Moja mama je imela eno staro ponev, že od nekdaj je bila pri hiši. Ker je imela dolgi rep, smo ji rekli  repata. V njej je cvrla jajčka, cvrtino, palačinke in kakšne enostavne, na hitro pripravljene jedi.
Na spodnji strani je že bila  obložena s skurjenimi sajami, ker jo je postavljala na štedilnik, direkt na ogenj, da bi prej cvrčalo. 
 
Pridem enkrat domov in najdem mamo žalostno. »Ajta ni več, če bi cigani prišli, bi jo popravili«, mi pravi in pokaže na ognjišče, »repata je preluknjana«. Pogledam repato in res se je skoz njo vid´la žarnica žareti.
»Mama, zdaj je tema, … grem še malo na vas poglednem, … jutri pridem še za svetlega  in jo popravim«.
 Pogledala me je in oči so ji zasijale, ponosno. Tako zna samo mati pogledati svojega sina. Zadovoljna je prižgala radio,  jaz pa brez skrbi, ker je mami zadoščeno, na vas.
 
Naslednjega dne že predčasno odidem iz službe. Mojim sodelavcem se je zdelo lepo kako skrbim za mamo. Spotoma zavijem v železnino, kupim novo ponev, takšno z oblogo proti oprijemanju hrane in takoj v zavičaj, k mami.
»Ná, to imaš novo repato in pazi na oblogo, da je ne spraskaš«, sem ji dal nasvet, da naj z vilico ne praska po njej. Nič ni rekla, le na staro repato je pogledala, jaz pa sem spet odšel zadovoljen na vas.
 
Čez tri dni pridem spet mamo pogledat. Zvečer je bilo in mama je pravkar imela večerjo. Scvrto papriko s čebulo in jajčki si je pripravila, postavila s ponvo na mizo in večerjala.
 
Kaj sem takrat bleknil nesrečen, brez pameti človek, se še zdaj mlatim po glavi. In to njej,  ostareli, sloki ženski, … moji mami. Po glavi bi jo božal, ji dal ljubčka in ji dober tek voščil, tak slastno je jedla iz tiste ponve s prekleto oblogo. Še en grižljaj, morda dva je počasno napravila, potem je zastala.
 
Tistega večera nisem šel na vas, ne bi si znal brzdati svoje narave.
 
Njeno repato sem potem enega dneva zakrpal, greha v sebi pa ne.
Pred leti je moja mama umrla. Tisto ponvo z oblogo sem dal ciganom, ko so zbirali staro železje, misleč, da bom postal lažji. Ni se dalo, greh je ostal in ni boga, ki bi mi ga izbrisal.
S tem grehom še zdaj živim.


11. oktober 2017 | Zaznamki: greh ostane | Komentarji (36)
Letos sem bil dosti na Muri, skoraj vsak dan. Ljubiteljsko, ko pa je tak lepa. Krotka pa ni. Takšna je kot ti, da bi jo fsekal okrog kepe, pa se ne bi umirila. Zato pa je potreben drug pristop, brez bitke. Potem ti dá vse čare, se ti prepusti.

Moj prijatelj jo je vzel za ljubico. Jaz tudi.
Pa zato ni kurva, če nas je več, ki jo imamo radi.
Številnim izletnikom in turistom smo omogočili njeno intimo.
Ene bi potopila, pa ji nismo pustili. Bili so v naših rokah, kjer ni samo moči, je tudi glava.
Enkrat pa je bilo drugače naročeno, naj čoln na reki stoji in samo levi breg se naj vozi. Dva metra je naj oddaljen in se naj ne pozibava, mlin nas ne sme zmleti in brod ne povoziti.
 
Točno tako smo vozili, kot so nam naročili. Dan  je bil poln energije, toliko blagosti že
dolgo nisem doživel. En čoln, skiper in dva veslača, to smo bili mi. Oni pa so
bili dva snemalca in Didka. Počasi, s takim občutkom, kot bi te božal po
trebuhu, tako smo vozili.

»Povejte mi, prosim, ko zagledate statiste na bregu«, nas je prosil glavni snemalec. Tako smo božali reko, z okom pazili Didko, da se v reko ne zvrne, opazovali mlin, da nam kamere ne zmelje in iskali statiste na bregu. »Enega vidimo, tam pod vrbo, pri kamnu se je nekaj zabliskalo«, je glas potihem povedal. Med tem pa je Didka pela: https://www.youtube.com/watch?v=0_
WkENe48hU
 …« in »hvala«, je snemalec povedal.
Opazujemo, počasi veslamo in na bregu čakamo prvega statista.

»Jebenti, vej pa je to Feri, režiser«, gremo naprej iskat statiste.
Vsi smo jih v vrsti iskali: trubadurja na pohodu, s kitaro, … ležečo nimfo, ki je s hlačkami venero soncu nastavljala, dve opravljivki na brodu in starega mlinarja, lačnega mičnega greha, … deklico z večjim medvedom od nje, … modreca s knjigo in srečko z mehurčki.
 
Tam, kjer so umetniki poleg, tam je drugače, tam vse tako pisano valovi.
Doživel sem in dá se tudi videti meglo žareti.

8. oktober 2017 | Zaznamki: video spot | Komentarji (23)
Pri moji vasi, čisto ob Muri sedi ena zanikrna klop,  grda, bolj zanikrna ne more biti. Dve njeni sestri, ob poti do nje sta ji čisto podobni. Kdor jih je napravil, nima časa
živeti in tudi, če bi ga imel, ga ne bi znal živeti. Na stotine ovinkov, tolmunov, plevalov, vse bregove te reke imam v žepu, a takšnega stvora na bregu ne najdeš.
 
Enega julijskega dneva si je sonce dalo duška in ozračje nad reko je od vročine zavrelo.  Utrujen od vesla in dolge poti sem zdrsnil v tisti čarni zaliv, kjer bivajo bitja, ki jih drugje ni. Mirna voda, hlad, tihi šepet, nered kot bi bil kje na drugem planetu.
Točno v mednožje  me je s čolnom zaneslo in, če se ne bi z rokama zadržal na njenih bedrih, bi se z glavo nabil v njen venerin breg. Z eno nogo se še drži brega, z drugo pa se že k reki nagiba.
 
»Ohohoooo!«, se je zarežala stara vrbača, »tebi se pa strašansko mudi; stoletja me niso mogli viharji, ti bi me pa v hipu podrl.«
Med tem ji je na nogo pljusknil val, nežno diskretno kot muc prosi pozornosti, da bi  se vpletel v dogajanje. »Veš, on je pri tisti lepi klopi doma«, ji je prišepnil. Potem sta klepetala, jaz pa sem med tem klepetom zaspal.

»Pri tisti lepi klopi«, mi je ostalo v spominu od prejšnjega dne, ko sem spet vozil mimo nje. Ozrl sem se z reke gor na breg, na tisto klop in res, ni tak grda kot sem jo imel v mislih do zdaj. Čez kak dan se mi je zdela še lepša, mikavna je sedela na bregu.
 
Od tega je minilo nekaj lun in s klopjo sva se že spoprijateljila. V nočeh polne lune posedam na njej, čakam tebe, njo barvam in dajem ji zven. Če te bo spet kdaj potegnilo, pridi, jo bova oživela.


20. september 2017 | Zaznamki: moja_Mura | Komentarji (55)
MMC je odlična prilika tudi za propagando. Dvosmerna komunikacija omogoča neposredni kontakt z bralci, potrditev ali negiranje vsebine, ki jo blog ponuja. Celo, če je na eni strani oblast ali bodoča oblast in na drugi strani državljani - volilci, prav ta način dopušča eno obliko demokracije.

Z moderiranjem komentarjev je dvosmerno komuniciranje onemogočeno. Kaj nam to sporoča od avtorjev moderiranih blogov?

Pri lepih, v sebe zagledanih avtorjih pomeni: "ne mi smetiti", bom prebrskal in dal na svetlo le tiste komentarje, ki mi laskajo,  pri samopametnih: "edino jaz imam prav". 
Za politike ali kandidate je moderiranje komentarjev še bolj sporno. Bralcu ali celo morebitnemu volilcu sugerira: "tiho bodi, jaz govorim".

Zelo nespretno.  Ali tako vidi kandidat demokracijo?


Array
9. september 2017 | Zaznamki: estrada | Komentarji (33)
Tega Đoužija poznam izpred desetih let, ko smo ene pomladi,
pred Vel´ko nočjo v njegove gorice prišli,  nad Bogojino po vino in on nam je skuhal v labuški bograč. Dol, proti Soboti nam je s prstom pokazal na tisto križpotje, kam so Rusi najprej pljunili, potem vžgali trikrat s topom tiste pomladi, leta 1945, da bi Germanom job jim mater, preden bi vstali in jim želeli veselo-krvave poslednje dneve vojnega pekla. Trije Rusi  so tiste noči po tihem privlekli en top, vžgali in šele potem spraševali po vinu. Za tem sem ga skoraj pozabil, če se spet ne bi kar iznenada, visoka postava s franc-jožekovimi brki pod nosom in s svojim psom, pojavil v tem blogu. 
     
Enega vročega dneva sva se s Starim, pajdašem vračala z reke.
»Ne pusti me umreti brez tekočine v tej škatli«, mu pravim »in čike si moram vzeti, ker so mi nemško govoreče vse pokadile.« Ustaviva na eni kičasti, umetni terasi, kjer je obilo denarja, pameti malo. Stulim pol steklenice piva in iznenada je terasa zaigrala video spot.
Od nekod se je vzel mali fičo, iz njega so poskakali: lokalni estradnik-pevec, njegova žena, hčerka in mali fant dvajsetih let. Za njim je privozila velika črna škatla mercedesbenc s kamero in gospo za maskirati. Pri sosednji mizi se je vsedel našminkan, za film izžreban mali gospod in od nekod je priletela dolgonoga domača lepotica iz slovenskih novic. Maskerka je začela barvati face, ata estradnik je hčeri
dal še zadnja navodila, kam mora gledati in na kak način napraviti profesionalni nasmešek. Potem je kamera prižgala rdečo lučko in dekle je imelo nastop:

»mali, mali, mali, …. mali, mali, mali, …, mali, mali, mali, … jooooooooj,
kako je mali«.

Trikrat so ponavljali, potem so končali to mantrnijo. Ata estradnik ni mogel zakriti zadovoljstva,  njegova žena, mati glavne igralke se je topila od ponosa in mala je učeno prekorakala teraso, njen prvi, evrovizijski oder.
 
Že sem Starega brcnil pod mizo, da mi moj skromen rokerski ponos, ki ga še premorem, ne dovoli blamaže, če bi me slučajno kdo prepoznal, da potegneva od tod, preden se mi glava ne spremeša, …. ko je na teraso stopila visoka postava z brki in psom.
Đouži iz Bogojine.
Vsedel se je pri edini prosti mizi na terasi in pes poleg njega, na tla. Tisti statisti, ki so igrali »malega«, so mu z rokami kazali, naj stopi ven iz kadra, da ne zajebe celi video spot. A Đouži, pomali, … začuden ne vé za kaj gre.

Nastopajoče dekle, bodoča estradnica je pristopila, hotela je pobožati psa. Pes se ni dal, potegnil je korak nazaj, na hitro obrnil in zbežal, za teraso se skril.

»Nej je sage imela«, je Đouži tolmačil pasji pobeg, še vedno presenečen, ne vedoč v
kakšno sceno je padel po čistem naključju.


2. september 2017 | Zaznamki: estrada | Komentarji (29)
Bila je mlada, nam lepa, pametna učiteljica. Đara smo jo imenovali med njeno odsotnostjo, kar bi po slovensko pomenilo jariko. Tisto mlado, najlepšo kuro na dvorišču, ki bi jo petelin ujčkal do prazničnega dneva,
ko bi jo potem z naslado naskočil, preden bi jo gospodinja izbrala za pohano meso.

Enih par nas je bilo izbranih, ki nam je pokazala čare kako stopiš z zemlje v nebo. Samo eno leto nas je učila, potem je mogla oditi v druge vode.

Leta so ji odletela in ene pomladi je Đara prišla k reki nabirat zdravilne zeli. Za njeno dušo in zdravo telo, nam je rekla. Ni nas več prepoznala. Njeno telo se je opiralo na bergle in tiste bistre pameti več ni imela. Vsedla se je, naročila pivo in pojamrala, kako reka odteka in od nje ni haska, da bi jo zajezili in od nje napravili korist, je modrovala.

Jaz pa bi ji rad nekaj lepega povedal, pa mi ni dala.

Primite me, da ne bi izbruhal grobe besede reki v bran, v bran tudi njene mladosti, njenih želja po svobodi, tega kar si vsak sebi želi.
Namignil sem ji, ker se nisem mogel zadržati, da je reki dano pač takšno poslanstvo, sicer bi bila mlaka.
Potem jo je mož odgnal in nikdar se več ni vrnila na breg.

Za zdaj reka še teče svobodna in mi tečemo z njo.

24. avgust 2017 | Zaznamki: reka Mura | Komentarji (46)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163619
Forum avtorjev: 15836 Forum teme: 34265 // Odgovorov: 1863757
Blog avtorjev: 3557 // Blogov: 84579 // Komentarjev: 1210480
Avtorji fotografij: 25370 // Slik: 216347 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "