V mojem življenju je bilo veliko povezanega s hrano. Celo življenje sem bil debel,že pri osemnajstih letih sem imel povišan krvni tlak,pri vseh preiskavah krvi so mi ugotovili povišan holesterol itd.
Pri mojih 56. letih,ko sem imel nekaj čez 110 kilogramov,mi je zdravnik razumljivo in umirjeno razložil,da je moj previsok krvni tlak verjetno povezan tudi s previsoko telesno težo in posledično visokim srčnim utripom ter mi predlagal,da se začnem počasi in vztrajno spopadati z debelostjo. In zaleglo je. Od tedaj sem v šestnajstih letih shujšal skoraj 40 kg. In lahko povem,da tako kot mi je padala telesna teža,tako mi je padal tudi krvni tlak,ob pomoči zdravil,seveda.
Pri 59. letih sem doživel dva težka srčna infarkta. Poškodovala sta mi srčno mišico,tudi srednjo steno in zaklopko,začelo se je popuščanje srca in motnje srčnega ritma. Potrebna je bila operacija na odprtem srcu,dobil sem dva žilna obvoda.
Za infarkta sem okrivil holesterol,saj so izvidi pokazali,da imam krvne žile na srcu(odvodnice)zamašene do 70 %,v izvidu ob operaciji pa je kirurg zapisal:vidna kalcinacija sten aort(odvodnic). Splošno pa je znano,da je glavni povzročitelj zamašenosti krvnih žil holesterol,posebej slabi(LDL in VLDL).
Tako sem si kmalu po operaciji zadal dve nalogi:izvajati navodila moje kardiologinje vključno z doslednim jemanjem zdravil in iskanjem prave prehrane za znižanje slabega holesterola in s tem postopnega čiščenja krvnih žil.
Najprej mi je prišla v roke knjiga Harveya Diamonda:«Živeti zdravo« o kombinirani prehrani. Gre poenostavljeno za to,da se v istem obroku ne pojavita škrobnata in živalska hrana,da je med obroki vsaj tri ure in brez prigrizkov,da se sadje ne uživa skupaj ali takoj po drugi hrani itd. To recimo pomeni,da z mesom nikoli ne jemo testenin,riža,kruha itd. ampak le presno in/ali kuhano zelenjavo. Smisel te diete naj bi bil v tem,da se takšna hrana lažje in kvalitetnejše prebavlja ter da v telesu zato ostaja manj strupov,težkih kovin itd., kar ima za posledico boljšo imunsko odpornost telesa in boljše zdravje pa še manj je kalorična in nam olajša hujšanje. Seveda stvar ni čisto enostavna,saj telo hlepi po starih navadah,okusih itd. Kar naprej sem se zalotil s kosom kruha v roki, čeprav je bilo na mizi meso ali ribe pa seveda slastna palačinka po mesnem obroku itd. Pod grožnjo mojih zamašenih krvnih žil sva z ženo kar hitro osvojila to dieto,izvajava jo že 14 let in najbrž ima veliko zaslug za najino odlično imunsko odpornost in enako zamašenost žil,kot sem jo imel ob infarktih.
Že v tej knjigi je bilo veliko opozoril proti živalski hrani,kot glavnemu viru slabega holesterola(LDL),ki najbolj maši krvne žile. Še več jih je v knjigi »Kitajska študija« dr. Colina Campbella. Ta knjiga na osnovi proučevanja raznih življenjskih slogov po svetu svetuje vegetarijanstvo,kot slog,ki čuva naše zdravje,oziroma varuje krvne žile pred holesterolom s tem pa tudi pred mašitvami. Z ženo sva ukrepala tako,da sva iz prehrane izločila mleko in mlečne izdelke,jajčni rumenjak,rdeče meso in živalske (nasičene)maščobe. V veliki meri sva opustila tudi uživanje industrijsko pripravljene hrane,saj je v njej veliko skritih nasičenih maščob,mleka, soli,sladkorja in seveda kemije,ki podaljšuje rok trajanja in polepša izgled. Sam sem izločil še vse ostalo meso razen ribje. To mi je skupaj z rednim jemanjem zdravil kmalu začelo nižati holesterol. Od preko 9 mmol ob infarktih na 7,čez kako leto pa na malo čez 4. Tudi večino previsoke telesne teže sem izgubil,krvni tlak se je ustalil pod 130/90.
Vse se je zdelo popolno,toda 10 let po infarktih sem doživel srčni zastoj. Padec na kolena nato na hrbet,izguba zavesti in začelo se je odštevanje 10 minut za mojo smrt. Rešili so me sosedje Rudi, Beno, Mirko, Emil in Evgen,ki so mi takoj masirali srčno mišico, dajali umetno dihanje,prinesli AED,ga vklopili in me ohranili pri življenju do prihoda reševalcev. Še enkrat hvala za življenje.
Pregled zamašenosti krvnih žil na srcu je pokazal,da so še vedno zamašene do 70%. To me je po eni strani razveselilo saj se je mašenje ustavilo. Po drugi strani pa razočaralo,saj zagovorniki vegetarijanstva obljubljajo postopno čiščenje krvnih žil. Ukrepal sem tako,da sem iz prehrane izločil še ribe in morske sadeže. Od živalske hrane mi je tako ostal le še jajčni beljak.
Toda po dveh letih so se začele kazati nekatere neugodne spremembe. Močno se mi je zmanjšala vsebnost železa v krvi,od 28,mmol/l do 6,3 čez tri leta.
Povečala se je pogostost in moč bolečine v glavi ob dvigu na noge,začeli so se pogosti in močni krči v nogah,koža je postala ranljiva s pogostim srbenjem,dobil sem občutek pešanja fizične moči,tudi ravnotežje ni normalno itd. Moja kardiologinja je izrazila zaskrbljenost saj je vsebnost železa pomembna za srčne bolnike. Dobil sem tri terapije z železom,spremembe na bolje pa še ni bilo.
V tem času sem naletel na knjigo ameriškega prehranskega strokovnjaka, antropologa Robba Wolfa «Paleo recept«. Izhaja iz več milijonov let razvoja človeka,njegovih prednikov in njihove prehrane. Trdi,da se je človek v svoji prazgodovini prehranjeval z živalskimi beljakovinami in samoniklim rastlinstvom oz. sadjem in zelenjavo. Antropološke raziskave so tudi pokazale,da je bil ta človek zdrav in močan. Prvo resnejše poslabšanje zdravja naših prednikov nastopi ob začetku uživanja mleka drugih sesalcev in pridelanih žit. Mlečno glukozo in žitni gluten človekova prebava ne more prebaviti,zato najbolj občutljivim povzroča alergije in celiakijo,vsem ostalim pa sistemske vnetne procese v telesu. Ti vnetni procesi pa so dolgoročni vzrok za vse kronične bolezni,prehitro staranje in posledično tudi za prekratko življenjsko dobo. Tako npr. avtor trdi,da vzrok za povišan holesterol ni toliko v holesterolu,ki ga vsebuje živalska hrana ,kot v teh vnetnih procesih znotraj krvnih žil,ki povzročajo oksidacijo holesterola in njegovo nalaganje na notranje stene žil. Dolgoročno to pripelje do zamašenih žil,srčnega infarkta,možganske kapi,angine pektoris,gangrene itd. Tudi vzroke za sladkorno in rakave bolezni,osteoporozo, avto imunske bolezni itd. avtor vidi predvsem v nesposobnosti človekovega prebavnega sistema,da kakovostno prebavi laktozo,ki jo vsebuje mleko in njegovi izdelki ter gluten,ki ga vsebujejo žita: pšenica,rž,ječmen in oves.
Ker so moji problemi z železom,krči itd. ravno sovpadali z branjem knjige in ker sem vedno za poskuse,sem se odločil,da nekaj mesecev izvajam navodila iz knjige. Za zajtrk le sadje in oreščke,za kosilo obrok iz perutninskega mesa,rib ali jajc in veliko zelenjave,za popoldansko malico kava,kakav ali jogurt in kos kruha ali peciva,ki ga žena speče iz moke za bolnike s celiakijo.Za večerjo pa tudi velika izbira rastlinskih obrokov na bazi zelenjave,krompirja ajde,koruze,riža,prosa. Kaj pa maščobe? Avtor odločno odsvetuje živalske oz. nasičene maščobe(mast,grumpi,razne pečenke,klobase in seveda industrijsko pripravljeno hrano,z veliko skritih,najcenejših maščob). Svari pa tudi pred premalo rastlinskih maščob,saj so nujne za delo hormonov in številnih kemijskih procesov v telesu. Midva že leta uporabljava le mešanico hladno stiskanega olivnega,lanenega in ribjega olja sedaj sva dodala še . kokosovo in arašidovo maslo. Seveda nič mlečnih maščob(maslo,smetane) ali kakršne koli margarine. Pa pijače:voda,zeleni čaj,kakav,kava,seveda vse nesladkano in kak vinček na jezik,da ob »Na zdravje« ni zamere.
Sedaj sem že trikrat podaljšal trajanje tega prehranskega poskusa. Preprosto za to,ker čutim vrsto pozitivnih posledic in nobene negativne.
Pred dnevi me je žena vprašala ali bo sedaj končno že konec tvojih eksperimentov s prehrano. Jaaaaaaaaaaaaaaaa,sevedaaaaaaaa,do naslednje prepričljive knjige.
14. avgust 2013 | Komentarji (5)
Moji rešitelji Emil,Beno,Peter,Rudi,Mirko in jaz,najlepši,seveda. Manjka Evgen.
 
Pred letom dni,6. avgusta sem doživel srčni zastoj. Zgrudil sem se na hrbet,na mojo veliko srečo v prisotnosti sosedov,ki so se takoj »vrgli name«,mi raztrgali
majico,začeli masirati srce,dajati umetno dihanje in v nekaj minutah priskrbeli
avtomatični defibrilaror,ki mi je prekinil migetanje srčne mišice in vrnil
normalen srčni utrip. S tem so preprečili usodno odmiranje možganskih celic in
mi rešili življenje. Reševalci,ki so prišli v 8 minutah so nato nadaljevali
borbo za moje življenje,me najprej prepeljali v Bolnišnico Slovenj Gradec nato
pa še v KC Maribor,kjer sem se po nekaj dneh zbudil iz kome. Zaradi težav z
ritmom srca so mi vstavili defibrilator in me po skoraj mesecu dni odpustili.
V tem blogu želim nekaj napisati o mojih rešiteljih in bližnjih. Še vedno ne vem
in si tudi ne znam predstavljati,kaj se je tisto jutro dogajalo pri zgornjem
sosedu. Še manj,kaj se je v trenutku,ko sem jim padel pod noge dogajalo v
glavah mojih rešiteljev. Sigurno šok,dramatično spoznanje,da jim človek umira
pod nogami in v trenutku odločitev,da mu je treba pomagati. Za takšne odločitve mora imeti človek pogum in samozavest,mora biti požrtvovalen in seveda »človek človeku«.
Marsikdo bo rekel pa saj je to normalno. Žal ni normalno. Znan je podatek,da je od povprečno 10 zastojev,ki jih v Sloveniji doživimo dnevno kar v 9 primerih nekdo prisoten,na žalost pa le dva pomagata prizadetemu. Nekateri stopijo korak nazaj,pokličejo rešilca in čakajo,nekateri svojo pasivnost upravičijo z mislijo,da je človek verjetno pijan,spet druge je strah,da bi človeku škodovali itd. Večini pa je skupno to,da ne vedo,da lahko človeka rešijo,oziroma,da mu najbolj škodujejo,če nič ne storijo. Mislim,da veliko ljudi ne ve,da ob srčnem zastoju ni dovolj le poklicati 112,ampak,da mu moramo takoj masirati srčno mišico in čim prej uporabiti defibrilator. Zato si v koronarnih klubih prizadevamo namestiti čim več avtomatičnih defibrilatorjev in na predstavitvah ter tečajih čim več občanov usposobiti za pomoč človeku ob srčnem zastoju. Ob namestitvi in predstavitvi delovanja AED v našem naselju so sodelovali kar trije moji kasnejši rešitelji.
Seveda pa samo laiki nismo dovolj. Potem nastopijo reševalci. V obeh mojih primerih,so bili,kot so mi povedali svojci,hitri in vrhunski.
Ob srčnem infarktu pred 11 leti nisem bil več priseben in z močnimi bolečinami v
prsih,sedaj ob srčnem zastoju pa seveda brez zavesti.
Takojšnje in odločno ukrepanje zdravnika in učinkovito delo reševalcev so odločilno prispevali,da sem še dovolj hitro prišel v bolnišnico.
V naši dolini je reševalna služba gotovo vrhunsko organizirana z vrhunskimi
strokovnjaki,katerih glavna odlika je požrtvovalno reševanje človeških življenj.
K njihovi uspešnosti in varnosti lahko prispevamo tudi mi vsi,s tem,da jim na
cesti damo mesto ki jim gre. Ko se na ameriški cesti zasliši sirena
reševalcev  je cesta v trenutku prazna,tudi skrajni levi pas na avtocesti jim je vedno odprt.
Po reševalcih nastopijo seveda zdravniki. Do njih sem imel vedno poseben odnos. Opravljajo najpomembnejši poklic,kaj pa je pomembnejše v tem našem vesolju od zdravja in življenja človeka. In mene še noben zdravnik ni razočaral,niti pri zdravljenju niti odnosu.
Jaz se lahko zdravnikom samo zahvalim,saj so mi s hitrimi in pravimi posegi že vsaj dvakrat rešili življenje in me s pravim zdravljenjem vsakič spet postavili na
noge. Posebno mesto ima seveda moja kardiologinja dr. Cirila Slemenik Pušnik,ki ji popolnoma zaupam,sicer pa tudi v Koronarnem klubu ne moreva eden brez drugega.
Kaj pa svojci. Večinoma se oboleli niti ne zavedamo njihovega obupa,strahu,upanja,ki ga doživljajo ob pogledu na negibnega moža,očeta,sorodnika,prijatelja. Dogodki kot so srčni infarkt,srčni
zastoj,možganska kap,težke nesreče itd. so gotovo dramatični,do kraja stresni.
Večino nas presune že sirena rešilca,kaj šele spremljanje reševanja življenja
bližnjega. Pa potem negotovost,strah,upanje,obešanje za vsako bilko
optimizma,ki nam jo dajo zdravniki itd. Jaz sem seveda poskrbel za to,da so
bila bremena med sinoma enakovredno porazdeljena. Branko je doživel moj srčni infarkt,Dušan pa zastoj. Le uboga,zvesta žena je morala sodelovati obakrat. Ko so me reševalci odpeljali se je v njihove glave naselilo še več strahu in nemoči. Nato seveda vsak dan v Maribor za pol urni obisk negibnega z
aparaturami in cevkami prekritega človeka,brez znaka življenja,s trdo zaprtimi
očmi in razumljivo,s previdnimi izjavami zdravnikov. In tako drugi,tretji,četrti dan,brez spremembe in optimizma. In nato peti dan,odprte oči a brez pogleda,kontakta,kot rastlina. Uporno upanje mojih najbližjih zamenja popolni obup,možganske celice so verjetno preveč poškodovane,da bi si lahko opomogel. In seveda,še bolj previdne izjave zdravnika. To je bil za moje
drugi najtežji dan,verjetnost ozdravitve se jim je začela podirati kot hiša iz
kart. Pot domov je bila tiha,najbrž kar grozljiva,polna neznank o moji in
ženini prihodnosti. Naslednji dan pa »sonce«,živ pogled,kontakt,pozdrav in
objem.      
Seveda,kar tako se pa stari,domišljavi gad že ne bo vdal pa čeprav z nekaj luknjami v spominu. Najmanj vznemirjen sem bil sam,saj sem svoj najbolj dramatični teden življenja lepo v miru prespal. Tisti dan bi lahko pregoreli vsi telefoni in internetne linije,vsem sta morala Dušan in Rozka povedati,da sem preživel.
Najprej seveda Dušanovi družini in Brankovi čez veliko lužo pa seveda sestram
in ostalim sorodnikom  pa sosedom,Koronarnemu klubu,kjer so nekatere članice zame tudi molile itd,itd. Vsem sta hotela povedati,da je najhujša kriza mimo,da je naša družina spet v polni sestavi in da se bomo še srečevali. In kako sem jaz sedaj po enem letu. Seveda nisem zdrav,ker s poškodovano srčno mišico,luknjo v spominu itd. tudi ne morem biti. Se pa počutim zdravega. Z ženo sva kar hitro začela krepiti mojo fizično moč,s hojo v parku,da ne bo pomote.
Vsakodnevna skoraj enourna živahna hoja s palicama in znotraj dovoljenega
srčnega utripa ter 10 minut pozibavanja na malem trampolinu mi je povrnilo vso
moč in že spet mi žena pravi,da sem prehiter. Večji je problem s spominom. Nič
se še ne spominjam za kake tri mesece pred zastojem. Če bo ostalo samo pri tem seveda ni noben problem,dogodek iz moje preteklosti pa mi daje upanje,da se mi bo povrnil tudi ta spomin. Pred približno dvajsetimi leti sem se neko zgodnje jutro peljal v Ljubljano. Pod Trojanami sem imel nesrečo. Avto se je prekotalil na streho in na kolesa,bil je precej poškodovan,meni pa ni bilo nič. Ko so me domači vprašali zakaj se mi je avto prevrnil pa nisem vedel nič. Zato in zaradi zgodnje ure so bili prepričani,da sem za volanom zaspal. Čez kake tri mesece pa kot strela z jasnega: rahlo je deževalo,naenkrat je brisalec vode vrglo iz ležišča,jaz pa sem zategnil ročno zavoro. Avto je zaneslo na desno v breg,po prevračanju pa nazaj na cesto. Veliko bi mi pomenilo,če bi se spomnil tudi zakaj in kako sem tisto jutro odvihral v breg k sosedu in obležal. Sicer pa
svojim možganom poskušam tudi sam malo pomagati. Večkrat sem že kje prebral,da je treba možgane obremenjevati kar do konca življenja. Eni žonglirajo,drugi rešujejo križanke,igrajo igrice,se na pamet učijo pesmi,drugi spet igrajo kakšen instrument,se učijo jezikov,nekateri se na stara leta celo lotijo kake fakultete,vse le zato,da jim možgani ne zarjavijo. Jaz sem v mladosti igral harmoniko,ne vem več zakaj sem nehal,oče pa je harmoniko prodal. Za abrahama pa so mi moji kupili lično harmoniko. Do lanskega leta je bolj samevala v kotu,ko pa sem opazil težave s spominom sem jo začel redno igrati. Morda mi to celo pomaga saj žena pravi,da sem vedno bolj jezikav.
Seveda bi bilo popolno,če bi imeli slušni aparati posluh. Najde se pa tudi kak
zdravstveni problem. Srce mi zelo neenakomerno utripa,pogosto izostane en ali
celo dva utripa,drugič sta spet dva utripa čisto skupaj itd. 24 urni EKG in
kontrola podkožnega defibrilatorja pa nista pokazala kaj posebnega. Občasno me tudi fizično sesuje. Dobesedno obležim za dva dni. Nimam nikakršne moči,v prsih čutim tiščanje,v trebuhu,nogah in rokah rahlo bolečino,komaj se postavim na noge,s težavo lovim ravnotežje. Ugotovil sem nekaj možnih razlogov za te
težave. Že kratko,komaj 10 minutno zadrževanje na vročem soncu,daljše bivanje v pretoplem prostoru,morda tudi hitro nižanje zračnega tlaka ob bližajoči nevihti,kot tudi uživanje slane hrane. Sedaj ko ne bo več tako vroče in ko ne bo toliko neviht bom imel verjetno manj težav.
 
 
16. avgust 2010 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (3)
Pohvala politkomisarja me je opogumila,da napišem še kako izkušnjo iz mojega življenjas srčnim infarktom. Moja glavna značilnost po dveh infarktih pred desetimi leti,pa kasnejši operaciji na odprtem srcu in tudi po lanskem srčnem zastoju ni v obupu,strahu ali v nekem slepem upanju na najboljše,ampak v preprostem optimizmu,spoznavanju svoje bolezni in iskanju pomoči mojemu zlatemu srcu. Vsak gornji dogodek je moč mojega srca popolnoma dotolkel. Izgubil sem vso fizično moč,že kratek pogovor mi je povzročil znojenje,tiščanje v prsih,zadihanost itd. In ko sem tedaj pred desetimi leti s temi problemi prišel k svoji kardiologinji dr. Cirili Slemenik Pušnik mi je izrekla čarobne besede:«ne obremenjujte se, a ne obležite«.Te
besede sem si prevedel v preprosto usmeritev:«čuvaj svoje srce in ga krepi«.In
domišljavo upam,da sem do sedaj poleg tega,da redno jemljem predpisana zdravila
tudi sam marsikaj dobrega prispeval k stanju svojega srca.
Moj prvi ukrep je vedno bil in je,da srcu in s tem tudi pljučem ne dovolim,da se
poleni. Od zdravnikov dobim informacijo,kakšen je moj zgornji še varen srčni
utrip. Potem pa si nadenem merilec srčnega utripa in začnem migati. Najprej na
sobnem kolesu,kjer je najlažje nadzorovati gibanje srčnega utripa,potem pa
najprej s počasno nato pa vedno bolj živahno hojo. Merilec mi daje dve pomembni
infor maciji. Da srce res obremenim in s tem krepim ter da ga obremenjujem le do
dovoljenega nivoja.
 
V Koronarnem klubu se tedensko srečujemo srčni bolniki in seveda klepetamo o
svojih zdravstvenih problemih. Nekaj nas je,ki smo od zdravnikov dobili veliko
informacij in usmeritev o svojem zdravstvenem stanju. Večina pa ne. Ne povedo
jim v kakšnem stanju je njihovo srce in kako pomembno je,da ne obležijo. Tako
eni mislijo,da so zdravi in preobremenjujejo srce,drugi spet obupajo in
obležijo. Le tisti,katere zdravniki preprosto in odločno usmerijo, storijo
veliko za svoje zdravje. Slišal sem že,da je to naloga zdravilišč. In res,ko
sem bil zadnjič v zdravilišču je kardiolog na predavanju rekel:tukaj ste za
to,da vas naučimo živeti s srčno boleznijo. Toda nič od tega se ni zgodilo.
Vsako jutro sicer telesna vadba toda niti besedice o tem zakaj telesna
vadba,zakaj in kakšna hoja,zakaj in kakšna zdrava hrana itd. Le tri slaba
predavanja brez vsakega sporočila in komuniciranje preko papirja.
Skratka,veliko je še rezerv.
Pri meni je enako pomembna skrb tudi proti preobremenitvam srca. Ker mi je infarkt
pred desetimi leti obsežno poškodoval srčno mišico in tudi eno srčno zaklopko
sem takoj prenehal igrati tenis,teči v naravi,planinariti,dvigati bremena,
kidati sneg itd. Vse to sem nadomestil z živahno,nadzorovano hojo z lahkim
nahrbtnikom in palicami ter gibanjem na trampolinu. S hojo krepim srce in
pljuča,s trampolinom pa mišice. Žal slišim srčne bolnike,ko se hvalijo,da so
bili na Peci ali Uršlji gori,seveda brez merilca srčnega utripa in s tem brez
vsakršnih informacij o preobremenitvah svojega srca.  
Z vremensko pogojenimi težavami sem se prvič srečal po srčnem infarktu. Sprememba zračnega tlaka,še posebej hitra me je popolnoma sesula. Obnemoglost,bolečine v rokah in nogah,pritisk v prsih. Nekajkrat sem za dan ali dva obležal. Vse te težave so izginile po operaciji s katero so mi z dvema žilnima obvodoma odmašili dve najbolj zamašeni krvni žili na srcu. Po tej operaciji so izginili tudi napadi angine pektoris in bolečine v spolnem udu ob spolnem odnosu. Ljudem z
vremensko pogojenimi težavami torej laično predlagam,da svojim zdravnikom
postavijo vprašanje o stanju srca,ožilja in prekrvavljenosti telesa.
Mene sesuje tudi vročina. Že deset minut zadrževanja na vročem soncu me za nekaj ur povsem onesposobi. Pritisk v glavi in prsih ter fizična nemoč. Menda je to
posledica razširitve krvnih žil ob vročini s tem pa dodatne obremenitve
srca,kar pa moje poškodovano srce ne prenese brez posledic.
Bolj znano je,da je mraz nevaren za srčnega bolnika. Kot vse se tudi krvne žile na
mrazu krčijo zato lahko pri zamašenih žilah še prej pride do angine pektoris
ali srčnega infarkta. Zato jaz pri temperaturi pod ničlo nikoli ne grem iz
hiše,žena in sosedje mi tudi ne pustijo kidati snega itd.
Ko govorimo o čuvanju srca seveda ne moremo mimo debelosti. Sam sem bil že od
mladosti debel. Pri okrog petinštiridesetih letih starosti sem imel 116 kg,kar je bilo po
formuli telesna višina minus 100 kar 46 kg preveč. Sedaj imam 77,kar je še vedno
preveč. Debelost namreč čisto vsak trenutek življenja naše srce preobremenjuje.
Namesto okrog 60 srčnih utripov na minuto v mirovanju sem jih imel skoraj 90.
To pa dolgoročno škoduje srcu,dviga krvni tlak,škoduje krvnim žilam,pospešuje
mašenje žil itd.,itd. Zaradi debelosti sem se manj gibal,če pa sem se že,sem
srcu še dodatno škodoval. Po mojih laičnih izkušnjah je postopno a vztrajno
približevanje teže formuli: telesna višina minus 100 plus,minus 10 % prvi in
najpomembnejši ukrep čuvanja srca. Posebej ljudje,katerim je srčni infarkt
poškodoval srčno mišico,morajo znižati odvečno težo,da srcu čim bolj olajšajo
delo.
Dober imunski odziv telesa je velika pomoč poškodovanemu srcu. Znano je,da že navaden prehlad,kaj šele angina,gripa,pljučnica,herpes itd. povzroči v telesu pravo
vojno stanje. Cela telesna kemija se bori proti vsiljivcem kot so virusi,
bakterije, plesni itd. To pa močno obremenjuje srce,poviša se srčni
utrip,pogosto tudi krvni tlak itd. V Koronarnem klubu poznamo veliko
primerov,ki kažejo na usodne posledice kombinacije srčne bolezni s slabo
imunsko odpornostjo. Tudi v tem trenutku bije en naš član dramatično borbo s
pljučnico. Čuvati srce pomeni torej tudi krepiti imunsko odpornost telesa. Z
izogibanjem fizičnim in psihičnim preobremenitvam,mrtvi hrani,živalskim
beljakovinam in maščobam,preobilni hrani,ubijalskim razvadam kot so alkohol,
tobak,droge, škodljivemu okolju kot so prah,plini,hrup itd. In seveda z
uvajanjem koristnih dejavnikov zdravja,kot so pretežno rastlinska hrana,dovolj
vode,le hladno stiskana olja,oreščki,soja itd. Seveda tudi aktiven življenjski
slog,ki pomeni vsaj eno uro lahkotne,živahne hoje dnevno in čim manj sedenja.
Pa seveda cepljenje proti vsem gripam,ki jih priznajo zdravstvene oblasti,pa tudi
proti klopom in bakterijski pljučnici. V zadnjem času smo priča veliki skrbi
raznih profitašev za naš imunski odziv. » kupujte in uživajte naš
jogurt,zelišča,krajnske klobase, tablete itd. in živeli boste dolgo in zdravo«.
Pomembni se mi zdita dve misli. To ni skrb,kot je dejal pokojni dr. Drnovšek za
blaginjo ljudi,temveč za profite. In drugič. Veliko ljudi,ki nasedajo tej
agresiji zanemarja resnično skrb za zdravje oziroma zdrav življenjski slog.
Zakaj bi se pa mučili z zdravo prehrano,če pa lahko jogurt,roža ali pa tableta
rešijo vse naše skrbi. Čudno,da se ob še takih nesmislih ne oglasi zdravniška
zbornica.
Dolgo nisem bil pristaš sobnih naprav,kot so kolo,trak,mali trampolin  itd. Nasedal sem tezi,da je le gibanje na zraku koristno. Kot da v stanovanju ni zraka. Toda zunaj so pogosto neprijazne razmere pa kar obsedimo. Ali pa nam je,posebej starejšim,nerodno hoditi zunaj okrog brez pravega dela. Se mi bodo pa ja smejali. Zato kdo tudi ne vzame v roke palic ali si nadene nahrbtnika. Toda bistveno je vendar,da čim več dni v tednu po več kot pol ure živahno hodimo in s tem krepimo srce in pljuča in se mi zdi skoraj nepomembno ali je to zunaj ali ni. V zadnjih letih so potihnili zagovorniki nekakih minutnih aktivnosti. Pet minut peš od avtomobila do službe pa minuto po stopnicah namesto z dvigalom itd. Toda telesu resnično koristi
šele telesna aktivnost,ko se telo ogreje. Pa tudi srce se,kot vsaka druga
mišica krepi šele ob vsaj pol urnih neprekinjenih ponovitvah utripa na višjem nivoju.
V neki družbi sem pred časom dejal,da srce čuvam tudi z občasno stojo na prstih.
Mislili so,da se šalim. Toda jaz se nisem šalil. Na predavanju o krčnih žilah
pa tudi v nekih kitajskih nasvetih sem prebral,da močne nožne mišice veliko
prispevajo k pravilnemu vračanju krvi v srce. Srce po žilah odvodnicah potiska
obogateno kri do vseh človeških celic. Toda vrača se kri v srce po
drugih,drugačnih žilah dovodnicah s pomočjo mišic in žilnih zapiralk. Če so
mišice na nogah,rokah,trebuhu itd. močne se kri z lahkoto vrača v srce,ne
zastaja v telesu in ne otežuje dela srcu. Zastajanje izrabljene krvi v telesu
je očitno pri krčnih žilah. Srce pa doživlja dodatne obremenitve tudi ob pomanjkanju
krvi zaradi dehidracije ali ob preveliki prostornini ožilja zaradi vročine.
Za nas laike je zanimivo tudi vprašanje o vlogi stresa za srčne bolezni. Pred
kakimi dvajsetimi leti so slabi zdravniki stres krivili za vse,kar ni bilo
dovolj očitno. Tudi danes veliko ljudi stres krivi za večino zdravstvenih
problemov,do telesa pa se obnašajo,kot do smetnjaka v katerega lahko vržemo
vse,kar nam pride pod roko. Sam verjamem dr. Noču iz Kliničnega centra Ljubljana,ki
je že pred leti rekel,da ima stres na srce vpliv le kot ena od preobremenitev.
Da pa stres praviloma ni samostojni sprožilec srčnega infarkta ali zastoja.
Srčnibolniki in ljudje s povišanim tveganjem za srčno žilne bolezni lahko veliko
storimo zase in svoje srce z vključenostjo v Koronarni klub. V Sloveniji deluje
13 klubov,ki združujejo preko 3000 članov. Vsak teden telesna vadba,ki zajema
dihalne vaje,krepitev mišic in sproščanje. Pa tedenski stik z zdravstvenim
delavcem,meritve krvnega tlaka,izmenjava izkušenj itd. Seveda tudi zdravstveno
izobraževanje srčnih bolnikov in vsega prebivalstva,širitev mreže avtomatskih defibrilatorjev,druženje,medsebojna pomoč. Združeni smo v Zvezo,ki nas usmerja,izobražuje kadre,pomaga pri pridobivanju finančnih sredstev itd.
Toda pogosto se mi postavi vprašanje ali je čuvanje srca res le skrb srčnih bolnikov
? V svojo knjigo Lahkotnost mojega srca sem vključil citat dr. Petra Kapša iz
knjige Na zdravje starost. Tako pravi dr. Kapš: »Srce pri starejših osebah ni
večje,v primerjavi na prsni koš in telo,od srca v mlajšem življenjskem obdobju.
V kolikor ni prišlo do povišanega krvnega tlaka,bolezni koronarnih žil ali
drugih okvar,se srce ne razširi in ne hipertrofira zaradi starosti. Prav
nasprotno,masa srčne mišice postane nekoliko manjša. Najverjetneje je to zaradi
tega,ker se v starosti postopno zmanjšujejo presnovni procesi v organizmu,in
tudi zato,ker se starejši ljudje manj gibljejo in manj telesno obremenjujejo.
Poraba kisika se v toku staranja zmanjšuje v srčni mišici. Lahko rečemo,da
obstaja določena stopnja atrofije srčne mišice zdravega pa tudi bolnega srca v
toku staranja,posebno,če so bolniki telesno neaktivni,vezani na posteljo ali
fotelj.«
20. februar 2010 | Komentarji (10)
Pred desetimi leti sem doživel dva srčna infarkta,ki sta mi pustila številne posledice. Obsežno poškodbo srčne mišice,ene zaklopke,srednje stene srca,fizično
invalidnost,depresijo,motnje srčnega ritma in končno tudi srčni zastoj. Danes
mislim,da bi se lahko vsemu temu izognil,če bi živel zdravo in ukrepal,ko so se
začeli pojavljati znaki ogroženosti. O tem sem napisal knjigo Lahkotnost mojega
srca,na tem mestu pa le na kratko,kolikor pač lahko napišem  kot laik. Pišem pa zato,da bi ogroženim pomagal k  pravočasnim ukrepom. Kot piše v vsakem
zdravstvenem leksikonu je srčni infarkt predvsem posledica zamašenosti krvnih
žil na srcu,to pa posledica slabega holesterola v krvi. Ta holesterol se nalaga
v stene krvnih žil, jih maši in poškoduje. In od kod pride? Jetra ga
proizvedejo iz holesterola,ki ga vsebuje živalska hrana. Torej iz mesa in
mesnih izdelkov,mleka in izdelkov ter jajc in jajčnih izdelkov. Rastlinska
hrana ne vsebuje holesterola in iz nje jetra proizvedejo dobri holesterol,ki je
telesu nujno potreben,višek pa se iz njega izloči.
Kaj torej lahko storimo sami proti slabemu holesterolu,zamašenosti krvnih žil,angini pektoris,možganski kapi,gangreni in seveda srčnemu infarktu? Veliko. Najprej moramo vedeti kakšen imamo skupni holesterol. Če je ta čez 5 mmol/l moramo od zdravnika zahtevati podrobnejšo preiskavo krvnih maščob in če je slabega holesterola (LDL)več kot 2 mmol/l začnemo ukrepati. Ne glede na ukrepe zdravnika moramo znižati vnos živalske hrane. Tudi če nam zdravnik predpiše zdravila bomo prave uspehe doživeli le ob spremembi prehrane. Sam sem ob infarktu imel skupni holesterolskoraj  9 mmol,slabi pa skoraj 6. Samo z zdravili se mi je znižal pod 7,skupaj s prehrano pa že vrsto let ne dosežem 4 mmol skupnega in 2 slabega. Kar slišim bralce,ko si pravijo,spet en alternativec,ki veliko čveka in nima  pojma. Toda pred leti so na letnem kongresu Svetovne zdravstvene organizacije razpravljali o
živalskih beljakovinah in maščobah. Sprejeli so stališče,da so človeku
škodljive, zaradi povzročanja slabega holesterola in tudi sicer zaradi človeku
neprijazne kemične strukture. So pa tudi zapisali,da zaradi velike socialne in
ekonomske vloge proizvodnje te hrane,človeštvu ne predlagajo,da je ne uživa, ampak da je uživa čim manj. Tudi vse piramide zdrave prehrane,ki temeljijo na
medicini imajo meso,maslo,jajca ,mleko in izdelke čisto v vrhu piramide,torej
tam ,kjer se nahaja najmanj priporočljiva hrana. Kaj lahko praktično storimo?
Znižajmo število dnevnih obrokov z živalsko hrano na največ en obrok,pa še tega
lahko spremenimo tako,da bo npr. manj mesa na krožniku in več zelenjavne
priloge ter solate. Pa seveda brez mesne juhe,ki je polna živalskih beljakovin
in maščob. Celo zelenjavna juha je za mnoge dobra le z veliko smetane in drugih
maščob. Tudi večina sladkih poobedkov je nabitih z maslom in jajci,pa še prave
energijske bombe so. Malo večji kos torte lahko ima tudi do 700 kcal,kar je
priporočljiva vrednost celega kosila.
 
Toda živalska hrana ni edini vir slabega holesterola. Ko sem pisal knjigo o svojih izkušnjah pri premagovanju posledic težkega srčnega infarkta sem nekje zasledil,da jetra vedno,ko višek vnesene hrane spreminjajo v maščobne celice,ki se potem nalagajo v podkožje in povzročajo debelost,kot stranski produkt ustvarjajo tudi slabi
holesterol (VLDL),ki se najbolj agresivno nalaga v stene krvnih žil. Ker nisem
bil prepričan sem na nekem predavanju vprašal zdravnico,če to drži. Takoj je
odgovorila,drži. Tedaj mi je postalo jasno zakaj sem pri devetinpetdesetih
letih starosti doživel dva infarkta in imel do 70 % zamašene krvne žile na srcu
pa čeprav nisem bil pretirani mesojedec. Že od mladosti sem bil debel in celo
življenje sem se redil in hujšal pa spet redil in spet hujšal itd. In vedno ko
sem se redil sem si torej pospešeno mašil krvne žile. Sicer pa debelost tudi
sama kot taka povzroča mašenje krvnih žil. Je predvsem posledica preveč hrane,to
pa je verjetno vzrok tudi za preveč holesterola,še posebej,če je ta višek
sestavljen iz živalske hrane.
 
 Debelost poleg številnih zdravstvenih težav zelo pogosto povzroča visok srčni utrip in visok krvni tlak. Visok holesterol in visok krvni tlak pa sta kot trdijo zdravniki najslabša kombinacija. Slabi holesterol se še bolj agresivno vtira v stene krvnih žil in jih maši. Kaj lahko storimo sami? Ker bom o posledicah in vzrokih debelosti ter zdravem hujšanju pisal posebej na tem mestu le to. Najprej moramo ustaviti naraščanje telesne teže,nato pa jo počasi,postopno a vztrajno nižati. Pa seveda ne s tabletami,čaji,operacijami, masažami, fitnesi,stradanjem itd,temveč s čvrsto odločitvijo, vztrajanjem,skromnejšo hrano,in živahnim gibanjem. Poleg nižanja previsoke telesne teže si za pravi krvni tlak veliko pomagamo s čim manj natrija in čim več kalija. Torej čim manj kuhinjske soli in čim več sadja ter zelenjave,kot trdijo strokovnjaki za zdravo prehrano.
 
S tem pa še niso izčrpani nam laikom razumljivi vzroki mašenja krvnih žil. Pomemben pospeševalec mašenja naj bi bila tudi slaba imunska odpornost človeka. Ko smo prehlajeni, imamo angino,gripo,herpes,kašljamo,ko imamo vnete sinuse,  žrelo,glasilke itd., nam v telesu pot ekajo še številni drugi nam neopazni vnetni procesi. Tudi znotraj krvnih žil,kar prispeva k poškodovanju žil,oksidaciji holesterola in še hitrejšemu nalaganju in s tem seveda mašenju krvnih žil. Od tu verjetno tudi zahteva zdravnikov,da vedno porabimo celo dozo predpisanih antibiotikov. Da ne
pozdravijo le vidnih vnetij,kot npr. angine, ampak tudi tistih nevidnih,še bolj
zahrbtnih. In kaj lahko storimo sami za boljšo odpornost? Skoraj vse. Najprej z
izogibanjem zdravju škodljivim navadam,kot so pretežno živalska,mastna in
preobilna hrana pa fizične in umske preobremenitve, seveda tudi fizični in
umski lenobi pa življenju ali delu v škodljivem okolju,torej prahu,plinu,hrupu
itd. In seveda z ustvarjanjem zdravih življenjskih navad. Največ nam seveda
koristi zdrava prehrana. 300 gr. sadja in 500 gr. zelenjave na dan,veliko
stročnic in izdelkov iz polnozrnate moke,pa naravna,doma pripravljena hrana s
hladno stiskanim olivnim oljem itd. Vsakodnevna enourna živahna hoja nam seveda
krepi srce in pljuča,zagotavlja dovolj kisika v naših celicah in krepi našo
imunsko odpornost. Tudi vsakoletno cepljenje proti gripi je ukrep za boljšo
odpornost telesa. Dokaz,da vse to res deluje imava oba z ženo.
V teh desetih letih,ko sva spremenila življenjski slog nisva doživela niti resnega prehlada. Sam sem bil pred infarktoma stalno nekaj bolan,prehladi,kašelj,angine,herpes celo na očeh,sinusi itd. Ob lanskem srčnem zastoju so mi spet pregledali zamašenost krvnih žil na srcu. Oba žilna obvoda sta po 9 letih v dobrem stanju,žile na srcu pa so tudi po tem času zamašene le do 70 %,kar je posledica zdravil in spremenjenega življenjskega sloga.
2. februar 2010 | Komentarji (4)
Neki avgustovski opoldan
zagledam pred sabo ženo in sina. Nekako megleno pa vendar. Običajni Zdravo in
kako sta kaj. Midva sva v redu,kako si pa ti. Ali veš kje si ? Kje le,pa že
doma. Ali ne veš, da si v bolnišnici v Mariboru,že skoraj celi teden. Kje
pa,nič ne vem. Potem sta mi začela pripovedovati. 6. avgusta dopoldan sem kakih
50 metrov
od hiše na sosedovem dvorišču doživel srčni zastoj zaradi migetanja srčne
mišice. Padel sem najprej na kolena nato pa nazaj na hrbet. Da sem srčni zastoj
preživel gre zasluga sosedom,ki so bili v tistem trenutku v bližini. Tako mi je
Rudi takoj  začel masirati srčno
mišico,Beno in Evgen sta stekla po avtomatski defibrilator  v bližnje gostišče Brigita,Mirko mi je dajal
umetno dihanje,poklicali pa so Emila,ki je prevzel masažo srca in mi namestil
avtomatski defibrilaror. Defibrilator sta tri mesece pred tem pridobila in
namestila krajevna skupnost Strojnska Reka in Koronarni klub Mežiške doline. Ostali
sosedje,ki so videli,da se nekaj dramatičnega dogaja so seveda poklicali 112 in reševalci so prišli
zelo hitro. Reševalci so mi ohranjali življenje,me najprej prepeljali v
Bolnišnico Slovenj Gradec nato pa na UKC Maribor kjer sem se čez nekaj dni
zbudil iz kome. Nič od tega se seveda sam ne spominjam, kot tudi ne okoliščin
pred samim zastojem. Žena je povedala,da sem bil za računalnikom ona pa je šla
v spodnjo etažo. Ko se je vrnila me ni bilo več v hiši. Ker je slišala,da se
pri zgornjem sosedu nekaj dogaja je vprašala soseda Franca,če me je videl. Šel
je pogledat potem pa ji rekel,da mene oživljajo. Poklicala je sina,ki je štiri
kilometre poti prevozil v rekordnem času in najbrž prekršil vse prometne
predpise. Sam si še tri mesece po zastoju ne znam razložiti,kaj me je potegnilo
iz dnevne sobe k zgornjemu sosedu. Dva psa sta se pretepala, morda sem
mislil,da je zraven moja psička in sem jo šel reševat. Verjetno sem tekel v
breg,kar pa kot srčni bolnik vse od težkega srčnega infarkta pred desetimi leti
nisem sposoben. Srčni utrip se mi je hitro in močno povišal, zaradi poškodovane
srčne mišice pa se je to verjetno nadaljevalo v  migetanje.   
Srčni zastoj preživi zelo
malo ljudi,okrog 10 %.Ko se namreč srce ustavi ali pa migeta prenehamo
dihati,kri ne kroži več po ožilju,celice ne dobijo več kisika in predvsem
možganske celice začnejo takoj in hitro odmirati. Najkasneje v 10 minutah
odmrejo v takem obsegu,da nastopi smrt. In kaj je rešilo mene ? Takojšnje in
pogumno ukrepanje slučajno prisotnih sosedov. S pritiskanjem na prsni koš so mi
ročno poganjali kri po žilah,z umetnim dihanjem so mi kri bogatili s kisikom,z
električnim sunkom avtomatskega defibrilatorja pa so ustavili migetanje srčne
mišice in povzročili normalen srčni utrip. Skratka, preprečili oziroma
upočasnili so odmiranje mojih možganskih celic.
Reševalci so prišli 8 minut
po prvem klicu. Če bi prisotni le poklicali reševalce in me pustili pri miru bi
v tem času doživel obsežno poškodbo možganskih celic in skoraj gotovo tudi
smrt. Moj primer torej kaže,da lahko hitra laična pomoč človeku ki se nenadoma
zgrudi,uporaba avtomatskega defibrilatorja in seveda hitra pomoč reševalcev
ljudem rešuje življenje.
25. januar 2010 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (10)
Danes 1. decembra ob 10 uri bomo na Prevaljah dali v uporabo avtomatski defibrilator. Namestili ga bomo ob bankomat,ki je pod video nadzorom in dostopen 24 ur na dan. Dogodek je plod sodelovanja Občine Prevalje,zasebnega donatorja sp.«Transport Petrič« in Koronarnega kluba. V Mežiški dolini je to že drugi javno dostopni defibrilator. Prvega je pridobila Zveza koronarnih društev in klubov Slovenije,namestili pa smo ga v Mežici. Od pomladi so ga občani uporabili trikrat in rešili eno življenje. Neprecenljivo vrednost je pokazal ta defibrilator. Naš Klub je vse družine v Mežici pisno obvestil o lokaciji in načinu uporabe aparata,kar bomo seveda storili tudi na Prevaljah. Pa tudi na Ravnah in Črni na Koroškem smo po zaslugi občin,donatorjev in naših dobrodelnih aktivistov tik pred odprtjem defibrilatorjev. Veliko je k pozitivnemu odnosu do tega vprašanja prispevala akcija vala 202. Veliko pove njihova informacija,da kar 10 Slovencev dnevno doživi srčni zastoj in da jih vsaj polovica umre takoj. Kar v 90 % zastojev ti ljudje niso sami,vendar jim prisotni le v okrog 20 % pomagamo. Prava tragedija. Toda zakaj jim ne pomagamo?Ali morda zato,ker nam ni mar za sočloveka? Nikakor ne. Ne pomagamo jim,ker nimamo dovolj znanja,da bi imeli pogum pomagati človeku v tako dramatičnih razmerah,kot so ob zastoju ali migetanju srca. Enostavno se bojimo,da bi človeku v stiski še bolj škodovali. Tudi sama namestitev avtomatskih defibrilatorjev tega ne rešuje. Treba je namreč vedeti kdaj oziroma v kakšnih okoliščinah lahko človeka pustimo in odhitimo po defibrilator. Bojim se,da bomo sedaj enostavno odhiteli po defibrilator,med tem pa bo človek umrl. Defibrilator namreč ne more zamenjati masaže srca,ampak skrajša čas do električnega impulza,ki ponovno vzpostavi srčni ritem. Torej omogoči,da človeka oživimo že pred prihodom reševalcev in mu s tem povečamo možnosti za preživetje. Poleg tega pa z jasnimi navodili tudi usmerja potek reševanja. Kot laik
vidim reševanje ljudi s srčnim zastojem nekako tako:Če bi bil sam ob človeku,ko se zgrudi bi seveda najprej poklical 112 in sledil navodilom reševalcev. Sicer pa bi človeka obrnil na hrbet,položil na trdo podlago,pogledal in po potrebi odprl dihalno pot ter se hitro odločil kako naprej. Če bi bil avtomatski defibrilator v neposredni bližini,da bi ga lahko prinesel v dveh ali treh minutah,bi seveda skočil po njega,ga takoj priklopil na človeka,nato pa sledil njegovim navodilom. Če pa defibrilator ne bi bil tako blizu,bi takoj začel z masažo srca in vztrajal do prihoda reševalcev. Znano je namreč,da človek umre v desetih minutah potem,ko se mu ustavi srce. Umre zato ker kri ne kroži več po ožilju,možganske celice ne dobijo kisika,odmrejo in povzročijo možgansko smrt. Potem seveda defibrilator nima več nobenega pomena. Namesto iskanja avtomatskega defibrilatorja bi močno in hitro pritiskal na sredino prsnega koša in s tem povzročil vsaj minimalen pretok krvi po ožilju. Ob prisotnosti dveh ali več ljudi je seveda jasno,eden bo masiral srce drugi bo hitel po defibrilator. Po celem svetu so že spoznali,da masaža srca in avtomatski defibrilator močno povečata možnosti preživetja. Toda masažo srca lahko nadomesti le neposredna bližina defibrilatorja. Zato v bogatejših državah te defibrilatorje nameščajo že po večjih stanovanjskih in poslovnih zgradbah,prireditvenih prostorih,nabavljajo jih že tudi posamezne družine itd.
Mi tukaj na Prevaljah namenjamo avtomatski defibrilator vsem družinam oziroma prebivalcem kraja,saj vemo,da se največ srčnih zastojev in srčnih infarktov,ki se lahko razvijejo v migetanje srca zgodi ravno doma,v družinskem krogu. Zato je velika verjetnost,da bo defibrilator preveč oddaljen,da bi ga lahko uporabili brez masaže srca.
V Koronarnem klubu Mežiške doline se seveda zavedamo velikega pomena vsakega novega avtomatskega defibrilatorja. Se pa tudi zavedamo,da bo njihov resnični in popolni učinek dosežen šele,ko bomo prisotni ob srčnem zastoju takoj in pravilno ukrepali
1. december 2007 | Zaznamki: zdravje | Komentarji (2)
1 2
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
29 30 31 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 166148
Forum avtorjev: 15858 Forum teme: 34339 // Odgovorov: 1867598
Blog avtorjev: 3573 // Blogov: 85244 // Komentarjev: 1225593
Avtorji fotografij: 25620 // Slik: 218025 // Videov: 18653 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "