In potem. Kaj? Nič. Nič za en teden. Dva dni zvezan na postelji s
pasovi zategnjenimi, da pokajo rebra. V ponedeljek pa se naslikajo
tiste maškare s sodišča. Le izvedenec psihiatrije je v civilu,
čeprav je vse odvisno on njega. Ostali strogo resno molčijo in
delajo sramoto sodniški togi. Izvedenec vrta luknjo v možgane.
Ostro upira poglede vame in polaga besede v usta pa še verbalno
nasilje pa to. Ko ga čez dva meseca srečam v podobni vlogi na
odprtem oddelku, ko čaka da pobere novo tarifo pri novem klientu,
takoj umakne pogled in se skrije za zid. Zdaj ko sem zvezan in nekaj
teži, pokasira dvojno za eno uro dela, ker je v nedeljo bral
dokumentacijo, kar skupaj znese eno mojo mesečno invalidsko penzijo.
Če ne bi prej delal dvajset let v isti instituciji in bil zlizan z
vsemi zgoraj in še malo spodaj, ne bi dobil nič. Toliko o
avtonomnosti odločanja sodišča o pacientu na psihiatriji. Ko čez
štiri mesece pokličem osebo navedeno kot mojo zagovornico po uradni
dolžnosti, se seveda nič ne spomni in me napoti na sodišče po
dokumentacijo. Takrat pa. Zvežite ga še bolj, da bo izvedenec bolj
varen. Drugič bom kakšno vajo prišparal zanj. Obsodba. En mesec
zaprtega oddelka. Prvega tedna se ne spomnim nič. Le medlo vidim
obraz zdravnice in zdravnika. Zelo prijazna, pač poskušata opraviti
nalogo, ki jo imata pred sabo. Je pa vedno zraven dva metra velika
gora mišic, ki me potem pospremi na drug oddelek.
Tudi zaprt, z balkončkom na vzhodu in teraso na severu. Zdaj se spomin
vrača. Vse je v redu. Tablete zjutraj in zvečer, vmes pa
terapevtske dejavnosti. Najbolj koristi jutranja telovadba in sprehod
v spremstvu, čeprav je daljši krog zame kar preveč. Pojavi se
bolečina pod rebri, za katero izvem, da je od zategnjenih pasov.
Peljejo me na slikanje na urgenco. Tam vprašajo, če imam kakšno
poškodbo od prej. In tako en teden pa še en teden. Navezujem stike
z drugimi pacienti. Najprej žicam cigarete, ko dobim denar od doma,
jih kupujem na sprehodih v brunarici. Za konec tedna deset škatel.
Zdaj žicajo drugi. Eni gredi naprej na odprte oddelke. Tudi jaz si
želim. Spustijo me pod pogojem, da obljubim, da ne bom bežal in
sebi ali drugim kaj naredil. Obljubim.
4. februar 2018 | Zaznamki: proza | Komentarji (2)
Lansko poletje, oziroma bila je še pomlad sem se zopet privoščil
ekskurzijo v Polje, da vidim kako hitro napreduje slovenska
psihiatrija. Zdaj lahko rečem, da je v zadnjih desetih letih
nazadovala za 50 let. Režim je zdaj trden in svojo moč kaže tudi s
pomočjo psihiatrije. Odkar imajo zakon o duševnem zdravju je tudi
na papirjih s sodišči vse v redu, pa čeprav povozijo ustavo in
normo svobode, enakosti in bratstva, če smo že republika.
Psihiatrija melje dalje, najprej za to da imajo psihiatri stabilna
sredstva, Evropa pa energetsko sanira 150 let stare katakombe. Že
res, da nisem bil ravno kooperativen in sem že pozabil, da s
psihiatri ni dobro češnje zobat, ko so prišli v ulico z rešilcem.
Na hitro sem oblekel neke cunje, na dokumente in denar pa pozabil.
Sam sem se usedel v rešilca, da ne delam scene v soseski. Takoj ko
je speljal je hotel, da mi meri krvni tlak, pa nisem pustil, ker bi
ob divji vožnji preveč nihal in sem sedel in se pripel s pasom.
Pridemo za petnajst minut pred sprejemno, kartico že imajo, jaz pa
za vogal in okrog na glavni vhod, kjer je varnostnik. Dojamem, da je
petek proti večeru in da bo štala. Če je že štala, pa naj bo.
Povem, da mi zaprti prostori, ki zaudarjajo po urinu in čistilih na
linoleju ne ustrezajo, da imam pač raje sprehajanje na svežem zraku
in krenem po poti ob glavnem vhodu stran. Energije imam dovolj, da
pridem tudi 15 km daleč do doma. Reševalci pa z rešilcem za mano.
Kako naj se jih zdaj otresem. Ob poti je nekaj let star s tisami
zasajen labirint in smuknem vanj, reševalci pa v rešilca klicat na
pomoč policijo. Sedim na klopci in premišljujem ali naj grem sam k
njim, ko so tako vztrajni ali ne. Vem, da bodo na sprejemni batine in
krenem na drugo stran proti avtobusni postaji, hodim po pločniku in
na cesti ob meni se pelje rešilec. Nočem vanj. Že prej sem
reševalca na poti učil pravilno korakati. Pač po šoli JNA. Koleno
v višini kolkov, stopalo rahlo navzdol in leva, desna. Ko sedaj
pridem do semaforja, rešilec zapelje v križišče in blokira
promet, jaz pa čez rdečo na drugo stran. Zdaj opazim policijsko
vozilo. Iz njega stopi policist za glavo večji od mene. Ko zagledam
policista pač počakam. Do konca bom miren. Bežati nočem, me lahko
še ustrelijo, so oboroženi. Kot pravi aforist. Če se skregaš z
Milico greš z Marico. Usedem se v rešilca in tokrat so reševalci
bolj previdni. Pridemo v sprejemno pisarno. Zdravnica nepoznana,
gleda nek papir in hoče nekaj vprašati. Nekaj tako zapletenega, da
kar jeclja in sploh ne vem kaj to vprašanje malo v slovenščini,
malo v srbohrvaščini pomeni. Odločno rečem naj povejo jasno kaj
hočejo od mene ali pa me pustijo. Reševalci se samo namuznejo in
spogledajo. Odločnost pri odgovoru razumejo kot agresijo. Za
zdravnico je vse jasno, kar na sprejemni oddelek. Prostovoljno grem z
njimi, podpišem pa ne. Pridem v sprejemni oddelek, vrata za mano se
zaklenejo in v ambulanti mi hočejo merit pritisk. Ne dovolim, primem
stol in pogledam steklene omarice z zdravili. Dobro me bodo spet
filali. Še vedno sem v svojih cunjah in stopim v dnevni prostor.
Usedem se na stol, ki jima pasove in sedim tam popolnoma miren. V
prostoru je televizor in pač gledam program. Spijem mamo čaja iz
lončka zraven posode. Usedem se nazaj. Ne vem kako dolgo tam sedim,
dela se mrak in pride tehnik težit, da bo treba spat. Jaz ga samo
gledam. Pride potem s kozarcem in eno tableto. Pravi, da je Loram. To
poznam in vem, da je pravo mamilo. Psihiatri striktno vztrajajo pri
terminu zdravilo. Najprej nočem vzet, potem vprašam, če je to
predpisala zdravnica in tehnik je tiho. Petek je in hoče čim prej
vse spravit v postelje. Teži s tableto in potem jo vzamem in spijem
tekočino iz kozarca in še naprej sedim na stolu s pasovi. Tehnik da
zdaj nekaj časa mir, potem pa ko tableta že malo prime pride težit
naj grem v posteljo. Odvrnem, da bom kar na stolu malo dremal. Pa še
teži, da bo treba v pižamo. Poznam ga od prej, kako z nasmeškom je
vedno delil zdravila, da sem bil ves zadet. Vstanem in grem z njim v
prostor kjer dobiš pižamo, vzamejo ti tvojo obleko in vse popišejo.
No včasih se tudi zmotijo. Tam je še en tehnik, mlajši fant, ki pa
ga ne poznam. Vprašam kaj zdaj. Sleci se. Na meni so samo še
spodnjice. Pred mano pa na omarici zložena pižama. Izvedem eno vajo
tai chija. Tehnik me gleda in se smejo. Izvedem še eno vajo tai
chija, tehnik se smejo in takrat, bum bum in nič več ne vem.
Obležim nag na tleh in brcajo vame, v hrbet, v trebuh, med rebra.
Ščitim glavo in varnostnik s pištolo meri vame in reče. Zdaj daj
pa mir, drugače te ustrelim.
Nadaljevanje sledi
22. januar 2018 | Zaznamki: proza | Komentarji (6)
Ta
orgazem je bil pa res OK. Čisto pravi za zaključek kurbirskega
večera. Kar šel sem. Najprej na kavo v lokalni kava bar, potem pa
naprej. V glavi se je oglasil spomin, ko sem se zanimal za erotično
masažo. Šel sem na naslov. Bil sem že blizu pa nisem našel, pa
sem poklical na telefon. Ravno sem še ujel eno maserko eno uro pred
zapiranjem. Ni bila res nekaj, preveč obložena pa nedostopna. No
masirala je pa kar dobro z mandljevim oljem. Orgazma ni bilo, sem se
pa bolje počutil in stuširal sem se dvakrat. Potem pa naprej na
aerodrom. Včasih grem tja gledat pristanke letal. Pač malo igram,
glumim. Grem do razporeda vzletov in pristankov. Med vzleti je tudi
let za Zurich. Pa še malo zaigram in na okencu vprašam ali leti
Adria. Uslužbenec je prijazen in potrdi Zanimam se ali se lahko
vzame povratna karta in koliko stane. Pove ceno in ure letov. Isti
dan tja in nazaj. Izgovorim se, da grem še nekaj preverit in potem
pridem nazaj. Grem na teraso pri kavarni od koder je lep razgled na
pristajalno stezo. Tema je že in lepo se vidijo lučke. Kavarna je
že zaprta. Pokadim cigareto in grem nazaj. Ne ljubi se mi čakati
pristanka letala. Na okencu vprašam istega uslužbenca vprašam ali
je za Švico, Zurich potreben potni list ali grem lahko z osebno
izkaznico. Pove, da je dovolj osebna. Grem v drugo, kjer je izhod ob
pristankih. Ljudje čakajo, kogar pač čakajo. Nekaj jih ima liste z
imeni oseb, ki jih čakajo. Nekaj je Kitajcev, Japoncev. Večinoma pa
južni bratje, ki muvajo tamo, vamo. Delujejo nekam mafijsko, kot da
je vse njihovo in bodo začeli pobirati kusur (reket). Spijem kavo in
pojem sendvič in se poberem stran. Preden plačam parkirnino v
Rent-a-car povprašam za ceno najema avtomobila, ker sem ravno videl
parkirane električne BMW i3 in Renault Zoe. Poslovalnica, ki ima
električne je zaprta, čeprav je na vratih pisalo, kdaj je odprto in
je bil čas pravi, so bila vrata zaklenjena. (Uslužbenec je šel
lulat, he he). Nisem hotel težit, potekla pa je že ura kar sem
parkiral svoj avto in sem plačal parkirnino in naprej v Kranj. Kurz,
kurbarija. Pa ni bilo nič. Tam kjer naj bi bil striptiz klub, zdaj
ni nič. No ja, nekaj bolj primernega, hotel in resatvracija. Nič,
gremo naprej, oziroma nazaj, proti Ljubljani. Hotel medno je na poti.
Ustavim, pa zgleda, da tukaj kurbarije ni več, ali je bolj prikrita.
Naslednja postaja. Striptiz bar, Hard core na Dolgem mostu. Zgleda,
da je nek tematski večer, show porno zvezde. To sem zvedel šele
kasneje. Punce samo lepo po vrsti prosim. Gostov je bilo kar precej.
Usedem se ov vhodu in gledam dekleta ob drogu. Pride Caroline, latino
punca, črna iz Dominikanske. Enkrat, pred približno letom, sem že
bil z njo. Dobra je, najboljša. Dovoli vtikanje prstov in na koncu
se potrudi, ko ji rečem, da želim, da ji pride. Guram ji dildo,
drgne si ščegetavček, sesam ji bradavice, stiskam za zadnjico,
ploskam po njej. Nežno jo grabim za vrat in rahlo vlečem za lase.
Paše ji ali pa dobro igra. Mogoče to. Vseeno se zvija, ko ji
prihaja in me močno zgrabi. In potem čas poteče. Vrneva, se nazaj
k mizi. Že prej sem opazil neko črnolasko in kar vprašam Caroline,
kdo je in od kje prihaja. Pravi, da je Romunka in dogovoriva se, da
ji bo rakla, naj pride k meni. In gre. Romunka se še malo osveži in
potem po navodilu pride. Poljubim roko in vem, da je Adi. Spijeva
pjačo in hitro tudi ona hoče dildo show. Tudi njo sem dobro obdelal
z njenim dildom. Res je bila dobra, ko me je grabila za lase in
ovratnik srajce in skoraj končala in tudi bi, če ne bi malo
zadržala, ker se je kot nekako ustrašila, da gre čisto do konca,
ker ni vedela, da jo lahko en stari pedesetletnik tako rajca. Mislim,
da ni igrala. Majčkene bradavice, na majnih ploskih joškicah so
bile res čvrste. Pasalo ji je. Potem pa nekaj posebnega. Tista porno
zvezda je bila blond pobarvana Romunka, Adina prijateljica. Ona je
imela za dildo show dvojno ceno. Tako je rekla natakarica, mlada
tetovirana pohotnica. Počakal sem njen show na drogu z bičem in
baklami. Postava podprta s prsnimi vsadki skoraj, ne kar res idealna.
V prsnih bradavicah pirsingi. Verižice gor in dol in pirsingi na
obriti muci. Ko je končala na drogu, se obrnem na Adi in jo vprašam,
če je to to in ali lahko gre ta porno zvezda z mano za dvojno ceno
na dildo show. Ja seveda, samo malo se osveži, previ Diana, ki takoj
pride. Nežen piskajoč glas. Pač profesionalka. Dildo show pa ni
bil vreden dvojne cene, ampak, če sem imel že priliko, zakaj pa ne.
Prsi božanske, ampak boleče, ne dovoli jih prijemat. Nekaj odigra,
emocij pa nobenih, tudi ne zaigranih, pač obrt brez strasti. Poberem
se domov. Bilanca. Lahko bi šel z letalaom v Zurich in nazaj za en
dan. Drugič bom raje izbral slednje. Doma pa drk. Takoj ko sem
prišel. Nisem vedel kaj bi raje imel v glavi. Caroline ali Adi.
Odločil sem se za slednjo. Tiste male ploske joškice z malimi
čvrstimi bradavičkami in telesce visoko raslo, ki se zvija, da mu
ne pride, pa vendar hoče še in grabi in stoka. Tako daleč sperma
že dolgo ni brizgnila. Masaža je tudi pripomogla k temu. Potem pa
lulat in spat. Kot je rekel upokojeni policist in pravnik, da mu je
svetoval zaupanja vreden zdravnik glede prostate. Tiča ofrcat, potem
pa scat in spat. Ampak v Zurich bo pa drugič res bolje iti.
14. januar 2018 | Zaznamki: proza | Komentarji (2)
Bila je noč, tiha speča
ljubezni hrepeneča,
luna se je prevesila,
nikogar obesila,
zašla je za hrib,
delal se je prvi svit.
3. januar 2018 | Zaznamki: poezija | Komentarji (1)
Takrat, ko je vse lepo,
ko letijo misli v nebo,

takrat, ko bo vse lepo,

takrat tebe treba ne bo.


Tebe svinčnik pisanih barv,

ki v pomoč si zdaj se mi dal.

Ko misli so težke,
energije nobene,


premikal bi svet,
pa sam si za umret.

Roka se iztegne,

po belem listu poseže,

svinčnik drži,


Črto vleči hiti.

Katero misel gojiti,

se njih toku prepustiti,

v črno jamo pasti,

težke sanje sanjati.
 

Se otrplih udov zbuditi,

vse moči zbirati,

megleno jutro gledati,

celo življenje umirati.


Zakaj se vse tako črno zdi,
ko megla siva se zgosti,

ko postelja topla se zdi,

a pogled skozi okno te zmrazi.
31. december 2017 | Zaznamki: poezija | Komentarji (1)
Nebotičnik je lepa
stavba. Od daleč se posebno ponoči lepo vidi njegova osvetljena
konica. Sprehajanje po nočni Ljubljani prekine misel. Ponovi svojo
zabavo, ki si jo tam gori že doživel. Kdaj je že bilo to. Da,
vedno ko pridem iz denarne krize, hočem tam gori doživeti kaj
lepega. Moški kakšni smo. Pa saj to je vendar čar, ki nas sili in
žene naprej.
Ne vem koliko ljudi bere
recimo Sobotno prilogo Dela, meni je ostal v spominu članek povzet
po nekem tujem časopisu. V njem avtor, ki je vrhunski znanstvenik
dokazuje svojo teorijo, da vsak zdrav moški teži k temu, da bi imel
potomstvo in da ženske skušajo svojo maternico dati na voljo le
otroku, katerega oče bi imel dobre gene. Pa kateri moški ima danes
dobre gene. Vse je ena sama biokemija. Od hormonov med nogami, do
zapletenih znanstvenih imen snovi v žlezah z notranjim izločanjem
in bioelektrokemičnih reakcij, ki se dogajajo v človeških
možganih.
Kakšna je vendar ta
družba. Zdravnik ima možnost onemogočiti nadaljevanje razvoja
človeka po naravni poti, ga ohromiti, potem pa
ugotoviti, da mu ne more pomagati. Človek se odloči po svoji volji
in tako se odločam tudi jaz. Ubil nisem nikogar. Prvi denar sem
ukradel svoji mami iz denarnice in ga je bilo vsega skupaj en dinar,
ki sem ga naslednji dan zaradi slabe vesti vrgel kar stran. Ali mi bi
tisti Bog, za katerega že zdavnaj nihče več ne bi vedel, če ne bi
vsi Zemljani tako z veseljem grešili, prepovedal tudi vstop v nekdaj
najvišjo stavbo Ljubljane. Že res, da sem včasih molil in se v
vseh korakih zatekal k njemu, a zdaj sem jaz jaz, sam svoj Bog.
V spominu so se mi
prikazale vse lepe in manj lepe ženske, ki sem jih videl tam pred
nekaj leti. Bile so gole in ena toliko različna od druge, da bi
glede na mojo naravo moral vsaki posvetiti čisto drugo noč. Seks z
okrogloličnimi blondinkami bogatih oprsij in drobnimi bradavicami in
baročnimi nogami tudi v visokih petah mi že na televiziji nikdar ni
bil zanimiv. Druge dolgonoge visokorasle lepotice so za mojih bornih
170 cm nemogoč zalogaj. Primerne so za sprehode in otipavanje. Čisto
nekaj drugega pa so temnopolte črnolaske. Če je številka oprsja
manjša je še boljše, da sta le konici dobri. Te si danes tudi tu v
Ljubljani mednožje obrijejo in kot črnolaske pustijo drobno črtico
dlačic za vabo.
Prvi obisk bo šel v
anale. Kar takoj sem se želel znebiti vsega denarja, ki sem ga imel
s sabo in bilo ga je kar dosti, kajti bil je namenjen plačilu za
popravilo avtomobila, ki bi ga moral dvigniti naslednji dan.
 
Ura 1 po polnoči. Vstop
v zgradbo Nebotičnika ti da vedeti, da je ta stavba nekoč nekaj
pomenila. Tudi dvigalo je dobro. Ne vem kaj je v tej stavbi danes od
pritličja do 11 nadstropja. Vem, da v pritličju visi papirček na
katerem je vabilo v nočni bar v 11 nadstropju. Vmes pa nič.
Stopnišče je zaklenjeno.
Vrata dvigala
se odprejo v zadnjem nadstropju. Na steni visi kondomat. Vstopnine ne
pobira nihče. Pričakoval sem vsaj 10 gostov, kajti ob tej uri naj
bi se začel program. Mize lepo pogrnjene. Očem skrite klopi za
njimi pa cvetijo. Kadar je dež skozi streho kaplja in na nekaterih
mizah ob takem vremenu menjajo od dežja mokre prte. Plesni,
artistični drog je na svojem starem mestu. V kotu šank in prva miza
stran je kot ponavadi namenjena personalu. Personal pa tak. V oči mi
je najprej padel moški srednjih let. Verjetno je on šef. Pogovarjal
se je z žensko, ki naj bi bila vodja artističnega programa za
plesalke, kasneje se izkaže, da je za moški del občinstva ona
večji šef kot je moški kadarkoli bil, je in bo. V kotu sedi drugi
moški. Težko je preceniti ali bo on prva stranka, ali je to že bil
ali nastopa v vlogi zvodnika, ali pa je eden od malo bolj neformalno
oblečenih gospodov, ki imajo svoje prostore čez cesto. Kontrola
verjetno mora biti, prostitucija je v Sloveniji prepovedana. Potem so
tu še dve ali tri osebe. Ena sama natakarica, ki streže najraje
šampanjec po 16 tisočakov, kokteil po 8 tisočakov in kavo za 900
tolarjev. Eden od moških ima vlogo v artističnem programu, saj
obvlada akrobatsko vožnjo s kolesom, drugi pa ima posluh za razne
pesmi ob spremljavi sintesajzerja.
Poguma mi ni manjkalo,
saj sem vedel, da denar odpre vsa vrata. Sam vsekakor nisem želel
biti, zato sem se usedel k mizi poleg tiste s personalom. Ker po
nekaj minutah ni bilo na plesišču nobene striptizete sem z odločnim
glasom zahteval program. Šef se je očitno začuden, da sploh še
kdo obišče njegov lokal sredi poletnega ljubljanskega mrtvila, leno
obrnil in pomignil ženski poleg sebe. Ta je pojasnila, da lahko
pride sedet za mojo mizo, če ji plačam pijačo. Moj naslednji pogoj
je bil, da jo želim videti v bolj pomanjkljivem
kostumu. Medtem je v prostor vstopila mlajša striptizeta in se
ponudila, da prisede, če ji plačam pijačo. Iz njenih besed sem
komaj razbral, kaj naj bi to pomenilo. Te so dale slutiti, da je
ukrajinskega rodu. Vendar mi tudi njen kostum ni bil všeč. Hotel
sem si ogreti svoje prste, če že plačam pijačo kot je koktail za
8 tisočakov. Končalo se je tako, da je starejša od njiju nasedla
moji pretvezi, da so mi všeč starejše ženske, ker sem sam
nesrečno zaljubljen v eno priletno in prisedla s kozarcem črnega
buteljčnega vina, katerega cena je bila občutno cenejša od tako
propagiranih koktailov. Medtem se je tudi preoblekla in moj prvi
večer se je končal tako, da sem ji z veseljem zatikal bankovce po
10 in 20 mark za nedrček in jo otipal po vseh intimnih delih njenega
telesa. Ob točki striptiza sem tudi sam odkorakal na plesišče in
začel podoben ples kot tam prisotna mlajša striptizeta. Ta je
izrazila svoje začudenje tako, da je obstala, šef se je približal
in pojasnil, da to pa ne gre. Dejansko sploh ni vedel kako naj ravna
z mano, ker mu nikakor ni bilo jasno, kako je lahko človek tako
dobro razpoložen, ne da bi zaužil eno samo kapljo alkohola. Tako
sem ugotovil bistvo prostitucije v lokalu sredi Ljubljane. Goste je
potrebno napiti po dobro zasoljeni ceni, vsako uro poslati na oder
eno striptizeto, ki se lepo smeje, za seks pa potem ni nihče več
zmožen. Včasih se seveda pojavi kakšen star dedek z debelo
denarnico, ki mu je v užitek oditi v privatno sobo s steklenico
šampanjca in eno od striptizet, ki mu potem tam na pospermanih
odejah v eni uri vzame še 30 tisočakov. Zakel sem se, da česa
takega sam v taki luknji že ne bom počel.
Seveda se zarečenega
kruha dosti poje in naslednji moj obisk se je končal prav tam, na
eni od pospermanih odej z Julijo, 32 letno
Ukrajinko, za katero sem ugotovil, da zna vsaj toliko Jugozemščine,
da sva se na silo sorazumevala. Ujela me je na svojo lepo zaobljeno
rit. Začuda je imela izredno ozko pizdico, kar potrjuje tudi dejstvo
da so ji otroka vzeli ven s carskim rezom, ki je bil viden kljub
zatemnjenemu prostoru, kot so sobe v zadnjem nadstropju ljubljanske
znamenitosti. Spomnim se, da sem naslednji dan dogodek opisoval
prijatelju Igorju in kot prispodobo uporabil Zolajev roman, kjer je
opisan seks med moškim in žensko po 16 urnem delu v rudniku. Beda
nad bedo, 150 let pozneje sredi Ljubljane, zato ker prostitucija ni
dovoljena ena od striptizet iz Ukrajine sporoči geslo svoji
kolegici, ki po predhodnem plačilu pospremi človeka v luknjo, mu
naroči naj si pri napol razbitem umivalniku opere tiča, privleče
od nekje najbolj beden kondom, ki je bil meni mimogrede premajhen,
sebi prinese whisky in se veselo smeje. Spolni odnos je za normalnega
moškega v takšnem ambijentu popolnoma nemogoč.
Poskušal sem se ji
prilagoditi in obračal besede gor in dol. Razložila je, da me lahko
priveže za radiator, ker to tudi zna, saj je bil pri njej tudi en
sadomazohist. Pričela se je slačiti, vendar sem ji takoj pojasnil,
da je zame seks bolj zanimiv, če to počnem jaz. S hrbtom sem jo
obrnil proti sebi in ji počasi med božanjem snel vse cunje do
erotičnih hlačk. Potem sem se slekel še sam in takrat je ona
hotela prevzeti vajeti v svoje roke. Tega ji nisem dovolil za dolgo,
ker sem videl, da so njeni prstki za mojega prijatelja preveč nežni.
Ob natikanju kondoma, ki je bil premajhen, se mi je ud spustil. Gumo
od nekdaj sovražim. Pojasnil sem ji, da bom sam še najbolj potešen,
če bo tudi ona spustila kakšen vzdih, ki ne bo zaigran. Potek
dogodkov je šel namreč v to smer, da še sama ni vedela ali naj
stoka v Ukrajinščini, Jugozemščini ali Slovenščini. Pristen
spolni odnos ji od toliko strank najbrž postane nemogoč. “Prekleta
guma premajhna!”
Sem zaklel in jo strgal dol, ter si ga zdrkal na njeno stegno.
Pripomnila je, da imam veliko sperme in da bi lahko naredil posel z
njo tako, da bi jo prodajal. Potem sva se še nekaj časa
pogovarjala. Povedala je, da ima slovensko državljanstvo, ker je
ujela enega taksista, koga pa bi drugega, ki ga zaklada s tako
prisluženim denarjem. Otroka naj bi imela doma. Zgodbo je razpletla
tako, da je v Ukrajini končala študij metalurgije, in potem kot
brezposelna končala kot striptizeta. Seveda nikoli ne bom izvedel,
kaj se je zlagala in kaj je resnica, saj sem tudi sam o sebi povedal
kar nekaj popolnih laži z imenom vred. To je ugotovila tudi ona in
se lepo pošalila in dejala:
“Če se ti pišeš Šaučenko, je še
dobro, ker če bi se Župančič, bi mislila, da si moj mož.”
28. december 2017 | Komentarji (0)
1 2 3 4
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
28 29 30 31 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 1



Št. registriranih uporabnikov: 183918
Forum avtorjev: 15868 Forum teme: 34418 // Odgovorov: 1872380
Blog avtorjev: 3584 // Blogov: 86286 // Komentarjev: 1237912
Avtorji fotografij: 26138 // Slik: 221383 // Videov: 18398 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "