Pamflet, ki sem ga prebral pred leti, da "bi bile volitve prepovedane, če bi kaj spremenile" sedaj, v tem predvolilnem obdobju resnično pride v obzir. Kdo res verjame, da se bo kaj spremenilo? Otroci, mladostniki, srednja generacija, stari? Vsak verjame svojemu? Nič se ne bo spremenilo. Agende so napisane že zdavnaj, predvsem EU agende. Se pa bo - predvsem  posameznikom, ki kandidirajo za dobro plačane službe, ja, njim se bo. Vsem ostalim, bodite prepričani, se ne bo nič spremenilo. Nič se ne bo spremenilo niti s skrajno levo niti skrajno desno politiko, še manj z zmernimi politikami. A očitno  gre le za to, da bo dobila politika bolj sprejemljive obraze (spet), ki nas bodo prav isto farbali. Kot prejšnji. Nekateri bodo nagrajeni in ostanejo v parlamentu, nekateri ne bodo. Nekaj absolutnih zmagovalcev, ki pridejo na novo pa bodo podučili zelo hitro kako in kaj (se) služi kot poslanec. Se spomnete nespretnosti zdajšnjega ljubljanskega župana v svetu visoke politike? In on je kar na mestu možakar. No, z vsemi iskušnjami in žavbami namazan.  Kako se bodo počutili šele novoizvoljeni, v večini brezhrbtenični "loleki" ? Na spolzkem ledu, a s poslansko plačo. Namen dosežen. 
Resnično je nihilistično in nedostojno sedaj vpiti, da je "politika kurba" in da naj tako tudi ostane in da ta drugi rek, ki je negativističen in se naslavlja predvsem na ljudi v politiki celo brezpredmeten.Namreč kurba svoje oddela. Politik se izmotava, ne naredi oz. le, če je vnjegovem interesu.
Namreč biti politik v tem času ni častna zadeva, je predvsem pridobitna zadeva. Nič zares ne delaš v našem, slovenskem pomenu zadeve, niti ne predstavljaš ...morda le na nivoju osebnostne intigritete. Ošabnost, pokroviteljstvo in ostale bahaške lastnosti nastopačev, ki , žal, vsi po vrsti so, je težko prebaviti. Ste si ogledali predvolilne plakate? Že samo po njih sodim, da je ta omnibus superlativov (in pričakovanj) patetičen. Slogani so imbecilni, nedorasli in politična kultura prav tako. Celo prej verodostojni posamezniki so se mi zasrali. Ja, slab PR. To bo.  Seveda ne morem soditi predvolilnih televizijskih bojev, ker sem si ukinil televizijo že pred leti. Ni več relevantna. Kanalov, kjer se spremlja vsakdanja realnost, je še preveč.
Seveda ne zmorem politične ideje, ki bi drugače združila Slovence in ki bi združila vsaj sile, ki bi nato naredile naš svet lepši, bogatejši, pomembnejši. Morda je nujno, da imamo toliko politik in toliko političnih pretendentov, ker delati kaj drugega kot prodajati meglo na skupne stroške zna veliko ljudi. In naj, če so všečni in to odgovarja tolikim, da gredo na volitve in to potrdijo s svojo voljo. Ja, to je naša pravica in naša dolžnost.
Razmislek, da smo s sprejetimi vrednostnimi in prostorskimi strinjanji del EU, NATA in s tem del tako imenovanega razvitega sveta, ki mu poveljujejo dvomljive figure posmeha in prezira in kjer je politika že zdavnaj delegirana in determinirana in lahko kot (lokalni)politik vplivaš na primer le na podrtje razmajanega kozolca(pa še to ne vedno) daje iztočnico, da "jej, pij in kavsaj - za večnost se ne ravsaj". In oprostite tej zadnji vulgarnosti. Ob izpraznjenosti obljub in lepogovoričenja ter radikalni, profašistični ideologiji o narodu in napredku v rasno čisti Sloveniji se resnično sprašujem kje živim. In takih, vem, ni malo. A ustanovimo stranko?

Nikjer ni idealnih pogojev za realizacijo osebnih in delovnih želja. To je v bistvu dano le redkim.  Ustvariti si jih je težko. A je to mogoče. Posledično pa prej ali slej zaradi radovednosti,  preživetja, osebnostnih kompetenc ali potrebe po občutku nareditmo vse, da vsaj nekje kaj uspe. Celo priložnost sem dobil. V javnem sektorju.
Zaradi občutljivosti(in aktualnosti) teme ne bom izdal, kje sem delal zadnje tri mesece. Delal sem javno službo z javnim denarjem v javnem podjetju. A skušal sem, do neke mere, opazovati kaj se dogaja, kdo se dogaja in kako se to dogaja, da bi lahko interpretiral posledice in učinke svojih dejanj. Skušal sem biti učljiv, dostojen, vljuden, uslužen, točen, deloven ... a vse to ni bilo (za)dosti. Da bi zadovoljili potrebe nadvadovanja in obvladovanja, so hitro našli moje šibke točke in ko sem postavil mejo(rekel sem samo enkrat NE) - ni bilo hujšega. Upira se, torej je neubogljiv, kar naenkrat ne naredi dovolj, takega je potrebno (pre)vzgojiti. In so se me lotili z ignoranco, popolnoma aseptično profesionalnim odnosom, nesprejetjem v kolektiv. Verjetno tudi z obrekovanjem in govoricam. Hitro sem se počutil nezaželen, celo nadležen; moral sem iti na raport, kjer sicer zatečeno stanje poznajo, a se v njega ne vtikajo, ga raje ignorirajo, ker je tako za vse lažje. Seveda so bile to mile oblike oblikovanja delavca po njihovih pričakovanjih, a so bile zame poučne in pomembne. Seveda ne želim razkriti podrobnosti, ki sem jim bil priča. Porazno in škandalozno. Ampak to je normalno. Tako me vsi prepričujejo. Sam pa pravim, da če je to normalno, kaj pa ni.
Ja, Slovenija je morda uspešna in lepa, srečna pa ne kaj preveč. Trume zgaranih in pregorelih ljudi v javnih službah ( seveda ne le tam) so lep dokaz, da  v večini ljudje, ki vsak dan, leto za letom v nezdravih, nezrelih in v veliki meri nenagrajujočih  odnosih trpijo, a mazohistično vztrajajo v svojih doseženih položajih, ki so jih utrdili na njihovi karierni poti. Vsak brani svoj vrtiček in se boji drugega, da ne bi bil slučajno boljši, prepričljivejši, pomembnejši. Eden od podatkov nezadovoljstva, stresa in bolezni je prav bolniška odsotnost. Imamo eno najvišjih v EU. 
Seveda so vsi "navidezno" razočarani nad mano, ker sem rekel odločno NE, a po drugi strani veseli, da sem se umaknil drugemu, ki bo z veseljem še bolj sklonil glavo. Zlorabljajoči mahanizmi, ki bi jih moral pogoltniti in sprejeti v dobrobit družbe, bi hitro rezultirali v poslabšanju mojega duševnega zdravja ali pa bi na dan prišla kakšna somatska bolezen, ki se drugače ne bi pojavila še leta.
 Apropo vsemu je, da bi morali večino javnih služb organizirati drugače (s krajšim delovnikom) in v korist ljudem, ne sistemu. Saj morda to zdaj tako izgleda, a še zdaleč ne deluje. Sploh pa nisem spregovoril o tem kako neučinkovit je sistem dela, ki smo mu priča v javnem sektorju.  Dejstvo je, da je javni sektor leglo nedela in neučinkovitosti. Ljudje so sicer prisotni, a mentalno odsotni in na 30%. In to je tako zato, ker so ljudje utrujeni in pregoreli.  Vsaj kar se tiče dotične izkušnje. Skoraj prepričan sem, da bi podobno zatečeno stanje doživel skoraj povsod. A upam, da so prostori in oddelki, kjer so ljudje manj utrujeni, bolj kolegialni, manj kompetativni in zgled preostalim. 
Izkušnja me ni zagrenila in vračam se k svojim koreninam. Ustvarjalnost in kreativnost, učenje in pisanje so zame lepa uteha kupčku denarja, ki bi ga sicer dobil v zameno za čas, ki ga nikoli ni dovolj. Ampak ali ni čas denar? Torej?

Ne, seveda nisem poklican, da bi govoril o revščini, a se me z več strani dotika preko ljudi, ki jih poznam in veliko njih, ki sicer so revni po vseh kazalcih, to še zdaleč niso. Seveda revščina je realna in ni le kategorija. Tega se zelo zavedam.
Revščina je seveda tudi večplastna in se je še dolgo ne bo izkoreninilo, ker pomaga vladati. Tu je za primerjavo in obvladovanje vseh tistih, ki (še) niso revni, a lahko postanejo, če ne bodo pridni, delovni in ubogljivi državljani. Seveda je država dovolj bogata, da takoj ukine revščino, a jo ne bo. Zakaj le? Revščina je nekakšen motor grožnje.
Ne poznam revščine, a sem že živel oz. smo živeli kot družina z malo denarja. Prebogati pa za socialno pomoč. Pa se znajdi kot veš in znaš. Ta obupen boj za vsak evro je utrujajoč, a te veliko nauči. Predvsem skromnosti, predvsem, da je mogoče narediti iz desetaka cel čudež, če se malo potrudiš. A nikoli nisem bil zaradi premalo denarja v stiski, pravi bivanjski stiski. Nikoli se mi ni bilo potrebno seliti, ker sem pač bil le v denarni, ne stanovanjski stiski.In še to kratkotrajni. Namreč, velika večina revnih celo nekaj ima, so lastniki ali solastniki nečesa, kar so ali največkrat podedovali ali pridobili v boljših časih. Morda. Stiska nastane, ko nimaš ničesar, ko si najemnik in si v kakšnem izčrpljajočem delovnem odnosu ali brez službe. To se seveda zgodi prej ali slej in seveda si odgovoren še za družino, ki jo (bog ne daj) imaš.
Ja, nekatere revne poznam in so relativno ogroženi, večinoma samski, brez zaposlitve, nekateri so upokojeni z mizernimi pokojninami (do 330 evrov)in lažje preživijo v okvirih svoje primarne družine, če jo še imajo. Nekateri so bolj samostojni, brez družine, v nastanitvah, takšnih in drugačnih. Samski domovi, najemniške sobice, prijateljev kavč. Poznam tudi revne družine, ki so resnično revne, a je vedno za tobak, bencin, celo avto in kafe v bližnjem kafiču. Niso lačni. Zagotovo. A so pod stresom prihodnosti, so pod drobnogledom javnosti, okolice. Na sploh v stiski.
Največja težava je seveda v tem, da se lahko prej ali slej zavrtimo v krog revščine in da je iz takšnega vrtiljaka težko skočiti brez kakšnega resnega vložka ali znanja ali denarja, ki bi presekal to pot .A tudi to ni garant, da uspeš. Čeravno se izobraziš v deficitarnem poklicu, je lahko izplen še daleč. Če torej nisi že zgodaj zastavil zelo organiziran način ali pridobivanja denarja ali zanimivega posla, ki ti je morda položen v zibelko, se zlahka znajdeš v tem vrtincu. In izobrazba sploh ni garant, da se ne znajdeš v nezavidljivih okoliščinah.
Past zadolževanja in dostopnosti skoraj vsega v izrazito materialistično potrošniški družbi, je velika. In vsi prežijo nate, ker so predvsem revni dober trg. Neverjetno, a je to dejstvo. Pred časom sem bral v Globalu o tem, da kot gobe po dežju v ZDA nastajajo trgovine/izposojevalnice za vse, torej tudi kavč in TV, (ne le za avto ali stanovanje) in da na ta način revni preplačajo dotično izposojeno stvar za tudi 1000 odstotkov. Aha, to je ta rentizem. Oblika napovedujoče se družbene ureditve v prihodnosti.

Težko je biti optimist. Najboljše je biti dovolj bogat, da nisi reven. Kaken nesmisel, a resničen. Neka družina iz Gorenjske, verjetno štiričlanska (vir informacije mi ni znan in je na ravni čveka) trdi, da so zadovoljni s tristo evri mesečnega prihodka in da imajo vse, kar je potrebno za življenje. So skromni, a se da. Imajo vrt, morda gozd, hišo in pridne roke. Otroci nimajo vseh igrač, a prepričan sem, da imajo zanimive. Nekako verjamem, da je to mogoče, ker če nisi vpet v materialne prestiže, ki se nam venomer dogajajo, si hitro v kategoriji revnih. In predvsem imajo čas, čas, ki je tako nujen za kvalitetno življenje. In to dejstvo, da sem raje reven in imam čas, je tisto, ki morda lahko osvobodi in naredi nov pogled v naprej. Je odgovor državljanski dohodek? Namreč, če ti nekdo nekaj da, brezpogojno, ti to lahko tudi vzame. Brezpogojno.
En lep primer razmisleka o revnih je Nara Petrovič, ki živi skromno, a bogato. Vsi ga hočejo zaposliti, a je nezaposljiv. Ogreva svojo malo prikolico z drvmi iz bližnjega gozda, je divjo hrano, najboljše začimbnice in stročnice in žita (idealiziram). Srfa, poučuje, piše. Nekaj zasluži s knjigami. Komaj čakam, da se mu zgodi družina.
Namreč, kategorija revnosti je raztegljiva in moraš imeti marsikaj, da te ne štejejo za revnega. Torej, če nimaš vikenda in bmwja, si reven. V očeh premnogih prav res.
Ja, je materialna revščina, a hujša je mentalna revščina. Ljudje malo berejo (ali sploh ne berejo) , slabo poznajo svojo zgodovino, lasten jezik, kulturo in navade. In ti se imajo za bogate. Ker niso lačni, ker si lahko privoščijo burger in pivo? Delajo neko delo, ki je morda nekoristno, a družbeno nujno, sprejemljivo. Na to nimam odgovora.

Ja, dan zmage je. Upam, da otrokom v osnovni šoli povejo kaj se je zgodilo na današnji dan. Ampak dejstvo je, da Evropa ni nikoli pokopala svojega fašizma. Morda je pokopala Hitlerjanskega, nacističnega, morda. A je ustanovila dosti hujšega, ki je demokratični, všečni, a ob enem skrajni, korporacijsko finančni, ki se zajeda v slehernika bistveno drugače, bistveno globje. Ampak o fašizmu današnjega časa kdaj drugič.
Ko se pogovarjam z ljudmi in imam odprta ušesa (in potem tudi usta) se zdi, da sem slišal že vse. A je še daleč od tega. In tako sem naletel v nekih okoliščinah na človeka, ki mi je povedal zgodbo, ki mi je dala misliti. Seveda vem, da se krade pri belem dnevu, a malega človeka doleti res ponižanje in pokop njegovih vrednot ob tej mali ne le slovenski zgodbi.

Zgodilo se je avtoprevozniku, seveda takrat s.p. ju. Dostavil je neko stiskalnico v nek obrat. Cena je bila okoli 6 jurjev. Ampak naključno (ali pa morda ne) se je zgodila nesreča pri razkladanju. Nekdo je malce napačno ocenil stanje in hop, zadeva je padla iz tovornjaka. Naivno je avtoprevoznik bil prepričan, da je imel tovor zavarovan, a ker ni bral drobnega tiska, ga je imel zavarovanega le po poti in za primer avtomobilske nesreče. Ja, težko je požreti 6.000 evrov škode in še posebej, če je tvoja krivda izključena. Ampak mali pošteni človek skloni glavo in je pripravljen plačati ceno. A glej ga junaka, hitro se nesreča razve in kdo bi si mislil, stiskalnica lahko pade na tla tudi drugje za drugo zavarovalnico. In to so si njegovi bivši šefi izmislili, ga za zaprtimi vrati ogovorili, da so pripravljeni pomagati. Seveda so ga inovativne zadeve zanimale. 6 jurjev je 6 jurjev. Predlagali so, da je priča v postopku male zavarovalniške goljufije, ki je bila dokumentirana s fotografijami, pričami in izbrana zavarovalnica je pač morala za nesrečo nalaganja že razbite stvari plačati. Ampak zadeve bi bile tu za normalnega človeka logično zaključene. Ne, sedaj pa mora še kdo kaj zaslužiti.

Dotičnega avtoprevoznika, poštenega in naivnega, so rešili bremena plačila 6.000 evrov. Ampak roka roko umije in ker je zavarovalnica uveljavila odbitno franšizo, ki jo itak plača podjetje, bi jo lahko plačal tudi avtoprevoznik. Navsezadnje 1.500 evrov ni 6.000 in računica se izide. Da bo volk sit in koza cela. In se je strinjal. Ker je bil finančno podhranjen in ni mogel pljuniti naenkrat jurja in pol so mu šli na roko in je vsak mesec za dobrih 200 evrov v njihovem podjetju kupil kak strojček, ki ga seveda ni odpeljal. Le plačal. Odpeljal pa ga je šef, ki ga je naprej prodal. Dobra provizija. In ker stiskalnica, ki je bila last zavarovalnice, a so jo odpisali in na papirju zavrgli, ni bila sploh bistveno poškodovana, je avtoprevoznik ugotovil, da je bila pod roko prodana (za skoraj tri jurje) prav tistemu, ki jo je naročil pred nekaj meseci. In krog se je zaključil. Vsi so imeli nekaj, nekateri pa zelo veliko. Nekateri pa samo manjšo škodo. Na hitro izračunajte koliko je kdo zaslužil in hitro je jasno, da se goljufija splača. No, da so bile vrednote poteptane, zavarovalnica izigrana (ne legalno), da so bili na delu igralci uigranega tima pa tako nima smisla dvomiti. In koliko takšnih in podobnih malih velikih goljufij se izpelje letno? Upam si trditi, da tisoče. Namreč zaprti krogi poznanstev, dolgoletnih še šolskih prijateljstev v igri moči in do priložnosti izpeljave kriminalnih dejanj je samo korak, zelo donosen korak. In v družbi, kjer so vrednote že zdavnaj pokopane, kjer velja le denar in posest, se zdi, da je to "novo normalno". A ja, petek je. Zaslužili smo si malo omame in gremo na pir. Od vsega dobrega in pokvarjenega. Na zdravje.





"Seveda noben nima prav in oba imata prav. Preprosto. In spravljivo."

Danes ne cepiti otroka in o tem govoriti glasno naokoli lahko kdo razume narobe in te prijavi državnemu organu. Danes si, če ne cepiš otroka in je ta zdrav, obsojen in obsojan. Pri večji večini. To ni tema za šolski sestanek, ker te bodo gledali še bolj čudno. Danes si, če se združuješ v skupino istomislečih (na primer na facebooku), opazovan in morebiti celo prijavljen državi. Najprej pa s strani pediatra, ki ko ugotovi, da bi se o tem pogovarjal in iščeš dodatne informacije, več noče pregledati otroka in ga nenadoma ne zanima prav nič več v zvezi z otrokom. Grozljivo. Aha, necepilci, antivakserji. Samovšečneži, naduteži in arogantni starši, ki vedo vse. Nimate narejene medicinske fakultete? Potem ne veste nič. Nič. Pospravijo te v predal problematičnih, na kartoteko napišejo "Necepljen otrok. Pozor!"

Ampak zakaj ste pa cepili starejšega otroka? Ja, zanimivo vprašanje. Nismo vedeli veliko stvari in verjeli smo sistemu. Kakopak. Bili smo naivni. In srečni, ker se nam je rodil zdrav, lep otrok. Prvi. Nismo imeli izkušenj s cepivi, nismo vedeli kaj so stranski učinki cepljenj? Zakaj in čemu vročinski krči, tremor, otekline, nerazložljiv jok cele noči. Ampak zaboga, to so mili stranski učinki. Veliko ljudi je utrpelo resne posledice.

In gledaš tisto kepico, trimesečno, ki je predvidena, da bo podvržena nečemu, ki se ti zdi nepotrebno in invazivno, ter se moraš odločiti namesto njega in namesto zdravnika, se zatečeš nekam v svoje pravice, v človečnost in ostalo nepotrebno navlako dvoma. "A mi podpišete in mi garantirate z lastno prakso ter kazensko odgovornostjo, da bo z otrokom vse v najboljšem redu, če ga cepite?" bi želel biti aroganten ter zdravniku pomoliti pravno zavezujoč kos papirja (ki prenese vse). A v spoštovanju, priučenem in vzgojenem, da so oni tisti, ki vedo, tega seveda ne storim. A otroka ne cepim. Prvega sem, še zaveden in neinformiran, drugega pa ne. In je ogenj v strehi. In čez dve leti odločba v pisemskem nabiralniku. In čez pet let denarna kazen. Se bodo že spametovali. Ali res?

Seveda si vseeno vesel, da si se odločil tako. Necepljen otrok je do sedaj bistveno bolj zdrav od cepljenega. Presenečenje? Niti ne.

Seveda zaupam zdravnikom. Ne vsem. Govorim na splošno. Vsi imamo svojce in imamo lastne izkušnje in znanost medicine je naredila velike korake in velike spremembe. Prav imunologija in prakse preprečevanja nalezljivih bolezni so krona sistema. In tu ne sme biti nobenega dvoma. Seveda ljudje tudi umirajo, seveda. Ampak veliko jih tudi preživi. In seveda berem, literaturo, takšno in drugačno. In vse ni tako črno belo, kot bi radi zdravniki, da je. Celo daleč od tega.

Verjamem pa tudi v demagogijo sistema, v ideologijo (skoraj) vsemogočne medicine, ki se je ničkolikokrat izrodila (npr. psihiatrija v luči zlorab sistema) in iznakazila namen poslanstva, ki je podobna veri (v znanost). Industrija zdravil z roko v roki obljublja nebesa. In zdravje. Karikatura takega sistema so ZDA.

Nočem navajati spiska mojih pomislekov zakaj nisem cepil otroka. Nočem nikogar v nič prepričevati, a le sporočiti, da imajo razvite demokracije to urejeno demokratično in po svobodni volji staršev, a vseeno visoko precepljenost (ki ji ne oporekam), a so morda v to vložile večji napor. In več strahu in odvisnosti od sistema je tu prav gotovo prisotno.

Želim se svobodno odločati. Seveda je to praktično nemogoče. Še posebej v korist otrok. Kajti če bi to hotel, potem jih ne bi izobraževal v državni osnovni šoli. Pa jih. Ampak to res ni najhujše.

Me pa moti ena stvar. Seveda je in ni izbira. Ko sem potoval v Ukrajino in Rusijo, sem se moral pustiti cepiti proti določenim boleznim. In sem se. Brez dileme. Ko sem potoval v Peru in Venezuelo prav tako. A so bila cepljenja le priporočljiva. Tudi obvezna. Zakaj sem takrat verjel tako brezpogojno? In ko je na vrsti zdravje lastnega otroka ne verjamem več? Kaj se je zgodilo?

Morda le to, da je občutek svobode in ne prisile tisti, ki odloča. In v svetu, ki je postal zelo prisilen in zelo določujoč, je to morda nezaveden upor proti sistemu, proti prisili, proti novi normalnosti tisti, ki pelje igro. Ne glede na škodo ali korist.

Zelo blizu je čas, ko bomo s podkožnimi IRFD čipi kupovali hrano in odpirali vrata. In bili prostorsko in kemično nadzorovani. Že sedaj živimo v Krasnemu novemu svetu in v Orwelovem 1984. Nedvomno in zelo zagotovo.

Kako se bomo borili proti pretiranemu nadzoru v našo korist je vprašanje zdajšnje in nadaljnjih generacij. Strinjanje s cepljenjem v našo nedvomno korist je poseg v telo in predpriprava na novo normalnost(čeprav smo bili v socializmu skoraj že tam), da je vsak poseg v telo za nas prednost in del cene skupnosti, ki ji pripadamo. Nedvomno smo že sedaj podvrženi sistemskemu nadzoru, vsiljenim vibracijam in ostali neopazni tehnologiji, ki se nam vriva v vsakdanjost skozi filme, znanstveno fantastiko in neformalne medije, ki skupaj kreirajo ta naš cepljeni ali necepljeni svet.

Ko in če bo frka v smislu pandemične bolezni, ki jo tako ali tako ne bomo poznali, kot nismo poznali npr. AIDSa, bomo naredili vse, da bi jo preprečili. In takrat bo cepljenje še najmanjši problem.

Se spomnete Tamifluja? Proti ptičji gripi ali nečemu podobnem. Tone tega "zdravila" je zagotovo končalo neuporabnega. A plačanega. Tako se je pač obrnil svet. Svet živi za novo krizo in zaradi nove krize. To namreč poganja ta svet. Žal.
Kako je mogoče, da se kljub temu, da se za dotično osebo javno zavzame ključna politična elita v državi(premier in predsednik parlamenta), ne zgodi prav veliko. Poslanca morata uporabiti ves svoj etično moralni kodeks in fizično prisotnost, da dotično osebo odpeljeta na nevtralno mesto(očitno je to parlament), da se deportacija ne bi zgodila. Ker drugače bi se. Zagotovo.Toliko o zaupanju v naše državne institucije. Državljan poslanec ne verjame represivnemu aparatu. Premierova beseda je na ravni vaške opravljivke. A je to mogoče?
S kakšnim fašizmom imamo opraviti?
Očitno smo Ahmad tudi mi, saj se vsi zavzemajo za nas, Slovence, a kar velika večina tone tako ali drugače. Predvsem kulturniki in ustvarjalci. No, saj se prebijamo in to kljub temu, da imamo državljanske in človeške pravice. In pravico bivati. Tu, v Sloveniji. Ampak te mora imeti tudi gospod Ahmad, tukaj in zdaj. O tem ni dvoma.
Ahmadove  zgodbe ne poznam, a je gotovo težka in zagotovo spada med ranljive in potrebne podpore. In kakor koli že, možakar se je postavil na noge, zaživel v novi skupnosti in sprejeli smo ga. To je velika stvar. Na fotografijah izpred begunskega centra (objavljeno danes v članku na MMC RTVSLO) vidim vrsto ljudi, ki jih poznam in vem, da so dobromisleči in pošteni, pravični. So garant, da se tudi sam zavzemam za človeško Slovenijo.
Slovenci arogantno pozabljamo svojo zgodovino in svoj begunski beg. Empatija do sodržavljanov Jugoslavije je bila sicer velika, a to predvsem zaradi veliko družinskih vezi, ki so se zgodile v Jugi. Nove generacije očitno rade pozabljajo, stare pa jih ne spominjajo, da je begunstvo bilo in je del tega prostora. Večina nas ne ve več kaj je vojna in utopično mislimo, da bo Evropa vseskozi varna. To se lahko spremeni dobesedno čez noč. In kje boste vi begunci? Ne delaj drugim tisto, kar nočeš, da drugi delajo tebi.
Ja, boste rekli nekateri, zakon je jasen. Deportacija, ni več vojne. A sam pravim, da je potrebno nujno iti od človeka do človeka in se na podlagi dejstev tudi odločiti, da ima država diskrecijsko možnost, da pravno formalno mora biti rešitev.In da morajo človeka slišati, kaj si želi, kaj počne, kdo zares je.
Čeprav je Ahmad navaden človek, ni športnik ali atlet in ne poseduje kakšne izjemnosti, je seveda izjemen, ker se je znašel z nami in njegov boj za pravice je tudi naš boj za pravice.
Če kot posamezniki ne zmoremo zaščititi niti begunca pred deportacijo iz lastne države, potem živimo v totalni instituciji, kjer je črka zakona uporabljena takrat, ko to nekomu ustreza, to je birokratskemu aparatu. Birokratizem pod krinko demokracije pa uničuje ljudi in ta totalnost institucionalizacije je enaka drugim totalnim institucijam, torej zaporu ali psihiatrični bolnici.
Torej, naša družba je očitno blizu tej definiciji. Spet in znova se tega zavedam, a se nič ne spremeni. Dejstvo, da živimo v zaporu ali celo državi psihiatrični instituciji ni nova, a vedno šokira.
Upam, da vsled tolikšne medijske podpore, toliko izrečenih besed in toliko dobronamernosti Ahmadu mora uspeti že zato, ker smo samo ljudje. Vsi. Brez izjem. Sam pa grem ob priliki Ahmadu stisniti roko. Vem zakaj. Ali tudi ti?

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 189151
Forum avtorjev: 15872 Forum teme: 34426 // Odgovorov: 1873580
Blog avtorjev: 3585 // Blogov: 86538 // Komentarjev: 1240028
Avtorji fotografij: 26219 // Slik: 221867 // Videov: 18358
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "