Kako težko gledam nekatere. Neznosno težko.

Duhovnik je povsem običajen človek in tega bi se morali duhovniki jasno zavedati. Človek, ki mu je Bog naklonil posebno milost, da mu služi med ljudmi in da hkrati v njegovem imenu služi ljudem. Njegovo posvečenje ni stvar njegovih osebnih zaslug, ne njegove pameti, ne lepote, ne pridnosti, to je božji dar, ki je dan s posebnim namenom in ne samo za tistemu, ki ga nosi, ampak predvsem tistim, katerim je poslan.

In kaj ugledamo včasih v teh možeh?

Vidimo čudne, zavaljene in zamorjene tipe, neizživete in brez življenjskega poguma, ki se pred vozijo v čudno dragih avtomobilih in preprosto ne razumejo življenja ljudi, med katere so bili poslani, da bi jim služili in ne obratno.

Ne razumem, kako preprosto ne razumejo, da je npr. zelo hud problem, če ima katoliški duhovnik avtomobil, ki je vreden 50.000€? Da je problem, če ima katoliški duhovnik drage konjičke, da je problem, če mu je v bistven talar po zadnji modi, če se v svoji župniji spozna predvsem na gostilne z dobro jedačo, ne ve pa kje žive pomoči potrebni ljudje? Ne vem, zakaj se jim ne pade v glavo, da je večina ljudi, ko jim zmanjka denarja v resni stiski in da ne morejo zgolj stopiti na prižnico in oznaniti: "Smo popolnoma brez denarja."

Ne razumem, zakaj ti butci ne doumejo, da je nam kristjanom, ob njih malce težko zagovarjati tezo, da so oni med nami v imenu Kristusa, ki je rekel: "Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil. (Mt 8, 20)".

Človek bi vse to še prenesel, zame pa nastane problem, ko naletim na duhovnika, ki nima čuta za soljudi in se celo spravlja na nemočne, revne, duhovno uboge in nasploh prikrajšane. Na bruhanje mi gre, ko gledam kakšnega takšnega maziljenega tepca, ki z nadutim izrazom na hitro odpravi človeka, ki je k njemu prišel po toplo besedo, nasvet, spodbudo.
Vse moje domnevne in resnične alergije izbruhnejo na plano, ko poslušam kakega duhovnika, ki se mu na pridigo npr. ne ljubi pripraviti, bi pa vseeno o nečem govoril in potem pleteniči in pleteniči ter pri tem še neskončno uživa v zvoku svojega glasu, ki odmeva po ozvočeni cerkvi. Kako si upa priti nepripravljen pred ljudi? Kako si upa tako neskončno podcenjevati ljudi od katerih nenazadnje živi? Kato to, da tega "svetega" moža ne nagovarja Božja beseda? Morda misli, da je v parlamentu, kjer je res vseeno kaj človek klobasa?
Zadnjič sem slišal o duhovniku, ki je otroka pregnal od verouka in mu prepovedal priti nazaj ... mulec je nagajal, klepetal... Kako? Je Jezus storil kaj podobnega?

Ti tepci bi se morali zavedati, da so v sramoto Božji Cerkvi, ki je niso sami postavili, jo pa podirajo in iz nje izganjajo ljudi, namesto da bi božje ljudstvo ohranjali pri življenju. Zavedati bi se morali, da jih je Bog postavil v svoj vinograd za delavce in ne za lastnike ali celo ječarje. Zavedati bi se morali, da jih ljudje ne sodimo le kot ljudi, ampak kot na tiste, ki "žive od oltarja", zaradi česar bi se morali zavedati, da morajo biti čimbolj podobni Kristusu, ki je dal življenje za svoje ovce in jih ni izganjal iz črede.
Zavedati bi se morali, da je avtomobil za 50.000€ skrajno problematičen v okolju, kjer marsikdo živi od 220€ socialne pomoči, kjer marsikdo nocoj ve, da jutri ne bo imel kaj dati v lonec in da njegov otrok edini v razredu dobiva hlače na karitasu in da ne more v glasbeno šolo, na plesni tečaj ali s šolo v hribe.



Sam imam to srečo, da sem v župniji, kjer nam je s takšnimi tepci prizanešeno. Ko sem bil brez službe, me je samo on kdaj vprašal zoprno vprašanje: "Imaš za hrano, bencin, kurjavo? Si poožnice za prejšnji mesec uspel plačati?" Ko sta nama s sestro umrla starša, nama ni za maše računal ničesar, še več: kar se je denarja nabralo pri pogrebu, nama je izročil. In ko gledam njega in zgoraj opisane tepce, mislim, da niso niti iz istega veseolja, kaj šele planeta.

Nekateri katoliški duhovniki bi morali razmisliti o tem, kaj sploh pomeni biti duhovnik, da je to služba in ne biznis.

Včeraj, dva dni pred koncem koledarske zime in več kot tri mesece po tistem, ko sem bil tam zadnjič sem spet stopil v "svojo" dolino. Pozimi tja skoraj ne hodim, sploh če je toliko snega kot ga je bilo letos... zna biti nevarno, če se ti samemu kaj zgodil na poledenelih skalah na krajih, kjer mobitel skoraj nima signala. Tako sem šel večkrat do skal, ki zapirajo vstop, notri pa nisem hodil. To krat je bila voda v reki dovolj plitva, da se mi je posrečilo najti kraj, kjer sem jo lahko prečkal v škornjih. Pred kakim mesecem sem jih kupil prav za sprehode v dolino. Z njimi sem zadovoljen ... splačalo se je dati malo več in dobiti takšne, ki so obložene znotraj s filcem.

Tako, par slikic ... nekatere so malo zamaknjene. Fotoaparat sicer ima stabilizator slike, a moram zadevščinop še naštudirati. Z "svojo" dolino sem nastavil tudi album, v katerega bom dodajal letošnje fotografije. Te so prve.

"Zakaj je moja bolečina brezkončna
in moja rana neozdravljiva, da se ne more zaceliti?"
(Jer 15,18)

Bolečina, ki me vselej spremlja. Bolečina, ki se ne bo nikoli ozdravila. Bolečina, ki je ni nihče kriv, samo je, vsa grozljiva in brezupna. Bolečina, ki me ubija in hkrati opominja, da sem živ. Bolečina, ki ne pušča sledov, katere ne morem pojasniti. Ki me trga kadar ugledam in razjeda, kadar zaprem oči. Bolečina rojena v neznanem, ki se rodi ob pogledu na popolnoma znano. Bolečina, močna in brezkončna, zaradi katere včasih pomislim na konec. Bolečina, ki me ob pogledu na tisto kar imam, spomni na tisto, česar nikoli ne bom imel. Bolečina, ki me ubija počasi, a zanesljivo. Bolečina tega kar nisem, zaradi tega kar sem. Bolečina nikoli izgovorjenih besed, bolečina nikoli občutenih dotikov, bolečina nikoli razjasnjenega neba. Bolečina, nepredstavljiva. Bolečina.

Bolečina, ki je ne zmorem več. Bolečina, katere okove trgam. Bolečina, ki jo bom zapustil. Bolečina.

Moj Bog, kaj bo mera polna?

Danes smo v evangeliju poslušali znamenito Priliko o izgubljenem sinu iz Lukovega evangelija. Velikokrat mi pride na misel. Še posebej takrat, ko vem, da sem ga polomil, ali da ga je polomil kdo drug in da se bom moral v zvezi s tem soočiti z njim.

Morda bi se ustavil le ob dveh meni ljubših odlomkih iz prilike

"Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti. " (Lk 15, 21-24)"

Je kaj podobnega najti kje drugje? Veselje očeta nad vrnitvijo izgubljenega sina je brezmejno in njegovo odpuščanje popolno. Čeprav je sin že prejel svojo dediščino in jo zapravil z razvratnim življenjem, mu oče ničesar ne očita. Sinovo obžalovanje lastnih dejanj očeta gane in ga spodbudi k popolnemu odpuščanju. Sina ne sili k pojasnjevanju, ničesar ga ne sprašuje, ne moralizira in ga ne nadira. Sprejme ga nazaj z brezpogojno ljubeznijo.



"Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹ Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹ (Lk 15, 25-32)"

Kolikokrat nastopim kot omenjeni starejši sin. Ker se imam za pravičnega in poštenega, se mi ne zdi pravično, da tisti, ki v mojih očeh to niso, sprejemajo enake pohvale, časti in nagrade kot jaz, na živce mi gre, da so bolj opaženi, imajo več sreče v očeh. Kako pogosto si mislim, da bi si jaz neko stvar, ki jo je dobil nekdo drug, zaslužil neskončno bolj kot on.
Ker se imam za pravičnega, se obnašam, kot da je Bog z menoj v pogodbenem razmerju: če sem pravičen, je tudi on dolžan biti dober z menoj, poskrbeti, da mi ne gre slabše kot slabšim od mene.
In vendar se s takšnim odnosom postavljam v vlogo Boga. S takšnim pristopom Bogu odrekam pravico do popolne svobode delovanja, zanikam njegovo razpolaganje z božjo milostjo, domišljam si, da lahko s svojimi dejanji pogojujem božja dejanja. Kolikokrat sploh ne pomislim, da je bližina Boga največja nagrada in največja spodbuda in da Boga ne morem ne usmerjati, ne ovirati v njegovih načrtih.

Nobena prilika me ne napolni s tako veselim upanjem kot ta. Kako bi ne veroval? Dal mi je vse, vse mi daje?
Moj Bog me ima za sina. Nebesa se veselijo zaradi mene! Celo angeli mi služijo in me varujejo: jaz sem namreč sin, dedič, ne hlapec, ne suženj! "Zakaj svojim angelom bo zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. (Ps 91,11)" Kako bi se ne veselil svojega očeta in svoje dediščine?

Mysterium fidei.

"Isauros, priznavaš, da je imel Luther prav ? Človeka upravičuje pred Bogom le in samo "vera", se pravi, "pomembno je pravilno misliti", kar je podobno kot Kantov kategorični imperativ ?"

O Luthru in Kantu vem premalo, da bi lahko o njih argumentirano debatiral. Splošne stvari že, a splošnih stvari ne gre jemati preveč resno, saj jih je nekdo običajno za nas "posplošil" in nam jih nato serviral kot obče veljavne posplošitve. Izkušnja pa me uči, da bi jaz marsikaj poslošil precej drugače kot oni in da se njim tisto, kar se zdi pomembno meni, ni zdelo niti omembe vredno, medtem, ko meni se.

Božje opravičenje je zame v vsakem primeru posledica božje milosti, vendar ne le milosti, ampak tudi pravičnosti. Kot takšna torej po mojem ne more biti povezana le z vero, ampak z milostjo, ki pa jo Bog lahko naklanja kakor hoče, ne glede na vero. Milostni Bog namreč odpušča, vendar božja pravičnost terja tudi konkretne korake v smeri poprave ali odprave posledic krivdnega dejanja. Zato je katoliška Cerkev vedno učila, da je storilec nekega zlega dejanja dolžan storiti vse kar je v njegovi moči, da se posledice storjenega zla odpravijo. Ko bi ne bilo tako, se mi zdi, da bi Bog sicer bil milosten, ne bi pa mogel veljati za pravičnega.
Seveda obstajajo primeri, ko to ni več mogoče, ali bi ne bilo smiselno. Mislim, da takrat zadostuje iskreno obžalovanje storjenega.
Kristjan za nikogar ne more reči, da mu Bog nečesa nikoli ne bo odpustil. S takšno izjavo bi zanikali njegovo milost, vsemogočnost, vsevednost... Bog ima polno spoznanje vsega, samo on pozna popolno resnico, on ima popolno svobodo delovanja, samo on razpolaga s svojo milostjo in svojim odpuščanjem.

Seveda pri Luthru ne gre le za odpuščanje po veri, ampak so stvari širše... ne gre le za opravičenje po veri, ampak tudi odrešenje po veri (ki itak vsebuje vse našteto, saj je vse našteto pogoj za odrešenje). Moj pogled pri tej zadevi, če prav razumem Luthra, Luthru oporeka samo v tem, da je opravičenje povezal izključno z vero.
Ali bo nekdo, ki sicer veruje malo, ali pa nič, ali celo veri nasprotuje, vendar po drugi strani dela številna dobra dela, pogubljen? Mislim, da ne. Dejanja so pomembna.
Nenazadnje sam Kristus pravi: "Če ne opravljam del svojega Očeta, mi ne verjemite; če pa jih opravljam, verjemite delom, če že ne verjamete meni, da boste spoznali in spoznavali, da je Oče v meni in jaz v Očetu. (Jn 10, 37-38)"

Ne vem, če sem bil dovolj jasen.