Osvobodilna
fronta je bila partijski trojanski konj. Prikazovanje Osvobodilne
fronte kot koalicijo strank in vseljudsko narodno gibanje je omogočilo
partiji zapeljati ljudi v komunistični blok v prepričanju, da je edini
namen borba proti okupatorju, v resnici pa so bili zlorabljeni za
izvedbo sovjetske revolucije. Kardelj je ocenil, da je Osvobodilna
fronta tako uspešno politično slepilo za uresničevanje komunistične
revolucije, da je tak model priporočil Titu kot model za ostale dele
Jugoslavije.

 

V
vasi Notranje Gorice je delovala sokolska četa, ki je imela glede na
številčnost izjemno veliko komunistov. Bistveni poudarek je, da so
komunisti takoj prevzeli vlogo vzgajanja in navduševanja sokolskih
članov za sovjetsko revolucijo in tudi prve smrtne obsodbe in usmrtitve
nad lastnimi sokolskimi sodelavci.
 

 
Čeprav
so si slovenski komunisti po vojni prisvojili pesnika Prešerna za
svojega in po njem že med vojno poimenovali celo svojo brigado, niso
nikoli doumeli, da so bile tudi njim namenjene pesnikove preroške
besede, ki bi se primerne času glasile: »Sokol že mori sokola, brata, o
kak' strašna slepota je človeka«.
 
Ob
spoštovanju Tyrševe sokolske doktrine je bratomorna vojna med sokoli
nemoralno in praktično nemogoče dejanje. Tako se tudi ni zgodilo, razen
na ozemlju Slovenije med drugo svetovno vojno.
 
Kot
kaže je bilo za Minko Dovčevo usodno tudi srečanje s Francetom Lubejem.
Za Lubeja, sokolsko avtoriteto v OF, se je zdelo izdajalsko in moralno
sporno, da je bila po vsej verjetnosti zaljubljena v italijanskega
vojaka. Pri tem pa se Francetu Lubeju ni zdelo moralno sporno,
kolaboracionistično in izdajalsko, da je on sam dobival plačo od
fašističnih okupatorskih oblasti in bil na njihovi plačilni listi še
dolgo po tem, ko ni več učiteljeval.
 
Ideja
požiga sokolskega doma v Trnovem je po napisanem pričevanju Bineta
Ravnikarja nastala znotraj vodstva VOS-a v Ljubljani, torej med
pripadniki »levega krila sokolov«. Propagandni stroj OF bi požig
pripisal okupatorju in njegovim sodelavcem, med katerimi bi bili
nedvomno izpostavljeni pripadniki Sokolske legije in Sokolskega vojnega
sveta.
 
V
Sloveniji je bilo leta 1938 41 tisoč pripadnikov Sokola. Tolikšnega
števila ni imela nobena politična organizacija, zato je še posebej
razumljivo, da so se različne politične struje borile za vpliv v Sokolu.
Rus, Polič in Lubej so se kot ideologi »sokolskega« dela OF v celoti
priklonili komunistični ideologiji in so še naprej zvesto delali na
zlorabi sokolske ideje za potrebe sovjetskega dela revolucije ('narodne
osvoboditve').
 
Da
je Komunistična partija zlorabila sokole za izvedbo
leninistično-stalinistične revolucije, je napisal sam režiser tega
prevrata Edvard Kardelj. Iz zapisa se vidi, da so komunisti načrtno
izrabili narodnozavedne in vojaško vzgojene sokole z lažnim mitom o
slovenski narodni vojski. Tako je v pismu Titu sporočil, da bi se čudil
prav naivni navezanosti naroda na prvo resnično slovensko vojsko, v
kateri vidijo poroštvo za svojo zmago.
 
Partija
je spoznala, da so sokoli izjemno narodnozavedni, zato je spremenila
taktiko propagande iz internacionalistično v narodno v smislu
spodbujanja občutka narodne manjvrednosti Slovencev nasproti drugim
narodom v kraljevini.
 

S
prepovedjo upora proti okupatorju izven OF in zagroženo smrtno kaznijo
je bila v temelju zanikana neodtuljiva pravica posameznika in naroda kot
celote do odpora proti okupatorju.
 
Komunistični
somišljeniki Josip Rus, Franjo Lubej in Zoran Polič so zavestno, s
pomočjo njim pripadnega  vaditeljskega kadra, vzgajali sokolsko mladino
za potrebe komunistične revolucije. Izkoriščali so vrednote sokolske
ideologije kot so bratstvo, ljubezen do naroda, socialna pravičnost,
spoštovanje pravil za vnašanje idealističnih komunističnih vrednot kot
so zanikovanje zakonodaje in zakonitega reda obstoječe države,
vzpostavljanje oblasti v obliki diktature proletariata in vzpostavitev
»narodne slovenske vojske«.
 
Dejstvo,
da so Sokol ukinili tako komunizem kot nacizem in fašizem, že samo zase
govori o stopnji demokratičnosti teh treh sistemov. Tako je ob
italijanskem fašizmu, nemškemu nacizmu in ruskemu komunizmu tudi
slovenski komunizem ukinil sokole ter se tako pridružil vsem
totalitarnim ideologijam, ki ne trpijo organizacije, ki vzgaja narodno,
demokratično, moralno in telesno. Kot komunisti so po vzoru Sovjetske
zveze naslednici sokola dali po rusko ime »fizkulturna« (še celo
slovenskega imena telesna kultura ji niso privoščili) ter nato
ustanovili Društvo za telesno vzgojo Partizan, saj je bilo le telesno
zdravje v novem sistemu zaželeno.
 
Tekst predstavlja odlomke iz knjige Prevarani Sokoli.
15. maj 2018 | Komentarji (0)
Komunisti
so med vojno najprej oropali in pobili na tisoče slovenskih civilistov.
To je najhujša možna izdaja. Da so se lahko še živeči svojci obranili
pred pošastnimi plenilci iz OF, so bili prisiljeni prositi okupatorja za
pomoč (za razliko od komunistov, ki so prostovoljno sodelovali z
okupatorji). Ti ljudje so namreč v partizanskih komunističnih zverinah
videli veliko večje zlo od okupatorja. Žalostno je, da večina Slovencev
sedaj te ljudi, ki so bili zaradi komunističnih ogabnih zločinov
potisnjeni v kot, vidi kot izdajalce in tudi na volitvah izbira
ideološke naslednike komunistov, ki še naprej siromašijo Slovenijo.
Številne dokaze za delo komunistične OF proti slovenskemu narodu ponuja
knjiga Črne bukve, katero celotno vsebino lahko preberete na strani: http://www.safaric-safaric.si/knjige/194
4%20Crne%20Bukve.pdf

 
KOLABORACIJA MED KOMUNISTI IN FAŠISTI, 4. DEL:
 
Najstrahotnejši
dokaz za izdajalsko zaroto, ki jo je komunistična Osvobodilna fronta
sklenila s savojsko cesarsko vojsko proti lastnemu narodu, so
koncentracijska taborišča, v katera so leta 1942 cesarski vojaki
odvlekli kakih 25.000 Slovencev.
 

Da
je bila umrljivost v tem koncentracijskem taborišču tako strašna, je
vzrok sodelovanje med cesarsko vojsko in med komunisti. To sodelovanje
se je kričeče kazalo v taborišču samem, kjer so komunisti imeli vso
oblast, da so lahko uganjali nasilje nad nekomunističnimi interniranci
ter jih izkoriščali. To sodelovanje se je kazalo tudi v dejstvu, da prav
na Rab skoraj ni bilo mogoče pošiljati internirancem paketov in
denarja. Večina ljudi, ki jih je italijanska cesarska vojska odgnala na
Rab, je bila doma iz siromašnih kmečkih predelov naše domovine.
 

Ti
predeli so bili leta 1942 in pozimi 1943 pod oblastjo komunističnih
tolp. Poveljstvo komunistične »narodno-osvobodilne vojske« je pa strogo
prepovedalo pošiljati internirancem iz teh krajev kakršno koli pomoč
bodisi v obliki paketov ali drugače. Kako tudi ne! Ti ljudje so bili po
ogromni večini nasprotniki komunizma, torej je bilo osvobodilni fronti
do tega, da izginejo s sveta. Če pa so paketi prišli do Reke ali do Raba
so jih pa cesarske savojske oblasti zadržale tam, da jih stradajoči
jetniki tudi niso dobili.
 

 
Preprost kmečki človek, ki je zapustil Rab kot zadnji slovenski interniranec, pripoveduje:

 
»Najprej
so nam odpovedale noge, začeli smo se opotekati in padati. V želodcu
smo čutili bolečine, pred očmi se nam je delala tema in bolela nas je
glava. To se je vsak dan stopnjevalo. Vsi tisti, ki si nismo mogli
nikakor pomagati, smo že oktobra padali kot snopje. Dogodilo se je
večkrat, ko smo stali v vrsti pred kotlom, da je kdo koga le malo sunil
in smo popadali vsi kakor domine. Čez jarek, ki je bil dva metra širok,
sem se plazil vsaj četrt ure, pa tudi po pol ure. Če sem padel, sem bil
srečen, če sem v četrt ure vstal. Povečini smo morali nogo na vsako
višje mesto vzdigniti z rokami. Bili smo samo še sence živih bitij!
 

Bili
smo živi mrliči. Na sveti večer se je privlekel v naš šotor Bavec Janez
z Vrha pri Starem trgu. Ker je bil kot komunist capo sektorja, je imel
vsega dovolj. Tisti večer se je nažrl in napil, da se je kar zvrnil v
šotor. Nenadno je začel bruhati. Moj sosed je vse izbruhane koščke mesa
in makaronov vpričo mene pojedel...
 
Dogajali
so se še hujši prizori. V boju za obstanek so ljudje poskušali prav
vse. Nešteto primerov je bilo, da so interniranci prikrivali smrt
svojega soseda po tri dni, če so le mogli, samo da so dobili njegov
delež. Neka ženska iz Gerova je skrivala poleg sebe mrtvega otroka tri
dni, dokler ni začel neznosno smrdeti. Vsa naša uprava je bila v rokah
komunistov. Ti so delali z nami kakor svinja z mehom. Saj je bilo lahko,
ko so jih italijanski cesarski vojaki podpirali. Komunisti in ti so
delali sporazumno.
 
Nekako
prve dni oktobra so se dogovorili vsi desetarji II. sektorja v I.
campu, da gredo v pisarno sektorja, da razlože, kakšne krivice se
dogajajo od domače komunistične uprave. Komandant sektorja je bil velik
in debel sergente. Ker so mu desetarji potožili vse gorje, je začel
mahati z rokami, groziti in vpiti: »Comandante io« Samo to sem slišal,
tako je rjovel. Rekel je, naj se pride kar k njemu pritoževat, če komu
ni kaj prav, bo že videl. Vsaka pritožba je bila nemogoča, zato so nas
lastni rojaki komunisti še bolj izkoriščali.«
9. maj 2018 | Komentarji (1)
Komunisti
so med vojno najprej oropali in pobili na tisoče slovenskih civilistov.
To je najhujša možna izdaja. Da so se lahko še živeči svojci obranili
pred pošastnimi plenilci iz OF, so bili prisiljeni prositi okupatorja za
pomoč (za razliko od komunistov, ki so prostovoljno sodelovali z
okupatorji). Ti ljudje so namreč v partizanskih komunističnih zverinah
videli veliko večje zlo od okupatorja. Žalostno je, da večina Slovencev
sedaj te ljudi, ki so bili zaradi komunističnih ogabnih zločinov
potisnjeni v kot, vidi kot izdajalce in tudi na volitvah izbira
ideološke naslednike komunistov, ki še naprej siromašijo Slovenijo.
Številne dokaze za delo komunistične OF proti slovenskemu narodu ponuja
knjiga Črne bukve, katero celotno vsebino lahko preberete na strani: http://www.safaric-safaric.si/knjige/194
4%20Crne%20Bukve.pdf


 
KOLABORACIJA MED KOMUNISTI IN FAŠISTI, 2. DEL:

 
Po
končanih posvetih so imeli zastopniki Savojcev ter »narodno-osvobodilne
vojske« veliko gostijo. Italijani so jim šli tako na roko, da so po
končani gostiJi komunistične odposlance pospremili celo na njih
položaje. Da so vsi ti razgovori res uspeli, se vidi iz tega, ker so
začeli cesarski ljudje pošiljati tolovajem ogromno blaga: hrane pa tudi
municije. Spomladi leta 1943 so poslali na postajo Mirno cel vagon
vojaške oprave, velike množine hrane, municije, čevljev, papirja za
propagando in pa cele skladovnice Slov. poročevalca« in drugega
propagandnega blaga.
 
General
Cerutti se je 9. septembra 1943 v Novem mestu uradno zvezal z vodstvom
Osvobodilne fronte, ki je komunistični »narodno-osvobodilni vojski«
uradno izročil vse težko orožje, topove, tanke, avtomobile in skladišča
divizije »Isonzo« v Novem mestu ter s tem pripomogel k poznejšemu
uničevanju naše domovine po komunističnih tolpah. Isti general Cerutti
je iz Novega mesta poslal okrog 1500 slovenskih proti komunistov v smeri
proti Straži, da bi padli v komunistične zasede. Bili bi vsi pobiti, če
ne bi bili te Ceruttijeve nakane zadnji trenutek opazili in se rešili.
 

 
Isti
general Cerutti je iz Novega mesta pripeljal 13. septembra 1943 leta
2000 svojih vojakov na Bloke, prevzel vodstvo napada na to vas, kjer so
se zbirali proti komunistični borci, ter s svojim topništvom pomagal
neznatni peščici komunistov, da je kraj delno porušila, ga zavzela in
začela na debelo pobijati. Isti Cerutti se je po tem slavnem vojaškem
dejanju proti Slovencem udeležil slavnostne pojedine na Blokah ter s
članoma Izvršnega odbora Osvobodilne fronte Borisom Kidričem in Edvardom
Kocbekom ter poveljnikom rdeče divizije Perom Popivodo sredi podrtin
popival v proslavo svoje poslednje zmage nad slovenskim narodom.
 


Zvezni
oficirji, ki jih je poveljstvo XI. armadnega zbora postavljalo vojaškim
stražam, so imeli - po naročilu - zveze s komunisti v gozdu in v kraju
ter dajali »narodno-osvobodilni vojski« točne podatke o Vaških stražah. V
vsako posadko so vsilili vsaj po enega človeka, ki ga je ves kraj
poznal kot zaupnika komunistov. Primerov o takem delu cesarskih zveznih
oficirjev in o tem, kako je savojska vojska načrtno onemogočila vsak
uspešen boj Slovencev proti komunistom, je vse polno.
 
V
Dobrepoljah so člani Vaške straže doživeli nešteto primerov sodelovanja
med cesarsko ter »narodno-osvobodilno vojsko« bodisi v »bojih«a bodisi
drugače. Komunisti in cesarski častniki so se shajali po bunkerjih ob
železniški progi, tam popivali in se razgovarjali. Stalni odposlanec
cesarske posadke v Dobrepoljah je bil poročnik Gabaglio, pribočnik
poveljnika, podpolkovnika Bissantija. Gabaglio se je stalno družil s
komunističnim zaupnikom Vodlanom Egonom, apneničarjem na dobrepoljski
postaji. Poročnik Gabaglio je vedno nosil pri sebi komunistično čepico z
rdečo zvezdo. To soglasje med cesarsko vojsko in komunisti v
Dobrepoljah je tako dobro uspevalo, da je »narodno-osvobodilna vojska«
za prvi maj leta 1943 nemoteno obesila rdečo zastavo na hišo poleg
sedeža cesarskega vojaškega poveljstva!
 
Meseca
decembra 1942 je patrola Vaške straže iz Dobrepolj v Kočevju, kjer je
bil sedež komunistične organizacije - in sedež italijanske cesarske
divizije - v nekaj urah razkrila vso organizacijo komunistične
Osvobodilne fronte v mestu. Odkrila je skladišča orožja, blagajno,
prostore za tisk propagande ter prijela vse glavne organizatorje in
člane Komunistične partije. Na poveljstvu cesarske divizije je zaradi
tega izbruhnilo silno razburjenje. Prijeli so poveljnika dobrepoljske
straže in grozili, da bodo zaradi tega ustrelili njega in več njegovih
vojakov. Ljudje, ki Jih je Vaška straža prijela, so bili nekaj dni v
zaporu, a so jih tam stalno obiskovali cesarski častniki in jim
prirejali gostije. Čez nekaj dni jih je polkovnik Fantini vse izpustil,
članom Vaških straž pa prepovedal vstop v Kočevje . . . V Dobrepoljah so
komunisti imeli stalno zalogo streliva v italijanski vojaški baraki
poleg postaje in so se sami javno hvalili, da tukaj dobe od cesarske
vojske vsega, kar hočejo.
 

To
sodelovanje med cesarsko vojsko in med »narodno-osvobodilnimi« morilci
je segalo tako daleč, da so pripadniki cesarske oborožene sile celo
spravljali poštene Slovence v roke komunistom, da so jih pobili.
4. maj 2018 | Komentarji (0)
Franklin
Lindsay, višji predstavnik OSS pri Titu: »Tito je bil odločen, da nam
prikrije, v kolikšni meri se partizani bojujejo proti četnikom namesto
proti Nemcem, pa tudi v kolikšni meri pri tem uporabljajo zavezniško
orožje. To je bil nedvomno eden od dejavnikov Titove kampanje, da omeji
naše stike in gibanje z njegovimi enotami. Nasprotno pa so Mihailović in
njegovi poveljniki, celo potem ko so zavezniki leta 1943 ustavili svojo
podporo, ameriškim častnikom puščali popolno svobodo, da se pogovarjajo
z vojaki vseh činov in s civilisti.


 
Poročilo
stotnika Masfielda iz marca 1944 je bilo zelo kritično do partizanov in
britanske politike do Tita. Od takrat naprej je bilo v Washingtonu
razpoloženje izrazito nenaklonjeno Titu. Večina  visokih vojaških
poveljnikov in diplomatov je zamerila Rooseveltu, ker je dovolil, da so
odgovornost za zavezniško politiko na Balkanu prevzeli Britanci.
 

 
McDowell,
ki je med drugim delal za britansko obveščevalno službo, je potrdil, da
partizani orožje, ki so ga dobili od zaveznikov, uporabljajo proti
Mihailovićevim silam in da redko napadajo nemške sile ali objekte. Videl
je tudi, kako so partizani napadli Mihailovićeve može, medtem ko so se
ti borili proti Nemcem, in omogočili Nemcem, da so pobegnili.
 
Poročnik
Ellsworth Kramer je poročal, da je videl nemške vojake, ki so se
umikali vsega nekaj metrov od partizanov, a ti niso niti s prstom
mignili, da bi jih ovirali.
 
Ko
je bila sprejeta odločitev, da se podpre Tita in prekine z
Mihailovićem, je zavezniški propagandni stroj začel delovati. Richard
Crossman, ki je bil med vojno močno vpleten v »črno« propagando na BBC:
»Dobili smo direktivo, ki se je glasila: »V prihodnje se Mihailovićevih
sil ne bo opisovalo kot domoljubov, ampak kot teroristične tolpe,
opustili bomo izraz 'rdeči banditi' za partizane in ga zamenjali z
'borci za svobodo'.«
 

Evelyn
Waugh, ki je hitro sprevidel, da partizane zanima samo komunistična
prevlada v Jugoslaviji in da so njihove obljube o svobodnih volitvah
samo pesek v oči: »Prav nič jim ni do tega, da bi se borili proti
Nemcem, ker so zatopljeni v svojo državljansko vojno… Izvajajo rahlo
naivne poskuse, da bi nas zavedli v domnevo, da so njihovi različni
malenkostni bojni pohodi namenjeni prekinitvi nemških poti za umik. V
resnici se želijo znebiti Nemcev, da bi se lahko povsem posvetili
državljanski vojni.«
 
Priljubljene
pesmi so imele verze, kot so: »O, komunistična partija, o komunistična
partija, cvetlica sladkega vonja, tebi sledi vse naše ljudstvo«.
 
Nedolgo po prihodu sovjetske misije je dal Tito vedeti, da ga je treba zdaj naslavljati s spoštljivo drugo osebo množine vi namesto tovariškega ti – še en korak na poti graditve njegovega kulta osebnosti.

 
Đilas
se je spominjal, kako je Stalin vztrajal, da ne smemo prestrašiti
Angležev, »s čimer je mislil, da se moramo izogibati vsega, kar bi jih
utegnilo vznemiriti, da bi mislili, da v Jugoslaviji poteka revolucija
ali poskus komunističnega prevzema nadzora«.
 
Tekst predstavlja odlomke iz knjige Titova velika prevara, avtor Peter Batty.
19. april 2018 | Komentarji (0)
Včasih
tudi čisto nov »fičo« ni prestal tehničnega pregleda. Treba ga je bilo
odpeljati spet nazaj k prodajalcu, da so ga popravili in potem znova na
tehnični pregled. Sprašujem se, kdo bi odgovarjal, če bi se na teh
nepotrebnih vožnjah zgodila kaka nesreča, ko bi npr. odpovedale zavore,
krmilje ali kaj drugega, pomembnega?


 
Po
prihodu v Ameriko: »K vam sem prišel, ker me je totalitarni
komunistični režim, ki se je po vojni vzpostavil v moji domovini, oviral
in utesnjeval pri strokovnem ter osebnem razvoju.«
 

Kardelj
je še kar naprej eksperimentiral. To je počel na vsakem področju
narodnega gospodarstva, kar je povzročilo vedno večjo inflacijo. Ljudje
so kmalu ugotovili, da se ne izplača štediti denarja in da se je boljše
zadolžiti. Banke so dajale ugodna posojila, katerih prvotna vrednost se
je že v nekaj letih skrčila na desetino. Večinoma so ljudje kupovali
»fičke«, nekateri pa so vzeli kredit tudi za hišo. Ker je bilo treba
posojila za hiše plačati v tridesetih letih, je zaradi galopirajoče
inflacije v tem času skopnelo posojilo na kako tisočinko prvotne
vrednosti, kar je bilo igraje odplačati. Namesto posojilojemalcev so
posojila odplačevali tisti, ki so bili tako neumni, da so v bankah
hranili denar.
 

 
Namesto
delavcev delničarjev, kot je predlagal Stane Kavčič, je vztrajno
poskušal svoje novotarije Edvard Kardelj, npr. »delavsko
samoupravljanje« pod geslom »tovarne delavcem«. Zato so se ljudje iz
tega malo norčevali in zakrožil je tale »vic«: Cigan, ki je slišal o tej
Kardeljevi novotariji, jo je hotel uveljaviti tudi na svojem področju.
Zato je mahnil konja z bičem in rekel: »Potegni Miško, voz je tvoj!«
 
Kako
iskreno je bilo mišljeno tisto »delavsko samoupravljanje«, lahko povem
kar na svojem lastnem primeru. Zaradi slabih razmer je postalo delo pri
Iski IPT že skrajno neučinkovito. Zato so sklicali sestanek, na katerem
so bili vsi razvojniki in njihovi šefi. Razvijalci so se pritoževali
zaradi pretirane birokracije, pomanjkljivo založenega skladišča…
Svetoval sem, naj naredimo med razvojniki anketo, ki bi zajela vse te
pritožbe. S tem so se strinjali in mene zavezali, naj sestavim anketo.
Vendar tiste ankete niso nikoli opravili. Ko sem spraševal, kdaj bo, sem
dobival le meglene ter izmikajoče odgovore. Očitno je bilo, da vodilni,
ki so bili vsi praviloma partijci, niso hoteli brati iskrenega mnenja
razvojnikov, kaj vse je v podjetju narobe, za kar so bili glavni krivci
prav oni sami. To je bil zame prvi dokaz, da je bilo toliko hvaljeno
»delavsko samoupravljanje« nekaj, kar ni bilo mišljeno zares.
 

Edvard
Kardelj in Josip Broz sta tvorila perfekten tandem za gospodarsko
uničenje države. Kardelj je to počel z ideološkimi, netržno naravnanimi
ukrepi v gospodarstvu, Tito pa s svojo neizmerno zapravljivostjo tako
doma kot med neuvrščenimi, oba pa še z vsiljevanjem komunistične
ideologije, ki je onemogočala najsposobnejšim, da bi zavzeli vodilne
položaje.
 

Veliko
državljanov si je zgradilo velike, zidane hiše, za kar so vzeli
posojilo, ki ga je bilo treba odplačati v 30 letih. Zaradi naraščajoče
inflacije se je njihov dolg kmalu tako zmanjšal, da ga je bilo skoraj
smešno odplačevati. Ker dolgov niso revalozirali vzporedno z inflacijo,
so kljub obrestim plačali morda le kako desetino prvotne vrednosti dolga
ali še manj. Njihov dolg smo pokrivali varčevalci, ki nam je vrednost
vlog kmalu tako skopnela, da smo izgubili vsakršno veselje do
varčevanja.
 
Iz
Nemčije so prihajali na dopust naši gastarbeiterji, ki so se pripeljali
v lepih limuzinah, kakršne so bile nam nedosegljive. Ko smo včasih šli
nakupovat v sosednjo Italijo ali Avstrijo in tam preštevali »fičnike«,
smo lahko videli, koliko višji standard imajo tam, kjer so si lahko
privoščili stvari, ki so bile nam nedosegljive.
 

Žal
je miselnost, ki izvira iz preteklega režima še vedno močno zasidrana v
premnogih slovenskih glavah in potrebne bodo generacije, da se bo vse
to izčistilo.
 
Tekst predstavlja odlomke iz knjige Moje življenje v totalitarizmu 1941-1991, avtor Peter Starič.
9. april 2018 | Komentarji (2)
Povojni
sodni proces proti Mihailoviću: enega od njegovih odvetnikov so
kaznovali, ker ga je preveč goreče branil. Obtožili so ga tehnične
napake in obsodili na prisilno delo, ki ga ni preživel. Ameriški
predsednik Harold Truman je v Beograd poslal protest nad načinom vodenja
Mihailovićevega sojenja. 29. marca 1948 ga je Truman posmrtno odlikoval
z legijo za zasluge za njegov prispevek k zmagi zaveznikov.


 
Tito
je državo nastlal z mogočnimi spomeniki dozdevnim dosežkom partizanov.
Da je večina mitskih, ni prav nič motilo propagandistov in njegovih
podpornikov na Zahodu. S stalnim ponavljanjem so z leti partizanski miti
in legende postali sprejeti kot resnična dejstva. In po juniju 1948 so
jugoslovansko zgodovino še drugič pisali na novo, da bi pokazali, kako
si je Tito od nekdaj prizadeval za neodvisno, liberalno,
protikomunistično usmeritev. Mnogi na Zahodu so požrli tudi to!
 

 
Tako
kot je BBC igral pomembno vlogo pri opevanju Tita in komunistične
strani med vojno, je tudi po letu 1945 pomagal ohranjati partizanske
mite. Ko sem se leta 1958 pridružil televiziji BBC, so ustvarjali 
dokumentarne filme, ki so podpirali Titovo linijo.
 
Ameriški diplomat Eric Pridonoff v svojih spominih Tito's Jugoslavia (Titova
Jugoslavija) pravi, da ga je bilo sram, ko so jih vabili na sprejeme v
Titov Beli dvor, kjer so se mize dobesedno šibile pod izbranimi jedmi in
vini, medtem ko so bili navadni Jugoslovani lačni.
 
Jugoslavija
je v osemnajstih mesecih po koncu vojne prejela za skoraj pol milijarde
pomoči. Čeprav je bila pomoč brezplačna, so nekatere stvari odkrito
prodajali na »črnem trgu« in partija je zaslužek pospravila v svoj žep.
Neverjetno je, da je Zahod trpel tako prezirljivo vedenje.
 
Tito
je poskrbel, da so leta 1947 aretirali vse preostale nekomunistične
politike in jim sodili na podlagi izmišljenih obtožb. Ko je Ranković,
šef policije, dejal, da bo težko najti, česa naj bi bil kriv eden od
opozicijskih politikov – Dragoljub Jovanović, vodja srbske kmečke
stranke -, je Tito odgovoril: »Potem ga naredite za krivega nečesa!«
 
Sodelavec,
ki je obiskal Goli otok, je Đilasu povedal, da je Rankovićeva tajna
policija »zasnovala in uporabljala prevzgojne metode, ki so verjetno
najbolj diabolične v zgodovini«. Opisal je mučenje. Kaznjencem so
pogosto »potiskali glavo v vedra s človeškimi iztrebki.
 
V
zahodnih prestolnicah so sprejeli odločitev, da raje »obdržijo
Jugoslavijo nad vodo« (izraz britanskega zunanjega ministra Ernesta
Bevina), kot da postane še bolj podložna Moskvi kot prej. Tudi Svetovna
banka in Mednarodni denarni sklad sta se vključila s posojili, od
katerih so bili Jugoslovani potem za vedno odvisni. K sreči za Tita – ne
pa za jugoslovansko ljudstvo – Zahod ni postavil nobenih pogojev glede
pomoči, ki so jo na veliko pošiljali. Tito je lahko ostal diktator,
Jugoslavija se je ideološko opirala na Vzhod, gospodarsko pa jo je pri
življenju ohranjal Zahod. Tito je imel največjo korist od hladne vojne,
ker mu je omogočila, da je izigral eno stran proti drugi. Obe strani sta
mu dvorili, obe sta ga gostili.
 
Mnoge
od držav v gibanju neuvrščenih so bile avtoritarne, enostrankarske
diktature kot Jugoslavija in vladali so jim nekateri najokrutnejši
tirani povojnega sveta: Idi Amin v Ugandi, Sukarno v Indoneziji, Bokassa
v Srednjeafriški republiki. Tito jih je opisoval kot »vest človeštva«!
Tito je postal zgled za te nove diktatorje.
 
Odvisnost
od nakazil zdomskih delavcev in porabe zahodnih turistov za reševanje
deviznih težav države je bila politična sramota za voditelje
jugoslovanske komunistične partije.
 
Večina
gradbenih del na Titovih rezidencah, še zlasti na Brionih, so opravili
kaznjenci. Đilas navaja Svetozarja Vukmanovića – Tempa, ki je dejal, da
se mu je Tito pohvalil: »Vse, kar je velikega v zgodovini, so zgradili
sužnji.«
 
Tekst predstavlja odlomke iz knjige Titova velika prevara, avtor Peter Batty.
5. april 2018 | Komentarji (0)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
30 1 2 3 4 5 6
7 8 9 10 11 12 13
14 15 16 17 18 19 20
21 22 23 24 25 26 27
28 29 30 31 1 2 3



Št. registriranih uporabnikov: 178337
Forum avtorjev: 15868 Forum teme: 34399 // Odgovorov: 1871460
Blog avtorjev: 3587 // Blogov: 86105 // Komentarjev: 1236352
Avtorji fotografij: 26084 // Slik: 220534 // Videov: 18403 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "