.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
V naši prestolnici je muzej. MIM, po domače. Pa ni spolh nič mim, čeprav je uradni logotip res "mim". Je eden najlepših muzejev, kar sem jih videl. Ne samo po zbirki, v njem so glasbila, ampak po vsem: postavitvi, zbirki, legi, ... občutku, ki ga ima obiskovalec. In na vrhu tega muzeja, v čudoviti zgradbi "Old England" s konca 19. stoletja, je razgledna terasa in restavracija. Z razgledom na ves stari center Bruslja.
.
Ko je vreme lepo, je užitek posedati na terasi, drugače pa je dovolj prostora tudi pod streho. Ampak, če bi tistega deževnega dne užival le ob razgledu skozi okna, potem ne bi videl te triinštiridesetke na eni od miz, ki se je privoščila tako kopel.
.
To je vse. :)

...ja, se zgodi. Seveda so bolj prijetne tiste velike, mehke tastature, z ravno prav vgrezljivimi tipkami in brez kakih opozorilnih zvokov z računalnika, če predolgo držimo eno tipko. Za silo pa gre tudi na tastaturi laptopa, še posebej, če je prijetno ogret... in če ventilator ni preveč hrupen. No, pri prižganem računalniku se je varneje zadovoljiti s tisto blazinico pred tastaturo, ki je sicer namenjena počivanju zapestij med tipkanjem... ali pa celo malo umaknemo tastaturo in si damo pod glavo kako prijetno udobno kuverto, seveda tisto, z zračnimi mehurčki. In če ne gre drugače, se da nasloniti tudi na udobno prekrižane roke...
.
Težava je le, ker se pri takem spanju rado zgodi, da nas kaj grobo predrami. Pa ne ravno iz hudobije... ampak nekako ljudje ne pričakujejo, da nas bodo zbudili ob računalniku. Pa če se to zgodi vsaj po tistih magičnih 20 minutah (ali pa več ali manj, odvisno od človeka), ampak včasih ne uspe...
.
In smo potem še bolj zadeti kot pred dremežem. Potem nam je nekako jasno, kaj naj bi bil zombi. Pa čeprav ne tisti od Mahovnic...
.

.
Pomlad je taljenje snega po strehah,
tudi po tistih brez žlebov,
s katerih se voda divje steka,
v bleščečih kapljicah leti skozi sonce,
živahno brbotajoče razburka luže,
ob katerih prvi topli dnevi
vabijo zelenilo
v lica trav.
.
To je samo zgodnja pomlad.

Zima, zima, zima...
vleče se in kima
snega nam nasuje
z ledom vse okuje
mraza nam natrosi
ji sploh kaj kljubuje?
.
Voda, ki v potočku
iz Pekla izvira
nič se ne ozira
ledu se upira
greje snežni hlad
nosi nam pomlad.
.

.
Kako udobno varne naredi nas sneg.
Kako prekrije vso umazanijo.
Kako enakobarvni zdaj smo vsi.
Kako zelo lepo spet vse se zdi.