jaz nisem. 
Kako je mogoče, da niti socilana služba, niti sosedje, niti daljni ali bližnji sorodniki niso opazli stisk, ki sta jih bila deležna? Tu stiska kar kriči sama od sebe. Smo res tako zagledani le v lastne stiske, le v lastne avtomobile in službe in otroke? Je družba res tako revna, da ne more omogočiti preživetja otroku invalidu in nezaposlenemu očetu, ki se trudi do konca. Očitno je.
Ja, lahko bi se zgodilo v moji neposredni soseski in tudi sam ne bi vedel, da te osebe so in kjaj preživljajo? Ampak za tega fanta so vedeli vsi tam okoli, ker na vasi se vse ve. Ampak nič ne reče.
Je to postala Slovenija? Da se rešuje socialne stiske s samomori in umori? A se samo meni zdi, da se dotikam tabu teme, ki sicer kriči na ves glas, se stalno dogaja, a imamo glavo v pesku? Ne vem.
Zgodba se me je dotaknila, prizadela in na nek način ranila. Živim namreč v družbi, ki je to dopustila, ki je postala socialno neobčtljiva in ji je vseeno.
Torej vsi lepi in zdravi in pametni in šolani in bogati so socalno sprejemljivi, ker menda nimajo problemov - tisti drugi pa naj počasi ckrnejo v svoji revščini, bolezni  in nepomembnosti. Zadeva rešena. Temu se reče socialni fašizem.
Zaradi te tragedije bi morali odpoklicati veliko odgovornih. Najmanj pa župan, socialni delavci, medicinsko osebje, zdravniki....Ti imajo imena in priimke in bi jasno in glasno morali odgovarjati za soodgovrnost v tej občutljivi zadevi. Ampak vse se je že zagotovo začelo pometati pod preprogo. Nihče ni nič kriv, nihče nič ni vedel.
Seveda je ta samomor in umor otroka že stara novica. Ta dva človeka sta bila žrtve nas vseh, naše brezbrižnosti in naše oholosti, da živimo v iluziji socialne, pravne in pravične družbe. Takšna je za zmeraj manj ljudi.Seveda posplošujem, a jutri smo sami lahko prav takšne žrtve. 
Morda je čas, da se ozremo okrog nas in kdaj tudi sami prisluhnemo stiski drugih. Se kdaj pogovarjamo s kom o tabu temah? Se kdaj vprašamo kaj smo naredili sami, da bi bil svet jutri še za koga lepši? Ste danes koga, ki je sam, obiskali? Skrbite za koga?
Z zanimanjem sem se sprehodil po Mestni galeriji, kjer obetavni, a nič kaj več mladi, slovenski likovniki(šolani) razstavljajo, tokrat skupinsko. Navdušil me je že naslov in ker  bi zvenel v slovenščini res banalno, se vsaj v angleščini sliši kar šik. Mogoče s stilom. Le na kaj pomisli nekdo, ki je angleško govoreč in ve kaj naj bi pomenilo DOGGY STYLE. Porno razstavo? Raba slovenščine v javnem prostoru je tako ali tako nepomembna.
Da ne dolgovezim. Bolj ko sem hodil naokoli po prostorih galerije bolj mi je bilo jasno, da mi nimajo kaj povedati. Ko sem se približal kakšni od razstavljenih del in to povezal z avtorjem, ki ga poznam od prej, sem bil v večini razočaran. In nisem imun na likovno govorico in imam rad umetnost. Morda je kak preblisk posameznika spodbudil razmislek,  a v bistvu ti ljudje niti ne želijo kogar koli prepričevati, da so vredni pozornosti javnosti, ker imajo že vso pozornost. Nepomembno je, kar je na stenah. Čisto blefiranje. Aja, brez stila.
Niso pa zblefirani njihovi statusi, ki jim narekujejo USTVARJATI, PRODUCIRATI umetnost, razstave, delati dela. Le to se tudi nagradi. Že na kak način. Oni so sedaj tisti "režimski" umetniki, ki lahko razstavljajo kar koli in pri tem ne ogrožajo niti sebe niti bližnjih. Ogrožajo jih le takrat, ko ne delajo. In ker je nujno narediti umetnost, jo nujno in pod prisilo(status) tudi naredijo. Na rok in ker je treba. Delati. Umetnost. Kvaliteta izdelkov je nepomembna. Kustos in papir prenese vse, neosveščena javnost (z izjemami) kupi vse in se pri tem še čudi. Galerija mora oddelati svojih ne vem koliko razstav in vsi, ki so usodno službeno povezani pa morajo izpolniti pričakovanja, da je krog sklenjen. Galerija pa prazna.
(Ker nisem zloben, ne bom šel spraševat kogarkoli od vpletenih, če mi proda kakšno delo: bodite prepričani, da so cene izjemno visoke. )
Seveda ni tako enostavno in dejstvo je, da ima vsak od vpletenih direktnih proizvajalcev umetnosti svojo zgodbo in da niso vsi izjemni, a so kljub temu lahko umetniki. S tem ni nič narobe.Celo mora biti tako. Bolj narobe je to, da se da vse, čisto vse upravičiti in da, če se to kar vidimo na tej razstavi, dela v ateljejih in je to odraz družbe(kar seveda je)  in njenega stanja, imamo kar imamo.  Če je celo v glavah umetnikov toliko "praznega" prostora, toliko banalnosti in vseenosti, predvsem pa samovšečnosti in napuha, je dejstvo odraza družbe izjemno dobro predstavljeno. Seveda se namesto omenjenih pojmov govori o izčiščenosti, barvnemu kolažu, izjemnosti, konceptu in ostalemu leporečju.
A nas prav to navdihuje? Ne, to je le stranski produkt, ki se je zgodil slučajno. Tako banalno je vse skupaj.
 
Seveda sem bil leta 1993 na Metelkovi. Bilo je osvoboditeljsko. Bila je mala vojna z oblastjo. In, jasno, mešalo se nam je od krivic, praznoglavosti oblasti in predvsem podlosti. Takrat sem imel 26. Ne, nisem ostal v tistih okvirih, a pomembno je, da so takrat ljudje, mladi, tam ostali in si osmislili svoje življenje. Še vedno so tam ateljeji, ki so jih takrat zasedli ta prvi.Tam se starajo v svojem smislu.  In seveda se je zgodila urbanizacija, a tudi zmaga. Delna obnovitev in prikop na omrežje, a tudi najemnina. A občutek na Metelkovi je še vedno, da je svoja. Kar pojdite tja, še se voha dim. Ni antiseptična. Verjetno je šlo čez šolo Metelkove nekaj stotin takšnih in drugačnih. In Rog se je zgodil zato, ker je bila potreba po prostorih za alternative obstoječi kulturni praksi zelo velika. In tam ni bilo prostora za vse. Ljubljana ima močno alter zaledje.  Če bi mesto imelo z ROGom vizijo, se ne bi sedaj tam že deset let dogajali drugi kulturni vzorci. 
Ljubljana je majhna. In velika. Oblast verjetno misli, da ne bo dovolila, da se jim ne sme zgoditi še ena Metelkova. Zakaj ne? Ker že sedaj zaseda tista zelo elitno lokacijo, ki jih ni veliko. Take elitne zadeve je potrebno pozidati od vrha do tal (oglejte si brezdušna naselja ob Metelkovi), to dobro prodati in napolniti žepe. Posebne žepe tistih, ki že imajo vsega dovolj.Na elitni lokaciji Rog se naj bi  zgodilo natanko to - rigidna nova arhitektura, ki bo imela kaj malo s kulturo teh, ki so sedaj tam. 
Samorasla kultura, ki prisega na samoorganizacijo, lastne vire, lastne ideje, lastno izvedbo in lastno publiko je v resnici tako velik tujek etabliranim združbam, da se je začenjajo ogibati in bati. A si predstavljate, da Metelkova v glavah mladih Evropejcev, a tudi Azijcev, prav tako  Severnoameričanov bolj odmeva kot etablikrana kultura Slovencev. Ta je več ali manj namenjena nam samim. In če tak magnet postane tudi ROG, je to problem. Za oblast. A kultura Metelkove in Roga je prav tako slovenska kultura. Da je njena prepoznavnost, originalnost in predvsem nevpetost v sistem tista prednost, ki šteje, pa je že druga zgodba. Metelkova in Rog sta Cukrarna 21. stoletja. No, in kaj je sedaj s Cukrarno?
No, da ne bi samo o krivicah. Kaj pa rešitve? Kapital ima dovolj drugih gradbenih jam, da jih napolni z vsebino.(Cukrarna, Stožice, bivša kasarna pri hotelu Lev) Mesto mora izpolniti še druge vizije prostorov, kjer NI ljudi, ki bi že imeli svojo vizijo. Rog naj se za desetino mestnega vložka sanira ekološko in varnostno in to v dejavnem sodelovanju s temi mladimi. (Govori se, da je na področju tovarne veliko ostankov transformatorskega olja, ki je zelo strupeno.)  Naj jih ta isti kapital zaposli skozi na primer javna dela. Tako bo volk sit in koza cela.  Rogovci naj ustanovijo svoj sistem, ki bo deloval in sodeloval z mestno upravo na vseh stičnih točkah. Vseeno gre za usodo in vizijo vsaj 300 mladih in manj mladih ljudi, ki želijo drugačno družbo. Seveda rabijo svoj prostor. Ta je bil prazen, neizkoriščen. In osmislili so ga. Seveda je smiselen sedaj, ko je napaden, toliko bolj.
Vem, da gre za denar in vem, da me to žalosti. Vem, da so stvari, ki se jih da kupiti in vem, da so tudi tiste, ki se jih ne da. Pravno-formalno nategovanje po sodiščih je mlin na vodo kao pravne države. Seveda moramo verjeti vanjo. In to nam mečejo v obraz ljudje, ki prav to najbolj izkoriščajo. Najboljše jo bodo odnesli odvetniki. Tu se vse da kupiti.  Tu se igra igra moči in igra ljudi, ki nimajo kaj več izgubiti. 
Če je bila Metelkova sinonim boja za osvoboditev prostorov devetdesetih in je Rog sinonim skoraj 25 let kasneje, kjer se spet državljani, meščani borijo za prostor in idejo...potem se seveda ni nič spremenilo. A vendar se je. To bo, upam, naslednji prostor svobode, ustvarjanja in preganjanja kapitala iz nekako čiste, urejene Ljubljane, ki hlepi po svobodi umetnosti, spontanosti in entuzijazmu. Prav to, te vrednote, podimo(jo) ven iz našega vsakdanjika.
Nato nas bodo še počipirali.
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163582
Forum avtorjev: 15836 Forum teme: 34259 // Odgovorov: 1863628
Blog avtorjev: 3558 // Blogov: 84536 // Komentarjev: 1210203
Avtorji fotografij: 25363 // Slik: 216237 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "