Šepet med nama
Šepet s seboj, s Teboj, med nama ...
Tokrat sem, ko skušam v besede ujeti bistvo knjige s podnaslovom "Vsakdanje življenje družine z 18 otroki", v zagati ...
Iz večih razlogov...
47-letna modna oblikovalka Rosa Pich, zaposlena za polovični delovni čas, in njen mož Chemo oba izhajata iz velikih družin (14 in 16 otrok). In prav tako družino sta si želela tudi sama. A po tem, ko sta se prvorojenki s hudo srčno napako pridružila še drugi in tretji otrok s srčnimi težavami (umrla sta v razmahu manj kot štirih mesecev (sin pri letu in pol, tretjerojenka pa pri desetih dneh), so jima zdravniki odsvetovali še kakšnega otroka. A nista obupala in danes, po 24-tih letih zakona, se pri obedih, ob njuni okrogli družinski mizi, zbere 15 živih otrok, ter so tako družina z največ šoloobveznimi otroki v Španiji. Celo BBC je o njih posnel dokumentarec.
V knjigi iskreno spregovori o različnih trenutkih v njihovem domu, ki jih lahkotno preplete z anekdotami... Poda okvirni seznam količine osnovnih živil, ki jih porabijo na mesec (številke so zanimive ;)), doda da, razen kruha, ki ga dnevno pojedo 12 štruc, med mesecem od tega, kar zmanjka,dokupi le toaletni papir, ostalo pa...če zmanjka-zmanjka..., piše o jasno dorečenih pravilih in kaznih, o razporejanju dolžnosti, kjer v tandemu vedno sodelujeta dva od otrok različnih let...

Rekla sem, da sem v zadregi z iskanjem besed...
Ja, ker je njih za mizo 17, nas pa 6, pa meni zmanjkuje časa...

In ko jo vprašajo, kje je njena skrivnost,
ko jo prijateljice zbadajo, da naj pove, kaj si vbrizgava, da zdrži in vse to zmore, odgovori nekaj, kar se jim na tej povezavi pripetem intervjuju ne zdi "pomembno"... Sicer pa tudi sama pravi, da tega "poglavja" ne bodo razumeli vsi, ampak le tisti, ki so prejeli dar vere... Vsako jutro namreč odide k maši in se skuša po pol ure zadržati pred Najsvetejšim... Pravi, da tam dobiva moč, poimensko misli na vsakega izmed otrok in na moža, vidi možne rešitve problemov, ki so pred njo...
"Ustvarjeni smo bili, da ljubimo in naša človeška narava išče srečo, ki jo najde le, če ljubimo druge", pravi nekje v knjigi.

Pa še nekaj. Ko sem ob njenem obisku v Sloveniji, ob predstavitvi knjige, videla fotografije,se mi je zdel njen stil oblačenja (tu imam poklicni "defekt" jaz ;)) za njena leta drzen, skoraj hecen, a zdaj razumem...

Gospa Rosa, moj poklon!
Skratka knjigo toplo priporočam. Edini stranski učinek nje je, da se Rosinega optimizma in veselja do življenja skoraj nalezeš... Tega pa je svet lačen, a ne?

*Knjiga je izšla pri založbi Družina.
31. januar 2017 | Zaznamki: knjiga | Komentarji (0)
 Uradno knjiga ni več novost ... Vonj po sveži tiskarski barvi se je že zdavnaj porazgubil, a za bralca, zame, je knjiga, pa četudi bi ji listi že rumeneli, novost takrat, ko se znajde v rokah, sploh pa ko/če me zgodba  "potegne vase",  me zaznamuje, se mi znova in znova vrača v misli in me tako neopazno spreminja ....

Knjiga Poljub iz Rusije, katere osnova je resnična, na trenutke skoraj neverjetna ljubezenska zgodba med angleškim inženirjem in bolničarko iz Rusije, spada med tiste, ki se jih "splača" prebrati, saj delček zaupane zgodbe ostane v človekovi notranjosti, zaznamuje srce, dušo..., skratka dotakne se tistega večnega, v človekovo naravo položenega hrepenenja, da bi ljubil in bil ljubljen... Hkrati pa knjiga odpira mnogo vprašanj, a ta so verjetno od bralca do bralca drugačna; različna, če se v zgodbo vživi moški ali ženska; drugačna, če se dotakne romantične duše ali pa vrstice "požira" realist, ki je z nogami vedno trdno na tleh in predvideva ter upošteva  razumsko utemeljene pomisleke ... Tudi Brian, glavni junak, je, tudi glede na poklicno pot, spadal med "trezne" može, a ko je poskušal nemogoče, da bi spet objel svojo ljubljeno, je bil za večino "norec". Svojega srca ni preslišal, čeprav se je zavedal, da se igra z lastnim življenjem. Takole pravi:"Vseeno mi je bilo, ali preživim ali me ubijejo. Če nisem mogel biti z žensko, ki sem jo ljubil, sem bil tako in tako mrtev."

Ne vem kako zgodbo, ki je v tistem času odmevala po vsej Evropi, berejo drugi in kako jo npr. doživlja moški bralec. Poznam le en pogled. Ženski. Moj.
In ne morem si kaj, da bi tokrat ne prikimala komu, ki bi za Briana uporabil pogovorno, drugače meni odbijajočo frazo, "da takih ne delajo več "...
Je mogoče prestavljati si trpljenje dveh src, ki se razideta, vedoč da bodo do vnovičnega zazrtja v ljubljene oči pretekla leta, če se sploh še srečata;
je mogoče  slutiti hrepenenje dveh duš, ki druga drugo čakata pet let, brez da bi ju dosegla mnoga pisma, ki bi bila edini glas od nekoga tam daleč, a so se povečini "izgubila" v sistemu nadziranja??
Hkrati pa zgodba da čutiti, da ima ljubezen moč, ki celo neprijetnega šefa Stalinove tajne policije za trenutek spremeni v človeka. Ta s svojo vplivno besedo znova združi poti  Angleža in njegove Rusinje Ileane in tako zgodbi dveh osamljenih src spremeni v eno najlepših ljubezenskih zgodb 20.stoletja, zgodbo Briana in njegove Lene.

Skratka vredno branja, naj si bo za romantike, kot tudi za one, ki se jim neprestano toži po povojnem sistemu. Stalin in Tito nista bila različna kot dan in noč..in tu Lena večkrat govori o takratnih razmerah  v življenju preprostih Rusov...
25. januar 2017 | Zaznamki: knjiga | Komentarji (2)
Zgodbe ljudi, ki jim po šeriatskem pravu, zaradi spreobrnjenja, visi nad glavo "grožnja smrti", tudi s strani najožje družine, se zdijo, vsaj lokacijsko, od nas oddaljene vsaj par ur leta z letalom ...

 A resnična zgodba Sabatine James (kar ni njeno pravo ime), popisana v knjigi Obsojena brez zločina, s podnaslovom Moj boj za vero in svobodo, se dogaja v osrčju Evrope, tako rekoč skoraj pred našim pragom, v avstrijskem Linzu. Tja se je danes 34-letna Avstrijka pakistanskega rodu, skupaj s starši, sestro ter dvema bratoma, priselila pri svojih desetih letih.
Pri 17-tih letih ji starši povedo, da je zanjo, v Pakistanu, dogovorjena poroka z bratrancem. Ker se, zahodnega sveta in razmišljanja navajena Sabatina poroki upre, si nakoplje srd širše družine. Doma, v Avstriji, zaradi pretepanja in duševnega matretiranja s strani staršev, pobegne od doma. Ob prijateljih začenja spoznavati krščansko vero.
A starši jo zvabijo nazaj domov. Zgodba s prisilo se stopnjuje do te mere, da jo pod pretvezo obiska sorodnikov zvabijo v Pakistan. Ker vztrajno zavrača poroko, jo oče dobesedno pusti v hiši bodoče tašče. Ta naj bi jo, medtem, ko se ostala družina vrača v Avstrijo, s pomočjo šol, ki muslimanskim dekletom "pomagajo" pri prevzgoji, da bodo svojim možem  "dobre " žene, ki prebirajo koran, molijo, umikajo pogled, "spametovala" ...
Nazadnje Sabatina, a le ker to odpira možnost, da jo zato oče spet vzame v Avstrijo, pristane na zaroko...

Po prihodu nazaj, se njena pot ne omili, ampak, ker ne le da zavrača poroko, ampak se spreobrne v krščanstvo, stopnjuje do te mere, da zaradi nevarnosti še vedno živi pod policijsko zaščito oz. s telesnimi stražarji ter se je morala od leta 2001, zaradi groženj s smrtjo, preseliti kar šestnajstkrat ...
Vodi Društvo za pravice žensk, ki letno podpre tudi do sto žensk,  ki jim grozi prisilna poroka ali umor iz časti.
Ne dvomim, da jih, ker so te grožnje tudi del njene osebne zgodbe, razume.
24. januar 2017 | Zaznamki: knjiga | Komentarji (8)
Knjiga najde bralca na različne načine... Tokrat me je premamil zapis o mladinskem romanu ameriške avtorice Rainbow Rowell, ki sem ga našla na spletu...


"Ko vam pišem o tej knjigi, bi želel, da bi ob tem dobili to, kar sem dobil jaz, ko sem jo bral. Pa ne bo šlo. Ker tako o tej knjigi lahko piše samo nekdo, ki ima čisto, povsem nedolžno srce in je s prav tem srcem zaljubljen do obisti. Zato jo morate prebrati.

Ta knjiga je namreč čista. Kot o "lepoti" govori o stvareh, ki smo jih ljudje že zdavnaj umazali. O ljubezni. O dotikanju. O poljubih. In o grdem svetu, sredi katerega živijo. O svetu, ki hoče zadušiti lepoto, za katero so ustvarjena mlada srca. Sredi njega pa krhka kot metulj živi ljubezen, ki nima razlogov. Samo obstaja. In leti. In kdor jo ujame, ne da bi ji strl krila, ne da bi tedaj zaprl dlan, da bi jo imel samo zase, ta lahko živi od same lepote tega metulja. Od ničesar drugega."

In prav gornje vrstice so me gnale, da nisem knjige odložila po par straneh. Pisana je namreč s precej slengovskimi izrazi in celo s kakšno besedo, ki bi koga pognala v kopalnico, da si "spere usta"... ;) In to zagotovo ni stil, ki si ga prostovoljno izbiram za čtivo...
A knjiga ima nekaj, česar, velikokrat, vrstice in poglavja s skrbno izbranimi besednimi zvezami ne premorejo ... Knjiga je polna realnosti, odstira pogled za zidove domov, plastično slika doživljaje, ki so jih deležni drugačni, naj si bo po narodnosti ali po telesnih značilnostih, ki jih ljudje preprosto dobimo v paketu dnk, knjiga jasno pokaže kako neizprosen in nesramno zloben zna biti vrstniški svet do nekoga, ki je "črna ovca"...
A vse to še ni tisto, kar mi je knjiga dala... Ko se med glavnima junakoma prične prebujati iskrica zaljubljenosti, bralca skoraj posrka vase in prve sramežljive dotike dlani skoraj čuti tudi sam.
In ko potem, ko sta po sili razmer ločena že več kot leto dni,  vsak zase še vedno koprnita po drugem, ter Eleanor skuša pozabiti Parka tudi na ta način, da ne le da ne odpiše na nobeno izmed mnogih njegovih pisem, ampak jih niti ne prebira, se knjiga konča s prihodom razglednice za Parka, ki ima napisani le dve besedi...
Kaj piše? Ne vem. Mogoče pridi pome ali pa vračam se, a ne dvomim, da iz katerihkoli dveh besed že dehti ljubim te, pogrešam te...

Nekdo je zapisal, da ga je knjiga spomnila kako je biti mlad in zaljubljen ...
Ob obrnjeni poslednji strani knjige lahko temu le iz srca prikimam ... :)
19. januar 2017 | Zaznamki: knjiga | Komentarji (3)
Ena izmed "varovalk", s katero se skušam brzdati pri nakupu knjig je, da si je romane, načeloma, bolj modro izposoditi v knjižnici, ko pa jih večino preberem le enkrat ... A spet ( za dobre knjige imam zgleda res "nos" ;) ) mi je prišla  v roke knjiga, kjer ta "varovalka pregori"... Ker je, vsaj zame, več kot zgolj zgodovinsko-ljubezenski roman: Dekle z biseri.

Zapletena zgodba o dekletu z imenom Mirijam se dogaja v 1.stoletju po Kristusu. Mati umre na dan njenega rojstva, očeta ubijejo, ker ni skrival, da je kristjan, že pred njenim rojstvom. Njegova kri se tako rekoč drži tudi rok njenega judovskega dedka po materini strani ... Mati jo prepusti v varstvo svoji zvesti služabnici Nehušti, ter ji naroči, poleg tega, da  naj ji bo dobra mati in jo vzgoji v veri njenih staršev, tudi, da je poslednja želja nje in njenega pokojnega moža ta, da se Mirijam, če odraste, poroči z bratom po veri, ter obljubi, da jo bo tako spremljal blagoslov njenih staršev, ki sta zaradi vere v Križanega izgubila življenje... Pošlje ju do njenega strica Itijela, ki je pripadal esenom, da bi ji bil pri tem v pomoč...
V knjigi, kjer se za srce lepe, srčne in pogumne Mirijam borita Kaleb, njen prijatelj iz otroštva, ter rimsku stotnik Mark, ki ga ljubi tudi Mirijam, a ji materina poslednja volja preprečuje poroko z njim, zapletov ne manjka ... Njena zgodba se prepleta z zgodbami rimskega imperija, Judov in osovraženih kristjanov, ter doseže vrhunec, ko se, potem ko je rešila stotnika Marka, sama znajde v rokah Rimljanov, kot ujetnica, ter se posledično, po "paradi" vojnega izplena cesarjevega sina Tita, znajde na trgu sužnjev v Rimu. Odkupi jo, z Markovim zlatom, sama Nehušta; Mark pa, ker si je drznil odkupiti dekle, ki jo je nagledal Domicijan, drugi sin cesarja Vespasijana, pristane v ječi in je nazadnje iz Rima izgnan za tri leta ... Zapušča ga potem, ko je, ker je menil da je Mirijam mrtva, Kaleb vstopil v Markovo hišo in bil namesto Marka ubit po Domicijanovi spletki ... Mark potem, ko je že sprejel krst, odhaja vdan v Božjo voljo, a ne ve, da so bile resnice o potopu ladje, ki je v svobodo onstran morja vodila njegovo ljubezen, napačne... Ko se nepričakovano snideta, za poroko ni več ovir...

In kaj je tisto, kar preseže "nalepko" roman? Vznemirja, sprašuje še potem, ko obrneš zadnjo stran...  Koliko jaz dam na besedo poslednje volje koga? Koliko na obljubo? Koliko na blagoslov? Koliko na "bisere", ki so mi jih neizbrisno nadeli ob krstu?
Vsak ve zase...

*Knjiga je izšla pri založbi Družina.
19. januar 2017 | Zaznamki: knjiga | Komentarji (0)
Menda skoraj vse male deklice sanjajo o gradovih in princih..., medtem ko so same princese ... In, ko malce zrastejo, prenekatera od teh o modnih pistah, fotografskih bliskavicah in lastnih slikah na naslovnicah svetovnega formata ... Tudi avtorica knjige, nekdanja manekenka,Ania Goledzinovska je. In vse to, ter še kaj več, tudi dosegla. Za nenormalno visoko ceno. In nazadnje vse to prostovoljno spustila iz rok.
Knjigo z življenjsko zgodbo Anie bi dobesedno "porinila" v roke vsaki mladi damici, ki sanja o modnih pistah in prav tako vsem onim, ki se "naslajajo" nad podobami teles idealnih mer in popolnih potez ... Obojim iz enakega razloga. Da te obraze in postave spregledajo še iz druge plati, brez make-upa, v resničnosti ...


Ania sicer svojo zgodbo začne s spomini na lepa prva leta življenja ... A družinska idila se je začela krhati, ko se je med starša pritihotapila očetova ljubica-steklenica, in ga pri nesrečnem padcu, pri Aninih desetih letih stala življenja. Sesuta mama pozablja na Anio in njeno mlajšo sestro Natalko, ter med menjavanjem moških v hišo pripelje tudi "strica", ki Anio zlorabi, a ji le tega, ko ji zaupa, ne verjame ... Pri trinajstih poskusi narediti samomor, in do šestnajstih, ko spozna ljudi, ki ji preko agencije obljubljajo delo v italijanski modni industriji, že izkusi svet drog, kraje..., ter tudi pristane na posvojitev strica in tete, ki ji še črnita podobo njene matere, a čez leta spozna, da sta se z njo in preko nje le želela okoristiti ...
Pri šestnajstih se torej naivno poda v Italijo, da bi delala kot model in nekoč postala igralka. A ko ji v Torinu odvzamejo dokumente, spozna, da je ugrabljena (čez leta je prav njeno pričevanje na sodišču tisto, ki tega "zvodnika" spozna za krivega). Za drugačno službo. Ko doživi brutalno posilstvo, misli le še na beg ... Toda tudi kasneje zapletom ni konca ... Da bi se rešila ubežništva, se posluži navidezne poroke(za manjkajočo pričo je kar naključni klošar)... V njeno življenje se počasi naseli blagostanje in skupaj z njim zabave ter kokain. V eni izmed noči polnih drog in alkohola jo zbudi pasji lajež. Ob postelji opazi odkimavajočega starčka z brado ...
Ima vse. Zaročena je z enim izmed najbogatejših Italijanov-Berlusconijevim nečakom, leti z zasebnimi letali, suče se med svetovnimi zvezdniki, njene fotografije so v revijah po vsem svetu, a v njej vedno več praznine ... Počasi si želi naraščajočo praznino v sebi spremeniti ... Išče svojo identiteto v budizmu, pri protestantih, nazadnje pa, ker ji nek urednik obljubi, da bo njeno zgodbo izdal v knjigi šele potem, ko poroma v Medžugorje, za veliko noč leta 2010 odide v Hercegovino. Ob križevem potu na Križevac v sebi doživi Božji dotik in vabilo k odpuščanju. Po petnajstih letih opravi sv.spoved in najde mir. Vrne se v Milano, a po enem letu pusti vse in dobesedno izgine v Medžugorje in tam v samostanu, pri redovnicah, nazadnje ostane kar tri leta, ki jih zdaj označuje za najlepša v življenju ...

Danes v Italiji skupaj z možem vodi gibanje Čista srca, ki mladim, tudi s vsakoletno obnovitvijo obljube, pomaga in jih spodbuja kako živeti vrednoto čistosti. Pomaga pri ustanavljanju spletne "Buona TV", ter pričuje s svojo zgodbo tudi izven meja Italije. V minulih tednih tudi po Sloveniji.

Kot "piko na i" k povabilu k branju, pa njene besede na vprašanje (v pogovoru na straneh Mladega vala v Družini) po sporočilu s katerim prihaja med mlade v Sloveniji:
"Mladi, naj Vas ne bo strah iti proti toku. Če boste kot ovce hodili v isto smer, v svetu ne boste pustili nobene sledi. A ne pozabite, da sami ne morete ničesar storiti.";
ter le še dve stvari, ki sta  me "zadeli" v knjigi:
-Starčka, ki jo je opozarjal v sanjah, je prepoznala na platnici knjige v Medžugorju. Bil je pater Pij.
-po lepem odnosu, ki sta ga potem, ko sta druga drugo prosili odpuščanja, zgradili z mamo, je bila njena želja ob poroki le ena: da mama opravi spoved in na njen poročni dan prejme Jezusa pod podobo kruha...

*knjiga je izšla pri založbi Salve.
**ob obisku v Sloveniji več prispevkov o njej...
14. januar 2017 | Zaznamki: knjiga | Komentarji (2)
1 2 3
Povezave
Zadnji komentarji
Kategorije
Top 5 vpisov
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163633
Forum avtorjev: 15837 Forum teme: 34267 // Odgovorov: 1863767
Blog avtorjev: 3557 // Blogov: 84592 // Komentarjev: 1210597
Avtorji fotografij: 25371 // Slik: 216411 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "