Športno leto 2017 se nadaljuje. Smučanje, kolesarjenje, rokomet, odbojka (verjetno sem kakšen šport izpustila) in zdaj… zdaj še košarka... postali smo evropski prvaki!!! Evropsko prvenstvo v košarki, jubilejno 40., ki bo ostalo za vedno v spominu, v to sem popolnoma prepričana. Tako simpatične ekipe že dolgo nismo imeli, preko TV ekranov je bilo čutiti bratsko povezanost in sodelovanje v ekipi, kaj takega si želi videti vsak športni navdušenec pri svoji ekipi, to je zagotovo.  

Za navijača športne ekipe so bili tole odlični dnevi, ki jih je bilo potrebno preživeti pred televizijo, vsaj tiste ure, ko je igrala slovenska reprezentanca, ko so igrali naši junaki. In ja, še nebo je jokalo zanje, letos smo očitno imeli dream team. Letos je reprezentanca delovala povezano kot še nikoli, kdor tega ni opazil, ta naj si rezervira termin pri okulistu. Šalo na stran, letos je vse izgledalo tako enostavno… sijajna Dončič in Dragič, njune trojke so letele v koš od table, Prepelič pri metu hladen kot špricer, njegove trojke so bile vedno zadete ob pravem trenutku, večina kar 'na cak'. Ob zadetih koših iskreno otroško veselje vseh z nasmehom do ušes. V pomembnih trenutki je svoje dodal še Čančar, predvsem v obrambi. Pod košem nasprotniki niso bili lačnih ust, saj sta tam kraljevala Vidmar in Randolph in jim delila banane. In ja, če me je kaj dvignilo s kavča, potem je bilo to definitivno živalsko zabijanje žoge v obroč. Nikolič in Blažič sta bila kot dve podrepni muhi v obrambi, nasprotniki so lahko opletali okrog sebe kakor so vedli in znali, a se ju niso mogli otresti. Tudi Zagorac in Dimec sta dodala svoje, tako v napadu, kot v obrambi, čeprav me je nekje notri stisnilo, ko sta bila poslana na parket, pa sta dokazala, da za kaj takega ni bilo razloga. Murič je svoje dodal na zadnji tekmi. No Rebec pa je bil v reprezentanci očitno za jokerja s klopi, ki je na parket stopil, ko je bilo to potrebno. Kokoškov je že vedel kako in kaj, po njegovih minutah odmora so namreč fantje zaigrali kot najbolje uglašen orkester. 

Kot kavč selektorju se mi je letos prvič zdelo, da je vse popolno, da bodo naši fantje zagotovo dosegli zmago, čeprav so jih nasprotniki ujeli po prednosti 10+ točk, neverjetno, a resnično. No edino na tekmi proti Latviji me je za trenutek stisnilo, ampak res ne za dolgo. Morda pa je k temu pripomoglo odlično vzdušje v dvorani, slovenski navijači so bili namreč glasni ob pravem trenutku, vsaka čast tistim, ki so se odpravili najprej v Helsinke, nato pa še v Istanbul, jasno tudi tistim, ki so obiskali 'samo' eno prizorišče. Petkova hitra organizacija ''last minute'' potovanja za nekaj 1000 ljudi je verjetno presegla vsakršna pričakovanja, brniško letališče pa verjetno še nikoli ni bilo tako oblegano. Zaradi tega dogodka so celo pri poročilih za nekaj dni prevladovale vesele novice, pol ure pozitivnih besed v večernih poročilih se ne zgodi prav pogosto, mar ne? Največja navijaška pojava pa je zagotovo navijač, ki je ves čas prvenstva na tribuni skakal s pokalom, s trofejo, ki so jo na koncu naši fantje res zasluženo osvojili…mogoče bi nam pa lahko namignil številke za naslednje žrebanje lota? Očitno namreč zelo jasno vidi v prihodnost.  
Tresel se je koš, tresli so se Helsinki, tresel se je Istanbul, Carigrad, Bizanc ali pa Konstantiopel, kakorkoli želite, tresla se je Ukrajina, tresla se je Latvija, tresla se je Španija, tresla se je Srbija in nenazadnje trese se Slovenija; trese se ob izjemnem uspehu slovenskih košarkarjev, ki ga zagotovo ne bomo nikoli pozabili. 9 tekem, 9 zmag…. Brez poraza na evropskem prvenstvu? Kdo bi pričakoval kaj takega, sploh pa da to uspe slovenski reprezentanci, ki je bila letos, če me spomin ne vara, precej spremenjena napram prejšnjim letom in resnici na ljubo z manj zvenečimi imeni, ampak očitno z največjim srcem, kar ga premorejo.      

Včeraj smo dvakrat poslušali Zdravljico, ob koncu pa je samo za slovenske junake zaigrala še himna zmagoslavja, legendarna WE ARE THECHAMPIONS!!
18. september 2017 | RTV Kategorija: Šport | Zaznamki: šport, košarka, EP2017, mojtim | Komentarji (6)
Ta zapis je le moje osebno menje o največji kolesarski etapni dirki na svetu.
Zadnja leta julijske popoldneve (vsaj delno) preživljam pred TV zaslonom, razlog? Tour de France seveda, za nekatere 21 dni trpljenja in verjetno tudi kanček užitka, za druge 21 dni uživanja in pametovanja (tudi jaz sem med njimi) v opazovanju sončničnih polj, zgodovinskih in geografskih znamenitosti, veličastnih gradov in nenazadnje dolge kolone kolesarskih ubrisancev, če vprašate mene (to ne pomeni, da jih ne spoštujem, vsaka jim čast). Zame je rekreativni krog dolžine 50 km več kot dovolj, oni pa prevozijo 4 take kroge nemalokrat strmo v klanec na dan... NA DAN.

Ne predstavljam si, kakšni napori so to. Pa vendar se vsak naslednji dan ti fantje spet usedejo na kolo. Da bi kazali znake utujenosti? Kje pa... Thomas De Gendt zopet v begu, Vermote, Bak in Rowe vlečejo peloton po ravnini, neuničljivi Kwiatkowski, Kiryenka in Landa pa v klanec. Da pa ni vse tako enostavno, pa je kolesarstvo postalo ekipni šport. Cela ekipa se torej matra za enega, za vodjo. Poleg surove moči je potrebna še taktika ekipe. Če je to bolj ali pa manj zanimivo s strani gledalca, presodite sami, meni je bilo še kako zanimivo. Nekateri so prave mašine pelotona (letos Vermote, Bak), drugi norci na klancu (Kwiatkowski, Kiryenka, Barguil), ki so peloton v klanec vlekli s hitrostmi, s katerimi jaz kolesarim po ravnem. Da pa je vse skupaj še malo začinjeno, pa so tu okvare kolesa, gumi defekti in padci, ki žal popestrijo dogajanje. No, lepša popestritev so šprinti glavnine.... po 200 prevoženih kilometrih po ravnem s hitrostjo okrog 70 km/h čez ciljno črto, wau. 

Letos je bilo videti tudi kar nekaj poskusov napadov, neuničljivi Dan Martin, ki se je spredaj ves čas vozil praktično brez ekipe (podobno kot tudi Aru), poskusi Bardeta, Aruja, Urana in Contadorja. A odlično organizirana ekipa Sky je napade zatrla v kali, če ni uspelo pomočnikom, pa jih je pokril kar Froome sam in dokazal, da z njim pač ni šale. Vedno bodo v prednosti ekipe z močnim finančnim vložkom, ki imajo pomočnike močnejše od kapetanov drugih ekip. Pa vendar, tudi oni morajo vložiti ogromno truda, da končajo tako, kot končajo, tudi oni sami poganjajo pedala, če so močnejši od ostalih, imajo pač zmago na dlani. Kljub vsem naporom se vsake toliko kakšnemu izmed kolesarjev uspe celo nasmehniti v kamero, pomahati ali pa dvigniti prst, češ vse je vredu, kot je to naredil Roglič pred napadom na etapno zmago.
Ko ravno omenjam Primoža, fenomenalna zmaga na zahtevni gorski etapi z najvišjo točko Toura. Spust tiste etape je bilo meni daleč najtežje gledati od vsega, kar se je dogajalo na dirki, no seveda so bili tudi padec Porta in Martina, poškodbe Majke, Thomasa in ostalih težki trenutki, pa vseeno. Priznam, da me je nekajkrat kar malo stisnilo. Nekaj smole, a vseeno solidni rezultati tudi na kronometrih.

Večina ljudi kolesarstvo takoj poveže z dopingom. Tudi jaz res težko verjamem, da je človeško telo samo od sebe sposobno takšnih naporov, pa vendar je ni kemikalije, ki bi v klance poganjala pedala namesto tebe, ki bi se namesto tebe koncentrirala v ovinkih spusta pri 75 km/h in kar sama sledila cesti, ter ti čez noč maščobo pretopila v močne mišice. Verjamem pa, da s trenigi, ki jih opravijo, lahko dosežejo marsikaj. Kakorkoli obrnem, moram priznat, da so ti fantje, pa naj mi bodo simpatični ali pač ne, vsi po vrsti neverjetni. Jasno pa je, vsak ima iz takih in drugačnih razlogov sovje favorite, ki jim bolj privošči, in tiste, ki jim manj, tudi jaz. Saj, zato pa je šport tekmovanje.
25. julij 2017 | Kategorije: Šport | Zaznamki: šport | Komentarji (6)
Naj že vnaprej povem, da jaz nisem nikakršni športni ekspert, še najmanj za smučarske skoke. Sem le oseba, ki z največjim veseljem iz kavča spremlja zimske športe, predvsem so mi ljubi smučarski skoki. Lanska sezona je bila res sanjska, spremljanje tekem pa zaradi uspehov Petra Prevca obvezni del vikendov. 
Žal pa se je lanska sezona verjetno vsem zasidrala pregloboko v misli, pričakovanja pa so za letošnjo sezono narasla v nebesa. Osvojitev novoletne turneje, rekordno število točk, zbranih v eni sami sezoni, zlata medalja na svetovnem prvenstvu, mali kristalni globus v posebnem seštevku smučarskih poletov. Za konec pa še veliki kristalni globus za zmago v skupnem seštevku. Peter je zmagal na več kot polovici vseh tekem in tako drugouvrščenega v skupnem seštevku premagal za dobrih 800 točk. Lansko leto smo se veselili, pozdravljali uspehe in naše skakalce kovali v zvezde. No natančneje Petra, na ostale smo kar malo pozabili in verjetno malokdo ve, kje so bili nakoncu uvrščeni. Ja, tudi jaz ne vem na katerem mestu so končali Jurij, Robertin ostala slovenska falanga.
Lansko veselje pa se je letos sprevrglo v previsoka pričakovanja, 'šimfanje' vsega, kar leze in gre in je povezano s skoki. Pa naj si gre za skakalce, trenerski štab, drese, smuči in ostalo opremo, morda celo štabe tujih ekip. Dresi in smuči so vedno pereči problem, a nisem strokovnjak za to, tako da moj komentar verjetno ne bi bil merodajen. Glede na vse meritve in kontrole menim, da je goljufanje z dresi precej oteženo. So pa se zagotovo nekatere ekipe bolje znašle od drugih, verjamem pa da znotraj pravil. Nenazadnje smo letos videli veliko diskvalifikacij. Vseeno pa je to le moje mnenje. Kot vedno, so na tapeti tudi sodniki in žirija. Priznam, letošnje prestavljanje zaletnega mesta in predvsem širooooook razpon vetrnega koridorjaje tudi meni dvigoval pritisk. Tudi do 40 točk vetrovnih razlik med skakalci jeres neverjetna neumnost, ki zagotavlja vse prej kot poštene razmere za vsakogar, zaradi česar so bile točke dejansko uvedene (vsaj tako predvidevam). In po nekem čudnem naključju so naši fantje navadno padli ravno v tisto luknjo slabega vetra… temu lahko rečemo usoda, zarota, nesreča… kakor želimo, a tako pač je. Smučarski skoki so zimski šport, ki se odvija zunaj v naravi. Jasno je, da ga vreme vedno je in tudi bo krojilo. Popolnoma enakih pogojev za vse pač nebo, saj je narava vendarle nad žirijo in vodjo tekmovanja. V žaru navijanja je težko zadržati kritike, ki se pojavijo v afektu, a vendarle morda prekomerno kritiziranje ni prava pot. 
Res je, letošnja sezona je v primerjavi z lansko slaba. Ampak le v primerjavi z lansko. V primerjavi s sezonami pred letom 2015 pa konec koncev rezultat sploh ni tako slab. Imamo dva skakalca v najboljši deseterici vskupnem seštevku, tri pa med deset v seštevku poletov. Imamo zmage in uvrstitve na zmagovalni oder, imamo nov mladi talent, za katerega verjamem, da se bo razvil v izjemnega letalca. Celo zaključek sezone v Planici je bil fascinanten. Toliko dolgih skokov kot letos že dolgo nismo videli pod Poncami, tudi naši skakalci so pokazali, da še znajo leteti. Sicer pa, kaj moremo, enkrat so v vrhu eni, drugič drugi; lani Peter in Norvežani, letos pa… ja, cel kup skakalcev; Kraft, Welinger, Stoch, Tande, Domen,… Priča smo bili torej izjemni, izenačeni sezoni z nekaj smole za ene (Tande in novoletna turneja, Wellinger in norveška turneja) ter na drugi strani nekaj sreče za druge. Res je, kakšna uvrstitev na oder več naših skakalcev bi bila pika na i, a se žal ni izšlo. Bo pa naslednjo sezono zopet čas za nove uspehe, bolje slabša letošnja, kot naslednja - olimpijska - sezona.
26. marec 2017 | Kategorije: Šport | Komentarji (4)
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163648
Forum avtorjev: 15837 Forum teme: 34266 // Odgovorov: 1863821
Blog avtorjev: 3556 // Blogov: 84612 // Komentarjev: 1210792
Avtorji fotografij: 25374 // Slik: 216431 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "