Komunisti
so med vojno najprej oropali in pobili na tisoče slovenskih civilistov.
To je najhujša možna izdaja. Da so se lahko še živeči svojci obranili
pred pošastnimi plenilci iz OF, so bili prisiljeni prositi okupatorja za
pomoč (za razliko od komunistov, ki so prostovoljno sodelovali z
okupatorji). Ti ljudje so namreč v partizanskih komunističnih zverinah
videli veliko večje zlo od okupatorja. Žalostno je, da večina Slovencev
sedaj te ljudi, ki so bili zaradi komunističnih ogabnih zločinov
potisnjeni v kot, vidi kot izdajalce in tudi na volitvah izbira
ideološke naslednike komunistov, ki še naprej siromašijo Slovenijo.
Številne dokaze za delo komunistične OF proti slovenskemu narodu ponuja
knjiga Črne bukve, katero celotno vsebino lahko preberete na strani: http://www.safaric-safaric.si/knjige/194
4%20Crne%20Bukve.pdf


 
Iz
vsake hiše zija groza, iz vsakega grma preži smrt, iz vsakega metra
zemlje tuli grob, ni je pedi zemlje v Loški dolini. ki bi ne bila
okrvavljena s slovensko krvjo. Skoraj je ni hiše, ki ne bi imela vsaj
ene mrtve žrtve, so pa take, ki imajo po štiri, pet ali celo šest ubitih
svojcev. Žalosti, bede in strahote razdejanja ni mogoče opisati, to
mora človek videti. Potem bo šele spoznal, kaj je Notranjski prineslo
rdeče »osvobojenje«.
 

Rdeči kočevski »proces«:

 
Kaplanu
Šinkarju Antonu so očitali najpodlejše stvari. Med njegovim zagovorom
je dvorana kričala in ga preklinjala: »Smrt farju, smrt izdajalcu!« On
pa je očitanja zavrnil, dokazal nedolžnost in zahteval, naj zaslišijo
pet prič, ki so bile še v zaporu. Toda niso jih pustili pričati.
Komunistične priče, ki so nastopile proti njemu, so na predsednikova
vprašanja, ki sta jih že prej določila polit komisarja, odgovarjale s
popolnoma nejasnimi izpovedbami, med drugim: »To smo slišali od drugih,
videli pa »seveda nismo!« Nastopil je tudi neki kmet iz Št. Jerneja,
glavna obtožilna priča zoper Šinkarja. Sodnik Kržišnik se je hotel
postaviti s to pričo da bi tako popravil sramoto zaradi izjav
poprejšnjih, in mu je rekel: »No, tovariš, ti gotovo dobro poznaš
zločinca Šinkarja. Pokaži nam ga!« Ta je odgovoril, da ga celo v mraku
ali tudi ponoči pokaže, če je treba, kaj ga ne bi v tako razsvetljeni
dvorani. Obrnil se je proti obtožencem, preletel z očmi »zločince« in
pokazal kaplana Mavca. Ta je vstal in dejal: »Oprosti. zmotil si se,
moje roke so tudi nedolžne!« Sodni zbor je postal nemiren. Da bi kmet
popravil svojo zmoto, je pokazal še tri druge obtožence, ki ni bil
nobeden pravi. Predsednik Kržišnik je ves osupel dejal: »Kaj pa če ni
tale?« in pokazal na Šinkarja. Priča je rekla takoj: »Ja, ja, tale bo.«
 

 
Da
komunistično politično gibanje spravlja s sveta svoje nasprotnike, je
zaradi njegove ideologije razumljivo, četudi po kateri kali človeški
morali neodpustljivo. Da pa jih pobija tako nečloveško in divjaško,
kakor je to delala slovenska Osvobodilna fronta, pa dokazuje, da so
njeni voditelji po načrtu prepustili odstranjanje političnih
nasprotnikov zločincem, popolnoma podivjanim bitjem, ki imena človek ne
zaslužijo. Z zverinstvi, s katerimi je Osvobodilna fronta pobijala
lastne brate. se je za vse čase omadeževala pred lastnim narodom in pred
vsem poštenim človeštvom. Slovencu je težko pisati o divjaštvih, ki so
jih nad njegovim narodom zagrešili njegovi izgubljeni sinovi. Toda
zaradi resnice o pravem obrazu komunizma, ki je pod krinko osvobodilnega
gibanja zverinsko pobijal najboljše slovenske ljudi, je potrebno, da
navedemo nekaj primerov iz tega žalostnega poglavja slovenskega
»narodno-osvobodilnega« boja.
 
Dne
3. novembra 1942 so domačini potegnili iz Poljančeve jame, 2 km od
Potoka pri Muljavi , dve trupli, od katerih je bilo eno truplo neznanega
dekleta, drugi pa 39 letni tesar Janez Drobnič iz Potoka pri Krki, oče
osmih otrok. Truplo je bilo brez rok in glave. Nesrečno žrtev je najprej
Zajec Vinko udaril s krampom po glavi, da se je onesvestil,. nato pa mu
je Erjavec Avgust dvakrat zasadil konico krampa v čelo. Truplo sta nato
vrgla v jamo. V jami trohni še mnogo trupel - sodijo da okoli 30.
Komunistični krvnik Vencajz (Vinko Zajec iz Oselice pri Krki) se je
jeseni 1942 sam bahal, da je spravil na oni svet čez 50 ljudi. Poleg
neštetih drugih zločinov ima na vest tudi umor lastnega brata Toneta in
sestre Angele.
 

Dne 20. februarja 1943 so komunisti streljali na pogrebni sprevod na Dobrovi pri Ljubljani ter ranili več pogrebcev.
 

Uradni
zapiski o poškodbah in vzrokih smrti pravi, da so komunisti živa
pokopali 71 letno starko Franeko Žnidaršič in delavca Antona Hribarja,
67 letno slaboumno starko Julko Žnidaršič in 45 letno jetično ženo
Alojzijo Hribar pa zverinsko zaklali.
 

V
Kalu pri Semiču je patrola banditov pretepala od rojstva slepega
siromaka Črena Martina, ker ni mogel povedati, koga je videl v Semiču.
 

Ko
ga je privlekel iz avtomobila, ga je peljal s ceste v gozd čez same
parobke, da je padal na vsakem koraku. Krvnik ga je »sočutno« gladil po
glavi in zasmehoval: »Revež, ali si se kaj pobil? Gotovo si se kaj
udaril. Oprosti, saj ne ho nič hudega!« Prav tako so zasmehovali svoje
žrtve tudi drugi, in to pet minut pred smrtjo! Ko ga je pripeljal pred
jamo, mu je nastavil brzostrelko prav pred naočnike, rekoč: »Zdaj te bom
pa ustrelil, ho, ho, ho!«
23. februar 2018 | Komentarji (0)
Jakob
Močnik je bil oče 11 otrok v starosti od enega do 20 let. Okrajno
sodišče v Idriji ga je 5. marca 1948 obsodilo na šest mesecev odvzema
prostosti s prisilnim delom zaradi kaznivega dejanja zoper javni red in
mir, klevetanja ljudske oblasti. Klevetal je ljudsko oblast s tem, da jo
indirektno obdolžil, da neupravičeno zadržuje žito, da je videl v
koledarju, da so Kardelj, Marinko in drugi okrogli, to je debeli…


 
Doroteja
Poljanec je kot dijakinja napisala protikomunistični letak: »Draga
mladina, strni svoje vrste in pripravi slovenskemu kmetu lepšo
bodočnost, kakor mu jo pa obeta kolhoz. Ne delaj po navodilih
komunistov, delaj po lastnem razumu! Če ste sinovi in hčere slovenske
matere, vemo, da je v vas kljub vsem strupom še nekaj slovenskega duha,
ki nikakor ne dopušča dostop komunizma.« Dne 13. maja 1949 je bila
obsojena na pet let odvzema prostosti s prisilnim delom in pet let
izgube državljanskih pravic.
 

 
Družina
je v vlogi za popravo krivic navedla, da je bil Anton Petkovšek
domobranec. Po vojni so ga partizani odpeljali v hrastniške jame, kjer
je po naključju ušel smrti. »Ker smo bili otroci domobranca, smo povsod
naleteli na težave in ponižanja. Kmalu po vojni so ZDA pošiljale UNRRA
pakete s hrano in oblekami, ki so jih delili po šoli. Mi tega nismo bili
nikoli deležni, ker smo bili ožigosani. Učitelji so nas vedno
poniževali in kljub našemu znanju so dobre ocene delili otrokom, katerih
starši so bili na pravi strani. Najmlajša sestra je leta 1947 pričela
hoditi v osnovno šolo v Rovte. Njen učitelj Vido Bajec jo je vedno
poniževal. Glavo ji je pokril z odprto knjigo in zahteval od njenih
sošolcev, da se ji smejijo, kar so tudi storili.
 

Zapis
Bernarda Nežmaha o Slovencu, ki je preživel množične eksekucije v jami v
Kočevskem Rogu: »France Dejak je bil eden izmed treh znanih preživelih,
ranjenemu mu je namreč ponoči uspelo splezati iz mrtvaške globeli in
pobegniti. Običajni sodnikov podaljšek pri nogometu presega dolžino
časa, ki ga je nacionalka posvetila človeku, ki je preživel največjo
množično morijo. Paranoični pogled bi rekel: Stara udba in zveza borcev
vlečeta še vedno vse niti v žurnalizmu. Si predstavljate, da bi se našel
Iračan, ki bi povedal, da je pobegnil iz puščavske jame, kamor so
ameriški marinci zasuli ujete iraške vojake? Vse TV hiše bi obelodanile
njegovo pričevanje. Še bolj preprosto. Denimo, da bi v Beltincih padel
človek v kanalizacijski jašek, se nesrečno zagozdil in bi ga gasilcem
šele po nekaj urah uspelo izžagati iz pasti. Slika rešenega bi bila na
naslovnicah jutranjih časopisov, televizijske ekipe bi se vključevale
neposredno s kraja nesreče, radijci bi iz ure v uro sporočali novosti o
reševalni akciji. Ko se je pojavil preživeli iz Kočevskega Roga, pa -
????«
 
Pripovedi,
ki so najbolj ganile slovensko javnost, so pripovedi otrok sirot. Ti
otroci so prepričljivi pričevalci o bremenu, ki ga nosi slovenska družba
zaradi dolgoročnih posledic travm, tabujev, segregacije,
stigmatizacije… Zaradi upiranja trpljenju v izolaciji, v katero jih je
izrinil titoizem, nam dokazujejo neizmerno človekovo moč preživetja.
Njihova veličina je uporništvo v resnici, odpuščanju in sočutju.
 

Težko
si predstavljamo, v kakšnih razmerah so odraščale sirote in kako
dolgoročne so bile posledice tega, da so privrženci režima tudi njih
same označevali za krive, ker so imeli starše, ki jih je umoril
titoizem. Gre za stalno, sistemsko ter dolgoročno travmatiziranje z
zaposlovanjem, odrivanjem, zasramovanjem, obubožanjem, garanjem in
izkoriščanjem.
 

Vlagatelj
je kot odrasel našel človeka, ki je bil z njegovim očetom zaprt v isti
celici. Ta je povedal, da je bil oče tako pretepen, da so se mu na
zadnjici videle kosti. Tepli so ga z lopato. Vlagatelj se spominja, da
mu je mama omenila, da je prejela očetovo perilo vso krvavo, na njem pa
so se držali koščki mesa.
 

Po
smrti očeta so se začeli za mamo in zanju najtežji časi življenja. Mama
je morala prisilno delati družbeno koristno delo in sta bili prepuščeni
sami sebi. Zaznamovani sta bili kot Židje v Nemčiji v času nacizma.
 
Oče
je bil domobranec in po vojni ubit, kar je pomenilo začetek težkega
življenja. Mama in oba otroka so živeli slabše kot živali. Bili so
označeni za bele cigane v vrsti za pomor. V šoli je bilo podobno,
vseskozi zaničevanje in poniževanje.
 
Tekst predstavlja odlomke iz knjige "Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo", avtor Jože Dežman.
22. februar 2018 | Komentarji (0)
Tisti, ki jih zanima kakšna je bila naša resnična novejša zgodovina, bodo našli v knjigi Titova velika prevara
številne opise dogodkov, citate in zanesljive vire, ki jim bodo
prikazali takratne razmere precej bolj resnično kot jih poučujejo v
naših šolah in kakršne opisujejo v knjigah naši režimski zgodovinarji.


 
Vsa
poročila, namenjena v London, je v Kairu ustrezno »sfriziral« sovjetski
agent James Klugman, tako da so bila ugodna za Tita in neugodna za
Mihajlovića. Če so karkoli spregledali, pa je to »popravil« dvojni agent
Kim Philby, ki je delal na Secret Inteligence Service v Londonu.
Churchill, ki ni vedel, da ga ves čas vodijo žejnega čez vodo, je verjel
vsem poročilom, ki jih je redno dobival na mizo. V začetku leta 1944 je
odtegnil Mihajloviću vsakršno zavezniško pomoč. Od tedaj je podpiral le
še Tita, katerega pa je večkrat resno opozoril, naj orožje in strelivo,
ki ga dobiva, raje uporablja proti Nemcem, ne pa proti svojim
političnim nasprotnikom v Jugoslaviji. Vendar Tito teh Churchillovih
groženj ni upošteval, saj se mu je ponudila krasna priložnost, da uniči
oslabljenega in največjega političnega nasprotnika ter razširi
revolucijo še na Srbijo.
 

 
Po
ravnanju Tita proti koncu vojne, ko je prelomil vse svečane obljube, je
Churchillu postalo jasno, da je Josip Broz pravzaprav Stalinov lakaj.
Zato je hotel britanski premier na vsak način preprečiti boljševizacijo
strateškega pristanišča Trst in bližnje okolice. (iz spremne besede dr.
Petra Stariča)
 
Odlomki iz knjige:

 
Ustaljena
podoba v mednarodni javnosti prikazuje Tita kot pogumnega partizanskega
vodjo, ki naj bi se ves čas vojne boril proti Nemcem, vendar je to
daleč od resnice.
 
Ob koncu vojne je Churchill ob novicah o množičnih pobojih obžaloval svojo odločitev izpred dveh let, da je podprl Tita.

 
Tekst predstavlja odlomke iz knjige Titova velika prevara, avtor Peter Batty.
19. februar 2018 | Komentarji (9)
Veliko
sem se spraševal, zakaj tako žolčni odzivi na nekatere moje zapise,
tudi s prijatelji sem o tem precej razpravljal. Torej, kakorkoli
obračam, odgovor na to »vprašanje« je: resnica strašno boli. Če k temu
dodam še 45 letne totalne monopole nad resnico in 45 letno totalno
indoktrinacijo, potem so vzroki za žolčna reagiranja povsem na dlani.


 
Slovenski
kot tudi jugoslovanski komunisti so začeli oborožen odpor proti
okupatorjem – na zahtevo Kominterne, takoj prvi dan Hitlerjevega napada
na Sovjetsko Rusijo. »Ni čuda, da so partijski krogi v Jugoslaviji zelo
občutljivi na očitek, da jim je nemški napad na Jugoslavijo pomenil manj
kot pa nemški napad na Sovjetsko zvezo,« je ugotovil ameriški diplomat
W. Roberts, ki je bil nekaj let v Beogradu. Še drug razlog je, zakaj ni
mogoče sprejeti trditve, da so se v OF združeni politiki uprli
okupatorju iz ljubezni do slovenskega naroda. Slovenski komunisti so po
vojni sami priznali, da so vodili upor z vidika zadnje etape: zmaga
proletarske revolucije ob koncu vojne.
 

 
Po
končani vojni je v nekem govoru v Srbiji Kardelj priznal: »Začeli smo
revolucijo z nekaj tisoč komunistov, z nekaj tisoč ljudi, ki so bili
vzgojeni v marksizmu.«
 
Edvard
Kardelj o tem, kako bi lahko represalije okupatorja nad nedolžnimi
prebivalci mobilizirale ljudi v partizane: »Pri nekaterih tovariših
obstoji strah pred represalijami, pred uničenjem vasi in ljudi. V vojni
se ne smemo bati uničenja celih vasi.« Da  bi torej odšlo čimprej in
čimveč Hrvatov v partizane, zato naj bi gorele hrvaške vasi! To je bil
eden izmed načinov partizanskih mobilizacij, ki so ga prakticirali tudi
slovenski komunisti.
 
Anglež
Stephan Clissold, izredno dober poznavalec vojnih dogodkov na
jugoslovanskem ozemlju: »Hrvaški narodno-osvobodilni odbor je bil le
fasada in nič več. Hrvaški komunisti niso bili nič manj odločeni kot
njihovi srbski tovariši pograbiti in ohraniti monopol oblasti.«
 
Šestindvajsetega
decembra 1942, na božič, so komunisti (Gubčeva brigada) v Dobu pri
Mirni zajeli Mavsarjevo družino iz Praproč pri Šentrupertu. V hlevu so
jo zvezali, ves dan mučili, nato pa pometali na ogenj, da je živa
zgorela. Za sedmimi krstami je šel 12 letni sin Vilko Mavsar – sam
(sovaščani so se namreč bali represalij, če bi šli za pogrebom).
 
Kardeljevo
pismo Zdenki Kidrič, ki je vodila takrat teroristično organizacijo VOS,
dne 2. avgusta 1942: »Prisluškujte dobro razpoloženju ljudstva. Stari
(Tito, op. a.) nas opozarja, da naj ne likvidiramo preveč, da ne bi
ustvarili situacije, ko se nas bo ljudstvo balo, namesto da bi bilo
povezano z nami.
 
Boj
Komunistične partije Slovenije, njenih tajnih služb ter njenih
partizanskih oddelkov v drugi svetovni vojni na Slovenskem nikakor ni
bil v prvi vrsti  usmerjen proti okupatorju (to je bil le v močni
propagandi navzven!), ampak je bil ves čas vojne naperjen predvsem zoper
»belo gardo«, to je zoper vse tiste, ki se niso hoteli podrediti
partiji, ki niso hoteli sprejeti njenega vodstva in ji niso  hoteli
pomagati do oblasti na Slovenskem.
 
Tekst predstavlja odlomke iz knjige Komunistični zločini na Slovenskem, 1. del.
14. februar 2018 | Komentarji (5)
Ko
je bil v Romuniji, se je Tito sešel z Markom Mesićem, Hrvatom, ki je
bil častnik v kraljevi jugoslovanski vojski pred vojno. Med nemškim
napadom je dezertiral in se potem pridružil ustašem ter sodeloval v
njihovih morilskih pohodih proti Srbom na Hrvaškem. Tito je Mesića
odlikoval z enim najvišjih partizanskih odlikovanj!


 
Član
Titovega politbiroja Andrija Hebrang se je pritožil Sovjetom, da Tita
bolj zanima obnavljanje dvorcev kot bojevanje proti Nemcem.
 

 
Đilas v Času vojne
omenja, da je novembra 1944, ko so začeli partijski funkcionarji
prihajati v Beograd, prišlo do nedopustnega pehanja za vilami v modnih
četrtih, ki so jih njihovi lastniki zapustili.  Ko so bile te vse
zasedene, so sledile še bolj sramotne zaplembe premoženja tistih
lastnikov, ki so veljali za ne ravno navdušene nad komunizmom.
 
Churchillov
bližnji prijatelj, feldmaršal Smuts: »Kljub vsej pomoči, ki jo je Tito
dobil od nas, se ni obnašal lojalno do nas. Bojim se, da bodo naši
interesi trpeli zaradi njegove prevlade v Jugoslaviji.«
 
Lindsay
je opazil čedalje večjo neenakost med partizani: Med častniki in možmi
so veliko večje razlike glede obleke, hrane, opreme, nastanitve in
privilegijev, kot jih je najti v britanski in ameriški vojski… Skoraj
vsi častniki so imeli »Titove« jopiče, ukrojene iz britanskih in
ameriških vojaških plaščev iz naših letalskih pošiljk, potem pa so čez
nosili še en plašč, medtem pa so navadni borci drgetali v raztrganih
ostankih civilnih oblačil in nemških uniform.
 

Tita
je skrbelo, da bi navzočnost zavezniških sil v Jugoslaviji lahko
vplivala na oblikovanje njene povojne vlade ali ga celo narekovala.
Lahko bi celo izsilila vrnitev monarhije. V zadnjem tednu novembra 1944
je zahteval, da se vse britanske sile umaknejo z območja Dubrovnika,
kjer so napadale Nemce.
 
Eden
je opomnil Churchilla: »Vlada Združenih držav nikoli ni bila navdušena
nad našo propartizansko politiko in smo jih vedno le z veliko težavo
pripravili, da so se neradi vlekli za nami. Ali jim bomo morali zdaj
pojasnjevati, da se Tito navsezadnje ni izkazal za to, kar smo upali?«
 

Novi britanski ministrski predsednik Clement Atlee, je komunistične volitve poimenoval »konjske dirke s samo enim konjem«.

 
Tekst predstavlja odlomke iz knjige Titova velika prevara, avtor Peter Batty.
12. februar 2018 | Komentarji (6)
Kakor
vemo iz navodil, ki so jih razposlali partizanski voditelji in iz
pričevanj tistih, ki jim je uspelo pobegniti, je bila običajna praksa
partizanskih enot, da so pobijali ne le posameznike, ampak prebivalce
celih naselij, ki so se aktivno upirala komunistični oblasti.

 

Proti
koncu 1944 je vlada v izgnanstvu v Londonu prejela Mihajlovićevo
poslednje obupano sporočilo: »Partizani so sprožili brezobziren teror,
ko brez razlike pobijajo najboljše voditelje skupnosti in poglavarje
starih uveljavljenih družin. Postavljajo koncentracijska taborišča,
kamor pošiljajo cvet srbskega ljudstva. Ljudje bežijo v gore kot živali v
upanju na golo preživetje. Rotimo vas, pošljite v Jugoslavijo
delegacijo, ki bo seznanila zaveznike z našim tragičnim položajem. Naš
poziv je nujen, kajti jutri bo verjetno prepozno. Pomagajte nam najti
pot iz tega pekla.«
 

 
Tito
in njegovi možje so storili, kar so največ mogli, da bi Zahodu prikrili
masovne pokole. Teden dni, preden so sovjetske čete prišle čez mejo v
Jugoslavijo, je general Arso Jovanović, vodja Titovega štaba, izdal
ukaze, da se vsemu osebju SOE in OSS strogo prepove oditi iz štaba,
kamor so bili dodeljeni, razen pod nadzorom. Generalu Lloyd-Owenu,
britanskemu oficirju za zveze pri Titu, se je zdelo »neverjetno«, da je
treba po vsej pomoči, ki jo je dala Britanija, »aretirati britanske
patrole in nekatere vreči v bedne zapore in jim odvzeti možnost
komunikacije z njihovo bazo«.
 

Titova
prva prioriteta ni bila pospešiti tedaj neogibnega odhoda Nemcev, ampak
utrditi svojo moč doma. Zato je ponovno odklonil zahteve zaveznikov, da
bi ti lahko pripeljali svoje čete in se borili ob njegovi strani.
Februarja 1945 je general Alexander, ki je nasledil generala Wilsona,
prišel v Beograd in Tito je še enkrat odklonil dovoljenje za izkrcavanje
zaveznikov. Tako je po Kardeljevih besedah »rešil revolucijo«.
 

Po
koncu vojne: Skupino 18.500 Slovencev, Srbov in tudi Hrvatov so vrnili v
domovino na način, ki ga je neki britanski oficir, polkovnik welških
straž Robin Price, opisal kot »najbolj zločinsko hinavščino«. Može, ki
so jih poslali nazaj v Jugoslavijo, so dali na vlake in, da bi se
izognili upiranju, so jim rekli, da gredo v Italijo. Kakor je Milovan
Djilas kasneje zapisal: »Niso imeli krvavih rok. Njihov edini zločin je
bil strah pred komunizmom in pred slabim slovesom komunistov. Njihov
edini motiv je bila panika.«
 
 Djilas
je opisal svoj gnus do samega sebe, ko se je opazoval, kako se še
poslednjič obnaša kot poslušen član partije: »Če pripadaš komunistični
partiji,« je rekel kasneje »ne traja dolgo, ko moraš žrtvovati svoja
prepričanja in kastrirati svojo vest.« Že v nekaj tednih si je znova
pridobil samospoštovanje in vrnil partijsko knjižico.
 
Ko
je Bela hiša obtožila polkovnika Gadafija, da izvaža terorizem, je ta
lahko rekel: »Zakaj moja dežela? Ko pa to dela Tito, se nihče ne
pritožuje!«
 
 
Tekst predstavlja odlomke iz knjige Zapravljena dediščina Josipa Broza Tita, avtorica Nora Beloff
9. februar 2018 | Komentarji (3)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
29 30 31 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 166159
Forum avtorjev: 15858 Forum teme: 34339 // Odgovorov: 1867605
Blog avtorjev: 3574 // Blogov: 85250 // Komentarjev: 1225646
Avtorji fotografij: 25621 // Slik: 218029 // Videov: 18653 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "