Javorovina
blog


Your voice is a mockingbird
Calling me when the day is gone
You please yourself with every word
Telling me where I'm going wrong
Telling me where I've gone wrong

Get me out it's starting to burn
I can't let go for the life of me
Some hold tighter, and some turn
Another fire out in front of me
My whole life out in front of me

You can't kill what's already dead
But I don't blame you for trying it
The sun comes up and falls away
Two little birds making sense of it
Two mockingbirds making sense of it



Tvoj glas - oponašalec ptič,
ko dan zaide, slišim klic.
Besede so ti v zadoščenje,
ko oponašaš mi življenje,
ti veš, kje sem zašla.

Ne morem mimo tegá,
pa če bi šlo za moje življenje
Nekateri se oprimejo močneje,
nekateri se obrnejo.
Še en ogenj pred menoj, vse življenje pred menoj.

Kar je mrtvo, tegá ne moreš ubiti,
ampak nič hudega, če poskušaš.
Sonce ve, kako biti in ne biti.
Dve oponašalki ptici osmisljujeta vse to,
dve majhni ptici.
13. avgust 2018 | Zaznamki: glasba | Komentarji (4)


As it begins so too it ends
Crawls to a stop and starts again
Those highlights you forced to shine
Show me my way through wilderness
And someday far from here I'll send a kiss
Out of nowhere

At times, you see a ghost down on the street
Walks the hallway knocking door to door
Where are you from night ‘till nine a.m.?
Only a dark skinned jesus knows
Why suddenly your room is turning' cold
Cold as nowhere

And as it ends, so it begins
Crawls to a stop and starts again
Those highlights you made are mine
Show me my way through wilderness
To someone who's blind I'll send a kiss
Out of nowhere




Kot se začne, se konča
Se plazi do postanka in dalje gre
Ti sijoči trenutki, ki si jih prisilil sijati
Pokaži mi mojo pot skozi divjino
In nekega dne, daleč od tu, bom poslala poljub
Kot iz nič

Tu in tam vidiš duha na ulicah
Hodi po hodniku, od vrat do vrat trka
Kje si ti od noči do devete zjutraj
Samo temnopolti jezus ve
Zakaj se tvoja soba nenadno ohlaja
Mraz kot nikjer

In kot se konča, tako se začne
Se plazi do postanka in dalje gre
Ti sijoči trenutki, ki si jih naredil, so moji
Pokaži mi mojo pot skozi divjino
Nekomu, ki je slep, bom poslala poljub
Iz nikjer
10. avgust 2018 | Kategorije: Razno | Zaznamki: glasba | Komentarji (9)
Lahko bi rekla, da se moje mentalno zdra
vje
lomi na poletju.
Stabilno ni dovolj.
Popustljiva sem bila,
ko sem si postavljala majhne cilje.
Prezimiti zimo.
Vžgana s kesom sem prestregla Vesno.
Izsilila poletje.

Varko imenujem (nav)dih,
na kredit jeman.
bala sem se ogledal,
pošasti v njih,
žarkih.
(Ampak kaj naj bi naredila, resno ...
Včasih zamižim in so dimenzije pomešane.

In še vedno ne vem, ali mi je žal, da mi
 ni bilo žal, ker nisem vedela, da mi je bilo žal, da ne vem ...)

Interferiram
z zamikom mesecev.
S čim že?
Sem svetlobno onesnažena
in nimam ponoči nobenega miru.
Vrti se mi, ampak če hočeš nehati, rabiš točko.
Segla sem v steklo, pa tako prozorno je bilo.
... in koščke sem pustila.
So odsev ostrine.
Opozarjajo nase.

(Ena sama mlačnost ... če bi jo dobivala v žilo ...)
Če se ne bi grela s pogrešanjem ...
Če bi se skoncentrirala ...
Nihče ne preži name ... v tej jeseni v zraku ...
Merim ...
Če bi se res skoncentrirala ...
Če bi se bila res, res skoncentrirala ...
Fokus ...
Včasih se sprašujem,
ali je to sploh mogoče.
Se ukloniti v geometrijsko senco ...

V krivini se vračam
in vse se vrača.
20. julij 2018 | Kategorije: Razno | Zaznamki: Prodam, mizo., Je, zelo, stabilna!!!!!!!!!!!!!!!, Ogled, NI, možen. | Komentarji (8)
Občutek tal
Oranžna mačka
Na pragu razočaranja
Židkost bližanja
Razbistritve željna
Ne bežim v
Nočni džiro
Občutek tal
Oranžna mačka
Na pragu razočaranja
Židkost bližanja
Razbistritve željna
Ne bežim v
Nočni džiro
Občutek tal
Oranžna mačka
Na pragu razočaranja
Židkost bližanja
Razbistritve željna
Ne bežim v
Nočni džiro
Občutek tal
Oranžna mačka
Na pragu razočaranja
Židkost bližanja
Razbistritve željna
Ne bežim v
Nočni džiro
Občutek tal
Oranžna mačka
Na pragu razočaranja
Židkost bližanja
Razbistritve željna
Ne bežim v
Nočni džiro
Občutek tal
Oranžna mačka
Na pragu razočaranja
Židkost bližanja
Razbistritve željna
Ne bežim v
Nočni džiro
26. junij 2018 | Kategorije: Razno | Zaznamki: nič, le enke | Komentarji (6)
Ponuja se vam izjemna priložnost. Včeraj sem bila na predstavi Hlod na avtocesti. Napisala jo je Iza Strehar. Izjemna priložnost za vas je, da si 4 njene tekste (Hlod na avtocesti, Nenavadno odkritje, Razpad, Lahko bi bilo, ampak ni) lahko preberete na tem naslovu.

Še ena izjemna priložnost je tretja in zadnja uprizoritev: torek, 15. 5. 2018, 20.00, Španski borci

Organizator je Kortekst (dramska skupina študentov medicine). Njihov naslov je kortekst@dsms.net. Karte se da rezervirati in prevzeti na dogodku samem oziroma na Društvu študentov medicine na Korytkovi 2. Na mail odgovarjajo v poznih večernih urah (meni vsaj).


"Nekega zlatega jutra smo, iščoč se,
iz vetra stkano srečo privezali na ulično svetilko,
da je ne bi izgubili.
In odšli v svet iz sivega betona.

Opoldne so tudi nas vkovali v sivi beton.
In ostali smo tihi in nepremični in svetilka je ugasnila.

Smo se našli ali smo se le nehali iskati? 

Poglej ti, ki (se) še vedno iščeš!
(da ti ne bo zvečer žal)
Ne boš (se) našel v kalupu iz sivega betona.
Vstani in poslušaj resnico!
(bolelo bo ko se bo lomil sivi beton in se bo sreča strgala z vrvi)
Nisi sam.

Tudi mi smo se našli tu"


Izdala bom en spoiler. V predstavi se pojavi priredba pesmi Sreča na vrvici (besedilo Svetlana Makarovič, glasba Dečo Žgur) v izvedbi skupine Parliament Attack. (11. pesem na njihovem albumu Etični kodeks spoštovanja slovenske kulture, običajev in načina življenja).

"Tjaramdadam
zlat je ta dan
steci z mano vanj!
Zmeraj z mano
zmeraj moj boš
tjaradadadam.
Ko dobiš
kar želiš si
nisi nič več sam.

Tjarampadadi
nobenih skrbi
srečo imaš na vrvici.
Prijatelji in ti
tjarampadadi
sreča na vrvici.

Tjaramdadam
vsak naš načrt
iz vetra je stkan.
V sivi beton
svet je vkovan
tjaradadadam
stecimo kam
stecimo stran
stecimo v svet sanj.

Za vse prav za vse
je prostor nekje
kjer trate še zelene.
Tjarampadadi
ta sreča in mi
sreča brez vrvice."
"I knew what they were for. I tried to disguise it from myself, but down in the secret deeps of my heart I knew--and I knew that I knew. They were inventions of Providence to beguile me to a better life. It sounds curiously innocent and conceited, now, but to me there was nothing strange about it; it was quite in accordance with the thoughtful and judicious ways of Providence as I understood them. It would not have surprised me, nor even over-flattered me, if Providence had killed off that whole community in trying to save an asset like me. Educated as I had been, it would have seemed just the thing, and well worth the expense. Why Providence should take such an anxious interest in such a property--that idea never entered my head, and there was no one in that simple hamlet who would have dreamed of putting it there. For one thing, no one was equipped with it.
 
It is quite true I took all the tragedies to myself; and tallied them off, in turn as they happened, saying to myself in each case, with a sigh, "Another one gone--and on my account; this ought to bring me to repentance; His patience will not always endure." And yet privately I believed it would. That is, I believed it in the daytime; but not in the night. With the going down of the sun my faith failed, and the clammy fears gathered about my heart. It was then that I repented. Those were awful nights, nights of despair, nights charged with the bitterness of death. After each tragedy I recognized the warning and repented; repented and begged; begged like a coward, begged like a dog; and not in the interest of those poor people who had been extinguished for my sake, but only in my own interest. It seems selfish, when I look back on it now.
 
My repentances were very real, very earnest; and after each tragedy they happened every night for a long time. But as a rule they could not stand the daylight. They faded out and shredded away and disappeared in the glad splendor of the sun. They were the creatures of fear and darkness, and they could not live out of their own place. The day gave me cheer and peace, and at night I repented again. In all my boyhood life I am not sure that I ever tried to lead a better life in the daytime--or wanted to. In my age I should never think of wishing to do such a thing. But in my age, as in my youth, night brings me many a deep remorse. I realize that from the cradle up I have been like the rest of the race--never quite sane in the night. When "Injun Joe" died... But never mind: in another chapter I have already described what a raging hell of repentance I passed through then. I believe that for months I was as pure as the driven snow. After dark."
 
(iz avtobiografije Marka Twaina) (pdf, 264)
 
Vedel sem, zakaj se je to dogajalo. Pred seboj sem poskušal prikriti, a na skrivnem, v globinah srca sem vedel - in vedel sem, da sem vedel. To so bila dela Božje previdnosti, ki naj bi me prigovorila v boljše življenje. Zdaj se sliši domišljavo in kar preveč naivno, a takrat se mi ni zdelo čudno. Bilo je v skladu s premišljenimi in pravičnimi orodji Previdnosti, kakor sem jih razumel. Ne bi me presenetilo, ne bi mi niti posebej laskalo, če bi Previdnost pobila celotno skupnost v poskusu rešitve vrlega posameznika, kakršen sem sam. Izobražen, kot sem bil, zdel bi se ravno vreden takšne cene. Zakaj neki bi Previdnost sploh izrazila takšno neučakano zanimanje, mi ni nikoli prišlo na misel. In v tisti preprosti vasi nikomur ni. 
 
Resnica je, da sem vse tragedije iz okolice prikrojil svojemu življenju, po vrsti, kot so se dogajale; vsakič sem si z vzdihom rekel: "Še eden - spet na moj račun. Tokrat se zares moram pokesati, Njegova potrpežljivost ne bo večna." Ampak sam pri sebi sem verjel, da bo. Kar pomeni, to sem verjel podnevi, a ne ponoči. Ko je sonce zašlo, je moja vera upadla in trohnobni strahovi so se zgoščali okrog mojega srca. Takrat sem se kesal. Bile so to strašne noči, noči obupa, noči, nabite s trpkostjo in smrtjo. V vsaki tragediji sem prepoznal opozorilo in se pokesal, se kesal in prosil, prosil kot strahopetec, prosil kot pes, in to ne zaradi ubogih ljudi, ki so bili pokončani zavoljo mene, vendar samo za lastni interes. Zdi se sebično, ko pogledam nazaj. 
 
Moja kesanja so bila zelo resnična, zelo iskrena. Po vsaki tragediji so se dolgo ponavljala vsako noč. Kot po pravilu pa niso prenesla sončne svetlobe. Zbledela so, se razcefrala in izginila v radosti sonca. Bila so bitja strahu in teme, niso mogla obstajati izven svoje tvarine. Dan mi je dal veselje in mir, ponoči sem se znova skesal. Ne spominjam se, da bi se v vsem deškem življenju kdaj poskušal poboljšati podnevi - ali se hotel. V mojih letih naj ne bi razmišljal o teh željah. Toda noči mojih mladostnih let mi prinašajo globoka obžalovanja. Spoznavam, da sem bil od zibke naprej ravno tak kot celotna rasa - ponoči nikoli povsem luciden. Ko je umrl "Indijanec Joe"... ampak kakorkoli, nekje sem že opisal, kakšen silovit pekel obžalovanja sem prečil. Mislim, da sem bil mesece čist kot svež sneg. Po temi.
3. maj 2018 | Kategorije: Prosti prevod, Razno | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: mark twain, faza kesa, never quite sane | Komentarji (5)
1 2 3 4
Zadnji komentarji
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 31 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30

Kategorije


Št. registriranih uporabnikov: 197784
Forum avtorjev: 15886 Forum teme: 34459 // Odgovorov: 1875628
Blog avtorjev: 3585 // Blogov: 87035 // Komentarjev: 1244209
Avtorji fotografij: 26284 // Slik: 222898 // Videov: 18361
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "