Sedel sem v baru, prazen milni mehur.
Nič energije, ne volje, ne barve ni bilo v meni.
Če bi kaj zaropotalo, bi se razpočil in izhlapel.

Ne vikendico, samo en mali šotor, če bi zdaj imel pri roki, nič markantnega, športni prestiž.
Takšnega, ki ne bi bil tujek v hosti, ki ne bi zmotil divjad.Če bi ga imel zdaj pri roki, bi že silil tja, med njivami po makadamu. Vse hitreje bi stopal, ker bi mi že travniki začeli dišati in tam med drevjem, v tisti goščavi, tam bi ga na hitro postavil, se spravil v vrečo in se z naravo stopil.

Najraj sam. In, če bi še sreča tebe prignala, bi ti zlezel med bedra kot bi se pravkar rodil. Samo ti bi to znala, naskubla bi dišeče trave, me pokrila, da se ti ne bi shladil.
13. avgust 2018 | Zaznamki: v poletnih nočeh | Komentarji (26)
Če sem prost v petek, "dobimo spet Izraelce na Muro, je vmes en dan, da se lahko psihično pripraviš", mi je poslal sms, prijatelj.
In res, bil sem prost in sem se psihično pripravil na Izraelce.

Za reko se ni potrebno posebej pripraviti, ker nam je že rutina. V  tem času je "mala", topla in krotka.
Za Izraelce pa nikoli ne veš, kak načrt jim je v glavi.
Mi smo čolne pripeljali in jih ob dogovorjenem času zmetali v reko.

Ob desetih je bilo in sonce je žgalo , ko na petanjskem mostu  zagledamo četico Izraelcev. 
Že od daleč se je dalo zaznati njihov nastop,
da bo po pričakovanju  adrenalinski, veseljaški, tak, za kakšnega se splača živeti.
Dober dan, haj, heeelooo! in pomah z rokami.
Samo ena je bila skeptična, ostalim so se že cedile sline po reki. Tem ljudstvom, vročine, peska in rjave barve, pomeni reka z zelenjem ob bregu isto,
kot ciganski deci pomeni bel kruh.
Dva vodiča sva bila, dva čolna, reka in tuji ljudje.
Kaj hitro smo se sporazumeli.
Bilo je povedano, da  naj omogočimo tudi kopanje v reki, kar med raftanjem,  zaradi varnosti drugim ne dovolimo.
Iskak sem primerno  prodišče, kjer bi se ustavili, da bi se naši gostje lahko namakali, ... ko  za nami zagledam  prijateljev čoln in pol piščancev v reki.
Tudi na mojem čolnu si je en snel tisto okroglo, štrikano čepico z glave, oblečen in obut je zdrsnil s čolna v reko.
Mura je reka in reka ni šala. Zato sva se s prijateljem odločila, da se ustavimo na prvem prodišču in jim dava svobodo. 
Tista zadnja dama na fotki, s  temnozeleno, skoraj kot reka pobarvano, iz finega žameta tuniko, s črnim krilom do kolen in čarnimi pajkicami, tisto sem  markiral. Imela pa je še velike, zlate oringle v ušesu, prestižno znamko okroglih sončnih očal in turban na glavi. Ona bo glavna igralka, sem jo določil.
S kolegom sva se dogovorila, da jim dava še eno veselje, na prodišču pod veržejskim mostom.
Kdaj pride veržejski most, so me spraševali, kaj je on, ki je ribe lovil,
ali so tudi ribe v tej reki, ali je on bil stražar, ki je kopal psa v reki in mar ni ribiško zavetišče vojaška stražnica za mejaše!
...
tu je brake, kot so ga prosili,
potem pa se komaj zgodba začne.
Počakajmo do jutra.
.

.
5. avgust 2018 | Zaznamki: naša kultura | Komentarji (30)
... ne od vina, od radosti sem pijan.
.
Unesco jo je okronal s tisočerimi biseri
njenih valov, njenih bregov, rokavov,
njenih živali in rastlin,
njenih mlinov, brodov,
njenih ljudi in mitov, ki z njimi živimo.
.
.

.
jutri ji prsi slečem, ljubezenski napoj ima v roki
.
27. julij 2018 | Zaznamki: ljubica moja | Komentarji (51)
Ko se stemni, se pod mojo lipo zdani. Ne za vse, samo za šišmiše in veliko sovo, uharico.
Proti večeru se igrajo lastovice, z eleganco pobirajo plen.
Potem, že leta nazaj preletavajo ta prostor netopirji, mali slepi šišmiši.
Ne vem, ali se igrajo z mano ali me čemerijo,
včasih me kak šišmiš tudi potegne po ušesu in se v krogu spet hitro obrne, da bi me ponovno kresnil po laseh.
Kje se rodijo in kje živijo, mi je še zdaj uganka. Pri meni nej. Moj dimnik, od krušne peči je Perun podrl, v drugega  kurim. Verjetno živijo v katerem od sosedovih, tu pa samo preletavajo blage večere.

Dandanes več ni tajne in to je prišlo tudi sovi v njena velika ušesa. Najprej mi je prignala pokazat mladiča in ta se je z mano igral. S konico jezika sem mu piskal, tak da sta še stara z odobravanjem prisluhnila.
Nekaj dni so bili spoznavni večeri, zdaj pa smo že prijatelji.

In, kako poteka gledališka predstava?

Šišmiši me zajebavajo, preletavajo zračni prostor pod lipo. Z južne smeri, kjer je še čisto malo svetlobe, po tihem in počasi prileti velika uharica, s krili zapre tisto malo svetlobe med vejami lipe, brez pompa,  samo šum zraka in enega miša več ni.
Ostali igrajo naprej, dokler spet potihem, samo majčkenim šumom ne prilet drug par velikih peruti.
In tako se godi iz večera v večer, vedno dva miša manj v ozračju.

Drevi pa je priletelo, spet en velik par peruti.
Potihem in pristalo je na veji. Pa sem ji povedal, ker se že poznamo: "zmanjkalo je".
Razumela me je in odletela.

Predstave je konec, odidem še sam malo po vasi.
21. julij 2018 | Zaznamki: ptice | Komentarji (45)
Vrv je za povezovanje, za reševanje, tudi za obešanje.

Sedela sva vsak na svojem bregu,
vmes je tekla reka.

Ti si rekla: "igrajva se, spletiva vrv veselja".
Pa sva pletla vsak s svoje strani.
Srečala sva se v sredini in se veselila.

Potem si rekla: "spletiva vrv smeha".
Spet sva pletla, se srečala sred reke in se smejala.

Dobro nama je šlo, pa si rekla: "spletiva vrv prijateljstva".

Komaj sem začel plesti, že si bila pri meni.
Postala sva prijatelja, mojstra pletenja.

Potem pa si rekla: "spletiva vrv sovraštva".
Ti si začela plesti, jaz sem obstal.

Ne bom se več igral.
9. julij 2018 | Zaznamki: mojstri | Komentarji (47)
Nadaljujem drug blog, ker mi telefon slabo prebavlja.
Medtem je pokukalo sonce, tu v Prlekiji.
"Mariškaaa, zdaj pa eno pivo, prosim."
Daj ji ni tak ime. Ampak ona se samo smeje in nas gosti.
.
.
-----

Prvi, malo temnejši v obraz, je takoj odvrgel puško in dvignil roke, drug se je nekaj obiral. A, ko sem zatulil bolj prepričljivo, se je tudi drugi predal.
Pobrala sva jima orožje in ko sta se zaklela na majko, da ne bosta delala nobenih težav, sva ju odvlekla do avta. Tam sva jima dala cigarete in Mirko ju je stražil ta čas, ko sem jaz šel ponovno iskat Nüsdorferja.
"Tam, za tisto hišo je", mi je pokazala domačinka. In tes ga tam najdem, z armbrustom v roki je ciljal v smer od kod bi naj prišli, ves prepoten, bled in dehidriran, še z enim vojakom v takšnem stanju.
Od veselja mu je ropotalo padlo iz rok. Lahko bi se sprožilo, pa se ni.
Po tem sva midva s prijateljem odpeljala "ujetnika", osvobojena vojaka na policijo, ti pa so ju po popisu predali rdečemu križu. Od zdaj naprej je tudi za naju veljalo premirje. Sicer le do ranih jutranjih ur, ko se je zgodba nadaljevala v napad na to samohodko. Na eni strani mi, na drugi policaji, nevedoč eni za druge.
25. junij 2018 | Zaznamki: spominski dnevi | Komentarji (26)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
30 31 1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 29 30 31 1 2



Št. registriranih uporabnikov: 193470
Forum avtorjev: 15882 Forum teme: 34437 // Odgovorov: 1874584
Blog avtorjev: 3584 // Blogov: 86750 // Komentarjev: 1241705
Avtorji fotografij: 26262 // Slik: 222382 // Videov: 18359
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "