In The Name Of God, The Compassionate, The Merciful
Praise be to God, Lord of the worlds.
The Compassionate, the Merciful
Sovereign of the Day of religion!
You alone we worship, and to You alone we cry for help.
Guide us to the straight path,
The path of those whom You have favoured,
Not of those who have incurred Your wrath,
Nor of those who have gone astray.

Tako se odpre Koran. Koliko od nas je prebralo Koran? Koliko ga pozna? In naslednje vprašanje – koliko od nas je prebralo Sveto Pismo (ali ga je zgolj recitiral in interpretiral „naš dušni“ pastir)?
Islam je najbolj hitro rastoča religija na svetu. Njenih pripadnikov je že čez 1,2 milijarde, Koran pa je eden izmed „best sellerjev“. Toda vprašanje še vedno visi nad nami – mar poznamo islam in muslimane? Mar so množični mediji vse kar premore naš „kritični“ um pri kritiki in interpretaciji islama? Koliko je v nas znanja in koliko stereotipov glede islama? Je fundamentalizem enako islamu? Je mogoče islam bolj miroljubna religija od krščanstva?

Islam pomeni podložnost oz. popolno predanost Bogu (Alah v arabščini pomeni Bog). Musliman postaneš takrat, ko se predaš Bogu, se mu pokoriš – neke vrste razcentraliziranje sebe kot središčnega subjekta v neke širše dimenzije.
Islam je religija človeštva. To pomeni, da ni izvoljenega ljudstva, ampak lahko vsak človek postane musliman. Čeprav se mora načeloma Koran brati v arabščini, to še ne pomeni, da so Arabci priviligirano ljudstvo kot judje. Ne-vernik ali brez-vernik postane preprosto musliman takrat, ko izjavi, „da ni drugega boga kot Boga“ in „Mohamed je božji glasnik“ - oboje pa mora izjaviti pred vsaj dvema pričama.

Islam sestoji iz petih stebrov, ki jih načeloma priznavajo vse ločine znotraj islama. Ločine, ki ne priznavajo to konvencionalno formulo, dodajajo še kakšen steber ali pa ga odmaknejo, češ da je ta ali ta steber že vključen v drugega in podobno.
Prvi steber vsebuje izjavi, ki sem jih omenil zgoraj; drugi steber je molitev, ki jo je potrebno opraviti petkrat na dan; tretji steber je miloščina; četrti steber je post; zadnji pa je hadž oz. romanje v Meko.
Kot vidimo, nobeden steber, se pravi, nobeno bistvo islama , ne sili muslimana k agresiji oz. terorizmu, kot trdijo nevrotični ameriški mediji (à la Fox). Res pa je, da je v Koranu polno citatov, ki bi se jih dalo izrabiti v teroristične namene. Kot vsako religiozno besedilo pa je polno paradoksov in lahko Koran i-zrabi tista ali druga stran. O tem se je nepotrebno pričkati, saj gre navsezadnje za religiozno besedilo, ki ne temelji na nekih znanstvenih kriterijih. Potrebno je pogledati celoto in šele nato pdoati oceno.

Koran, kot središčno besedilo vsakega muslima, pomeni „recitiranje“. Se pravi recitiranje besedila, ki ga je „slišal“ Mohamed preko nadangela Gabrijela. Koran sestavljajo sure (poglavja) in ayat (verzi; ednina ayah). Poleg Korana pa so za vsekega muslimana pomembni še Hadith (življenje in izreki Mohameda) ter sune. Kašna je kombinatorika med temi deli glede na pomembnost je odvisno od vsake ločine.
Koran vključuje tudi prejšnji dve knjigi – Toro in Sveto Pismo. To vključevanje obeh knjig ni „copy-paste“, ampak povezetki in interpretacija. Ljudstvo knjig so judje, kristjani in muslimani. Muslimani sebe vidijo kot tisti, ki so bodo oz. so zapečatili pejšnji dve knjigi in religiji, pa tudi preroke. Mohamed je zadnji veliki prerok, če ne že največji.

Obstajata dve glavni cepitveni ločini: šiiti in suniti. Razkol izhaja zaradi prepira glede nasledstva Mohameda, ko je le-ta preminil. Večino (kasneje poimenovani suniti) takratne muslimanske religiozne skupnosti je izbralo za voditelja prijatelja od Mohameda (Abu Bakr), manjši del te skupnosti (šiiti) pa so menili, da bi moral Mohameda naslediti njegov bratranec in zet Ali. Toda sama srčika problema ni bila zgolj v nasledstvu, ampak veliko globljejša. Suniti so pri politično-religiozni oblasti vladarja hoteli predvsem vzdrževanje reda in Zakona, meje islama,..., šiiti pa so menili, da bi moral takšna oseba biti tudi notranje modra, znati interpretirati Koran in Zakon.

Džihad. Verska vojna, fanatizem, čista agresija, dejanje samega zla,..., slišimo na ulicah in za šankih, na TV-jih in raznih govorih strokovnjakov. Kaj je resnicčno džihad? Džihad se deli na malega in velikega. Veliki džihad je notranje-osebno bojevanje proti zlim mislim, slabim nagnjenjem, nepremišljenim dejanjem,..., mali džihad pa je obramba islamskih meja oz. same religiozne muslimanske skupnosti. Skoraj vsi strokovnjaki islama trdijo, da je veliki džihad veliko pomembnejši od malega, in da je potrebno gledati mali džihad bolj kot obrambno vojno, agresijo. Kor reakcija na napad, samoobramba.

Fundamentalizem je bil v začetku poimenovanje za krščanska radikalna gibanja, predvsem v ZDA. Ena izmed prvih religioznih terorističnih napadov so se godila prav v ZDA kot reakcija ultrakonzervativnega juga na socialne in politične spremembe v letih 1945-70 (okvirno obdobje).
Islamski „fundamentalizem“ pa je nastal kot posledica prodora kolonialnih sil od 18. stoletja naprej na muslimanska področja. Eno prvih takšnih gibanj se je oblikovalo v Saudski Arabiji, imenovani kot vahabiti. Za te fundamentaliste je značilno, da zavračajo VSILJENO modernizacijo ter temu posledično stremijo k čistosti veroizpovedi. Fundamentalizem je vedno reakcija, tako v krščanskem kot v islamskem svetu.
V srednjem veku je bil islamski svet neprimerljivo bolj razvit na vseh področjih od krščanskega. Obstajala je verska svbobda za „ljudstva knjige“ (jude in kristjane) ob protiplačilu religioznega davka. Enako ne bi mogli trditi za krščanski srednji vek, kjer so bila množična preganjenja židov in histeričnost napram muslimanov. Delna histeričnost je politično opavičljiva, saj so le-ti prišli prav do Francije, tam pa so se tudi ustavili (če pustimo Turčijo vnemar).

Pozornost pa je potrebno obrniti tudi k tradicionalnem islamu, saj je ta prevladujoč. Tradicionalni islam ni enako fundamentalizem, ampak gre za že neke ustaljene prakse. To je islam, ki se je izvrševal skozi dolgo islamsko zgodovimo in je upošteval tako Koran kot Hadith. Potrebno se je zavedati, da Zahodnjakom tradicionalni islam ni nevaren, saj ni v njem ničesar, kar bi moralo že a priori producirati konflikt. Findamentalizem je druga zgodba, toda le-ta je proizvod Zahoda in njegova (neo)kolonializma.

V zadnjem času je bilo veliko apelov na reformiranja islama. Oblikovalo se je mnoštvo okroglih miz, tako „navadnih“ vernikov kot strokovnjakov iz tega področja. Sama reformacija je težavna. Korana se reformirati ne da in se ga tudi ne bo. Reformirati pa se dajo prakse muslimanov v tistem smislu, kjer privzemajo v svoje vsakdanje življenej tudi vrednote Zahoda (prav poudarjanje reformiranja islama s strani Zahoda kaže na imperialnost le-tega in na diskurz gospodarja – še več, muslimani načeloma sploh nimajo potrebe po reformaciji – mogoče zgolj tisti, ki živijo v Evropi-, ampak je to represija Zahoda in njegov ekonomska potreba). Prav zaradi povedanega je reformacija problematična, ker to ni nekaj, kar bi pristno izhajalo iz muslimanske duše, ampak iz zahodnega tabora. Tako bo reformacija zmeraj hlinjena, nepopolna in odtujena. Spomnimo se, da je bila evropska reformacija notranja v tem smislu, da so reformatorji sami to hoteli.

Zelo pomembna razlikovalna točka islama od krščanstva (mislim predvsem katolištvo in pravoslavstvo, ne pa toliko protestantizem) je ta, da nima neke stroge centralizirane hierarhije. Avtoriteta muslimana je zgolj Koran in Bog, ne pa tudi razni kleri, kot je to v navadi na Zahodu. Delni vpliv imajo predvsem v petkih, kjer je obvezna skupna molitev pa še to ni primerljivo s katolištvom.

Kakšno pa je slovensko in zahodno mnenje o islamu? Prelahko bi bil reči, da je pozitivno ali negativno. Je veliko bolj kompleksno. Samo slovensko mnenje glede islama je takšno, se mi dozdeva, ne bom trdil 100%, da je relativno negativno. Predvsem se naš odnos do islama gradi na podlagi odnos s priseljenci iz Bosne in Hercegovine, Albanije in Kosova. Poleg tega pa večino Slovencev ni pebrala Svetega Pisma niti Korana (musliman ima že a priori več znanja glede Tore in Svetega pisma. To pa zato, ker sta delno in povezemajoče že vključeni v Koran), „kritika“ pa je zelo ostra. Vse to pa so stopnjevali še 9/11, kjer se še zdaj ne ve, kdo je povzročil ta napad. Po dokumentarnem filmu Zeitgeist ga je povzročila Busheva administracija z vsemi njenimi neformalnimi organizacijami in posamezniki.
Evropske države se srečujejo s hudo problematiko medkulturnega dialoga, predvsem v odnosu do islama. Zavedati se je potrebno, da je v Evropi vedno več muslimanov, kar lahko (in je že tudi) pripelje do hudi trkov. Nujno bo potrebno premisliti, tako z Zahodne strani kot islamske, kakšne bodo nove oblike komuniciranja in vrednote, da bomo lahko složno so-bivali. Zahod s svojo aroganco preveč sili k ultimativnemu sprejetju človekovih pavic, kar ima nenazdnje efekt povečanja konzervativnosti in fundamentalizma s strani muslimanov. Zavedati se je potrebno, da naša ravnanja vplivajo na ravnanja druge strani in obratno.

Do prihodnjič