Manca Košir
kolumne
Hoja po poti upanja
Osebnostna rast je možna samo prek discipline, odgovornosti in trpljenja. Bližnjic ni.
Verena in Andrej Perko

Naj napišem kar na začetku, da pribijem besede na papir z vsem svojim prepričanjem: Knjigo Verene in Andreja Perka Poletje je dalo klobuk na glavo (Trubar, 2006) bi morala biti na knjižni polici sleherne slovenske družine. Kajti ni je v tej deželi pod Alpami, ki ne bi imela opravka z alkoholizmom. Če imamo srečo, in ne pije nihče v naši družini, poglejmo rod ali dva nazaj, in našli ga bomo. Pijanca, ki je uničeval družino, pijanko, ki je pogubila sebe in otroke. Slovenci smo z alkoholizmom zaznamovani in ta odvisnost je med najhujšimi ? je slovenska nacionalna bolezen. Bolezen se prenaša z geni in z memi (informacijskimi ?geni?), zato imajo družine vzorec alkoholizma v globini svojih duš, četudi nihče (več) ne pije.

Najboljša zaščita pred boleznijo je preventiva, a kaj, ko je že toliko obolelih, da pride v poštev samo kurativa! Zdravljenje. Zanj se odloči alkoholik, ki mora pred tem sebi in drugim priznati, da je odvisnik. Slovensko okolje je zelo tolerantno do alkoholikov, celo množični mediji ? na primer resničnostni šovi kot Bar in podobni ? spodbujajo pitje in pijančevanje. V modo prihaja totalno zapijanje: mularija se v petek zvečer odpravi v disko ali drugam na žur, popiva do onemoglosti in se zmačkana privleče v nedeljo nazaj med posteljne rjuhe svojega doma. Doma, ki že dolgo ni več prispodoba revščine in socialne bede, ampak vse pogosteje z materialnimi bogastvi dobro založeno bivališče kljub temu neuresničenih, praznih ljudi. Ljudi, ki ne najdejo smisla življenja. Slabičev, bi rekel dr. Janez Rugelj, terapevt, učitelj in guru Perkovih dveh, ki sta se zdravila pri njem in vztrajala v njegovi skupini kar 23 let. Kar sta dobila, zdaj vračata. S pretresljivo knjigo Poletje je dalo na glavo klobuk , Andrej še z vodenjem terapevtske skupine v Škofji Loki.

Njuna zgodba je značilna. Andrej je prišel k dr. Ruglju kot tridesetletni alkoholik, faliran študent in zaposlen kot nekvalificirani delavec v skladišču. Ali na zdravljenje ali v smrt je bila dilema njegove uničene žene Verene, matere treh otrok, od katerih je imel zadnji šele dva meseca. Postavila je možu ultimat in naslednji dan sta potrkala na vrata dr. Ruglja. Od takrat se je njuno življenje začelo spreminjati in bralci lahko spremljamo pot iz globine prepada v osrečujoče družinsko življenje dveh drug drugemu predanih partnerjev. Ki sta iz bivanjske smrti vstala v razkošje ustvarjalnega življenja. Vzpon, vreden literarne upodobitve, ki je zdaj z nadarjeno Verenino umetniško pisavo pred nami, in televizijske ter filmske ekranizacije, za katero upam, da se bo zgodila. Ker toliko potrtih in obupanih ljudi na Slovenskem potrebuje resničen dokaz, da je možno. Možno je vstati, je!

?Bila sem bolna, bolna na smrt in sem ozdravela?, zapiše Verena Perko, ki tako pretanjeno opisuje življenje v peklu in dvig iz njega, da človek mora, da mora prebrati petsto strani debelo knjigo, ker hočem vedeti, kaj pomeni plezanje po strahotnih globočinah uničenja in kako je moč uzreti Luč. Verjamem: Milost je bila na delu, milost. Za katero pa se mora odpreti trepetajoče srce, ki obupno kriči na pomoč. Skozi zaprta vrata in okna ne posije nič. Tema. Ki je opisana z mnogimi literarnimi prispodobami in Vereninimi pesmimi ? vsako poglavje začenja ena njena pesem, vrednimi samostojne pesniške zbirke. Pomorila bom najine dni nerojene/ polne škrlata in nežnih dlani/ brez šepeta jih bo zemlja zakrila/ voda stalila/ kot led lanske jeseni/ vanj bo obraz tvoj utonil/ kot/ listje v tolmunu/ lakote večne.

Tako rada bi vam z Vereno in Andrejem pripovedovala zgodbo njunega vzpona, a bi potrebovala več prostora. Pa saj se bomo srečali v klubu Cankarjevega doma v torek, 7. novembra, in si bomo vzeli čas, da predihamo pričevanje, kakršnega na Slovenskem še ni bilo. Na to stran naj le nasnujem nekaj spoznanj, ki sem si jih izpisala, saj knjiga ni le priročnik za zdravljenje alkoholizma in preseganje mračnih podob zlorabljenega otroštva v nasilni družini čustveno otopelih staršev, ampak je knjiga modrosti, osebnostne in duhovne rasti, ki nas uči, kako živeti. Da bo dobro najprej nam samim in potem še vsem, s katerimi živimo v tej najpomembnejši skupnosti na svetu, ki ji pravimo ? družina.

Morda je ključ prebujenja ODPUŠČANJE. Verena pravi: ?Večkrat sem že razmišljala, kaj je največja rana v zakonih zdravljenih alkoholikov (pa tudi v drugih slabih partnerskih razmerjih, si upam dodati), in vedno znova sem ugotovila, da je to vprašanje zavrnjene ženske in vprašanje odpuščanja?. Najtežje je seveda odpustiti sebi: da nisem zmogel/la biti drugačen/na, da se nisem imel/a rad/a, da se nisem sprejemal/a, da nisem hodil/a po svoji poti in uresničeval/a najpomembnejše človekove dolžnosti: Biti JAZ in ne kdorkoli drug. Ženska na Slovenskem ni spodbujana, meni Verena, prebuditi svoje najgloblje ženske narave (anime po Jungu), ne družinsko ne delovno okolje nista naklonjeni njenemu ženskemu, intuitivnemu, nežnejšemu in sočutnemu delovanju. Saj ?anima vnaša nered in zmedo, toliko večjo, kolikor dlje in globlje smo jo potisnili pod površje?, ugotavlja pisateljica. Zato je toliko slovenskih žensk narejenih po ?moško?: matere korajže, močne, vzdržljive ženske, ki pogosto ne odigrajo svoje ženske vloge, temveč prevzamejo moško, trdo bit in z njo kontrolirajo in nadzirajo partnerja in otroke. Jih priklepajo nase kot svojo lastnino (mamini sinki, večni mladeniči!) Tudi v partnerju notranja ženska potemtakem ne more zaživeti in do zlitja ter harmonije dveh celovitih bitji ne more priti. Nesprejetost pa je najtežje odpustiti. In najbolj potrebno, če hočemo zaživeti drugače.

Kako je z našo seksualnostjo, se mora vprašati tudi bralec Poletja, ki je dalo klobuk na glavo. ?Ljubezen korenini v Bogu in raste iz njega, seksualnost pa jo poglablja. Jaz pa sem bila plitka in prazna. Globoko v sebi sem bila nezadovoljna in razočarana?, se spominja Verena, danes najsrečnejša ženska s svojim možem, ki ji je opora in moč: ?Naučil me je predajati se, upati in verovati. Kot bi me on naučil postati ženska (?) Globoko ga spoštujem in v duši se veselim, da si bova na nek posvečen
način pripadala tudi po smrti?. Ker sta vzpostavila globok nenehen dialog drug z drugim, ker nikoli nista zaspala skrega. Dotikala sta se z besedami ali samo s konico prsta na nogi, ampak dotaknjena sta bila in bosta drug od drugega, zato bo njuna ljubezen močnejša kakor smrt.

Vsi imamo sence v svoji duši. Vsi smo ranjeni, samo da eni svoje rane hočejo videti in zaceliti, druge pa je tega na smrt strah. In do konca dni ?na tihem hranijo mrliče tam znotraj?. Knjiga Verene in Andreja Perka prinaša upanje, da je vredno preseči strah in temo in hoditi po poti k bistvu in resnici samega sebe, ter se dvigniti v polnino življenja z močmi, ki jih imamo v sebi in čakajo na našo akcijo. V tej luči se sploh ne sliši absurdno, da je prava sreča, da se je Andrej zapil: ?Resda je to terjalo ogromen davek moje družine, vendar nikoli ne bi živeli tako intenzivno, nikoli ne bi začel spoznavati Verene, nikoli se mi ne bi odprlo življenje v tako bujni eksploziji svoje lepote in raznolikosti.? Zato - hvala vama, Verena in Andrej Perko, hvala za Poletje je dalo na glavo klobuk.


V OKVIR

O pretresljivi knjigi Verene in Andreja Perka Poletje je dalo na glavo klobuk
se bo Manca Košir pogovarjala s svojimi gosti v torek, 7. novembra ob 19. uri v klubu Cankarjevega doma. Prisrčno vabljeni!


Manca Košir, Poslovna asistenca

Oddano: 14.06.2007 ob 08:54:10
Zaznamki:
knjige
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 
Oceni:

Ogledi 3604 | Ocena 3.7 od 24 glasov

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
knjigo sem prebrala in moja edina pripomba je, da je - morda- glede na zgoraj zapisane besede- preveč sterilna. Seveda izstopajo Verenine pesmi, hvala bogu, da tam so! , kljub temu pa knjigi nekaj "manjka"......
Malo več resničnega življenja (pa malo manj previdnosti, češ, "kaj bo kdo rekel, pa komu se lahko zameriva").....
Moje osebno prepričanje je, da dejansko REs trastemo in se odlepimo od težav bolj kot ne sami, tisti, ki nam stojijo ob strani, morajo biti le v oporo, ne pa naša bergla.....
A ob prebiranju knjige se zdi, kot da je Rugelj postal njuna edina zveličavna bergla, saj se brez njega ne bi zgodilo nič.....
In ta "zasvojenost" z Rugljem je tista edina stvar, ki je zame osebno moteča.


Moj komentar lahko tudi brišete, zadošča mi, da sem Vam povedala, kar mislim.
Mica
pred 540 tedni
2.
@Mica: ne gre za odvisnost, gre za odnos ki je izjemno podoben odnosu starš - otrok. Tak odnos je seveda zelo tesen, še posebno če je biološki starš zapravil oz. zamudil svojo priložnost. Mislim da so Verenini opisi dr. Ruglja v knjigi predvsem zelo nazorni, daleč od idealizacije. Sam sem mnenja da si imela že pred branjem knjige močan negativni odnos do Ruglja, tudi drugi odstavek tvojega komentarja nakazuje tvoje lastne dvome o ustreznosti komentarja - le zakaj bi ga želel kdo izbrisati, saj v njem ni nič žaljivega, ampak si zgolj podala svoje mnenje.
kricert
pred 490 tedni
Oddaj svoj komentar - Komentarji so moderirani in ne bodo takoj vidni
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Kategorije
Uporabnik še ni ustvaril kategorij.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5

Zadnje slikeVse


Št. registriranih uporabnikov: 163619
Forum avtorjev: 15836 Forum teme: 34265 // Odgovorov: 1863757
Blog avtorjev: 3557 // Blogov: 84579 // Komentarjev: 1210480
Avtorji fotografij: 25370 // Slik: 216347 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "