ČUDEŽNI STUDENEC

V majhni vasi pod Menino planino je živel ubog drvar, ki je imel leseno bajto, zemlje pa niti toliko, da bi jo z rjuho prekril. Vse življenje je trdo delal v gozdu, ko pa se je postaral in ni bil več tako spešen, je gladoval z ostarelo ženo vred. Ko je nekega dne spet žaloval za izgubljeno mladostjo, se mu je prikazala vila z Menine planine in rekla:

»Ker si bil vse življenje delaven in pošten, a ker vem, da zdaj pod stare dni ne moreš živ v grob, ti prinašam mladost. Pojdi z menoj k čudežnemu studencu in napij se mladosti, pa boš spet mlad, zdrav in močan!«

In prijela ga je za roko ter odvedla globoko globoko v gozd, kjer je izviral čudežni studenec.

»Pij!« je velela vila, kos ta prispela na cilj.

Starček se je sklonil in pil, dokler ni vila spet spregovorila:

»Zdaj prejenjaj! Zadosti si pil!«

Takrat je vila izginila, drvar pa se je lahkih nog in ukajoč napotil proti domu. Kaj ne bi vriskal, ko se je pomladil, da ga niti lastna žena ni spoznala! Povedal ji je, kaj je doživel pri čudežnem studencu. Žena pa je silila in silila vanj, naj ji pove, kje je vilinski studenec, da bo še sama šla tjakaj in se napila mladosti. Ker le ni odjenjala, jo je odvedel k studencu, ki vrača mladost. Komaj je starica zagledala čudežni studenec, se je že sklonila in glavo do vratu potopila v vodo. Ker bi rada postala mlajša od moža, je pila in pila, dokler se ni pomladila v dojenčka... Kaj bi zdaj mladi drvar s takšno ženo, ki se je spremenila v dete? Vzel je veklajočega otroka v naročje in odšel domov. A kmalu se je oženil. In njegova druga žena je zibala dete - drvarjevo prvo ženo...

Ko so ljudje izvedeli, kako in kaj, so se drvarju krohotali, ker je imel dve ženi. Tudi sami so pričeli iskati čudežni studenec, da bi se pomladili. Toda niti drvar niti oni niso več našli čudežnega studenca v temnih gozdovih Menine planine.