Preden stopiš na ta list, bi bilo dobro osvežiti zgodbico izpred te
Enega majskega dopoldneva mi zazvoni telefon, s kovinsko hladnim ženskim glasom: "HALO ! ".
"Čakaj malo, HALO !,  takšnih vljudnosti sem jaz sit od policajev in mestnih redarjev", sem začel braniti moj telefon pred napadom neznanega glasu, ...
"in tudi lepo bi bilo, da se oseba predstavi, ko ti kar tak vdré v mojo zasebnost", sem ji nabrusil.
Ob tem sem skočil s četrte stopnice pred vhodnimi vrati,
se tolkel po kolenu in krohotal nad lastno strogostjo.
V slušalki je nastopil  trenutek tišine, potem pa tak glasek, kot ga ptiček žgoli tebi, na bližji veji, malo višje od glave: "Vladimira mi je ime in midva se poznava s Šodra, ko si premetaval tam stole" med tem sem preprimil telefon, "in jaz sem ti delala z glavo kuc-kuc".
Z obema dlanema sem spet preprimil telefon, da ga ne bi samo z eno pretrdo stisnil,  kot mladega piščančka ujčkal, samo da  ne bi zdruzgal njen mili glasek. Po ogradu, med cvetočimi drevesi sem poletaval in poslušal iz slušalke njeno žgolenje . Me je že malo, verjetno tudi iz neučakanosti pritiskalo med nogami, da bi se poscal pod drevesom, a sem se iz vljudnosti do tega bitja zadržal, da ji slučajno ne bi zasmrdelo v telefon. 
Potem sva zadovoljivo končala in Vladimira mi je poslala sliko.
Gledal sem jo, nikakor poznano, ... preveč mlado in mrko bitje se mi je zdela. Čisto ruski obraz. Če bi bila letnik 1945-46, garant, da bi ji bil oče ruski vojak, ki so takrat osvobajali Prekmurje in v tistih časih, ob tem tudi kaj življenskega počeli.
Nikomur je nisem pokazal, le Staremu, pajdašu, ki  sva z njim na Šodru imela najeto pisarno.
"Mater, kakšna peršona, nikdar videl", mi pravi Stari.
Dnevi so bežali in enega mi ponovno telefon zazvoni: "halo, tu Vladimira, kje si?"
"Kje sem?, ... ja tu, ... v Veržeju, koze treniramo za Miholovo dirko", sem ji odgovoril. Da pride in greva na spoznavni večer, mi je rekla.
Figo smo koze trenirali, ni se nam dalo. Preveč vroč dan je bil in smo rajši v senci karte metali za rundo pijače.
"Pojđe, to rundo predam, .... plačam, ker moram oditi", sem vrgel desetaka na mizo in v pozdrav dvignil roko.

Pred kozjedromom me je čakala, v avtu ajaj, ene švedske firme ime in višnjevo rdeče barve limuzina. Vstopil sem, pa sva se peljala.
Med potjo mi je zaupala, da je nekoč igrala košarko in kot otrok v cerkvi prepevala, drugega pa nej.
Ima pa načrte, kako bi midva tekmovala s kozami po svetu. Jaz, da bi naj bil tekmovalec, ona bi prirejala rezultate, koze pa bi redila oba.
Ni kaj, dobra ponudba , sem si mislil. Med pogovorom mi je testirala posluh, smisel za glasbo in inteligenčni domet.
Vozila je rutinsko, kot robot in limuzina ji je bila pokorna. Po nekaj kilometrih vijugavih cest naju je pripeljala na dvorišče njene babice.
"Izstopi",  je rekla, "nikogar ni doma, babica je že mrtva".

P.s., to se bo nadaljevalo ....

11. oktober 2018 | Zaznamki: tičice | Komentarji (51)
Reka Mura, 5.oktober, štirideset plovil in sto ljudi na njej. Tako so poročali mediji in res je tak bilo.
Tisti piškurji, preračunljivci, ki molijo boga le ko jih nekdo gleda, tisti so doma ostali.
Tretji Balkan Rivers Tour smo delali, njen avtor Rok Rozman in naš organizator Denis MuraMar, in Moja Mura in tvoja,
... in vsa društva, ki so zlata vredna, tak kot tudi Murska straža.
Ena muza v čolnu z vesoljem komunicira, druga ptičke obožuje, tretja se lepo véde, četrta nam je kekse priskrbela, ki jih je otroku vzela.
Sonce nas je presvetljevalo, ko nas je reka nosila teh štirinajst kilometrov in ptički, ne vem, od kot so se organizirali,
vse polno jih je letalo naokoli.
En čoln je v reki kap zadela, nekaj mokrih, a vsi smo preživeli.
Končali smo na Otoku ljubezni, s toplo večerjo, med nekaj krepkimi besedami v prid reki, pred napadom pohlepnih kapitalističnih prstov,
si ogledali najnovejši film in z Dežurni krivci, grunt rock bend iz Prlekije, dočakali črno zvezdnato noč.
To je bil za nas, upam zadnji Balkan Rivers Defence, pozitivni protest.
Sledila bo le še akcija, kot je povedal selektor zlate reprezentance na vprašanje, kako mu je uspelo,
kaj je potrebno storiti, ko znaš, da imaš prav, .... ko so vse mišice natrenirane in ud nabrekel, da ne trkaš in ne čakaš mali, pohleven pred zaklenjenimi vrati, ampak vržeš dveri iz tečajev, vstopiš in zakričiš: " kje ste pizde zaležane?!!!
Po tem, ko oblast ignorira vse raziskave, študije strokovnjakov, ki opozarjajo na prevelik negativen vpliv gradnje hidroelektrarn na Muri, je preostala še edina pot na evropskem sodišču. Čakamo na dober razplet.

1. fotografija
    naš predsednik s transparentom
2. Mura, lepotica iz mosta
3. na reki
4. mladinec Murske straže
5. 
6.
7. Dežurni krivci
----------------------------------------
----------
Napoved za nedeljo: akcija na Savi, na Ljubljanici in v ponedeljek, popoldne
pred vlado RS.
6. oktober 2018 | Zaznamki: protest | Komentarji (30)
Godilo se je tik po tej mali, za ene skoraj prekratki vojni za Slovenijo, Mene je baba fuknila iz stanovanja in si vzela doktorja.
Čitala je doktor romane, sanjala celo življenje in želja se ji je uresničila. 
Tudi njega je baba fuknila iz stanovanja in tako sva bila že dva.

Jaz sem dresiral računalnike, on je bil umetnik, slikar. 
Mene je posvojila starejša, on pa si je našel mlajšo ljubico, tudi dobrotnico.
Ponoči smo delali, podnevi smo žingali.
Ene noči, ko je bilo že vse zaprto, sem predlagal, da gremo čez Muro k Didiju na Pűščo, ali je še pri njemu odprto.
Skozi okno se je vidlo pijanega cigana, z glavo na tleh in nogami na mizi, poleg pa dve ciganici, ki sta ga z vlažno krpo k sebi spravljali. Potrkala sva, a sva mogla hitro zbežati, ker nama je ciganica zagrozila, da nama bo z mesarskim nožem preluknjala blek.

Pa sva morala iti naprej, čez Prekmurje do Dolge vasi, na Mađarsko.
Na meji neskončna vrsta tovornjakov, le midva s stoenko. Čakava, čakava, dremava, kolona nikamor. Pa prileti policijski avto s vprašajem, ali ne vidiva njihovih signalov, osebna vozila imajo prednost. Tako sva prišla v spremstvu do meje in prek nje do Anuške.
Če bova pridna, sva lahko do jutra, je bila prijazna.A sva že po dveh pivih napravila kraval in morala sva zapustiti zavetišče. Spet domov, čez mejo iskat. ali se že kje svetlika ali so že kaj odprli. Pa se je zasvetilo, komaj pri Zvezdi, v Beltincih so nama odprle kuharice. Kmalu je prišel tudi natakar, topla kisla juha in šveže novice. Končala sva v Muri, do sredine in nazaj.

Danes, po toliko letih sem stopal počasi, po zdrobljenem kamenju. 
Zamujal sem. ni se mi mudilo. Ostali so bili že vsi zbrani in Orfej je že nekaj akordov odpel.

Tisto, kar je od njega ostalo, so dali v žarni zid. Največ njega pa je ostalo v njegovih slikah in v nas, ki nam je bilo z njim dano živeti.


21. september 2018 | Zaznamki: prijatelji | Komentarji (24)
Ni 8.marec in ne rojstni dan,
vsak dan cveti rožica  zate.


18. september 2018 | Zaznamki: rože | Komentarji (40)
S prostitutko sem se prvič srečal v znanem soboškem hotelu. Midva, z bratrancem sva bila zvodnika, ona kurva Ibrašima.
Tako ji je bilo krstno ime, umetniško je bila Milalula.

Pravzaprav je ona bila kurva in zvodnica hkrati, midva pa samo njena spremljevalca, vajenca v teh poslih. Škatlo cigaret, pijačo in kak bakšiš sva si s tem prislužila. Včasih sva zaslužila trikratno, bili so pa tudi suhi dnevi.


Če sem v ponedeljek imel kakšno škatlico cigaret viška za profesorja, je bil mir, sicer pa sem šel na tablo s petimi neznankami za Einštajna.
Vesel sem bil zelenega šusa ali labave dvojke, samo da me ne bi nagnal iz razreda.


To je šlo dokler je Ibrašima žela, dokler je bilo kaj Italijanov. Ko so jo pa dobili, sred dneva, s sveže pocejeno spermo po nogah, pa se je posel ustavil. Vse tri nas je policija aretirala. Naju so, z varščino dveh škatel Camel cigaret izpustili, Ibrašimo so pa postrigli na balin in dobila je izgon iz tega imenitnega hotela. 


Takrat družba še ni bila toliko živčna, da bi jo izgnali tja, od kod je prišla, zato si je iskala drugo lokacijo v tem malem mestu.


Kdo drug bi jo naj selil, če ne midva?
Dogovorili smo se za stroške, ki sva ji postavila: vsakemu eno šteko prestižnih cigaret in bakšiš 2000 dinarjev.
Sprejela je Ibrašima in meni dala za spomin še sončna očala, italijanske proizvodnje.


Tako smo šli mi trije po Soboti,
med poukom je bilo in sred dneva, kot bi šli v pogrebnem sprevodu:
kurva je šla naprej, midva za njo, s kufri v vsaki roki.

Pot je bila dolga dvesto metrov in veliko znancev je bilo ob poti. Ona je bila vzhičeno ponosna, bratranec je gledal dol, jaz pa sem se skrival za sončnimi očali.
Gospa Vidovičeva, čez cesto,  ki me je že dolgo vidla kot zeta v njeni imenitni familiji, je otrdela.

Pred vrati njene nove sobe sva ji odložila kufre. Segli smo si v roke in Ibrašima naju je objela. Ona je nadaljevala svojo primarno  dejavnost, midva pa sva šla v druge posle.


P.s., blog ima dva dela,naslov se na drugega nanaša
4. september 2018 | Zaznamki: prostitucija | Komentarji (47)
Sobota je bila vroča, upravičeno pasja vročina.
Že dopoldne na Šodru in še potem, po kosilu smo se hladili.

Pred večerom, ko je sonce že padalo, a še vedno žarelo, sem stopil v ograd za hišo, pogledat tisto slivo, ki jo je zid ubranil pred točo, ali bo kaj sliv za nabiti. Tak star je ograd, arhaičen v senci, kjer sosednja okna ne vidijo daleč. Edino radovedna Lujza, če bi se prikrito plazila po njenem ogračeku.
Pa tudi nje ni bilo.

Izvlekel sem ga, to kar imam med nogami in lulal pod slivo. Prvo pivo, pa drugo in tretjo sem lulal.
Takrat sem se spomnil modrosti iz mladosti, ko sta enega, tudi avgustovskega večera, dva stara prišla iz oštarije in sta vštric lulala po zidu. Tisti debel je dregnil slokega, češ kak dobri so užitki fiziološkega izločanja, tudi, če je samo navadno scanje. Potem sta se še enkrat dregnila z ramama, se zahihitala in sta odšla. 

Med tem spominom sem že odtočil četrto in potem sem scal peto, tisto, ki jo je naročila Bara, češ, da se midva že od nekje poznava.

Moral bi še eno ali dve, ko je priletela mala rumena pošast in me fsekala direkt na to občutljivo meso.
Da bi ji ..., ni bilo časa, niti stuliti nisem zmogel od šoka, samo kri je špricnila in pekoča bolečina.
Kot grunska strela sem se zagnal do studenca s hladno vodo, ga gonil in si hladil to nesrečo.
Večni pekel me ne bi tako nažgal kot me je spekla ta osa.

Potem mi je otekalo, cela glava je bila žareča.
Uro in več sem ga v vedru hladil, moja Ilonka pa na dopustu.
20. avgust 2018 | Zaznamki: avgustovski dnevi | Komentarji (36)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 31 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 202195
Forum avtorjev: 15891 Forum teme: 34469 // Odgovorov: 1876507
Blog avtorjev: 3583 // Blogov: 87190 // Komentarjev: 1246198
Avtorji fotografij: 26308 // Slik: 223171 // Videov: 18360
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "