Spoštovane gospe in gospodje,
naj vam voščim blagoslovljen Božič in vseh darov ter sadov v letu 2007.
Za novoletni razmislek vam priporočam, da si ogledate nekaj novih muzejskih razstav (Slovenski etnografski muzej, Narodni muzej Slovenije, Mestni muzej Ljubljana), ki pričajo o živahnem iskanju kulturne identitete tega prostora.

Jože Dežman

Braniteljem slovenske zemlje
Predlog za izhodišča za vsebinsko zasnovo razpisa za oblikovanje vsebin
posameznih prostorov spomenika na Cerju

Izhodiščni motiv za oblikovanje vsebin spomenika na Cerju je, da z branitelji slovenske zemlje povezujemo branilce in osvajalcev. Stolp postavljamo kot spomenik zmagovite nacije, ki so spominja preteklosti brez maščevalnosti.
Po svoji arhitekturni zasnovi stolp deluje v prostoru kot kazalec sončne ure, kot časovni trak, kot drevo življenja. Okolje stolpa je naravni in zgodovinski park.
Arhitekturno oblikovanje spomenika Braniteljem slovenske zemlje na Cerju vzpostavlja ambiciozno podlago, na katero sodi tudi ustrezno ambiciozna vsebinska naracija.
Ko bo oblikovanje prostora zaključeno, ponuja sedem etaž in stopnišče, na katerem lahko postavimo pripoved.
Čeprav je bilo več predlogov, da bi v spomenik postavili klasično muzejsko razstavo, pa predlagamo, da oblikujemo temeljne zgodbe, ki naj jih potem oblikujejo povabljeni likovni umetniki. Namesto faktografske, muzejske naracije predlagamo metaforično, artistično pripoved.
Zato naj odločitve o načinu nadaljnjega urejanja spomenika Braniteljem slovenske zemlje na Cerju izhajajo iz naslednjih temeljnih izhodišč:
- do konca se realizira predlagana arhitekturna zasnova,
- spomenik z okolico se razglasi naravni park in kulturni spomenik,
- vsebine spomenika zajemajo izbrane artefakte in prizore iz naravne in človekove zgodovine slovenskega prostora,
- ko so sprejeta vsebinska poglavja, opredelimo način razpisov oz. vabljenja umetnikov za oblikovanje pripovedi znotraj in zunaj spomenika.

Naslov braniteljem slovenske zemlje ponuja naslednje teze:
1. Kaj je tisto, kar se brani?
Brani se zemlja – torej narava. Kot simbolne nosilce zemlje lahko vzamemo geološke-geografske (npr. Triglav), biološke (rastline, živali) simbolne nosilce.
Brani se delo človeških rok – trajne vrednote civilizacije, sledi človeka in njegova ustvarjalnost.
2. Kdo brani?
Koncept braniteljev slovenske zemlje je bistveno širši kot če bi uporabili zoževalnico slovenski branitelj. Prav tako izhodišče Braniteljem slovenske zemlje razširi dosedanje iskanje vsebin, ko so anketirani zgodovinarji pisali samo o ozkih (primorskih) temah 20. stoletja. Branitelji so vsi tisti, ki prispevajo k civilizacijskem razvoju slovenskega prostora.
3. Pred kom se brani?
Koncept branilca zahteva tudi koncept napadalca. To pomeni razločevanje civilizacijskih odklonov od civilizacijskih dosežkov, identificiranje temeljnih konfliktnih razmerij skozi zgodovino – npr. Rimljani in barbari, staroselci in Slovani, pogani – kristjani, Slovani – Germani – Romani, kristjani – muslimani, bojevniki v 1. in 2. svetovni vojni. Razpon bi mogoče lahko plastično prikazali z lokom od piščalke iz Divjih bab do barjanskega kolesa, situle, pa do slovenskega deleža pri osvajanju vesolja.
Obiskovalci, tujerodni: ustvarjalci kulturnih substanc slovenskega prostora: misijonarji, plemiči, raziskovalci ….
4. Kako se brani slovenstvo?
Branilci slovenstva, slovenskega jezika in slovenskega naroda.
Princip slovenstva so skozi jezik obdelali na razstavi v Narodnem muzeju: tam izluščijo Brižinske spomenike, Trubarja, Prešerna in zadnjo slovensko ustavo kot temeljne identitetne dosežke.
Duhovno tradicijo krščanstva sledimo od arheoloških in pisnih dokumentov do Slomška, Sedeja, Vovka …
Domoznanstvo od Valvasorja naprej, zvrstijo se lahko temeljne prvine ljudske kulture – npr. narodne noše, stavbe, orodja, legende npr. Martin Krpan, Peter Klepec; vodilne elite – npr. narodni voditelji, znanstveniki, umetniki …
V tem okviru izstopajo tudi slovenski bojevniki, ki se znajdejo v strašno različnih držah. So in zmagoviti in poraženi.
Branilci zemlje: Turjaški, Majster, Zelen, Krkovič
Obramba proti Turkom, borci za slovenske meje, protifašizem, manevrska struktura narodne zaščite. Notranji nazorski in ideološki spopadi: reformatorji-protireformatorji, revolucionarji-protirevolucionarji.
Slovenstvo ni samo na slovenski zemlji, ampak imamo tudi svetovno slovenstvo, ki prav tako mnogoplastno brani slovensko »zemljo«.

Narativne plasti po prostorskih etažah spomenika:
Po stopnišču: slovenske pokrajine, kulturni tipi – npr. narodne noše, lipicanci
1. Klet: predčas (arheološke dobe, srednji vek)
2. Pritličje: sveti prostor – duhovno obzorje (krščanstvo, renesansa, narodna prebuja). Sončni žarek na dan praznika osamosvojitve osvetli simbol osamosvojitve in ponovnega vstopa v evropsko skupnost.
3. Prva svetovna vojna in boji za severno mejo.
4. Druga svetovna vojna, državljanska vojna, boljševistična revolucija in železna zavesa.
5. Osamosvojitev in vstop v Evropo.
6. Slovenska sprava (med seboj in s sosedi).
7. Narava (Triglav).
20. december 2006 | Komentarji (6)
Drage bralke in bralci!
naj mi bo dovoljeno, da še naprej načenjam temo, ki nam je bolj naložena kot v ustvarjalni užitek podarjena. V nadaljevanju vam ponujam nekaj razmislekov o letošnjem delu Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki samo po sebi postavlja več vprašanj kot daje odgovorov. Prilagam tudi predlog A.Lenardiča za slovenski osarij na Orlovem vrhu pri Ljubljanskem gradu.
Ta je samo ena od možnih simbolnih točk, ki bi Slovencem omogočile preseganje nezavednih bremen preteklosti.
Torej se vse našteto tako ali drugače tiče in življenja in prihodnosti in božjega miru, ki ga užijmo čimveč.
Lepo pozdravljeni
Jože Dežman


Spravni mir in boljševistična roka

Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč (Komisija) je v letu 2007 uresničila svoj program. Če umestim to trditev v prakso dosedanjih tovrstnih komisij, potem jo lahko nadgradim z oceno, da slovenski spravni proces v svojem zorenju dosega nove razsežnosti. Vzporedno z delom komisije je v okviru kriminalistične akcije Sprava in pravosodja potekalo intenzivno opredeljevanje zločina, s posledicami katerega se ukvarja Komisija. Če lahko s Tinetom Hribarjem ovadbo proti Mitji Ribičiču uvrstimo med prelomne dogodke na naši poti iz boljševizma v demokracijo, pa se bomo prav gotovo še ukvarjali s falzifikatom Andreja Hrovatha, Milana Štruklja in Janke Šolinc, ki so se kot sodni senat Višjega sodišča v Ljubljani v maniri partijnega pravosodja oprli na udbovsko obarvan in režiran spis mag. Ljube Dornik Šubelj, arhivarke Arhiva Slovenije. Vendar pa zločin ima svojo pravno normo – zločin proti človečnosti.
Prispevek Komisije k spravnemu procesu v letu 2007 je predvsem to, da je predpisala metodološka izhodišča za način sondiranja in izkopa z arheološko metodo in antropološko raziskavo skeletnih ostankov. Ta postopek je bil uporabljen v Konfinu, Lovrenški grapi in Lescah. Pri prekopu v Bodovljah se je leta 2005 pokazalo, da izkop brez arheološke metode bistveno osiromaši obseg podatkov, ki bi jih lahko dobili o žrtvah in okoliščinah pomora. Danes je kvaliteta opravljenih postopkov vsaj na taki ravni, kot jo dosegajo raziskovalci zločinov v zadnjih jugoslovanskih vojnah na Hrvaškem in v Bosni.
Dr. Mitja Ferenc je s pomočjo kriminalistov in številnih posameznikov, ki so posredovali uporabne informacije, dokumentiral skoraj sto novih grobišč. Število topografsko raziskanih grobišč je že več kot 510, več kot sto jih še vedno čaka obdelave, na žalost pa prihajajo novi in novi podatki.
Komisija je v letošnjem letu na osnovi Zakona o vojnih grobiščih, ki tako delo omogoča, kot dopolnilni raziskovalni postopek uvedla sondiranja, s katerimi potrjujemo obstoj morišč in grobišč. Tako se je npr. na Pohorju pokazalo, da je stanje še hujše kot smo vedeli iz pričevanj (v dveh dneh je bilo s sondiranjem potrjenih 12 morišč in grobišč), na vrtu škofjeloškega gradu pa, da kljub mnogim domnevam tam posmrtnih ostankov ni toliko, kot bi lahko sklepali na podlagi pričevanj – je pa možno, da so nekatere posmrtne ostanke prekopali.
Tako primer Ribičič kot prekopi posmrtnih ostankov in sondiranja morišč in grobišč so bila izjemno medijsko odmevna, večina poročil je bila afirmativnih. Morda ni pretirana ocena, da je prišlo do pomembnega spravnega premika. Omenimo sprejemanje dejstev in izkazano pripravljenost, da priznamo trpljenje sočloveka in sočutvujemo z žrtvami in doslej zanikano bolečino njihovih svojcev, pa tudi dojamemo muke vesti, ki bremenijo storilce in njihove potomce. Pokazalo se je, da to dogajanje predvsem svojci žrtev in ljudje, ki so živeli pod bremenom groze v okolici morišč in grobišč, doživljajo kot olajšanje. Tudi medijski odzivi potrjujejo, da resnica sicer boli, vendar tudi zdravi. Molk običajnih zagovornikov slovenskega boljševizma pa prav tako lahko jemljemo kot spokorno pritrjevanje ugotovljenim dejstvom, morda celo kot njihovo zavedanje storjenega zločina.
Dejstva, ki jih poznamo, pa se seštevajo v osnovno hipotetično izhodišče. Plast množične smrti, ki jo pušča za sabo jugo/slovenski boljševizem, je temeljna kulturna plast te civilizacije. Boljševiki so Slovenijo unificirali z množičnimi morišči od Triglava do Kolpe, od Mure do Soče. Če sem rekel, da podlahtnici, ki sta zvezani z žično osmico, najbolj neposredno kažeta na krivce za te poboje, na boljševistično roko, pa govorita še o nečem. Poimenovanje »boljševistična roka« postane kulturno-politična oznaka, ki temeljno označuje tako žrtev kot storilca, oba umeščena v čas titoizma. Gre za zločin, s katerim so zmagovalci svojo zmago pokopali v brezno barbarstva – in se zgodovinsko pokopali s svojimi žrtvami. S prekopi in sondiranji pa z »boljševistično roko« ne stopi pred nas le žrtev, temveč tudi rabelj.
Komisija je v letošnjih akcijah sodelovala z Ministrstvom za pravosodje in lokalnimi iniciativami, omenimo občinsko komisijo v Škofji Loki in številne posameznike. V Škofji Loki so se odločili tudi za samostojno financiranje postopkov identifikacije žrtev z analizo DNK.
Manj javno izpostavljeno, vendar nič manj pomembno ni bilo prizadevanje Komisije, da bi področje prikritih morišč in grobišč, pa tudi področje vojnih grobišč nasploh, uredili tako, kot je to urejeno v urejenih demokracijah.
Sprejeli smo osnovna ureditvena načela za ureditev statusa in urejanje grobišč, katerih obstoj je potrjen: geodetska izmera, razglasitev, križ, informacijska tabla, smerokazi, dostopne poti, varovalne ograje, koši za smeti. Prvi kompleks grobišč, ki jih želimo tako urediti, je Kočevski Rog. Urejen je bil prireditveni prostor Pod Krenom, v Teharjah so potekala pogajanja z Mestno občino Celje.
Namesto gradnje centralne kostnice predlagamo gradnjo regionalnih oz. lokalnih kostnic – npr. na Orlovem vrhu v Ljubljani, v Škofji Loki, Novem mestu, Celju.
Komisija je vzpodbujala tako aktiviranje Registra vojnih grobišč (Upravne enote so preverjale podatke) kot predlagala ustanovitev Zavoda, ki bi skrbel za vojna grobišča. Ponavljamo predloge za sklenitev mednarodnih sporazumov z republikami nekdanje Jugoslavije, obiskali smo strokovne organe na Hrvaškem in v Bosni.
Za leto 2007 predlagamo nadaljevanje aktivnosti, ki jih je Komisija začela v letu 2007.
Pričakujemo dopolnitve Zakona o vojnih grobiščih (Zavod, napis, postopki sondiranja in prekopa, identifikacija žrtev, kostnice). Vladi RS bomo predlagali vrsto sklepov, npr. da zadolži Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, da naj kadrovsko okrepi področje vojnih grobišč in pripravi pogoje za ustanovitev Zavoda, ki bi skrbel za vojna grobišča, da naj aktivira register vojnih grobišč in vanj vnese tudi topografsko raziskana zamolčana morišča in grobišča, da naj Komisiji omogoči realizacijo programa izkopov posmrtnih ostankov (omenimo dve lokaciji na Pohorju, eno morišče Romov…), da naj v primerih, ko skupina strokovnjakov predlaga identifikacijo žrtev z analizo DNK, prevzame stroške te analize. Prav tako predlagamo Vladi RS, da zadolži Ministrstvo za kulturo, da pomembnejša urejena zamolčana morišča in grobišča razglasi za kulturne spomenike in da naj zagotovi pogoje, da predmete, najdene na moriščih in grobiščih, v nacionalni muzejski zbirki hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Ob urejanju grobišč v Kočevskem Rogu predlagamo, da bi nadgradili pobude za celovito ureditev parkovnega območja Kočevski Rog: narava, Kočevski Nemci, partizani z bazo 20, Mačkovina z Gotenico, množična morišča in grobišča, brigada Moris … Glede na število morišč in grobišč na Pohorju in še kje bo potrebno oblikovati pobude za parkovno ureditev in zaščito še nekaterih območij.
Z naraščajočo občutljivostjo in sočutjem je nujno, da s sondiranjem raziščemo najbolj obremenjena urbana okolja. Gre predvsem za Maribom in Celje - z občino Celje bomo nadaljevali tudi pogajanja o spominskem Parku Teharje.
Skušali se bomo odzvati na vrsto pobud – omenimo pobudo dr. Andreja Mihevca za obredni prostor v spodmolu pri Macesnovi gorici, Andreja Lenarčiča za kostnico na Orlovem vrhu, številne pobude za sondiranja (Krimska jama, Žančani pri Slovenj Gradcu, Lokavec pri Ajdovščini). Številni posamezniki predlagajo izkop posmrtnih ostankov svojih najbližjih.
Ko prebiram svetovne preglede zločinov 20. stoletja in njihove posledice, vedno znova lahko ugotovim, da je slovenski boljševizem uspešno skril svoje sledi. Pa vendar imamo na slovenskih tleh v maju, juniju in juliju 1945 največji množični pomor neoboroženih ljudi v miru po 2. svetovni vojni v Evropi. Torej prostor, kjer je po šestdesetih letih čas, da spregovori »boljševistična roka« in za vedno izgine »roka maščevalka«, ki je nad nas žugala od maja 1945 z balkona Univerze v Ljubljani.
Tudi zato komisija predlaga, da v letu 2007 pripravi dvojezično poročilo o svojem delu in ga predstavi domači in mednarodni javnosti.
18. december 2006 | Komentarji (14)
Alkoholizem – rasizem – anarhija!

Fizična antropologija slovenskih protestnikov proti družini Strojan kaže nekaj zanimivih značilnosti. Možički so praviloma precej sproščenega zunanjega videza, za njimi ustrezno konfigurirane ženskice. Za marsikoga bi lahko rekel, da na njegov psihosomatski status vplivajo značilni presežki opojnih substanc.
Zanimivo je opazovati tudi ideološko zavozlanost junakov. Slovensko izročilo konstruiranja osovraženega Drugega ima dolgo izročilo. Slovenski protisemitizem ima podobne značilnosti kot druge tradicije protisemitizma v katoliškem evropskem miljeju – tudi napetosti do Romov sodijo v ta rasistični krog. Prav tako smo se konstituirali proti »švabu« in »lahu« kot narodnemu sovražniku. Boljševistični rasistični imaginarij je temeljil na stalni produkciji osovraženega drugega. Ob protisemitizmu, protinemštvu, protiitalijanstvu, genocidu nad Romi se je v boljševističnem naročju razvil rasistični kompleks proti »ta spodnjim«, ki se danes goji zlasti na meji s Hrvaško.
Še bolj pa je bila naravna pravica vsakega titoljuba, da si je izmišljeval vsakršne notranje in zunanje sovražnike (razredni, politični, kulturni …). Vohljanje in ovajanje je postalo način vladanja.
Desnica in levica nabirata točke s preganjanjem ciganskih žena in otrok. S tem se navezujejo na partizansko tradicijo genocida proti romski populaciji na Dolenjskem leta 1942, na katerega sem opozoril v prejšnjem blogovskem zapisu.
Tretja skupna lastnost letošnje »ciganske« jeseni pa je zavezanost marksistično-leninistično-kardeljanski utopiji, da bomo pomagali državi, da bo odmrla. Utopična zastrupljenost z ideološko drogo, da bomo zaklali državo, se kaže skozi pljuvanje čez državo na eni strani, po drugi strani pa bi si vsi želeli, da bi država zanje opravila umazano delo.
V kombinaciji rasističnega pljuvanja sočloveka, alhkoholizma in uničujočega odnosa do lastne države se šele zavemo, kako huda je okužba in kako trajna bo slovenska terapija.
Bolezen je torej kombinirana okužba: alkohoizem, rasizem, anarhija.
Cilji zdravljenja pa naj bodo strpnost, treznost in soodgovornost za gradnjo pravne in demokratične države.
29. november 2006 | Komentarji (6)
Zamolčani genocid

Ustavno sodišče je odločilo, da je sedanja slovenska zakonska določitev tistih, ki so upravičeni do statusa žrtve vojnega nasilja, preozka. Da so tudi žrtve partizanskega nasilja žrtve vojnega nasilja. Ta odločitev ustavnega sodišča je priznala dejstvo, o katerem se Slovenci pogovarjamo precej težko in precej nerodno. Pa vendar so prav zamolčani zločini in krivice pomembno prispevali k temu, da smo tako robati, nevljudni in osorni drug z drugim. Verjetno nikomur med nami ni vseeno, kaj se dogaja v prenapetih razmerjih med Slovenci in Romi, pa naj gledamo na ta škandal s katerega koli vidika.
Romsko vprašanje in vprašanje razširitve pravice do žrtve vojnega nasilja tudi na žrtve partizanskega nasilja sta zelo tesno povezana.
Janko Maček je v 43. številke Zaveze, glasila Nove slovenske zaveze, napisal pretresljiv dokumentarni zapis o »zamolčanem genocidu«. Po ocenah je konec leta 1942 na področju ljubljanske pokrajine živelo 350 do 400 Romov. Maček dokaže, da »so jih partizani samo v času od 10. maja do 22. julija 1941 pokončali najmanj 160«. Med njimi ženske (tudi noseče) in otroke. Tako lahko govorimo o genocidu, za katerega se Romom Slovenci še nismo niti opravičili. Ali smo ga sposobni ponoviti?
Zato upam, da bomo Slovenci zmogli toliko dostojanstva, da bomo tako umorjenim Romom kot drugim žrtvam partizanskega terorja zakonsko priznali status žrtev vojnega nasilja in se odločili, da ga ne bomo ponavljali!
Opravičilo države za zgodovinski genocid pa naj bo tudi vzpodbuda vsem nam, da bomo zmogli bolj strpno živeti drug z drugim.
15. november 2006 | Komentarji (9)
Spravni referendum

Mesto mrtvih je znak vsake civilizacije, pogrebni obred pa znak njenega razmerja do velike skrivnosti, na katero ne vemo odgovora. V 20. stoletju so srečamo s pojavom množične industrijske smrti, ki jo omogoči napredek proizvodnje ter okužbe z ideologijami sovraštva in razčlovečenja, ki temeljijo na rasističnem (etničnem, razrednem) razčlovečenju sočloveka.
Tako razčlovečenje spremeni tudi podobo mesta mrtvih. Namesto gomil, piramid in drugih mogočnih grobnic take civilizacije ustvarijo morišča-grobišča, v katerih so ljudje v skladu z ljudomrzno ideologijo odvrženi kot poginula žival.
Tudi slovenski boljševizem pušča za sabo svojo neizbrisno sled, ki je posledica norčevanja iz skrivnosti smrti. Slovenski boljševistični partenon je miniaturna grobnica herojev, v kateri v luži plava nekaj kosti pozabljenih svečenikov kulta, ki so si domišljali, da so bogovi.
Skrivnost množične smrti, ki jo dokazujejo stotine morišč-grobišč, pa trka na našo vest.
In pri našem razmejevanju do zločinske preteklosti ne gre za nič drugega kot spraševanje vesti. Spraševanje vesti je premislek o časih, ko si je samooklicano boštvo je vzelo pravico, da je odpravilo starodavne zapovedi vesti in si vzelo pravico, da ubija, ropa in laže. Čustveni temelj boljševističnih delitev je bilo, kot pravi Spomenka Hribar, „avantgardno sovraštvo“: „Še več, vsem takim ne smemo priznati, da bi sploh bili – ljudje; oni so ‚golazen‘, ki naj se ‚iztrebi‘, ‚gnojna rana‘, ki jo je treba ‚izžgati z razbeljenim železom‘, oni so ‚pasji sinovi‘ in za pse je primerna pasja smrt.“
In dovolj je, če se strinjamo, da ni prav, da se ubija, ropa in laže.
To je spravni referendum, ne samo za nas in ne samo za danes.
28. oktober 2006 | Komentarji (6)
Kultna geografija

Titoizem je skušal ob krščanski simbolni krajini zgraditi svojo simbolno krajino. Namesto krščanske vere je uveljavljal sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. Imel je svoje mesto mrtvih (grobnico herojev), svoj glavni oltar (spomenik revoluciji), kultne kraje svetih mož (Kidrič, Kardelj), svoje romarske kraje (Dražgoše). Itd.
Da bi bil prikaz te religije dovolj nazoren, bi bilo potrebno temeljne kultne objekte zbrati v posebni muzejski zbirki in jih ustrezno razložiti.
Seveda takih spomenikov podobnega izvora nimamo samo pri nas. Ponekod so jih že zbrali na posebnih razstavnih oz. depojskih mestih. Danijel Malenšek, ki so mu novembra 1996 za male denarje prodali spomenik revolucije (v pogodbi ga sicer imenujejo spomenik Osvoboditve) in Kardeljev spomenik, predlaga »ustanovitev Parka spomina in opomina in njegovo ureditev ob »udarniškem« mostu ob poti Podutik pri pasji policijski šoli… Predlagana rešitev tudi ne bi bila ikonoklastična, ampak pietetna. In tudi zgodovinsko korektna, saj bi tako ustregli in uravnotežili različne interese in poglede, istočasno pa prispevali k normalizaciji javne spomeniške podobe naših krajev!«
Glede na to, da v občini Pivka urejajo muzejsko zbirko tankov in drugih oklepnih orožij in da si nekateri slovenski muzeji, tudi Muzej novejše zgodovine Slovenije, prizadevamo za ureditev depojev v kompleksu opuščenih vojašnic v Pivki, bi bil tam lahko tudi odličen prostor za zbirko spomenikov, ki sodijo v obredni krog sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil (čaščenje boljševistične revolucije in njenih voditeljev).
27. oktober 2006 | Komentarji (4)
1 2
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
31 1 2 3 4 5 6
7 8 9 10 11 12 13
14 15 16 17 18 19 20
21 22 23 24 25 26 27
28 29 30 31 1 2 3



Št. registriranih uporabnikov: 162540
Forum avtorjev: 15822 Forum teme: 34217 // Odgovorov: 1861825
Blog avtorjev: 3556 // Blogov: 84006 // Komentarjev: 1204749
Avtorji fotografij: 25233 // Slik: 214933 // Videov: 19258 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "