Dan pred polno luno me odnese. Lahko se privežem in zaobljubim,
jaz odidem brez opravičila. Ni boga, ki bi mi preprečil, je pa tisti, ki me
potegne. Takrat grem. Vedno, nikdar nisem zatajil. To je moja narava, moja bit.
Zakaj?
Za to, da spoznavam drugo plat, ki vam ni dosegljiva, ki vam ni dana.
Ponoči, v polni luni odidem. V gozdu me vidijo, vse živali, ki so na straži.
Tu in tam katera pisne, ampak zelo po tihem, da me ne bi iztirila na svojem pohodu. Obveščena je divjad pred človekom.
 
V Vincijevem zatonu, tu se dobro počutim, je bilo. Pred mostom nad rokavom sem bil, on pa nasproti mene. Ni svetilo sonce, je bila luna in polnoč je bila.
On, na drugi strani je imel obleko in v kravati je bil. Moral bi priti čez, proti domu sem imel namen.
Tako nenavadno, v dani situaciji bi morda potegnil, pa ni bilo kam.
Z lahkoto bi dobil polne hlače in naslednjega dne bi me pokopali.

Potem pa pride adrenalin: »stoj, kjer si in ne migni!«, se zderem.
Bitje, kot bi ne slišalo, je šlo naprej. Takrat sem uporabil legalno
orožje z najbolj banalnimi srbskimi kletvicami in bitje je obstalo.
Pičkomaterno, komaj sem ga zadržal. Oba hkrati ne moreva čez most in na sredi bi se zgodilo.
Njemu se naj, jaz bi še rad živel.
Potem sem stopil na most in bitje, na oni strani je zijalo v mene.
»Stopi korak nazaj, na stran v levo!«, se spet zaderem. Šlatal sem orožje
in pravilo mi je, naj streljam.
Pamet ga je srečala in hvalabogu, je potegnil korak nazaj, kot sem velel.
 
Previdno, korak za korakom sem stopal čez most. Bil sem v
igri, stopaja nazaj ni bilo. Kot zmagovalec vojne sem stopal do njega in še vedno
kričal, da slučajno ne bi napravil kak  plan proti meni.
Pridem čez, bitje mi zija v obraz: moški srednjih let, v
obleki, s kravato.
Nevarnost mi je minila, sem prepričan, ko ga natančno
pogledam.  Stopim do njega in mu dam roko.
Kisili Pertoci, mi šine, ko mi roka zdrsne pod njegovo ponujeno.
Prazna forma, njegov duh. Nisem bežal, sem že navajen. Tiste duše, ki
so predčasno umrle, tiste se vračajo sem, v Vincijev zaton.
Nič nam nočejo, le kraj je tak skrivnosten.
5. december 2017 | Zaznamki: na oni strani | Komentarji (54)
Kar strese me, ko moram piti iz plastičnega kozarca ali, fuj, jesti s plastično vilico, nožem iz, seveda plastičnega krožnika. Že nekaj dni poslušam po radiju: reciklirati !
Torej: proizvesti, požreti, reciklirati, to je naš moto. Trpi čut, trpi kultura, trpi okolje, trpi življenje. Vse na račun večjega profita.

Danes pa me je blagoslovila novica, ne morem verjeti, .... naši poslanci, tolikokrat popljuvani, zlati poslanci so dvignili roke. Soglasno, če me uho ni okrog prineslo.
Nikdar več plastičnih kozarcev v naši deželi, ne plastičnih nožev, vilic, žlic, krožnikov in podobne svinjarije !

Hvala vam, hvala !

Samo tako naprej, korak po koraku gremo v spremembe. 
Morda pa bomo res nekoč postali, to, za kar se imamo - ljudje.










Plastični kozarci, nikdar več.
21. november 2017 | Zaznamki: ekologija | Komentarji (42)
Vsak mesec je lep, tudi november, pravijo. Naj je, meni ni.
V prvih dnevih je mrtvece slavil, z meglo je pokrajino čisto prekril.
Če jo kaj odpiha, je to severnik ali vzhodnik, mrzel kot vrag.
Drevesa stojijo gola kot oskubene kure, naveličana in čakajo. Ne vem na koga.
 
V takem smo nekoč pobirali repo, še tisti zadnji pridelek na
njivi, ki ga je bog dal. V zorano strnišče, za pšenico se je sejala. Če je bila
njiva sveže pognojena, je zrasla za tri glave debela, če ne, je bila bolj
drobna. Včasih je njeno perje bilo že malo namrznjeno in mokro. In, če je še
slučajno vleklo iz vzhoda, nas je zeblo kot cucke.
»Mama, od kod piha tak hladno?«
»Iz Rusije«, je rekla mama, ki za Ruse ni imela lepe besede.
Njena pra teta je bila poročena v Avstriji, to pa že nekaj pomeni.
Kako bi zdaj rad bil nekje na suhem pri peči, ali pa, če bi vzhodnik potegnil rusko revolucijo do nas, mi bi repo pustili in šli hitro domov.
To se mi je motalo po glavi, ko sem si huškal toplo sapo v prezeble roke
in z eno nogo mlatil po drugi, da sem se malo ogrel.
Potem smo nabrano repo zložili na voz, poskakali gor in se počasi s kravami odpravili domov.
Poljska cesta je bila polna, voz do voza in na vsakem zložena repa.
 
Doma smo nadaljevali, repa ni popustila, dokler je nismo do zadnje obrezali. Voz je moral biti prazen, ker nas je jutri čakala spet repa in tako vsak dan do 29.novembra, ko je ajta obljubil, da bomo takrat prašiča zaklali in to proslavili.
Na njivi, za hišo je skopal, za dolžino mojih nog, globoko jamo.
V njej smo najprej prašiča smodili, razkužili zemljo in miši nagnali.
Potem smo postlali s slamo, repo zakopali in jo skrili pred mrazom.
 
Repa ni imela kakšne večje hranilne vrednosti. Le toliko, da je živina zimo preživela. Danes se več v ta namen ne prideluje. Res pa je, da bujte repe brez nje ni.





Na reki pa je tudi novemberski dan lep.
19. november 2017 | Zaznamki: november | Komentarji (28)
Podjeten mož je bil Čagranov Lujzi, poslednji mlinar na Muri v teh krajih. 
Žena mu je mlada umrla, ostal je sam s sinom in hčerko.
Zaradi postave in podjetnosti bi ga marsikatera rada imela.
Nikdar se ni hvalil, bolj jamral je, da ga socialistična oblast z
davki davi.
V tretji vasi, čez Muro, na štajerski strani je imel mlin. Takrat
je veljalo, kdor ima mlin na Muri, ima tri: enega na reki, drugega v štali in
tretjega v žepu, če bi prvega reka odnesla.
Lujzi jih je imel štiri.
Preračunal si je, da bi prodnata njiva s šodrom davala več kot zdaj, ko jo je potrebno
orati. Iz zaslužkov od mlina si je kupil tovornjak, starega fapa in rüda je
zaživela. Po pet delavcev je kopalo šoder od jutra do večera, Lujzi pa ga je s
fapom razvažal.

To so bili časi socialističnega razcveta. Čez čas je njiva postala premala in Lujzi je rüdo razširil na sosedovo njivo. Ni bilo važno čigava je njiva - njiva je davala šoder in šoder je bil zlato.

Ko je šoder razvažal Francek, njegov sin, se je Lujzi postavil
pred hišo in si beležil odpeljane fure, da ga sin ne bi prinašal okrog. A je
tudi Francek imel nekaj prirojene podjetnosti in je včasih kako furo odpeljal
mimo njihove hiše.
 
Enega popoldneva sem se s kolesom gnal iz šole domov, lačen
in utrujen. Toliko, da se nisem zaletel v njega, cela cesta ga je bila polna.
Z rokami v zraku je mahal Lujzi, kapa mu je skakala z glave v roko in nazaj spet
na glavo.

»Glej Kouvran tja prek, vidiš kaj tam za vraga gori?!«
Pogledam v tisto smer, vidim dim, kot bi res nekaj gorelo.
»Ti, kaj misliš, kaj če moj mlin slučajno gori?«

Ni se dalo potrditi niti zanikati. Bilo je tam daleč, nekje bogu za hrbtom, ko se je iznenada Lujzi zagnal domov na dvorišče: »Fraaancek!, ... Francek hitro kurblaj fapa, mlin nam gori !«

Fap, ki si ga običajno moral prositi, da bi vžgal, je tokrat
kresnil na prvo in mi trije smo se zbasali v kabino.
Francek je vozil, Lujzi komandiral, jaz, ki sem sedel med njima, sem bil tiho. Tam, kjer bi morali zaviti proti reki, do broda, najbliže do mlina, tam je Lujzi sinu pokazal naj voziravno, skozi Petanjce, prek mosta in po Štajerskem nazaj proti mlinu.

Tak smo cincali dolge minute in pridrdrali z druge strani do mlina, od katerega so
ostali le še goreči tramovi.
Nekaj vaških gasilcev se je kot zaklane kokoši, brez glave zaletavalo sem in tja, dva sta zaganjala brizgalno, ki nikakor ni hotela brneti.
Lujzi je planil iz fapa.
»Sami outsajdarji, pol se vas je norih rodilo, pol vas je od šmarnice zalokanih!«, je kričal.
»Da bi mi vsaj vago rešili«, se ni mogel pomiriti.
 
Mlin je počasi zgoreval, radovedni so še zijali, mi pa smo
spet poskakali v fapa in gas do vaškega bifeja, da bi poizvedli o možnem
požigalcu. 

Bife je bil poln kot ribja konzerva.
Lujzi je začel zasliševati, a noben ni priznal. Ko je prišel do lokalnega lovca, je mar on požigalec, se je situacija zaostrila.
Lovec je potegnil puško z ramena, zasikal nekaj sočnih, da so si angeli zamašili ušesa in takrat je tudi Lujzi malo potegnil nazaj.
En čas so še letele močne besede, potem smo si malo spili in se s tem pomirili.

Minili so meseci, iz pogorišča mlina se je rodil bager in na dvorišču Čagranovih je zrasla nova oljarna.

To je bilo nekoč, takrat, ko so tam bile še njive. Zdaj jih ni več,  le mlake so ostale.
7. november 2017 | Zaznamki: socializem na vasi | Komentarji (39)
Moja mama je imela eno staro ponev, že od nekdaj je bila pri hiši. Ker je imela dolgi rep, smo ji rekli  repata. V njej je cvrla jajčka, cvrtino, palačinke in kakšne enostavne, na hitro pripravljene jedi.
Na spodnji strani je že bila  obložena s skurjenimi sajami, ker jo je postavljala na štedilnik, direkt na ogenj, da bi prej cvrčalo. 
 
Pridem enkrat domov in najdem mamo žalostno. »Ajta ni več, če bi cigani prišli, bi jo popravili«, mi pravi in pokaže na ognjišče, »repata je preluknjana«. Pogledam repato in res se je skoz njo vid´la žarnica žareti.
»Mama, zdaj je tema, … grem še malo na vas poglednem, … jutri pridem še za svetlega  in jo popravim«.
 Pogledala me je in oči so ji zasijale, ponosno. Tako zna samo mati pogledati svojega sina. Zadovoljna je prižgala radio,  jaz pa brez skrbi, ker je mami zadoščeno, na vas.
 
Naslednjega dne že predčasno odidem iz službe. Mojim sodelavcem se je zdelo lepo kako skrbim za mamo. Spotoma zavijem v železnino, kupim novo ponev, takšno z oblogo proti oprijemanju hrane in takoj v zavičaj, k mami.
»Ná, to imaš novo repato in pazi na oblogo, da je ne spraskaš«, sem ji dal nasvet, da naj z vilico ne praska po njej. Nič ni rekla, le na staro repato je pogledala, jaz pa sem spet odšel zadovoljen na vas.
 
Čez tri dni pridem spet mamo pogledat. Zvečer je bilo in mama je pravkar imela večerjo. Scvrto papriko s čebulo in jajčki si je pripravila, postavila s ponvo na mizo in večerjala.
 
Kaj sem takrat bleknil nesrečen, brez pameti človek, se še zdaj mlatim po glavi. In to njej,  ostareli, sloki ženski, … moji mami. Po glavi bi jo božal, ji dal ljubčka in ji dober tek voščil, tak slastno je jedla iz tiste ponve s prekleto oblogo. Še en grižljaj, morda dva je počasno napravila, potem je zastala.
 
Tistega večera nisem šel na vas, ne bi si znal brzdati svoje narave.
 
Njeno repato sem potem enega dneva zakrpal, greha v sebi pa ne.
Pred leti je moja mama umrla. Tisto ponvo z oblogo sem dal ciganom, ko so zbirali staro železje, misleč, da bom postal lažji. Ni se dalo, greh je ostal in ni boga, ki bi mi ga izbrisal.
S tem grehom še zdaj živim.


11. oktober 2017 | Zaznamki: greh ostane | Komentarji (36)
Letos sem bil dosti na Muri, skoraj vsak dan. Ljubiteljsko, ko pa je tak lepa. Krotka pa ni. Takšna je kot ti, da bi jo fsekal okrog kepe, pa se ne bi umirila. Zato pa je potreben drug pristop, brez bitke. Potem ti dá vse čare, se ti prepusti.

Moj prijatelj jo je vzel za ljubico. Jaz tudi.
Pa zato ni kurva, če nas je več, ki jo imamo radi.
Številnim izletnikom in turistom smo omogočili njeno intimo.
Ene bi potopila, pa ji nismo pustili. Bili so v naših rokah, kjer ni samo moči, je tudi glava.
Enkrat pa je bilo drugače naročeno, naj čoln na reki stoji in samo levi breg se naj vozi. Dva metra je naj oddaljen in se naj ne pozibava, mlin nas ne sme zmleti in brod ne povoziti.
 
Točno tako smo vozili, kot so nam naročili. Dan  je bil poln energije, toliko blagosti že
dolgo nisem doživel. En čoln, skiper in dva veslača, to smo bili mi. Oni pa so
bili dva snemalca in Didka. Počasi, s takim občutkom, kot bi te božal po
trebuhu, tako smo vozili.

»Povejte mi, prosim, ko zagledate statiste na bregu«, nas je prosil glavni snemalec. Tako smo božali reko, z okom pazili Didko, da se v reko ne zvrne, opazovali mlin, da nam kamere ne zmelje in iskali statiste na bregu. »Enega vidimo, tam pod vrbo, pri kamnu se je nekaj zabliskalo«, je glas potihem povedal. Med tem pa je Didka pela: https://www.youtube.com/watch?v=0_
WkENe48hU
 …« in »hvala«, je snemalec povedal.
Opazujemo, počasi veslamo in na bregu čakamo prvega statista.

»Jebenti, vej pa je to Feri, režiser«, gremo naprej iskat statiste.
Vsi smo jih v vrsti iskali: trubadurja na pohodu, s kitaro, … ležečo nimfo, ki je s hlačkami venero soncu nastavljala, dve opravljivki na brodu in starega mlinarja, lačnega mičnega greha, … deklico z večjim medvedom od nje, … modreca s knjigo in srečko z mehurčki.
 
Tam, kjer so umetniki poleg, tam je drugače, tam vse tako pisano valovi.
Doživel sem in dá se tudi videti meglo žareti.

8. oktober 2017 | Zaznamki: video spot | Komentarji (23)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 31



Št. registriranih uporabnikov: 164520
Forum avtorjev: 15847 Forum teme: 34296 // Odgovorov: 1865172
Blog avtorjev: 3563 // Blogov: 84883 // Komentarjev: 1217779
Avtorji fotografij: 25456 // Slik: 217609 // Videov: 19271 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "