Javorovina
blog
Lahko bi rekla, da se moje mentalno zdra
vje
lomi na poletju.
Stabilno ni dovolj.
Popustljiva sem bila,
ko sem si postavljala majhne cilje.
Prezimiti zimo.
Vžgana s kesom sem prestregla Vesno.
Izsilila poletje.

Varko imenujem (nav)dih,
na kredit jeman.
bala sem se ogledal,
pošasti v njih,
žarkih.
(Ampak kaj naj bi naredila, resno ...
Včasih zamižim in so dimenzije pomešane.

In še vedno ne vem, ali mi je žal, da mi
 ni bilo žal, ker nisem vedela, da mi je bilo žal, da ne vem ...)

Interferiram
z zamikom mesecev.
S čim že?
Sem svetlobno onesnažena
in nimam ponoči nobenega miru.
Vrti se mi, ampak če hočeš nehati, rabiš točko.
Segla sem v steklo, pa tako prozorno je bilo.
... in koščke sem pustila.
So odsev ostrine.
Opozarjajo nase.

(Ena sama mlačnost ... če bi jo dobivala v žilo ...)
Če se ne bi grela s pogrešanjem ...
Če bi se skoncentrirala ...
Nihče ne preži name ... v tej jeseni v zraku ...
Merim ...
Če bi se res skoncentrirala ...
Če bi se bila res, res skoncentrirala ...
Fokus ...
Včasih se sprašujem,
ali je to sploh mogoče.
Se ukloniti v geometrijsko senco ...

V krivini se vračam
in vse se vrača.
20. julij 2018 | Kategorije: Razno | Zaznamki: Prodam, mizo., Je, zelo, stabilna!!!!!!!!!!!!!!!, Ogled, NI, možen. | Komentarji (6)
Občutek tal
Oranžna mačka
Na pragu razočaranja
Židkost bližanja
Razbistritve željna
Ne bežim v
Nočni džiro
Občutek tal
Oranžna mačka
Na pragu razočaranja
Židkost bližanja
Razbistritve željna
Ne bežim v
Nočni džiro
Občutek tal
Oranžna mačka
Na pragu razočaranja
Židkost bližanja
Razbistritve željna
Ne bežim v
Nočni džiro
Občutek tal
Oranžna mačka
Na pragu razočaranja
Židkost bližanja
Razbistritve željna
Ne bežim v
Nočni džiro
Občutek tal
Oranžna mačka
Na pragu razočaranja
Židkost bližanja
Razbistritve željna
Ne bežim v
Nočni džiro
Občutek tal
Oranžna mačka
Na pragu razočaranja
Židkost bližanja
Razbistritve željna
Ne bežim v
Nočni džiro
26. junij 2018 | Kategorije: Razno | Zaznamki: nič, le enke | Komentarji (6)
Ponuja se vam izjemna priložnost. Včeraj sem bila na predstavi Hlod na avtocesti. Napisala jo je Iza Strehar. Izjemna priložnost za vas je, da si 4 njene tekste (Hlod na avtocesti, Nenavadno odkritje, Razpad, Lahko bi bilo, ampak ni) lahko preberete na tem naslovu.

Še ena izjemna priložnost je tretja in zadnja uprizoritev: torek, 15. 5. 2018, 20.00, Španski borci

Organizator je Kortekst (dramska skupina študentov medicine). Njihov naslov je kortekst@dsms.net. Karte se da rezervirati in prevzeti na dogodku samem oziroma na Društvu študentov medicine na Korytkovi 2. Na mail odgovarjajo v poznih večernih urah (meni vsaj).


"Nekega zlatega jutra smo, iščoč se,
iz vetra stkano srečo privezali na ulično svetilko,
da je ne bi izgubili.
In odšli v svet iz sivega betona.

Opoldne so tudi nas vkovali v sivi beton.
In ostali smo tihi in nepremični in svetilka je ugasnila.

Smo se našli ali smo se le nehali iskati? 

Poglej ti, ki (se) še vedno iščeš!
(da ti ne bo zvečer žal)
Ne boš (se) našel v kalupu iz sivega betona.
Vstani in poslušaj resnico!
(bolelo bo ko se bo lomil sivi beton in se bo sreča strgala z vrvi)
Nisi sam.

Tudi mi smo se našli tu"


Izdala bom en spoiler. V predstavi se pojavi priredba pesmi Sreča na vrvici (besedilo Svetlana Makarovič, glasba Dečo Žgur) v izvedbi skupine Parliament Attack. (11. pesem na njihovem albumu Etični kodeks spoštovanja slovenske kulture, običajev in načina življenja).

"Tjaramdadam
zlat je ta dan
steci z mano vanj!
Zmeraj z mano
zmeraj moj boš
tjaradadadam.
Ko dobiš
kar želiš si
nisi nič več sam.

Tjarampadadi
nobenih skrbi
srečo imaš na vrvici.
Prijatelji in ti
tjarampadadi
sreča na vrvici.

Tjaramdadam
vsak naš načrt
iz vetra je stkan.
V sivi beton
svet je vkovan
tjaradadadam
stecimo kam
stecimo stran
stecimo v svet sanj.

Za vse prav za vse
je prostor nekje
kjer trate še zelene.
Tjarampadadi
ta sreča in mi
sreča brez vrvice."
"I knew what they were for. I tried to disguise it from myself, but down in the secret deeps of my heart I knew--and I knew that I knew. They were inventions of Providence to beguile me to a better life. It sounds curiously innocent and conceited, now, but to me there was nothing strange about it; it was quite in accordance with the thoughtful and judicious ways of Providence as I understood them. It would not have surprised me, nor even over-flattered me, if Providence had killed off that whole community in trying to save an asset like me. Educated as I had been, it would have seemed just the thing, and well worth the expense. Why Providence should take such an anxious interest in such a property--that idea never entered my head, and there was no one in that simple hamlet who would have dreamed of putting it there. For one thing, no one was equipped with it.
 
It is quite true I took all the tragedies to myself; and tallied them off, in turn as they happened, saying to myself in each case, with a sigh, "Another one gone--and on my account; this ought to bring me to repentance; His patience will not always endure." And yet privately I believed it would. That is, I believed it in the daytime; but not in the night. With the going down of the sun my faith failed, and the clammy fears gathered about my heart. It was then that I repented. Those were awful nights, nights of despair, nights charged with the bitterness of death. After each tragedy I recognized the warning and repented; repented and begged; begged like a coward, begged like a dog; and not in the interest of those poor people who had been extinguished for my sake, but only in my own interest. It seems selfish, when I look back on it now.
 
My repentances were very real, very earnest; and after each tragedy they happened every night for a long time. But as a rule they could not stand the daylight. They faded out and shredded away and disappeared in the glad splendor of the sun. They were the creatures of fear and darkness, and they could not live out of their own place. The day gave me cheer and peace, and at night I repented again. In all my boyhood life I am not sure that I ever tried to lead a better life in the daytime--or wanted to. In my age I should never think of wishing to do such a thing. But in my age, as in my youth, night brings me many a deep remorse. I realize that from the cradle up I have been like the rest of the race--never quite sane in the night. When "Injun Joe" died... But never mind: in another chapter I have already described what a raging hell of repentance I passed through then. I believe that for months I was as pure as the driven snow. After dark."
 
(iz avtobiografije Marka Twaina) (pdf, 264)
 
Vedel sem, zakaj se je to dogajalo. Pred seboj sem poskušal prikriti, a na skrivnem, v globinah srca sem vedel - in vedel sem, da sem vedel. To so bila dela Božje previdnosti, ki naj bi me prigovorila v boljše življenje. Zdaj se sliši domišljavo in kar preveč naivno, a takrat se mi ni zdelo čudno. Bilo je v skladu s premišljenimi in pravičnimi orodji Previdnosti, kakor sem jih razumel. Ne bi me presenetilo, ne bi mi niti posebej laskalo, če bi Previdnost pobila celotno skupnost v poskusu rešitve vrlega posameznika, kakršen sem sam. Izobražen, kot sem bil, zdel bi se ravno vreden takšne cene. Zakaj neki bi Previdnost sploh izrazila takšno neučakano zanimanje, mi ni nikoli prišlo na misel. In v tisti preprosti vasi nikomur ni. 
 
Resnica je, da sem vse tragedije iz okolice prikrojil svojemu življenju, po vrsti, kot so se dogajale; vsakič sem si z vzdihom rekel: "Še eden - spet na moj račun. Tokrat se zares moram pokesati, Njegova potrpežljivost ne bo večna." Ampak sam pri sebi sem verjel, da bo. Kar pomeni, to sem verjel podnevi, a ne ponoči. Ko je sonce zašlo, je moja vera upadla in trohnobni strahovi so se zgoščali okrog mojega srca. Takrat sem se kesal. Bile so to strašne noči, noči obupa, noči, nabite s trpkostjo in smrtjo. V vsaki tragediji sem prepoznal opozorilo in se pokesal, se kesal in prosil, prosil kot strahopetec, prosil kot pes, in to ne zaradi ubogih ljudi, ki so bili pokončani zavoljo mene, vendar samo za lastni interes. Zdi se sebično, ko pogledam nazaj. 
 
Moja kesanja so bila zelo resnična, zelo iskrena. Po vsaki tragediji so se dolgo ponavljala vsako noč. Kot po pravilu pa niso prenesla sončne svetlobe. Zbledela so, se razcefrala in izginila v radosti sonca. Bila so bitja strahu in teme, niso mogla obstajati izven svoje tvarine. Dan mi je dal veselje in mir, ponoči sem se znova skesal. Ne spominjam se, da bi se v vsem deškem življenju kdaj poskušal poboljšati podnevi - ali se hotel. V mojih letih naj ne bi razmišljal o teh željah. Toda noči mojih mladostnih let mi prinašajo globoka obžalovanja. Spoznavam, da sem bil od zibke naprej ravno tak kot celotna rasa - ponoči nikoli povsem luciden. Ko je umrl "Indijanec Joe"... ampak kakorkoli, nekje sem že opisal, kakšen silovit pekel obžalovanja sem prečil. Mislim, da sem bil mesece čist kot svež sneg. Po temi.
3. maj 2018 | Kategorije: Prosti prevod, Razno | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: mark twain, faza kesa, never quite sane | Komentarji (5)
Svetlana Makarovič (Naj bo poleti, 2018):
 
"Deževalo bo.
Veter lista po knjigi.
Kot da jo bere."
19. april 2018 | Kategorije: Dileme | Kategorije: Krneki | Zaznamki: gmote, cikloni | Komentarji (7)
22. januar 2018 | Kategorije: Dileme | Zaznamki: mlaj, ščip, fuł | Komentarji (21)
1 2 3 4
Zadnji komentarji
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5

Kategorije


Št. registriranih uporabnikov: 189354
Forum avtorjev: 15872 Forum teme: 34426 // Odgovorov: 1873594
Blog avtorjev: 3585 // Blogov: 86550 // Komentarjev: 1240161
Avtorji fotografij: 26222 // Slik: 221924 // Videov: 18358
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "