Eh dej Kobilca, spet neki filozofiraš.
Kaj je poezija?
Boh te nima rad no, si tečn sto svojo nadaljevanko. Pa kva ti je,
a misliš da s neki posebnga ke neki pišeš. Veš kolk ludi piše,
a veš kolk-pa kva pol.
Dober, velka večina si ne upa tolk fonetičn ke ti, ko ker strelaš
ko da maš polno glavo odvečnga materijala pa ga morš nekam
odložt. In prazn list papirja je za to tabolša varijanta.
A si se kdaj prašu, kej je steboj naarobe? a, najbrž je blo v
otroštvu neki narobe, al te pa žena tepe, na skrivaj hodiš u cerku
pa se delaš ateista, marovci so te na zemlji odložl, ker ni blo bol
primernga planeta-sam de so se te znebil!
Čudn si, veš, zlo čudn. Človk bi mislu, da nimaš vseh kolesc.
Pa ki najdeš vse tiste štorije, no.
Kaj pa naj si misl edn ke prebere eno pesn o lubezni, nasledna je
pa že od Matilde ke maha s koso, pol ena u nekem čudnem jeziki
ki ga zastopiš sam ti, pa obešenjaška o kužkih-pa tak naprej
pa sam pa taj.
Mater brez repa pa glave.
Kristus, pa ti si bolan, ornk bolan. Si kdaj pomislu da bi se šel zdravit!
Lej, literatura je za resne in šolane ludi, ke delajo na samopodobi,
ke nastopajo vsake tolko tut pr Mariotu, da ludje zvejo s čim se
kdo peča. Pa tut če jih sprašuje sam o tem, a majo vrt, so nabavli novga kužka, kdaj bo nova premiera pa če se spomnejo al so lulal u pojstlo, ko so bli majhni.
Kej pa ti delaš?
Pa kam greš zdej- dej no, pa sej nisn tak mislu, ej , ....... ma.....
čaki no, dej no.........
